JERNEJ LEVIČNIK 
Prijateljem 
Ime in sreča moja znana, 
prijatlji moji, vam je, menim: 
sedim tu v hribih Korotana 
in tiho zdihvam med jelenim. 
Srce mi gorko v prsih trka, 
moj duh spoznanju se daruje, 
oko lepote rožic srka. 
uho se k petju obrazu je. 
Te boljega moža lastnosti, 
veste, so me iz Kraj ne 'zgnale: 
Od nekdaj rade so grenkosti 
blagejih duš se napijale. 
Sem želel dragi domačiji 
množiti čast. dajati hvalo; 
sem upal prvi beračiji 
stanii odločen bili kmalo. 
J)rugač' so moje pota bile, 
nameni v prah so se vrnili; 
kar prsi gorko so voščile, 
bogovi niso dovolili. 
Ime s'cer že je oznanjalo, 
da lepih sonc ne bodeni gledal, 
levično se je prikazalo 
mi znam'nje, bom povedal. 
Ter so ne čudim v svoj" samoti, 
da daleč sem od vas, Ljubljanci; 
nior'bit' viharjev sem togoti 
manj prost ko vi. moj' dragi znanci! 
M* 211