116
ličane cerkvena zapoved, da svoj zakon sklenejo pred lastnim župnikom v cerkvi.
Splošno se vidi, da je versko življenje med ameriškimi Slovenci dokaj živahno in nravnost na zadosti visoki stopinji. Knjiga daje slovenskim duhovnikom lepo izpričevalo, da se vestno trudijo za svoje rojake in sploh dosegajo znatnih uspehov.
Posebej še omenja „Zvezo slovenskih duhovnikov v Ameriki", ki ima namen prirejati misijone za Slovence, zlasti po onih krajih, kjer nimajo še svojih duhovnikov, pomagati pri ustanovitvi novih šol in župnij, dobivati mla-deničev in deklet za duhovski in samostanski poklic, izdajati potrebne knjige itd.
5.  Razjasnuje „Poduk" denar, mero in vago, kakršna se rabi v združenih državah.
6.    Našteva in kratko opisuje „slovenske naselbine v Združenih državah". V 25 državah imajo svoje stalne naselbine, po nekaterih drugih prebivajo le začasno posamezniki, gredoč za delom. Število vseh Slovencev v Združenih državah bi bilo okrog 53.000 duš. Mnogo zanimivih Črtic nam podaja pisatelj v tem poglavju, deloma iz lastne izkušnje, deloma iz peresa tovarišev in rojakov.
Knjigi je spredaj privezan zemljevid Združenih držav ameriških, kateri dobro služi bravcu in mu kaže velike prostore in daljave novega sveta. Zadaj pa je zapisnik z „naslovi slovenskih škofov in duhovnikov v Ameriki", ki tudi močno  povzdiguje  rabljivost tega „Poduka".
Knjiga je spisana v krepkem in poljudnem slogu, tako, da jo more s pridom rabiti vsak Slovenec. Pisatelj se čuti Amerikanca in pokaže semtertja svoj ponos. Jako spretno zagovarja življenje in vedenje izseljencev nasproti nekaterim včasih preostrim, ker presplošnim očitanjem rojakov iz starega sveta. V mnogih točkah mu moremo pritrjevati, le v tem, da pri nas doma gosposke podpirajo sprejemanje svetih zakramentov in versko življenje, se ne strinjamo vsi ž njim.
Z veseljem pozdravljamo delavnost naših rojakov onkraj morja, o kateri nam piše ta knjiga; želimo kmalu zopet kaj lepega iz novega sveta.
— č,
Ilustrovani narodni koledar 1904. Uredil in izdal Dragotin Hribar v Celju. — Praktičen in ličen je bil ta koledar vedno, a marsi-kako leto nas je motila njegova pristranost v poročilih in moderna tendencioznost v leposlovnih spisih, ki jih je objavljal. Tega letos ni — vsaj ne tako obilno. Pesniški del izpolnjuje Vek. Spindler s šestimi še precej srečnimi pesmicami. Verzi se ber6 gladko in prijetno (razen nekaterih prisiljenih n. pr. v „Spominu":
„v življenja zapuščenih dneh". Vsebina je večinoma erotično lirična ; komur ugajajo objemi „na tihi poljani", kdor bo mogel odobravati, ko bo videl, da fantje „k ljubicam svojim pod okna radostno hiteli so" in bržkone netili »plamen, ki v noči je viharni se dvignil do neba" — bo odobraval tudi tako liriko. Leposlovni črtici „Višji vzori" (Rinaldo) in „Našla sta se" (Radovan) sta prikupljivi, dasi je druga po vsebini le šablonska, tudi pri nas že stokrat predelana romantika, a slog ima svoje posebnosti in jezik je prijeten, dasi ne povsem pravilen. Nekaj prisrčnega je kratka črtica „Višji vzori". Koliko duševnega življenja je tu skici-ranega z dvema, tremi potezami! Prav prijeten vtisek je napravil na nas ta malehni, a krepko delujoči refleks ognjevite in idealne mlade duše. Črtica inženirja F. Lupše „o severnem tečaju" je pisana prav poljudno; zanimivi so tudi nekrologi profesorjev Vrhovca in Rutarja in narodnjaka dr. H. Šukljeja ter životopisne črtice Viktorja Parma. — O kranjskem deželnem zboru imamo seveda drugačno mnenje. Tudi bi si upali nekoliko podvomiti, si je li res „pač malokdo pridobil za slovenski narod toliko zaslug" kakor Jan Lego. Bog mu daj učakati še mnogo let, a njegove ideje niso bile vedno vse zdrave! žk*.^ J^i                      VI. K-
Izgubljena sreča. Rudolf Vrabl. Založil Jernej Bahovec. V Ljubljani 1904. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. Cena 40 v. — To je domoljubna knjižica, ki v pravljični obliki popisuje zatiranje Slovencev in jih vnema za „Družbo sv. Mohorja" in za „Družbo sv. Cirila in Metoda".
HRVAŠKA.
Fragmenti. Milan Marjanovič. Dubrovnik. 1903. —¦ „Vse, kar se razvija", pravi pisatelj v epilogu, „kar dozoreva: cvetje v poletju, deklica, preden postane žena, mladenič, ko v njem še vre — ta lepota postajanja ima posebne čare in dražesti. Pred petimi, šestimi leti smo bili člani mlade literarne generacije hrvaške vtem „statu nascendi". . . . Dokumente svojega in našega razvoja izdajam v knjigi teh fragmentov sedaj, ko smo bolj ali manj že vsi stopili na širše poprišče."
Prijateljski krog, ki ga omenja pisatelj, poznamo. Zbiral se je svoj čas okoli „Mladosti", „Salona", „Nove Nade", „Svjetla" in drugih efemernih pojavov brez silnejših posledic za širšo javnost. Vendar se je vzgajala ob njih „mlada literarna generacija hrvatska" (deloma
tudi slovenska), in ker so Marjanovič, Jelovšek, Milčinovič i. dr. krepke individualnosti, smemo pričakovati, da se njih življenska moč ne po-izgubi brez očitnejših sledov v hrvaški knjigi.
Mlada moč se razvija, ne vznikne hkrati v polnem obsegu. Jelovškove „Simfonije" so bile izraz nervozne mladostne razdraženosti, iskanja in hrepenenja, v poznejših publikacijah je že umerjenejši. Milčinovičevi „Zapisci" so še polni tujega, hiperkulturnega duha; v knjigi „Pod branom" (izdal preteklo leto skupno s soprogo) je millieu že bolj domač. In pod vtiskom, da so Marjanovičevi „Fragmenti" ogledalo razvoja njegove pisateljske osebnosti, nam je soditi tudi te.   /
Reči smemo, <da je M. med najdarovitejšimi močmi v novejši hrv. literaturi. Značilna je zanj velika intuitivnost, živa plastika in krepek jezik. Cikli „Starac", „Umjetnost" in „Intima" v „Fragmentih" so prava poezija v prozi; lepših stvari se težko dobi v hrvaškem, še manj v slovenskem jeziku.^
„NaslikaI bi na mračno ozadje venec, spleten iz gloga. Naslikal bi ga z ostrim trnjem, temnim kakor zagonetka ... a s perjem, zelenim kakor nada in poletje. Naslikal bi po njem še mnogo cvetov, z zelenimi lističi kakor angelska nedolžnost in z rumenimi prašniki kakor čisto zlato. In potem bi naslikal še dve roki, ki sta krčevito prijeli za venec in ga pritisnili na moško glavo. Tako ovenčana glava se dviga ponosno, a skozi lase in čez čelo rosijo krvave kapljice.... In naslikal bi še nekoliko parov oči, ki iz ozadja zavistno gledajo na premagano lice ovenčanega moža, pa sto in sto rok, ki se krčevito iztegujejo za vencem iz trnja, temnega kakor skrivnost, z belimi lističi kakor nedolžnost in zlatimi prašniki kakor zlato. Glejte, to bi Vam naslikal. A veste li, kako bi imenoval to sliko? Napisal bi eno samo besedo: Žena" (str. 25. 26.).
Takih mest je v „Fragmentih" mnogo. (Pr. črtice „Pjesnikovo zrno", „Sukob", „Otsjev" i. dr.). Marjanovič je simbolist, marsikje temen in nejasen, marsikje globoko — žal tudi proti-religiozno — satiričen. V detailu je mojstrski, v celoti pa tuintam tudi medel in plehek. Pre-čitaš dve tri duhovite stvarce, polne notranjega bogastva in lepote misli; a neprijetno te dirne, ko naletiš na drugo, ki je ne moreš biti vesel: živa in markantna — zato pa tem večjega obsojanja vredna — slika nečistega poželenja. Tu ni simbolizacije, ni tiste na videz enostavne, a tako skrivnostne snovi, ki bi v nji mogli iskati in najti skrito globljo idejo („Jabuka", „Cvieče", „Duvne" i. dr.). In vendar bodi blesteč slog le primerna odeja lepi vsebini!
117
Marjanovič deluje tudi politično. Pravkar nam je došla v roke 120 str. obsegajoča knjižica „Hrvatski pokret I." (nekoliko misli o nji si pridržujemo za drugopot), njegovo najnovejše delo, in kar nič ne dvomimo, da ima pri svojem mnogostranskem delovanju nesebične in plemenite težnje. Zato pa tudi upamo, da se mu nazori, ki so tuintam pač še zelo moderno — nehrvatski, objektivno neresnični, sčasoma izbistrijo in ublažijo. Bojimo pa se, da mu burno politično življenje izčrpa plodo-vito in bogato fantazijo, otopi umetniško stvar-janje Tega bi nam bilo resnično žal. Tudi njemu želimo: Navzgor!                      VI. K-
Hrvatsko glumištc. (1894-1899) Dramaturški zapisci. Napisao S t j e pa n Mile ti č. Vel. 80. — Knjiga prva str. 168.; knjiga druga str. 232. Cena 4 K. — Hrvaška književnost se je obogatila te dni s knjigo posebne vrste, kakršne Hrvatje dosedaj niso imeli, in katera jim je podala mnogo več, kakor pa obljubuje sam naslov. Pisatelj je svoje delo skromno nazval „Zapiske"; v resnici je pa to jasna, če tudi žalostna slika hrvaškega umetniškega stremljenja od devetdesetih let semkaj, iskrena izpoved pisateljevega delovanja na umetniškem polju, a obenem ostra obsodba hrvaških razmer v zadnjih desetletjih, katere so ne samo v narodnostnem pogledu, nego tudi na umetniškem polju zamorile marsikatero „ drobno rožico". Ko ne bi sam poznal in preživel teh razmer, če tudi od daleč, a ne kot pisatelj, kateri se je sam boril z vsemi neprilikami, bi moral pač na marsikateri strani vzklikniti: „To ni mogoče !", a vendar je tako bilo in nasledki še danes to izpričujejo. Prav zato so zanimivi ti „zapisci" ravno tako onemu, kateri razmere bolje pozna, a kateremu bode marsikaj sedaj še bolj jasno, kakor tudi onemu, kateremu to dosedaj ni bilo znano, ker bo izprevidel, kolikokrat in koliko se mora večkrat umetnik boriti, a nazadnje pride nekdo, kateri z enim udarcem svojega kladiva stre ves njegov trud v prah. Zato se ni čuditi, če je potem umetniku včasih tudi beseda pikra in ostra in če so  „zapisci"  pisani z njegovo srčno krvjo.
Po smrti Jožefa Kneisela je prevzel pisatelj 1. 1894. intendantsko službo v hrvaškem deželnem gledišču. Dedščina, katero je dobil od svojega prednika, je bila malenkostna: Opera je prenehala že 1. 1889., a v drami so se slabo gojila razna klasična dela, večinoma pa razne francoske in nemške konverzacionalne drame. Dr. Miletičev ideal je bil, da v Zagrebu ustvari eminentno hrvaški umetniški zavod, ker je gledišče, kakor pravi Preradovič „hram prosvjete, u kom   se  služba narodnosti  služi".   Njegov