919
Janez Ovsec
Zavetja pozabe
Ne govori jih vzvišeno.
Ne s počaščeno omiko.
Ne poj jih skrivnostno,
ne pritajeno.
Ne beri jih slavnostno,
z važnim poudarjanjem
in ne med brnenjem zvonov.
Če so ti glasne,
se ti le zdijo.
Zadevajo s kembli ob stene
srca
in boke tvojega poželenja.
Kadar so tihe, niso besede. Le daleč so v vetru in še se gubijo.
Te so široke,
te so visoke.
Nekaj jih je iz neobdelanega zlata.
Same po sebi so.
Stena so,
narastle vode,
oceani
in prostor.
1
Niso besede. Ne govori jih vzvišeno. Sploh jih ne reci. Ne reci.
2    Jaz pa vem, da je tišina na pesku naših upov. Jaz pa vem, da je tišina v viharjih Himalaje. Globoko v nekem glasu je in iz trušča uide kakor veter. Tišina je v vsaki stvari in v srcu vpije njena burja. Kadar nastaja, boli in kriči, potem pa je vse mirno.
Šel sem mimo
in videl njene poljane
blaženosti.
Umrle so kletve praznih ust
in želje velikih oči.
Za strašnim krikom
je mir
in raste
vate.
3     Sama tišina preganjana iz druge strani teče v mrtvi veter. Samo še prod utišanih viharjev in usanjano vpitje modrega molka.
Z razočaranimi perutmi hitimo k stebru svoje samote.
920
Janez Ovsec
Zavetja pozabe
Kakšna groza nas nosi
v dno
drugačnega zavedanja.
Danes sem te slišal.
Ta godba je nepojmljiva.
Samo tisti,
ki me pozna,
gleda mojo tišino
in mu doni obraz
v zanesljivejšem prijateljstvu.
Močnejše od ljubezni so te noge. Hoja berači brez potrebe.
V dežju zvezd premočena luč odkriva stopala in pot.
In pot je povsod
do tebe.
Ti si izgubil svoja obuvala
in si bos pred menoj
zaprl vrata.
Ven ne pojdemo več.
5     V nedoločnem zborovskem petju na sredino tišine.
Nekega glasu posebno izgovorjene cvetlične misli že dolgo nisem slišal.
Mnogo je teh listov za eno samo zavetje.
Še se odpre.
Še slišiš.
Tista godba v pozabi
daleč od tod.
921
922
Ravnajo se po šumenju kril.
Čudne širjave
vetra
nesem v čudne stolpe
brezbrežja.
V listih je.
Odpira cvet in gleda.
Misel
v misli.
Iz misli postane.
Spremenjena.
Vedno isti glas,
le tiho;
še slišiš?
Raste iz ušesa,
ptica zelenega telesa,
čustvo nikdar dosegljive čarovnije.
Čisto mirno večerni dih ugasne.
Janez Ovsec