o Ihmi Leto III - Štev. 18 (66) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - Piazzetta Terme Romane 9 Tel. (0432) 7 13 86 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD, 15.-30. septembra 1976 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 Izdaja H - Tiskarna R. Liberale - Čedad Na delu slovenski inženirji in tehniki za obnovo Benečije Zanimanje oblasti in strokovnjakov iz dežele Furlanije -Julijske krajine za njih antisizmično tehniko Bardo, 6. septembra. Po dolgem času smo spet obiskali to nesrečno vas v terski dolini, 'ki je bila tako hudo prizadeta od majskega potresa. Srce se ti stisne, ko se ogleduješ z vrha vasi na okoli. V grlu se ti napravi vozel, ki noče iti ne gor ne dol. Povsod žalostno opustošenje. Kar ni napravil potres, so napravile «rušpe». Domačinom, ki marljivo delajo: moški, žene in otroci, želiš spregovoriti spodbudno, tolažljivo besedo, a beseda ti ne gre iz grla. Izjecljaš nekaj nevezanih, brezpomembnih besed, a ljudje te nimajo časa poslušat in imajo prav. Tolažijivih besed so jih imeli že preveč, a te jim niso pomagale, da bi se preselili iz šotorov v stanovanja. Vsak gre po svojem delu. Mudi se jim obnavljat domove in jih razumemo. Vsakotoliko časa le utegnejo pogledat za hrib, za Mužac, izza katerega piha hladen veter. Za hribom je zima. V očeh ljudi vidiš strah, obup, a to jih ne ovira pri delu. Delajo še z večjo vnemo. Trudijo se, da bi dobili bitko proti času, da bi jih zima ne prehitela, da bi se vrnili na varno, da bi se vselili pred mrazom v stanovanja. Bene-ško-slovensko podjetje Bene-dil je popravilo domačo zadrugo, kamor se bo lahko vselilo približno 30 ljudi. Blizu Njivice (Vedronze) smo pobrali v avto starejšo žensko in jo peljali do Barda. Povedala nam je, da je obiskala sorodnika v videmski bolnici. Vprašala nas je, od kod smo, da tako lepo «čakara-mo» po slovensko, in da nas tako lepo razume. Povedali smo ji, da smo iz nadiške doline in da želimo govoriti s profesorjem Cernom. «A poznata Gelma?» -nas je upraša-la in ne da bi čakala našega odgovora, je dolala: «Buog nam ga obvaruj, puno je nare-du za našo vas, za naš paiž. Par njem djelajo progette (načrte) slovenski inženirji, so zlo brumni». No, to nas je zanimalo. Žena nam je vljudno hotela povedati, kje stanuje černo, in mi smo se delali, kot da bi ne vedeli. Smo se ji zahvalili in pripeljali avto pred Čer-novo hišo. Profesor Černo, ki je nekak faktotum v Bardu, nas je lepo sprejel in takoj predstavil dva mlada inženirja iz Slovenije, ki izdelujeta načrte, dajata nasvete za popravila stanovanj že poldrugi mesec. Delata in stanujeta v Černo-vi hiši. Dipl. inženirja Drago Dolenc in Miha Tomaževič sta nas vodila pred hišo Sinicca Beniamina, ki je bila popravljena z njihovo antisizmično tehniko, do katere sta prišla preko dolgih izkušenj pri izgradnji Skopja, Kozjanskega in drugih potresnih področij v Jugoslaviji. Za to tehniko se zanimajo strokovnjaki in oblasti iz cele dežele Furlanije-Julijske krajine. Po ogledu hiše smo se vse-dli za mizo in začeli pogovor o tem, kar nas je najbolj zanimalo. Postavili smo jim prvo vprašanje: «Kaj pravzaprav delate in kdo vas je povabil semkaj?». Odgovor: «Povabil nas je koordinacijski odbor beneških društev za pomoč žrtvam potresa, kateri se je obrnil s prošnjo na Sekretariat za urbanizem pri SRS. Svet za urbanizem je povabil k sodelovanju Zavod za raziskavo materiala in konstrukcije v /Ljubljani in nekatere konstruktorje-statike iz raznih ljubljanskih podjetij, ki imajo izkušnje iz nekaterih prejšnjih potresov: Skopje, Kozjansko, Banja Luka in drugih. Sam Zavod je napravil še nekatere poizkušnje, ki so služile za napotek pri tukajšnjem delu. Kot vzorec smo vzeli v Bardu hišo Sinicca Beniamina, ki je bila zelo poškodovana in zanjo je bil napravljen prvi projekt za sanacijo, ki je bil izvršen s poseb- maso, ki se ubrizgava v zidove pod pritiskom 5. atmosfer. Rezultat tega dela so monolitni zidovi. To se pravi, da posamezne stene niso več telo — vsaka zase — ampak tvorijo celoto in kot take se obdržijo ob potresu. Skratka, tako popravljena zgradba, je mnogo močnejša, kot je bila njena struktura pred potresom, saj lahko prenese potres do 9 stopenj Mercallijeve lestvice. V zidove hiše Sinicca smo ubrizgali približno 10 ton posebnega cementa, poleg tega pa smo jo še prej zvezali po etažah». Odgovor nam je razumljiv, vendar nas zanima še drugo delo teh izkušenih inženirjev, zato jih vprašamo: «Kakšno delo ste še opravili na področju občine Bardo?». Odgovor: «Pregledali smo najprej škodo po raznih vaseh in to ne samo na področju občine Bardo, pač pa tudi v Ti-pani. Te vasi so: Bardo, Ter, Sedlišča, Zavrh, Platišča in Viškorša. Točno smo pregledali 41 stavb in gospodarskih poslopij. Nekatere izmed njih so bile že komisijsko določene za rušenje in mi se jih upamo rešiti. Za vse pregledane stavbe smo že napravili projekte za sanacijo. K projektom smo dodali še tehnična poročila, kako je treba stavbe popravljati». Vprašanje: «In vse to delo sta opravila samo vi dva?». Odgovor: «Ne. Z nami je delal tudi inženir Miro Jordan». Vprašanje: «Koliko časa bo- Vsi članki o potresu so bili napisani pred zadnjimi močnimi sunki, do katerih je prišlo v sredo 15. septembra in ki so še bolj razdejali naše domačije. O tem, o begu ljudi iz naših dolin ter o veliki pomoči iz Slovenije bomo pisali v prihodnji številki. no, specialno ekipo, s katero razpolaga Zavod», sta nam povedala mlada inženirja, a nas je še marsikaj zanimalo, zato smo ju vprašali: «Kakšna je ta vaša antisiz-mična tehnika?». Odgovori: «Ta tehnika obstoja v povezavi nosilnih zidov stavbe z železnimi vezmi v posameznih etažah. Vezi so naknadno nategnjene z maticami, preko jeklenih podložnih plošč. Razpoke, poškodbe in votline zidov pa so zapolnjene s posebno injekcijsko Hiša Beniamina Sinicca v Bardu, ki je bila popravljena z antisizmično tehniko slovenskih inženirjev iz Ljubljane in je edina ostala cela po hudih potresih. Izjave, ki so nam jih dali slovenski inženirji 6. septembra so se izkazale resnične ALL’OPERA INGEGNERI E TECNICI SLOVENI PER LA RICOSTRUZIONE DELLA BENEČIJA NOSTRA IN Lusevera, 6 settembre Ci siamo nuovamente recati in questo sfortunato paese nella Valle del Torre, così gravemente colpito dal terremoto dello scorso maggio. Stringe il cuore la scena che appare sotto i nostri occhi dall'alto del paese ed il nodo alla gola non vuole andare nè su nè giù. Dovunque una dolorosa desolazione. Quanto non ha fatto il terremoto, hanno compiuto le ruspe e vorresti dire qualche parola di consolazione alla gente che lavora, uomini, donne, ragazzi, ma la parola non riesce ad affiorare alle labbra.. Pronunci qualche parola incoerente e priva di importanza, e ti accorgi che la gente non ha tempo di ascoltarti; ed ha ragione! Molte sono state le parole di conforto che hanno ricevuto, ma es- ste ostali še tu na delu?». Odgovor: «Upamo, da bomo zaključili svoje delo do 17. septembra, vendar bosta ostali v Čedadu in Barnasu še dve ekipi inženirjev in strokovnjakov. če bo tu še kaj potrebno, bodo oni dali eno roko». Dovolite še zadnjo vprašanje: «Kako ste se počutli med temi našimi ljudmi v dveh mesecih, ki ste jih tukaj preživeli, odnosno, kako ste se vživeli v ambient in kako so (Nadaljevanje na 2. strani) Andreotti sprejel Slovence se non hanno aiutato la gente a lasciare le tende e avere le abitazioni. Ciascuno va per il suo lavoro, ognuno ha fretta di ripararsi la casa. Ogni tanto la gente da una occhiata ai Musi, dai quali soffia freddo il vento. Dietro i monti c'è l'inverno. Negli occhi della gente scorgi la paura, la disperazione, ma tutto ciò non impedisce loro di procedere nel lavoro, nella lotta contro il tempo, perchè non li raggiunga l'inverno, perchè possano ritornare al sicuro nelle case prima del freddo. L’impresa BENEDIL ha riparato la locale cooperativa, dove potranno traslocare circa 30 persone. Vicino a Vedronza abbiamo dato il passaggio ad una anziana donna di Lusevera. Ci ha detto che tornava da Continuazione a pag. 2 Pred hišo Beniamina Sinicca v Bardu. Od leve proti desni: dipl. inženir Drago Dolenc, prof. Viljem Černo, Beniaminova žena Elsa in dipl. inž. Miha Tomaževič Ministerski predsednik Giulio Andreotti je sprejel v petek 5. septembra, v palači province v Vidmu, enotno delegacijo Slovencev v Italiji. Delegacijo so sestavljali: dr. Andrej Bratuž za slovenske katoliške organizacije, dr. Viljem Černo za slovenska kulturna društva Beneške Slovenije, Boris Race za Slovensko kul-turno-gospodarsko zvezo, Marko Waltritsch za PSI in senatorka Jelka Gerbec za KPI. Delegacija je predsedniku vlade orisala fašistična preganjanja, težke žrtve med osvobodilnim bojem, velik prispevek Slovencev v izgradnji demokratičnega družbenega ustroja v Iialiji. Zato Slovenci upravičeno pričakujemo dosledno izvajanje ustavnih načel, predvsem u-stavnega načela o manjšinski zakonski zaščiti in o razvoju manjšin. Delegacija je zato še posebej podčrtala važnost predlogov o globalni zakonski zaščiti, kar je povezala z odnosom z matičnim narodom in z napovedano ratifikacijo osimskega sporazuma. V tej zvezi je izrazila pričakovanje da bo vladni predlog ratifikacijskega zakona vseboval specifični člen glede slovenske narodnostne skupnosti na celotnem področju kjer živi in torej tudi v Beneški Sloveniji. Predsedniku vlade Giidiu Andreottiju je delegacija nadalje orisala nekatera osrednja vprašanja, kot so šolske strukture, priznanje in podpora kulturnih organizacij ter raba slovenskega jezika. Izredno važna je vloga dežele in v tem okviru je delegacija poudarila, da je treba z vladnimi ukrepi in v okviru globalnega zaščitnega zakona predati deželi večjo avtonomijo in ustrezne pristojnosti za zaščito slovenske narodnostne skupnosti. V demokratičnem duhu reševanja vprašanj tudi Slovenci pričakujemo, da se bodo naša vpra šanja reševala na tak način, da bomo lahko aktivno sodelovali v soodločanju. Predsednik vlade Giulio Andreotti se je strinjal z vsebinskim delom izvajanj delegacije glede globalne zaščite in ovrednotenja manjšin. Podčrtal pa je da so ta vprašanja vprašanja italijanske države in njenega razvoja. Zato se je strinjal tudi s predlogom delegacije o sodelovanju manjšine in je uradno povabil predstavnike slovenske narodnostne skupnosti na razgovor v Rim». Izhaja vsakih 15 dni Posamezna številka 150 lir NAROČNINA: Letna 3000 lir Za inozemstvo: 3500 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini OGLASI: mm/st + IVA 12% trgovski 100, legalni 200 finančno-upravni 150, osmrtnice in zahvale 100, mali oglasi 50 beseda Odgovorni urednik: Izidor Predan Ouindicinale Za SFRJ Žiro račun 50101-603-45361 » ADIT * DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207 ALL’OPERA INGEGNERI E TECNICI SLOVENI . . . Continuazione dalla 1a pag. una visita ad un parente ricoverato all’ospedale di Udine. Ci ha domandato chi fossimo e di dove, dato che parlavamo così bene il dialetto sloveno, che lei ben comprendeva. Le abbiamo spiegato che eravamo delle valli del Natisone e che desideravamo parlare con il prof. Cerno. «Voi conoscete Gelmo?» Ci ha chiesto, e senza attendere la nostra risposta ha aggiunto: «Dio ce lo guardi, ha fatto molto per il nostro paese. Da lui ci sono ingegneri sloveni che fanno progetti e sono molto bravi». Questo ci interessò. La donna gentilmente ci volle mostrare dove abitava Cerno e noi fingemmo di non saperlo. Ringraziammo e fermammo la macchina davanti alla sua abitazione. Il prof. Cerno, che si dà da fare per tutti i problemi di Lusevera, ci accolse presentandoci subito i due giovani ingegneri della Slovenia, i quali fanno i progetti esecutivi e forniscono consigli tecnici per le riparazioni nelle case già da un mese e mezzo. Lavorano ed abitano nella casa di Cerno. Gli insegneri Drago Dolenc e Miha Tomaéevic ci hanno condotto davanti alla casa di Beniamino Sinicco. Questa è stata ristrutturata con tecniche antisismiche alle quali gli specialisti sono giunti attraverso le esperienze della ricostruzione di Skopje, Kozjansko e altri territori sismici della Jugoslavia. A queste tecniche si stanno interessando gli esperti e le stesse autorità della regione Friuli Venezia Giulia. Dopo aver osservato la casa ci siamo seduti ad un tavolo per una breve conversazione sui problemi più importanti. Abbiamo posto la prima domanda: «In che cosa consiste il vostro lavoro e da chi siete stati invitati in questa zona?» Risposta: «Siamo stati invitati dal Comitato di Coordinamento dei circoli culturali il quale si è rivolto al Segretariato per l'Urbanistica della Repubblica Socialista Slovena. Il consiglio dell’Urbanistica ha richiesto la collaborazione all’Istituto per le ricerche sui materiali e le costruzioni di Lubiana e a diversi costruttori statici di alcune imprese di quella città, imprese che hanno esperienza di opere antisismiche, (Skopje, Kozjansko, Banja Luka ecc.). L’Istituto stesso ha realizzato alcuni esperimenti che sono serviti da avvio ai lavori che qui facciamo. Come modello abbiamo preso la casa di Beniamino Sinicco di Lusevera, che era certo molto danneggiata e per questa abbiamo preparato il primo progetto di risanamento, che è stato eseguito con una squadra speciale, di cui dispone l’Istituto. Ci interessava ancora qualcosa ed abbiamo chiesto: «Vorreste descrivere la vostra tecnica antisismica?» Risposta: «La tecnica consiste nel legare i muri portanti dell’edificio con tiranti di ferro ad ogni piano (so- po aver opportunamente legato i singoli piani con tondini, abbiamo iniettato circa dieci tonnellate di cemento speciale. Abbiamo compreso la risposta, tuttavia ci interessava ancora una cosa: «Che lavoro avete fatto oltre a questo nel comune di Lusevera»? Risposta: «Abbiamo osservato prima di tutto i danni nei vari paesi non solo nel comune, ma anche in quello di Taipana. Questi paesi sono: Lusevera, Pradielis, Mi-cottis, Villanova, Platischis e Monteaperta. Abbiamo visitato esattamente 41 case ed edifici pubblici. Alcune di queste erano destinate, da parte delle commissioni, alla demolizione e noi invece speriamo di salvarle. Per tutte le abitazioni visitate abbiamo steso progetti di risanamento. Assieme al ambientati e come siete stati accolti? Risposta: «Molto bene. Qui ci siamo trovati come a casa, tutti sono buoni come la famiglia di Cerno presso cui abbiamo lavorato e abitato. E’ gente onesta e laboriosa che cerca di aiutarsi nelle disgrazie, come vedete.. Non ci è dispiaciuto fare tante ore di lavoro per questa popolazione slovena, per la quale saremo sempre a disposizione con le nostre forze e la nostra esperienza, anche quando torneremo a lavorare in Patria». Con ciò abbiamo terminato. Ci siamo accomiatati con la convinzione che la popolazione di Lusevera sarà riconoscente per il grande lavoro compiuto. Anche noi ringraziamo a nome di tutti con le parole di Elsa Battola, moglie di Beniamino Sinicco, alla quale è stata riparata la casa gratuitamente dall’impresa BENE-DIL di Cividale. «Dio vi ringrazi. Cosa a-vremmo fatto senza di voi con quei pochi soldi che ci hanno dato!». Slovenski i V ■ ■ ■ inženirji na delu . . Nadaljevanje s 1. strani vas ljudje sprejeli?». Odgovor: «Odlično. Tu smo se imeli kakor doma. Vsi so enaki, dobri, kakor Černova družina, v kateri smo delali in bivali. To je delovno in pošteno ljudstvo, ki si zna pomagati tudi v nesrečah, kakor vidite. Nam ni žal, da smo napravili toliko ur za to slovensko ljudstvo, kateremu bomo še vedno na razpolago s svojimi močmi in izkušnjami, čeprav bomo delali v domovini». Ob teh besedah smo bili ginjeni. Ko smo se poslovili, smo bili prepričani, da jim je to naše ljudstvo zelo hvaležno. Opravili so velikansko delo. V imenu vseh se jim zahvaljujemo z besedami Else Battoie, žene Beniamina Sinic-ca, katerega hišo so popravili brezplačno, kot vzorec, pod imenom firme Benedil iz Čedada: «Buog vam Ioni. Kaj smo bli storli brez vas, za tisto malo, ki so nam dali!». Slovenska ekipa inženirjev in tehnikov popravlja z antisizmično tehniko hišo Marte Quarina. Delo izvršujejo pod imenom firme Benedil iz Čedada Prikolice in prefabricirane hiše iz Slovenije Zadruga-kooperativa v Bardu. Popravlja jo podjetje Benedil iz Čedada s slovensko antisizmično tehniko. V zadrugi bo dobilo pred zimo zatočišče približno 30 ljudi laio). I tondini di ferro vengono tirati opportunamente con viti su piastre di sostegno di acciaio. Nelle spaccature e nelle cavità dei muri viene iniettata una composizione cementizia speciale, che và a riempire i muri sotto la pressione di cinque atmosfere. Il risultato di ciò sono muri monolitici. Perciò i singoli muri non sono ognuno a se stante ma formano una unità che si comporta come tale anche durante il terremoto. In breve, un edificio ristrutturato in questo modo, è molto più saldo di quanto non lo fosse prima e può sopportare scosse fino al 93 grado della scala Mercalli. Nella casa di Sinicco, do- proggetto abbiamo dato delle informazioni tecniche sui procedimenti da adottare. Domanda: «Avete lavorato voi due soli?» Risposta. «No, con noi ha lavorato anche l'ingegnere Miro Jordan». Domanda: «Quanto tempo resterete qui?» Risposta: «Speriamo di concludere il nostro lavoro entro il 17 settembre, tuttavia a Cividale e Vernasso resteranno altri due gruppi di ingegneri e tecnici. Se ci sarà bisogno di qualcosa ci potranno dare una mano. Permettete ancora una domanda: «Come vi siete trovati con la nostra gente in questi due mesi? Come vi siete dr. Bogo Grafenauer KANALSKA DOLINA (etnografski razvoj) IV. Zlasti močne so bile razlike od leta 1900 dalje. Do leta 1900 so imeli Slovenci v treh občinah v Kanalski dolini (Lipalja ves, Ukve, Žabnice) krepko večino. Večina jim je sicer ostala tudi še leta 1910, toda slovenski delež je popolnoma nenaravno globoko padel: v Lipalji vesi se je znižal za 8,5%, v Ukvah za 20% in v Žabnicah za 22%. Sicer je že po naravnem razvoju prebivalstva bilo nujno, da se je nemški delež v celotni dolini krepil, ker se je število prebivalstva v slovenskih občinah nižalo, v nemških pa rastlo. Nemška uradna politika pri ugotavljanju statističnih rezultatov pa je resnično število Slovencev tako v občinah z nemško z nemško večino kot v občinah s slovensko večino še močno zmanjšala. Zato je treba rezultate uradnih štetij vzeti z rezervo in poiskati njihovo korekturo, ki si jo lahko izračunamo po podatkih uradnih cerkvenih šematizmov krške škofije in delno po rezultatih slovenskega privatnega štetja iz leta 1910. Po cerkvenih šematizmih so bile 4 župnije v Kanalski dolini popolnoma slovenske: Žabnice, Ukve, Ovčja ves in Lipalja ves: ekspozitura v Rablju pa je bila nemško-slovenska. Če prera- čunamo podatke cerkvenih šematizmov in računamo pri tem v slovenskih župnijah za leta 1880 in 1890 po 5%, za leta 1900 in 1910 pa po 10% Nemcev, kar je oboje prej previsoko kot prenizko vzeto, v nemško-slovenskih župnijah 1/3 Slovencev v nemških župnijah pa 10% slovenske manjšine, pridemo do sledečih rezultatov: Slovenci v Kanalski dolini 1880 ........................... 2900 1890 ........................... 3000 1900 2880 1910 2800 Tudi po teh številkah imajo sicer Nemci v redko naseljeni Kanalski dolini večino, toda pri presoji, kam ta dolina spada, se je treba ozirati tudi na njeno okolico. Kanalska dolina je razen ob svojem izhodu pri Pontebbi obdana od vseh strani samo s slovenskim ozemljem, tako od vzhoda na Gorenjskem, od juga v Primorju in od severa v Ziliski dolini. Dolina sama ie mešana skoraj na polovico, veže pa jedro slovenskega ozemlja na Kranjskem kot edina in najugodnejša pot z rezijanskimi Slovenci, poleg tega pa predstavlja tudi zvezo med ostalimi Slovenci in med slovenskim ozemljem od Šmohorja do Beljaka. Na tem ozemlju na zgornjem Koroškem (slovenski del sodnih okrajev Šmohor, Podklošter, Beljak) pa je bilo v času od 1846 do 1910 sledeče prebivalstvo: Celo po uradnih štetjih je bilo to ozemlje vse do svetovne vojske nedvomno slovensko. Kanalske doline torej kljub njenemu delno nemškemu prebivalstvu ni mogoče izločiti iz slovenskega ozemlja, in to iz dveh razlogov: 1. zaradi njene neobhodno potrebne zvezne funkcije v okviru slovenskega ozemlja samega, v katerem predstavlja Trbiž notranji prometni vozel, in 2. zato, ker nima nobene zveze s strnjenim nemškim ozemljem, marveč predstavljajo nemške občine v njej samo tri ločene jezikovne otoke. Slovenski značaj zgoraj navedenih slovenskih občin se je izkazal tudi v političnem življenju. V vseh teh občinah je imela slovenska stranka na Koroškem ob koncu prejšnjega stoletja gospodujoč položaj. Tako naj navedemo samo volitve iz leta 1890, ko je zmagala ta stranka z vsemi svojimi kandidati za volilne može v občinah Lipalja ves, Ukve in Žabnice ter v katastralni občini Lužice, ki je volila ločeno od trga Naborjeta. Italijanov-domačinov do svetovne vojske v Kanalski dolini sploh ni bilo, šele v desetletju med 1900 in 1910 se jih je naselilo nekaj sto v zvezi z lesno trgovino: pa tudi ti so ohranili italijansko državljanstvo. Italijani so izvedli v vsem času svoje vlade nad slovenskim Primorjem, kamor je spadala sprva tudi Kanalska dolina (pozneje so jo priključili Videmski pokrajini), samo eno ljud sko štetje (1921), pri katerem so vpoštevali tudi jezikovno pripadnost, in sicer spet po občevalnem jeziku. Štetje pa je močno pomankljivo, ker za velik del domačega prebivalstva, ki ga šteje med, tuje državljane», ne navaja, kateri jezik govorijo. Štetje je pokazalo sledeče rezultate: med 8224 prebivalci so našteli 4185 Nemcev, 1207 Italijanov, 1106 Slovencev in 1726 tujih državljanov, med njimi 295 jugoslovanskih. Tudi podrobni podatki dokazujejo popolno nezanesljivost tega štetja. Tako naj bi v Lipalji vesi, kjer so imeli Slovenci do leta 1910 ogromno večino, postali neznatna manjšina: isto velja tudi za Žabnice. (Nadaljevanje prihodnjič) Vrsta prikolic, ki jih je podarilo delavno ljudstvo Slovenije ljudem v Subidu V Nemah postavljajo jugoslovanski tehniki prefabricirane hiše tipa «Jelovica». Čeprav jim nadleguje slabo vreme, gre delo kar lepo od rok IN ZEMLJA SE JE SPET TRESLA NASI PEVSKI ZBORI V ČEDADU Na veselicah, ki jih je organizirala septembra «Pro Cividale» v Čedadu, so nastopili tudi pevski zbori iz naših dolin. Na zgornji sliki vidimo zbor «Pod lipo» iz Barnasa, spodaj pa oktet «Nediški puobi» iz Podbonesca Na zadnji šagri v Petjagu so imenovali fanta lepe rasti (fusto). Za najlepšega je biu imenovan Michele Bortoluz iz Rubignacca, ki ga vidimo na središču slike BARDO V soboto 12. septembra zvečer se je zemlja v Beneški Sloveniji in Furlaniji spet zamajala v sunkih močnega potresa. Sunkov je bilo več, a najmočnejši je bil ob 18.30 uri. Dosegel je od 7,5 do 8. stopnje Mercallijeve lestvice. Potres so slišali tja do Ljubljane na jugoslovanski strani, do Benetk in Dolomitov na italijanski strani. Spet so se rušile hiše, tiste, ki so vzdržale potres preteklega 6. maja. Rušile so se tudi tiste hiše, ki so bile na hitro in z veliko vnemo ljudi popravljene. To je naj slabše. Življenje se je bilo začelo nekako normalizirati. Vsi so bili na delu za obnovo stanovanj, da bi se ljudje spravili pod streho pred zimo. Sedaj pa spet težki udarec. Iz raznih razlogov posebno moralnih in psiholoških, je zadnji potres, čeprav ni bilo človeških žrtev, ( razen e- V mladinsko naselje v Za-ročišču pri Kobaridu so te dni prispele tri mladinske delovne brigade, ki sodelujejo v četrti, to je zadnji izmeni mladinske delovne akcije «Po sočje 76». V tej akciji mladina iz vseh jugoslovanskih republik in obeh pokrajin brezplačno sodeluje pri odpravljanju posledic potresa na Tolminskem. V zadnji izmeni delajo brigade «8. avgust — mladi gradbenik Srbije» (v njej so zlasti zidarji, tesarji, krovci in delavci drugih poklicev iz štiriintridesetih podjetij v tej republiki), nadalje brigada iz Štajerskega in brigada, ki jo sestavljajo fantje in dekleta iz Pomurja, Zasavja ter občin Nova Gorica, Ajdovščina, Tolmin, Idrija, Postojna, Cerknica in Ilirska Bistrica. Gre za skupaj 150 fantov in deklet, ki bodo delali do zaključka te akcije 19. septembra. Ob začetku četrte izmene je komandant akcije «Posočje 76» Gorazd Marinček poudaril velik delež, ki ga dajejo brigade pri obnovi vasi oziroma hiš prizadetih ob potresu. Njihova učinkovitost je večja od rezultatov gradbenih delavcev in enaka uspehom, ki jih pri popravljanju hiš ne), še hujši od tistega, ki smo ga doživeli 6. maja. Lahko se spet sezidajo hiše. Razpoke po zidovih se lahko popravijo, razpoke v dušah in srcih pa se težko zacelijo. «Čemu naj bi propravljali, če nam po par mesecih spet vse uniči.» pravijo ljudje. Strah je velik. Morda bomo priče množičnemu begu ljudi iz prizadetih krajev, tudi zaradi tega, ker je svetovna solidarnost popustila. Sile za našo samoohranitev, za naš obstoj, moramo najti sami v sebi. Moramo dobiti bitko sami s seboj. Italijanska vlada je podaljšala izredno stanje za pomoč prizadetemu prebivalstvu. Nam je zagotovljena tudi kon kretna solidarnost matične domovine. Vztrajajmo, bratje, na svoji zemlji, katera, upamo, se bo umirila in nam dovolila vsestranski razvoj in mirno življenje. dosegajo pripadniki jugoslovanske armade. 580 brigadirjev, ki so delali v okviru treh delovnih izmen, je na primer popravilo 255 stanovanjskih hiš, ki so tako usposobljene za prebivanje. Vrednost njihovega dela znaša okoli 650 milijonov starih dinarjev. Tri brigade iz te zadnje izmene pa naj bi popravile nadaljnjih 80 stanovanjskih zgradb v tolminski občini oziroma opravile dela v skupni vrednosti okoli 150 milijonov starih dinarjev. Upoštevati je treba, da brigadirji poleg hiš obnavljajo tudi ceste, poti, kanalizacijo, vodovodno omrežje in druge komunalne objekte, ki jih je bodisi poškodoval potres ali pa so bili slednji že prej neprimerni in jih zdaj modernizirajo. Komandant zvezne mladinske delovne akcije «Posočje 76» Gorazd Marinček je v pogovoru s časnikarji tudi poudaril, da so mladinske delovne brigade vse doslej tesno sodelovale z delovnimi ljudmi in občani na Tolminskem, nadalje z vojsko, pa z občinsko skupščino in družbenopolitičnimi organizacijami v Tolminu ozidoma v posameznih vaseh. Kmetje iz Bavarske podarili kmetijske stroje Barjanom Potres 6. maja je, kot vemo, zelo hudo prizadel vse vasi bardskega komuna in dosti ljudi je prišlo ob vse svoje imetje. Izgubili so seveda tudi kmetijsko orodje, in kar je še več, tudi dragocene stroje za košnjo in obdelavo zemlje. Tele dni pa je prišla solidarnostna pomoč: bavarski kmetje so z nabiralno akcijo spravili skupaj 16 milijonov lir in tako so mogli njihovi kolegi iz Barda kupiti 5 kosilnic, 3 traktorje in «fur-gon» za prevoz mleka. Kmetje so tega darila zelo veseli, saj jim bo prihranjenega dosti truda pri košnji, katero so letošnje poletje morali opraviti s koso. Lokalna ekonomija, posebno živinoreja, je zato utrpela veliko škodo, ker je dosti senožeti in travnikov ostalo nepokošenih in njiv neobdelanih. Brez kmetijskih strojev se je moglo namreč opraviti le malo del, posebno če pomislimo, da so bili ljudje več zaposleni pri popravljanju svojih domov, kot na senožetih in njivah. Zahvala župana prostovoljcem iz Monticella za pomoč V našem komunu se je dlje časa zadrževala skupina prostovoljcev iz Monticella (prov. Vicenza). Predvsem so bili to delavci in tehniki, ki so napravili načrte in gradili center za onemogle in stare ljudi. Skupina, ki jo je vodil podžupan (vicesindaco) komuna Monticello Romolo Pento, je ob odhodu izročil bardskemu županu Sergiu Siniccu tudi vsoto denarja, ki so jo zbrali dobrosrčni ljudje njegovega komuna za nabavo gradbenega materiala za ta center. Ob odhodu teh prostovoljcev se je župan zahvalil v imenu celotnega prebivalstva komuna Bardo vsem, ki lajšajo gorje tako hudo prizadetim ljudem, kot je prav ta domun Beneške Slovenije. REZIJA Komunski sedež m Ravenci ima nove prostore v montažni hiši Komunski sedež v Ravenci, katerega je uničil potres, ima sedaj spet lastno streho. Do sedaj so bili vsi uradi provizorično nameščeni v nižji srednji šoli v kraju Lipovec. še predno so pričeli popravljati in rušiti od potresa poškodovane hiše, so začeli delati načrte za postavitev novega komunskega sedeža, ki naj bi bil, in v resnici je, duša, ki mora s skupnimi močmi pomagati tako hudo prizadetim občanom. Načrt za montažni komunski sedež so izdelali geometri Danilo Clemente, Paolo Scremin in Francesco Paci-lio, delo pa je izvedlo gradbeno podjetje Bertolaso iz Verone. Te dni je to delovišče postalo eno samo mravljišče: uradniki hite pospavljati vsak svoje karte, registre, dokumente itd., da bodo čimprej v pravih komunskih predalih, kajti prav ti papirji, prošnje, so v tem momentu najbolj potrebni, da pridejo hitro pod roko uradnikom in zainteresirancem. Novi montažni komunski sedež so postavili na zelo primernem prostoru in je zares sodobno opremljen. Največji problem je bil, kako ogrevati lokale in končno so odločili, da bodo namestili kurjavo z aparati, ki proiz- vajajo topli zrak (aria condizionata). Prostori merijo vsega skupaj 230 kvadratnih metrov. Več kot toliko, se po štirih mesecih do danes, ni moglo storiti. Najboljši športni ribič trinajstletni Luigi Madotto iz Osojanov Hudournik Rezija, ki teče po istoimenski dolini, je izredno bogat na postrvih in zato obstoja tu tudi Zveza športnih ribičev, ki šteje precej članov. Ta Zveza je tudi letos, kljub neprecenljivi škodi, ki jo je prizadejal potres 6. maja skoraj vsem vasem rezijanskega komuna, priredila tekmovanje v ribolovu in sicer v kraju Zam-lin. Tekmovanja se je udeležilo okoli 70 ribičev vseh starosti. Letos je bilo med tekmovalci (sami domačini) veliko presenečenje, kajti prvo nagrado, to se pravi zlato medaljo Fabris-Zuzzi, je prejel trinajstletni Luigino Madotto iz Osojanov. Samo 10 točk za njim je bil Maric Madotto, tudi iz Osojanov, ki je prejel pokal Oreste Let-tig in zlato medaljo. Tretji je bil Adriano Perissutti iz Rezijute, ki je prejel pokal Franco Beltrame iz Rezijut-te. Podarjenih je bilo vsega skupaj tri zlate medalje, tri srebrne in štiri bronaste. Med mladimi zmagovalci je tudi 16-letna Sonja Zampa iz Ravence, ki se je plasirala na 11. mestu in prejela pokal. Na tem tekmovanju so ribiči ujeli kar 40 kg rib in zato mislimo, da so marsikje pripravili odlično ribjo gostijo, pa čeprav je bila kje pod šotorom. Tekma (gara pastesciutte) na Sv. Roku. Dobil jo je mladenič Mario Pac-cini-Jožulnu iz Kravarja. Dobro porcijo je pojedu v 40 sekundah (Foto: G. Osgnach) Udine esposizioni 23; MODERNI DOM hobby šport rekreacija razstava pohištva, opreme, gradbeništva in prefabriciranih izdelkov. VIDEM 1.-10. OKTOBRA 1976 SEJMIŠČE TORREANO Dl MARTIGNACCO Na Tolminskem so na delu^ mladinske brigade IL FRIULI O NAZIONE FRIULANA lz leve proti desni: inž. Fabio Bonini, predsednik | «Rečana» Aldo Klodič in prof. Matteučič V Klodiču konferenca prof. G. Matteučiča o potresu Dl ANTONIO BELLINA Abbiamo chiesto ad Antonio Bellina parroco di Rival-po-Valle, impegnato nella difesa del patrimonio etnico-linguistico friulano, che ci faccia il punto sulla questione friulana. Queste righe sono necessariamente riassuntive e meriterebbero approfondite anche con motivazioni. Le presentiamo così per avere almeno un quadro della situazione. Il Friuli o Nazione Friulana prende il suo nome latino da Forum Julii, mentre la denominazione di origine celtica è Carnia o Regio Carnorum. Situato all'estremo confine dell’Italia, ha una posizione di svantaggio rispetto a questa, mentre si trova in una situazione di privilegio nel contesto mitteleuropeo, essendo a contatto con la civiltà slava, tedesca e latina. STORICAMENTE. La Regione era abitata anticamente da tribù di origine celtica. Verso il secondo secolo a.C. è stata invasa dai Romani che diedero nuovo splendore ad Aquileja (in celtico AKILEJA) facendone una metropoli e punto di partenza verso il Norico. Risale all'epoca romana la fondazione di Zu-glio, Cirunum, Aguntum ecc. Durante il dominio dei Longobardi, il Friuli diventa Ducato, con capitale Civi-dale. E’ durante questo periodo che si va formando quell’importantissi-mo istituto religioso che va sotto il nome di «Patriarcato di Aquileja», l’unico in Occidente all’ infuori di Roma. La sua estensione andava fino a Vienna, al Lago Balaton e, seguendo il corso del Danubio, si spostava, in Occidente, fino al Lago di Garda. Da istituzione religiosa, il Patriarcato diventa espressione politico sotto gli Imperatori. Nel 1077, Enrico IV concede al Patriarca Si-geardo il titolo di Duca del Friuli, con diritto di battere moneta. E’ il primo segno di indipendenza della «Patria Forojuliensis», che ottiene un suo corpo di leggi nel 1367 col Patriarca Marquardo di Randeck. I Patriarchi, fino a tutto il duecento, sono ghibellini, legati alla Casa di Svevia. Poi inizia la serie dei Patriarchi italiani e lo Stato decade. Nel 1420 Venezia sopprime il Ducato del Friuli. Nel 1751 il papa Benedetto XIV, per assecondare Maria Teresa ed il Doge, sopprime arbitrariamente anche il Patriarcato, dividendone il territorio «a parte Ve-netiarum» (da Udine) e «a parte Imperi!» da Gorizia. Nel Trattato di Campoformido, il Friuli passa a far parte dell’Impero austriaco. Nel 1805 passa sotto Napoleone. Dal 1814 al 1866 ritorna sotto gli Abs-burgo. Nel 1866 e definitivamente nel 1918 ha un nuovo padrone: l’Italia. GEOGRAFICAMENTE. La posizione geografica porta inevitabilmente il Friuli più a Nord ed a Est che a Sud. La nostra matrice toponomastica ne è un segno. Carnia, Ca-rintia, Carniola: tutte regioni che facevano parte dello stesso Patriarcato Purtroppo, per ragioni politiche, il Friuli è stato chiuso ad est, verso la Yugoslavia ed anche a Nord, verso l’Austria. Ne consegue che i nemici saranno tutti ad est ed a nord, mai a sud. Questo lo insegnavano anche nelle scuole. POLITICAMENTE. Ora il Friuli è entrato ibridamente, con la Venezia Giulia, a far parte della nuova Regione autonoma a statuto speciale. E’, d cevo, una Regione ibrida ed equivoca, perchè deve unire due popolazioni che non hanno nulla in comune. A spese, s’intende, dei Friulani, che a Roma non vengono calcolati anche per paura di rivendicazioni autonomistiche. Grande responsabilità di questo va al partito democristiano che non ha sapu- to difendere gli interessi della nostra terra, diventata un bacino d’impluvio per Trieste, una specie di «contado». Il capoluogo regionale è a Trieste, come pure la Presidenza e i principali Assessorati. Per non parlare degli investimenti che ignorano sistematicamente la nostra Regione. ECONOMICAMENTE. E’ una delle zone più depresse sia per l’alta percentuale di terreno non coltivabile (Carnia) sia per la mancata industrializzazione. Non ci sono fabbriche di una certa entità (tanto meno a partecipazione statale) perchè tutto il territorio è soggetto a servitù militari. Il Friuli è la Regione d’Italia che ha il più alto numero di caserme ed il più alto contingente di forze armate. Questo per la solita politica dell'equilibrio internazionale che favorisce gli altri a spese nostre. In questa situazione depressa, è chiaro che c’è una fortissima emigrazione, tanto temporanea che stabile. In cento anni di storia e di dominazione italiana, 1.500.000 friulani (una volta e mezzo la popolazione residente) ha dovuto stabilirsi fuori della propria terra. Basterebbe leggere le statistiche della Carnia e della Benečija. CULTURALMENTE. Sviluppo culturale ed economico sono collegati. Per impedire il sorgere di «un’anima» friulana, non ci viene concessa neppure l’Università. Solo a Trieste. Con queste conseguenze: stu-dieranno solo i figli di papà e noi dovremo esportare manodopera ed «importare» impiegati e dipendenti statali, cioè padroni. Ormai nelle scuole, negli uffici, in Chiesa ed anche in casa si parla l’italiano, ritenuta una lingua più «chic» anche da quei quattro disgraziati che hanno fatto fortuna. Ne consegue il complesso d’inferiorità anche nella povera gente con una forte dose di fatalismo e di rassegnazione. Quasi tutti i friulani parlano normalmente il ladino - friulano, lingua del gruppo ladino orientale, però non abbiamo nè un asilo nè una scuola. Solo in qualche scuola media (5 o 6) si fa un’ora settimanale di «cultura». tenuta molte volte di fronte ad un insegnante che non capisce una parola. Ci sono parecchi circoli culturali, ma sì corre il rischio che si fermino al folclore, alla vii-lotta, alla cassapanca, lasciando invece morire i valori più forti. Non vogliamo diventare una colonia indiana. ATTUALMENTE. Sembra che si stia facendo un passo avanti, gra-z e ai movimenti politici (Movimento Friuli, Unione Slovena ecc.) ed anche ad una spinta da parte del Clero. Nel '67, 529 preti hanno firmato una «mozione» alle autorità dello Stato e, nel giugno dello scorso anno, è stato approvato un comunicato dove si parla espressa-mente di «nazione» e si domanda libertà per l’uso della lingua friulana, slovena e tedesca. Si chiede anche il rispetto da parte di coloro che sono «ospiti» nella nostra terra. DIFFICOLTA'. Apatia da parte della gente, che spesso non sente il problema perchè assillata da preoccupazioni economiche. Il ricatto dei politici, che ostacolano in ogni modo questa richiesta di autonomia e di autogoverno. Ambiguità da parte del Vaticano, che aspetta il riconoscimento della lingua da parte dello Stato per concederlo a sua volta. Come sì vede, c’è tutta una pressione neo-fascista che rischia di boicottare anche gli sforzi più generosi. La chiave di soluzione sta, secondo me, in una unione effettiva di tutte le forze antifasciste e che si battono per il riconoscimento dei diritti delle «minoranze»: una specie di partito «federalista» che dia man forte a tutti i popoli deboli e soffocati. Rivalpo . Valle di Arta Terme, 20-01-1976 Organizirana od kulturnega društva «Rečan» je bla 27. avgusta zvečer v Hločju konferenca o potresu, ki je 6. maja takuo buduo poško-dovau Laške in naše doline. Na teli konferenci je go-voriu prof. dr. Giorgio Ma-teucig, ki uči zoologijo na napolitanski univerzi in je zlo interešan za naš potres, posebno kar se tiče obnašanja žvine pred gibanjem in po gibanju zemje. Mateucig nam je začeu govorit o kulturah in skupnostih (cominità), ki so ble ranjene od potresa, takuo laška kot naša, iz Benečije. Tele dvje dežele tuče glih tista palca. Njeso velike ne dna ne druga: so ble potresene od emigracije, zmal-trane od uejski in od djela in so se glih lepuo začele reševat od velike mizerje, ko je paršla — morebit — nar-slaviš štrafinga-Potres. «Use — nam je jau Mateucig — se muora začet od kraja, se muora zdravit naše dvje komunitete (skupnosti), četudi so velike težave, čeglih njesmo parprvje-ni za tako djelo, ker nam manjka use, najprej tehnika, a če smo se že tarkajkrat rešil od velikih sil in na-dluog, se ne moremo in se ne smjemo donas podat. Dva sta potresa: tisti, ki se vidi in tisti, ki se ne vidi. Te parvi vemo usi, kajšno škodo nam je nardiu, te drugi ne vemo še, kaj nas bo koštu. Še emigracion? še uničevanje naših gorskih vasi? Naše komunitete, naše skupnosti? Bomo videli nazaj, kar smo vidli hitro po zadnji uejski, ko se je zdjelo, da je zemja po bre-zjeh in dolinah pekla pod nogami našim te mladim, da so takuo začel iz nje utje-kat? Sada zarjes zemja peče, pa use, kar smo zbral okuo-le našega kota u zadnjih ljetih, nam muora pomagat stisnit zobe in se parjet tar-duo za trato, če čjemo začet nazaj rast od kraja... Zatuo muoramo rešit use, kar moremo: hiše, fabnke, monumente in use s tistim namjenam, da rješimo naše dvje komunitete, kulture in karakter, ki nam je tarkajkrat pomagu začet use od kraja. Potle je prof. Mateucig paršu na tehniko. Povjedu nam je, da je usa Italija siz-mična cona, zemja, ki se trese, da so potresi provocirani od kontinentov, ki se gibjejo in nas stiskajo, da je bluo use laške vičkrat zbujeno od potresa, pa use tuole nje dalo zadost skarbi našim oblastem, da bi se par-pravle, manjku no malo, pruot tistim velikim nesrečam, ki so potresi. Hiše se šele zidajo, kot da bi se ne bluo nič zgodilo. Dežela nje-ma enega Inštituta, da more djelat za nam paršparat no malo tarpljenja. Ljudje njeso parpravjeni, ne učeni, kuo bi se muorli obnašat u taki nesreči. Govornik je dejau, da so Rusi in Amerikanci zlo buj naprej s tehnologijo pruoti potresom. Povjedu nam je njeki interesantnega tudi o tehniki Japonske in Kitajske. Kitajci so napravli njek novega za take nesreče. Imajo tehnike kot drugi. Kar so napravli pametnega, je tuo, da so parpravli ljudi, da usi vedo, kaj muorajo storiti, kadar se zemja trese. Ljudi so navadli gledat okuo-le sebe, gledat svjet in žvino, ker se gajajo pred potresom nekatere čudne deči, ki nam morejo naznanjat, prerokovat, da se bliža potres in dostikrat se more rešit puno ljudi od smarti. Tale tehnika ni pru nič težka in ne košta puno. Mislim, da bi bli ljudje usi parpravjeni sodelovat, če bi začeu kajšan po teli pot hodit in učit. Govornik nam je povjedu, kuo bi se moglo začet no tako djelo in nas povabu, da bi ga začel u naših dolinah, brez čakat oblasti. Nazadnjo smo poslušal, kuo se obnaša žvina pred potresom in to narbuj inte-resira prof. Mateučiča. Po njegovem govoru se je začeu zlo živ in interešant dibatit. Usi so tjel povjedat njih odkritja po potresu in pred njim: kakuoša so ko-kodekale, tič po štijah so se pikal na smart, psi so lajal, parpete krave so utargale kjetne, gorkuo, vjetar, sonce je bluo čudno, kukuca pa je kukala ponoč in tauo naprej. Znanstvenik Mateucig je u-se tuole rad poslušu in je jau, da je u njega «Questio-narju», ki ga je napravu za naš potres, use tuole zapisano in dost od njih mu je že odgovorilo, da pa mu njeso odgovorili tehniki na težka uprašanja, ki se njih tičejo: atomske bombe, varta-nje u zemjo za iskanje metana in petrolja in druge. Ta uprašanja tičejo buj velike interese, zatuo je buj težkuo odgovorit nanje. O interesantni konferenci Mateučiča se je govorilo še puno dni potle po vaseh. Potle je napravu še druge konference: u Škrutovem, kjer ga je povabu «Circolo culturale Valli di S. Leonardo», v Čedadu, Vidmu in špetru. Povsod so ga poslušali z velikim interesom. A.K. Parlamentarna delegacija obiskala potresna področja v Furlaniji V ponedeljek, torek in sredo, 13., 14. in 15. septembra je obiskala potresno področje v Furlaniji parlamentarna delegacija, sestavljena iz vseh strank. Delegacija je obiskala prizadete kraje v dnevih, ko se ie zemlja spet močno tresla in ko je dež močno lil, da je prišlo v nekaterih krajih tudi do poplav. Delegacija se je srečala in razgovarja