Stanko C. Logar
Iz zgodovine božičnega drevesca
Ko razprostre sveti večer nad našo zemljico svoj zvezdni plašč miru io zado-voljstva, zableŽŽe po\sod, v palačah in skromnib kočicah, svečice na božičnem drevescu. Cle tudj ta prijazen običaj še ni tako star, vendar je postalo božiČno dre-vesce znamenje Božiča, znnmenje praz-nike. kj tako globoko gane deco in tudi odrasle spremi ,nazaj v minulo dobo, ko Sq 6e sami kot otroci prepevalj pod dre-vescem tisto znano, lepo pesmico: »Sveta noL, blažena not ...«
Božič je praznik otrok. Toda na sveti večer postanejo tudi starejgi Ijudje v dnu svoje duše otroci. Bažič je praznik nas vseh. za otroke izpolnitev njihovib dalj-nih želja. za odrasle pa spomin na lepe mJadostne čase, katerih nihče na svetu ne more posabiti. Čudovtto je. kako dnevi pred božičem tudi aajbolj mrkemu in žalostnemu človeku odienejo slabo voljo in kako se prenese tudi nanj tisto hitenje in pričakovanje. ki ga imajo drugi Ijudje; uekaj tajinstvenega, nekaj, kar zares pri-de, se vtibotapi v njegovo dušo, nekaj, česar se tudi on ne mor^ ubraniti, pa če je tudi še tako žalosien  in potrt.
Božično drevesce, razsvetijeno z neko-likimi siromafenimi voščenimj sveitcami in okrašeno s pozlatienimi jabolki in oreht. ali ps božično drevo v morju elektrižnih žarnic z bogatim nakitom iz stekla in slad-karijami je postalo znamenje božiČa, obi-čaj, ki ga ne bomo nikdar več pozflbili, ker je ziasti p<> mestih od roda do roda kakor vtisiajen v otroško dušo, Ta običaj je zdaj tako razstrjea, da bi skoro mo-rali n»is|jti, da obstoja božično drevesce že od najsUrejših dni; ?-aradj tega se težko zamisVimo v to. da so še pred nfekaj desetietji živefi otroci, ki božičnega dre-vesca  sploh   niso poznaij.
Odkod pa je prišla ta navada? Naj-različnejše govorice krožijo o nastanku božtčnega drevesca. Nekateri pripovedu-jejo, da so že pred več nego tisod leti ob priliki velikih cerkvenih svečanosti v Aziji zažigali baklje, ki 80 bile pritrjene na dre-vesne veje. Tudi Židje imajo prastari rog-
lati svečoik, imenovan, *tnejiofa«f ki ga prtžigajo na praznik, ki ga obhajajo jsto-Časno z našim božičem. Neki italijaoski vjtez, ki je potoval v 16. veku po ladiji, pripoveduje v svojera potopisu tole; flNa morski ^iali je st«!o veliko število dre-ves, a oa vsakem drevesu je bilo toliko prižganih svetilk, da jih ni bilo mogoČe prešteti, Ravno tako veliko število sve-tilk je viselo tudi na biižnjem templu. Ko se približa 25. december, pride ves narod. to go Naeri in Bramani, 15 doi hoda daleč na to svečanost.« Danes seveda ne more-mo ugotoviti res,ničnosti te trditve; gotovo pa je nekaj na stvarj( ker v tisti dobi v Italiji še niso poznali božičnega drevesca s prižganimi luficami.
Mnogo lažje pa je ugoto^iti, kako je smrežica postala znamenje božiČa. Objfiaj, da so na sveti vefier okrasili sobe f> smre-kovimi vejarai, prihaja nekje od franco-sko-nemške meje. V stari računski knjigi nekega gradiča v Spodnjt Alzaciji iz leta 1521. čitamo tole računska poStavko: »Gozdarju izplačali 2 šilinga, da izbere smrekove veje za božiž« in pozneje »iz-plačali 3 šiUnge za sečnjo smrek za bo-žič.« Iz nekega zapisa iz leta 1600. razvi-dimo, da »iia božič gozdarjero, ki sekajo smreke, dn jih potem pripeljejo v mesto na prodaj, pomagajo pri dviganju mestni sluge in tekači, kj ttidi posebane srareke okrase s pentljami in jabolki.« Verjetno je, da je bil ta običaj v tistem času ž& precej razgirjen v Spodnji Alzaciji. Že ta-krat so torej postavtjali božično drevesce* toda prižganih svečic še nihČe ne omenja. Okrašena smreČica pri prebivalcih Alza-Ške se lahko nanaša tudi na LasLenje sv. Teobalda in na Iegendor ki taio iepo pri-poveduje o Čudežu smrekovega drevesca: Nek romar, vražajo^ se i/. Italije peš v svojo domovino, je noeit v izdolbeoi po-potni palicj več košČic sv. Teobalda, k! so bile namenjene za oltar v ceikvi. Ko sc je nekega dne po doigi hoji hotel odpočitj na vzdožju Vogezov, je prislonil paiico na smreko, sam pa je legel pod drevo in sladko zaspal. Ko se je Lez precej časa svež in spočit prebudM. je hotel vzeti pa-lico. Ta je pa med tem, ko je romar po-fitval, tako niočno prirasla k dreveaa, da je niti s sekiro oi tnagel odsekati. Romar je videl \ tcno božji čudež in se je odločil, da ne potuje dalje. Poklicati je hotel Iju-di. da bi videll, kaj se je zgodilo; zato je zažgal tri suhe smrekove veje, kt so sve-tlle daleč v noč. Nekj grof iz bližnjega gradu je opazil Žar in je hitel s svojimf Ijudmi  v  gozd.  Čudež  ga je  iako pretre-
78
sel. da je pokleknil in svečano obljubil navzočiin, da hoce na tem mestu zgraditi cerkvico. Ko je grof izgovoril te besede, se je palica sama odtrgala od drevesa. Grof jc res izpolnil svojo obljubo in je sezidal cerkvico, h kateri je prihajalo po-slej vsako ieto na dan obletnice Čudeža na tisoče romarjev. Ko so se romarji vra-Cati proti svajim domovom, so odnesli s seboj toliko srarekovih vej, da so skoro opustošilj ves ogromni gozd. S temi v*-jami so okrasili svoje domove, trgovine in gostilne. Tako je smrekova vejica po-Btaln sveti stmbol. Ker je sv. Teobald za-sČitnik ogljarjev, drvarjev in sploh vseb, ki imajo opravka v gozdu, so ti obrtnik! vedno, kadar so vozili drva jn oglje v tne-Sto, prinesli svojim kupcem tudi nekaj smrekovih vejic ali kar cela drevesca za shnske  svefianoeti.
Tako Čitamo v neki kojigi iz 17. sto-letja, da so prebivalci mestg Strasbourga postavljali o božiča v svojth hišah smre-kova drevesca, katera so okrasilj s papir-natimi rožami, jabolki, pozlačenimi pred-meti in sladkoTjem. Okoli drevesa je bil rednn   pastavljen   štirioglat   okvir.
V ostali Evropi se je razširilo božično drevesce mnogo pozneje. Tako omenja v nemški literaturi prvikrat božiČjio drevo znameniti nemžki pesnik Goethe v svojem romanu »Werther«, ki je izSel leta 1774. Pesnik pravi, da v Bvoji mladostj božič-nega drevesca še ni poznal. Prvič ga je vi-del za svojega bivanja v Lipsketn.
V oaše kraje je prišel ta običaj pričet-kom preteklega stoietja. Sprva ga vidimo le v hi&ab. odlične gospode; por.neje so pa vzljubili božično drevesce tudi preprosti Ijadje. Danes si skoro ne moremo misliti
No lejmu boiitnih drav*K
svetega večers brez toplega in prijetnega vonja okrašene smrečice. Na sveti večer spada smrečica ravno tako kakor jaslice in svečano, veseto razpoloženje v vsako hišo. Smrečica je doživetje posebno za otroke, ki postanejo, ko dorastejo, ta ve-čer spet otroci s pobožnim spominom na skrivnost svete noči.