David MOVRIN HIERONIMOV PREVAJALSKI CREDO V Stridonu rojeni 1 sveti Hieronim (347-419/20) je bil Avguštinov nekoli- ko starejši sodobnik. Kot teolog se skupaj z njim, Ambrozijem in Gregorijem Velikim uvršča med štiri velike zahodne cerkvene očete, izročilo pa pove še, da je bil po svoji izobraženosti prvi med njimi. O tem je težko soditi, morda je bil kot učenjak res primus interpares; vsekakor je na prevajalskem področju njegov primat povsem nedeljen. S svojim latinskim prevodom Svetega pisma, Vulgato, je v dobršni meri neposredno vplival na razvoj zahodnega krščanskega bogoslužja in na razvoj romanskih jezikov, posred- no, preko prevodov v ljudske jezike in posledičnega vpliva na njihove knji- ževnosti pa na razvoj evropske kulture sploh. Vulgata je prvi temelj sveto- pisemskih komentarjev latinskih cerkvenih očetov in katoliški prevodi Sve- tega pisma so po njej nastajali vse do srede 20. stoletja. 2 Zaradi vsega tega velja Hieronim še danes za pojem prevajalca; njegov zgled in njegovi nazori na tem področju so v bistvenih točkah izoblikovali celotno zahodno prevajalsko tradicijo, njegov spis O najboijši vrsti prevaja- ry'a je morda najvplivnejši dokument v zgodovini prevajanja sploh. Hkrati pa je njegov odnos do prevajanja izredno zapleten in v njegovem opusu se da najti vrsto navidezno protislovnih izjav; nepreviden raziskovalec hitro zaide v skušnjavo in začne povsem obrobne ali polemične stavke v Hiero- nimovih raznovrstnih besedilih povzdigovati v splošno veljavne teorije. 3 V zgodovini se je to ravno pri Hieronimu dogajalo ves čas in comunnis opinio ga ima še danes za arhetip »svobodnega« prevajalca, ki ne prevaja »verbum de verbo,« besede za besedo, temveč »sensum de sensu,« smisel za smislom.4 Spodnji prikaz skuša to predstavo nekoliko uravnotežiti. 1 ~e natančno je ležal Stridon, še danes ni jasno, čeprav renomirana Encyclopaedia Bri- tannica v svoji zadnji izdaji ugotavlja, da je bil veliki prevajalec malodane Ljubljančan: »]erome was born oj well-to-do Christian parents at Stridon, probably near the modern Ljubija- na, Slovenia.« BuRGHARDT 1997, passim. Prim. www.britannica.com, s.v. Saint]erome. 2 Tridentinski koncil je leta 1546 Vulgato izrecno potrdil kot uradni prevod Cerkve; ta status je ohranila vse do okrožnice Divino ajflante Spiritu Pija XII. (1943), kije spodbudila študij in posledično tudi prevajanje Svetega pisma po izvirnih jezikih ter šele tako omogočila razmah moderne katoliške biblicistike. :i Prim. MARTI 1974: 25. 1 To nerazumevanje je včasih večje, včasih manjše: MARY SNELL-HORNBY mu tako Keria II - 2 • 2000, 47-56 48 Keria II - 2 • 2000 Prav ta traktat so večkrat navajali kot Hieronimov prevajalski credo, ne da bi pri tem upoštevali pomenljivost konteksta, v katerem je do nastanka besedila sploh prišlo. Formalno gre za pismo prijatelju Pamahiju, čeprav je bilo po vsej verjetnosti že od samega začetka namenjeno objavi. Beseda v njem teče o Hieronimovem latinskem prevodu nekega drugega pisma, ki gaje ciprski škof Epifanij poslal jeruzalemskemu škofuJanezu. Epifanij je Janeza v njem dolžil origenizma, teološke smeri, ki je bila sporna zaradi svojih kristoloških implikacij.5 Hieronimje pismo - zelo na hitro in zelo svobodno, kot piše - prevedel za interno rabo nekega meniha, ki ni znal grško. Prevod je (na nepojasnjen način) prišel v javnost in Hieronimovi nasprotniki so zagnali hrup, češ daje prevod zlonameren in netočen, ško- fa Janeza pa zaradi prevajalčevih potvorb kaže v veliko slabši luči kot Epifa- nijev izvirnik. Hieronimov položaj je postal izrazito neprijeten; ker je živel v Betlehemu, je bil v pismu obravnavani Janez tudi njegov - nadrejeni - škof.6 Svoj traktat De optimo genere interpretandije napisal v tem polemičnem in obrambnem položaju, ki gotovo ni ostal povsem brez vpliva na vsebino povedanega.7 V zagovor napadenega prevoda je obširno razpravljal o svo- jih prevajalskih načelih, zraven pa v podkrepitev navajal vrsto avtoritet iz klasične in patristične književnosti ter iz Svetega pisma. Najbolj znamenit in pogosto citiran odlomek iz tega dela gre takole: Ego enim non sol um f ateor, sed libera voce profiteor me in interpretatione Graecorum absque scripturis sanctis, ubi et verborum ordo mysterium est, non verbum e verbo, sed sensum exprimere de sensu. Habeoque huius rei magistrum Tullium ... 8 Sam namreč ne le priznavam, temveč svobodno in naglas izpovedujem, da pri prestavljanju iz grščine - z izjemo Svetega pisma, kjer je skrivnost celo besedni red - ne prevajam besede z besedo, temveč smisel s smislom. In pri tej stvari imam za učitelja Tulija pripiše dobršen del krivde za - po njenem mnenju sterilno - prevajalsko dihotomi- jo verbum - sensus, medtem ko ga DouGLAS ROBINSON v nasprotju s tem obravnava že nekoliko kompleksneje in njegova načela opiše z dvodelno shemo (razlikoval naj bi med svobodnim in zvestim prevodom, v okviru slednjega pa nato med prevodom verbum de verbo in sensum de sensu; zavzemal naj bi se torej za zvest prevod de sensu). Kot se bo pokazalo v nadaljevanju, so vse te posplošitve posledica tega, da razisko- valci ne upoštevajo celotnega Hieronimovega opusa, temveč običajno en samcat vir, njegovo - polemično motivirano - pismo Pamahiju. Prim. SNELL-HORNBY 1988: 9-11, ROBINSON 1998: 90. 5 Prim. opombe na začetku priloženega prevoda. 6 V tem času so bili menihi še neposredno podrejeni krajevnemu škofu; njihova današ- nja avtonomnost, exemptio, se pojavi šele kasneje, v srednjem veku. 7 Prim. SEELE 1995: 90 s. 8 Ep. 57, 5. David Mavrin, Hieronimov prevajalski credo 49 Prva zanimivost je že njegova lastna omejitev, kije povsem v skladu s krščanskim odnosom do Božje besede: na prevajanje Svetega pisma, ubi et verborum ordo mysterium est, se prevajanje de sensu ne nanaša.9 To niso le prazne besede, isto izpričuje njegova Vulgata. Zgovoren primer je odlo- mek o bogatinu in Lazarju iz Lukovega evangelija: 10 kako zelo dobesedno je ravnal Hieronim pri prevajanju Svetega pisma (njegov prevod se v resni- ci ne razlikuje kaj dosti od tistega, ki ga ponuja že Vetus Latina), postane zares očitno šele v primerjavi s kasnejšim - še vedno zelo natančnim, a humanistično izpiljenim - Erazmovim prevodom. Izvirnik "Av&pw7to~ OE n~ ~v 7tAoucno~, XO'..l EVe:OiOU HrERONYMUS: Epistulae. (CSEL 54; 55; 56, ed. l. Hilberg, 1910-1918; CSEL 88, ed.J. Divjak, 1981.) Novum testamentum Graece. Ed. K. Aland, M. Black, C.M. Martini, B.M. Metz- ger and A. Wikgren. (The Greek New Testament, 2nd edn. Stuttgart 1968: Wiirttemberg Bible Society.) 0RIGENES: lnleremiam (komiliae 1-11). (Origene: Homelies surjeremie, vol. 1, ed. P. Nautin. Paris 1976: Cerf (Sources chretiennes 232). 196-430. b) Sekundarna BERMAN, ANTOINE: Tke Experience oj tke Foreign: Culture and Translation in Ro- mantic Germany. Translated by S. Heyvaert ( originally published as L'Epreuve de l'etranger, 1984). Albany 1992: State University ofNew York Press. BuRGHARDT, WALTERjOHN SJ.: SaintJerome. Britannica CD, Version 97. Encyclopaedia Britannica, Inc„ 1997 (15th Edition, 11975, 21983). KELLY, L. G.: Tke True lnterpreter: A History oj Translation Tkeory and Practice in tke West. Oxford 1979: Basil Blackwell. 56 Keria II - 2 • 2000 MARTI, HEINRICH: Ubersetzer der Augustin-Zeit: Jnterpretation von Selbstzeug;nis- sen. Miinchen 1974: Wilhelm Fink Verlag (Studia et testimonia anti- qua XIV). ROBINSON, DOUGLAS: Free translation. V: Baker, M ona ( ed.): Rou tledge Encyc- lopedia ofTranslation Studies. London 1998: Routledge. Str. 87-90. SEELE, ASTRID: Romische Ubersetzer: Note, Freiheiten, Absichten. Verfahren des literarischen Ubersetzens in der griechisch-romischen Antike. Darm- stadt 1995: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. SNELL-HORNBY, MARY: Translation Studies: An Integrated Approach. Amsterdam 1988:John Benjamins Publishing Company. ST6RIG, RwsjoACHIM (Hrsg.): Das Problem des Ubersetzens. Stuttgart 1963: Henry Goverts Verlag GmbH. Sveto pismo Stare in Nove zaveze: Slovenski standardni prevod. Ljubljana 1996: Svetopisemska družba Slovenije. Naslov: David Mavrin Novo Poljec. 1/4 1260 Ljuby·ana