ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 3 513 OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 513–515 OCENE RECENSIONI REVIEWS Gerhard Giesemann: TEOLOGIJA REFORMATORJA PRIMOŽA TRUBARJA. Apes academicae 2. Ljubljana, založba ZRC, 2018, 441 strani Ob izteku leta 2018 1 je Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v zbirki Apes academicae, ki jo ureja Luka Vidmar, izdal prevod znanstvene monografije Gerharda Giesemanna, nemškega slavista in dolgoletnega dopisnega člana SAZU, o teologiji Primoža Trubarja (Die Theologie des Slowenischen Reformators Primož Trubar. Köln, Bohlau Verlag, 2017). Prevod je delo Fanike Krajnc- -Vrečko in njenega vmes preminulega moža Edvarda Vreč- ka. Osrednji del knjige je razdeljen na devet poglavij, ki jim sledijo sklepne ugotovitve, seznam virov in literature, kazalo osebnih imen (delo Nine Ditmajer) ter povzetka v angleškem in nemškem jeziku. Nemški izvirnik monografije je v Sloveniji doživel od- ziv sociologa Marka Kerševana, 2 enega vodilnih strokov- njakov za slovensko protestantiko. Za razliko od njega ima avtor teh vrstic premalo znanja, da bi lahko kritično presojal problematiko Giesemannove monografije, zato pričujoči zapis ni ocena knjige, temveč njena predstavi- tev, ki naj spodbudi k branju. K temu napeljuje že, da si Giesemann s knjigo prizadeva zapolniti »edino večjo vrzel« na področju študij o Trubarju, kot je zapisal recen- zent Kozma Ahačič (drugi je Jože Krašovec), čeprav se je s problematiko Trubarjeve teologije, resda večidel v po- sameznih razpravah, doslej ukvarjala že plejada razisko- valcev in raziskovalk njegovega opusa, na čelu z Jožetom Rajhmanom. Giesemann se s knjigo kritično opredeli do njihovih dognanj, ki jih vidi kot obremenjene s Trubarjevim kul- turnim 3 oziroma nacionalnim svetništvom, in v pretres vzame vprašanje o izvirnosti njegove teologije. Vendar ko ostro zavrne pripisovanje nacionalno-emancipator- nih ali kar državotvornih namenov Trubarju, saj je bilo njegovo delo verskega oziroma misijonarskega značaja, je Giesemannova kritika pretežno uperjena proti sla- mnatemu možu. Kaže, da je vzrok temu njegovo slabše poznavanje najnovejših raziskav in premočno zanašanje na starejša dela, saj v znanstveni literaturi o reformaciji na Slovenskem že dlje časa obstaja osnovni interdisci- plinarni konsenz, ki kot vodilo literarnega ustvarjanja 1 Pričujoča predstavitev knjige je bila sprva predvidena za objavo v medtem (zaenkrat) ugasli reviji T retji dan. 2 Marko Kerševan: »Problem s Trubarjem«. O(b) knjigi Gerharda Giesemanna Teologija slovenskega reformatorja Primoža Trubarja. Stati inu obstati: revija za vprašanja protestantizma, 14, 2018, 27, 161–187. 3 O pojmu glej npr. Marijan Dović (ur.): Kulturni svetniki in kanonizacija. Ljubljana, Založba ZRC, 2016. 4 Sašo Jerše: Die Slowenische Reformation zwischen dem Amboss Christi und dem Hammer der Romantik – Zur Hagiographie der Moderne und deren Vormodernen Grenzen. Jahrbuch für die Geschichte des Protestantismus in Österreich 129, 2013, 142 sl.; prim. Sašo Jerše: »Apoteoza Primoža Trubarja« – romantični pogled na slovensko reformacijo in njegove meje. Stati inu obstati: revija za vprašanja protestantizma, 15/16, 2012, 208–228, 390–391. slovenskih protestantskih piscev razume njihovo prizade- vanje za zveličanje svojih rojakov, in ne t. i. narodnega buditeljstva, ki ji ga očita Giesemann. Kajti, čeprav drži, da slovenistika in zgodovinopisje kot osrednji t. i. naci- onalni vedi pri »romantiziranju« 4 Trubarja in reformacije na Slovenskem nista povsem »nedolžni«, je Giesemann nacionalno pozlato, ki naj bi še vedno močno ovirala kri- tično obravnavo Trubarjevega dela in časa, mestoma le predimenzioniral. Drugo vprašanje so, seveda, obeleži- tve raznih obletnic in proslave ob Dnevu reformacije, ko kdaj zanese tudi znanstveno srenjo, kaj šele tiste, katerih védenje o Trubarju črpa skoraj izključno iz nacionalnega imaginarija. Kljub temu oziroma prav zato gre pričako- vati, da bo delo ob znanstvenih odzivih spodbudilo tudi reakcije iz kulture spomina. Giesemann sicer priznava, da je danes v slovenski znanosti nacional(istič)na poli- tura s Trubarja večinoma odstranjena, le pri vrednotenju Trubarjeve teologije naj bi še kar »zapeljevala v prece- ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 3 514 OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 513–515 njevanje«. Pričakovati, da bo enako v nacionalnem (!) imaginariju, vsaj v kratkem, bi bilo seveda protislovno in deplasirano, čeprav kaže, da (ne le) Giesemannu to ni povsem jasno. Izvzemši slednje, je Giesemannov polemični ton pr- venstveno usmerjen zoper dojemanje Trubarjevih teolo- ških zapisov kot njemu lastne, sistematične in izvirne teo- logije, izšle iz spoznanj, do katerih naj bi se dokopal sam. Giesemann svojo zavrnitev tovrstne percepcije utemelji na natančni analizi Trubarjevih del (oba katekizma, predgo- vor k prevodu Nove zaveze, Cerkveni red itd.), v kateri upošteva zlasti besedilne strukture, razvrščanje teoloških spoznanj, način argumentacije na podlagi svetopisemskih citatov ter način obravnavanja ključnih pojmov, kot so opravičenje, postava in milost, izvirni greh, dvojna člove- kova narava, kristologija itd. Pri tem opozori, da je treba Trubarjeva učena opozorila, citate ipd., ki doslej naj ne bi bili kritično ovrednoteni, razumeti kot običajni in nujni instrumentarij, ki naj bi avtorju dal potrebno kredibilnost, denimo pred württemberškimi teologi, ne pa kot iskanje samostojne teološke poti. Na podlagi podrobne in primer- jalne analize Giesemann sklepa, da je Trubar po odhodu iz Notranje Avstrije leta 1548 prišel povsem pod vpliv lute- ranske teologije, pri tem pa je zajemal tako iz Luthrovega opusa kot iz del njegovih naslednikov, zlasti Melanchtho- na, Brenza in Veita Dietricha. Tudi tam, kjer naj bi ali je Trubar prevzemal od Bullingerja ali Vlačića, Giesemann ne vidi odklona od luteranske pravovernosti, saj naj bi šlo zgolj za takšna besedila in tolmačenja, ki so bila v njenem okviru nesporna. V nasprotju z nekaterimi slovenskimi raziskovalci Gie- semann zato pod vprašaj postavi domnevni vpliv cvingli- janstva in humanizma (vključno z njegovimi ideali indivi- dualizma) na Trubarja, vsaj po letu 1548. Kar je bilo pred tem, pa se mu za razumevanje Trubarjevega dela ne zdi potrebno »natančneje raziskovati«. Čeprav gre morda za sporno ali tendenciozno mnenje, drži, da je rekonstrukcija Trubarjevih teoloških pogledov pred letom 1550 zaradi po- manjkanja ustreznih virov onemogočena, saj zgolj njegovi spomini ne zadoščajo. Giesemann zavrne tudi tenden- ce, ki skušajo Trubarju pripisati teološko enakovrednost osrednjim osebnostim reformacije ali posredništvo v kon- fesionalnih sporih med cvinglijanci in luterani. Teološko Trubarja pojmuje kot lokalnega reproducenta pravoverne luteranske teologije, vendar mu pri tem ne zmanjšuje po- mena, ki ga je imel za vzpostavitev in razvoj slovenskega knjižnega jezika. Giesemann izvirnosti in pomena Trubarjevega opusa torej ne vidi v domnevno svojski in medkonfesionalno posredniški teologiji, temveč v njegovi sposobnosti, da je kompleksna teološka vprašanja, kot pronicljiv misijonar in pedagog, zmogel posredovati na nedogmatičen način. Pri tem v luteransko teologijo ni posegal vsebinsko in se je tudi vselej izrecno izogibal vsakršnemu disputu. Nje- govo poslanstvo je bilo drugje: svojim rojakom s »pravo vero« omogočiti zveličanje. Vendar je »preprostim Slo- vencem« odrešenjsko oznanilo lahko posredoval le v njihovem jeziku in primerno njihovemu mišljenju, zato je moral najprej »posloveniti« luteransko teologijo. Ker naloga ni bila zgolj jezikovna, je Trubarju pomagala tudi sposobnost, da se je znal vživeti v »vsakdanje skušnjave, stiske, oporekanja in strahove« svojih bralk oziroma po- slušalcev, pri čemer je nanje deloval tudi tolažilno, kot vsak dober dušni pastir. Zgolj kratka predstavitev Giesemannove knjige oziro- ma jedra njegovih tez je za razumevanje teh seveda nujno pomanjkljiva, vendar se glede na polemičnost monografi- je o kronološko prvem slovenskem kulturnem svetníku ni bati, da bi umanjkale tudi (nove) vsebinske, v protestant- skih teologijah ustrezno podkovane ocene dela. Paziti bo treba le, da ne bo zaradi kulture spomina ost kritike name- sto v bistvo zabadala v slamo. Žiga Oman Roland Kaltenegger: DIE OPERATIONSZONE 'ADRIATISCHES KÜSTEN- LAND'. DER KAMPF UM TRIEST, ISTRIEN UND FIUME 1944–1945. Würzburg, Flechsig Verlag, 2018, 444 strani Nemška založniška hiša Flechsig je leta 2018 izda- la novo monografijo Rolanda Kalteneggerja, nemškega vojaškega zgodovinarja, ki se ukvarja predvsem s pre- učevanjem zgodovine gorskih enot (primarno Tretjega rajha). Njegovo najnovejše delo je posvečeno zgodo- vini Operacijske cone Jadransko primorje (Operation- szone Adriatisches Küstenland; OZAK), ki se je razte- zala na območju severne Italije, zahodne Slovenije in severozahodne Hrvaške v času nemške okupacije med letoma 1943 in 1945. Avtor se, kljub naslovu, ne posveti sami ustanovitvi OZAK septembra 1943, ampak prične in media res, pri čemer se osredotoča na zgodovino 188. (rezervne) gor- ske divizije, ki je delovala na tem področju. V prvem poglavju dodatno predstavi ustanovitev 392. (hrvaške) pehotne divizije (znana tudi kot Vražja divizija), ki se je na tem območju znašla ob koncu vojne. Na kratko omeni še 237. in 278. pehotno divizijo, ter zgodovino kraških lovcev. Medtem ko je bila dotična divizija garnizirana v italijanskem delu OZAK, je vseeno delovala tudi na dana- šnjem slovenskem in hrvaškem ozemlju. V drugem poglavju se bralec seznani z zasedbo se- vernoitalijanskega ozemlja po kapitulaciji Kraljevine Italije v septembru 1943. Pri zasedbi je sodelovala tudi 188. rezervna gorska divizija, ki je imela v OZAK nalo- go, da nadaljuje z usposabljanjem pripadnikov gorskih enot ter preprečuje partizanske sabotaže na komuni- kacije. Objavljeni so še izvirni nemški dokument o