je oblikovanje vkljucujocega in prije­tnega vzdušja ter ustvarjanje dostopnih prostorov in aktivnosti. Zaradi izgube sluha in s tem povezanimi težavami pri komunikaciji in interakciji z drugimi se nekateri umaknejo iz socialnega življe­nja. Na podrocju duševnega zdravja in pri reševanju socialnih težav (na primer socialne tesnobe) je potrebno zagotavljati podporo, kot je lahko pogovor s usposo­bljenim strokovnjakom. 
Katja Bhatnagar 
Vir: Bogataj, Nevenka & Košmerl, Tadej & Vec, Ta-nja & Kroflic, Robi & Gaberšcik, Alenka & Kovacic, Matija & Sovinc, Andrej. (2023). Znamenja trajnosti. https://www.researchgate.net/publication/ 376557885_Znamenja_trajnosti 
ZNAMENJA TRAJNOSTI 
Ob lanskoletnih katastrofalnih popla­vah v Sloveniji, visokih temperaturah in dolgotrajni suši in tudi drugih naravnih ujmah preteklih let, se lahko prav vsak zamisli o spremembah, ki se dogajajo v našem okolju in z naravo. Žal nas naravne nesrece presenecajo vse pogosteje in nam povzrocajo cedalje vec škode. Obenem danes tudi vemo, da clovek s svojim pre­komernim delovanjem onesnažuje okolje, pospešuje podnebne spremembe in kvari življenjske razmere na Zemlji že za seda­nje, predvsem pa za prihodnje generacije.
Že dobra tri desetletja se svet zato bolj ali manj uspešno prizadeva za trajnostni razvoj in v ta namen podpisuje številne mednarodne sporazume, ki poudarjajo ravnovesje med ekološkim, socialnim in ekonomskim vidikom. Trajnostni razvoj v praksi pomeni to, da kot posamezniki in družba živimo tako, da imamo dovolj, ob enem pa iz narave vzamemo (le) toliko, da to ne ogrozi blaginje tudi našim zanamcev. 
Strokovna monografija Znamenja trajnosti predstavlja slovenske primere trajnostnega ravnanja. Izdal jo je An-dragoški center Slovenije že leta 2013, oktobra 2023 pa je izšla nova, prenovljena izdaja. V njej so v prvem delu predstavlje­ni klasicni prispevki o trajnosti, v katerih je poudarjeno, da trajnost ni le modna muha zadnjih desetletij, ampak davna sopotnica clovekovih stisk in modrost preživetja naših prednikov. V prenovljeni izdaji beremo tudi o okoljski etiki, kljuc­nih smernicah na podrocju izobraževanja odraslih za trajnostni razvoj in o vzgoji za trajnostni razvoj. 
V osrednjem delu monografije so predstavljeni primeri manj znanih slo­venskih zgledov trajnosti, predvsem tisti v majhnih skupnostih, kjer trajnost pre­sega posameznika ali eno generacijo in omogoca preživetje in kakovostno bivanje znotraj naravnih meja samoobnavljanja; torej tam, kjer vlada ravnotežje med sku­pnostjo in njenim naravnim okoljem. Av-torji na podlagi teh primerov opozarjajo tudi na ravnotežje med razvojem, odpira­njem skupnosti in ohranjanjem tradicije, med mesti in vasmi, med generacijami in podobno. Nekaj predstavljenih zapisov iz osrednjega dela monografije o trajnosti na slovenskem iz preteklosti do danes smo strnili v nadaljevanju. Poseben poudarek je na upravljanju gozdov na Slovenskem, saj tu najdemo najstarejše zapise o trajnosti. 
TRAJNOSTNI ZGLEDI IZ PRETEKLOSTI 
V slovenskem prostoru idejo trajnosti najdemo že zelo zgodaj v nacrtih upra­vljanja z gozdovi. Zaradi industrije se je raba lesa vecala in površine gozda so se krcile. Ljudje so vse bolj spoznavali po-men gozda in dosegli zavedanje, da gozda ne bo vec, ce ga ne ohranijo, regulirajo njegovo secnjo in nadzirajo njegovo rabo.Že v srednjem veku so v Piranu izdali statut, ki je obravnaval trajnostno rabo drv iz panjskih gozdov, kar pomeni, da je bilo pomanjkanje lesa. Uvedli so gozdno cuvajske službe in skrbeli za regeneracijo gozda z rotacijo po površinah. 
Zelo pomemben, ne samo slovenski, ampak tudi evropski mejnik upravljanja z gozdovi in naravnimi viri je Flameck­ov gozdnogospodarski nacrt Trno­vskega gozda iz leta 1771, v katerem je napisano, da je namen nacrta omogociti »secnjo za vse vecne case«. Podobnih stavkov o smotrni rabi naravnih virov ne najdemo še stoletja kasneje, ta pa že v svojem naslovu povzame bistvo trajnosti. 
Poleg teh dveh primerov so v mono-grafiji navedeni še drugi primeri – na primer Terezijanski gozdni red za Kranj­sko, ki ima v svojih nacrtih ne samo razumevanje tega, kolikšna je kolicina razpoložljivega lesa, ampak tudi koliko casa je potrebnega za gozdni podmladek, da bo ta zrel za secnjo. Gozd nas poleg samoomejevanja pri odvzemanju (secnji), uci tudi odrekanja neposrednih koristi s tem, da investiramo nazaj v njegovo obnovitev, kar je Sloveniji urejal zakon za regeneracijo gozdov, kasneje pa zakon 
o gozdovih. 
Gozd je dober primer tudi za prikaz zaveze med prejšnjo, sedanjo in priho­dnjo generacijo. Drevesa, ki jih sekamo danes, nismo sadili mi, ampak naši pred­niki, nanje lahko gledamo s hvaležnostjo in spoštovanjem. Drevesa, ki jih sadimo mi, pa bodo sekali naši zanamci, do njih imamo odgovornost, da jim omogocimo vsaj tako dobro bivanje, kakor so ga nam naši predniki. 
V monografiji najdemo tudi prispevek 
o upravljanju vinogradov v gorskih sku­pnostnih. V preteklosti so namrec kljub fevdalnemu sistemu tudi podložniki lah­ko imeli svoj strmi kos zemlje, ki pa je bil pogosto idealen za gojenje trte. Scasoma so razmerja urejali s Gorskimi bukvami, ki so prvi pravni akti zapisani v slovenšcini. 
Pomembni viri trajnosti iz preteklosti so shranjeni tudi v številnih romanih in drugi pisani besedi. Prispevek o romanu Šavrinke opisuje zgodbe istrskih žena, ki so v Trst hodile prodajat kmecke izdelke. Prispevek o Bogojini pa prikaže primer trajnosti, ki se kaže v enotnosti skupnosti v skupnih »projektih«, na katere je ohra­njen živ spomin tudi danes med mlajšimi generacijami. Primeri so obnove cerkva, kulturnih domov, domacij po požaru in podobno, ko v skupnosti prihaja do pristne solidarnosti in prepoznavanja skupnega interesa. 

POGLEDI NA TRAJNOST DANES IN V PRIHODNOSTI 
Avtorji monografije so mnenja, da ideje trajnosti ne bomo zares živeli, ce je nismo sposobni prepoznati v kulturnem izrocilu okolij, iz katerih izhajamo. Po-trebna je povezanost z okoljem, v katerem živimo saj to pripomore k sprejemanju bolj trajnostnih odlocitev. Tudi tu avtor­ji navajajo vecino primerov trajnosti iz podeželja, kjer so se ohranile manjše sku­pnosti in nacini (so)delovanja, ki so lahko pomembni tudi za trajnost v prihodnosti. V tem pogledu avtorji predstavljajo na­slednje primere trajnosti. 
Pašništvo, ki je ponovno zaživelo v 
90. letih kot primer sodelovanja pašne skupnosti in njenih clanov, smiselne rabe in ne izrabe virov, vzor vztrajnosti in smiselnosti preseganja le tistega, kar se »izplaca«; danes pa ucilnica sobivanja tradicionalnega pašništva ob vzponu turizma in pohodništva. Drugi primer trajnosti je ohranitev avtohtone vrste krav – cike v Bohinjskih planinah; to je uspeh 15 rejcev, ki so rešili to vrsto pred izumrtjem. Tu so tudi belokranjske in druge zidanice, ki delujejo kot zadruge in temeljijo na aktivnem sodelovanju vseh clanov, odgovornosti, preglednosti in zaupanju. 
Zanimiv je tudi razvoj trajnostnega turizma na Solcavskem. Turizem v Logarski dolini se je hitro razvijal po koncu 2. svetovne vojne, pritiski na okolje pa so postali nevzdržni. Ko je Logarska dolina postala krajinski park je lokalno prebivalstvo prevzelo po­budo, ustanovilo podjetje in pridobilo koncesijo za upravljanje parka in s tem preprecila prevelike vpliva turizma na lokalno okolje. Podoben primer je tudi Dragatuš, kjer je lokalno prebivalstvo stopilo skupaj; najprej v 80ih letih, ko so preprecili izgradnjo deponije posebnih odpadkov na hidrološko pomembnem obmocju pitne vode; v zacetku tretjega tisocletja pa so preprecili izgradnjo bazne postaje enega izmed mobilnih operaterjev, ki je samo gradnjo želel iz­peljati neslišno in s soglasjem le pešcice. Bazna postaja je bila kasneje zgrajena, a na smiselni lokaciji in ob soglasju lokalnega prebivalstva. 
V zadnjem delu monografije so opisani primeri, ki nakazujejo pot v prihodnost z zgodbami ljudi, ki plujejo proti toku, obujajo stare oblike ali pa ustvarjajo nove oblike trajnosti. To je vi-dno predvsem preko novonastalih oblik skupnosti – ce so se v preteklosti ljudje združevali predvsem zaradi preživetja, je danes to predvsem duševna potreba, ki povezuje ljudi v krožke, društva, skupine in skupne projekte. Opisani so krožki rocnih spretnosti, ponovno obujanje uporabe starodavnih semen dolocenega lokalnega obmocja, povezovanje sku­pnosti z razvojem lokalnih specialitet itd. Ohranjanje kulturne dedišcine je ohranjanje vseh tistih trajnostnih oblik, ki so še danes relevantne, predvsem pa iskanje »duha casa«, ki omogoca tesnejši stik z okoljem, v katerem živimo in s tem tudi odgovornejši odnos do naravnega prostora. 
Pomemben pa je tudi pogled v naprej. Pri tem je zelo zgovoren primer Šencurski študijski krožek Od sonca do lonca v Sa­vojcevem naselju, kjer se so se domacini povezali v skupno izgradnjo soncnih kolektorjev in investirali v kakovostnejše življenje skupnosti. Primer je še posebej bogat zaradi nacina samoorganizacije, participacije, soodlocanja in medgene­racijskega sodelovanja. 
Ljudje so v preteklosti živeli trajnostno iz pomanjkanja in nuje, da so v danem okolju lahko preživeli. Danes gonilo trajnosti ni le stiska, ampak predvsem eticna odgovornost cloveka do soljudi in drugih bitij, obema pa je skupna zahteva po clovekovem samoomejevanju. 
Vsi zgledi trajnosti preteklega in da­našnjega casa imajo skupnih kar nekaj poudarkov: dolžnost sodelovanja in soodlocanja v (manjših) skupnostih, pri­lagajanje trajnostnih projektov naravnim in socialnim razmeram lokalnega okolja, vloga civilnih in drugih iniciativ, samo­preseganje posameznika v skupnost in v prihodnost itd. Za trajnostno prihodnost je kljucno, da prevlada medsebojno sode­lovanje nad tekmovanjem, velik pomen pa ima tudi boljše poznavanje svoje kraji­ne, saj se bomo le z dobro in kriticno pre­sojo lastnega delovanja lahko prilagajali na spremembe v našem okolju, svoj ob-stoj pa predali prihodnjim generacijam. Ozavešcenost in sodelovanje trajnostno usmerjenost tudi olajšata, saj posameznik in skupnost vesta, da lahko nekaj naredijo in da trajnost ni neka globalna, oddaljena ideja. In da prav res lahko vsak clovek ne­kaj stori in konkretno udejanji – pri sebi, pri sosedu, na ulici, vasi, mestni cetrti, v svojem kraju. Namrec – to poudarja Nobelova nagrajenka Elinor Ostrom – dobre rešitve ne najdejo le izobraženi ali pooblašceni ampak vsi, vsi skupaj. 
Katja Bhatnagar Zbornik prispevkov strokovnega programa 22. Fe-stivala za tretje življenjsko obdobje 2023: Vsi smo ena generacija! 


O SODELOVANJU ORGANIZACIJ ZA STAREJŠE V EVROPSKIH PROJEKTIH 
Vsako leto Cankarjev dom v Ljubljani v dneh blizu 1. oktobra – mednarodnega dneva starejših, odpre vrata posame­znikom, organizacijam, podjetjem in institucijam. Tradicionalni festival za tretje življenjsko obdobje je bil v dneh od 27. do 29. septembra 2023 organizi-ran že dvaindvajsetic in tudi to leto je bil dobro obiskan, našteli so preko 16.000 obiskovalcev. Program je bil zelo pester, od kulture, zdravja, rekreacije, plesa in petja, kar prica o neizmerni ustvarjalnosti starejših. V okviru strokovnega progra-ma je bilo organiziranih vec vsebinsko raznovrstnih in dobro obiskanih okro­glih miz in posvetov na razlicne teme: o dostojnih pokojninah in pokojninskem sistemu skozi zgodovino, o stanovanjski politiki na podrocju socialnega varstva, 
o spoštljivem nagovarjanju starejših in staranju s pozitivnim predznakom, o pomenu kulture in umetnosti za starejše ter o projektih za starejše. 
V nadaljevanju bomo vec besed na­menili okrogli mizi »Od projekta do izvedbe – sodelovanje organizacij za sta­rejše v evropskih projektih«. Zakaj sploh sodelovati v mednarodnih projektih, kaj to za organizacije pomeni in kaj ostane po koncu projekta? Sodelovali so Dušana Findeisen z Univerze za tretje življenj­sko obdobje Ljubljana, David Krivec z