Današnla natoga šolsliega radia Z mešanimi občutki sem prečital vzpodbudni članek tov. Vilima Kunsta v 24. številki »Učit. tovariša« z dne 19. jan. t. 1. Dotaknil se je kopice problemov, ki si iz preteklosti preko sedanjosti posegajo v roko ter nam v izredno optimistični besedi predočil težave, uspehe in neuspehe in bodoče naloge našega šolskega radia, da bi v kar največji meri vršil Svojo nalogo. Med vrstami je tistemu, ki se je poglobil, bežno nakazal težave, s katerimi se mora naš šolski radio boriti za svoj upravičeni prostor pod soncem slovenske kulture, toda ne da bi jim utegnil posvetiti kritične presoje, je v vznešeni besedi razvil kopico načrtov za bodočnost, ki so celo za druge države, ki posvečajo izredno moralno in gmotno podporo tem ustanovam, višek tega, kar se trenutno sploh da doseči. Reportaže izven studia, v tovarnah, delavnicah in celo pod vodno gladino ter njih gramofonsko fiksiranjc, — kje smo še! Ostanimo za sedaj rajši na realnih tleh našega radia in priznajmo si, da smo v tem oziru prava pastorka. Prav ima tovriš — manjka denarja, toda menim in prepričan sem, da nam manjka tudi resničnega duha, ki bi prešinil nas vse in izstavil radi.jskim oddajam izkaznico nenadomestljivosti kot nujnemu sestavnemu delu izobrazbe šolske mladine. Naj ponovim še jaz tisto že tolikokrat sproženo vprašanjc: koliko naših šol ima svoje radijske aparate, ki se redno uporabljajo? Dobil bom za odgovor: prav malo. Torej kratko: naše šole nimajo svojih sprejemnih aparatov in tu je za nas ledina, katero moramo zorati. S to ugotovitvijo nimam namena zmaličiti tiste redke šole, ki aparate — o, srečneži! — imajo. Blagrujemo jih in ne bi bilo napak, če bi jih odbor šolskega radia naprosil, naj nam v našem podlistku na kratko popišejo, kako so prišli do njih. Bilo bi zelo poučno. Na naši šoli sem v času najhujše krize sprožil vprašanje nabave aparata. Navdušil sem z vso zgovornostjo učence, da bi prispevali po mesečnih 25 par v ta fond. Ker jc na šoli nad 500 učencev, bi morda v nekaj letih svoj cilj dosegli. Pa ni šlo. Ko se je prvo navdušenje — ta posebna lastnost Slovencev! — poleglo, sem preštel kupček in naštel menda 33 dinarjev, ki se nahajajo v poštni hranilnici in čakajo posnemovalcev. Ni šlo in ne bo šlo! Posamezni agilni tovariši bi morda z igrami in prireditvami po neizmernem trudu pršli do cilja. Vendar pa je to le malo več kot nič, saj dva trije uspehi pri številu nad 800 ljudskih šol pri nas za splošnost nič ne pomenijo. Preostaja edino oblast, ki naj bi ukazala, da se vnese v proračune potrebna vsota za nabavo radijskega aparata. Dokler ne bomo in ne bodo prisiljeni, ne bo nič. Zaostali smo za naprednimi državami, ki na vsc mogoče načine podpirajo razvoj šolskega radia, zato nam je tu potrebna hitrica. Triletka, recimo, to je skrajna meja, ko bi morala sleherna šola imeti svoj sprejemni aparat, poleg tega pa še večje zvočnike v posameznih razredih. Skrajno zapuščena šola bi morala imeti zvezo s svojim duhovnim središčem, ki bi izžareval sodobna stremljcnja in vso dinamiko časa ter na ta način povezal rahlo našo zavest skupnosti. Ogromen je pomen radia za stvarno in državljansko vzgojo. Naši soscd.je nalagajo neprccenijiv kapital ravno v tiste oddaje, ki so namenjene mladini vse do lzvenšolske dobe, ko pridejo pod druge vplive drugačnih pddaj. Vem za napore naših odgovornih činiteljev, da bi tu ustvarili nekaj, na kar bi mogli biti tudi izven mej ponosni, nekaj, kar bi se zares lahko kosalo, pa*se ne more niti od daleč ne. ln dalje. Dotacije za predavanja so prenizke. Za dobre podaje je treba študija, priprav in skrbnega dela, ki ga pa zmorejo le zgolj idealisti in pa tisti, ki delajo v zavesti, da bo njih delo vsaj zadovoljivo honorirano. Toda tudi idealisti so vedno bolj redki, sčasoma tudi ti omagajo in kaj potem? Kakor hitro pa bi bili izpoLn.jeni omenjeni dvc nalogi: da bi imele vse šole svoje aparate in potrebne zvočnikc, in pa odbor primerne zneske za honorarje, potem bi sicer nc teklo vse kakor po maslu, toda šli bi nezadržno naprej in bi prišlo na vrsto vse, o čemer zdaj sanjamo. Izvrstna je ideja tovariša Kunsta gledc fiksiranja raznih oddaj na gramofonsko ploščo, je tudi takoj izvršljiva. Morda bi za enkrat zadostovalo, če bi se zadovoljili s ploščami, na katerih bi imeli živo besedo naših najmarkantnejših osebnosti kulturnega, gospodarskega in političnega življenja. Sploh pa jc bila to naša kulturna dolžnost že davno. Koliko naših mož je odšlo, ne da bi nam zapustili živo besedo! Danes, jutri bo utihnil ta in oni. Zakaj prav tu čakamo, kjer ni prav nobene ovire? Imamo dovolj sredstev, da fiksiramo razne nepomembne polke in šlagerje, morda bi *e pa le našel kak ostanek v !blagajni, da bi posneli izpovcd našega literata. umetnika, živo besedo, čar neposrednosti. Tisti. ki so imeli besedo in odločevali okrog teh vprašanj (če so se jih sploh domislili!), so gnešili! Kaj je torej njihova dolžnost že takoj danes? . . . Matice takih plošč bodo rnorale napolniti va- ren tresor naše kulturne zakladnice. kopije pa se bodo prcdvajalc v šolskcm radiu, a ne samo tu, temveč povsod, kjer naj nas spodbuja, navdušuje in združuje beseda naših velikanov. Sledile jim bodo oddaje, ki so bile pripravljene z veliko skrbjo, reportaže in, kajpak tudi, serija plošč pokrajinskih oddaj, če bodo zaslužile mesto v zakladnici. Na to zapuščino je mislil tovariš Kunst, lepše si ne moremo želeti, kajti v njej bo tudi dokaz naše zrelosti. Zaključujem z željo tov. Kunsta, da se trudimo, da bi šole, na katerih službujemo, čimprej dobile radijske aparate, toda kakor sem uvodoma pokazal, s stvarno in takojšno pomočjo oblasti, ker drugače ne bo šlo. Tudi nesebičnemu delu učiteljstva so postavljenc meje, preko katerih ne zmore, saj je vpreženo vsepovsod. Šele če bomo čutili pod roko oporo od tistih, ki so najbolj poklicani in odgovorni, bomo stopali do nadaljnjih nalog, in šele takrat bo šolski radio s ponosom začenjal nova, plodna poslovna leta. Zdaj pa lahko rečemo samo to, da: ponosni, da, ponosni na tisto, kar smo zmogli sami, toda zadovoljni, ne! Hvaležni smo tistim, ki so nam od svojega malega kosca odstopili grižljaj za naše oddaje. Čakamo pa oboji na tisti vedni »več!«, ki po vsej pravici pripada narodu, za katerega jc konec koncev vendar radio namenjen. Občine, banovina, država morajo priskočiti 7. i/datnimi srcdstvi in odloki, tchniki nai nam pa postavijo na trg cenen aparat za sprejem naše postaje po vzorcu naših sosedov. Adamič Netko.