Stran 374.
Afera Stadler.
Veliko senzacijo je obudilo te dni pismo, ki ga je pisal ravnatelj cesarske kabinetne pisarne Schiessl sera-jevskemu nadškofu Sladlerju. V pismu se izreka Stadlerju očitna graja, ker je na zaključnem banketu ob priliki zagrebškega katoliškega shoda izrazil željo, da se Bosna in Hercegovina čim preje združita s Hrvatsko. Nadškof da se je dotaknil s tem političnega vprašanja, ki leži izven poklica njegovega nadškofovstva ter spada v delokrog gotovih posvetnih faktorjev in zlasti še v suverenske pravice eesarjeve. Madžarsko in nemško časopisje je izvajalo iz te graje zaključke, ki nimajo z jasnim in pravim pomenom afere nobenega opravka.
Pomisliti je treba, da je nadškof dr. Stadler najvišji cerkveni do3trjanstvenik Bosne in Hercegovine, in da mora obuditi posebno pozornost že dejstvo samo, da se tako ugleden človek dotakne.na javnem banketu kakorš-mgakoli političnega vprašanja. Tudi dr. Stadler sam bi bil moral to vedeti ter dobro premisliti pomen in važnost svojih besed, predno jih je izgovoril. Dotaknil se je vprašanja, ki stoji danes v prvi vrsti politične diskusije. Narodnopravni položaj Bosne je tako poseben, bodoči državnopravni položaj okupiranih pokrajin še tako nejasen, da celo tisti »gotovi posvetni faktorji", v katerih delokrog spada ureditev tega vprašanja, ne bodo imeli lahkega dela, — kaj šele, da bi se reševalo tako vprašanje na banketih in katoliških shodih! — Pred dobrimi desetimi leti, ko je vse mislilo, da pride do vojne med Avstrijo in Rusijo, je iskala Rusija casus belli in skoro bi  ga  bila  našla v postopanju  Avstrije   z  okupiranima
deželama, ki ji nista bili darovani, temveč izročeni v upravljanje. Res je, da je od tistega trenotka, ko je bila podpisana berolinska pogodba, Bosna faktično del avstrijsko-ogrske monarhije, toda fikcija sultanove suverenitete je ostala nedotaknjena. Odstraniti je ne more dr. Stadler; to je stvar velesil, ki so podpisale berolinsko pogodbo in potem šele se bo mogel urediti tudi državnopravni položaj Bosne in Hercegovine. Lahko si je misliti, da bi besede tako visoko stoječe o^ebe, kakor je sera-jevski nadškof, napravile neprijeten utis na nazaj, in da bi se jim polagala večja važnost, nego jo v resnici zaslužijo. Graja je bila izrečena, in pismo je bilo pisano po najvišjem naročilu, da se ublaži in odstrani ta more-bitnine prijetni utis, ter da se razprše vse morda nastale sumnje o kakem solastnem postopanju Avstrije v bo-senskem vprašanju.
Madžari so pozdravili to svarilo sarajevskemu nadškofu z velikim zadoščenjem, kljub temu, da za kako zadoščenje nimajo najmanjšega povoda. Stadler je bil po-svarjen zaradi svoje nepremišljenosti. Predrzno pa je izvajati iz tega, da bi bila obsojena ideja združenja Bosne s Hrvatsko. Ta ideja je naravna in opravičena, in samo ob sebi je umevno, da kadar se uredi narodnopravni položaj okupiranih provincij, se državno-pravnega položaja ne bo moglo in ne bo smelo urediti drugače, kakor v hrvatskem smislu. Madžarski teženj se ne more smatrati resnim; če tudi se v zadnjem času sučejo peštanski žurnalisti in politiki nepostano okoli nezadovoljnih Mohamedancev, — dejstva ne morejo spraviti s sveta, da v Bosni ni niti jednega pristnega Madžara, in da bi tudi najhujša madjarizacijska politika ne opravila prav ničesar. Ob ureditvi državnopravnega položaja pa se bo moralo ozirati na narod, ki je jeden najvažnejših izmed tistih „gotovih posvetnih faktorjev", o katerih govori Schiesslovo pismo, in ozirati se bo moralo na historično pravo. In etnografi a in zgodovina zahtevata zjedinjenje Bosne s Hrvatsko.
Madžari se sklicujejo zdaj na cesarjevo svarilo, ki ga razlagajo po svoje, ter zahtevajo od Kaliaya in bo-senskih oblastij, da spremene dosedanjo politično smer opravljanja Očitajo namreč Kallayu, da je Hrvatom prijazen, in da podpira vsaj indirektno njihove težnje. Ne more se reči, da bi Kallay ne bil zaveden in zvest Madžar; to je dokazal ob neštetih prilikah, a posebno s tem, da je v gospodarskem in trgovinskem oziru izročil Bosno skoro popolnoma madžarskim interesom. Ali kar je nemogoče, tega tudi Kallay ne more storiti; kjer ni Madžarov, tudi madjarizacije ne more biti. če je uprava Hrvatom prijazna, tedaj je to samo njena naravna dolžnost. Ako bi puskusila resno s kako „ spremembo politične smeri" Hrvatom na škodo, tedaj bi doživela vse drugačen odpor, kakor ga doživlja zdaj od strani Madžarov in njihovih prijateljev.