NaSa smer Na vseh krajih poloble, na jugu, zapadu in vzhodu Evrope, na Ognjeni zemlji in Daljnem iztoku, v Indiji in v Afriki grme proti nebu spevi junaških čet, ob zemljo udarjajo koraki mož in zvoki fanfar in divji vzkhki slavijo domovino.  Domovina! Tisočkrat opevana in čaščena, tnati narodov, z znojem delavcev in s krvjo vojakov oplojena, ki daje življenje in sprejema žrtve m čaščenje, ki ji služijo vsi narodi in ji duhovni vseh narodov blagoslavljajo nove čete.  Mnoga pokolenja so se zrušila v prah, legije borcev so obležale po bojiščih, njihov zadnji vzdih je slavil domovino. — Živi so gradili nove hrame slave. Tudi naša domovina je prejela enake žrtve in zasluži enako čaščenje, enaka čustva gore zanjo in sto tisoči tvorijo njene zveste čete, ki se bore na vseh področjih duna in dela, za njeno čast in napredek!  Jugoslavija! Krasno ime, ki buri in po- roirja in je enako toplemu imenu materinemu. Pod nebom letajo letala in srce letalca je enako srcu mornarja in delavca in učitelja, ki zidajo temelje nove moči in njene večje slave. Iz njenih polj rastejo žita in sladki soki dreves in trav, njeni vrelci dajejo zdravje in rude ustvarjajo nova orodja, boljša in donosnejša. Domovina rodi in daje, sprejema in vrača, zahteva in ponuja svojim delavcem. Saj je domovina mati, ki daje svojemu narodu kruh, ki mu ustvarja blagostanje in je neizčrpna v svojih darovih. Leto za letom rodi gore rumenega žita in sladkega sadja, iz njcnega osrčja dvigajo zlato in bogastvo, in iz njenih rek in gozdov priteka blagostanje. Domovina zahteva delavcev! Dobrim delavcem stotero vrača. Dan za dnem se v njenih učilnicah pripoveduje beseda ljubezni in zvestobe do te zemlje, do njene slavne prošlosti in boljše bodočnosti, učiteljstvo orje brazde duha v mlada srca in beseda učiteljev bo čez čas postala beseda narodova. Ni je enake besede učiteljevi, kakor matcrina! Razpršeni po rodnih poljih in kršpih planotah prisluškujejo utripanju zemlje in njenim zahtevam, usmerjajo rod v tok, ki bo željan ii\ zmožen darovati svoje moči domovini. Kdor seje, žanje. Učiteljstvo seje, pa ne žanje! Da bi učiteljstvo obdelovalo zemljo, sad ne bi izostal. A tako je njegova usoda v rokah tistih, ki jim je učitelj dal prvo izobrazbo in so se povzpeli na topla in udobna mesta v vrhovih družbe, odkoder zaničljivo gledajo sVojega učitelja, kakor nehvaležni sin beraškega očeta, ko ga je doštudiral. Učiteljstvo je živelo z zemljo in z narodom na njej, učiteljstvo je vzgojilo rod, ki je razbil suženjske okove in ustvaril svobodo, da danes poedinci svobode in kruha pijani zavirajo zdrav umstveni in telesni narodov razvoj in sodijo učiteljstvu nemilo in beraško usodo. Srbski učitelji so bili vodje komitskih čet, so bili klicarji k svobodi in duhovnim ustvaritvam; tudi v svobodni domovini vodi učiteljstvo narodove sile, stremeče k višji in kulturnejši obliki življenja. Ako smo danes lačni, ne dolžimo domovine nehvaležnosti, saj domovina daje in rodi leto za letom, je neizčrpna v svojih dobrinah in ima za vse dovolj. Zato mi še vedno dvigamo prapor domovinske ljubezni in se družimo v njene zveste čete in naš krik ljubezni do nje doni s krikom drugih, večjih narodov, v njeno slavo. A naš narod na njej?! Je vreden obsodbe? Je on kriv našc usode? Bratje smo z malimi in sodelavci vseh, ki hočejo narodov dvig, ki hočejo udariti v čas udarec svojega duha in moči, ki hočejo izkoristiti svoje življenje za človečanske cilje. Naše delo je v opreki z onimi, ki rušijo učiteljsko skupnost in zavirajo scdanjo smer šolstva, ki služi domovinski in narodni misli. Učiteljstvo se zaveda, čemu vsa gonja proti njemu in šoli, in kakšen je njen notranji, najgloblji in pravi nagib. Toda, tu je črta, preko katere ne more ne eden, ne drugi! Zavedamo se, da naš nizki gmotni in nestalni položaj ni volja naroda, ni krivda domovine, nego je tiranska volja nekaterih. Vemo, da je jedro naroda — kmetski in delavski stan — dobro, da ono tega našega stanja ne želi, a tudi izpremeniti ne more. Vemo tudi, da vrhovi hočejo zrasti nebu pod oblake, a je usoda taka, da ni še nobeno drevo zraslo do neba. S teh vidikov gledamo mi na narod, domovino, naše delo in naš kruh. Veliko, slavno in dobro upravljano domovino, v pravični skupnosti živečih vseh stanov naroda! Temu cilju bo tudi nadalje posvečeno vse naše delo! Duje Budak.