ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 . 4 . 803—«U 603 INSTITUCIJE OB SEDEMDESETLETNICI ODDELKA ZA ZGODOVINO FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI 19. februarja 1920 so se začela predavanja v takratnem Historičnem seminarju. Ob sedemdesetletnici aktivnega delovanja oddelka za zgodovino bom podal na kratko dosedanji razvoj,1 opozoril na trenutni položaj in nakazal pot za naprej. Pri tem se ne bom mogel izogniti navajanja najnujnejših konkretnih podatkov, opozoril bom na uspehe, pa tudi neuspehe in krize. Uspehi in pozitivni rezultati neke institucije, posebej šolske ustanove, so odvisni od kadrovske zasedbe. Ali, kakor je zapisal prof. Fran Zwitter: »Bolj važne kakor vsi študijski sistemi pa so seveda osebnosti univerzitetnih učiteljev«.* Oddelek za zgodo­ vino je imel to srečo, da so od vsega začetka zasedali posamezne stolice najboljši strokovnjaki, kar smo jih imeli na zgodovinskem področju, in da so skrbeli, da stro­ kovni nivo v času delovanja oddelka ni preveč nihal. Kot je značilno za čas ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919, niso bile vse, stolice zasedene, kot je bilo v programu predvideno. Za prvega profesorja je bil leta 1920 imenovan Ljudmil Hauptmann. Zasedel je stolico za občo zgodovino sred­ njega veka in starejšo slovensko zgodovino. Že nekaj mesecev za Hauptmannom je postal profesor za zgodovino Srbov in Hrvatov Nikola Radojčić. Težje je bilo rešljivo vprašanje mesta profesorja za antično zgodovino. Začasno je bil imenovan leta 1920 Nikolaj Mihajlovič Bubnov, ruski begunec iz Kijeva, medievist svetovnega slovesa, ki pa je bil že leta 1924 upokojen. Odtlej pa do leta 1985, ko je zasedel to stolico prvi učitelj antične zgodovine, ki je bil po stroki zgodovinar, so predavali antično zgodo­ vino arheologi. Seminar za arheologijo se je pod tem imenom pojavil v seznamu pre­ davanj kot samostojen oddelek leta 1923/24. Leta 1926 je zasedel stolico za arheologijo Balduin Saria, ki je predaval tudi zgodovino starega veka. Leta 1942 je zapustil Ljub­ ljano in postal profesor na univerzi v Gradcu. Po vojni, leta 1945, je bil na to mesto izvoljen Josip Klemene, ki je nadaljeval z dotedanjo prakso spojitve dveh kateder na dveh oddelkih, in sicer tako, da je študij arheologije vodil na arheološkem oddelku, študij antične zgodovine pa na oddelku za zgodovino. Po njegovi smrti leta 1970 ga je nasledil Jože Kastelic, po stroki klasični filolog in arheolog. Prvotno ime oddelka je bilo Seminar za zgodovino ali navadno Historični semi­ nar. Po letu 1948 je bil uveden naziv Institut za zgodovino, po letu 1962 Oddelek za zgodovino (1975—1982, ko se je izvajalo samoupravljanje, je oddelek nosil naziv PZE, pedagoško znanstvena enota za zgodovino). Prvi predstojnik je bil Ljudmil Haupt- mann (1920—1926), njemu je sledilo do danes še deset predstojnikov: Nikola Radojčić (1926—1941), Milko Kos (1941—1950), Gregor Cremošnik (1950—1958). Milko Kos (1958 —1965), Fran Zwitter (1965—1972), Metod Mikuž (1972—1974), Bogo Grafenauer (1974 —1978), Vasilij Melik (1978—1980), Ignacij Voje (1980—1982), Miroslav Stiplovšek (1982 —1984), Dušan Nečak (1984—1985) in Ignacij Voje (1985—1990). Ko je leta 1926 odšel Ljudmil Hauptmann na Filozofsko fakulteto v Zagreb, je prevzel zgodovino srednjega veka, sedaj povezano s pomožnimi zgodovinskimi ve­ dami, Milko Kos, ki je vključeval tudi predavanja iz slovenske zgodovine. Moram opozoriti, da posebna stolica za slovensko zgodovino v učnem sistemu ni bila pred­ videna. Kdor od študentov se je želel podrobneje seznaniti s slovensko politično zgo­ dovino v 19. stoletju, je lahko obiskoval na slavistiki predavanja Ivana Prijatelja o slovenski književnosti. Do prihoda Frana Zwittra na Filozofsko fakulteto je bila spričo omejene zasedbe stolić poleg prevladujoče medievistike zastopana le antična zgodovina. Šele leta 1937 je prevzel Fran Zwitter občo zgodovino novega veka in hkrati začel predavati slovensko zgodovino od 16. stoletja naprej s povsem novimi prijemi sociološke zgodovinske analize. Po zgledu francoskega zgodovinopisja je uve­ ljavljal to metodo v svojih delih, pri predavanjih in v seminarju. Zelo hitro in močno je vplival na preusmerjanje precejšnega dela študentov k novoveški zgodovini. Studij je bil v prvem obdobju ustaljen, saj sta se v času do leta 1947 zvrstila le dva študijska sistema. Do leta 1925 je bil v veljavi novim razmeram prilagojen sistem študija starih avstrijskih filozofskih fakultet; povezovanje predmetov je bilo zelo ši- r Ob SO-letnld Univerze v Ljubljani je Imel takratni predstojnik oddelka za zgodovino prof. Fran Zwitter 12. decembra 1969 na sestanku študentov in bivših Studentov referat o zgodo­ vini oddelka. V dopolnjeni študiji, ki je izšla v Zgodovinskem Časopisu XXVTI, 1973 (str. 133— 143), se je dotaknil bistvenih značilnosti razvoja oddelka do leta 1972. V publikaciji Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919—1989 (Ljubljana 1969) je kratek tekst o razvoju oddelka za zgodovino napisal Bogo Grafenauer (str. 218—222). 2 P. Zwitter, ibiđ., str. 141. 604 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 4 roko in svobodno, izpiti so se opravljali po absolutoriju. Za novi študijski sistem, ki je bil uveden leta 1925, je značilno, da je bil v bistvu enak za vse jugoslovanske filo­ zofske fakultete (Beograd, Zagreb, Ljubljana). Vpeljan je bil sistem treh izpitov A, B in C, pri čemer se je C izpit polagal po štirih, B po šestih in A po osmih semestrih. Studij je bil razdeljen na občo in narodno (= jugoslovansko) zgodovino. Pri obeh glavnih študijskih grupah za zgodovinarje je predstavljal eden od omenjenih predme­ tov A in drugi B predmet, medtem ko je mogel biti C predmet geografija, umetnostna zgodovina ali kaka druga stroka. Obča in posebna narodna zgodovina se pojavljata kot B ali C predmet tudi pri drugih študijskih skupinah (npr. pri geografiji, slavi- stiki itd.). Med študijem je bil poudarek na seminarskem delu, študentje so morali tekom študija izdelati večje število seminarskih nalog in referatov. Seveda moramo upoštevati, da so študentje takrat prinesli iz gimnazije ustrezno jezikovno znanje in da je bilo število vpisanih študentov relativno majhno. Leta okupacije so Historični seminar zelo prizadela. Nikola Radojčić, ki je sicer že kandidiral za profesorja na beograjski univerzi, je aprila 1941 odšel v Beograd in se ni več vrnil. Leta 1942 se je izselil Balduin Saria. Fran Zwitter je bil leta 1942 naj­ prej zaprt in konfiniran, nato pa je odšel po kapitulaciji Italije med partizane — tu je odigral zelo pomembno vlogo na zgodovinskem področju, saj je bil med ustanovi­ telji in kasneje prvi direktor na osvobojenem ozemlju ustanovljenega Znanstvenega inštituta. Po osvoboditvi je bil zaposlen z bojem za meje na diplomatskem področju, tako da se je vrnil na fakulteto šele leta 1948. Na fakulteti je ostal le prof. Kos. Na zahtevo italijanskih okupacijskih oblasti je Zgodovino Italije predaval kot honorarni profesor italijanski zgodovinar E. Duprè — Theseider do kapitulacije Italije 1943. Dva semestra je predaval antično zgodovino begunec iz Krakova prof. Vojeslav Mole. Po kapitulaciji Italije je bila ljubljanska univerza zaprta, predavanj ni bilo, opravljali so se le izpiti. Ko so se po osvoboditvi leta 1945 spet odprla vrata univerze, je bil Milko Kos sprva edini učitelj na zgodovinskem oddelku. Ze leta 1946 je prišlo do izpopolnitve iz­ praznjenih mest. Leta 1946 je prevzel stolico za zgodovino Južnih Slovanov Gregor Cremošnik, po svoji znanstveni usmerjenosti pretežno medievišt. Končno je bila leta 1946 na novo ustanovljena stolica za zgodovino Slovencev. Njen prvi nosilec je bil Bogo Grafenauer. Leta 1947 je zasedel novoustanovljeno stolico za zgodovino narod­ noosvobodilnega boja Metod Mikuž. Ta venia legendi se je pozneje razširila na občo zgodovino in zgodovino narodov Jugoslavije po prvi svetovni vojni. S prvo katedro za najnovejšo zgodovino na jugoslovanskih univerzah je M. Mikuž postavil temelje za preučevanje naše sodobne zgodovine. Deset let je nato ostala kadrovska struktura na oddelku v bistvu neizpreme- njena. Vsa sistemizirana mesta so bila zasedena s habilitiranimi učitelji. Vzgoji no­ vega za univerzitetno kariero potrebnega kadra časi dolgo niso bili naklonjeni. Kot prvi asistent v Historičnem seminarju je bil nastavljen Ernest Turk, vendar so bila že leta 1927 mesta asistentov v seminarjih ukinjena. Leta 1944 je bil imenovan za asi- stenta-volonterja Bogo Grafenauer. Sele po osvoboditvi je prišlo do nastavitve prvih stalnih asistentov: Vasilij Melik (1947), Marjan Britovšek (1951) in Ignacij Voje (1951). Ker je ostal leta 1962 oddelek brez asistentov, je bil imenovan za novega asistenta Miroslav Stiplovšek. Po letu 1970 je imel oddelek boljše pogoje za nastavljanje asi­ stentov: leta 1971 je bil imenovan Peter Vodopivec, 1973 se mu je pridružil Janez Per- šič in 1976 Rajko Bratož. Leta 1979 so se na univerzi odprle nove možnosti za vzgojo znanstvenega naraščaja in s tem podmladka za bodoče univerzitetne učitelje. Uve­ deno je bilo mesto asistenta-stažista. Sprejeti so bili trije diplomirani zgodovinarji: Vaško Simoniti (1981), Matjaž Klemenčič (do 1982, pozneje docent za novejšo zgodo­ vino na Pedagoški fakulteti v Mariboru) in Franci Matičič (do 1981). To prakso je od­ delek nadaljeval tudi v naslednjih letih. Leta 1987 sta postala asistenta Peter Stih in Marko Stuhec, leta 1988 Bojan Balkovec, leta 1989 Boris Rađosavljević. Po smrti Gregorja Cremošnika 1958 je nastala vrzel, ki jo ni bilo možno takoj izpolniti. Del njegovih predavanj in izpite je prevzel Bogo Grafenauer. Leta 1960 sta predavanje in izpite iz zgodovine jugoslovanskih narodov (z izjemo Slovencev) pre­ vzela Ignacij Voje (obdobje od naselitve Slovanov do srede 18. stoletja) in Vasilij Me­ lik (obdobje od srede 18. stoletja do 1918). Po upokojitvi Milka Kosa (1965) je stolico za občo zgodovino srednjega veka prevzel Ferdo Gestrin. Predavanja iz pomožnih zgodovinskih ved so bila prepuščena zunanjemu sodelavcu Božu Otorepcu — znan­ stvenemu svetniku ZRC SAZU. Leta 1962 je prešel Marjan Britovšek na oddelek za sociologijo, kjer je prevzel novoustanovljeno stolico zgodovine 19. in 20. stoletja s po­ sebnim ozirom na delavsko gibanje. Medtem so bili ustvarjeni pogoji, da bi se ves kompleks slovenske zgodovine od naselitve do prve svetovne vojne (podobna delitev je bila že izvršena za zgodovino jugoslovanskih narodov), ki je bil zaseden po profe­ sorju B. Grafenauerju, razdelil na dve obdobji, starejše in novejše. Leta 1969 sta Va­ silij Melik in Janko Pleterski prevzela zgodovino Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov od srede 18. stoletja do prve svetovne vojne; V. Melik je predaval starejši (do 1878), J. Pleterski pa novejši del te zgodovine. Na željo študentov je bil kmalu po ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 4 605 osvoboditvi uveden poseben kurz predavanj iz zgodovine starega Vzhoda. Do leta 1980 je ta predmet predaval akademik, upokojeni redni profesor pravne fakultete Viktor Korošec, po letu 1988 pa ga predava kot zunanji sodelavec asistent Pedagoške akade­ mije v Mariboru Janez Marolt. Leta 1975 se je upokojil Fran Zwitter. Začasno se je rešilo vprašanje nadomešča­ nja njegovih predavanj in seminarjev ter opravljanje izpitov iz obdobja, ki ga je po­ krival (obča zgodovina novega veka od 1500 do 1918), na ta način, da so snov njegovih predavanj in izpite prevzeli P. Gestrin, V.Melik in J. PletersM. Leta 1979 je stolico obče zgodovine novega veka prevzel Peter Vodopivec. Njegova venia legendi pa je vezana le na obdobje od francoske revolucije do leta 1918. Ker je ostalo obdobje obče zgodovine od 1500 do konca 18. stoletja nepokrito, je to vnesel v okvir svojih preda­ vanj Ferdo Gestrin, ki je predmet obče zgodovine srednjega veka preimenoval v občo zgodovino fevdalizma. Po upokojitvi Metoda Mikuža (1981) oziroma po njegovi smrti (1982) je prišlo do personalne delitve predmeta sodobna zgodovina. M. Mikuž je namreč pokrival tri ob­ dobja v okviru katedre za sodobno zgodovino: obdobje med obema vojnama, obdobje NOB in obdobje po letu 1945. Predaval je paralelno občo zgodovino in zgodovino ju­ goslovanskih narodov po letu 1918. Do delne personalne delitve predavanj po časov­ nih obdobjih je prišlo že leta 1972, ko je Miroslav Stiplovšek prevzel predavanja iz slovenske in jugoslovanske zgodovine med obema vojnama. Leta 1981 pa je začel s predavanji iz obdobja po letu 1945 Dušan Nečak. Po odhodu M. Mikuža je ostalo nepokrito obdobje NOB in obče zgodovine 1941—1945. Začasno sta si to snov delila M. Stiplovšek in D. Nećak, nakar jo je v celoti prevzel honorarni zunanji sodelavec, znanstveni svetnik Inštituta za novejšo zgodovino Tone Ferenc. Precejšnja kadrovska vrzel je nastala, ko so odšli v pokoj kar štirje učitelji, ki so pokrivali ključna obdobja v predmetniku: Bogo Grafenauer (1982), Janko Pleterski (1982), Ferdo Gestrin (1983) in Jože Kastelic (1979). Njihov odhod je otežil redno izva­ janje študijskega programa za zgodovino Slovencev do srede 18. stoletja, za zgodovino Slovencev in zgodovino jugoslovanskih narodov od 1870 do 1918, občo zgodovino fe­ vdalizma in antično zgodovino. Delna rešitev je bila izvedena tako, da so še naprej deloma sodelovali upokojeni učitelji (B. Grafenauer do 1985, J. Pleterski do 1984 in Jože Kastelic do 1985), del predavanj in izpite pa so prevzeli redni sodelavci oddelka (I. Voje občo zgodovino fevdalizma do 1986, po letu 1985 tudi starejšo slovensko zgo­ dovino v I. letniku; od 1987 predava del starejše slovenske zgodovine v I. letniku — od naselitve do 1500 — tudi J. Peršič). Izbrana predavanja iz starejše slovenske zgo­ dovine za III. letnik sta prevzela dva zunanja sodelavca: višji znanstveni sodelavec ZRC SAZU Darja Mihelič (1983 docent) in bibliotekarski svetovalec Branko Reisp (1983 izredni profesor). Stolico za antično zgodovino je zasedel leta 1985 Rajko Bratož, po stroki zgodovinar in klasični filolog. Leta 1986 je Janez Peršič zasedel stolico za občo zgodovino srednjega veka. Leta 1982 je Vasilij Melik v celoti prevzel predavanja in seminarje iz slovenske zgodovine od srede 18. stoletja do 1918, vključeval pa je tudi posamezna poglavja iz zgodovine jugoslovanskih narodov. Od leta 1988 predava zgodovino jugoslovanskih narodov od srede 18. stoletja do 1918 višji znanstveni so­ delavec Inštituta za novejšo zgodovino Franc Rozman. Tako so s prevzemom dodatnih pedagoških obveznosti s strani rednih sodelavcev oddelka in s pomočjo honorarnih zunanjih sodelavcev, ki so si pridobili na podlagi habilitacije tudi nazive univerzitet­ nih učiteljev, pokriti vsi predmeti, predvideni v učnem programu.8 Posebno pozornost je oddelek za zgodovino posvečal po osvoboditvi praktičnemu pedagoškemu izobraževanju bodočih učiteljev zgodovine. Do leta 1976 je metodiko pouka zgodovine predaval kot zunanji sodelavec inSpektor Bogo Stupan. V šolskem letu 1976/77 ga je nasledil kot redno nastavljen predavatelj Stefan Trojar. S tem je oddelek dobil učitelja, ki je začel sistematično in strokovno poglobljeno izvajati prak­ tične oblike pedagoškega izobraževanja Studentov zgodovine (hospitacije, nastopi). Poglavitna dejavnost univerzitetnih učiteljev je brez dvoma pedagoško delo, ki pa je pogojeno v poglobljeni in sprotni raziskovalni dejavnosti.'Vendar je delo aka­ demskega učitelja na pedagoškem področju uspešnejše, če dela v ugodnih pogojih in če je v veljavi čimbolj dognan in ustaljen študijski program. Po letu 1947 so se re­ forme univerzitetnega študija vrstile kot na tekočem traku. Bile so povezane s celot­ nim izobraževalnim sistemom, kar je negativno vplivalo na nivo študija. Učinek re­ forme je bil običajno ravno nasproten, od tega, kar so kreatorji reform pričakovali. Fakultete in posamezni univerzitetni učitelji so se upirali nepremišljenim in prena­ glim spremembam študijskih programov, vendar so le delno uspeli v svojih prizade- 3 Kadrovsko starile ob sedemdesetletnici oddelka za zgodovino: redni sodelavci — 4 redni profesoru : Vasilij Melik, Ignactt Voje, Miroslav StlplovSek, DuSan Nećak; 1 izreden profesor: Peter vodopivec: 3 docenti: Rajko Bratož, Janez Perai« In Vaško Simonlti; 1 viali predavatelj: Stefan Trojar; 4 asistenti: Peter Stih. Marko Stuhec. Bojan Balkovec In Boris Rađosavljević; 3 knjižnični delavci: bibliotekarja Nataäa Stergar in Matjaž Rebolj, visli knjižni manipulant Maj­ da Čuden; 1 pisarniški referent: Ljudmila Langerholz; znnan.11 sodelavci — 2 redna profesorja: Tone Ferenc in Božo Otorepec; 3 izredni profesorji: Jože Zontar, Branko Relsp. Prane Rozman; 1 docent: Darja Mihelič; 1 asistent: Vladimir 2umer; 1 arhivski svetnik: Ema Umek. BOB ZGODOVINSKI ČASOPIS « . 1990 . 4 vanjih.4 Prof. Kos je nekoč prizadeto dejal : »Pustijo naj, da se vsaj ena reforma izteče do kraja, da bomo lahko ugotovili, kaj je dobro in kaj slabo«. :. Prva reforma je bila izvedena že leta 1947. Temeljiteje je posegla v študijski režim na zgodovini reforma leta 1949. Urejena je bila po zveznem načrtu o študiju na filozofskih fakultetah. Ta je bila sicer nebistveno modificirana z začasnim pravilni­ kom o študiju na filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1953.' Z reformo leta 1949 je bil uveden enopredmetni študij zgodovine. Zaradi odprave latinščine v srednjih šolah (ostala je le na klasični gimnaziji v Ljubljani in Mariboru) in uveljavljanja angle­ ščine kot obveznega srednješolskega živega jezika je bilo ovirano delo v seminarju za slovensko zgodovino. Latinščina in nemščina predstavljata dva vodilna jezika virov za slovensko zgodovino. Zato je bil v enopredmetni študij zgodovine vgrajen enoletni kurz latinščine (po 4 ure) in poldrugoletni kurz nemščine. V letu 1957 je prišlo v štu­ diju zgodovine na filozofski fakulteti do novih sprememb. Zaradi skrajšanja gimna­ zije na štiri leta (1958) in uvedbe osemletke je postavila prosvetna oblast zahtevo t>o dvopredmetnih skupinah. Zato je bil pri zgodovini pod A obseg predavanj zmanjšan za tretjino, seminarsko delo pa za petino. Ohranjena je bila tudi enopredmetna zgo­ dovinska skupina. Pri zgodovinski skupini pod A sta ostala obvezna kot dodatna predmeta latinščina in nemščina, pri zgodovinski skupini pod B pa le nemščina. Na­ daljnja sprememba je bila povezana z vztrajanjem prosvetnih oblasti, da na filozofski fakulteti z izjemo slovenščine pri nobenem srednješolskem predmetu ni dovoljen eno- predmeten študij. Zaradi časovne stiske z urami pri dvopredmetnem študiju in moč­ nega upadanja števila novincev pri študiju samostojne zgodovine je bil leta 1960 spre­ jet sklep o odpravi latinščine in nemščine kot obveznih pomožnih predmetov.8 Ena najbolj usodnih reform za študij na univerzi je bila reforma leta 1960. Po­ vzročila je bistveno spremembo študijskega programa. Smisel te diktirane reforme je bila uvedba dvostopenjskega študija (inverzija), ki je obenem dvopredmeten. Odprav­ ljen je bil enopredmeten študij. Ta sistem študija je bil najbolj dosledno uveden v Sloveniji. Prvi dve leti sta predstavljali višješolski študij, ki se je zaključil z diplomo I. stopnje, tretji in četrti letnik pa je predstavljal visokošolski študij in se je zaključil z diplomo II. stopnje. Ta sistem se je glede inverzije ohranil do danes. Rezultati teh sprememb so se kmalu negativno odrazili preusmerjanju študentov v študij starejše zgodovine. Pomanjkanje teh kadrov so čutili v arhivih, inštitutih in na univerzi pri kadrovanju znanstvenih delavcev oziroma asistentov za ustrezen predmet ali stroko. Celotna smer študija je šla bolj v smer učenja in zmanjšanja lastnega aktivnega štu- dentovega dela. Leta 1967 je bila obnovljena enopredmetna, nepedagoška študijska smer zgodo­ vine z intenzivnim kurzom latinščine in nemščine (s po 6 urami tedensko skozi dve leti) kot nadomestilom za B predmet. Ta rešitev je kmalu pokazala izredno dobre rezultate, saj smo iz te usmeritve dobili v zadnjem času več zelo perspektivnih mla­ dih znanstvenih kadrov. Veliko zaslugo imajo pri tem brez dvoma lektorji latinščine in nemščine, ki so v intenzivnem kurzu uspeli usposobiti študente za samostojno znanstveno delo na originalnih arhivskih virih. Uspeh njihovega dela je viden tudi v seminarju, kajti študentje samostojne smeri so zelo aktivni pri seminarskem delu. Pohvalno je tudi, da se mnogi študentje, ki sicer študirajo đvopredmetno pedagoško skupino, dodatno odločijo za študij enega od obeh jezikov virov. Do delne reforme študija v zvezi z nalogami, ki jih je postavil novi zakon o vi­ sokem šolstvu, je prišlo leta 1976. Na dvopredmetnem študiju so se zmanjšale študij­ ske obveznosti (odprava klavzurnih nalog, odprava seminarskih nalog, ostalo je le Še diplomsko delo). Zaradi zahteve, da je treba omogočiti dokončanje študija v predpi­ sanih štirih letih, je prišlo do zmanjšanja obsega obveznega seminarskega dela. Pri­ zadeti so bili seminarji, kjer so se obravnavala starejša zgodovinska obdobja.7 V okviru delne reforme študija zgodovine leta 1976 je prišlo na oddelku za zgo­ dovino do uvedbe študija arhivistike. Redna predavanja iz arhivistike so se začela jeseni 1979 v II. (Arhivistika I) in III. letniku (Arhivistika II) zgodovine za študente samostojne smeri. Edino na oddelku za zgodovino v Ljubljani je možno v Jugoslaviji 4 B. Grafenauer, Vpraäanje sodobnega stanja slovenskega zgodovinopisja kot znanosti In zgodovine v sistemu Izobraževanja v Sloveniji, Zgodovinski časopis, SB, 1982, str. 183—196. V pri­ spevku omenja svoja prizadevanja (z navajanjem nekaterih neobjavljenih dokumentov Iz last­ nega arhiva) In prizadevanja oddelka, И naj bi oblažila negativne učinke reform šolstva. O sta­ liščih strokovnih zgodovinskih druStev do uvajanja reform študija zgodovine glej študijo I. Vole. Uloga stručnih lstorljsldh društava u oblikovanju programa sadašnjeg usmjerenog obrazovanja i reformi »usmjerenog« obrazovanja na univerzitetu, Nedelja marksističkih rasprava '85 — isto- riografija. marksizam 1 obrazovanje, Beograd 1986, str. 296—219. s Univerza v Ljubljani. Seznam predavanj za zimski semester 1950/51. LJubljana 1950, str. 35; B. Grafenauer. Reforma školskog sistema 1 problem studija na filozofskim fakultetima, Uni­ verzitet danas. I. 1960, str. 173—181. " Odločno Je temu nasprotoval B. Grafenaner, И Je to svoje stališče razložil in dokumen­ tiral v razpravi Vprašanje sodobnega stanja slovenskega zgodovinopisja, ZC 1982, str. 189—190. ' Program za študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani 1971; za spremembe 1976/ 78 glej Isto, Ljubljana 1978 In Studijski program Filozofske fakultete v LJubljani, LJubljana 1977. str. 37—43. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 4 607 študirati arhivistiko na III. stopnji in si pridobiti magistrski naziv, prav tako je mo­ žno doseči doktorat iz arhivistike. V študijskem letu 1985/86 je prišlo na pritisk od zunaj do nove reforme študij­ skega programa. Ta je povzročila ukinitev prve stopnje in uvedbo samo štiriletnega visokošolskega študija na filozofski fakulteti. Kljub temu, da je v programu študija zgodovine ohranjena inverzija, je prišlo do izenačenja A in B programa tudi v III. in IV. letniku. Zaradi tega je bilo treba prerazporediti predavanja in seminarje (mož- ' nost izbire po semestrih!) in uvesti dve diplomski nalogi, eno za A in drugo za B predmet. Arhivistika I je bila v II. letniku odpravljena, Arhivske vede pa so kot predmet z uvedbo seminarja razporejene v III. in IV. letniku.8 Ker se je število študentov pri seminarjih izredno povečalo zaradi izenačenja A in B predmeta, je aktivno delo s študenti otežkočeno. Rešitev iz te zagate iščemo v poglobljenem individualnem delu s tistimi študenti, pri katerih ugotovimo izrazit in­ teres za raziskovalno delo. Uspešen poskus je bil izveden v šolskem letu 1987/88, ko je prišlo na pobudo takratne direktorice Arhiva Slovenije, arhivskega svetnika Eme Umekove do organiziranja dopolnilnega seminarja, ki je bil namenjen manjšemu šte­ vilu slušateljev. Seminarja, ki je trajal po dve uri, se je redno, vsakih 14 dni, udele­ ževala skupina okrog 15 študentov. Sestajali so se z mentorico prof. Umekovo in gosti v prostorih Arhiva Slovenije. Obravnavali so zapuščinske spise, brali in interpretirali tekste ter razpravljali o širših zgodovinskih problemih.9 Prof. Umekova je 10 let kot zunanji sodelavec predavala v okviru Arhivistike I v II. letniku, nato pa še dve leti sodelovala pri proseminarju v II. letniku za študente samostojne smeri. Na njeno po­ budo so se v zadnjem času mnogi študentje navdušili za arhivsko delo, za raziskova­ nje starejših obdobij slovenske zgodovine. Izdelali so s pomočjo prof. Umekove odlič­ ne diplomske naloge, ki so bile nagrajene s Prešernovo nagrado za študente, deli na­ log pa so bili tiskani v Zgodovinskem časopisu ali Kroniki. Prav zato zasluži prof. Umekova za požrtvovalno nehonorirano delo iskreno zahvalo. Popestritev in obogatitev študija predstavljajo gostovanja priznanih univerzitet­ nih učiteljev in znanstvenih delavcev z jugoslovanskih in tujih univerz in institutov. Odziv študentov na ta predavanja je dokaj velik, čeprav so večinoma v tujem jeziku. Posebej bi omenil enotedenski ciklus predavanj iz bizantologije, ki ga je imel oktobra 1989 naš rojak, priznani bizantolog Jadran Ferluga, upokojeni redni profesor univerze v Miinstru. Vzbudil je izredno zanimanje pri študentih, saj se je vsakega predavanja udeležilo okrog 60 slušateljev. Statistični podatki tudi nekaj povedo o rezultatih sedemdesetletnega dela članov oddelka za zgodovino. Od ustanovitve univerze do konca leta 1989 je iz zgodovine (vi­ sokošolska diploma) diplomiralo 750 slušateljev. Večina diplomirancev se je odločila za pedagoško delo na srednjih in deloma osnovnih šolah. Manjši del, predvsem tisti, ki so diplomirali iz nepedagoške enopredmetne smeri, pa so se vključili v razisko­ valno, arhivsko ali muzejsko delo. Več kot polovica tistih, ki so zaključili višješolski študij na I. stopnji, je nadaljevala študij na II. stopnji in ga uspešno zaključila. O uvajanju študentov v znanstveno delo dokazujejo številne Prešernove nagrade za di­ plomsko ali seminarsko nalogo oziroma obdelavo razpisane teme. Do zdaj je Prešer­ novo nagrado (univerzitetno ali fakultetno) prejelo 32 študentov zgodovine.1' Diplomanti zgodovine imajo od leta 1960 možnost, da nadaljujejo podiplomski študij (kot ga običajno imenujemo, študij III. stopnje). Na zgodovinskem oddelku ob­ stajata dve smeri podiplomskega študija: za starejšo dobo do 18. stoletja in za no­ vejšo dobo od začetka 19. stoletja dalje. Enaka časovna delitev je tudi za podiplomski študij iz arhivistike. Studij je v glavnem individualen, vrši se v obliki konzultacij in traja dve leti. Prvi si je pridobil magistrski naziv Jože Koronec iz Maribora (1970 je doktoriral in postal prvi profesor za zgodovino na Pedagoški akademiji v Maribora). Doslej je bil naziv magistra podeljen 20 vpisanim kandidatom tretjestonenjskega štu­ dija na zgodovini." "vzgojno izobraževalni program za Studij zgodovine, veljavnost od Šolskega leta 1983/88 (broSura namenjena študentom). » Poročilo o delu »Sekcije mladih zgodovinarjev«, Zgodovinski časopis, 42, 1988. str. 297— 298. w Do leta 1978 so obstajale le univerzitetne Prešernove nagrade za Studente, kl Jih Je po- rtelleval rektor univerze. Prejeli so Jih: Peter Vođopivee 0969), Irena Vilfan In Jože Mlinaric «9701. Janez Persio 0971). Marjan DrnovSek, Stane Grande. Andrei Vòvko In Janez Tehovnik «972). Slavlca Plahuta (1973), Darja Grafenauer, Leon Marin In Vera Bukic (19741. Zvonka Šu­ mel, Jera Vodušek. Kristina Samperl, Hajko Bratož. Anton Ožlneer In Boris Gombae (1975). Marko Celebic (1978). Zdenko Cepič, Matjaž Klemencič In Daniela MHottt (1978). od leta 1979 pa so se Prešernove nagrade za Studente delile na univerzitetne (vseh 12 letno) in fakultetne, univer­ zitetne so prejeli: Andrej Pleterskl (1979), Peter Stih (1984) in DuSan Kos (1987). Fakultetne pa so orelell: Marija Pocivavšek in Sonja Rihtarlc-Anžlc (1987), Judita Pegan in Ludvik Mlhelič 09881. Dragica Bratec in Andrej Studen (1989), Matevž KoSlr (1990). " Stopnjo magistra so dosegli: Jože Koropec (1967). Boris Mlakar 09771. Boris Gombač. Andrej Vovko. Stane Granda 0978). Rajko Bratož (1979), Jera Vodušek (1980). Franc Stukl (19821. Vinko Ra15o 09831. Eva Holz. Irena Godina in Stane Južnic (19841. Zdenko Ceoie, Jure Perov- šek in Vida Deželak (1985). Oto Luthar, Jože Princlo in Janez Cvirn (19861. Drago Novak in Dam­ jan GuStin 09871. Ivo Rendic-Miocevic Je maglstriral na oddelku za pedagogiko iz metodike zgo­ dovinskega pouka. 608 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 4 Najvišjo znanstveno stopnjo, ki jo lahko doseže diplomiranee zgodovine, je dokto­ rat znanosti. Doktorsko tezo lahko prijavi tisti diplomiranee zgodovine, ki je dosegel stopnjo magistra, ali imel objavljena pomembnejša zgodovinska dela. Od ustanovitve univerze do leta 1989 je doktorsko tezo uspešno obranilo 53 kandidatov.1* Oddelek za zgodovino je od vsega začetka predstavljal koncentracijo znanstve­ nega potenciala s področja zgodovine. Posebna značilnost znanstvenega dela na od­ delku za zgodovino je bila specializacija in individualno znanstveno delo posamezni­ kov. Toda kmalu po osvoboditvi so se posamezni člani oddelka za zgodovino vključili v večje znanstvene projekte zunaj fakultete (inštituti, SAZU, arhivi). Z ustanovitvijo Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete leta 1978 so se člani oddelka za zgodovino vključili v program »-Raziskovanje zgodovine Slovencev«. Z zagotovitvijo materialnih stroškov za znanstveno delo so se pogoji za raziskovalno dejavnost precej izboljšali. Knjižnica oddelka za zgodovino ima posebno vlogo pri razvoju oddelka. Pred­ stavlja nepogrešljiv instrumentarij za učno osebje in za študente. Do leta 1950 so knjižnico urejali asistenti (E.Turk, Fr. Petre, B. Grafenauer, V. Melik. I. Voie). Tega leta je dobil oddelek za zgodovino bibliotekarko Slavko Kajba-Milić, po stroki diplo­ mirano zgodovinarko. Bila je zelo priljubljena in uspeSna pri svojem delu. Zal jo je prezgodnja smrt leta 1968 iztrgala iz naših vrst. Takrat je knjižnica štela okrog 24.000 zvezkov. Knjižni fond je hitro naraščal, vsako leto se je povečal do 500 novih zvezkov. Poleg tega je bila v knjižnico inkorporirana še knjižnica Zgodovinskega društva za Slovenijo, ki nastaja iz zamenjav z Zgodovinskim časopisom. Knjižnica šteje danes preko 50.000 zvezkov in hrani nekatere zelo redke knjige in revije. Leta 1968 je bi­ bliotekarsko mesto zasedla Olga Janša-Zorn. Leta 1972 je uspelo pridobiti še eno de­ lovno mesto bibliotekarja, ki ga je zasedla Nataša Stergar. Ko je Olga Janša-Zorn odšla leta 1980 na Pedagoško akademijo v Ljubljani, je njeno mesto zasedel Matjaž Rebolj. Poleg bibliotekarjev pomagajo pri urejanju knjižnice tudi knjižnični mani­ pulanti. Leta 1968 je ta dela prevzela Cilka Smolič. Po upokojitvi leta 1972 jo je na­ sledila Marjanca Cvek-Centrih. Ko je leta 1980 zapustila oddelek in odšla na drugo delovno mesto, je postala višji knjižnični manipulant Majda čuden. Ker se je izredno povečalo administrativno delo, je leta 1987 ob razumevanju fakultetnih organov uspe­ lo razpisati delovno mesto pisarniškega referenta. To delo je eno leto opravljala Jana Cedilnik, leta 1988 pa je na njeno mesto prišla Ljudmila Langerholc. Povečanje knjiž­ nega fonda je preseglo razpoložljive skladiščne prostore. Vodstvo dekanata FF je z uvidevnostjo pomagalo rešiti prostorski problem knjižnice. Na hodniku so na obeh straneh postavili zelo uporabne zaprte knjižne omare. Oddelek je dobil tudi osnovno računalniško opremo, s čemer se je začela modernizacija poslovanja knjižnice in pisarne. V naslednjem obdobju so pred oddelkom za zgodovino nekatere prednostne na­ loge, ki nakazujejo persoektive nadaljnjega razvoja. Se vedno ni zadovoljivo rešeno kadrovsko vprašanje. Nekatere ključne katedre (npr. starejša slovenska zgodovina, zgodovina jugoslovanskih narodov v 19. stoletju) nimajo stalnega nosilca stroke. Lah­ ko pa smo optimisti, kajti prepričani smo, da se pri izbiri asistentov nismo zmotili, da smo izbrali prave, perspektivne kadre in da lahko v bližnji prihodnosti pričaku­ jemo njihovo dozorenje. Prav tako bo nujno treba preoblikovati študijski orogram, prilagoditi študij zgo­ dovine novim ootrebam in predvsem dvigniti njegovo kvaliteto. V prvi vrsti bo treba ukiniti inverzijo študija, pri študiju pa dati večji poudarek seminarjem in seminar­ skemu delu. Zavedamo se, da je to najodgovornejše delo. H je pred nami. Razširiti in poglobiti moramo tudi sodelovanje z nekaterimi domačimi in tujimi univerzitetnimi institucijami in znanstvenimi ustanovami. Predvsem bi omenil dunajsko univerzo in österreichisches Ost.- und Südosteuropa- Institut na Dunaju, univerzo v Gradcu, ce­ lovško univerzo, univerzo v Trstu, od domačih pa moramo nadaljevati dobro utečene odnose z zgodovinskim oddelkom Pedagoške fakultete v Mariboru in Odsekom za po­ vijest Filozofske fakultete v Zagrebu. Za svoje požrtvovalno delo na pedagoškem, organizacijskem in znanstvenem pod­ ročju so prejeli člani oddelka za zgodovino številna priznanja in odličja. Častni do- 12 Doktorat zgodovinskih znanosti so dosegli: Ernest Turk 0923), Aleksander Jelacič 0924), Vera VabiSeva (1925), Fran Vatovec (1927). Pavle Blaznlk 0928), Pran Zwitter 0929), France Skerl (1939), Anton Krosi 0941). Stanko Jus 0944), Bogo Grafenauer 0944). Maks Miklavcie (1945), Metod Mikuž 0946). Vasilil Mellk (1959). Marian BritovSek In Ferdo GesMn O960), Jože Sorn (1962). Janko Pletersld 0963). Duäan Biber in Knaeii Voje (1964), Petko Luković. V. Muibegovtče- va in Miroslav Pahor (1965), Miroslav Stiplovšek In Marila Verbieeva 0966). Tone Zorn 0968). Jaroslav SaSel (1969), Jože Koronec (1970), Milica Kacin-Wohlnz (1971). France Kresal in Momčilo Ze*ević (1972). Milan Zevart 09741, Janko Prunk. France TSozman in Jože Zontar 0977), Jože Pirtevec. Jasna Fischer. DuSan Nećak in Peter Vodopivec 0978). Katica Kobe-ArzenSek (1980). Branko Reiso (1982). Matiaž Klemencič in Daria Miheliö (1983). Janez Persi«. Haiko Bratož in Jusuf Osmani (iz arhivistike) (1986). Božo Otorenec in Вгчпко MaruSiB 09871, Vera Kržišnik- Bukić in Zdenko Cepič (1988). Olea Jansa-Zorn. Branko Božič. Vaško Simoni« in Ljubica SuligoJ (1989). "' Kulturna skupnost. Domžale: Krka, tovarna zdravil. Novo mesto. 3$ 'hi. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 4 609 Po proslavi ob 70-letnici oddelka za zgodovino 19. II. 1990 je spominsko obeležje na hodniku oddelka za zgodovino odkril akademik, zaslužni redni profesor dr. Bogo Gra- fenauer s priložnostnim nagovorom. Na proslavi je imel referat o delovanju oddelka za zgodovino v sedemdesetih letih predstojnik oddelka za zgodovino redni profesor dr. Ignacij V oje. K jubileju oddelka je čestital predstojnik oddelka za zgodovino Pe­ dagoške fakultete v Mariboru izredni profesor dr. Matjaž Klemenčič in izročil kot spo­ minsko darilo sliko akademskega slikarja Albina Krambergerja. V vitrinah na ho­ dniku so bibliotekarji prikazali utrinke iz delovanja oddelka na podlagi slikovnega gradiva. Na fotografiji je na desni strani vidno spominsko obeležje pokojnim profesorjem zgo­ dovine na ljubljanski univerzi, sicer pa prikazuje del udeležencev proslave v pogo­ voru pred odkritjem spominskega obeležja. ktorat Univerze v Ljubljani sta prejela Milko Kos (1969) in Fran Zwitter (1985) ; na­ ziv zaslužni profesor pa: Fran Zwitter (1977), Metod Mikuž (1981), Bogo Grafenauer (1984) in Ferdo Gestrin (1987). Ideja, da bi se umrlim akademskim učiteljem na oddelku za zgodovino oddolžili na nek dostojen način, je bila že dlje časa prisotna v razgovorih in na sejah sodelav­ cev oddelka za zgodovino. Ob proslavah 70-letnice Filozofske fakultete pa smo skle­ nili, da to zamisel uresničimo. Obrnili smo se na samostojnega umetnostnega obliko­ valca Doreta Peljhana, ki je k realizaciji zamisli pritegnil še dva sodelavca. Študent arhitekture Boštjan Okorn je zamisel arhitektonsko oblikoval, akademski kipar Peter Reberšek je podpise pokojnih profesorjev vlil v bron. Imeli smo sicer nekaj težav s finančnim pokritjem relativno majhnih stroškov, vendar nam je uspelo za izvedbo spominskega obeležja pridobiti soglasje fakultetnih organov in nekaj sponzorjev.12* Omenjenim trem izvajalcem se za njihov prispevek iskreno zahvaljujem, ker so se odrekli delu honorarja. Potrebno je še pojasniti, zakaj smo se odločili za podpise in ne za kakšno drugo obliko upodobitve pokojnih profesorjev. Prof. Anton Trstenjak je zapisal, »da nam človek in njegova podoba kar diha iz pisave«.1* Temu bi lahko dodali, da je tudi pod­ pis veren odraz osebnosti posameznika. S svojim podpisom so naši zaslužni akadem­ ski učitelji v času univerzitetne kariere desetletja podpisovali indekse študentov in kot predstojniki oddelka razne dopise. Podpisi so ostali enaki in se niso bistveno spre­ minjali, njihovo podobo pa hrani vsak zase in na svoj način v svojem srcu. •* Anton Trstenjak, Človek In njegova pisava, Ljubljana 1886, str. 11. 610 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 • 4 Plošča s podpisom enega izmed prvih profesorjev zgodo­ vine na ljubljan­ ski univerzi, dr. Gregorja ČremoS- nika Na skromen in trajen način se je oddelek za zgodovino ob svoji sedemdesetlet­ nici oddolžil profesorjem : dr. Ljudmilu Hauptmannu (1884—1968)", dr. Nikoli Radoj- čiću (1882—1964),15 dr. Milku Kosu (1892—1972),w dr. Franu Zwittru (1905—1988),17 dr. Gregorju Cremošniku (1890—1958)18 in dr. Metodu Mikužu (1909—1982).19 Del svojega življenja so posvetili vzgoji novih zgodovinskih kadrov in vtkali svoje delo v razvoj oddelka za zgodovino. Za vse to smo jim od srca hvaležni! Ignacij Voje Zusammenfassung ZUM SIEBZIGSTEN JUBILÄUM DEB FACHSCHAFT GESCHICHTE AN DEB PHILOSOPHISCHEN FAKULTÄT IN LJUBLJANA Ignacij Voje Im Beitrag wird ein Überblick über das Wirken in der Fachschaft Geschichte an der Philosophischen Fakultät von Ljubljana gegeben, und zwar in der Zeitspanne vom Februar 1920, als durch die Ernennung von Dr. Ljudmil Hauptmann zum Professor die ersten Vorlesungen begannen, bis zum Ende des Jahres 1989. Eingehend wird die Per­ sonalstruktur behandelt. Während der siebzig Jahre haben in der Fachschaft Ge­ schichte 24 Hochschullehrer unterrichtet. Bei einigen Fächern wurden auch Mitarbei­ ter anderer Einrichtungen herangezogen, was noch heute geschieht. Zur Zeit ist die Personalstruktur in der Fachschaft wie folgt: 9 Hochschullehrer, 4 Assistenten, 3 Bi­ bliotheksmitarbeiter und eine Bürokraft; von den freien Mitarbeitern sind 6 Lehrer und ist einer Assistent. Das Studienprogramm war bis zum Jahr 1947 im großen und ganzen gleichblei­ bend und einheitlich für alle philosophischen Fakultäten Jugoslawiens. Es war einge­ teilt in allgemeine und nationale Geschichte. Es wurde ein System von drei verschie­ denen Studienabschlüssen eingeführt: Diplom A, Diplom B und Diplom C. Während die Gegenstände A und B die allgemeine und die nationale Geschichte darstellten, konnten als Gegenstand C Geographie, Kunstgeschichte oder ein anderes Fach ge­ wählt werden. In dieser Fachaufgliederung gab es bis zum Ende des 2. Weltkrieges keine wesentlichen Veränderungen. Nach dem 2. Weltkrieg wurde das Studienpro­ gramm um den Lehrstuhl für Zeitgeschichte erweitert 14 B. Grafenauer, Ljudmil Hauptmann, zgodovinski časopis XXII, 1968, str. 311—312. 15 B. Grafenauer, Nikola Radojčić, ZC XXI, 1967, str. 231—233. M B. Grafenauer, znanstveno delo Milka Kosa (ob 60-letnlcl) — z bibliografijo, zC VI—vn, 1952—53, str. 9—29; Isti, Ob sedemdesetletnici Milka Kosa — z bibliografijo (1»53—1982), ZC XVL 1982, str. 171—175; F. Gestrln, In memorlam akademiku In profesorju dr. MUku Kosu, ZC 28, 1972, str. 5—10, B. Grafenauer, Bibliografski pregled dela Milka Kosa 1963—1972, Ibid.. str. 10—12. 17 B. Grafenauer, Ob äestdesetletnlcl Frana Zwltterja (z bibliografijo), ZC XIX—XX, 1965— 1966, str. 7—21 ; Isti, Fran Zwitter — osemdesetletnlk, — z bibliografijo 1966—1984, ZC 39, 1985, str. 5—11 ; Isti, In memorlam, akademik prof. dr. Fran Zwitter, ZC 42, 1988, str. 159—163. " B. Grafenauer, In memorlam Gregor Cremošnlk — z bibliografijo, ZC ХП—ХШ, 1958— 59, str. 313—325. 18 F. Gestrln, Metod Mlkuž — äestdesetletnik, ZC 23, 1989, str. 193—199, O. Janäa-Zorn, M. Stiplovšek, Bibliografija prof. dr. Metoda Mikuža. ibid., str. 201—209; M. Stlploväek, Ob sedemde­ setletnici prof. dr. Metoda Mikuža, zC 33, 1979, str. 609—812, N. Stergar, Bibliografija prof. dr. Me­ toda Mikuža za obdobje 1970—1979, ibid., str. 613—615; M. Stlploväek, In memorlam profesorju dr. Metodu Mikužu, ZC 37, 1983, str. 117—120, N. Stergar, Bibliografija dr. Metoda Mikuža (urejena te­ matsko), Ibid., str. 121—127. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • imo -4 eil Eine größere Veränderung im Lehrprogramm brachte erst 1960 die Hochschulstu­ dienreform. Eingeführt wurde das stufenweise Studium (sog. Inversion des Studiums). Die ersten zwei Studienjahre wurden als ein höheres Studium, das dritte und vierte Jahr als Hochschulstudium betrachtet. Das Studium enthielt zwei Fachgegenstände und wurde den Bedürfnissen der Lehrerausbildung angepaßt. Später wurde das Stu­ dium in der Fachschaft so organisiert, daß es auch als nichtpädagogisches Einzelfach­ studium betrieben werden konnte, mit einem intensiven Kurs in Deutsch und Latein, den Sprachen der Qu eilen werke für die slowenische Geschichte. Auf der höheren Stufe wurde für die nichtpädagogische Gruppe noch das Studium der Archivwissen­ schaften eingerichtet. Diplomierte Absolventen dieser Richtung sollten den Mangel an den entsprechenden Berufsprofilen in wissenschaftlichen Instituten, Archiven und Museen beheben. In der Zeit von der Gründung der Universität im Jahre 1919 bis zum Jahre 1989 haben 750 Studenten die Diplomprüfung (Hochschuldiplom) aus dem Fach Geschichte abgelegt. Das Magisterstudium — Postdiplomstudium (sog. III. Stufe des Hochschul­ studiums) —, das im Jahr 1960 eingeführt wurde, haben bisher 20 Kandidaten abge­ schlossen, ihre Doktorarbeit aus den Geschichtswissenschaften haben in dieser Zeit 53 Kandidaten, erfolgreich" verteidigt Die Fachschaft Geschichte stellte von Anfang an auch eine Konzentration des wissenschaftlichen Potentials auf diesem Gebiet dar. Ein besonderes Merkmal der wissenschaftlichen Tätigkeit in der Fachschaft bestand in der Spezialisierung und individuellen Forschungsarbeit der einzelnen Mitglieder. Nach dem Jahr 1978 schlossen sich diese im Rahmen des Wissenschaftlichen Instituts der Philosophischen Fakultät auch dem Programm »Erforschung der Geschichte der Slo­ wenen« mit an. Eine besondere Rolle bei der Entwicklung der Fachschaft kommt auch der Fach­ schaftsbibliothek zu. Heute verfügt sie über einen Bestand von über 50.000 Einheiten, unter denen sich auch Bücher und Zeitschriften von großem Seltenheitswert befinden. Betreut wird sie von zwei Bibliothekaren und einem Bibliothekshelfer. Anläßlich der Siebzigjahrfeier des Bestehens der Fachschaft Geschichte wurde dort auf dem Korridor eine Gedenktafel mit den künstlerisch gestalteten Namenszü­ gen der verstorbenen Geschichtslehrer enthüllt (Dr. Ljudmil Hauptmann (1884—1968), Dr. Nikola Radojčić (1882—1964), Dr. Milko Kos (1892—1972), Dr. Fran Zwitter (1905— 1988), Dr. Gregor Cremošnik (1890—1958), Dr. Metod Mikuž (1909—1982)). Slovenska matica 61001 Ljubljana, Trg osvoboditve 7, pp. 458, tel.: (061) 214 190 Sredi decembra 1990 je izšla knjiga Fran Zwitter O. SLO VENSKEM NARODNEM VPRAŠANJU Razvoj slovenskega narodnega vprašanja in dozorevanje sloven­ skega naroda od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne je ena izmed poglavitnih, če ne sploh najvažnejša tema znanstvenega dela pokojnega akademika in zaslužnega univerzitetnega profesorja dr. Frana Zwittra. Izbor Zwittrovih razprav ni pomemben le za spoznavanje naše najnovejše zgodovine in za zgodovinarje, marveč za široko kulturno občinstvo, ki ga zanimajo še danes žgoča slovenska narodna vpra­ šanja in še posebej za vsakogar, ki ga zanima predvojna pot v vsta­ jo 1941. Knjigo je uredil in s komentarjem opremil prof. dr. Vasilij Melik. Knjigotrška cena zbornika je 620 din, cena za člane Slovenske matice in zgodovinskih ter muzejskih društev pa le 430 din. Dodaten popust velja za kupce Matičine zbirke.