DRAMATIKA DRAMATIKA Vsebina: Peter Božič: Španska kraljica 3 Denis Poniž: Štiftarji 44 Borivoj Wudler: Pomota 65 Goran Gluvič: Carlos 73 Woody Allen: Bog 108 Luka Novak: Zakaj se Veliki briljantni valček ne imenuje Apocalypsis cun figuris? 130 Taras Kermauner: Aristofan in politična drama 135 Igor Zabel: Dramatika Borivoja Wudlerja 153 Andrej Blatnik: Miro Gavran, Zatočenici 160 Peter Božič ŠPANSKA KRALJICA Igra (Motto: Nihče na svetu nima prav) Osebe: Španska iel. v katerem so vse drame napisane, vloge razdeljene, pravi; popije strup, z mislijo, da bo tako uničila Kreonovo predstavo, vendar je Kreon to predvi- del, njeno vlogo bo odigrala Ismena, ki ji je tako podobna, da ju nihče nc loči med seboj, moje predstave ne more nič /motiti, nič, pravi Kreon, Antigona pa umre. V Zarotnikih nastopata Peter Zrinski in Fran Krsto Frankopan, ki v dunajski tem- nici čakata jutro, v katerem se ima zgoditi njuna usmrtitev: na Dunaj sta namreč prišla zato, da bi usmrtila cesarja. Smrtna kazen pa ne bo izvršena, če se jutri skesa- ta, sežgeta svojo zastavo in poljubita cesarju roko. Najprej sta temu predlogu odgo- vorila z odločnim ne. Vendar lahko reče>a da, pravi Frankopan. Ampak ne bova re- kla da, vztraja Zrinski. Ura v bližnjem zvoniku nenehno zvoni četrto, uro, ko bodo prišli ponju. I rankopan nagovarja Zrinskega, naj vendar potepta svojo čast in jo zamenja za življenje, obuja mu spomine na lov, na jahanje, na preživete lepe trenut- ke. Ko Zrinski ne spremeni svojega stališča, ga obtoži, da bo on sam, Zrinski, nje- gov krvnik, da ga pravzaprav on pošilja v smrt. Zrinski tedaj pri.stane, da bo i/rekel ta odločilni da, če ga Frankopan takoj nato ubije. S tako sramoto namre nc more ži- veti. Frankopan tedaj spo/na razsežnost svoje zahteve, odloči se, da bo ostal pri prejšnjem ne, življenje je /a tiste, ki nočejo \eliko od življenju, sklene. Moj dobri oče se dogaja v družinskem ambientu: oče, mati, sin, kuhinja, otroška soba. Sedemnajstletni sin ni bil nikoli v stiku z zunanjim svetom, oče, profesor hr- vaščine, ga v/gaja sam, brati mu daje i/ključno ljudske pesmi in povesti, / željo, da bi postal pisatelj, čigar literatura bi klila direktno i/ korenin, i/ samega ljudskega slovstva. Mama, ki jo oče strahuje / opominjanjem, kaj se je /godilo / njuno hčer- ko (zdi se, da je umrla, ko jo je mati po nesreči spustila i/ rok, temu sta namenjeni le dve kratki omembi), se v očetovo avtoritarno vlogo nc more vmešati. Sin gleda življenje /unaj Ic skozi zastrto polknico na svojem oknu; časopisov v hiši ni, televi- zije tudi ne. A ko ga hoče oče popeljati s seboj v tuje mesto, kjer se bo postopoma privajal na zunanji svet, .se Mali splaši in dobi živčni napad. Ob tem /lomu v/gojnc- ga koncepta oče pri/na, da že dolgo ve, kako dela napako, vendar poti na/aj ni. Njegov načrt ni uspel. Predlaga, da bi sina kljub vsemu poi/kusili vključiti v življe- nje 'zunaj', vendar temu nasprotuje mama; ona ima s sinom svoje načrte. Oče in mati zamenjata vlogi, zdaj oče postane tih in poslušen, mati prevzame iniciativo. Mali je zdaj moj, reče. Za Malega se s tem seveda ni nič spremenilo. Tri dramska besedila imajo toliko stičišč, da je videti, kakor da njihova /dru/itev v knjigi ni le posledica zunanjih dejavnikov. Najprej prostor: to jc tesen, pred zuna- njim svetom ncprodušno zaprt prostor, pri prvih dveh tekstih celo eksplicitno: tem- nica. Čas se seveda močno razločuje, od antike preko sedemnajstega stoletja do se- danjosti, vendar je dogajanje prejkone paradigmatske. Vsi nastopajoči so naši du- 161 hovni sodobniki. Drame so opremljene z minimumom didaskalij, ne potrebujejo skoraj nikakršne mizanseene. Osebe so reducirane na minimum, na dve, pri OčeUi tri, zato so lahko psihološko natančno razločene, dramsko dogajanje se poraja prav iz nasprotij med značaji, ne morda (kakor je navada v tim. dramaturgiji šestdese- tih in sedemdesetih let) med družbenimi vlogami. V družbeni vlogi nastopa edinole Kreon, a še ta zagovarja svojo držo z osebno ogroženostjo, ne z interesi, ki mu bi jih narekovala njegova vladarska vloga. Zarotnika sta izbirala med življenjem in smr- tjo kot posameznika, ne kot zastopnika določene socialne skupine, zaradi katere bi bila (kot vzornika) zavezana iti do konca, umreti. Drame skorajda dosledno sledijo tako imenovani 'aristotelovski' dramaturgiji, enotnosti kraja, časa in dogajanja. To dramaturgijo na novo oživlja ameriški val room-theatra, smeri, ki je zavrgla zunanje gledališke efekte in kot dva poglavitna elementa predstave znova uveljavlja besedilo in igro; Gavranovi teksti bi pogoje room-theatra izpolnjevali brez večjih sprememb. Likom je dana zadostna plastič- nost, da omogočajo prepričljive igralske kreacije, dialog je funkcionalen, brez ne- potrebnega gostobesedja, monologi skrčeni na minimum, in še tedaj posedujejo 'iniciacijsko' funkcijo in ne predstavljajo kakega inner voice. Teža je pač na bese- dah (nekje je pisano; beseda bo zadnji odsvit stvari), na besedah, ki jih je treba po- znati in znati, da bi se zgodilo, kar se ima zgoditi (Kreonova Antigona), na besedah, med katerimi je treba izbrati, da s tem izbereš med življenjem in smrtjo (Zarotnika), na besedah, ki so edini svet (besede ljudskega slovstva v Mojem do- brem očetu). V Kreonovi Antigoni so besede zapisane zato, da bi prevarale, da bi zaslepile, ven- dar se izkaže, da so močnejše od človeka, da se človek prilagodi besedam, da ga te spremenijo. a\ tudi ta sprememba je zaman. Ko Antigona pravi Kreonu, da bo pred- stava propadla, ta odvrne; ne bo propadla, besedilo je dobro. Vse je odvisno od igralcev, odgovarja Antigona. Vendar postane na samem koncu jasno, da je posa- meznik, igralec nevažen, zamenljiv; prilagoditi se je treba režiji, prilagoditi besedi- lu, ki je spisano vnaprej. Na samem pričetku igre steče med Antigono in Kreonom naslednji pogovor; ANTIGONA; Ničesar nisem naredila. KREON; Naredila boš, časa je dovolj. ANTIGONA; Kaj kazen pride pred krivdo? KREON; V svojih spisih o pravosodju sem si vselej prizadeval, da bi razsod- ba prehitela kaznivo dejanje. ANTIGONA; Kako vendar! — Kako lahko veste, kdo namerava zlo? KREON; Mi kralji vidimo prihodnost, ker jo krojimo. Vse je predvideno in predstave ne more nič zmotiti. Pa vendar je to igra, v kateri ni zmagovalca. Kreon neprestano poudarja, kako je utrujen, kako težko mu je, kako ne more spati . . . Antigono osrečuje, da bo kralju pokvarila načrt, vendar pred smrtjo izve, kako zaman umira — in celo sedem dni pred časom, ki ga ji je namenil Kreon. Motivacija Gavranovih junakov je iluzija. Kreon upa, da bo z okrutnostjo 162 preprečil načrte tistim, ki ga hočejo pokončati, Antigona, da bo pokvarila Kreonov načrt, F-rankopan, da se bo vendarle lahko rešil usmrtitve, Zrinski, da-njegova smrt ne bo zaman. Oče, da bo iz sina naredil velikega, izvirnega književnika. Mati, da bo vendarle nekega dne njihova družina kot vse druge. Mali, da mu ne bo treba nikoli iz svoje sobe. Vsa ta upanja so lažna; nekaterim se to izkaže že v drami sami, pri drugih je to iz konteksta razvidno zunanjemu opazovalcu. Vendar iluzija pri vseh treh dramah dosledno vztraja vse do izteka; šele na koncu samem se pojasni resnič- na usoda posameznika, šele čisto v zadnjih replikah. Ta dramski postopek učinkovito reprezentira duhovno pozicijo novoveškega člove- ka, obsojenega na vztrajanje v (čeprav slepem) upanju, ker mu drugega preprosto ne preostaja, v upanju, za katerega ni važna njegova realna uresničljivost, temveč že samo to, daje, da obstaja. Hkrati pa omogoča tudi učinkovito konstrukcijo: stop- njevanje vse do zaključnega naglega preobrata, ki je praviloma obrat v nemoč, v za- pravljenost posameznikove usode. Gavran svojim i/gnaneem, ki so prejkone sleher- niki v specifičnih razmerah, pač ne more omogočiti drugačne eksistence. " Miro Gavran jc rojen leta 1%I v vasi Clornja Trnava v Slavoniji. Študira dramaturgijo na zagrebški Akademiji. Razen dramatike piše šc radijske igre in kratko pro/c. Knjiga /ütoC-i'nlci (Izgnanci) jc izšla jeseni 1984 v okviru knjižne /birkc Quorum v Zagrebu. (O sami zbirki glej Mentor 4/1985.) Združuje tri drame: Kreonova Лп11)>опа je bila premierno uprizorjena v (lavelli konec leta 1983, uvrščena pa jc ludi v repertoar mariborskega Malega odra. Urotnici so v repertoarju Te- atra ITD, drama Moj dobri otac pa je bila najprej i/vedena kol radijska igra. Urednik knjige in pisec spremne besede je Mladen .Manié. 163 PROBLEMI 8, 1985 (258, letnik XXIII) Uredništvo: Andrej Blatnik, Miran Božovič, Aleš Debeljak, Mladen Dolar (glavni in odgovorni urednik), Branko Gradišnik, Milan Kleč, Peter Kolšek, Miha Kovač, Dušan Mandič, Tomaž Mastnak, Peter Mlakar, Rastko Močnik, Denis Poniž, Ra- do Riha, Iztok Saksida, Marcel Štefančič jr., Jaša Zlobec, Igor Žagar Svet revije: Pavle Gantar, Valentin Kalan, Duško Kos, Vladimir Kovačič, Lev Kreft, Sonja Lokar, Tomaž Mastnak, Jože Osterman (predsednik). Jure Potokar, Rado Riha (delegati širše družbene skupnosti). Sekretar uredništva: Iztok Saksida Uradne ure: torek, od 17. do 19. ure in četrtek, od 13. do 15. ure Naslov uredništva: Ljubljana, Gosposka 10/1 Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije Po sklepu Republiškega sekretariata za kuhuro in prosveto št. 421-1/74, z dne 14. 3. 1974, je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. Tekoči račun: 50100-678-47163, z oznako: za Probleme Oblikovanje in tehnična ureditev: Jure Kocbek Izdajatelj: RK ZSMS Cena te številke je 300 dinarjev Naklada: 1400 izvodov Nenaročenih rokopisov ne vračamo Grafična priprava: Reprostudio Mrežar, Ljubljana, Celovška 53 Tisk: Partizanska knjiga 164