114
FRAN KOŠIR:
Jakob Tajca.
z Marulkovega mlina gredoč, najde nekoč Jakob Tajca na poti tik blatne vaške ceste dvajsetico. Kaj vesel jo nese pokazat domov svoji ljubi mamici. A ko seže v žep po dvajsetici, dvajsetice ni bilo več. Šla je po svetu skozi raztrgan žep bogvekam. Mati ga okrega ter reče: ,Ko najdeš zopet kaj takega, zaveži v robec!"
.Dobro,"  si misli  Jakob  Tajca ter zaveže  še isti popoldan v robec šopek cvetic, ki mu jih je podarila sosedova Micika.
Tajčeva raati seveda ni bila ničkaj vesela modrega Jakoba ter mu naroči: ,Če še Maj dobiš kaj takega, si deni za klobuk!"
Ni še minul teden zatem, ko privleče Jakob Tajca za klobukom zarja-velo plužno železo domov.
.Kadar zopet  najdeš kaj sličnega,"   mu  veli mati,   ,si deni v torbo!" In res!   Ko dobi nekoč Jakob Tajca od prijatelja precej velikega, ko-drastega psa, ga stlači v svojo toibico, da je pes cvilil in tulil, kot bi ga deval iz kože.
.V prihodnje priveži kaj takega na vrv ter kliči: Pazi, ta — ta!" de mati.
«Bom," odvrne Jakob Tajca.
Neke sobote popoldan pošlje mati svojega sinčka v bližnji trg k tr-govcu Hrašovcu po 2 kg slanine. In Jakec, kakor je bil moder, priveže sla-nino na vrvco ter leti domov, venomer kličoč: .Pazi, ta—ta—ta!"
Da so se psi kar tepli za slanino in da je prišei Jakob Tajca brez nje domov, si lahko mislite.