PLANINSKI VESTNIK 3 1895Ä»75 ff t t, i PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 France Vogelnik Pomen javne planinske šole 113 Dr. ing. D. Lasič Noč spominov 115 Rafko Terpin Kosca 124 Vanja Matijevec Sfinga 127 Ivo kotnik Kavkaz - 1974 130 Miha Marenče Spomini na trentarski tabor 135 Tri pisma 137 Lado Božič Utrinki s Pomurja 139 Meta Rotovnik Zapuščena gora 145 Sonja Hutter Prvič v steno - pa še ženska povrhu 146 Pavel Kunaver Spomini na Bogomila Brinška 147 Meta Rotovnik Iskanja v planinskem branju za bralno značko 149 Društvene novice 151 Alpinistične novice 157 Varstvo narave 159 Iz Planinske literature 160 Razgled po svetu 164 Naslovna stran: Kranjska gora Foto: Jože Dolničar kz kmetijska zadruga dra va vuzenica tel. h. c. 87-201 brzojav: KZ vuzenica Kmetijska zadruga »Drava« Vuzenica nudi svojim kupcem vse vrste prevoza blaga s svojim prevoznim parkom, vse vrste tehničnega materiala v svojih trgovinah, mesa in mesnih izdelkov v prodajalnah mesa s klavnico v dravski dolini, obrtne usluge, žagarske usluge, razno leseno embalažo ter poseduje še lastno kmetijsko proizvodnjo in sodeluje s kmeti v vseh oblikah proizvodnega sodelovanja Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. - Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana - pošta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. - Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, dr. Tone Vraber. - Noslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214. - Tekoči račun pri NB 50101-678-47046, telefon 312-553. - Planinski Vestnik izhaja praviloma vsok mesec. Letna naročnina 100 din, plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 160 din (9 US S). Oglase vodi Rado Lavrič. - Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. - Rokopisov ne vračamo. - Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. LETO LXXV ŠT. 3 LJUBLJANA MAREC 1975 KORS KONFEKCIJA OBLAČIL ROGAŠKA SLATINA Proizvaja kvalitetno moško, žensko in otroško težko konfekcijo po najnovejši modi. Tudi planinci, smučarji in igralci tenisa lahko izberejo med našimi izdelki! PLANINSKE VESTNI K GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 75. LETNIK 3 1975 POMEN JAVNE PLANINSKE SOLE F. VOGELNIK Množičen obisk naših gora in visok odstotek mladih planincev v naših planinskih društvih obvezujeta vse izkušene gornike, da posvečajo kar se da veliko pozornost vsem manj izkušenim, zlasti pa popolnoma neizkušenim ljubiteljem gora. Medtem ko je bil prvotni pouk novo pečenih planincev dolga desetletja peripa-tetičen — se pravi, da je začetnik doživljal prve lekcije kar na turah — so se v zadnjih letih razvile planinske šole, ki se v zadnjem času že lahko ponašajo s trdnim programom. Skraja so bile marsikje vezane na posamezne odseke planinskih društev, včasih celo na posamezne skupine (na šolah, kjer so slonele na bolj ali manj osamljenem mentorju), t' zadnjem času pa si ponekod prizadevajo pritegniti vse planince ne glede na starost, bodisi da izvira pobuda iz posameznega društva ali pa iz več društev hkrati (meddruštveni odbor). Javno planinsko šolo — imenovano ne preveč posrečeno »centralno« — naj bi obiskovali vsi ljudje, ki želijo hoditi v naravo, ne glede na to, ali so že kdaj obiskali gorski svet in ali so sploh že člani kakšnega planinskega društva. Njen propagandni namen je očiten: ako bo dovolj kakovostna, bomo gotovo pridobili precej novih planincev, manj izkušenim planincem pa bomo z njo odprli oči za gorsko naravo in jim vcepili vse najnujnejše znanje, da ne bodo prepuščeni muhastim izkušnjam, ki utegnejo biti kdaj pa kdaj zelo neprijetne. Medtem ko v »zaprti« planinski šoli vzgajamo določen krog planincev (pionirje, mladince), ki bodo hodili v gore v skupini, navezani drug na drugega in na svoje stalne mentorje in vodnike, je namen javne planinske šole vzgajati tako najmlajše kakor starejše ljubitelje gora, ki bodo hodili na izlete v družinskem krogu, s prijatelji ali s kakšno večjo družbo. Tak tip planinske šole more biti uspešen le, ako se nam posreči obdržati obiskovalce s samo kakovostjo predavanj, se pravi, da jim že v začetku zbudimo veselje in zanimanje, nato pa si prizadevamo oboje poglobiti in utrditi. Hoja v gore je resna stvar, nanjo se je treba temeljito pripraviti. Planinska šola je lahko tudi stroga, vendar s takšno obliko vzgajamo planince, ki so zaradi svoje nevednosti in neizkušenosti pasivno podrejeni svojemu vodniku; javna planinska šola izhaja iz neprisiljenosti in si prizadeva vzgojiti enakopravne planince, ki so v izletniški skupini vsi udeleženi pri vodenju, opazovanju narave, previdnosti in morebitni spremembi smeri zaradi nenadno spremenjenih okoliščin. Taka skupina (družina, prijatelji, družba znancev) bo kljub svoji raznolikosti, če je v njej primerno izkušen planinec, v vsakem položaju ravnala pravilno; vsak izmed tako vzgojenih planincev bo pri vsakem koraku primerno čuječen, previden; če se bo kdaj pridružil manj izkušenim planincem, jim bo dober tovariš in vodnik. Naš namen torej ne sme biti, da bi začetnike obdržali čimdlje nesamostojne; tudi prevelika mera samozavesti je lahko prav tako škodljiva kakor objestnost. Meddruštveni odbor štajerskih planinskih društev je v zadnjih dveh letih dvakrat priredil javno planinsko šolo. O njej bi rad spregovoril nekaj besed, ki bodo morda prišle prav kakšnemu organizatorju planinske šole. Osnovni pogoj, da bo planinska šola uspešna, je primeren odbor, ki se pravočasno o vsem posvetuje in poskrbi za vse potrebno: za sredstva, predavalnico, razpored predavanj in predavatelje. Nato je šele na vrsti propaganda. Predavalnica mora biti primerno velika in akustična, in če je mogoče, na takem kraju, da je za večino lahko dostopna. Odločilnega pomena je primeren čas: za javno planinsko šolo so gotovo najprimernejši zimski meseci od januarja do marca, ker se ob koncu le začno običajni spomladanski planinski izleti; mecl udeleženci izletov bomo gotovo srečali mnogo obiskovalcev planinske šole. Nekaj lažjih izletov bomo seveda priredili že v okviru planinske šole, da preženemo obotavljačem strah pred zimskimi izleti, ki še daleč niso tako mrzli, pusti in nevarni za prehlad, kakor se zdi iz toplega zapečka. Pri teh izletih je treba upoštevati krajši dan in pestro starost udeležencev pa še dobršno mero časovne rezerve, ki bo v planinski koči in njeni okolici ob čaju, malici, razgledovanju in pomenkti še prehitro izčrpana; zavedati se je treba, da gre za poskusni izlet, pri katerem prevladujejo vsi mogoči zaviralni dejavniki (ki večinoma ne ogrožajo uspešnosti izleta). Prepričan sem tudi, da ni narobe, če se odločimo, da se v enem večeru zvrstita po dve predavanji; če je planinski šoli posvečen le en dan v tednu, bomo najpozneje v dveh mesecih privedli planinsko šolo do kraja. Pri enem samem predavanju na teden se bo planinska šola zavlekla na tri mesece in se lahko zgodi, da bo interes začel upadati. Posamezno predavanje (zaključena tema) naj traja približno 50 do največ 90 minut, nato naj bo odmor, zatem pa na vrsti druga, primerno izbrana tema. Dve zahtevni predavanji se ne bi smeli zvrstiti drugo za drugim. Največjo pozornost je treba posvetiti kakovosti predavanj; od nje je odvisen uspeh planinske šole. Dobrih predavateljev ne manjka; če jih ni v domačem kraju, jih povabimo od drugod. Več ko jih je, bolj zanimivo je poslušati, saj pomeni to srečanje z drugo planinsko osebnostjo. Nepogrešljiva sestavina vsakega sodobnega predavati j a so ponazorila. Prizadevati si moramo, da je čimveč predavanj dopolnjenih z diapozitivi, vendar tako, da se jih v enem dnevu ne zvrsti več kot 200. Dobra ilustracija pove več kot kup besecl, povrhu pa je še idealen mnemotehnični pripomoček. Večina tem planinske šole je take narave, da kar kliče po ponazorilu, saj vsakič govorimo o gorah, vendar z zelo različnih vidikov. Neizčrpne možnosti za ljubitelje fotografije, ki jim je pri srcu katerokoli poglavje planinstva! Od obiskovalcev planinske šole, med katerimi prevladujejo mladi, ne moremo zahtevati, cla si bodo sproti zapisovali vse, kar poslušajo. 2e ob začetku moramo poskrbeti za razmnožene povzetke snovi, če bomo to priročno gradivo postopoma izpopolnjevali, bomo imeli v nekaj letih v najkrajši obliki vse potrebno znanje in vse najnujnejše podatke. Glede starosti obiskovalcev javne planinske šole nimam nobenih pomislekov več, odkar sem pri najmlajših opazil izredno vedoželjnost in pravo navdušenje. Otroci so dandanes že zgodaj prebujeni, dovzetni za vsako tehtno stvar, le podajati jo je treba resno in zavzeto, otroci naj imajo občutek, da so enakovredni odraslim. Mnogo manj je v planinskih šolah videti doraščajoče mladine; mestni vplivi jo zavajajo drugam, vse prej kot v naravo (neki pesnik mi je potožil, da se je nekega dne odpeljal z vzpenjačo na Pohorje: tišina tam gori je tako grozno parala njegove živce, da se je moral brž vrniti v varno naročje mesta, in Pohorje ga ni videlo nikoli več). Otrokom moramo zbuditi ljubezen do narave, navezanost na gorski svet, hoja in opazovanje jim morata preiti v navado. To je nepogrešljiva živa podlaga človekove osebnosti, brez navezanosti na zemljo izzveni vsa šolska učna snov v prazno. Upam si trditi, da se najgloblje navežemo samo na tisti košček sveta, ki ga prehodimo s svojimi nogami. Vendar je ljubitelj narave bogato poplačan za svoj trud: vsaka ura, ki jo preživi v naravi, ga oblikuje, v njej bo videl čedalje več in se bo zmerom bogatejši vračal domov. Planinstvo utrjuje telo in obenem bistri duha; kdor hoče, da mu gorska narava odpre svoje zaklade, mora biti absoluten planinec. Začetna planinska šola, tudi javna, ne more dati neizkušenim planincem vsega na mah. Lahko je kvečjemu dobra pobuda. Nekaj čisto drugega bi bila planinska šola v gorah, daleč od mesta... PZS si mora prek svojih komisij prizadevati, da izšola čim boljši predavateljski kader, vsi planinski delavci pa so dolžni svoje znanje razdajati naprej. Knjige in zemljevidi so nepogrešljivi pri našem delu, uporabljati pa jih bomo znali prav šele takrat, ko bomo vključeni v živi tok dejavnega planinstva, v nenehno izmenjavo znanja in izkušenj ter v neutrudno samoizpopoln jevan je. NOČ SPOMINOV Dr. ing. DUŠAN LASIČ 1. Strahlhorn eveta večerna ura ¡e že zdavnaj minila, noč je legla na pobočja Rimpfischv/ange, zadnji krajec še ni vzšel. V siju zvezd in bližnjih ledenikov bi sicer lahko še manevriral med razmetanimi orjaškimi bloki in ploščami, toda vse bi bilo zaman, ker zaradi teme ne bi mogel najti edinega izhoda iz te strme krnice, ozke poličke, ki rešilno drži čez prepadni raz. Previsoko sem se zapležal v strme gladke plošče in edino pametno je bilo, da sem se vrnil dol ter se pripravil na nočevanje. Prestavil sem nekaj granitnih plošč, da sem dobil manjšo ravno ploskev, sedel na vrvice ter izpraznjen nahrbtnik, poveznil polivinil čez glavo — in sedaj mi je kar prijetno. Noga ne boli preveč, tudi zebe le zmerno, če pomislim, da sem 3100 metrov visoko. Utrujen sem prav toliko, da sem postal ravno prav miren in vdan. Celo glede ves čas glodajočega strahu, da bi policija jutri sprožila reševalno akcijo, sem postal apatičen; jutri bom gotovo prišel dol in potem bom že kaj ukrenil, si mislim. Res mi je kar ugodno. Ko odgrnem polivinil, vidim na zvezdnem nebu kot silhueto goro, na kateri sem bil pred desetimi urami, prelepi Strahlhorn. Danes je bila gora milostljiva z menoj, lahko bi bila udarila huje. Izbral sem jo za slovo od štiritisočakov, za goro svoje oapovedi od ledenih vršacev, saj se bližam 67. jeseni svojega življenja. Poželel sem jo že leta 1967, ko sem jo prvič zagledal z italijanske meje. Takrat sva prišla z ženo iz Macugnage oziroma iz Rifugia E. Sella skozi meglo po vzhodnem skalovitem pobočju na Neues Weisstor, namenjena na Cima Jazzi (3800 m). Megla je bila tako gosta, da sva s papirjem markirala pot za povratek. Ko sva na tem sedlu pomolila glavi iz megle, sva začudeno obstala. Svež sneg je bil tako pobelil ledenike in skale, aa sva bila v bleščeči svetlobi v trenutku zaslepljena. In nad tem morjem svetlobe se je dvigal on, z belim hermelinom ogrnjeni kralj - Strahlhorn. Iz belega plisiranega ovratnika se je ponosno dvigala strma granitna glava, 4190 m visoki vrh. Sklenil sem: nanj moram, in danes se mi je želja izpolnila. Ob tričetrt na štiri sem krenil iz koče Fluhalp (2600 m) najprej po grebenu stranske morene ledenika Findelen, nato po ozki polici okrog prepadnega rdečega raza v vrsto zaporednih strmih krnic, ki jih je treba prečkati. Kot da so bile nekoč otroški vrtci velikanovih otrok, kjer so se igrali z orjaškimi kockami: bile so majhne kot nočne omarice, velike kot počitniške hišice, rdeče-rjave, zelene, lesketajoče se kot izložbe draguljev, pa sivomodre, progaste, prekrasnih oblik in kombinacij. Velikanovi otroci so se s to lepoto igrali, gradili in spet objestno podirali, skladali bloke in plošče v stolpe, mostove, gradove, da bi nato naveličani zopet vse razmetali. Kako bi moral biti tu ob tej naključni igri prirode osramočen prenekateri pridigar naše forme vive, brez idej in poštenosti, brez talenta in slutnje lepote; ali ne bi njihovi veri bolj pristajalo ime ars-tristis deformans? Kaj hitro sem napredoval v luninem svitu, saj sem predvčerajšnjim na izvidniški poti - hoteč naslednji dan na vrh - popravil mnogo podrtih možicev in postavil več novih. Mislim, da ni treba posebej omeniti, da na visokih gorah v Švici, Italiji in Avstriji ponavadi ni ne poti ne markacij, razen na pristopih iz doline do koč. No, dež in nato snežna vihra sta me takrat pregnala v dolino. Danes so bile skale že spet suhe, ledeniki pa pokriti s svežo snežno odejo. Bil sem sam in edini v tej zapuščeni in skriti dolini. Na sicer položnem, a silno razpokanem ledeniku Adler sem spretno manevriral med razpokami, da skoraj ni bilo treba skakati. Skoz ta zelo kompPciran labirint razpok sem za seboj puščal svojo Ariadnino nit, sledove v snegu, tu pa tam poudarjene z vrsto globokih lukenj cepina, tesno druga poleg druge. Bal sem se namreč megle, ki je že zagrnila vrhove in iz katere je začel rahlo pršeti sneg. Ni Naš vsakoletni praznik »Dan tržaških planincev« privabi vedno kar lepo število članov in nečlanov na Nanos. Štejemo ga med našo rekreacijsko aktivnost, saj je vedno združen z raznimi resnimi in zabavnimi tekmovanji pa igrami. Uspelo nam je na ta dan zbrati planince vseh starosti, od otrok do veteranov, od otrok, ki tekmujejo v prijateljskem vzdušju, ne toliko za nagrade kolikor za užitek, ki ga nudi gibanje v naravi. Iz govora predsednice SPD Trst dr. Sonje Mašera na občnem zboru 22. 1. 1975 Matterhorn z drugega ledenika Zinalrothorna Foto dr. ing. D. Lasič dolgo trajalo, da sem se znašel v zatrepu ledenika, tam preskočil široko krajno razpoko, ki je ni bilo mogoče obiti, in že sem se vzpenjal po ledenem pobočju na Adlerpass (3800 m]. Ta strmina me je ves čas malo skrbela, ker me je neki vodnik svaril pred njeno nudo strmino, imenoval jo je celo stena; izkazala pa se je za pravi sprehod z derezami. Bolj pa me je začelo skrbeti, kako bom v tej gosti megli našel pot s sedla na vrh. Kar sta se nad menoj izločili iz megle - kot deus ex machina -dve navezi z vodnikoma na čelu in me rešili še zadnjih skrbi. Prišli so od onstran sedla iz koče Britannia po poti, ki je lažja in mnogo bolj uporabljana. V trenutku sem bil na sedlu v silnem vetru, ki je pometel ves sneg. Krasno je bilo hoditi po golem firnu, le močan veter me je zanašal. Ko pa sem prišel v zavetrje za grebenom, sem kljub sledi kar težko gazil globoki pršič. Ne v najboljši kondiciji sem bil pred poldnevom na vrhu, potem ko sem srečal vračajoči se navezi in ju porabil za fotomotiv. Na vrhu so se seveda podrle vse iluzije o razgledovanju in fotografiranju. Kako prijetno bi bilo sesti, zreti na bližnje in daljne štiritisočake in podoživljati vzpone, ki sem jih opravil prejšnji teden in pred dvema letoma: Allalinhorn, Rimpfischhorn, Weissmis, Dom, Cima Jazzi in druge. Tako pa mi ni kazalo drugega kot takoj obrniti in že čez slabo uro sem bil čez ono krajno razpoko. Videl sem se že pri slavnostni steklenici piva, upal sem, da bom čez dve ali morda čez poldrugo uro v koči, saj navzdol sem hiter, da je kaj. Pa nisem bil niti po enaindvajsetih urah. Ob pol dveh popoldne je bilo, ko sem obšel mrežo nevarnih razpok po stranskem pobočju iz golega ledu, na katerem so bili primrznjeni ledeniški balvani različnih velikosti. Eno takšno kamnito jajce, težko najmanj stopetdeset kilogramov, se je odlepilo, me podrlo in se zvalilo čez moje noge. Najbolj sta bila prizadeta levi gleženj in stopalo. Vstal sem, leva noga me ni več nosila, toda tolažil sem se, da vsaj ni nič zlomljenega, da je kvečjemu kakšna kost počena in da bolita gleženj in stopalo, ker so kite nategnjene. No, čez dva meseca se je le izkazalo, da je bil zlomljen gleženj. Hujšega sta me rešila dereza in sijajno podložen čevelj. Bilanca je bila še kar ugodna: imel sem še eno skoraj zdravo nogo, rezervno nogo v podobi cepina, dve krepki roki in koleni in za spuščanje navzdol kot nalašč ustvarjeno »ta gvišno nogo«. Slaba stran bilance pa sta bila razdalja petih kilometrov do koče in pa čas: zadnji krajec bo vzšel, žal, šele malo pred zoro, tako da sem imel do popolnega mraka komaj še slabih sedem ur. V tem času moram, za vsako ceno moram najti izhod iz zadnje krnice po omenjeni polici, kajti onkraj bi lahko sestopal z baterijo in prispel morda še pred jutrom v kočo. Sicer bom moral prenočiti zunaj in jutri bo morda že prepozno, da bi preprečil reševalno akcijo, ki jo bodo prav gotovo sprožili, kar me je najbolj skrbelo. Moja panika je bila razumljiva, če si slišal, da stane tako enostavno reševanje vsaj pettisoč frankov, tj. 116 dobrih petindvajsettisoč dinarjev. Tega moje finance nikakor ne bi mogle prenesti in pa sploh za tako neznatno poškodbo. Kljub tej grozeči nevarnosti pa svoje potovalne hitrosti nekako tretjino km na uro na noben način nisem mogel povečati. Nikakor nisem smel izgubiti jutranjih sledi, ki pa jih je odjuga večinoma že odtajala, le cepinove luknje so me še vodile. Se pomisliti nisem smel, da bi z zlomljeno nogo iskal nove variante. No, še kar srečno sem prekrižaril ledenik, nato pa se spoprijel s kockami velikanov. Sam sebi sem se zdel kot mravlja na kupu sladkornih kock, tembolj, ker sem tudi jaz razpolagal kar s šestimi lokomotornimi elementi, ki pa so bili na žalost bolj kratko nasajeni. Kljub vsemu njihovemu prizadevanju sem le zamudil pravi trenutek, strogi vratar dedek mrak je zaprl edini izhod iz krnice. In sedaj sedim tu; spal ne bom, saj sem bil danes brez omembe vrednega počitka blizu osemnajst ur na nogah. To pa je dovolj, da ti prežene sen, da se ti misli motajo in se te loteva sentimentalnost. Izteka se petdeseto leto mojega članstva v planinskem društvu in še več let gorništva. Vsa ta leta so bile gore dobre z menoj, začetnika so me učile in bile takrat posebno prizanesljive. Pozneje so me spustile v svoje čudovite najintimnejše zakladnice, kot so le malokoga, da sem iz njih jemal vso mogočo lepoto in življenjsko spodbudo. Včasih so mi dale tudi kak trši opomin, nikdar zelo boleč, kot udari mati lahkomiselnega otroka. Goram sem dal pol svojega življenja, še vedno sem jim zvest, one pa kot da so mi vračale ljubezen. Danes se od najimenitnejših izmed njih poslavljam, one pa mi zapuščajo album spominov, ob katerem bom spet doživljal srečne dni med njimi. 2. Nepotrebni bivak pod Zinalrothornom Zaprte veke so projekcijsko platno, na katerem spominske celice prikazujejo davne dogodke kot žive diapozitive. In to s tako hitrostjo, da je opisovanje dogodka le ubogo jecljanje, ne le zavoljo siromaštva človeškega jezika, marveč predvsem zavoljo počasnosti izražanja. Misel ali slika se v bralcu ustvarja postopoma, beseda za besedo, stavek za stavkom, kot bi sestavljal mozaik. Take predstave so same po sebi brez življenja in barve. Samo skriti umetniški sposobnosti bralca gre zahvala, da tako nebogljeno podan dogodek ali scena zaživi v njem. Včasih se mi zato zdi, da je bralec večji ustvarjalec kot pa pisec, ki v bralcu doživljanje le sproži s skromnimi impulzi. Spravljenih imam mnogo »možgamkoskopskih« kaset z napisom: bivakiranje. Naj sprožim enega od zadnjih tovrstnih zapisov z naslovom: Zinalrothorn 1972. Takrat je bil bivak dosti bolj neudoben kot danes, toda zraven mene je sedel zvest tovariš, kar daje človeku tisto notranjo pomirjenost in toploto, ki mu jo narava odreka. Octava sem spoznal, ko sem osamljen hodil po švicarskih gorah. Tudi on je bil sam in naredila sva skupaj poskusni vzpon. Ne vem, če sva se dobro našla, on poosebljena mirnost, jaz sama nervoznost. Toda v sili - tako je mislil verjetno tudi on sam - ne smeš biti preveč izbirčen. Danes se ga spominjam kot odličnega tovariša, izkušenega alpinista in same čiste dobrote. Za naslednje poletje me je povabil, da bi skupaj obiskala nekatere švicarske vrhove, toda šele leto kasneje sem se mogel odzvati vabilu. Tako sva se konec avgusta 1972 sestala v Zermattu in se namenila najprej na Zinalrothorn, kot trening za resnejše ture. Načrti so bili obetajoči, toda kaj, ko so mi rojenice namenile, da me bo vse življenje pral gorski dež. Moji prijatelji, kmetje iz Radovne, se vselej ustrašijo, če se prikažem h košnji in jo takoj premaknejo. Tisti izlet je bil sploh nesrečen, le iz Ljubljane sem odpotoval z rahlo vročino, ki pa sem jo zbijal z antibiotikom. Vseeno sva se z Octavom odpravila na turo in se zvečer povzpela do Rothornhutte (3200 m). Komaj sva drugi dan na vse zgodaj ugasnila bateriji nad spodnjim ledenikom, me je že mučila žeja in sklonil sem se nad drobnim curkom vode. Kar začutim močan udarec po nahrbtniku, hitro se zravnam s še odprtimi usti in že se pred menoj razleti drugi kamen; majhen drobec mi odkrhne del zoba in rani ustnico. V polmraku še razločim, kako letijo po zraku novi, mnogo večji zalogaji naravnost proti meni. Prepozno je, da bi se kam zaklonil, zato obstanem na mestu in opazujem izstrelke do zadnjega hipa ter začnem igrati odbojko, razume se, da z ravno nasprotnim športnim ciljem. S kratkimi prestopi se odmikam levo in desno ter srečno zgrešim prav vse »žoge«, ki se nato raztreščijo za menoj. Vzpon je potem potekal čez skalnato pobočje na srednje ledišče, čez kratek prag na zgornji ledenik, ki se je končal na skoraj vodoravnem ledenem hrbtu; tu sva bila že blizu 4000 m visoko. Tedaj me je zagledal sveti Peter in takoj začel s svojimi ukrepi — za začetek je zameglil vse vrhove. Obenem pa se je začel izživljati Octave, čigar obleka in nahrbtnik sta bila sestavljena iz samih žepov, prekatov, predelov, boksov in kontejnerjev. V vsakem takem prostoru je bilo mesto za kompas, toblerone, vrvne zanke, višinomer, mažo za ustnice, rezervne rokavice, nož in tako neskončno naprej. In ko mu je zmanjkalo separejev, je spodaj na pas obesil tulec, ki mu je prosto bingljal ravno na sumljivem mestu; vanj je spravljal karto. Zal pa si ni omislil kartoteke s kazalom, kje je kaj. Vsakič ko je kaj potreboval, se je začelo iskanje po pravcatem ritualu. Na primer: odvezal je prsno zanko, snel nahrbtnik, odprl pokrov, odpel zadrgo, potegnil torbico, odpel njeno zadrgo in ugotovil, da predmeta tam ni. Nato je šel postopek natančno in brez nervoze v obratni smeri. Ko je bilo vse spet pospravljeno, je odpel vetrovko, odprl enega od notranjih žepov, segel vanj in končno potegnil npr. višinomer. In zopet pospravljanje, oprtanje, vezanje in natikanje rokavic, naočnikov itd. Postajal sem živčen, toda ko sem pogledal v njegove dobrodušne oči, me je vsakič minila nestrpnost. S hrbta sva zavila levo v strmo ledeno grapo z vmesnimi skalnimi pragovi, ki naju je vodila v škrbino, kjer turisti obvezno malicajo, škrbina se po tem tudi imenuje. Malo pod škrbino mi je počila desna dereza ljubljanske izdelave, zato sem obe snel in ju pustil v škrbini. To je bila nezgoda št. 3. S prijateljem sva si za naprej razdelila vlogi: on bo vodil po ledenih odsekih, jaz pa v skalah. Začelo je drobno snežiti in skale so postale mokre. S škrbine preplezaš nekaj navpičnih skokov, nato pa zaviješ skozi zagato na levo pobočje z dokaj gladko ploščo, imenovano Binerjeva plata, ki jo prečkaš za eno dolžino vrvi. Njej sledi zelo strmo ledišče, ki te pripelje na vzhodni greben. Po tem kratkem ledenem odseku, ki ni spadal v mojo pristojnost, se je na grebenu spet začelo delo zame. Previsen prag zelo eksponirano obideš okrog nekake prižnice po prav skromnih stopih, kjer se nimaš za kaj obesiti. Z dolgim razkorakom se spustiš v škrbinico, odkoder ni ne daleč, ne težko do vrha (4221 m). Zaradi opisanih obredov, ki sem jim jaz dodal še nekaj intervalov fotografiranja, sva bila zelo pozna; mračno nebo, iz katerega je neprestano pršilo, je sililo k takojšnjemu povratku. Tudi ohladilo se je toliko, da so se skale začele pokrivati s požledom. Toda mojega tovariša z ustaljenim življenjskim ritmom ni to prav nič ganilo; na programu je bil najprej kulinarični intermezzo, kateremu se tudi sam nisem odrekel, čeprav me je notranji nemir priganjal, naj nemudoma sestopiva. Priznam pa, da sem občudoval Octavovo mirno kri. Na prižnici, na kateri se je medtem že usedel sneg, sem moral sneti rokavice, da sem lahko zasledil drobne oprimke. Ko sva prišla na strmo ledišče, sva ob robu odkrila že zabit klin,^ na katerem me je Octave varoval, ko mi je spodričavalo na osneženem ledu. Plošča pa je spet spadala v moj resor. Ko jo je imel tovariš srečno za seboj, sem se začel previdno spuščati sam. Bila je že poledenela, spet sem moral sneti rokavice in z golimi prsti čistiti sneg. Zanohtanje bi me prav nič ne motilo, če bi imel zdrave prste. Toda po dveh omrznjenjih v prejšnjih letih so mi postale konice neobčutljive in niso prenesle nobenega mraza. Takoj so mi zopet omrznile in koža se je začela cefrati, tako da sem puščal krvave markacije. To je bila tisti dan že četrta nezgoda, če vremenskega preobrata ne štejem. Nadejal sem se, da bo sestopanje odslej šlo hitreje. Ker sem tovariša odlično varoval, sem ga jel priganjati, naj za božjo voljo pohiti; toda nič ni moglo omajati njegovega ritma, ne moje besede, ne vedno gostejše sneženje, ne bližajoči se mrak. V škrbinici sem zaradi požleda vseeno nataknil eno derezo. Kadar me je Octave varoval, sem prav z lahkomiselno hitrostjo sestopal, da bi le skrajšal čas čakanja. Na mnogih mestih pa sem zopet moral sleči rokavice, kar mi je do kraja zdelalo prste. Ta presneta grapa, sedaj vsa ledena, nama je vzela mnogo, da, preveč časa. Ko sva dospela na hrbet in položno zgornje ledišče, se je že povsem zmračilo, zelo na gosto je snežilo, pihalo pa je, da je šlo do kosti. Povsod je bilo polno sledi, saj so se najini predhodniki spuščali vsak po svoje, in tako sva zgrešila pravo smer, ko sva prišla do skalnatega praga. Poskus naravnost navzdol v siju baterij naju je privede! v pravcato steno, tako da sva takoj obrnila. Ze takrat sem pomislil na bivak na povsem odprtem terenu, pa je k sreči Octave našel pravo nadaljevanje in kmalu nato sva bila na srednjem ledišču. Skrbno sem se spuščal po globoki sledi, da je ne bi spet zgrešil, toda nič ni pomagalo. Na spodnjem skalnatem robu so sledi zopet izginile, ker jih je pokril sveži sneg. Tipanje s snopi baterijske luči nama ni odkrilo ničesar in spet sva bila v zadregi. Octave je silil v neko lepo se začenjajočo grapo, katere izteka pa nisva videla. Drugi dan se je izkazalo, da je bila prava, in če bi ga bil ubogal, bi si bila prihranila bivak. Da sem se tako odločno uprl, je bilo krivo to, da nisem več čutil prstov na roki in sem bil od utrujenosti apatičen. Bal sem se sestopanja v neznano, ker sem vedel iz izkušenj, da postane človek v takšnem stanju lahkomiseln, pa tudi na roke se nisem mogel več zanesti. Priznam pa, da sem bil tudi precej jezen na Octava, ki sem ga krivil, da sva se samo zaradi njegove počasnosti toliko zamudila. Njegovemu prigovarjanju, naj se vendar spustiva v grapo, se nisem hotel vdati in začel se je prepir, sicer v vljudni obliki, ker je bil on zelo fin, jaz pa nisem poznal ostrejših francoskih kletvic, ki so nas jih v šoli pozabili naučiti. Končno se je on kot pametnejši vdal in začel sem iskati prostor za bivak. Tik Slika levo- Pod arebenom Zinalrothorna; slika desno: Nad Hornovim zadnjim kaminom (k »Srečanju z Mlakarjem«) Fo,° dr- ,n9" Lasic nad navpičnim pragom sem odkril dve večji skali, naslon|eni druga na drugo tako da je pod njima ostal ozek prostorček, v katerega se je lahko eden leze zavlekel za pol telesa. Odprtino zadaj sem poskušal zadelati z manjšimi skalami in snegom, toda roke so mi zmrzovale vedno bolj in delo sem pustil nedokončano. Octave se |e potegnil v luknjo, legel na vrv, jaz pa sem sedel na skalo ob luknji. _ Medtem je prenehalo snežiti in kmalu se je povsem zjasnilo. Posijala |e luna, temperatura pa je padla precej pod ničlo, saj sva bila približno 3700 metrov visoko. Bil sem slabo oblečen, tistikrat brez polivinila. Zato sem moral v presledkih telovaditi tako, da sem krčil in popuščal mišice na rokah in prsih, če pa se me |e lotil dremež, me je tovariš dregnil. Seveda sem se mu revanširal, danes ne vem zagotovo, ali iz prijateljstva ali iz maščevanja. Počasi so tekle ure, a zaspati nisva smela. Zato sem gledal panoramo prav!|icno osvetljenih gora, kot je še nikdar nisem videl. Kot dekleta na kakšnem lepotnem tekmovanju so se na širokem odru razvrstile ledene lepotice. Le najvišje gore so bile pripuščene na oder, ker so padajoče megle še vedno pokrivale vse, kar |e bilo pod štiritisoč metri. Osemnajst sem jih naštel. Levo se |e zbrala skupina Mischabe začenši z ostrim Nadelhornom in najvišjim med njimi - Domom. V sredini |e vabil nevarni Tdschhorn; prek Rimpfischhorna, Strahlhorna in še drugih vrhov se |e oko ustavilo na širokem masivu Monte Rosa z diademom petih ledenih vršakov. Na sredi obzorja so se zvrstili pohlevnejši štiritisočaki, na katere je zviška zrl oholi Matterhorn. V ozadje sta se skrili Dent d'Herens in potuhnjena Dent Blanche. Vrsto je zaključil ledeni tobogan severne stene Obergabelhorna. Le Weisshorn se od zermattskih štiritisočakov ni udeležil revije. Premišljeval sem, ali naj ta mrzli bivak pomeni številko pet v vrsti današnjih nezgod in nerod, ali pa je to milost, da sem smel opazovati ta edinstveni nočni prizor, ta pogled na lepotice v belih pižamah, spokojno speče v pravljično mehki razsvetljavi. Enkrat mi je bilo dano, da brez pogledovanja na uro napasem oči do sitega in da svojo dušo spravim v sozvočje s tem spokojnim, brezčasnim svetom. Prizor pred mano se je spreminjal z razsvetljavo kot na odru. Takoj po prihodu so bile gore mračne, zavite v mrtvaške prte črnih oblakov, ki jih je veter trgal in potiskal v grape in prepade. Šele mraz jih je pregnal in pustil mesecu, da je 119 osvetlil prizorišče najprej z leve, nato čelno. Igra senc se je stalno spreminjala. Ko pa je nebeški reflektor zelenkastorumene barve zahajal za odrom, se je že z leve za Taschhornom napovedoval drugi reflektor sprva z vijoličastim, kmalu nato pa z oranžnim steklom, ki je sipal žarke upanja in novega življenja. Najprvo so bili deležni te milosti najvišji vrhovi, ki so pretrpeli najhujši nočni mraz ter najbolj hlepeli po toploti, potem pa so prišle na vrsto nižje gore in planote. Končno, končno se je gladina svetlobe in toplote spustila do naših višin, kjer sva kot dva podhlajena močerada koprnela po celzijevih stopinjah midva človečka. Še dolgo sva mirovala, dokler naju ni sonce toliko ogrelo, da so noge zopet delovale. Ko sem najprej z očmi, nato pa tudi s fotografskim objektivom spremljal to dramo teme in svetlobe, groze in upanja, sem odločno črtal številko pet v seznamu včerajšnjih neprijetnosti in doumel, da mi je bilo podarjeno nekaj, kar je dano le redkim. In ne samo to! Danes ko prenočujem tu pod Strahlhornom, sem spoznal, da moram tudi okvaro derez prišteti med srečna naključja, kot preventivni poseg dobrih gorskih duhov, da so omilili današnjo nesrečo. Tiste dereze so bile namreč pre-stavljive in se je podplat lahko poljubno stisnil. Takoj drugi dan sem v dolini kupil pove s togim podplatom, ki sem j i b nosi I tudi danes na Strahlhornu. Zares so se imenitno izkazale. Ko so zdržale večino teže balvana, so mi res rešile nogo. Tako tisti dan na Zinalrothornu le ni bil tako nesrečen, le tri neprijetnosti sem doživel. Najhujša je bila pač ta, da je šest prstov povsem očrnelo in sem na nadaljnjih turah z Octavom nosil debele povoje. Vendar se rad spominjam tudi tega »nesrečnega« vzpona. 3. Pledoaje za gamse Kadarkoli srečam v gorah gamsa, se spomnim ameriških Indijancev in njihove usode - in oblije me val sramu. Enako kot Amerikanci prvotno prebivalstvo, smo tudi mi z njihove zemlje in lovišč pregnali gamse ter jih stisnili v rezervate - težko dostopne predele, pa še tam jim ne damo miru. Tako me vsako srečanje z njimi razveseli in obenem razžalosti. Sicer smo prav tako kruti tudi nasproti drugim našim živalim, toda usoda ponosnega rodu gorskih koz najbolj vpije v nebo. Kako paradoksno je in žalostno, da celo kak mestni trebuhar, ki komaj zmore par počasnih korakov v breg, z udobne klopce na čakališču užene tega najplemenitejšega plesalca gorskih sten. Ni še tako dolgo, ko smo nebelcem priznali status človeka po dolgi dobi napačnih naziranj in teorij o manjvrednosti ras. Ali se ne bo morda čez desetletja izkazalo, da bi morali tudi za višje živali uporabljati principe sožitja in neogroženega življenja? Saj mnoga razkritja naravoslovnih ved vedno bolj zmanjšujejo doslej nepremostljivi prepad med človekom in živaljo. Moj prijatelj in planinski tovariš ni bil samo odličen športnik v mnogih disciplinah, temveč tudi prvovrstni strelec in, žal, tudi lovec. Tega slednjega mu nisem mogel nikoli povsem odpustiti. Ena njegovih dobrih lastnosti pa me je pomirila z njim: zarekel se je, da nikoli ne bo ustrelil gamsa. Kako je s tem danes, ne vem, toda dokler sva skupaj planinarila, je bil mož beseda. Ob neki priložnosti sva se spuščala s Klečice naravnost dol v Krmo. Od strani sva prišla v majhen skalnat kotel in tam presenetila gamsa. Bil je zamišljen. Verjetno imajo tudi oni svoje življenjske probleme ali pa je bil že od mladih nog razvajen, da bdi nad njim stražarica, najbolj izkušena koza v tropu. Ni naju zapazil, dokler se mu nisva približala na slabih deset korakov. Ko pa naju je končno le uzrl, je od presenečenja obstal kot prikovan. Prijatelj je včasih nosil s seboj malo mauser pištolo, da je streljal v tarčo, in tudi tokrat jo je imel. Potegnil jo je iz žepa, počasi pomeril - gams je še vedno nepremično stal -na glas zaklical: »Te že imam!«, in mirno spravil pištolo nazaj v žep. Kaj je gams napravil, ko ga je splašil prijateljev glas, si lahko predstavljate. Da bi ga moj Zato smo nemudoma, ob začetku tega šolskega leta priredili okroglo mizo o planinski vzgoji mladine, na katere smo povabili šolnike, ki so naklonjeni našemu delovanju ali se sami bavijo s planinstvom, še ta mesec bo otvoritev planinske šole v nižji srednji šoli I. Cankar pri Sv. Jakobu in nižji srednji šoli Ciril in Metod pri Sv. Ivanu. Predavanja si bodo sledila vsak drugi teden in bodo trajala dva, tri mesece. Kader predavateljev je sestavljen za sedaj iz tržaških planincev in pedagogov, a priskočili nam bodo na pomoč tudi kolegi iz Slovenije. Iz govora predsednice SPD Trst dr. Sonje Mašera na občnem zboru 22. 1. 1975 Mrtvi gams pod Bivakom II Foto dr. ing. D. Lasič tovariš s prvim strelom zadel, o tem nisem niti malo podvomil; tako ¡e v mojih očeh zrastel še za eno stopnjo. Slišal sem že, da gamsi namenoma prožijo kamne na turiste, pa sem o tem dvomil, dokler tega nisem dvakrat doživel. Torej se tudi oni grejo gverilo in popolnoma prav jim dam; obžalujem le, da svojih diverzij ne obračajo proti svojim sovražnikom št. 1 - lovcem, ampak je njihova tarča nenevarna človeška sorta - plezalci. Bilo je pred vojno; s prijateljem Borom sva se namenila na Veliki Dražki vrh po Banovčevi smeri. Začela sva čisto prav po opisu, toda vrh vznožnega stebra se teren ni prav nič skladal z opisom. Zato sva jo morala mahniti po svoje. Prekoračila sva grapo in po zelo izpostavljeni polički prešla v vzhodni del stene. Začeli so frčati kamni. Kakih 150 metrov nad nama sva na široki polici zapazila več gamsov, ki so lepo stali in se sklanjali navzdol, naju opazovali, obenem pa prožili debelejše kamne. Prepričana sva bila, da to delajo ali iz zabave ali iz maščevanja, kajti stali so na mestu in se komaj kaj prestopali. Da bi ti umetniki milimetrsko preciznega stopanja to delali po nerodnosti in to tako dolgo, nisva mogla prav verjeti. Obstreljevanje je trajalo več minut in zdelo se nama je, da se imenitno zabavajo. Prav nič jim nisva zamerila, le počakala sva pod previsom, da jim zmanjka municije. Da je tudi koza-mati lahko izredno hrabra in tvega vse za svojega^ kozlička, sva se prepričala s tovarišem Sepinom pod Kukovo špico. Na vrh sva prišla čez Gulce, dol pa sva se spuščala po vzhodnem grebenu. Ko si ta nekje na sredi dovoli le prehude skoke - vrvi nisva imela -, sva zavila z grebena na snežišče, nato na široka prodišča in grapasta pobočja, ki se razprostirajo pod grebenom in Možici vse tja do Slemena. Najboljši prehod proti Slemenu omogoča polica pod grebenom. Ko sva prišla na prodišče, sva imela kaj videti. Na pobočju pod nama se je paslo okrog 80 gamsov, med njimi mnogo komaj rojenih kozličev. Niso naju takoj uzrli, ker sva obstala za nekim rebrom, ni pa trajalo dolgo, da so naju le zagledali. Nastala je velika panika, podobno kot med ljudmi ob požaru v kinu z enim samim izhodom. Gnetli so se pod polico, toda gamsi niso stopali drug čez drugega, kot 121 to delajo ljudje, ki šibkejše pomendrajo, marveč so lepo čakali v gruči, dokler ni bilo konec evakuacije. Da pa so matere izgubile svoje mladiče, ki so se pomešali med druge, je več kot odpustljivo. Samo ena koza ni zbežala po polici; le kaj ji je? Midva sva snela nahrbtnike, sedla na prod ter opazovala ta gamsji cross country z največjim zadovoljstvom kot z gledališkega balkona. Zaostala koza se je obrnila in se jela približevati. Lahko si predstavljam, kako je siroti utripalo srce, ko se nama je približala celo na manj kot 10 metrov, nato krožila okrog naju in se tožeče oglašala. Pa je prevladal strah, oddaljila se je in nekaj iskala, potem pa spet prišla k nama in nekaj jokaje prosila. Takrat sem se spomnil, da imam s seboj kamero. Bila je še tista na meh s kasetami, ko moraš pred slikanjem potegniti ven zapiralo. V svoji živčnosti, ki menda ni bila nič manjša od kozje, sem pozabil odpreti kaseto in iz slike ni bilo nič. Zal sem to ugotovil šele doma pri razvijanju, tam pa sem bil prepričan, da sem naredil sliko stoletja. Enaka smola se je po vojni ponovila, ko sem slikal medveda. Koza pa je še in še krožila okoli naju in kar naprej nekaj moledovala. Sklepala sva, da pogreša svojega sinka in misli, da sva ga midva ukradla. Na široko sva odprla nahrbtnika, pa je nisva prepričala, da sva nedolžna. Medtem je najine oči pritegnil beg druge koze z mladičem v vzhodno steno Kukove špice. Spraševala sva se, zakaj neki si je izbrala to za kozliča tako nevarno pot. Zbala sva se, ko sva videla kako majceni, neizkušeni otrok s težavo preskakuje navzgor strme stopnice. Ene, zelo visoke stopnje pa revše ni zmoglo; mati na vrhu ga ;e bodrila, in še dvakrat je poskusilo. Kadar mladiček ni doskočil, se je obrnil z glavo proti prepadu, zložil nožice skupaj, podričal po plošči in se ujel spodaj na ozki polički. Ko je mati uvidela, da ne bo šlo brez umetnega plezanja, se je spustila do neznatnega stopa, se nagnila dol in ko je malček spet skočil, ga je nekako vrgla navzgor. Dogodek je bil prekratek, oddaljenost pa prevelika, da bi mogel povedati, kako ji je to uspelo. Ali je z gobcem zagrabila njegova ušesa ali si je pomagala kako z rogovi, bi še danes rad vedel. Bodi si kakorkoli, dejanje je bilo občudovanja vredno. Kmalu sta izginila na grebenu. Najina koza pa se še ni hotela umakniti. Pogledala sva v grapo, če bi bil morda kozliček padel s police, oa nisva mogla ničesar odkriti. Tolažila sva se, da je bežeči trop potegnil mladiča s seboj in da ga bo mati spet kmalu našla živega. Napotila sva se v dolino, koza pa nama je še dolgo sledila in jokala. Tudi v gamsjo šolo sem smel pokukati. Od nekod sem prišel v Zgornji Kot. Pod Vrbanovo špico je lepa, ne prestrma polica. Na nji je koza urila svojega mladiča. Zapodila se je navzgor, za njo pa kozliček; zgoraj je učiteljica verjetno dala kakšna navodila, nato pa je z divjo hitrostjo zopet zdirkala dol, kozliček za njo. To se je še nekolikokrat ponovilo. Pozorno sem ju opazoval, da bi se še sam kaj naučil. Ko sem uvidel, da je moja glava pretrda za to lekcijo gamsje osnovne šole, sem se naveličal in odšel, pa tudi gamsa sta tokrat pobegnila navzgor čisto zares. Jaz, ki sem doživel te in še druge lepe pripetljaje iz gamsjega življenja, sem po vojni bral v časopisju novico, da je milica nekje odkrila gamsjega tatu, ki je koze pobijal masovno in iz njih delal klobase (sic!) za prodajo; menda je šlo za 50 umorov. Kako sem si takrat želel, da bi bil eden od tistih miličnikov, pa čeprav bi takoj zgubil službo! 4. Edino srečanje z Jankom Mlakarjem Dobršen del obzorja pred menoj zakrivata dva orjaka, nekoliko zastrta z oblaki, plečata Monte Rosa in vitki Matterhorn. Ze v drugo sta me zavrnila, kot tudi pred mnogimi leti Janka Mlakarja, ki pa ju je na koncu le ugnal. To je tako lepo opisal v Planinskem vestniku, ki še ni imel spretnejšega peresa od njegovega. Kako rad sem ga bral kot otrok, kar požiral sem njegove šaljive opise »Po visokih Alpah in nizki Lombardiji«, »S cepinom in vrvjo« in druge, tako kot prej Grimmove pravljice in še boli kot Winnetouja. On in njegov zvesti Lojze sta se mi zdela kot Sam Hawkens in Dick Stone, oba Mayeva junaka, šegavo prepirljiva a tako občudovanja vredna. Mlakarjevi opisi planinskih doživetij se mi še danes zdijo kot »ars amandi montes«. Njegovi spisi so že v mojih zgodnjih deških letih zbujali v meni hrepenenje po gorah. Na drugi strani pa so s svojo hipnotično močjo vplivale Kamniške planine, ki sem jih vsak dan gledal z oken našega stanovanja v Zgornji Šiški, da sem se že takrat zapisal goram in se jim potem nisem več odrekel. Mlakarja sem kasneje spoznal kot profesorja svoie sestre, ki ga je prav tako zelo spoštovala. Od tedaj sem ga pogosto srečaval, ko je s kratkimi, a hitrimi koraki drobil po ljubljanskih ulicah, ves skromen in majhen, toda v mojih očeh tako velik, da se mu nikdar nisem upal približati. Le enkrat v življenju sem se mu zelo »približal«, pa še takrat sem se pošteno osmešil. Upam, da ni nikoli zvedel za moje ime, predstavil se mu namreč nisem. To pa se je dogodilo takole. Štel sem se že za izkušenega planinca, ko sva s prijateljem Edijem zavila po sicer zelo lahki, a užitkov polni Hornovi poti na Jalovec. Naključje je hotelo, da sta se isti dan napotila tudi Janko Mlakar in Josip Wester na Jalovec in sicer po kuloarju. Zelo sva pazila, da nisva sprožila niti kamenčka, ker vse pade ravno v ta preklicani žleb. Še prekmalu sva izstopila na Jalovčevo streho, kjer je konec uživanja. Po dolgočasnem skrotju naju je žgalo sonce in tako sva vsa žejna dospela na vrh. Upala sva, da bova naletela na kako krpico snega in si z njim ugasila žejo. čakalo pa naju je neverjetno presenečenje: na vidnem mestu blizu skrinjice je kot v izložbi stal velik kozarec najlepšega stročjega fižola v kisu. Toda ni rože brez trnov; kozarec je bil na vrhu razbit, v fižolu pa so prav gotovo ležali skriti stekleni drobci. Poleg tega ni bil nikjer natisnjen »aatum proizvodnje«. Kakor dva mačka okoli vrelega mleka sva krožila okrog te zapeljivosti in ugibala; bi - ne bi? Nisva se mogla odločiti, takrat še nismo imeli izkušenj iz vojnih časov. Vizija tako bližnje in vame steklenice piva v Tamarju je premagala skušnjavo in zapodila sva se z vso hitrostjo navzdol. Prišla sva do roba ozebnika; zgornji del je bil grd črn led, za prst pokrit z gnilo brozgo, spodaj pa so vabila krasna snežišča in nato neskončni grušči. Na njih sva ugledala tri pike, tri hribolazce, ki so počasi in solidno sestopali, opirajoč se na cepine. Na čevljih sva imela tako imenovane kroparje, ki niso tako slabi za poledenel sneg, v rokah pa kratki plezalni kladivi. Naredil sem prvi boječ korak pa drugi, zdelo se mi je, da bom vsak hip zdrsnil, če pa se to zgodi nepričakovano in v stoječi drži, je to nevarnejše, kot če hote drčiš in tako obvladaš drsenje. Počepnil sem, zaviral s konico kladiva in šlo je imenitno; pivo je bilo vse bliže, jaz pa vse niže in niže. Na snežišču sem se dostojanstveno zravnal in elegantno dričal. Ze se mi je naglo bližal grušč. Iz svojih »izkušenj« sem vedel, da se moraš na prehodu s snega na prod krepko nagniti nazaj, da te ne vrže na obraz in to sem tudi storil. Zal pa je bil prod tako droban in fino tekoč, da sem imel občutek, kot da sem zapeljal na kup fižola. Spremembe hitrosti skoraj ni bilo in tako sem bil v hipu na svoji zadnji embalaži in se po nji zapeljal v ležečem položaju dokaj daleč, dokler se nisem ustavil točno pred tistimi tremi pikami, od katerih ena je bil Janko Mlakar. Vstanem in boječe pozdravim: dober dan. Nisem pričakoval prijaznega odzdrava, pač pa ploho hude kritike, saj je bil druga pika sam Josip Wester, strah in trepet profesorjev in nas dijakov v gimnaziji. Oglasil pa se je samo Mlakar in rekel le: »Ja ta mladina, ta uporablja bolj rit kot glavo«. Kaj naj bi odgovoril? Ponižno sem pozdravil in jo jadrno odkuril po pesku, tokrat v stoječi drži. Pivo pa mi je kljub vsemu izvrstno teknilo, in - če me spomin ne vara - treba je bilo tudi par šivov v embalaži. (Konec v naslednji številki) GORAM RINALDO STEINER Nikdar srca mi niste zagrenile, ne razprostrtih sanj obseg neba in zrelemu pojile ste duha, neštete želje s čarom oplodile. Ko so zlovešče, hudourne sile razjarjene divjale t' mračna dna, ste demona, boga strasti in zla, steptale v prah in srcu mir vrnile. Prijateljem ste ves drugačen svet, svet brez prevar in brez laži delile, svet, ki potraja dlje, kot moj skelet. Le času ste pustile čas in sile. Saj od takrat globine dolgih let prenekateri cvet so utopile. Ljubljana, 23. avgusta 1974 KOJCA RAFKO TERPIN rivlekla sva se z razpotja. Vrh ravni čez raztreskane in prevotlene robé v strmini nad Jesenico. Najbrž je bilo v marcu: na severu zadnji sneg, na jugu po starem žehteča lanska trava. Vrh. Objema naju prostranost. In neskončnost je lahko vijoličasta. Skrlat je dragocenost v hladnem nebu. Misel je težak karmin. Idrijca teče neslišno; globoko pod Rodnami. Iz modrine valovi mir; vetrič, ki veje od zadnjega snega sem, je prijatelj. Poležana trava ponuja naročje, domača toplota trepeče nad zemljo. Ptica, ki preleti greben, nosi ljubo vsakdanjost. Prebiram vse te neznanske hrbte. Grape skušam poimenovati. Kakšen vonj ponujajo skozi žarke poletne dni, kje je njih pomlad? Mar rdeči listje v gladkih kotlicah? Voda kraljuje nad Rovtarijo, grape! Okus njihovih voda, senca v sušnem poletju. Pogledi na Porezen, na Blegoš; v čistih dneh stopim k Triglavu. Storžič, Golaki. Predragi grebeni! Sledovi starih poti, zametel jih je čas. V bregeh bajte. Kako ljubeznivo zveni beseda rovtar! Kot da izgovorim v čudno sramežljivost potisnjeno in povsod pričujočo - domovino. In toliko slabega smo napletli o rovtariji. Porezen s Kojce Foto R. Terpin 124 Glej! Dolinska samopašnost je neizmerna. Narod se je naphal s samoveličjem. Vsakogar izmed hribovcev, ki jim pride na pot, zmerjajo z rovtarjem. Se drage otroške duše rade pomislijo na žalivko. V olje klešejo stopničke. Če pa se nekdo javno spomni preočitne lepote, kateri pripadamo, tedaj jim postanejo njegovo delo, življenje, jezik in njegov smeh najbolj nerazumljive stvari na svetu. Zamaknejo se v senco in pogled jih ne uboga več. Ljubili bi le od daleč. Zime so modre in daljne. Človek redko naleti na trden sneg. Bredeš mokroto ali sipino, ustaviš se na vsakem sončku, si dahneš - ohoj. Privežeš si dušo. A ni potrebno! Bledica je izginila z lic. Raztrosen po grebenih se pobotaš s svetom, odrešen vsega pelina zagrizeš v kos kruha, zagrebeš, stisneš v krepke dlani; ustvarjaš iz moči, ki jo vsebuješ. Izrabiti moraš vse, kar nosiš s seboj. Sebe vendar ne moreš zaničevati. Hoj Golaki, hoj Vojskarji! Vendar mi s Kojce ni mogoče takoj videti škrbin nad Trebušo. Tukaj, tik pred menoj se začenja podoba, ki se zažre. Južna pobočja so zlata, pozimi je neznaten sneg polegel rumene trave. Čez polizane Kojčine loke se je prelilo čisto zlato, v njem so začemele stare smreke, črne; nebo jih je zasejalo prav do vihravega grebena, kjer se pogled prekucne v Bačo: starke, razjedene, ožgane, osušenih, pregostih krošenj. Nekaj tršatih sušic je vmes. A kakšne so! Priklonim se jim. Globoko jim morajo držati korenine, da so se obdržale v rumeni strmini, kjer ni osvežujočih izvirov. Korenine, korenine, kako so pognale! Srhljiva je pripoved nenadno prebujenih prispodob: o ljudeh; o prijateljih, ki jih motijo le trenutki; o dragih, ki nemočni mokrih oči poslušajo o Triglavu. Govoriti o bedi, a ne izreči besede. Ljubiti in ne poljubljati, ne objemati. Pokloniti se silnosti duha. Umiriti pregreto zavest neuklonljivega. Zaplavati v morje pa se ne izgubiti. Občutljiv za bolečino trmasto vztrajati, bedeti nad sinjino, ljubiti jo v zlatem, v sivem in v črnem. Dokazati - ne dokazovati - ljubezen. Korenine. Sedim v rumeni travi, božam te stare bilke. Ničesar mrtvega ni naokrog. Nikjer. Vame je buhnila slika, prav tista: zlato, črno, vijoličasta slana na^ senčni strani, obeljene grape, zeleno nebo. Rumeno slapovje, stokrat zasekano s črnim. Hribovje objema Idrijco, Bačo, Trebušico, Sočo, Tolminko, Zadlaščico. Zbledelo je spričo zlata. V rahli motnjavi se igra z zadnjim snegom. Nebo je pustinja neodločnosti. Belo platno, obrabljeni čopiči, paleta. Neodpustljivo strogi kvadrat. Pogovarjam se z barvami in slikam v stari, zlati travi. Samo misel je. Gore in grape so se spojile vanjo. V njej sem in se le ne prepoznam. Brezpredmeten sem, ko me z brezdušno tiranijo zaobseže v strasti velikega in novega. Slikam v popolnem sijaju lastnega deta. Pozneje sem se resnično spoprijel z mogočnostjo. Pri tem sem bil hvaležen, da sem se mogel ponašati vsaj s skromnostjo. Vedel sem, kaj počenjam pa tudi slutil sem, kaj zmorem. Storil sem, kar sem mogel. Najtemeljitejše očitke si lahko brusiš le sam. Viselo je v domači galeriji, hodili so mimo nje. Večinoma so radi stopili mimo. Vmes pa so bili moji ljudje. Čemu bi sicer slikal? Le sebi. Kojci? Kaj se da ljubezen izpovedati v dejanjih, ki niso v nobenem pogledu človeška?! Tvezim? Tvezim. Brez potrebe povzdigujem človeka. Ljubezen je obča, sreča je obča, le groza je moja in strah je tvoj. Zato bomo vsi srečni, če bo ta planinska vertikala SPDT pripomogla, da bomo Slovenci tonstran in onstran meje bolje spoznali Kanalsko dolino, Rezijo, Slovensko Benečijo, to so kraji, kjer živijo naši ljudje, in nji same, ki so nam bili do sedaj tako odmaknjeni. Odbor se kritike ne boji, nasprotno, želi si jo. Prav bi bilo, da bi na sestankih na naših planinskih večerih stekel tesnejši pogovor med člani in odborniki, ki bi gotovo rodil koristne pobude. Tudi planinski večeri bi bili lahko dvakrat mesečno, če bi naši člani fotografi hoteli prikazati svoja dela ali drugi posredovali svoje planinske izkušnje. Vse to bi pripomoglo do tesnejše povezave med člani samimi, med članstvom in odborom. Dandanes, ko se vsakdo skoraj boji, da bi ga nekaj preveč vezalo in s tem kratilo njegovo prostost in ugodje, moramo mi vcepiti naši mladini načela tovarištva, nesebičnosti in ljubezni do narave, da jo bodo znali varovati takšno, kot je, lepo in nepokvarjeno, da bo v veselje iti razvedrilo njim in našim bodočim rodovom, kakor je bila in je še vedno nam. Iz govora predsednice SPD Trst dr. Sonje Mašera na občnem zboru 22. 1. 1975 Pogled s Kojce od leve na desno: Jalovnik, Krnsko pogorje z Rdečim robom, Kuk nad Razor planino Foto R. Terpin Podobo vidim danes žaljivo revno. Misel je bila in je daleč nad njo. Kojco nosim s seboj. yisoka je, četudi je Porezen, ta cerkljanski trinog, gleda strašno zviška. Lahko se je z mislijo pomuditi v njenih rebrih. Ko prideta maj in junij, se odpravim. Reka, Orehovska grapa, Vrtača, ostrižene senožeti nad hišo, tajinstveni cvetovi redkih kukavic v mladi travi, mačje uho seveda, nepoznana naglavka in Salomonov pečat, prvo zlato jabolko; prostrane Rodne, vrtički dišečih vimenjakov, kukovičniki, šmarnice; čmerika in pegasta kukavica v osoji, borov gaj, žanjevec in resa pa spet ona krmežljava bledo rumena naglavka in neizmerna vojska pegastih kukavic. Zemlja diha s polno sapo. Vetrič... Police so odrezane z Bukovskimi grapami, obilje sončne luči so si vzele nase. Domačije v Bukovskem vrhu so orlovska gnezda. Bukovo, cerkvica, na desni Ravne, nekoliko zakrit Orehek, nad njim ožarjena Jesenica. Zgoraj je Kojca. Nemci, kraj s čudnim imenom, je danes ovit s preteklostjo. V belem sije cesta. Skoraj le skok čeznjo in v kratkih kljukah v breg. Steza me na hitro ukani. Naj! Vrhovi so zmeraj zgoraj! Borovničevje, nekaj lepih borovcev, star zdelan voznik, kucelj, v katerem si oddahnejo gore. V leskovju na pol zapuščeni seniki, poslednja češnjeva drevesa, trata. Hoj, kam bi stopil? Dehti, šumi, cvrči in poje. Valovi. Steza se vije, pije me, sesa me. Kukavica, čmerika, planinski lan, povsod natrošen veliki zali kobulček, rožnati godnjak, rožnati dimek, rdeče krvo-močnice, vimenjak, travnolistna perunika, šmarnice ob poti. Svet brez primere, do pasu in čez mi sega. Če počenem, vidim vsa tisočera očesa in vse svetove. Kipim v zanosu. Izsušeni breg me počasi pobira, voznik se je ob plitvi, suhi grapi potegnil strmo navzgor. Vonjave blagoslavljajo in utrujajo dušo, sinjina slepi s prividi. Izginjajoči hrbti v neskončnem občutju polnosti ne nehajo s pripovedjo. Pot se izgublja v koprivah. Planem skoznje... Na planem sem. Zgoraj je le siloviti zlati lok - in črni osamelci. Med ožganimi, umirajočimi in suhimi popotniki sredi nekoč rumenega pobočja so se med zlate bilke pognale šmarnice, dopolnjene z mogočnimi šopi sibirske perunike. Tako lepoto moraš občutiti že od daleč! Koliko velikega zmoreš najti, če se skloniš k malemu. Sklonim se, upognem se. Pokleknem. Gazim to dehtečo zemljo. Peruniko obidem, šmarnic ne morem. Zelenilo spodjeda zlato. Na jesen se vidimo! Raztreščeni viharniki molčijo. Ostajajo črni... Koš sape, potem vrh. Zdaj naj bi se zmagoslavno ozrl k nogam. - Prebiram cvetke. Med njimi najdem kukavico po imenu - bele ročice... V daljnih hribih srkam vijoličasto svobodo, v dnu dolin gledam žuborenje. Mimo starcev, ki so se navadili molčati, mimo njih vidim obraze, radi bi govorili brez besed. Vrvež je tam, otroška prostodušnost. Prisrčnost čutim. Zle besede, ki je v nevednosti bleknemo, obnašanje vase zaverovanih, drobne krivice, mali nasmeški, nepričakovana ljubeznivost mimo- 126 Južno pobočje Kojce, levo Bobovski vrh in Sentvlškogorska planota Foto R. Terpin idočega, razumevanje, ki ga ne pričakuješ, radost ustvarja,_ pri|atei|. in pesem, smeh, dobra misel, ki prehitro zbeži, ljudje, ki jim nic ne pomeniš. Bela, pojoča platna. Nedokončana dejanja. Lastna neumnost. Bolečina. Sreče ni treba imenovati. So poti, ki se ne srečajo. v Bube. Zakrnela čustva, otrpli pogledi, brezbarvne besede. Grenka usta. Pekoče lazi. Tisti, ki jih ne vidim. Oni, ki jih nikoli ne bom poznal. Vi, ki vas bom imel rad. Ti, ki te ljubim. SFINGA VANJA MATIJEVEC obro razpoložena jo pred zoro mahava proti Steni. Prvi pol|ub dneva ze lebdi na skalah okrog Aljaževega stolpa, ko zakoračiva v senco velikanke _ proti vstopu v Prusik-Szalayevo smer. Stena še ni oživela, razen naju prihaja pod n|o samo se ena naveza, ki je namenjena v bavarsko. »Kekec, as' kej vidu Bedanca?«, jima velja v pozdrav, nato se zapodiva po široki gredini pod skalaško smerjo. Nenavezana hitiva čez skalne klade in grušč, prečkava grape in že sva pod prvim resne|s.m razteza|em. Naveževa se na 50 metrsko vrv in spet hitiva navzgor. Vreme je čudovito, modro nebo nad nama brez oblačka in prijetno toplo je. Razganja naju dobra volja. Zakaj pa ne! Danes je ves zahodni del stene na|in, in ce malo razgrajava, ne bo nihče zaradi tega nič na slabšem. V desno že vidiva temni kan on Jugove grape, njegov steber naju pa tako že ves čas spremlja z budnim pogledom. Kmalu je pod nama 400 metrov globine, nad nama pa veličastna »Sfinga«, stoječa na ogromnem podstavku v dnu Amfiteatra. Res je narava izbrala pravi kraj za obliKovanje tega nedostopnega stebra. Z leve ga v polkrogu obdajajo police, ki se končujejo v gruščnatem kotlu. Prevzet od razsežnosti in veličine samo strmim. Janezu |e pogied že znan, saj je tu že bil, zato me priganja. Sicer pa morava res pohitet^ Najin cilj je verjetno najlepša in tudi najtežja od treh smeri v »Sfingi«, njen navpični raz. Prvi so ga preplezali Mojstrančani, tudi prva in druga ponovitev je pripadla njim in zato se pač po pravici imenuje »Raz mojstranških veveric«. Vsa majhna in nebogljena stojiva pod mogočnim razom in se sprašujeva, kako neki je uspelo prvi navezi prebiti ta nedostopni zid. Brez odvečnih besed se naveževa na dvojno vrv in se ovesiva s kovačijo. Janez spodnji del do Kunaverjevega kamina že pozna od lanskega poskusa v Kunaverjevi smeri, zato mu pripade prvi raztežaj. Stena je strma, vendar še ne navpična, zato Janez hitro napreduje. Doseže travnato poličko in me pokliče za seboj. Napredujem mimo njega brez posebnih težav in kmalu sva nad kaminom. Tu se »mojstranška« odcepi v desno. Sledim redkim klinom in prečim po prijaznih poličkah do mesta za bivak, k|er naveze bivakirajo pred samim vzponom čez Sfingo. Ura je poldne, zato se odločiva, da bova poskusila do noči preplezati novpični zid do izstopne zajede. Pod njo slutiva gredino ali vsaj polico, ki nama bo omogočila kolikor toliko udobno prestati noč. Opis pravi, da je treba od tu plezati navzgor, do stojišča na luski. Janez je hitro na njej. Name čaka prečnica v desno na raz in po n|em navzgor. Spustim se z luske malo navzdol in nato po drobni lasti okrog roba na raz. Ze tako redkih oprimkov tu povsem zmanjka. Poskušam še in še, vendar brez uspeha Grozi mi padec, zato se hitro spravim nazaj na lašto. »Tu že ne bo šlo,« ugotavljam sam pri sebi, Janez pa hladnokrvno ugotovi, da je nad lusko in malo desno cela galeri|a klinov. »Hudiča, ali nisi mogel malo prej pogledati gor?« mu zabrusim, in vem, da nimam prav. Saj imam tudi jaz oči. No in lako sem šel delat »nalogo za pridne« kot se temu reče. Vsa sreča, da ni predolgo trajalo. Zlezem mimo Janeza in se poskušam spraviti čez gladko navpično ploščo do spodnjega klina v vrsti. Kake tri metre v desno je in kakorkoli se že stegujem, vedno sem prekratek. Končno otipljem oprimek za levico in se viseč na njej položim ob plošči skoraj vodoravno. Vponka, vrv in še lestvice! V škripčevem potegu se zapeljem čez ploščo in pristanem v lestvicah. Zdaj pa navzgor! Klini so zelo vsaksebi. Zvone se je očitno potrudil, da |ih porabi čim manj. K sreči me je narava potegnila, kar mi včasih hodi odveč, tu pa ima dolgin lažje delo. In spet: vponka, vrv, lestvice, poteg. Ne vem, kolikokrat se to ponovi, in tu in tam kak meter prostega plezanja. Zmanjkuje mi vponk. Da se pregoljufam do stojišča, moram vponke za seboj izpenjati. Ker pa ena težava ne pride nikoli sama, se ji pridruži še nahrbtnik, obtežen z opremo za bivak in hrano. Prav nečloveško me vleče v praznino. Končno za dobra dva čevlja veliko stojišče. Zabi|em še dva klina in se trdo privežem. Od tu ne bi hotel zaplavati v večnost. Janez hitro zdrsne čez ploščo h klinu. Ko misli nadaljevati, se spomni, da je v klinu na stojišču pustil pomožno vrvico. Uporabil jo je za ravnotežje pri prečnici čez ploščo in jo spustil iz rok. Zdaj počenja prave akrobacije, da bi jo dobil. Rezultat tega je, da se klin, v katerem visi, izruje in Janez zaplava v elegantnem loku nad praznino. To mu izbije misel na vrvico iz glave. S pomočjo prusikovih zank je kmalu pri svedrovcu nad izpuljenim klinom. Na tesnem stojišču se komaj zamenjava in soet se ponavlja zgoraj omenjeni ciklus. Na poti čez Plemenice se pojavi družba, ki naju nekaj časa z zanimanjem opazuje, potem pa ji polža postaneta le predolgočasnci. Izpostavljenost je popolna. Visiva kot dve muhi na okenskem steklu. Pod nama se grezi Sfinga v Jugovo grapo skoraj navpično kakih 200 metrov. Nad nama se prav tako navpično pne raz, čez katerega morava priti do noči. Spet naju plezanje povsem zaposli. Le na stojiščih se malo razgledava in si izsušena usta splakneva s požirkom Hmonade. Večer se bliža in sonce nezadržno hiti po svoji dnevni poti. Pred nama je še raztežaj do pričetka zajede, ko naju zajame prvi mrak. Čez Luknjo se z večernim vetrom prikrade meglica in ovije Jugov steber v skrivnostno tančico. S čelnimi svetilkami doseževa gredino. Da, res je gredina, skoraj ravna povrhu in tu in tam poraščena z borno travo in mahom. Tu se bova lahko res dobro spočila in zjutraj z lahkoto preskočila še tridesetmetrsko zajedo, ki naju loči od vrha. Veva, da težav, ki bi naju lahko zadržale, zajeda ne premore. Razdraživa celo mesec, da pride pogledat, kaj se dogaia. Potem nama pridno sveti. Privoščiva si večerjo, nato pa zlezeva pod bivak-vreči. Jaz se spravim še v slonovo nogo. V mesečevi svečavi pokadiva cigareto, pokličeva »Kekca« in se pokrijeva čez glavo. »Dobro spi. Jutri se bova že navsezgodaj pretegovala na ploščnatih plečih Sfinge!« zaželim prijatelju za lahko noč in že si v živih barvah predstavljam lenarjenje in sončenje na robu 400 metrskega brezna, iz katerega prinašava nove doživljaje in globoko v sebi skrito zadovoljstvo, da sva to zmogla. Ne znam si pa razložiti, vendar nekaj že mora biti, če človeka navdaja sreča, četudi ga stena pošteno ožema. Veter potegne Po bivak vreči nekai zaškreblja. Pa se ja ne daje hudič tod okoli?! »Skreb, skreb!« Saj ga je vendar Krjavelj presekal na pol že pred davnimi časi. Izmotam se izpod ponjave in že jo dobim na nos. Deževno kapljo. Vse je potopljeno v crnosivo meglo, veter jo cefra na ostrih robov;h. Vrnem se pod streho, ko se vsuie iz nabuhlih trebuhov nad steno. Tolažim se, da bo to ena kratkih poznopoletnih neviht. Ko mi vodo priteče za vrat, ko sedim v luži in mi skozi bivak-vrečo zamaka, me mine dobra volja. Tudi Janez je moker do kože, že ga pomalem trese. Meni je to za zdaj še prihranjeno, a slonova noga se je že pošteno napila vode. Čez nekaj časa kapljanje poneha, narava je začela z drugo vižo: Sneži! Zmrazi, sneg gre z vetrom, navpični zid je kmalu z njim ometan. Okroa naju je kmalu vse belo. Poskušava se pogovarjati, pa prideva le do šklepetanja z zobmi. Počasi se dani, ne vzdrživa več pod zmrzlimi ponjavami. Skobacava se na noge in mencava, da bi se malo ogrela. Pogled po zajedi navzgor mi požene grozo v kosti. Kakšna prevara! Tam kjer sva pričakovala lahko plezarijo, naju sedaj pričakuje zasnežen, mestoma navpičen kot. Oprimki so izginili pod snežnim ometom in ledenim oklepom, klina ni videti nobenega, približno dvajset metrov visoko mi izpod previsa kima stara zagozda. Kaj pa zdaj! Klicati se ne izplača - kdo neki bi naju slišal, čakati na lepo vreme tudi ne - kdo pa ve, če ne bo snežilo še ves dan! Morava se prebiti, ni izbire. Po petih metrih se ustavim. Klini ne prijemljejo, poč v zajedi je obrasla s travo, v takem ni zanesljivega stopa, pa zebe me, tresem se, moram sestopiti na gredino, pa hitro, sicer bi odletel. Mencava na mestu in se s tem grejeva. Janez pregleda kline, na katere je privezan, kajti odločil sem se, da se vrnem samo po zraku. To je odločitev iz obupa, tega se zavedam, vendar druge izbire res ni. Naglo sem pri zadnjem klinu, ki sem ga zabil v prejšnjem poskusu, nadaljujem po poči, zabijem, klini začuda dosti zdrže. Vsakega posebej prosim, naj se ne izpuli vsaj toliko časa, da zabijem naslednjega. Napredujem po centimetrih, ki se le počasi nabirajo v metre, a rešilna zagozda je le vse bliže. Razsaja strahovit veter, nosi s seboj iveri zmrznjenega snega, tako da se navzdol sploh ne morem ozreti. Morda je tako še bolje! Rok ne čutim več, večkrat pri zabijanju klina usekam mimo, po roki, pa me ne zaboli. Kladivo mi vse pogosteje pada iz rok, skratka skrajni fizični in psihični napor! Rob stene gledam kot črto, ki loči svetlobo od sence, življenje od smrti. Vse bolj sem prepričan, da moram priti na ta rob, če hočem živeti. To mi vedno znova vliva novih moči. Zagozda je tu, vpnem vrv in si malce oddahnem. Po zadnjih dvajsetih metrih varno stojim. Še malo, tu je druga zagozda, nad njo pa nos, na katerega se skobacam kot napol utopljen medved. Se kakih pet metrov me loči od roba stene, svet se tu že položi. Skoraj ponorim od veselja, ko se prevrnem čez rob, tu so na jug nagnjene plošče vrh Sfinge. Divje potegnem vrv, tulim v veter Janezu, naj pride za menoj. Rok in nog ne čutim, vendar še ubogajo ukaze. Vrv se počasi nabira, vem, da bo tudi Janez kmalu tu. Traja pa nekaj časa, preden se njegova glava prikaže čez rob. Spet sva skupaj, vendar je tokrat drugače kot na stojiščih vzdolž stene. Veva, da sva se prebila. Klini in vponke so ostali v zajedi, Janez jih ni mogel izbijati, komaj je izpenjal vrv, tako sem divje vlekel. Nič hudega! Pobrala jih bova, zdaj morava čim-hitreje v dolino. Nerodno se motoviliva, ko iščeva stezo pod snegom. Počasi, le počasi se noge malo ogrejejo, proti Luknji naju že ubogajo. Na Luknji si seževa v roke, prepričana, da je vse hudo za nama, da naju čaka le še lahek sestop in prijazna koča v dolini, prijatelji in znanci, topla peč. Še enkrat se ozreva v Steno. Zgornja polovica je posuta s snegom, ki nama da vedeti, da lahko Zlatorogove police, po katerih sva nameravala v nedeljo, lahko kar odpiševa. Pa kdaj drugič, saj bo ta veličastni prehod čez vso steno povprek gotovo počakal na naju. V prsi se naseli mir, pravkar minula doživetja in trpljenje pa skrbno shraniva v zaklenjeno kamrico v srcu. Doživetja nama nihče ne more vzeti. To je zaloga, iz katere bova morda nekoč črpala moč, ko nama bo težko. Zlata zaloga! Smer: »Raz mojstranških veveric« Sfinga - sev. stena Triglava, 3. ponovitev (gl. PV 1975, št. 168) Plezala: Kalan Janez - Matijevec Vanja, AO Medvode, 6.-7. 9. 1974 Za osemdesetletnico Planinskega Vestnika je PZS razpisala literarni natečaj (gl. PV 1974/12 in PV 1975/2). Ker smo prejeli več dopisov, da je rok za oddajo rokopisov prekratek, spreminjamo razpis. Rokopise bomo sprejemali do 15. julija 1975, sklepi žirije bodo objavljeni v PV št. 11 ali 1^/1975. KAVKAZ -1974 IVO KOTNIK Hotenj je veliko, mnogo hrepenenj, o nekje se vso stekajo - na vrhu, na cilju. A teh je mnogo, vsatc vrh je po svoje lep, zato hrepeni človek po vseh. ■ j- j e od nekdaj sem ga želel spoznati. Mikal me je kot otroka nova, nepoznana igrača. Mnoqo sem slišal o njem in njegovih lepotah, gledal prelepe fotografije, nisem se jih — mogel nagledati. Res sem hrepenel po njem. In sedaj sem tu. Avtobus požira še zadnje kilometre jamaste, od hudournikov razžrte ceste, ki se vzpenja med hribovjem. Pred mano kipe prvi snežni vrhovi. Vidim jih šele sedaj. Prej je deževalo, vse je bilo odeto v megleno pregrinjalo. Sedaj pa so se nebesa odprla. Ozka dolina nas po strmi in zvijugani cesti pripelje zvečer v gorski alpinistični tabor Elbrus, naše bazno taborišče. Hišice vseh vrst so razmetane ob gozdičku. Ljudje nas z zanimanjem opazujejo, ko prenašamo ogromne in slikovite nahrbtnike v prijetne sobice. Pri večerji počasi začenjamo spoznavati ruski način življenja in ruske alpiniste. Dobri ljudje so. Elbrus kraljuje nad republiko Kabardino - Balkarijo in nad zahodnim delom Kavkaza. Njegova dvojna glava spominja na dekliška nedrja, lepa in mogočna. S svojo spoštovanja vredno višino 5633 m nas vabi. Sopihamo in lovimo sapo proti bivaku 11 na višini 4100 m. Za nas to seveda že ni več običajna višina, ki smo je navajeni v naših gorah. ČLANI ODPRAVE KAVKAZ 1974 - (stoje od leve proti desni): Žarko Gostivič, Ante Bedalov+, Tomislav Vračevic, Muhamed Gapic, Nenad Čolic+; (čepe od leve proti desni): Uršo Vrdoljak +, Jože Rožič, Muhamed Sišic, Velimir Barišič, Stane Klemene, Ivo Kotnik, Marjan Prelog, Viktor Tabakovič +, Vladimir Mesaric V zavetišču je polno ljudi, predvsem turistov, kot jih imenujejo Rusi. Za vrh jih je malo, marsikateri se zadovolji še s to višino. V večerni zarji smo tiho, vsak zase ogledujemo vrhove, ki naj bi bili naš nadaljnji cilj: Ulu Tau, Čatin Tau, Pik Šču-rovski in mogočna Užba, ki se očem najbolj vsiljuje. Ljudje jo imenujejo čarovnica. Videz ima res tak. Sredi najlepšega spanja me zbudijo. Kmalu za tem se že vzpenjamo navzgor. Počasi, korak za korakom, se v siju svetilk krademo više in više. Telo ne more dohitevati želja, zato ga višina moti. Vedno pogosteje je treba počivati. Srce kar poskakuje. Strmina, ki je bila iz bivaka videti kratka, je brez mej. Vrsta se širi. Ne moremo več v takem redu, kot smo začeli. Ta počiva pogosteje, oni manj. Jaz sem se počutil prijetno. Sam zase sem se počasi vzpenjal. Strmine pa ni zmanjkalo. Da bi le vsi uspeli. Moram se ustaviti. Višinomer kaže blizu 5000 m. Z vsakim korakom si postavljam nov višinski rekord, to mi godi in me vzpodbuja. Najrajši bi tekel, pa se ne da. Le zaukam tu in tam, to me pomirja. Veter, ki me spremlja že od začetka, me hoče obrniti. Piha mi naravnost v obraz, imam občutek, kot da mi nagaja. Kar naj, tudi jaz sem trmast! Obšli smo vzhodni, nekoliko nižji vrh in zagledali sedlo. Komaj opazen klanček in dolga bela poljana mi vzameta še nekaj moči. Ne vem, kolikokrat počijem, preden ne dosežem bivak na sedlu. Ves je zametan in zaphan s snegom. Iz nahrbtnika vzamem bivak vrečo in si jo podvijem. Čakam prijatelje, ki so zadaj, lovim sapo in umirjam srce. Kako prijetno je dremati na višini 5200 m. Strmina se naglo poveča, vzkipi in se nekje daleč nad nami zopet umiri. Mika me, da bi videl, kje je prevoj. Stopim hitreje, a kmalu moram duškati, da se srce umiri. Vse pogosteje se ustavljamo. Nekateri so še vedno pri bivoku na sedlu. Zde se mi že čisto majhni. Strmina popusti. Bo kmalu vrh? Zagledam dolg, kopast greben in nekie daleč malo višji vrh, na njem kamen. Ta bo pravi, mora biti, si sopihajoč dopovedujem. Sedaj že po grebenu težko napredujem. Z mano sta Silvi in Tomislav, Stanko je za nami, čakamo še Jožeta in Jaka. Radi bi bili skupaj na vrhu. Proti koncu zopet pospešimo korak. Izračunamo si, kje bomo še počivali, ko zdajci stopimo na vrh. Nemo zrem okoli sebe, zdi se mi, da se bo prikazal še en greben, le malce višji vrhec, kot je ta, na katerem stojim, a glej, ni ga. Nad nami |e le nebo, okoli nas vihra veter, v teh trenutkih ga skoraj ne čutimo, čeprav nas njegovi sunki skoraj mečejo ob tla. V daljavi se bohotijo vrhovi. Vsi so lepi, človek bi želel biti na vsakem. Srce je polno, v grlu me rahlo stiska, srečen sem. Spuščamo se, veseli, potešeni. Utrujenost komaj čutimo. Srečamo prijatelje, še pet jih gre na vrh. Drugi štirje bodo poskusiti jutri. Danes se ne počutijo najbolje. Pozno popoldan smo zopet na bivaku 11. Utrujeni z nasmehom na ustnicah kmalu zaspimo. Naslednji dan se sončimo in aklimatiziramo. Potem se spustimo nazaj v dolino. Minila sta dva dneva oddiha. Porabili smo jih za ureditev opreme, hrane, formalnosti. Pregledali smo opise sten in vrhov, ter dobili potrebna dovoljenja za vzpone. Kar smešno se mi zdi, ko se spominjam, kako sem tekal od hiše do hiše po najrazličnejša dovoljenja in podpise. Človek bi se pač težko privadil na drugačen način gorniškega življenja. Šele kasneje sem ugotovil, kako pravilno je v tem svetu tako ravnanje. Moj cilj je bil Čatin-Tau, njegova severna stena. V njej sta dve skrajno težki smeri. Vsi Slovenci gremo v Čatin, tako ga imenujejo domačini. Ni jim ravno prav, da smo se odločili za to steno, a ob odhodu nam kljub temu želijo veliko sreče. V taboru Šhelda se poslovimo še od zadnjih ljudi, potem ostanemo sami. Vzpenjamo se po stezici, ki se vije po prijaznem borovem gozdičku. Težki nahrbtniki nas tišče k tlom, kmalu nas znoj curkoma oblije. Vreme je čudovito. Opazujemo ledeniško reko, ki edina s svojim mogočnim bučanjem moti tišino in ustvarja pokrajini videz življenja. Stezice zmanjka, dreves tudi. Pridemo na moreno. Skačemo s kamna na kamen, iz globeli v globel, se ustavljamo, kramljamo z našim varuhom Georgijem pa spet pohitimo. Ure počasi minevajo. Morene zmanjkuje in prikaže se prvi led. Okoli nas se vrste novi in novi vrhovi. Ledenik se ostro obrne v levo in pokaže se vrh Čatina, ki se skriva za Pik Ščurovskim kot nebogljenček. Mogočna gora je. Zvečer utrujeni prispemo na šheldinski bivak. Nekaj ljudi, ki so že tu, nas prijazno pozdravlja, ko zvedo, da smo Jugoslovani. Zjutraj se poslovimo od Georgija. Ta nas bo čakol tukaj. Zveza z njim bodo zelene rakete, ki jih bomo vsak večer spuščali. Tak je dogovor. Odhajamo proti prelazu Čatin. Ledenik še trdno spi, zoto se ne navežemo. Še vedno vidim pred sabo Georgija, kako mi žuga in dopoveduje, da ja ne bi spuščal rdečih raket. Obljubil sem mu, da bo vse v redu in da se čez osem dni spet snidemo, zdravi in veseli. A usoda je žal hotela drugače. Ledenik se strmo vzpenja pod sedlo. Nanj drži dvestometrski ledeni ozebnik, ki si je vtrl pot v razrušeno in krušljivo steno. Pod ozebnikom se navežemo. Hodimo po sledeh Poljakov, ki so nekje pred nami. Zvedeli smo, da je tudi njihov cilj Čatin. Opoldne stopimo na sedlo. Vreme je čudovito, kopljemo se v vročem soncu, da se vse pogosteje slačimo. Le najnujnejše moramo obdržati, saj smo še vsi opečeni od Elbrusa. S Čatina lete plazovi. Sedaj vidimo vso steno. Prikazala se nam je na mah, kot duh, lepa in mogočna. V spodnjem delu dobesedno vzkipi iz snega in ledu 600-metrski skalni odsek, potem se nekoliko umiri in dopusti življenje tudi lediščem. Vrh je pokrit s snegom. Po vsej steni se vidijo brazde kaminov. Naš cilj. Zdaj široki zdaj zopet čisto ozki, zdaj spet, kot da jih ni. Steni dajejo grozljiv videz. Med njimi se za nameček smehlja še sneg in led. »Kar lepa griča je to,« pravi Stane, ko opazuje steno. Nad nami pa ždi sonce in oživlja vrhove. Povsod skrivnostno bobni in šumi, tu in tom opazimo oblak belega prahu, ko zgrmi plaz v dolino. Človek ne ve, kam bi se obrnil, kaj bi gledal. Danes ne moremo več čisto pod steno, prepozno je in preveč je že živa. Lahko jo le nemo gledamo do večera, kako nas vabi in odbija obenem. Bivak si uredimo na skalnih čereh, ki po nekem čudežu gledajo iz snega, kot otoki iz morja. Kar udobno nam je, ko se namestimo, le ponoči nas zasipi je sodra in nam koli upanje in želje. Zjutraj pa je nebo zopet kristalno čisto. Levo od naše smeri opazimo dve skupini Poljakov, ki vsaka v svoji smeri počasi napredujeta. Vsak s svojimi mislimi in enakimi hotenji se navezujemo in uredimo opremo. Skala je vlažna in pokrita z odbijajočim ledom. Kamin je navpičen in težaven že v prvih metrih. Poln je ledu, ki ga moram sproti čistiti. Klinov ni, le tu in tam svedrovec, pa še ti so večji del uničeni. Takšen je ruski način plezanja. Vse si moraš priboriti sam, niti meter stene ti ni poklonjen. To smo vedeli že od prej, zato nas ne preseneti. Ko smo vsi v steni, smo že bolj sproščeni in slišijo se tudi šale. Popoldan je. Po nebu se sprehajajo oblački, kakor da nas opazujejo. Ne menimo se zanje. Sosedni Pik Sčurovski je še vedno zelo živ. Neprestano šumi in buči po neštetih žlebovih, ki vodijo pod steno. Kje se na teh strmih pobočjih in rebrih lahko nabere toliko snega, da potem dan za dnem drsi v dolino. čudna je narava, človek je premajhen, da bi jo lahko razumel. Stane pokliče. Jože in Silvi sta že pri meni, Jaka pa še vedno vriska nekje spodaj. Vrnem se v kamin in ob vrvi hitro napredujem. Za sabo vlečem še vrv za nahrbtnike. Ta se mi zatakne in ne morem je rešiti. Ne gre, tudi preklinjanje ne pomaga. Z roko se močneje oprimem rogljičica in skušam še enkrat potegniti. Rogljička zdajci zmanjka, po kaminu že ropota kamenje, jaz pa onemoglo bingljam na vrvi. Pod mano jo je skupil Jože. Žalostno opazuje roko, kako mu vidno zateka. Pravi, da je hudo in da bo težko zmogel naprej. Jaz še vedno bingljam. Ko najdem oprimek, se potegnem k steni. Kmalu pridem do Staneta, ki sedi na majhni prižnici, vzravnano, kot pravi pridigar. Vse je sluzasto in mokro pa še krušljivo. Kar čudim se, kako je lahko prijatelj našel pot v tem čudnem svetu, kjer ti vse, kar primeš, ostane v roki. Pravi mojster je, spoštujem ga. Ko že ogledujem svet nad seboj, ko iščem variante za naslednji razteža|, se visoko nad Stanetom nenadoma odtrga cel balkonček kamenja. Zavpijem in ga skušam potegniti stran, a žal prepozno. Le glavo je lahko umaknil, po nogah pa se mu je vsulo kamenje. Kako žalosten je občutek, da je lahko vzpona tako kmalu konec, a žal je pač tako. Dobro, da ni še kaj hujšega, da je ni skupil še kdo. Naprej ni mogoče. Prijatelji so niže. Še dobro, tako bomo lahko še danes iz stene. Stane godrnja in škriplje z zobmi. Bolečine v nogi so vse hujše, a kljub temu mu le počasi zatirajo željo po gori. Pripravljam varovališče za spust. To ni poraz, si dopovedujem, to je le umik pred nečim, kar je v tem trenutku nedosegljivo. Gora je večna, usoda se spreminja. Morda nam bo kdaj drugič bolj naklonjena. Zvečer smo zopet na skalnih čereh. Spet opazujemo steno, a tokrat drugače kot prejšnji večer. V grlu se mi nabira kepa, ki je ne morem in ne morem požreti. Nekje v notranjosti me stisne. Razmišljam in se spominjam članka iz neke ruske knjige, ki opisuje, kako so se alpinisti borili za severno steno Čatina. Osem let je trajalo, preden so zmogli to tisoč metrov visoko steno. Tudi nam se gora ni dala prvič. Naslednji dan se spustimo na šheldinski bivak in v bazo. Po umiku iz Čatina je minilo pet napornih dni in mnogo ur lepih doživetij pa tudi grenkih izkušenj. Zopet stojimo pod steno. Za ponoven obisk Čatina ni več časa, zato smo se odločili za Pik Ščurovski. Le trije smo, Silvi, Jaka in jaz. Stane in Jože sta morala ostati v dolini. Severozahodna 1200 m visoka in previsna stena nas mrko opazuje. Namenili smo se v smer Kinsickega, ki je ocenjena s 5 B, plezajo pa jo z dvema do tremi bivaki v steni. Ze ob štirih zjutraj kolovratimo med razpokami Užbinskega ledenika in iščemo najlepšo pot do stene. Ob šestih primemo za prve sluzaste in mokre oprimke. Snamemo dereze, ki smo jih po ledeniku in strmem jeziku, ki zapira pot do stene, nujno potrebovali. V notranjosti mi kljuje in razbija. Bo tudi ta gora tako nepristopna, se sprašujem, ko nemo opazujem velikanske razpoke na ledeniku pod seboj. Oziram se v steno, ki je mirna in tiha. Še spi, saj je sonce še daleč. Na nebu migljajo zadnje zvezdice, zdi se mi, da so izgubile čredo. Ali morda tudi danes že komaj čaka ostudni kamen nekje v vrtoglavi višini nad nami, da nam prekriža načrte, nam vzame steno, ki si jo želimo. Ali bomo čez nekaj dni srečni, potešeni z vrha te suličaste gore vriskali v dolino? Skale so vabljive bolj in bolj, zato se občutek nelagodnosti in temnih slutenj z vsakim metrom izgublja in ostaja za nami. Kar drvimo navzgor. Jaka pleza naprej, midva s Silvijem pa tovoriva za njim spoštljivo težka nahrbtnika. V Čatinu jih je transportiral in premetaval on, danes pa slabo kaže. Nič mu ni za nahrbtnik. Na skalnem robu pod stometrsko navpično in previsno ploščo si oddahnemo in slikamo. Opazujemo rojstvo svetlobe in dneva. Previsne plošče, ki se bohotijo nad nami, so tehnično najtežji detajl. Vrv počasi in neslišno teče za prijateljem, ki izginja nad mano. Izgine in se zopet prikaže pa spet izgine, imam občutek, da ga nosijo v višave valovi. Slišim še samo žvenketanje stremen in škrtanje karabincev. Vmes poje kladivo, njegova melodija se odbija od sten in daje čudno glasbo, ki godi napetemu telesu. Prehaja nekam globoko v telo in tam še dolgo zveni. S Silvijem sva s prižemami hitro pri Jaku na ozki in strmi polički. Stena nad nami je še vedno grozljivo strma, globina pa raste. Iz Šheldinskega bivaka nas opazuje Georgij, čeprav ga ne vidimo. Slutimo njegove oči, ki spremljajo vsak gib. Nebo je plavo, okoli nas pihlja rahel piš. Po žlebu levo od nas peketa kamenje. Jaka izgine za strmim robom, komaj se sporazumeva, da je konec vrvi. Silvijev fotoaparat škrta kot staro drevo v vetru, ko nas spravlja na film. Odhajam za Jakom, ki vriska nekje daleč zgoraj. Nahrbtnik me vztrajno vleče v globino in mi jemlje plezalske užitke. Tu in tam se moram podkrepiti z besedami, da lahko pridem više. Skušamo dohiteti sonce, ki ga vidimo nad nami. Še vedno smo v senci, ki je tolikokrat prijetna in zaželena, človeka v steni pa utruja in izčrpava. Dolgo in težko prečnico komaj premagam, saj je kup nesreče na hrbtu vedno težji. Najraje bi ga pahnil v dolino, a ko se spomnim, Kaj vse je v njem, se pomirim. Tudi Silvija slišim godrnjati, ko se počasi premika po krušljivi prečnici. Opoldan srečamo sonce. Prvi in najtežji odstavek ie pod nami. Oziram se na Čatin, ki se postavlja pred mano in brani očem gledati lepote na njegovi drugi strani. Še vedno je ves živahen in glasen, verjetno se nikoli popolnoma ne umiri. Tudi Užbo vidim in se spomnim prijateljev, ki so nekje v strminah med obema vrhovoma. Vrv ored mano se napenja, prijatelj kliče. Opazovanja in razmišljanja je konec, saj mi nekakšen trebuh pred mano da precej dela. Hitro napredujemo. Tudi drugi odstavek stene je kmalu za nami. Ze stojimo na policah, kjer domačini običajno drugič bivakirajo. Spogledamo se, nihče ne reče ničesar, saj tudi ni potrebno, zadovoljstvo kar samo zre iz oči. Jaka še z večjo vnemo pospravlja strme odstavke. Še delikatna prečka, strme, gladke plošče in že sem na nekakšnem grebenčku, od koder me veter skoraj odpihne nazaj v globino. Komaj mi uspe najti zavetje za grebenom. Od tu začnemo drveti proti vrhu, saj je svet znosnejši. Manjka nam še približno dvesto metrov, ki pa so lažji. Zdi se mi, da smo si jih tudi zaslužili, saj smo imeli pred tem mnogo dela. Kar ne morem si predstavljati, da smo lahko že tako visoko. Morda je to plačilo za prejšnji poraz? Ze skoraj pod samim vrhom naju Jaka opozori na rdečo raketo, ki v velikem loku leti iz severne stene Užbe. Takoj za tem vidimo še eno. Vsi jo strme opazujemo, njen let se nam zažre do kosti. Na koži sem začutil kurjo polt. čatin-tau; x mesto, kjer so se ponesrečili Bedalov, Colie, Vrdoljak in Tabakovič Foto Ivo Kotnik (dia) Potem ¡e zopet vse belo in tiho, ničesar več ne slišimo, ne vidimo, kot da se ni ničesar zgodilo. Pa vendar se je v teh trenutkih toliko spremenilo. Nihče od nas ni vedel, kdo je spustil ti raketi, saj ¡e v tem času tam bilo več navez. Vsi pa se zavedamo zakaj. Koraki zastajajo, besede zamirajo. Nekomu je hudo in tam so tudi naši fantje, prijatelji in znanci. Pri srcu me stiska in duši. Najrajši bi vzletel kot ptica in pogledal, kaj je, pomagal ali vsaj obvestil koga. A v teh morečih trenutkih sem lahko le egoist, mislim si: Da le ne bi bili naši fantje! Ponovno plezanje nas zopet nekoliko sprosti, a kljub temu smo zvečer na vrhu nekam tihi, zaskrbljeni, ni tiste sproščenosti ne isker v očeh, ni vzdušja, ki vlada drugače le na vrheh. Storili smo veliko dejanje, a čutim, da nam to ne pomeni mnogo. Jaka spusti zelene rakete, znamenje, da smo uspeli. Vsi gledamo v Užbo, ki že spi. Nihče se ne odzove. Med tem se je že popolnoma stemnilo. Hitimo po grebenu navzdol do snega. Tu nataknemo zopet dereze. Ob desetih zvečer smo ob siju svetilk na Užbinskem platoju. Naprej ni mogoče, saj se po ledeniku skriva vse polno ogromnih razpok, ki branijo spust ponoči. Veter piha vse močneje, vreme se je popolnoma pokvarilo. Iz teme pada sodra. Bivak sprejmemo kot edino rešitev. Veter zavija vse močneje, tako da nas kar pobira po platoju. Celo noč besni neurje z vso silo. Zjutraj se zbudimo vsi mokri in premraženi. Vihar divja z neusahljivo močjo. Vsi vrhovi so do tal zaviti v gosto meglo. V obraz bodejo stotine sodrinih zrnc, tako da skoraj ne moremo gledati. Ob vsakem sunku vetra moramo počepniti, da nas ne odnese. Počasi se spuščamo na Sheldinski bivak. Drgetajoč ga zjutraj dosežemo. Na vzpon smo pozabili, govorimo le o rdečih raketah, kot da se prejšnji dan ni zgodilo ničesar drugega. Vsi nas opazujejo nekam čudno, imam občutek, da ni prav, ker smo povedali. Tudi meni bi bilo lažje, če bi bili le prividi. A žal smo prepričani, 134 da niso bili. Popoldan smo zopet v taboru. Vreme ¡e še vedno slabo, po nebu se plazijo težki oblaki, polni nesreče. Vsi ljudje so napeti, tihi, le stik rok, kratek pozdrav, to je sprejem, potem je zopet vse tiho. Akcija je v polnem teku, a Užba je še vedno vsa v vetru in megli, skrivnostna in nedostopna. Težko smo prišli iz stene, prebili smo strahovito noč na platoju, a glej, nobenih vtisov, obujanj spominov, nič se ne sliši, vsi smo nemi, zdi se mi, da skušamo spremeniti nekaj, kar ni mogoče. Usoda je lovec. Dnevi, ki prihajajo nam le potrjujejo temne slutnje. Danes, ko sestavljam te vrstice, je že vse jasno, nebo in dejstva. Vsi vemo, kdo se je ponesrečil, koliko, le zakaj, to ne vemo, to ve le gora, ki nemo zre okoli sebe in čaka ... Kako pusti, prazni in neskončno dolgi so dnevi, ki nas ločijo od odhoda, samo čakamo, čakamo. Čeprav se dneva odnoda bojimo, si kljub temu vroče želimo proč, stran od tod. Ogromne praznine, ki je nenadoma nastala med nami, še ne razumemo popolnoma. Zdi se mi, da bodo fantje zdaj zdaj prišli od nekod, kar naprej napenjam ušesa, da bom zaslišal Viktorjev glas: »Momci, nemojte žuriti, sve je to naše.« Da, vse, in ničesar. Poslovili smo se na hitro, v gorah je vedno tako, nikoli ne odideš za dolgo, tam smo vedno vsi skupaj v mislih, besedah, dejanjih. In vendar ne moremo biti vedno v vrtoglavih strminah. Nastala je praznina, ki je ne more nikoli nihče več zapolniti. SPOMINI NA TRENTARSKI TABOR MIHA MARENČE Janezom sva sedela na enih tistih značilnih in prijetnih vzpetinic travnika v Za-podnu. Molčala sva. Vsak pri svojih mislih sva opazovala, do kamor je segalo oko. Dolina je bila temna, skoraj črna, prav tako stene Srebrnjaka. Bavški Grintavec in Pelci nad Klonicami so bili svetli kakor podnevi, v njihovih stenah in robeh se je lovila mesečina. Vedela sva, da se bo kmalu pokazala luna tam izza Srebrnjaka in obsijala vso dolino. Misli so mi uhajale na ta dan prehojeno turo. Kar dvajset nas je bilo na Grintavcu. Sami mladi, polni pričakovanj smo si delili brezskrbne dneve tabora šmarnogorskih planincev. Tabor. Kako primerna in morda najčudovitejša oblika pri delovanju mladih gornikov. Kdorkoli je okusil doživetja gorskega tabora, mi bo potrdil. Prav gotovo nismo Šmarnogorci prvi poklicani, da bi obešali pomembnost planinskega tabora na veliki zvon, pred vsemi, starejšimi in bolj izkušenimi. Smo pa eni od bolj redkih društev v Sloveniji, ki smo že v začetku svojega obstoja prišli do pravilnih ugotovitev o pomembnosti taborov. V tem prepričanju me potrjuje spoznanje, do katerega sem prišel še kot član mladinske komisije. Le redki mladinski odseki so tedaj imeli vključene v svoje programe tudi tabore. Lahko bi jih prešteli na prste ene roke. Vzrokov je več. Vemo, da so bili tabori v določenih obdobjih zdaj bolj pogosti zdaj zopet manj. Prav zadnja leta so tako maloštevilni. Denar ni ovira. V tem me potrjujejo lastne izkušnje. Za primer navajam prav tabor planinskega društva Šmarna gora v Zadnji Trenti leta 1973. Število udeležencev, predvsem mladih, je bilo trideset. Vsak je prispeval dvajset starih tisočakov za desetdnevno bivanje, torej dva tisočaka na dan. S tem denarjem smo krili hrano, prevoz hrane in opreme, amortizacijo društvenih šotorov pa s sto starimi tisočaki, kolikor je na koncu ostalo. Seveda o kakšnih dnevnicah in nagradah ni bilo govora. Tu je ključ cenenosti. Če se članstvo, zlasti mlado, za večdnevno bivanje v gorah v obliki tabora ne zanima, je vzrok samo premajhna vitalnost in zavzetost odgovornih društvenih delavcev. Potrebno je žrtvovati veliko časa za organizacijo in vodstvo tabora. Tega pa si ne naloži vsak. Tretja ugotovitev se tiče opreme. V prvi vrsti gre za vprašanje šotorov, ki so zvezani z velikimi denarnimi sredstvi. Teh si nobeno društvo ne more privoščiti v izobilju, toliko manj mlajše po obstoju. Skromna finančna sredstva se morajo porazdeliti na številna področja, prav gotovo pa jih največ »vzamejo« planinske postojanke, ki so sicer nujno potrebne, nas pa osiromašijo v drugih »duhovnih« nalogah planinske organizacije. In prav te naloge bi morale imeti prioriteto, kar pa se bo zgodilo šele takrat, ko denar ne bo več vprašanje. Tudi kuhinja, prenosna, poljska ali kakršna koli, ni nič manj pomembna in prav tako zvezana z velikimi stroški. Tako se začno nabirati resnični problemi, ki se jih marsikdo ustraši in se jim rajši umakne. Šotori, kuhinja in še kaj, odločilno vplivajo na planinsko taborjenje. Vsako društvo si lahko priskrbi nekaj lastnih šotorov, vendar za štirideset in več ljudi je to resnično težko. Tu bi morala društvom pomagati PZS s tem, da bi nabavila zadostno število primernih šotorov, ki bi si jih društva poceni izposojala. Šotori, s katerimi PZS zdaj razpolaga, so svoje preživeli in niso več uporabni. Skrajni čas je za nabavo novih. Denar tu ne bi smel biti vprašanje. In še zadnje, kar bi morali rešiti v okviru celotne organizacije: Vprašanje lokacij za tabore. Precej volje in časa, zlasti pa kar velika odškodnina so trije pomembni dejavniki pri organizaciji tabora. Odločilno bi lahko pomagala PZS z odkupom nekaj primernih parcel za planinska taborjenja. O tem bi morali odgovorni takoj razmisliti in poiskati ustrezno rešitev. Prepričan sem, da imamo dovolj razgledanih ljudi, ki bodo znali pravilno oceniti tudi ta problem in ga v veliko zadovoljstvo mladih planincev kmalu rešili. Zaključujem to razmišljanje s pozivom PZS in njeni mladinski komisiji, naj se vprašanja resno lotita in ga zadovoljivo rešita. Mladinska komisija je uspešno rešila problem vzgoie kadrov. Zdaj je njena - in vse PZS - prva naloga reševati skupaj z društvi problem najširše vzgoje svojega članstva. Najbolj primerna oblika v zasledovanju tega cilja pa so tudi planinski tabori, saj dajejo neposredno dolgotrajnejša gorska doživetja in vzgojo. Gorska doživetja. Eno smo doživeli s turo na Grintavec. Bil je četrtek, srečen dan zares. Ze preišnji večer smo se zbrali »vodstveni«. Imeli smo zadnji posvet. Štefan, ki je bil že prej določen za vodjo, je menil, da se lahko podamo na turo. Pripravljenost udeležencev in lepo vreme sta to potrjevali. Po tem kratkem posvetu smo se zbrali na običajni večerni zbor ob gorniškem ognju. Tu so dobili vsi potrebna vodila za naslednji dan. Za turo nas je bilo kar dvajset. Po kratkem medsebojnem razgovoru se je kmalu oglasila pesem. »S triglavskega veter gorovja« je bila prva in sploh med najbolj priljubljenimi. Vmes so se vrstile smešnice, v katerih sta kar tekmovala Marko in Močerad. Čez vse pa se je oglasila harmonika in najbolj vneti so se zavrteli okoli ognja. Tako nekako so potekali naši večeri in ni čudno, da so se vsem priljubili. Vedno dobro razpoloženi smo imeli strogega vodjo. Kravji zvonci, ki so bili naša vojaška trobenta, so se vedno oglasili pred deseto zvečer in nas priganjali v posteljo. Tako je bilo tudi prav. Počitek je bil potreben, saj so nas čakale težke ture na Jalovec, Prisojnik, Razor, Grintavec, Skutnik in lažje plezalne smeri v Srebrnjaku. Zvonjenje nas je ob svitu klicalo v zbor. Vsak je hitel po svoje. Zamudnikov nismo trpeli in jih tudi ni bilo. Vedeli smo, da so zgodnje ure v vročem poletnem dnevu največ vredne. Najpridnejši so že zastavili korak po suhem hudourniku. Steza je po nekaj minutah zavila v gozd. Tako prijetna je bila hoja po mehkih tleh. Rdeče gozdne jagode so se kar same ponujale. Zlasti dekleta so bila neugnana. Jagode in borovnice, saj to je res nevsakdanja dobrota. Tam pred nami, še vedno daleč, a z vsakim korakom vendarle bližji, pa je v jutranji rdeči obleki stal Grintavec. Povabil nas je v goste in bili smo mu hvaležni. Kar kmalu smo začeli sopihati navkreber. Tu in tam nas je pozdravil lesen mostiček čez suho hudourniško grapo. Na tem delu poti so nas dohiteli še zadnji. V eni koloni smo pridno merili vedno višje, tja proti Zapotoški planini. Ves čas nas je spremljalo prijetno šumenje vode v divje izoblikovane tolmune. Planina Zapotok, enkratna, nepozabna. Le škoda, ker nas ni pozdravila z zvonci ovčje črede, tako kot v Kugyjevih časih. Tudi pastirjev klic je že zdavnaj umolknil. Nekaj pastirskih bajt in stanov se je stiskalo skupaj. Zazdelo se mi je, da podpirajo drug drugega in si tako pomagajo obstati na nogah. Kje si gospodar, da nas pokriješ in odeneš? Postarali smo se, zelo postarali. Raztrgani smo in goli. Zebe nas. Le veter, dež in sneg so naši gostje. Kje si gospodar, kje ste ovce in z vami domačnost, toplota? A kaj bi se cmerili. Živeti moramo življenje, kakršno je. Zdaj gospodarijo tam gori le tropi brez zvoncev in orel ima svoj ljubi mir. Vendar, koliko časa bo tu samotno in mirno? Slišal sem, da gospodarski ljudje planinske organizacije že načrtujejo planinsko kočo. Nikar! Naj ta planina, nekoč prava ovčarska trentarska planina, danes pa mirno domovanje gamsov in orlov, ta prečudovita Zapotoška planina ostane takšna, kot je. Pustimo ta košček trentarskih gora nedotaknjen. Naj tudi tu ostane nekaj gorskih kotičkov srčnemu popotniku. Ne dopustimo prav povsod človeškega direndaja. »Tako naj bo,« prikimavajo bajte, žvižgajo gamsi in se vozijo orli. Zadovoljni smo posedli okoli stanov in pozabili na vse. Čutili smo le prijetno toploto jutranjega sonca. Slefan je vneto kazal Bojanu kaminsko smer v Srebrnjaku, midva z Jožo pa sva zapustila družbo in pohitela po stezi proti prehodu med Grintavcem in Zapotoškim vrhom. V načrtu sva imela greben Grintavca. Iskala sva primeren lažji plezalni prehod na greben. Po precej krušljivem svetu sva po nekaj raztežajih priplezala nanj. Daleč spodaj v melišču se je vila vrsta najinih prijateljev. Po markirani poti so jo kar urno ubirali vedno višje. Od Skutnika sta se pripeljala orla, večji in manjši. Tam nekje sta se »ustavila« in krožila v majhnem loku. Nadaljevala sva po grebenu. Drug za drugim sva se vzpenjala po zelo krušljivem svetu vedno višje proti vrhu. Krušljivost je bila osnovna značilnost grebena, ki naju je »privezal« dalj časa, kakor pa sva računala. Na vrhu so naju pričakali prav vsi. Navzdol je šlo hitro in že smo se znašli ob bistrem studencu na Zapotoku. Nekateri so hoteli kar na glavo poskakati v deset centimetrov globoko vodo. Kaj hočemo, gorsko sonce v poletju napravi svoje. Pričelo se je mračiti, ko smo stopali mimo zadnjih dreves na travnik. V nos smo ujeli prijetni vonj večerje. Krmeljeva mama nas je pričakala s kuhalnico v roki. Nasmejana nas je ogledovala in govorila: »Moji fantje so prišli.« Vse pride in mine. Tudi naši dnevi, brezskrbni in veseli, tam Zapodnem v Zadnji Trenti so se iztekali. Vse mine, a kdor si močno želi, se povrne. Torej nasvidenjel TRI PISMA PLANINSKEMU VESTNIKU - ZA OSEMDESETLETNICO e dolgo gojim željo, da ti nekaj napišem. Ni to ljubezenska izpoved mladega, prekipevajočega srca, pač pa topla misel zvestega, starega prijatelja. Te dni sem se mudila v Ljutomeru in spotoma pogledala še k nekdanjemu planinskemu tovarišu mojega pok. moža Danilu. Prijazno sva se pozdravila in moje prvo vprašanje je bilo: »Kaj - planinarite še kaj?« Otožno me je pogledal in zanikal. Zakaj ne, ne bom na tem mestu razkrivala. Bolečino je bolje pustiti na miru. Pač pa sem nadaljevala: »in Planinskega vestnika najbrž tudi nimate več?« Kot da bi se obtoževal, je tiho dahnil: »Ne...« Jaz pa: »Kako škoda! Poglejte, jaz sem takorekoč brez sredstev - a brez Planinskega vestnika bi mi v življenju nekaj manjkalo. Nimam več možnosti, da bi zahajala v gore, a vsak večer, ko je teža dneva za menoj, me čaka na nočni omarici »Planinski vestnik«. Objamem ga z veselim pogledom in čutim, da so me obiskale planine. V duhu poromam na nekdanje poti, vse tisto, kar je bilo težko, je zbledelo, pred menoj vstajajo užitki, vse mnogo lepši, kot so bili v resnici, kajti življenje me je izbrusilo, mladostna zahtevnost se je umaknila tihemu zadovoljstvu ...« Pred 50 leti sem te prvič srečala in ne dolgo za tem si postal moj redni obiskovalec. Ko sva se spoznala z mojim možem, sem te zanj naročila in ko sva se poročila,^ mi je bilo silno žal, da sem te morala za nekaj časa odpovedati. Sicer pa je moi mož to žalost skušal omiliti in se je potrudil, da je pridobil več novih naročnikov. Tudi njemu si bil med mnogimi revijami, ki smo jih mesečno v hišo prejemali, na|l|ubsi. Seda| ga ni več in ti prihajaš zopet na moje ime. Kljub temu se mi zdi, da si pravzaprav možev vestnik, ki mi ga je ljubeče prepustil tudi sebi v spomin. Ali ne bi bilo prav, da bi za tvoj visoki jubilej - za osemdesetletnico - vsak naročnik pridobil še enega novega naročnika? Hvala ti za tvoj zvesti, točni mesečni obisk, hvala za bogastvo, ki ga daješ vsem, posebno še nam, ki se bližamo slovesu. Srečno 1975! Erna Mešl