Št. 13. V Ljubljani, dne 26. marca 1939 Lojze Zupane: p a r 1 it »Oho, le počasi!« je vzkipel. »Gu-tenberg že ni bil prvi! Tudi v tem so ga prehiteli Kitajci, ki so že v letih 1041—1048 poizkušali, kako bi tiskali stavke s premakljivimi črkami Moj učitelj v šoli je o tem govoril otrokom Zmerom je znal kaj zanimivega povedati. Dobro se spominjam še, kako je dejal, da omenja zgodovina kitajskega kovača Pi-šenga Ta pa je bil zares prvi človek, ki je ulival bakrene črke in z njimi sestavljal besede in stavke ter jih tiskal Res pa je tudi, da se njegov izum ni razširil na Evropo.« »Prav radi ti verjamemo, da so bili tisti Kitajci, o katerih ti toliko veš, prebrisani ljudje,« je rekel papir »Ampak v Evropi je bil pa le Gutemberg prvi človek, ki je izumil tisk On je bil prvi tiskar, ki je tiskal knjige z lesenimi črkami. Ker pa so se mu te drobile, jih je pričel ulivati iz kovine. Tiskal pa je takole: črke je razporedil v stavek Ko pa je bila plošča, velika kakor stran knjige, prav vsa izpopolnjen na iz izbočenimi črkami, je črke namazal s tiskarsko barvo, izdelano iz fir-neža in saj.« »Oh. vendar tudi me nismo prav brez vsake cene in smo še za kakšno rabo na tem nehvaležnem svetu,« so zašepetale zdajci saje z rahlim glasom Nihče pa ni slišal tega vzdiha. Vsi so bili preveč zaverovani v papirjevo pripovedovanje, ki je dalje razlagal: »Ko je bila plošča namazana, je položil nanjo papir, potem pa oboje vložil pod stiskalnico. Z njeno pomočjo je pritisnil papir ob namazano ploščo — in na njem so se poznale odtisnjene črke.« »Imenitna iznajdba!« so vsi poslušalci hkrati vzkliknili »Da, imenitna,« je pritrdil še papir. »Toda kljub tej važni iznajdbi je Gutemberg umrl kot velik siromak Drugi ljudje so s pomočjo njegovega izuma obogateli Danes ko je tisk razširjen že po vsem kulturnem svetu, pa so premnogi tiskarnarji že pravcati bogatci.« Tudi tukaj je hotel čevelj malce po-modrovati, ko je dejal: »Ah, to že davno vtmo, da še noben izumitelj ni obogatel in da so se drugi okoristili s plodovi njegove pameti. Da, redki, zelo redki so bili tisti iz« umitelji, ki niso umrli v uboštvu Po smrtna slava je menda zares še edino plačilo, ki so ga izumitelji deležni. Svet je grd, zelo grd . . .« »Vidite,« je potlej dejal papir z za-nosnim, vedrim glasom »Vse to, kar ste pravkar slišali o tisku, je bilo potrebno za uvod, da boste lažje razumeli naglico, s kakršno se je po iznajdbi tiska pričel izdelovati papir. Odlični izdelovalci papirja so bili že takrat namreč Holandci. Leta 1670 so na primer izumili stroj za izdelovanje cunj na vlakenca, ki je še danes v rabi Leta 1765 pa je duhovnik in naravoslovec dr. Jakob Kristijan Schaffer, ki je živel v Regensburgu, izumil način, kako se da papir izdelovati tudi iz vla-kenc lesa.« Poslušalci so od začudenja izbuljili oči. Da ima les kakšno veljavo pri izdelovanju papirji, tega si niso nikoli mislili. Zato je bilo njih začudenje umestno. Papir je sedaj uvidel, da ga ne bo mogel nihče več motiti z medklici in nepotrebnimi vprašanji, zato se je zadovoljno namuznil in dalje pripovedoval: »Ej, pa ne samo iz vlakenc lesa, tu* di iz vlakenc, ki so jih ljudje pridobivali iz jelkinih storžev, šote, mladih trt, osata, koruze in krompirja, so ljudje poizkušali izdelovati papir Končno pa so spoznali, da so poleg vlakenc, pridobljenih iz cunj, za izdelovanje papirja še najboljša vlakenca iz lesa. Danes se v ta namen uporablja po-največ smrekov les. Pa tudi star in že obrabljen papir, se lahko na novo predela v čist in uporaben papir. Ta način izdelovanja papirja, namreč iz vla- kenc papirjevih ostankov, pa je izumil profesor Klaproth iz Gottingena. Tudi on je bil po rodu Nemec.« »Salamenski Nemci, vse pa že zvo-hajo,« se je začudila limona. »Ah, prav vse pa že ne,« ji jc opo« nesel papir. »Res je sicer, da je bil začetnik teh poizkusov Nemec Klaproth in da je bil Nemec Schaffer tisti, ki je pričel razmišljati, kako bi se papir izdelal iz lesenih vlakenc. Ampak danes splošno uporaben način izdelovanja papirja iz staničnine ali celuloze, pridobljene iz kemično predelane lesne snovi, izhaja iz Amerike. Izdelovalca papirja so že okoli leta 1860. poznali sredstva za uporabo mehanično in kemično predelane lesovine. Seveda je postopek za pridobivanje teh dveh snovi različen. Dočim se lesena staničnina pridobiva iz lesa kemičnim potom (kuhanje lesa v kislinah, dokler se ne razpusti v vlakenca), se dobiva lesovina mehaničnim potom (drobljenje in mletje lesa v vlakna). Za izedovanje papirja je celuloza boljša in dražja kakor lesovina.« Limona ni bila zadovoljna s to razlago. »Ah, les je les in papirju prav nič podoben,« je ugovarjala. »Le kako si upaš trditi, da so te ljudje napravili iz lesa, a?« Čevelj je bruhnil v krohot, da se jc ves tresel od nebrzdanega smeha. »Glej,« je rekel papir, »jaz nisem tako hudoben kakor čevelj, ki sc smeji tvojemu vprašanju in si najbrž misli, da zato ničesar r.e razumeš, ker so ti ljudje iztisnili iz glave možgane in te premečkali, da nisi zmožna slediti mojemu pripovedovanju. Povem ti pa, da sem v svojem pripovedovanju prišel zdaj šele do začetka tistega, kar ti hočem povedati o svojem življenju, ki me je končno zavrglo semkaj, na to zapuščeno smetišče Toda za danes naj bo dovolj. Alrači se že. Mene pa ima spanec že hudo v pesteh. Zaspimo sedaj, jutri pa vam bom dalje pripovedoval zgodbo o svojem življenju.« »Pa zaspimo,« je z narejenim glasom vzdihnil še čevelj in se še tisti trenutek zaril z glavo v pepel. Ampak to je bil najbrž samo njegov izgovor, saj se je malo le -bal limoninega dolgega jezika. Eh, ženska jc bila, kdo bi ji tudi mogel zameriti, če bi pričela jezikati in se repenčiti zaradi njegovega posmehovanja! Na smetišče je padla noč. Visoko v zraku so se nad barakarsko kolonijo podili črni oblaki. Od časa do časa so zakrili svetlo luno, ki je smejoč se veslala po nebu, posutem z milijoni zvezd. II. Kupčija gosji. Lubadarja Jutro je bilo solnčno. Slepeča svetloba je oblila barake v koloniji V novembru je bilo. Kljub temu, da je sijalo solnce, je bilo dokaj hladno. Toda do prave zime je bilo le še daleč. Prva se je prebudila limona. Pome-la si je zaspane oči in pričela suvati kost, ki je še spala poleg nje. Smrčala je v globokem spancu, da ji je skozi suho grlo piskalo z visokim, hreščečim glasom. Če bi je limona ne dregnila pod rebra, bi je tudi jutranje solnce ne zbudilo. Komaj pa je odprla oči, je jezna, da je limona ne pusti spati, pričela kričati in se dreti, da so se na njeno zmerjanje in vpitje prebudili prav vsi na smetišču. Čevelj je zamomljal z debelim glasom: »Danes po dolgem času spet solnček sije. Greh je imeti na takšen lep dan kisle obraze.« Ker pa niti to ni zaleglo in sta se limona in kost še naprej prepirali, je papir zašumel: »Vesta kaj? Če hočeta, da nadaljujem zgodbo o svojem življenju, potlej raje poslušajta.« »Šššššššt...« so nazadn je zašušljale še saje in se v lahnem jutranjem vetru zgenile od nestrpnega pričakovanja. Vsi so prisluhnili. Sedeč tesno ob čevlju, se je papir zibal naprej in nazaj in pričel s šepetajočim glasom pripovedovati: »Včeraj sem vam dosti povedal o zgodovini papirja. Obljubil sem vam bil, da vam povem tudi vse tisto, kar vem o sebi, to se pravi: vse, kar vem o svojem postanku v tovarni in o potovanju po svetu Da kar precej ponovim: tudi jaz sem izdelan iz lesenih vlakenc ali točneje: iz lesene staničnine. Kost se še ni ohladila od prejšnjega jezljivega prerekanja. Zato je zanerga-la z zaničljivi mglasom: »No, saj to pa že vemo. Naprej pripoveduj! Zakaj posegaš v stvari, ki so nam že znane!« Zdaj je bilo tega prepirljivega jezi-kanja tudi že čevlju zadosti. Od jeze ki se je plazila vanj, se je vzpel na peto in škilasto pogledal. »Ti, kost!« je zakrulil. »Če ne boš mirovala ir> držala jezik za zobmi, te bom brcnil. Pazi se, to dobro znam! Le tebi menda ne bo všeč, če jo boš izkupila za jezikanje!« In da bi dal tem besedam še posebno veljavo in pomen ,je pri priči pokazal ostre, železne zobe. Bili so sicer zarjaveli, ampak kost se jih je menda le prestrašila, ker je takoj utihnila. Tudi vsi ostali so molčali. Čevelj je bil največji in najmočnejši med njimi. Vsi so se ga bali. Papir se je med tem zamislil nazaj v otroška leta, ko je njegova drobna, tanka in prostemu oečesu nevidna vla kenca z milijoni in milijoni vlakenc se stavljala stasito drevo. V takšnem živem podomišljanju je pobesil glavo in tiho zašumel: »Na prisojni, samotni rebri je bil nekoč smrekov gozd. Mnogo dreves je raslo tamkaj v tihi samoti, ki jo je v poletnem času motilo samo ptičje petje, v mrzlih zimskih nočeh pa zategli lajež gladnega lisjaka. Minili so meseci in meseci, ko človeška noga ni stopila v senco smrekovega gozdiča. Nič čudnega, gozd je bil oddaljen od ceste, po kateri se je pretakalo človeško življenje. Skoraj pet ur hoda je bilo od ceste do gozda. Tudi železniška postaja kamor prihajajo in odhajajo ljudje, ki jih želja po učenosti in radovednost po dogodkih v svetu preganjata od mesta do mesta, iz dežele v deželo, je bila daleč, daleč... Toda nekega poznega jesenskega dne so prišli v gozd drvarji. Imeli so seki re na ramenih, nekateri pa so bili obo- roženi z ostrimi žagami. Sredi gozda so se ustavili in se porazdelili v več sku pin. Potlej so pričeli žagati vitke smreke in tolči po njih z ostrimi sekirami, da so stokajoč in jokajoč druga za drugo padale in se poslavljale od življenja, od tega sveta. Posekanim smrekam so drvarji odsekali še veje, tako da so na zemlji obležala gola debla. Ta so končno nažagali na štirimetrske krclje in odšli. Tako so opravili svoje delo kakor neusmiljeni grobarji. Na Goličavi je po njihovem odhodu zavladala še večja tišina ko prej, ko so rasla še drevesa. Poseka je bila poslej kakor bojno polje, na katerem ob-leže tropi padlih junakov. Niti ptičjega petja ni bilo več. Ko se je staruha zima pripeljala na Goličavo in pregrnila zemljo z belimi ponjavami, so v dolini nekega dne za-cingljali zvončki. Na saneh so sedeli vozniki, pred sanmi pa so bili vpreže-ni močni konji, ki so drveli preko doline proti Goličavi. Na poseki so se ustavili. Vozniki so poskakali s sani. Zeblo jih je, da so pričeli otepati z rokami in si jih meti. Potlej so kakor na ukaz nanosili na visok kup smrekovih vej in jih zažgali. Sredi Goličave je zagorel velik ogenj. Ob njem so si vozniki ogre li premrle ude. Nato so se vrgli na delo. Naložili so krclje na sani. Ko so bite sani naložene, so možje drug za drugim pognali konje preko zasnežene planjave. (Dalje prihodnjič) SSovaiii v Evropi Evropa se deli v tri glavne narodnostne skupine, in sicer v Slovane, Romane in Germane. V slovanski narodnostni skupini so všteti Rusi, Poljaki, Bolgari, Jugoslovani, Čehi in Slovaki. V romansko narodonstno skupino so všteti Francozi, Španci, Portugalci, Italijani in Rumuni. V germansko narondostno skupino so všteti: Nemci, Angleži, Norvežani, Švedi, Finci, Danci in Nizozemci. Razmerje me temi tremi narodnostnimi skupinami je bilo v zadnjih sto letih takšno: Leto Slovani Romani Germani 1810 65 mil. 63 mil. 59 mil. 1910 187 mil. . 108 mil, 152 mil. 1930 226 mil. 120 mil. 149 mil. Iz zgornje statistike je razvidno, da je predstavljala slovanska naronostna skupina leta 1810. tretjino vsega evropskega prebivalstva. Danes predstavlja slovanska narodnostna skupina skoraj polovico vsega evropskega prebivalstva. Jugoslavija je imela pri svojem prvem ljudskem štetju 14 milijonov prebivalcev. Po zadnjem štetju (leta 1938.) ima Jugoslavija 15 in pol milijona prebivalce^ Gustav Strniša: Saša In Nada Saša in Nadica sta tisti dan svoje starše zelo razveselili. Saša je prine sla iz šole odlično spričevalo. Nada pa je kar ves dan pomagala služkinji pri delu in stregla svoji dobri mamici ter skoraj ves dan molčala Ko je očka no tar zvedel, kako je bila pridna, je kar pomežiknil z očmi, kajti mislil si je da tu za tem grmom pač tiči kak za jec, vendarle ni bilo nič posebnega Bi! je pač njen dobri dan in kadar je ime la svoj dan je bila kar vzorna »Le ško da, da je premalo takih dni v letu!« jo je podražil očka in jo pogladil po mehkih kostanjevih laseh Ko so zvečer sedel: pri mizi in je mamica obe hčerki pohvalila, jima je očka povedal lepo pravljico Ej, kak šne pravljice je znal očka. Ie pripovedoval jih je nerad! Ta večer se je pa takoj omehčal, ker sta bili obe res pri dni. Ko je bila pravljica končana, sta bi= li deklici že zelo zaspani. »Ko se vleževa v najini postelji, se primiva kar za roke, morda bova še v sanjah zaživeli v kaki pravljici!« se je spomnila Saša. In ko sta legli počivat in želeli star šem lahko noč, sta se prijeli za rokice. Postelji sta stali druga tik druge. Deklici sta kmalu usnuli. V sobici je tedaj ždel palček Sanj-ček, mali dobrodušni možiček. ki ju je poslušal. Ko je čul očetovo pravljico in videl mamin zadovoljni obraz, je prijazno pokiomal: »Vama bom pa še jaz napravil danes veselje! Pojdita v sanjah v pravljično kraljestvo itn sprehajaj ta se po njem!« je šepnil in poljubil obe na oči. In že isti hip sta se deklici znašli na čudovito krasnem vrtu polnem samih dehtečih rož. »Joj, kakšno cvetje! Natrgajva si ga!« je vzkliknila Nada in se nagnila k temno žametni vrtnici. Vrtnica pa je dvignila glavico in iz cveta se je nasmehnilo drobno čudovito lepo obličje: »Kaj bosta z menoj? Naglejta in na-duhajta se teh cvetov, a potem vaju moj služabnik metulj pospremi dalje!« Deklici sta bili zadovoljni. Tedaj se je vrtnica stresla in že je iz nje vzdrhtela krasna majcena vila Prijela ju je za roke in z njima zara jala: Kija. raja, rija, raja, polna sreče, polna slaja naša sončna je mladost! Rija. raja. rija raja. večno smo v objemu maia. in pnrode sanjamo skrivnost! Nato je zginila Že je stal nred njima zal mladenič s sijočim krili: »Jaz sem metuljček Frfotavček kar r menoj!« Podali so si roke in odhiteli med cvetjem dalje Naenkrat jim ie zasiialo n.asnroti čudovito mesto Ko so vstonili vanj. so zazrli same mavri"ne ulice ki so sijale v sedmih barvah »To je pravljično mesto« ie polnil spremlievalec in že so dospeli do sijoče zlata palače kier je nenadoma zginil Odprla so se vrata /nčula s- je skrivnostna sodba in ž" sta sta" deklici pred krasno kraljico ki iu je obdela in poljubila »Kako sem hrepeni za človešV:mi otroci In zdai sta vendar nrišli vedve. kaine sai ostaneta pri meni'-*« Deklici sta že hoteli r>ritrd;t; Tedaj jima je naenkrat v sre;h nv'!a podoba njune mamice ;n dobri očetov obraz. »Kaj bi rekla nii;n*i H"b'ienn mamica! Ne tu ne moreva ostati!« se je oglasila Saška. »In najin očka? Od žalosti bi obupal!« je odvrnila Nadica. Vila se je zresnila: »Bodita vendar pametni' Pooleita!« Vila je odgrmla blesteči zastor nri oknu in obe sta kar kriknili začudenja. Zazrli sta se v morje žarenia In sijočih barv so vstaiale skrivnostne slike, oživljale in spet zginiale Morje je zavladalo Od vsepovsod so vstaia-li veseli pritl;kavci in krasne vile Zaplesali so in ju vabili. Najlepše vile so priplavale k njima, ju objele in opojno zapele. »Torej pri nas ostaneta, saj vidita, kako je lepo!« je spet omenila kraljica. »Ne, ne! Kje je mama moja zlata mamica!« je zaplakala Nada Saša je pa krepko udarila z nogo ob tla: »Ni lepo, kar zahtevaš, kraljical K mamici in očku hočeva, hočeva. hoče-va! In moraš naju pustiti moraš!« Nato se je razlegnil Nadn jok. Hipoma sta se obe stresli. »Kaj vama je, dušici naši?« Odprli sta oči Pred ležiščem sta stala zast- Mjena Starša »Tako vzdihujeta v spanju in Nada je jokala « deje mama »Ah.sanjalo se nama je tako lepo in tako hudo saj so naju hotih kar ločiti od vaju« je dejala Saša Obe sta pričeli objimati starše Ko sta se pomirili, sta globoko zaspali. Košiša Vsevolod — dijak: (Dre raa an cret Bila je nekoč vrana Dišala njej je dobra hrana Zato v kaščo se prikrade Iz kašče kos mesa ukrade. Pride orel vrano ujame, Iz kljuna ji meso vzame. Pride orel vrano vjame, Ker orla se močno je bala Pa vrana je pretkani tat Poizkusi srečo še enkrat! Vrana v kaščo prileti, S kosom mesa odleti. Glej nesreče! — Orel pride, Zelja za mesom ga obide; Orel ubogo vrano vjame Iz kljuna ji meso vzame. O jo j, res orel nima sreče, Ne varje Bog ga od nesreče! Meso je bilo zastrupljeno, Tatinski vrani namenjeno. Tako postane orel žrtev — Zgrudi se na zemljo mrtev. Vrana ga je pokopala, Se za mašo mu je dala; Modri škorec pa ji reče: »Kazni nihče ne utečel« Pazsf Jitrovčki! Za Veliko noč si gotovo želite lepo in zanimivo knjigo, polno napetih dogodivščin. Poslušajte moj nasvet in ne bo vam žal Prosite starše, naj vam kupijo knjigo: volčji roman, ki ga je prevedel Vladimir Levstik. Junak tega romana je prerijski volk Sivko, čigar usodo prikazuje pisatelj od trenutka, ko postane osiroteli volčič re-jenec ovčar leve osicp in s tem podložnik človekovega kraljestva, pa do ure, ko se — izmučen od civilizacije — otrese skrbništva svojih gospodarjev in vrne v rodno divjino. Zgodba o Sivkovih dogodivščinah junaka je razgibana in napeta, kakor le malokatera zgodba o ljudeh; toda pripovedovalec ne ostaja na površju, ampak vodi bralca po vseh labirintih Sivkove volčje duševnosti. In čudno, ta volčja duša, k! Sivku ne brani vzljubiti človeka, a mu vendar ne da, da bi zatajil svojo kri in se izpi-emenil v psa, nam postane kaj kmalu tako domača in draga, da čutimo z njo, se z njo radujemo in z njo trpimo! Knjiga, ki jo krasi lepo število risb našega umetnika Nika Pirnata, se vam bo na prvi mah prikupila. »Sivko« se dobi v knjigarnah j »oesti« v broširan: 10 din, s poštnino in odpremo 11 din; vezan v platno: 15 din, s poštnino in odpremo 16.50 din. Po sprejetju naročila vam založba takoj pošlje položnico. Jntrovčbl pišejo Dragi stric Matic! Aeroplan mi je najljubša igrača. Ko bom velik bi rad postal gospod župnik. Najbolj všeč mi je mesto Ljubljana. Pozdravlja Te Avsenik Vilko, uč. IV. razr. Begunje 94. Dragi stric Matic! Danes se Ti prvič oglašam v Tvojem kotičku. Že par let čitam Tvoj lepi list Tvoj letošnji natečaj mi zelo ugaja. Katera igrača mi je najljubša? Meni je najljubša igrača smučanje in drsanje. Pri nas je zapadlo 3 dm snega. Drsalke mr pa služijo, kadar zmrzne Drava. Tudi smučam se vsak dan dve uri. Te pozdravlja zvest čitatelj »Mladega Jutra.« Gornik Franc, Ruše učenec L b raz. drž. deške meščanske šole v Mariboru. Dragi stric Matic! Najprvo Te srčno pozdravim Saj menda ne boš hud name, ker sem bil do zdaj tako nekako nezaupen do Tebe? Veš, radi tega, ker si tako neznansko radoveden glede naše bodočnosti. Oprosti, da sem Te komaj zdaj spoznal! Zvedel sem od svojih prijateljev, katerih pisma prebiram v »Mladem Jutru«, da prav srčno dober in ljubezniv striček. Zato ti hočem tudi jaz zaupati svojo veliko skrivno željo, ampak prav tiho na uho, da ne bo nihče drug slišal, veš, pisatelj bi rad postal, ko bom velik, da bi pisal v knjige in v »Jutro*>. Že zdaj se vadim in pišem povestice. Nekaj ti jih ob priliki pošljem, če ti bodo všeč. Iskreno pozdravljam Tebe in vse Jutrovčke Tvoj Jaka Kern. uč. V. r li. šole, Zagorje na Krasu 16, (Reka It.) Dragi stric Matic! Opisati Ti hočem, katero mesto naše lepe domovine mi je najbolj všeč. Najlepše mesto se mi zdi Zagreb. Ko sem bil tam, sva si s sestro ogledala Jelačičev trg in Maksi-mir. V Maksimira sva si ogledala mnogo raznovrstnih živali, ali najbolj sta mi bila všeč dva bela medvedka. Za greb je jako veliko mesto, ima mnogo lepih ulic in velikih palač. Videl sem še mnogo lepih reči, Sedaj Te pa prosim, stric Matic, da ne vržeš pisma v tisti požrešni koš, nego da ga objaviš X »Mladem Jutru«, In te lepo prosim, pošlji mi eno knjigo, ker zelo rad čitam. Te pozdravlja Skočaj Jožko, uč 11. razr osn. šole na Vidmu, Vrbinska vas 10. Dragi stric Matic! Danes sem se tudi jaz ojunačila, da se Ti oglasim. Zelo rada bi Te poznala Atek pravi, da imaš dolgo brado. Hočem Ti povedati, katera igračka je meni najljubša Od božička sem dobila leno veliko punčko »Jelkico«, katero imam vsak dan rajši. V šoli imam najraje risanje, zato bi rada postala profesorica risanja. Ko pridem v velikih počitnicah zopet k svoji babici v Kamnik, Te ob-iščem, če ne boš vrgel mojega pisma v koš. Kadar boš pošiljal kakšne knji* žice, se spomni tudi na mene. Lepo Te pozdravlja Tatjana Kraut, uč. 2. b. razr. os, šole v Celju. Dragi stric Matic! Vsako ned'ljo berem »Mlado Jutro« Zelo mi je všeč. Rada bi v njem brala tudi svoje pismo. Moja mamica je učiteljica v D. Lendavi, moj očka pa učitelj v Ženavljah. Samo včasih nas lahko obišče, ker je zelo daleč. Zelo smo žalostni. Moj bratec Vučko je star 16 mesecev Je zelo priden. Očka ne pozna. Jaz hodim v 1. razred. V spričevalu sem imela samo eno 4, druge pa vse 5. V počitnicah bomo šli na Gorenjsko k babici in dedku. Pa tudi na Javornik. kjer smo bili prej doma. Lepo Te pozdrav-Ija Andrejka Žvan, učenka 1. r. v Dolnji Lendavi Katero mesto ti je najbolj všeč? Naj bolj všeč mi je Novo mesto, kjer sedaj bivam. Sedaj Ti ga bom na kratko opisala. Novo mesto ima lepe zgodovinske in žalostne dogodke v svoji preteklosti. Šteje okoli 5000 prebival* cev. Ulice so lepe in velike. Tu prebiva veliko trgovcev, katerih izložbe so zelo okusno opravljene, a vaših ljubljanskih še izdaleka ne dosezajo. Ima važna in velika poslopja. Tudi novomeška okolica je lepa. Na Gorjancih še nisem bila. ker smo komaj dve leti tu. Bila pa sem že večkrat na Tr- ški gori, od koder je lep razgled po dolini gradov, ki se imenuje zato tako, ker je tu vse polno starodavnih gradov. — No, ako te to zanima, pa si pridi »dolino gradov« ogledat, če tu še nisi bil. Upam, da moje pismo ne boš vrgel v koš. Te pozdravlja Drašler Franja, uč. ha raz. drž. real. gim. v Novem mestu. Dragi stric Matic! Za danes pa le daj daleč proč Tvoj koš, ker povedati Ti moram žalostno vest, da je moj dedek in mladinski pesnik Franc Žgur dne 11. februarja na svojem domu v Podragi na Vipavskem umrl. Prilagam Ti pesmico, katera je nastala ob priliki mojega obiska pri njem, ko sem mu hodil kupovat cigarete »populare« in sedel pri košu lepih rdečih vipavskih črešenj. Ljubi dedek! Mir Tvoji duši! Niko Jeras, uč. 4.a raz. os. šole v Celju, Vodnikova ul. 2 f Franc Žgur: Nikica potuje Z zmajem — vlakom ha. ha, Nikica se pelje — To zvoni, buči, drdra Nikici v veselje! Z Bogom Drava — Zdrava Sava! — Zmaj železen bije, veter mu je drug; zlato solnce sije, — spremlja ga na jug — Rad peljal bi jaz se ž njim, pa me straši zmajev dim! ha Lunaček Boris — dijak: Tujina Vlak hiti z brzino daleč tja v tujino, proč od domačih ljudi. Vlak hiti z brzino daleč tja v tujino. Vedno hitreje hiti, v tujino brzi, proč od domačih ljudi. Kam? Tiho je vse. Vse molči, le vlak hiti, le vlak hiti. Oh, kakšno bilo je od matere slovo, kak solzilo se mi je oko! In oče pridjal je še: »Le pridno se uči, da bo kaj iz te!« Vlak pa hiti z brzino, daleč tja v tujino, ln nikogar ni, ki rekel bi mi, kaj je prav in kaj zopet ni. Stric Matic se prisrčno zahvaljuje družinam, ki so bile pripravljene pomagati siromašnemu dijaku! * Boris: Pesem »Cas hiti« je res preža-lostna za mladino. Kdo bi že zdaj mislil na smrt! Pesem »Tujino« objavimo. Oglasi se še kaj! lir Lav: Pesmi niso zrele za tisk Piši raje v prozi. * F M dijakinja v Beogradu: Vsebinsko je Tvoja pesem prav zanimiva, oblikovno na premlao samostojna Ali ne bi hotela svojih opazovanj rajši opisati v nevezani besedi? cmrvomoK -Poveue^ ™omDwžBAwm ŽSSo* ?