258
Perutninstvo.
V  svojem   zadnjem  spisu   završili smo opis raznih kokošjih pasem.  Preiti nam je danes na njih sorodnike1 in sicer najprej na
Pure.
„ Vabim Te v nedeljo na purana". Komu se prijetno ne nasmehne lice, kadar zasliši te besede iz ust svojega prijatelja ali prijateljice? Spojena je po naših krajih s tem pojmom vselej prijetna družba z vsemi drugimi potrebnimi pridevki, in srce od radosti hitreje triplje v taki družbi, ko prineso dobro pečenega purana na mizo.
Kdor pa ni samo tako materijalen, marveč ima nekoliko nagnenja do filosofije, utegnil bi vprašati: Od kod pa smo dobili Slovenci to prekoristno žival? Prvi odgovor na to vprašanja bode gotovo: Ne veš li, da s Hrvatskega?! Nisi li videl nikdar Hrvata, ki je prignal v naša mesta in trge celo tropo kavkajočih teh živalic, katere so po dolgem potu vse okrvavele po nogah, da komaj še hodijo, ter jih z dolgim bičem goni od kraja do kraja, dokler ne zvede zadnjega?
Ako pa dalje vprašaš: Je li ljubi Bog te živalice za prva ustvaril na Hrvatskem? vedela Ti ne bode častita družba pravega odgovora. Na to naj Ti pa jaz od govorim: Ne, na Hrvatskem niso bili purani iz prva domači, ampak njih domovine nam je iskati onkraj atlantskega morja v blaženi Ameriki, od koder nam dohaja vse dobro in vse zlo za kmetijstvo. Tam se nahaja še divji puran, ki se od domačega razlikujejo po viših nogah in bolj slokastem truplu.
Mladiči privadijo se po nekoliko trudu tudi človeških bivališč, in farmarji po južnozahodnih pokrajinah zjedinjenih držav rabijo jih za plemenitev, oziroma obnavljanje krvi z domačimi purami.
V  Avstriji so po nekaterih krajih ob Dunavu napravili poskušnje, da bi divje purane gojili za lovske živali. Po B. Diirigen-u posrečil se je ta poskus grofu Breunerju na grajščini Grafenegg pri Kremsu, kjer se je leta 1884. namnožila četa divjih puranov uže nad 200 komadov.
Naše domače pure pa delimo po barvi njihovega perja   1.) v bronce-pure,   2.) v črne in 3.) v bele pure.
Bronce-pure so po barvi najbolj podobne divjim. Popolnoma dorasli, 3 leta stari bronce-purani težki so do 13, pure pa do 8 kilogr. Seveda so še teži. Tako na pr. poroča slavni gojitelj   bronce-puranov Mr. W. Simp-
259
sod (W*3st Farms, Westche8ter-County N. Y. U. St. of N. Amerika), da je imel purana, ki je tehtal 2072 kg., in pure od 10—11 kg., 8 mesecev stari purani tehtali so mu meseca februvarija po 10—13 kg., in pure eno-liko stare 6—7 kg.
Črni purani so nekoliko manjši od prejšnjih, hvalijo jih pa, da imajo okusnejše meso in proti svoji teži več mesa, ker so šibkejših kosti.
Bele pure so po nekaterih krajih posebno priljubljene, ne toliko zaradi mesa, katero se njema z mesom prejšnjih, marveč zaradi lepe, bele barve, kajti beli puran, ki razburjen razprostira rep, z živo rdečo glavo in vratom je kaj lepa prikazen.
Nekateri trdijo, da so bele pure občutljivejše mimo drugih; toda na Ogrskem in Slavoniji belih puranov nič skrbneje ne negujejo nego drugih, pa vendar dobro uspevajo.
Pure koristijo nam v obče s svojim izvrstnim mesom in dobrim zanesljivim valjenjem. Dobro njihovo meso prikupilo jih je vsem civilizovanim narodom. O njem ne bodem natančneje pisal, kajti vsakdo izmed čislanih čitateljic in čitateljev ga pozna iz svoje izkušnje.
Pri nas Slovencih pure niso še tako razširjene, ako izvzamemo Dolenjsko, kakor so vredne. Res je sicer, da po zaprtih prostorih ne bodo uspevale. Ali kdor ima priliko spuščati jih na pašo, naj obrača svojo pozornost na to stroko kmetijstva, koja se mu bode gotovo dobro ponašala, če prav so mlade purice občutljive, vendar so pozneje tolikanj utrjene, kolikor, rekel bi, nobena druga perutnina. Drugače bi tudi ne mogle uspevati ob tako mali pozornosti in skrbnosti, kakeršno je opažati po Ogrskem in Hrvatskem.
Nič manj hvale vredno, nego njih meso, pa je njih izredna sposobnost za valjenje. Po pravici smerno trditi o purah, da so najboljša in najzanesljivejša valilnica. Vsakovrstna jajca lahko puram podlagaaao, in to ne samo po edenkrat na leto, marveč po 3 - 4ftrat zaporedoma, ako vsakokratne mladiče oddamo drugim voditeljicam.
Voditeljice so pure jako dobre in vzprejmejo pod svoja krila tudi piščance ali sploh mladiče, katerih niso same  izvalile.
Pa ne le glede vztrajnosti pri valjenji nam je pur pohvalno omenjati, tudi glede časa moremo ž njimi poljubno razpolagati.
Pozneje bodem o tem predmetu sicer še govoril, vendar hočem uže tu omeniti, da pure lahko prisilimo, da vale o katerem času koli.
Ako na pr. hočemo v meseci decembru ali janu-variji podložiti kokošja jajca v vzgojo dragih zimskih piščancev, treba nam je izbrati le dobro rejeno puro, posaditi jo na pripravljeno gnezdo, v koje smo položili kakih 5—10 porcelanastih jajec, ter jo pokriti s košem ali kakim drugim prozornim pokrivalom. V 2—3 dneh se je pura gotovo usedla, potem ji je treba le podložiti
pravih jajec, in odkrita bo rada sedela na jajcih toliko časa, da 3—4krat izvali piščancev.
Imel sem puro, katera se je, ko mi je bila 4krat zaporedoma brez prenehanja izvalila, tolikanj privadila tega posla, da je še potem skoro ni bilo moči odpraviti od valjenja, ko sem ji bil gnezdo razdrl.
Za nesenje jajec pa bi pur ne mogel priporočati, ker je njih število le majhno, po 12 do 20 v enokratni dobi. Jajca so sicer jako okusna, vendar se za jed le redkokrat rabijo, ker jih je premalo. Navadno so dobro oplojena in rabijo skoro izključno za valjenje.
O druzih. zlasti duševnih lastnostih puranov hočem čislane čitatelje opozoriti, kar je vsakemu itak uže znano, na to, kako puran sovraži rdečo barvo, da se vedno jezno drži ter hoče gospodovati po dvorišči. Glede vedenja proti šibkejšemu nasprotniku se nikakor ne more primerjati z vitežkim petelinom, ki se svojemu zoperniku navadno srčno sam postavi v bran, purja druhal pa se skupno spravi na nasprotnika, in kadar ga premaga, udriha toliko časa z močnim kljunom po njem, da mu razbije vso črepinjo.
Papigatke.
Papigatke nimajo za nas gospodarskega pomena, zato jih tudi ne bodem podrobneje popisaval. Smatrati jih moremo le za perutnino, ki rabi v okrasbo grajščin-skih parkov.
Na malem dvoru preganjajo vso drugo perjad in se še celo v človeka zapode. Razen tega ponavljajo ves ljubi dan svoj dolgočasni kokva, kokva, kateremu glasu se ni moči lahko privaditi.
Jajec neso le malo, navadno pri nas le po kakih 50—80 na leto, po gorkih pokrajinah francoskih pa baje do 160. Jajca so majhna, okusna in imajo prav trdo lupino; le težavno jih je dobiti, ker papigatka jih zna tako skriti, da je navadno vse iskanje zaman. Meso mladih papigatek je prav dobro ter je podobno jere-bičjemu in fazanovemu.