16 ' - 04 - 2004 Motto: Jboo'i 0 Tako grem jaz, podoba svoje dobe . QUO VADO SPOZNANJE , Takrat sem jaz blodil, iskal sem Resnico, iskal sem Pravico. Pa sem odpiral zlate posode: našel sem — gnus! ,In sem prisluhnil neštetim srcem: slišal sem — laž! V dno sem pogledal duši veseli: videl sem — bol! QUO VADO Jaz sem se zgrozil in sem zbežal proč. Bežal pred grozo nepoznano v noč. In sem Ga srečal in spoznal Ga zroč v oči Njegove. Roke svoje On v objem je dvigal in se vračal — v Rim. Jaz sem se zgrozil in spoznal Ga: „On!“ On, ki rešuje! Tudi jaz grem z Njim! 5 SREČA Otresel sem morečega se sna, pregnal iz duše blodno mesečino, razbil sem strasti grešno violino, — zdaj smejem se malikom iz mesa! Strast zdaj je zame zapuščen vodnjak: še misel več iz njega ne zajema; po rožni sreči želja me prevzema, spoznal sem jo, k njej vodi me korak. Izpljunil trpke sem drnulje sok prej, kot me je prerasel greha mah. Veselega srca, opranih rok, pred Tabo zdaj, Gospod, poklekam v prah Pokaži pot do svojih mi otrok, naj pojem Ti kot slavec ob mejah! spet te Čutim Razcvela noč se v tisočih cvetovih, kot rožni grm je nasred dobrav, topolom zvezde sijejo v pozdrav, kot encijan planinski na vrhovih. O, spet Te čutim, dlan ljubezni božje! Pa vendar še v teh žametnih' nočeh je moja želja kot nečisti greh: rad bi se dvignil v Tvojih nog podnožje Odkar sem našel večni vir miru, dež blagodejen mi je Tvoja volja, ne več kot sveta reka brez' jezu. Tvoj blagoslov rosi na moja polja in jaz — nevreden Tvojega daru — presrečen molim: bodi Tvoja volja! Čakamo Prenehali zvoniti so zvonovi . . teman je zastor vso zemljo zastri, a od nekje grmeli so topovi in mati zajokala je: Bog je umrl! Nato smo šli in nesli k blagoslovu; nosili na dlaneh smo srca svoja, iskali smo poti kot v temnem rovu, da bi našli v domovanja Tvoja. Skozi viharje šli smo, skozi nočne tmine, kot živi mrtveci hiteli smo v daljave, da bi se v Tvoje dvignili višine — in zdaj smo tukaj, željni luči prave. Potihnil 'je vihar, vzšla zarja nova, zdaj je tišina v srcu, vsepovsod, zdaj prosimo Te, Kriste, blagoslova, nanj čaka, na Veliko noč, naš rod! NAŠA PIETA Čez nebes trije križi so razpeti, razbičan narod v zemlje krilu spi, še ni izginil vroči dah krvi, mrtvaških bakelj rdeči soj še sveti . . . 2e tretja ura Petka je odbila. Kdaj se železni zastor bo razklal in tempelj zla bo v sončni prah razpal? Kdaj zemlja naša spet nas bo dojila? In vendar zemlja naša se smehlja: kar je rodila, mrtvo ni, živi! , Živi in čaka Velike noči! Zato smehlja se naša Pieta! O zemlja, mati, čuješ, Krist bo vstal! Nalij si v rane balzamovih olj, ogrni spet se v halje mladih polj, saj bo nebesa vate spet sejal! VSE ZDRUŽI NAS Kdaj j en j a se, Gospod, ta divja plav, kdaj najdem pot iz temnega blodišča? Zaželel sem si toplega ognjišča, domačih lok, plodečih njiv vonjav! Kot revna duša blodim čez močvirja, nemiren plamen sem, ki v noč jezlja in išče dneva, svetlega duha, miru pred zlobnim klicanjem skovirja. In nisem sam: na tisoče luči kot jaz hiti in blodi čez daljave, poti rešilne išče, hrepeni. Vse združi nas v mogočen plamen Slave, kar trhlega je v nas, naj vse zgori, pokaži pot v domače nam dobrave! TISOČ IN ENA NOC TISOČ IN ENA NOČ V srebrnem svitu lune mlade oblački plovejo v daljave, šepeče pravljice Šeherezade, — ljubeče mamice pozdrave, — blag vetrič; boža me v obraz, mehko kot puh se vije preko zemlje, zd njim hiti nesmrtni starec čas, in srečo, žalost nam odjemlje, V nočeh teh, polnih hrepenenja, —• od njega trga sq srce mi, — dan svidenja iz zvezd žarenja dognati hočem, ... ne pove mi. V srebrnem svitu lune mlade oblački plovejo v daljave, šepeče pravljice Šeherezade mi vetrič blag, noseč pozdrave. EN SAM SPOMIN Dehte oranže, oljke mi šumijo, nebesa sinja pno se nad menoj, prek njih pa plove bel oblačkov roj, škržati tisoč pesmic v dan drobijo . . . Le jaz edini žalosten sem mračen, o, saj pozabiti ne morem dni nekdanje sreče, ki nič več jih ni; o, mati, tvojih zdaj besed sem lačen! Prav vse bi dal, da bi te videl v lice, radostne^ krepko* stisnil ti roko, zapel najslajšo pesem rajske ptice. En sam spomin ostal je na vse to, vse drugo je prepletel venec žice in meni je hudo, tako hudo . . . PISMO Veš, draga mati, zdaj mi je tako- srce je moje mirno, polno sreče in v moji duši je tako svetlo, kot bi žarele v njej oltarne sveče. A če se spomnim nate, mati moja, mi težka senca, ostra kakor meč, preseka svetle niti sreče soja. A le za hip, potem je ni nič več. Nato poljublja misel tvoja lica, kot slap ljubezen v srcu zašumi, vsa lepa si in krasna kot kraljica, vse moje bistva k tebi hrepeni. Ne joči, mati; sinko misli nate, kot moliš ti za njega vse noči; še bomo našli pot na srečne trate, tudi za nad svoboda se rodi! POMLAD ŽIVLJENJE ŽGE Ujet sem v molk topolov in neba, neznana mi je pesem tujih ptic in plamen v strasti razgorelih lic mi ne ovija tihi hram srca. Le včasih pljuskne v me kot val z morja . neznana želja, — kot fazanov klic v poletno noč, odeto v plašč meglic, — in spet zamre v molk zmirjenih želja. Pa vendar sem nemiren kot vulkan: življenje žge, ljubezen se preliva, kipi in vre kot sinji ocean. Vse vre in kliče, hoče ven, na dan; vsa moč, ki polna je je duša ži\la! A jaz sem v mir topolov zakovan! 16 PESEM Od morja prileteli so galebi, prinesli so mi slani vonja voda in tihi sen nezdramljenih želja. Snežinke v molk zapredajo topole in čez barake veter v dalj hiti; sam sem in sanjam žar pomladnih dni. Od morja prihiteli so galebi, prinesli so mi slani vonj voda in tihi sen nezdraml jenih želja. 17 ZASNUBIL SEM Zasnubil v snu sem zlatolaso srečo, odel jo v jutra rožnat pajčolan, z obrazom klonil v žametno ji dlan, prižgal sem upanja, ljubezni svečo. A sen mi z molkom usta je zaprl, molče sem gledal ji v oči, molče; a pelo, vpilo je srce, srce. Željam sem duri na stežaj odprl. In dvignile so se žarečih lic, na mehkih krilih sinjega galeba, drhte hitele k njej so preko neba, kot jata prepodenih jerebic. Zdaj me kot sinjih perutnic odmev mehko poljublja njena dobra duša; ob njej, — prej suha in požgana ruša v pomladnem soncu sem ozelenel. 18 VEČER je Večer je, večer . . • In v meni je mir! Ko ugaša sinjina, ugašajo tvoje oči . . . Ko vanje sem gledal, bil v njih je večer . . . Večer je, večer . . . In v meni je — mir! BELI MOLK Beli molk šotorov vame strmi in oljke srebrne šumijo. Meni pa sredi srebrne noči zlate želje se rodijo. Beli molk šotorov vame strmi. V daljavi trepečejo svetle luči. Tamle pa tih, miren domek stoji, za tistimlč oknom pa deklica spi . Beli molk šotorov vame strmi in oljke srebrne šumijo . . . Meni pa sredi srebrne noči zlate želje se rodijo! POMLAD » Pomlad prišla je k nam smehljaje, v srce nam siplje novih nad, pregrinja s cvetjem oljčne gaje; hej, spet sem veder fantič, mlad! Spet v duši radost mi vasuje, pozabljen davno je obup, srce mi novo srečo kuje, nocoj bi bil sladak še strup! Ostani večno tu, pomlad! Ostani, večno dragi svat! Juhe! Pomlad gre čez gore! Pomlad, pomlad! In jaz sem mlad! 21 NOVI ČAS Sedaj mi je spomin kot trden most viseč prek kalne vode naše dobe in ko srce hiti čez njega slobe, spet čista radost v njem je gost. Saj sam ne vem, kje lepše je živeti: tam, kjer še vedno zibel mi stoji, tu, koder rožna sreča mi cveti, ognjišča luč me greje in mi sveti. Pijan sem sreče, ki mi polni grudi, omamlja me bogastvo zlatih las, da skoraj molil, prosil bi na glas: ,„Gospod, preveč mi Tvoja roka nudi.“ Pozabljam v sreči da sem le Izgnanec, da tujec miloščino mi deli; vem le za zarjo novih, srečnih dni, brezskrben sem, prešeren kot pijanec. Še kadar spomnim se na daljni dom, na sivo mater, ki težko me čaka, je topla, mehka moja misel vsaka, saj zdaj verujem: še jo videl bom. V TEH TIHIH VEČERIH V teh tihih večerih, ko vlažna megla vse mesto in njive in barje prekrije, ubiram si strune; mehko kot iz sna, domača se pesem iz njih mi izvije . . . Pa pojem o vsem, kar nekdaj je bilo, in revna se soba zazdi mi palača, na ramo nasloni dekle mi glavo, me s tihim poljubom za pesem poplača. I t STRTE PERUTI KOT IKARUS Kot Ikarus si dvigal se v višave, stremel si k soncu, viru vse toplote, željan svobode in resnice prave, hotel si k Njemu, Stvarniku lepote! Ves lep, svetal si plul v oblake srečne, a ko najbližje si bil soncu, Bogu, začul si nemi klic trobente večne — in zdaj si tam, v tišine božje logu . . . Ko te svetloba večna je oblila, kot Ikarusu vosek se je stopil, teža telesna te je zapustila. # Prost zemskih brig za vedno si se vtopil v nebeško vodo, ki te je umila, da si ves čist pred božje lice stopil. 26 IN ŠEL SEM S TABO In šel sem s tabo na poslednjo pot, na tihi grob, skopan v črno zemljo. Takrat so zajokala še nebesa, teman oblak prekril je sonce svetlo in je jokalo in molilo z mano, molčala je le trda, črna cesta . . . Prišepala iz tujega je mesta hripava vsa, ubita pesem zvona; kakor berač mrmraje je prosila: „Za mrtve vse, za rajnega Antona.. O, šel bi, snel bi zvon s tečaja, ga zavihtel, zagnal v morja globino, saj tam - pri nas - še v joku zvon odtaja krog srca smrtni led in bolečino. Ne čujem pesmi, ne zvonov slovenskih. Tu trda, brez mehkobe se ponuja, razbija v srcu, ki se krči, poka, saj tebe je prekrila zemlja tuja! Če bi kipar bil, z dletom grenkih misli, z bolestjo v srcu zdolbel bi tri kipe iz mehkega lesa domače lipe: Bolest, Ljubezen in Potrte Nade, — postavil bi na tvojo jih gomilo in stal bi večno j a z na tvojem grobu! 27 PRIJATELJU Prijatelj mrtvi, če ti je hladno, na polju, tam pod tujimi gorami, povej, izrul bi si srce gorko, prinesel ga s tresočimi rokami, da te bo grelo, da ti bo toplo. Obdaja zlato te pšenično morje, že kliče ga prihodnje žetve glas, a meni bolečina dušo orje: saj bil si kakor klen ■ pšenični klas in več bi dal nam kot vse zlato morje. K molitvi večni sem ti sklenil prste, zatisnil sem ugasle ti oči — in mrzli te prekril pokrov je krste . . O, da bi mogel biti tam, kjer ti, da stopil bi še jaz v Njegove vrste. Prijatelj mrtvi, v meni bodeš živ vse dni do konca, koderkoli hodim. Vkoval te v dušo mi je jek kladiv, s teboj v srcu brez miru zdaj blodim po sivih cestah, v mrak požetih njiv . . 28 PRIŠEL BOM Prišel bom k tebi spet, po srcy brat, pokleknil na sesedlo bom gomilo, prižgal rumeno svečo bom v rokah in prosil mir in pokoj za tvoj prah. In grebel bom v to črno, črno prst, - kjer tuje vode zdaj tvoj prah pojijo, - kot v kresni noči kopal bi zaklad, da bi telo obudil, tempelj nad. A pač' ne vem, če bi bilo ti lažje! Saj vem, da težka tuja je gomila, da hrepeniš po prsti naših tal; a jaz sem mračen svat sred svatbe vražje, ki vanjo me usoda je pahnila, in hrepenim — 1 po prsti naših tal! 29 RAZPOTJA NOKTURNO Že kasno je, vendar še nisem zaspal, prisluškujem pesmi dežja ob barake in štejem v noč gluho toneče korake, ah, zadnji goldinar za vino bi dal. Še v srcu in duši je sama tema, breznadna me želja po domu prevzema, po mehki svetlobi, toploti plamena, ki v dalnjem ognjišču vesel plapola. Le dež in jesen se smejita v obraz in v vetru se šotor bolestno napenja, a moja se senca vsa sključena vzpenja; počasi, počasi kaplja v večnost čas . . . 32 SPOMINI Kadar nebo poljubljajo poslednji žarki zlati, takrat se spomnim nate — mati! A ko srce ogreje se v ognju pesmi vroče, ti stopiš pred oči mi — oče! Zvečer, ko polja kopljejo se v južnem soncu pestra, pred sabo vidim tebe — sestra! Ko najbolj grenka je zame pelina, žolča čaša, te v duhu vidim, zemlja naša! A kadar gledam ko, klasje srp ostri kruto žanje, na mrtve mislim, molim zanje. Ko iz domov požganih spe do mene krik nesrečni, le Ti srce pomiriš, Večni! V MRAKU Tiho pada mrak med oljke, v srcu mojem radost vstaja, mehka pesem se poraja, kot nasmeh domače zemlje. Bredel v noč bom, mesečino v koš iz prot j a bom nastregel, iskre Vrance bom zapregel in zapeljal v domovino. S srebrom zemljo bom posipal prst poljubljal v nemi steči, molil v duši hrepeneči davno zabljeno molitev. Tiho pada mrak med oljke, v srcu mgjem radost vstaja, mehka pesem se poraja, kot nasmeh domače zemlje. ZEMLJI O zemlja, skoraj sem pozabil nate; tujina grenka mi zastruplja kri, razbija sanje fantovskih noči, zapira me v neplodne, suhe trate. Odpusti zemlja, če trohnim v tujini, ko moral bi orati tvojo prst, — saj sem še mlad, ves čil in zdrav in čvrst, čeprav trpim, umiram v bolečini. Ne bo izpila mi krvi tujina! Nekoč se vrnil bom s teh tujih trat in šel ledino trdih src orat, da spet boš vstala, moja domovina! 35 MOJ DOM Odtrgal me z mračno je silo vihar, kot vel list z domače dežele drevesa in pahnil v temo me strupenih prevar, da videl ne bom več domačega lesa ... A ni mi iztrgal iz prsi srca! Živelo bo tudi na tuji poljani; ne bom se uklonil pod težo sveta! Zamah vaši kriki, pohotni gavrani! Ne boj se, ne boš mi umrlo, srce, naj gavran si krila mrtvaška razpenja! Glej, beli labodi do tebe hite! Moj dom. je povsod - in nikjer se ne jenja! A kadar na tujem kosti mi strohne: vem, novo življenje iz njih se začenja! MESEČINA Glej, bleda mesečina v valove morske lije! — A njena srebrnina ranila dušo mi je. Saj morja šepetanje šepeče mi o zarji dni lepših, ki sem vanje verjel, — Bog jih obvarji! Vse preč je, — Mesec plove nad mačeho — tujino; motor na cesti rjove, zdaj sestro mi edino ... NEKOČ Ko smo vtanili v prvi mrak, spustili se po vinskem bregu, omahovali v južnem snegu, postal sem v sebi ves mehak; in duša moja je slutila: ta hip vsa žalost bo odšla in jaz vesela bom, svetla kot ob potoku bajna vila ... Nekje zavriskal je otrok in z vriskom duša se je zlila; bolest se v meni je zlomila in bil kot prej sem, mlad, visok. Ah, daleč vinske so gorice; vsi tu smo, le otroka ni, da bi zavriskal sred noči, razvil obroč bodeče žice! Morda pa še otrok molči, morda so dušo mu ubili, ga z vinom tujih trt opili; moj Bog, moj Bog, če res molči PODOBA MOJE DOBE HREPENENJE Ah, kdaj bom kot topol, visok in mogočen in z vrhom bom segal tja v jasno nebo, s sokovi resnice, življenja natočen, pognal korenine globoko v zemljo? In nudil bom senco in srečo ljudem, ki 'v mrzlo tujino jih žene življenje in z vetrom šumljal jim o domu in vsem, kar zanje že davno je le hrepenenje... In dal jim bom polna prgišča zlata, ki sonce v večerih obilo ga sipa in zadnjič z vrhovi dreves se igra, ko z dalnjih bregov mrak v doline pritipa. Ah, dal jim bom dušo, življenje, srce, pozdravil jih s toplo, domačo foesdo; ko, bodo odšli čez viharno morje, z molitvijo spremil bom žalostno čredo. Da, ko bom kot topol, visok in mogočen in z vrhom bom segal tja v jasno nebo, s sokovi resnice, življenja natočen, bom nudil tolažbo ljudem, ki gredo ... 40 TAKRAT Prišla bo tudi k nam cvetna pomlad; vrnili bomo se iz zemlje tuje, polegli spet na mah domačih trat, kjer preko hribov beli dan vasuje. A v naših srcih spet bo rajal svet, kristalno čist, kot jutra na planinah in pesem, slajša kakor ajdov cvet, donela po zelenih bo doiinah. In zemlja vsa svetla bo in vesela, kot da bi sonce praznovalo god in gnezda bodo pesmi svatske pela, veselje bo prevzelo dom in rod. To bo takrat, ko bodo srca čista, iz njih za vselej ves prepir pregnan; ko bomo v duše spet sprejeli Krista, takrat stopili bomo res — na dan! JAZ BEGAM Jaz begam, o moj Bog, in brez miru, brez sreče v duši blodim za Teboj, kaj mar mi je življenja čar, opoj; brez vonja je, brez smotra in daru. V veselem hrupu tih sem samotar, željan sem pesmi vrbove piščali in sredi sonca iščem sveče žar, ki davni so spomini ga prižgali... A če srce se z mirom mi pobrati, nevabljen gost se v njemu prebudi in tiho,'sveto hrepenenje: mati, — kot sol na rani peče in skeli... 42 PODOBA MOJE DOBE Zdaj sem dozorel v ognju in bridkosti, spoznal sem trajno ničevost sveta, zato verujem zdaj samo v duha in iščem smrti, da mu dam - prostosti. Razbile so se zdaj še zadnje sanje, celo predsmrtne slutnje so odšle; v obzorja groze moj korak zdaj spe, poslednje lepe misli veter žanje... Tako grem jaz, podoba svoje dobe, brez cilja v noč sovraštva in strasti; srce mi v revnih prsih ledeni in gazim, o moj Bog, čez same grobe.. POPOTNIK Zapustil davno zemljo sem domačo, podal se preko morja v tuji svet in zdaj sem beden in od vseh preklet in tujec reže grenko mi pogačo. Edino siva, pusta, pusta cesta, ki v mrzle dalje moj korak pelja, v obzorja bede, revščine, gorja, edino ta ostala mi je zvesta. In ko bom spet odprl tuja vrata, v jeziku tujem zamrmral pozdrav, težko mi bo, kakor ob smrti brata, A ko bom šel, se v duhu bom podal nate, domača, mehka, sončna trata in pod cvetočo češnjo v mir zaspal. BREZE NA BARJU Ko sončni žarek jih obšine, se bele breze zableste, mehke se misli v meni prebude in spomnim-Se predrage domovine. A pride zopet črn oblak in breze v barju potemne, a meni misli zaihte, še bolj je truden moj korak ... 45 t "■"is?"« 000002526 "