Jezikoslovne stvari*
Odloček iz slovenske sintakse.
Več je vredno jedro kakor lupina, in če ima tudi revno opravo, dragi kamen ne izgubi cene; toda vrednosti primerjena oprava se mu prilega toliko lepše. Taka je tudi z knjigami.
Poglavitna reč so narodu koristne vednosti in znanosti, in če bi kdo pisal še tako blišečo slovenščino, malo bi izdalo narodu, ako ne bi si pisavec zadobil bogate zaloge vednosti, iz ktere bi mu delil kruh dušne omike. Al pri tem se tudi zunanja oblika ne sme puščati v nemar, in škoda je, če bukvam koristnih naukov polnim gerda pisava dela skazo. Torej je hvale vredno, da se nekteri pisavci po sporočilu našega Koseškega prizadevajo „jezik opiliti peg." Po takem rodoljubnem trudu se je zlasti v poslednjih desetih letih prisvetila že marsiktera, popred skrita, slov-niška resnica.
Vendar tudi v ti reči delajmo s pametno mero, ktere je treba povsod.  Pomisliti bo treba na eno stran, da kakor
59
ga ni naroda ciste, nepomešane kervi, tudi ni in ne bo ohranil ne eden narod tako čistega, samorodnega jezika, v kterern ne bi se znala moč tuje dotike, in da iskaje tacega jezika, gonili bi se za nedosežnim vzorom; pomisliti bo na drugo stran, da smo vsi sinovi enega očeta Adama, enacih dušnih zmožnosti, čutenja in mišljenja, da torej ne more biti drugači, kakor da se po večeru ujemajo vsi jeziki med sabo, da ni vse, kakor bi se komu zdelo, germanizem, ali če bi bil, da je morda prav za prav romanizem ali gre-cizem itd. gredoč nazaj po stopinjah ljudske omike, in da — kajti jezik ni človeku cilj in konec, temuč je le po-moček, s kterim naznanja svoje misli — vsaka tujka, vsak tuj rek slovenščine ne gerdi enako. „Priti ob kaj" namesti ^izgubiti", na pr., je pošten in drugim boljšim Slovanom neznan germanizem, ali nas toliko tišči? Tudi je ^a razsojo, kaj je naše, kaj tuje, sploh treba redke redke učenosti. — —
Med slovniškimi vprašanji se ravno sedaj pomika bolj naprej tudi to: Ali in kdaj se sme na ravnost za samos ta vn i ko ni (nom. substant.) rabiti rodivnik (genit.) drugega samostavnika gol, to je, brez priloga ali druzega pristavka.
Nekterim so se taki rodivniki silno pristudili, in reči se mora, ne po krivičnem, kajti vidimo, da govor prostega ljudstva in boljši spisi se jih nekako ogibljejo; toda ker je množina samostavnikov silno velika in število raznih primerov, v kterih se dajo po rečeni zvezi pritakn ti drug drugemu, čisto nepregledno, bode pisaje slovenski pač marsikdo omahoval dostikrat in želel, da bi se ta predel slovenske sintakse nekoliko bolje pojasnil. Naj povem torej tudi jez, kar sem v ti reči mogel spoznati iz naših in družili slovnic, iz Daničičeve hvale vredne serbske sintakse in po lastni skušnji.
Pred vsem drugim gre tukaj vzeti v misel, da, ker slovenščina, podobna v tem latinščini, ne čisla nič kaj samostavnikov, že smemo nekako slediti tujščino v tacih slovenskih stavkih, kjer samostavnik po en ali po dva rodiv-nika za sabo vleče. Mislimo po slovensko in mnogo redkeje nam se nameri prilika, da bi skup zadela po dva samostavnika.   Pokažimo to v nekterih primerih:
Nadpis kacega sostavka „Eroberung Con8tantinopel's" ne bo dobro poslovenjen , če rečemo „Osvojenje Carigrada"; bolje bo: „Kako so Turki pod se spravili Carigrad"; namesto: ,,Naprava snega", priporoča se bolj: „Kako se napravlja sneg"; namesti: „Prihod Uskokov na Kranjsko", „Kdaj so Uskoki prišli na Kranjsko" ; namesti: „Boji Slo vencov s Turki", more se reči v nadpisu: Boji, ki so jih Slovenci imeli s Turki, ali: Kako so se Slovenci bojevali s Turki; nasproti pa bi: „Boji slovenski s Turki" bilo čisto napčno, dokler ne odvzamemo pristavka „s Turki"; namesti: ^Najdenje glave kneza Lazara" recimo: „GIava kneza Lazarja najdena" itd.
Ali kakor sem spomnil že od kraja, treba se je der-žati mere; tudi samostavnikov ne gre zametavati preveč. Naša literatura, če iščemo pravega, ne bodo edine pripovedke in pesmice po narodnih posnete; razmerja in okoliščine, v kterih živimo današnjega dne sred raznih toliko omikanih narodov, ž njimi bojevaje boj napredovanja, niso več tako pervotne ali primitivne, da bi se moglo pisariti z golimi glagoli. Deržeč se tacega ostrega pravila bi ne dobili nikoli ne kupčijskega ne pisarniškega ali pravdar-skega jezika, bi ne mogli dati ljudem nikacega znanstvenega nauka, in še celo svetega pisma ne. Samostavniki in padeži (casus), po kterih se sklanjajo, ne dajo se, kar se tiče razločnosti in očitnosti rekov, nadomestiti z drugim ničimur. V znanstvenih bukvah pa je treba postavljati kaj drobne in tenke razločke; na primer: „in die Hande der Christen fallen" mnogo je bolje reči po slovensko: wPriti kristjanom v roke", kakor pa po nasprotnem uku: „Priti v
60
kristjanske roke" , — ker  poslednje  pomeni   tudi  v dobre, negrozovitne roke.
Pa vernimo se k prevzetemu delu. Ker se slovanski jezik, kakor je bilo rečeno, nekako ogiblje samih rodiv-nikov, pritakn jenih drugemu samostavniku, pristavlja takim rodivnikom bodi si prilog, bodi zaime, ali kak samostavnik v enacem padežu, včasi tudi po cel stavek, ali jih pa, kakor se godi najčešče, nadomešča s kacim prilogom, izpeljanim iz dotičnega samostavnika. Primeri perve verste so: Pregled vse zemlje; — nektere lastnosti našega naroda; — iz ust lažnjivega preroka; — podoba Device Marije; knjiga od Senja Ivana (serb.).
Kar se pa tiče prilogov, ki se va-nje spreminja rodivnik samostavnih imen, nam bo očitno toliko, da za to spremembo je pred vsem potreben kakošen prilog, ki bi ž njim nadomestili rodivnik, prilog, kteri ni dobil v narodnih ustah nikacega posebnega pomena, kajti prepoved, zmišljevati si ali kovati besede, velja popolnoma tudi za-stran prilogov. Ce v slovarji ne dobimo primernega ali ušesu dovolj ugodnega priloga, treba bo kako drugače zadostiti temu, kar hoče gramatika.
Takošni prilogi, namestniki rodivnikov, dvoje so verste: svojivni prilogi (adjectiva possessiva), ki kažejo, čigava je reč, ktero naznanja pridruženi jim samostavnik, ali pa drugi prilogi. Pravi svojivni prilogi iz samostavnikov, kakor je znano, imajo končnico: o v ali e v, in (z nespremenljivim i), dalje ji, ski, ovski, da od druzih Slovencom manj znanih ne govorimo.
Vpraša  se   sedaj:   Iz   kterih samostavnikov  se dajo izpeljevati pravi svojivni prilogi?
Samo iz tacih, ki naznanjajo žive stvari, namreč: osebe, poosebljene (personificirane) bitja in po nekaki ana-logii tudi živali, to se ve da samo zastran tistih reči, ki se jim morejo pripisovati.
K večjemu bi se utegnila sem šteti še kaka rastlina, zlasti cvetke, kakor nageljnov cvet, majeronov duh, serb. ružin, prohin.
Samo živim stvarem more kaj pripadati kakor nekaka svojina in samo tem se prilega vprašanje, čigavo je? pri vseh druzih se vprašuje: od česa je, ali kakor si uže bodi. Nihče, na pr., ne bo vprašal, čigave so te vrata? če bi rad zvedil, ali so od hiše ali od kašče.
(Konec sledi.)
66
Jezikoslovne stvari.
Odloček iz slovenske sintakse.
(Konec.)
Ta svojiua pa obsega sledeče posebne razdelke (po kterih hočemo tudi niže razverstiti nekoliko dotičnih primerov), namreč: 1. pravo lastino, prirojeno, kakor so telesni deli, ali pridobljeno (ves imetek); 2. lastnosti in zmožnosti telesne in dušne in druge posebnosti; 3. naturne, pravne ali djanske razmere med ljudmi, po kterih drug drugemu pripada, in 4. delanje v širocem pomenu in izdelke vsakega človeka, ali pa stan, v kterem se nahaja, in posamne prigodke, ki se mu pripetijo.
Primeri ki): Ivanova noga; — deklini lasje; — gospodarjeve oči (konja goje); — ljudske roke (manus ho-minum, Men chenhande); — hlapcova srajca (das Hemd des gedachten Knechtes); Micine koze; — hudičeve za-derge; — ogerska dežela (provincia Hungarorum); — gosposka suknja; — angeljski kruh (panis Angelorum); — Turčinovo ime; — kravin in nasproti kravji rep; volovsko ime;  —  ptičje gnjezdo;
k 2): očetovo zdravje; — slava černogorska; — Salomonova modrost;   —  Božja resnica;  — konjičeva berzina;
k 3): Tomažev oče; — kmetov sin; — rnescova mati (v pravlici); — kerčmarjev dolžnik; — Petričevi hlapci; knez serbski;   ženina   priča   (Zeuge   der gedachten Frau);
—   bratov učenik;  — ptičji kralj;   —  ovčji  pastir;  —
k 4): Markovo pisanje; — županova spričba; —¦ cesarska obljuba; — turške vojske; — Božja pomoč; — ženska bolezen (Fraue.ikrankheit); — sinovo rojstvo; — sestrina smert; — račji hod, rakova  pot;  —  kozje mleko;
—   mavrino rjovenje itd.
Znano je in tukaj ni treba dalje razlagati, kje se rabi prilog na o v ali in, kje na ji ali s ki; pristavim naj samo, da se to pogostoma ravna tudi po misli govorečega; na pr. beseda človek utegne pomeniti ali posebnega edinca tega rodu ali pa tudi ves rod človeški; ravno tako orel ali posebnega ptiča te verste ali pa tudi vso versto, ker rečeno od enega velja tudi za vse druge; zato ne bo napčno reči: človekova (namesti človeška) dolžnost proti Bogu; ali: orlovo perje za Adlerfedern; vendar pri besedah, ki pomenijo živali, premagujejo prilogi s končnico ji in s ki; kajti potreba prilogov na o v in i n je tu sploh redkejša, v pravlicah pa navadnejša.
Zastran besed, ki pomenijo žive stvari, velja pravilo, da se ne smejo v rodivniku brez p r i s t a v k a s a m o s t a v n i m  imenom p r i d e v a t i.
Vendar se nahajajo v vsakem slovanskem narečju po-greški tudi zoper to pravilo; že Dobrovskv navaja v češki slovnici, toda samo dva taka primera; namreč: svnMarve in syn človeka; tudi v serbskih pesmih dobivamo po-dobuo, na priliko: Berže ide dvoru Ljuboviča; — Pod tananu Smiljaniča kulu; — Da pokrade konje Jugoviča; Muž je braiiič žene i djeteta itd., in Berlič celo uči  v svoji
slovnici (po napčnem), daje: Beri i ca gramatika pravilneje od: Berličeva gramatika. V poljskih in ruskih knjigah  pa se pisavci celo ne derže rečenega pravila.
Kakor pa ima rodivnik za sabo kak dodatek, kak stavek po nanašavnem zaimenu (ki, kteri) pritaknjen, ni več dopuščeno, spremeniti ga v svojivni prilog, na priliko (2 Tim. 12, 26.): In da bi se iztergali iz zaderg hudiča, kteri jih derži vjete; — (Razod. 15, 17), sedem zlatih kup polnih jeze Boga, kteri živi od vekomaj do vekomaj; — to so besede Očeta, kteri me je poslal itd. — Toliko od imen živih stvari in od svojivnih prilogov.
Kar se pa tiče samostavnih imen, ki pomenijo vse druge ne žive reči, in iz kterih se, kakor v vsakem drugem jeziku, večidel tudi izpeljujejo prilogi, pa ne svojivniku hočemo jih razdeliti na dve versti: na imena telesnih ali čutnih reči, in pa na zgolj umne reči (abstracta).
Za večiuo besed druge verste (zlasti pa za besede na ost, s t, stvo, ki po večjem nimajo množ-nika, kakor tudi za zborne besede) velja pravilo, da se njih rod i vn i ki ne spreminjajo v priloge, marveč da se pridevajo drugim samos ta vnik o m, bodi s pristavkom   bodi brez pristavka.
Na primer: jarem sužnosti; — beseda resnice; — knjiga oproščenja (serb.); ruka pomoči (serb.); jez sem kruh življenja; — solze radosti; — vzrok žalosti; — želje mladosti; učenik mladine; začetek modrosti; moč lepote; kolo sreče; lepota nature; — kakor otroci svetlobe hodite (Efez, 5, 8); Janez je oznanoval kerst pokore v odpu-ščenje grehov (Mark, 1, 4, po Vuku: krštenje pokajanja za oproštenje grijeha); čas vojske, kuge, lakote, žetve itd. V teh primerih se morda (pa ne vselej) stavek da drugači zasukniti, ali s prilogom se rodivnik ne more nadomestiti, ker ali tacega priloga ni ali če je, dobiva rad kak drug pomen, kakor:   veren, srečen, radosten, žalosten.
Še spadajo sem glagolski samostavniki (subst. verbalia), izpeljani zlasti iz glagolov, ki hočejo imeti toživnik ali če-terti padež. Kakor se glagol spremeni v samostavnik, nastopa namesti četertega drugi padež (rodivnik), na kterega prehaja delanje v glagolu zapopadeno, na pr. zidanje hiše; vstvarjenje sveta; priti k poznanju resnice; učenje pisma; vladanje deržave; pisanje pripovedek; rožljanje mečev; pitje vina; hvala krompirja. Ce bi se s takošnim glagolskim sa-mostavnikom zaznamovala tudi oseba, ostaja samostavnik druge (nežive) reči, na ktero .prehaja delanjev v rodivniku, kakor: Stvarnik nebes in zemlje; — vrednik Časa, vrednik Lumira, Nevena; učenik narodov (2. Tim. 1, 11, po Vuku: učitelj neznabožaca), odrešenik sveta, pa tudi: zaničevavcom pevcov. Nasproti pa se besede, ki pomenijo čas in razne njega dele, ne devajo v rodivnik, marveč nadomeščajo rodivnik s prilogom, na pr. dnevno delo, večerna molitev, nočna (mina, nedeljska pridiga, pomladanska cvetlica, sejmski vol, božični kruh itd.
Vernimo se sedaj k samostavnim imenom ne živih, pa vendar telesnih stvari.
Tu je zopet treba razločiti, ali gre za kako stanovito reč, ki jo govoreči ima pred sabo in jo drugim rečem te verste nekako nasproti postavlja, ali pa za vse reči tiste verste brez razločka. V pervem primeru, ker ni svojivnih prilogov, bode se rabil ali rodivnik s pristavkom (na pr. visokost te gore), ali tudi brez pristavka (na pr. pri iztoku reke v morje), ali pa s predlogom od, tudi % ali s, iz itd. (na pr. ključ od kašče; vrata od hleva; trava z ledine), pri zemljopisuih in narodopisnih imenih tudi s prilogom na ski (na pr. valovi Savski ali pa valovi reke Save, tudi menda valovi Save, nikoli pa ne: valovi Savini ali Savni; savski most; zgodovina ruska, za: Geschichte liusslands, še bolje pa, ker razločneje: zgodovina cesarstva ruskega).
V drugem primeru, (v kterem Nemci najraje stikajo po dva samostavnika skup,   Latinci   pa rabijo rodivnik,   če
ni primernega priloga) velja pravilo, da se v slovenskem rabi prilog, če je in če se more vzeti hrez dvoumja. (Taki prilogi imajo večidel končnico: en, pa tudi o v, ev, s k i), na pr.: solnčni žarki (Sonnen-strahlen, radii soliš); lipovo cvetje; hrastovo lubje; pše-nični kruh; vratna kost; mestne šege (stadtische Gewohn-heiten, Stadtsitten), hišni prag; cerkveni dnarji; hodnično platno; morska deržava (Seemacht po ruskem) itd. Toda ni jih menda slovanskih bukev, v kterih bi ne našli dokaj izjem od tega pravila. Tako poje Vodnik: Štej snežnikov goličave. Tu se bo pač smelo največ prepustiti pisavcovi razsodnosti.
Še nahajamo v našem jeziku nektere samostavnike, ki hočejo za rabo imeti druge samostavnike v rodi vniku, brez vsega razločka, ali ti samostavniki pomenijo živeče ali mertve stvari in ali je rodivniku pridružen kakošen dodatek ali ne. Taki samostavniki ne pomenijo ničesar, kar bi imelo obstanek samo za se, marveč samo omejujejo druge reči po njih telesni visokosti v nekakem geometrijskem pomenu, ali jim pa odločujejo kolikost in množino, kamor spadajo razne števila in mere in sploh besede,   s kterimi   odgovarjamo   na  vprašanje:   koliko je
česa?
Primeri so: kraj morja; po verhu planine; na uno stran vode; levi breg Soče; pasti na dno morja; konec vasi; na sredi njive. (Ce pa ravno te besede v drugem stiku pomenijo kaj tudi same za se, imajo tudi priloge poleg sebe, kakor: deželski kraji; popis morskega dna itd.).
Ali pa: Število učencov; množtvo, množina ovac; sila, kerdelo, truma vojščakov; pomanjkanje kruha; četert ure; polovica sveta; klopko preje; niz biserov; venec smokev; snop detelje; otep slame; povesmo, kodelja prediva; tro-bela platna; kepa snega; gruda zemlje; hlebček voska; — hleb, kos, zalogaj, merva, troha, krajic, sredica kruha; — konec vode; zerno žita; list papirja; deset glav, repov konj; jato golobov; čeda ovac; gora, kup merličev; stog sena; tečaj lanu; nasad pšenice; versta vitezov; strel smodnika; meh, vreča (in enake posode} moke; butara derv; peljaj, voz sena; ladja žita; peč kruha; mošnja dnarjev; sod, kupa vina in vse enake posode; peščica ljudi; perišče (pregeršče) žita; plug volov; cent masla; mernik pšenice; dan hoda; stotina dukatah (serb.); deset cekinov plače; mesec danah (serb.), itd.
Že gori sem rekel, da ni mogoče objeti v mislih vseh primerov, ki se tičejo tega vprašanja, torej si tudi ne domišljam, da sem ga dognal; hotel sem le pro parte vi-rili pripomoči k njega pojasnjenju. Dobro bi bilo, da bi kdo bivajočih med čisto slovenskim narodom hotel paziti in očitno naznaniti, ali in v kterih primerih se slišijo prilogi na o v ali ev in in od imen neživečih stvari (kakor se nahajata v najstariših čeških prestavah sv. pisma priloga: ognjev, mečev), in pa kdaj se prav rabi tudi vsem drugim Slovanom znani rodivnik s predlogom od.
Cigale.
67