LISTEK Hinko Medič: Oašparšič, šetajoč se po Korzu, se je ustavll pred velikim izložbenim oknom ter čital vzpored ktnematosrafske predstave, ki mu ea ie usilil mlmogrede uslužbenec gledišča »Edna«. Sam ni vedel, jeli čita ali ne. Niegove oči so švigale po bar^ vanem letaku, kakor da ne razume ničesar. »Stopiti moram na tramvaj protfe Kandlcr.« Približal se je s čudno gesto stražniku. »Oprostite, kako to da še ni videti voza pr.oze Kandler«? »Tu ne; niže doli. Glejte, saj ie tam postajališčo!« »Saj res! Da, tam bo!« Cemu jc neki nagovoril stražnika? Saj je vedel, kjo mora vstopiti. Tolikokrtt se ]e ž« voii! v tisto smer! A Oašparčič sc ie v tem velikem m»stu čutil tako osamlenega, tako zapuščenega, da se mu ie zdelo potrebno približati se kaki dušl, eovoriti s kom, posmehljati se mu, četudi stražniku. Evo, tramvajski voz! Bližal se \t počasi, tlrajoč za seboi priklopni voz. Ustavil se je ravno pri njem. K vozu se je valila debela sospa močno sopeč čez ulico. Oasparčič je pustil vstopiti najprei debelo gospo, potem suhega poštnega slugo, modistko z veliko škatljo, voiaka z nahrbtnikom, mladega duhovnika in dva srednješolčka s knjigami pod pazduho, da sta iih komaj obsegala z laktjo; potem jc skočil tudi on, in tramvaj se je zganil. Se je dobil prostora tik vrat poleg debele gospe, ki je še vedno lovila sapo. Na dolenjfem koncu sta sedeli dve brhki gospodični. 2ivahno sta sc pogovarjaR in veselo hihitali. Niima na strani je sedel mladi duhovnik resnega obraza. Iz žepa jc potegnil časopis, g*a razvijal in obračal tako spretno, da ni bilo mogoče videti naslova. Zena je držala na kolenih zdravo dete, ki je motrilo z vellkimi očrni zdaj tega, zdaj onega. Tam priletna gospa smehljajočega se obraza. Dva gospoda sta debatirala o ljudski prehrani. »Dragi moj, Trst je danes velika zapuščena vas. Po obrežju in pomolih raste trava. Prej je gotovo nisi videl. Ali se spominjaš onih zlatih časov? Deset, petnajst parnikov je priplulo vsak dan v pristanišče. Koliko so navlekli blaga s seboj! Po cestah si se komaj ognil procesijam težko natovorjenih voz. Vse zaloge so bile nabito polnc živil. Nam Tržačanom ni ničesar nedostajalo. Še ptičjega mteka bi bil našel! A zdaj?« Oašparčič ni več poslušal. Njemu nasproti je sedela gospa — ali gospodična — v azurni oblcki. Ta modrina je zmotila njegovo oko. Srce mu je zastalo. Pobledel je. Kolena so se mu začela trosti. Kri mu ]e šinila bliskoma v glavo. čutil Je, v sebi ogenj svoje krvi. Dihal ni, odprl je oči in gledal, strmel . . . Kaj, to gospo — ali gospodično — mora pač poznati! Kako to, da jo je prej prezrl? Ali je to ona? Lavra? Ona? V tem velikem mestu? Zdaj? V istem električnem vozu kakor on? Kako to? Lavra? Lavra? Sama? Čisto sama v tramvajskem vozu? Po petih letih? »Lavra! Lavra!« je klicalo njegovo srce. »Ti tu? Ti tukai? In ravno ti? Ali je morda druga, ki ti je slična? Ni mogoče — ti?! Kako moreš biti sama kakor jaz v tem mestu, v istem električnem vozu kakor jaz? In ravno v tem?« Plašno je dvignil glavo: skrivoma je ogledoval in motril to e.egantno postavo, ki je sedela, ne da bi se premaknila, kakor da ne bi ničesar videla, ničesar mislila, kalcor da bi sedela ondl, zanemarjajoč samo sebe. Obleka ji je pristojala tako srčkano, čisto navadna toaleta, a tako okus>na. Njeni rožasti prstki so oklepali srebrno pompadurko in svilene svetle rokavice. Obraz ji je bil malo bled; oči kakor modriiia neba, polne milinc — svetli lasje pod tulastim klobukom. dasparčič je hotel biti drzen, a srce mu ]c tolklo, pokalo, ihtelo, kri mu je napenjala votlc senci. Še je dvignil glavo, motril obraz cvetoto deve, zapičil pogled v njene velike, očarljive očl, hoteč, da bi jih uprla vanj, v njegovo dušo in Cu tala v njej vse, vse... Ona se ni zganila. Niti usten ni premaknila, ni trenila z dolgimi trepalnicami, njen pogled jc bil miren kot morska plan v lepem jutru. Pogledal« ga je, da; a njene žametne oči se niso začudile, v njih ni bilo opaziti niti najmanjšega dvoma, vprašanja ali zadrege. Bil je navaden pogled, ravnodušen, jasen, pogled mladenk, lepih in bujnih, ki ga vračajo neznancem, ko jih nadlegujejo z očmi na ccsti, v gledišču, kavarni, električnem vozu. »Ona, ona, ona!« — ie kriknilo ubogo srce. »Ni me poznala! Ni mogoče! Ali res? Ali sem se tako izpremenil? In jaz, zakaj ii nisem niSesar zašepetnil? Zakaj se ji nisem nasmehnil? Zakaj ji nisem namignil? Zakaj ji nisem mogel reči, dii sem jaz, jaz, jaz?« Umolknil je. Srca ni mogel več umiriti. Kri mu je butala vedno boljinbolj po žilah. Nervozno sl je mel roke. Ozrl se ie po vozu. Ustavil se je bll že večkrat, se izpraznjeval in zopet napclnil, a on tega ni opazil. Oospodični sta bili še vedno na svoiem prostoru in polnili sta voz s srebrnim smchom. Izkušal je udušiti svoj notranji boi. Čital i« reklamne tablice ob stenah: »Esposizione di guerra ... Non sputar« ... Orande deposito vestiti... Pasta dentifricia... A srce se je zopet oglašalo. »Nisva hotela! Ne, nočeva tu, v električnem vozu, med tem ljudstvom, po tolikih letih... Popolnoma sva se razumela. Prav ie tako! Lavra! Lavra! Ti si! Da, ti si, ti! Ali me vidiš? Vidim te! Tu sediš pred menoj, tu me imaš pred seboj. Po petih letih! Z menoj v istem vozu! Kdo bi bil t« mislil, Lavra? Olej me, sam sem! Tudi ti si sama. Krasna si, Lavra, jako si elegantna, imaš modenj klobuk, fine čreveljčke, svilene nogavice. In jaz? Star sem, grd sem, slabo oblečen, nisem te vrcden, ker si preveč mlada, preveč lepa... Kaj zato? Jaz te vidim, ti me vidiš. Liubila sva se: še se imava rada. Po toiikih letih, Lavra! Ti si moja, jaz sem tvoj! Tramvaj se ie zopet ustavil. Veseli grlici sta izstopili. Vsula se je noter množica ljudi. Oni gospod v katu se je še vedno držal svoje teme: »Zdaj smo odvisni od Kranjcev, Štajercev In drugih gospodov, da nam pošliejo zdajpazdai vročo krompirja, košaro jajc. Pride pa čas, ko... Zvonec je zapel. Voz ie zdrdral po ulici Torrente. »Kam si nameniena, Lavra? Kako to, da si tu? Kje izstopiš? Ali greš v poset k prijateljici? lmaš li tu prijateljice? Ali greš poučevat klavir, francoščino? Čemu si se med tem časom posvetila? Si li uradnica? Pevka? Kako živiš? Ali zaslužiš do_jt.? Si li zadovoljna? In z drugimi? Ali ljubiš življenje? Si li zdaj pomirjena? Ali si trpela, da si postala tako resna? Kaj ti je dalo živlienie? Trud? Boje? Zmago? Ali mi nočeš ničesar razodeti? Da, ravnaš prav, ne govoriva o ničemer! Komaj izusti človek besedo, že nategneio uhljo. Oh, ti obrazi! Potem mi poveš vse, ko izstopiš, ko izstopiva. Tudi jaz ti izlijem svojo dušo. Oh, iaz! Tako sem sam! Ce bi vedela, kako sem zapuSčen! Nikogar ne poznam! Tujec sem med tiijci!« Bil je jako ginien, misleč, da govori njej o tijuni preteklosti, o sladkih urah ... »Ali se spominjaš, Lavra? Šetala sva se po vrtu pokojne tvoje tete. Hodila sva od grede do grede; trgal sem ti ro ž, ki so ti najboli ugajale. Potem sem te poljubijal na vrat. Gorje, če sem bil to storil! Nisi hotela. Zakai nisi hotela? Mogoče, pa ni hotela tvoia teta? Tako si bila dobra! Tvoj glasek mi je bil tako prijeten! Vedno si rekla: da, da — tudi kadar bi se mi bila morala postaviti po robu. Uboga Lavra!« Zdaj so mu zalile solze oči. Zamižal je in se obrnil v stran. Iskal je napise po stropu. Cital )e počasi, počasi, zlogovaje in požiraje sapo: »Pasta dentifricia ... insuperabilc ... rinfresca la boo. ca...« Voz je vnovič obstal. »Volti di Chiozza!« ie zaklical izprevodnik. Izstopila sta gospoda, jako komodno, zmerom govoree : »Ljudstvo gladuje. Poglej obraze...« Tramvaj je zaropotal po .iroki ulici Stadion, OaSparcič je bil dobil trenutek, da si je skrivom ., obrisal oči. »Kako sva se imela rada! Kakor dva otrokai ljubezen sva merila na vreče, na kilometre! Tvoja teta je bila uprav srečna. Pa tudi stricu ni bilo to nevšeč. Ali se še spominiaš? Potem... Kako jc bilo? Ne spominjam se, kako je že bilo. Tudi nc vem, čc je bila tvoja ali moja krivda. Mogoče sem bil jaz vsemu temu vzrok. In zdaj? Zdaj si tu, tik mene, jaz poleg tebe, in si nimava ničesar reči. Ti ljudje in biljeter bodo mogoče mislili, da se niti ne poznava, da sva si tuja, nedovzetna cden tlrugemu: Ti, krasotica, eiegantna, lepo oblečena, in jaz, Lavra, jaz — uboga sirota, uničena eksistenca!....« Srce mu je umolknilo. Zvonec je pel, voz se je ustavljal. Nikogar ni bilo več notri. Ostala sta sama, sama ... Gašparčič se ni mogel ganiti z mesta. »Glej, Lavra, ostala sva sama, čisto sama! Zdai lahko zašepečem sladko tvoje ime Lav- ra! Lavra, čemu molčiš? Nočeš? Aho, bilje- ter ie tu; ravnaš prav! Sama sva: ti si ondi, jaz sem tu. Da, midva sva, midva, midva — jaz ln Lavra — po tolikem času! Ti si tam, jaz sem tu — že deset miiiut, več kot deset minut in se še nisva ogovorila. Na tvojih ustnih ni smehljaja, ni iskre v tvojih očeh! Nič! Nočeš in nočeš — radi drugih, zaradi teh radovednežev. Ti ne vedo in nikdar ne bodo znali, kaj bi provzročila v najinih dušah topla besedica, izgovorjena komai slišno, migljaj, žarek tvojih oči v mojih očeh... Oh, Lavra, Lavra, tvoja taktnost me omamlja! Kaka si razumna, kako si dobra, angel moj! Menil sem, da sem čisto osamljen v tem velikem mestu, po!nem bogatašev in beračev, sitih in lačnih. Smehljal sem se stražnikonv hoteč si tako poiskati sodruga. Ponižal bi se bil do cestnega pometača, čuteč potrebo prijaznc besede. Razumeš, Lavra! To scm storil, to bi bil storil! A imel sem tebe! Di- hala si zrak tega mesta, zrak te ulice in tegn električnega voza kakor jaz. Mogoče sva hkrati stopila v ta voz, in jaz nisem vedel za tebe in ti ne za mene! Lavra! Lavra!« Ozrla se ie skozi okno, motreč hiše; morda je tudi iskala hišno številko. Ogledoval je njene čreveljčke. Bili so nizki čreveljčki, sivi, najmoder, nejše oblike in so tako pristojali finim nogavicam enake barve. V vsem taka harmonija! Zavora je drsala po kolesih. Voz se je počast ustavljal, dokler ni obstal pred Ljudskim vrtom. Vzravnala se je, se oprijela visečega jermena, 'odprla vrata in elastično skočila na tlak. Gašparčič je obstal. Vse se ie zgodilo tako urno. Niti ozrla se ni po njem. V trenutku ni vadel kaj početi. Obsedel je in zmedeno zrl za njo, namenjeno s hitrimi koraki k bližnji štirinadstropni hiši. Hipoma ie planil kakor pijan k vratom, jih zaloputnil za seboj in skočil v polnem diru z voza, da bi bil kmalu telebnil v bližnii kandelaber. Tekel je blazno s klobukom v roki, brez dlhanja, poln obupa. Prihrumel je do tlaka, do vežnih vrat, do Lavre. Stala je na jragu: visoka, stasita, pričakujoč. »Lavra, Lavra!« ie zaklical, razpenjajoč roke. Ni se zganila. Pogledala je hladno, vprašujoče neznancu v oči. Razočaranje je bilo v njenem pogledu, češ, ona — Lavra? »Lavra, Lavra!« je ponavljal obupno. Skoro je zaigralo tnalo ironije v njenih svet« lih očeh. »Oprostite, jaz nisem Lavra...« Streslo ga je po vsem životu. Zakril si je oči z obema rokama, kakor da bi bil vse to doživel v sanjah. »Vi niste Lavra? Vi niste — Lavra?« Popadel ga je čuden strah, kakor da bi ga objela blaznost, dohitela smrt. Zvrtelo se mu je v glavi. Tista mlada ženska v azurni obleki, ki je stala še pred nekaj trenutki pred njegovimi očmi, sladka, očarujoča, polna miline, nai bi bila ta — mrzla, brez duše, brez usmiljenja? Ne in ne! »To je Lavra? Roga se mojim čuvstvom! Izziva me in tira v blaznost! Kaj? Kdo? Te oči! Steklene, ki mi trgajo dušo! Ne, ne! Nikdar!« — »Vi niste Lavra? — Vi niste Lavra?« je ječal. »Govorite, prosim!« Končno se ie zganila in rekla: »Oprostite... Oprostite, iaz nisem Lavra .., Motite se...!« Okrenila se je in stopila v vežo. Kakor priblt ie obstal Gašparčič in gledal, strmel — s klobukom v roki. Noge so se mu zapletale, ko je odhajal pobit, uničen ... Lavrin glas mn je zvene! v dii. i: »Oprostite, jaz nisem Lavra ... Nisem Lavra ... Nisem Lavra ...!« On pa ie čutil, da je bila, da je bila, da ni več in da li^koli več ne bo njegova ...