Perpetuum mobile
V očeh mu berem podobo zimske pokrajine. Pokrajine, kispi.avendarvsi vemo, da za zimo pride pomlad. Tudi pri njem bo prišla, prej ali pozneje.
Obrnem se na petah in ponosno vzravnana odidem. Vem, spoznal bo, da sem takrat le imela prav. Zopet bo prišla pomlad...
Ampak — le kdaj; hitro ali manj hitro ali pa počasi. Kaj pa, če sploh ne pride, če ne bo spoznal, da je takrat le zgrešil in da sem jaz imela prav?
Zgrbim se, pogreznem se v ovratnik pulija in moja hoja ni nič več vzravnana, ponos se izgubi med branjevke trga, po katerem ravnokar hodim.
In doma strmim čez odprto knjigo, ki leži na mojih kolenih. S pokom jo za-prem; glasba, ki prihaja izza rešetkic zvočnika, mi privabi solze v oči. Ne po-
skušam jih zaustaviti. Tekle bodo po meni in z mene izprale krivdo, ki jo sedajčutim. Seveda, najprej sem misli-la, da imam jaz prav. Sedaj že močno dvomim.
Končno se oblečem in cdhitim na njegov dom. Odpre mi. Dahnem:
»Oprosti, tokrat sem bila jaz kriva!«
Nasmehne se:
»Vedel sem, da boš prišla, vedel sem, da si se tokrat ti zmotila, in da se boš svoje napake kaj hitro zavedela. Rad te imam...!«
Preblisne me: »Vedel je?«
In prisolim mu zaušnico in še preden konča litanijo, se obrnem na petah in ponosno vzravnana odidem.               *
Vom, dabo spoznal, da sem le imela jaz prav...
Majda Zekič