53 Dopisi. Iz Zagreba 12. sveč. Vreme je tukaj pomladansko. Od saega ni duha ne sluha. Reči se more, da solnce že greje. Kaj bo iz tega? Vremenski preroki pravijo, da je medved na svečnico nazaj šel v svoj berlog, da še po tem takem nam zima žuga. Bog ve! Bil sem nedavno v Maksi miru, ali po novem prekerstenji imena, v Jurjevcu, zagrebškem Schonbrunn-u; čudil sem se po germičih popke že tako napete viditi, kakor da bi hteli že juter se razpočiti! Kdor rano vstane več opravi in prej opravi svojo nalogo, kakor oni, ki še le opoldne ustane. Po tem bi se mogli letos zgodnje in dobre letine nadjati, samo da nas pomladanski mrazi ne bojo nadlegovali. — Kar se izdaje mojega delca ^Mlinarjev Janez" tiče, so mi moji tukajšni prijatli svetovali, naj mu pridam sliko poslednjega celjskega grofa Ur ha II., posneto po oni, ki je v tukajšnem arkivu shranjena. Cena se zavoljo tega ne bo nič kaj povišala; saj do- 54 bička ne išem! Akoravno ni grof U r h glavna oseba v omenjenem delcu, je vendar ena poglavitnejih. Koliko važeu da je bil celjski grof Ur h svoji čas in koliki upliv je imel v ogerskih in jugoslovanskih zadevah, vsaki naših bravcev ve. Zato mislim, da ne bode napačno, ako pridenem mojemu delcu sliko tega svoji čas gotovo najpervega in naj-mogočnejega slovenskega plemiča. K. Zavčanin. Iz Celovca. Od 31. januarja imamo tukaj komisijo za nakupovanje konj za armado. Konji ne smejo biti čez 8 let stari; plačujejo se po ceni za take konje ustanovljeni. Iz Autigiiana pri Pazim 5. svečana. Nova cesta, stari dnar. — Naj častiti bravci „Novic" zvejo od Istre, da ni ravno vse tako, kakor je nekdo šaljivo rekel: „Kadar narava drugod o božiču mirno počiva, pa tukaj kam nje najveselejše cvete." Poslal je pretekli teden hvale vredni tukajsni župan gosp. A. Sestan milostljivemu škofu Dobrillu na Njih prošnjo več sadnih drevesc v Poreč, ki jih tukaj „žir" zovejo. Svitli škof so iz ove fare doma iu se je vedno z veselim sercom spominjajo. Soseska ima tukaj že veliko let prav lep vert, v kterem je zdaj več tisoč prav lepih pocepljeuih drevesc; rastejo tukaj tako, da jih je veselje gledati. Lepa hvala gre tudi častitemu gosp. fajmoštru Fr. Gregoriču, ki so na svoje njive že dosti različnih sadnih dreves zasadili in z lastno roko pocepili — akoravno se malo nadjajo, da jih bodo vživali; pa dajajo tako lep izgled vsem faranom, in skerbijo tudi za svoje naslednike. Tadi pridelujejo tukaj prav dobro vino, posebno černo, ki ga kakor Krašovci teran imenujejo. Žemljica je pa tukaj zares dobra, da ljudem pri pičlem in prostem obdelovanji, ako suša ne pritisne, obilo pridelka ponuja, posebno dobre in težke pšenice. — Gnoja res njive tukaj le malo dobivajo; na misel mi pride pri tem Ribničan, ki je slanika (arnika) za glavo prijel in mu mesec (luno) pokazal rekoč: „krota, viš agenj!" In vendar je zemlja čudo rodovita. — Pa kaj pomaga, čeravno ljudje marsikaj pridelajo, prodati pa ne morejo, zato, ker ni ceste ne poti za obložene vozove. Ali hvala Bogu! zdaj ravno delajo novo cesto, od pazenske čez Tinjan do Poreča. Tinjan sploh kmetje grad (ali mesto) Antiguana imenujejo. Prav za prav, kakor sem zvedil, se je pisalo nekdaj Antoniana, in pravijo, da ga je rimski cesar Antonin dal sozidati in uterditi. Še le pred dvema letoma so tukaj stari oblok in še nekaj zidovja poderli, in še se vidijo pod tergom muzovci (unterirdische Gange). Pametno bi bilo še zdaj Antoniana pisati, in gotovo bi se potem ne zgodile tolikrat pomote z Antignano pri Kopru. Da je pa Tinjan z okolico svojo že od starih časov naseljen, pričujejo te dni najdene starine, na novo-delani cesti izkopane, med kterimi je več srebernega dnara s slabim obrezkom, podobo in napisom „electus Gregorii" — napis na drugi strani pa se ne more lahko razločiti. Dalej so našli ljudje vsake verste železa, žebljev v sosebnih loncih, nekaj svetilnic ali lamp, in dosti majčkinih steklenic (Thranengefasse) — tudi velike štirivogljate zdolbljene kamne s pokrovi, v kterih pa nič druzega ni bilo ko prav černa zemlja. — Cversto delajo ljudje na cesti, ker spoznajo, da jim je potrebna kakor slepemu vid, ako nočejo biti na svetu od druzih ljudi ločeni. Posebna hvala gre tudi zemljomircom (inženirjem), ki so cesto tako dobro izpeljali, skor kakor železnico, da ne gre navzgor ne navzdol; najnovejša pa tudi najlepša cesta bo ta v celi Istri. Z Bogom! J. K. Iz Tersta 13. febr. A. K-s. Pošljem Vam tukaj še nekoliko goldinarjev za Vodnikov spominek slovenskih dijakov tukajšne gimnazije. Radovedni smo, kakošen spomin se bo postavil očetu Vodniku, ker so mnenja o njem zeI6 različne. Bati se je, da bi ne bil zaveržen ali napčno porabljen denar, kterega je toliko domorodnih sere nanosilo na oltar domovine. — Bi li ne bilo najboljše, ko bi se postavil Vodniku spominek, kakoršnegaje gosp. dr. Toman že v začetku nasvetoval? Naj se dobro prevdari in premisli., da so imeli darovniki materialni, pa ne duševni spominek pred očmi, ko so darovali; naj bi se toraj spolnilo, kar je bilo osnovano precej od začetka. Ce se pa to nikakor ne more zgoditi, bi bilo berž ko ne boljše, da bi se po nasvetu gospoda Zavčanin-a utemeljila slovenska matica za izdajo koristnih knjig, kakor pa, da bi se denar potrosil za štipendije. Tisti gospodje, ki želijo štipendij osnovati, ne pomislijo, da učenec, ki vživa štipendij, malokdaj pomisli, zakaj da ga vživa. — Pa kaj bi govoril dalje o tem; gosp. dr. Toman-u, ki je začetnik tega početja pa še ni spregovoril o tem, gre sedaj beseda; zanašamo se. da bode sklep dariteljem po volji. Iz Tersta. Cesarska fregata „Novara", ktera o znanstvenih zadevah okoli celega sveta jadra, je odrinila 7. decembra p. 1. iz mesta Sydney-a v Avstralii. Ce bo šlo vse po sreči, se bo vernila do konca tega leta spet v T e r s t. Iz Ljubljane. V četertek dopoldne je bil, kakor so 5?Noviceu že danes teden povedale, pogreb premilostljivega kneza in škofa ljubljanskega Antona Alojza Wolf-a tako slovesen, da, dokler Ljubljana stoji, menda še takega ni bilo; celo mesto je bilo na nogah, poslednjo čast skazatt svitlemu Gospodu, ki so čez 34 let bili višji duhovni pastir kranjske dežele in si v tem času toliko spominkov blage svoje delavnosti postavili v naši domovini, da bojo živeli na veke. Kakor smo že rekli, so slavni naš rojak, svitli višji škof in knez ^g;. dr. Andrej Gollmayer iz Gorice prihiteli pokopat jih. Ob osmih zjutraj je začelo v stolni cerkvi in potem v vseh mestnih cerkvah k pogrebu zvoniti. Ko so višji škof in knez goriški, spremljeni od prečast. stolnega ljubljanskega prosta gosp. Kos-a in prečast. celjskega opata gosp. Vodušek-a in prečast. ljubljanskih gosp. korarjev, v škofijski veži v odperti trugi ležečega merliča blagoslovili in so gosp. bogoslovci odpeli pogreb-nico, je vzdignilo 8 gosp. fajmoštrov trugo, okoli ktere je svetilo 8 gosp. tehantov, in pogrebna procesija se je začela. Najpervi so šli šolarji vseh šol, za njimi čast. gosp. frančiškani z dvema gospodoma kapucinoma kot namestnikoma krajnskega kapucinskega samostana na Kerškem in Loki, gosp. pevci filharmoniške družbe, gosp. bogoslovci in okoli 200 gosp. duhovnov krajnske škofije, kterim se je pridružilo tudi kakih 12 gosp. tehantov in fajmoštrov lavautinske škofije: vsi v roketih in z gorečimi svečami v rokah; ti-koma pred trugo so šli za preč. gosp. korarji svetli veliki škof goriški apremljeni od preč. gosp. prosta ljubljanskega in opata celjskega; — berž za truso so šli preč. gospodje škofijske kancelije in gosp. oskerbnika škofijskih grajšin, za njimi škofova žlahta in za temi Njih eksc. gosp. deželni poglavar z višjo civilno in vojaško gospodo, mestna gosposka in obila množica drugih pogrebeov različnih stanov. Pogrebni sprevod je med petjem gosp. bogoslovcov in družbenikov filharmoniške družbe šel po velikem in starem tergu čez most na breg, in odtod po nemških, gosposkih in gle-dišnih ulicah čez most v špitalske ulice nazaj na veliki terg v šeuklavsko cerkev, ktera je bila dosihmal zaperta, da ni sila preveč ljudi vrelo noter. V cerkvi so postavili trugo na mertvaški oder in ko so bile bilje odpete, so stopili preč. gosp. korar dr. P o ga čar na prižnico in v iz-verstnem govoru, v kterem so omenili blaženo delavnost rajnega višjega pastirja skozi več ko 34 let, globoko ganili poslušavce. Potem so obhajali veliki škof slovesno černo mašo, in ko so bile pri škofjem pokopu navadne opravila opravljene, so pokrili dosihmal še zmiraj odperto trugo in jo spustili v pripravljeno rako. Še le proti eni se je končala žalostna slovesnost. Od oporoke (testamenta) nepozabljivega kneza in škofa se zdaj govori kamor prideš. Za danes povemo le toliko, da je slavna priča; kako lepo so obernili tudi zapuščino svojo v prid cerkve in d r ugih milod amih naprav, pa tudi v blagor slovenščine. Ker od več strani / 55 smo bili se vprašani: kaj bode sedaj s slovnikom našim in slovenskim sv. pismom? jim moremo s preserčnim veseljem naznaniti, da so blagi Gospod premilostljivo ukazali, da iz dnarja njih zapuščine se mora popolnoma dokončati nemško-slovcnski in slovensko-nemški del slovnika in pa sv. pismo, ker z unim želijo „rojake svoje razveseliti, ki tako željno hrepenijo po slovniku", s tem pa tudi rojakom svojim v čednišem slovenskem jeziku, „ki se je v poslednjih časih tako lepo omikal", sv. pismo v roke podati. Ali ni to oporoka, ki mora človeka v serce ganiti! In tako sklenemo te verstice z besedami sv. pisma, ktere so preč. gospod dr. Pogača r na čelo svojega gori pohvaljenega govora postavili, rekši: 7,V večnem spominu bode pravični živel; nobenega obrekovanja se ne bo bal.a — V saboto je visoko častiti knezoškofijski kapitel izvolil preč. stolnega prosta gosp. Anton Kos-a zakapitelskega general-vikarja, dokler ne bode novi škof ljubljanski izvoljen.