108 Zgodovinske stvari. Upor v spodnji Dalmaciji (to je, vKrivošiji), Hercegovini in Bosni. Spisuje J. V. I. Oj ti nesrečna Hercegovina in Bosna! Pred tremi leti se le smo zadušili upore Turkov trdoglavcev in sedaj se kaže, da jih bodemo šli z nova mirit Kako nam je odleglo, ko se je jel raznašati glas, da so dobili naši fantje doli v Hercegovini in Bosni poslednje tursko gnjezdo v pest! Težek kamen se nam je odvalil od sred. Se ve da našemu tadanjemu ministru Andrašiju se niti sanjalo ni, kako so ga opeharili evropski ministri, ki so se sešli v nemškem Berolinu k posvetovanju, ker so mu ponudili prav zastonj dve turški deželi, Bosno in Hercegovino. Nas minister ji je bil vesel, ko otrok pirhov. Dve deželi in čisto zastonj, pomisli človek! Ko se je iz Berolina vračal domu na Dunaj, ni zinil ne bev ne mev, ker se je morda bal, da ga Dunajčanje iz zgolj veselja raztrgajo , če zvedo, da nese seboj v jednem žepu Hercegovino, v druzem Bosno. Sicer je bilo tisti čas v Bosni še nekoliko nemirno, a Andraši minister se je tolažil in drugi evropski ministri, veseli, da so tako ceno izpečali trdoglavi deželi, prigovarjali so mu, da bo treba Hercegovcem in Bošnjakom le eno kompanijo avstrijskih vojakov pokazati, in Bošnjaki bodo bežali, da si bodo pete odbrusili. Nekateri prav prebrisani gospodje na Dunaji so mu cel6 dejali, da živih vojakov še treba ne bo pošiljati tje dol, uže nacnalanih se bodo zbali. A kmalu smo jeli čutiti, kako neznansko se je Andraši opekel. Sila drago smo plačali novi deželi, vtaknili smo va-nje čez sto milijonov krvavo zasluženih goldinarjev, Bosna in Hercegovina požrle ste nam na tisoče mladih čvrstih mož, ki gnojć s svojimi drazimi trupli nehvaležno, divjo zemljo, in še tisti, ki so srečno odnesli svoja prsa turškim kroglam, vrnili so se hromi in bolehni nazaj k svojim ljudem. Sreče prinesel ni ta ministerski dar nikomur. A sčasoma bi se pozabile morebiti tudi vse te reve in vsi ti stroški, naj bi pomirjeni deželi le tudi mirni ostali; a skoraj da jima je klanje, poboj, požiganje in večno rovanje prirojeno. Uže lansko jesen jele so prihajati na Dunaj kaj slabe novice, kako malo so Herce-govinci in Bošnjaki z nami zadovoljni. Vsemu, na kar jih je hotela naša gosposka privaditi, upirali so se z rokami in nogami. Najraje bi bili imeli, da bi ostalo vse pri starem, in vse nove naprave naše gosposke kadile so se jim pod nos. Skoda, da se človek sedaj le ne more potegniti za našo gosposko v Bosni in Hercegovini, da-si tudi bi se rad, če bi bilo le količkaj mogoče , a gospodje doli vedli so se tako nepremišljeno, menili se tako malo za zastarele šege in navade ljudstva , usiljevali so mu tako zoperne nove naprave in drli ga tako, da je ljudstvo komaj čakalo prilike, kdaj bo stopilo na noge. Pričakovali so, da se jim bodo davki olajšali, a davkarski gospodje izvohali so toliko za davek pripravnih stvari, da je ljudstvo naposled dejalo : pod turško vlado bilo je boljše. Zlasti kar se je s tobakom, ki je za te kraje kaj imeniten pridelek, godilo , ni jim hoteio v glavo. Ko je bil namreč tobak zrel in pospravljen, prišli so beriči ter ga spečali v cesarske magazine, kmetu pa dali le odškodnino za njegov trud, kakor se to godi na pr. na Ogerskem, kjer je tobak zgolj cesarsk pridelek. Vrhu tega in mnozega druzega šuntali in podpihovali so kristijane še Turki, kar jih je ostalo v deželi, s kratka, Bošnjaki in Hercs- 109 govinci čakali so le prilike, da nam povedć Avstrijan-cem, kako malo ao zadovoljni z nami in z našimi novimi napravami. Ta prilika ponudila se jim je lansko jesen, ko se je vnel v Krivošiji, na hercegovinski meji, vendar pa še na dalmatinski zemlji hud upor, in sicer zato , ker so naši veliki gospodje na Dunaji in njihovi prijatelji sklenili, naj se dalmatinski, hercegovinski in bosenski fantje ravoo tako k vojakom nabirajo , kakor pri nas. Lansko spomlad so jim res razposlali listke, naj se pridejo pokazat gosposki, da jih potrdi, če bodo za vojaški posel dobri. Dunajski gospodje so mislili, da so Dalmatinci uže pozabili, kaj se je godilo pri njih 1. 1869., toraj pred 12 leti. Tudi takrat so poklicali dalmatinske fante k potrjevanju, a na mesto z listki za klobuci prišli so s puškami v roci ter dejali, da se kratko malo ne dad6 potrjevati k pešcem ali konjikora, k večemu kakor mornarji na avstrijskih vojnih ladijah bi še služili, če jih hočejo vzeti. To se je dalmatinski gosposki neznansko pod nos pokadilo. Brzo je pisala na Dunaj po vojake, češ, da ohlade nekoliko dalmatinske in fantom prevroče glave. In res prišla je takrat velika vojska v Dalmacijo, opravila pa ni nič. Dalmatinci so se zalizali v skalovje in visoke gore, kjer jim ni bilo moč od nobene strani do živega. Naša vojska je naposled opešala. Skleniti se je moral z Dalmatinci mir v Knezlacu, kjer so dosegli, kar so želeli. Lansko pomlad pak je sunila naša velika gospoda v Dalmaciji v ravno tisto sršenovo gnjezdo, kakor pred 12 leti, in kakor takrat, odpovedali so Dalmatinci tudi sedaj pokorščino. Zgodilo se je to v Krivošiji, v dalmatinskem okraji, ki se dotika na eno stran Črne gore, na drugo Hercegovine. Ta upor bi se bil dal morebiti še udušiti, ko ne bi pritegnili Dalmatincem tudi Hercego-vinci in Bošnjaki. Tudi njim nista dišala komis in vojaška suknja do malega nič. Koj za kotorskim zalivom vzdigajo se velikanske strme gore kvisko. Pot na te pečine je neznansko te-iavna. Ceste ni tu nobene, steze gredo tako zel6 na-vpik, da je treba največkrat le po vseh štirih lezti. Vrhu tega razorja deževje te nevarne steze v enomer ter vali z višine kamenje in skale na-nje. Ce se nad tako stezo ustopijo uporniki ter vale skale na vojake, ki se trpinčijo po teh divjih globočinah, zamorejo ustaviti še tako veliko vojsko , ter ji zapreti pot na hribe. Na teh visočinah so uporniki varni, kakor v najtrdnejšem gradu. Živ krst jim tu ne more do živega. Uže lansko jesen stepali so se oboroženi Krivoši-janci in čete hercegovinskih potepuhov skup, prikazovale se tu in tam, pa zopet izginile, nadlegovale mirne ljudi ter oblegale pota in vasi, ki se niso še uprle proti naši gosposki. Naši vojaki zgrabiti so jih poskusili večkrat, a zginili so, kakor bi se v tla vdrli; ne dolgo po tem pa so se pokazali zopet na drugem kraji. Gosposki jelo je vroče prihajati, ker ustaši ušli so ji med prsti, kedar je posegla po njih in mislila, da jih uže drži. Naj bi bil le svet tak , kakor je pri nas , upor bi se kmalu zadušil, a tu je skala pri skali, gora pri gori, svet razoran, kakor bi ga krti razrili. Cesta za vožnjo ni, ozke, strme, nevarne steze vijo se le pod visocimi skalami, da spleza po njih komaj tovorna živina v gore. Živež, strelivo, kanoni, vse se mora po hrbten znositi. Po teh v skale pogreznenih potih ne vidi se ti drugam, ko kviško v nebo. Pest upornikov na pravem kraji postavljenih v stanu je celi vojski pot zapreti. Gorje našim po hercegovinskih krajih raztrošenim vojakom, če jim uporniki vse te težavne poti zapr6! Od kod naj dobe pomoči, če pritisnejo od vseh strani nanje! Najimenitnejša stvar za naše vojake je toraj , da si drže pota odprta, vsak vršiček gora je zlata vreden. Boje- vati se je do dobra nemogoče, ker uporniki, ležeči vrh visocega skalovja, se od tal gori komaj razločijo in dostikrat se ne vidi od njih nič druzega ko čez skalo moleča glava ali pa cel6 še samo konec puškine cevi. Bojuj se ž njimi, če moreš! Ko so na Dunaji izpoznali, da prigovarjanje in me-šetanje ne izda nič, segli so po 8 milijonov gold. v veliko kaso, kamor se stekajo davki vsega cesarstva, ter jih dali vojskinemu ministru naj si nakupi, kar meni, da je za vojsko treba, ter upor prej ko mogoče uduši. (Dalje prihodnjič.) 116 Zgodovinske stvari. Upor v spodnji Dalmaciji (to je, v Krivošiji), Hercegovini in Bosni. Spisu je J. V. I. (Dalje.) Ko je dobil vojni minister milijone v roke, ki so se mu zdeli za udušenje upora potrebni, napel je takoj druge strune, ter jel pošiljati vojake v Dalmacijo in Hercegovino. Bil pa je uže tudi skrajni čas, ker uporniki silili so v naše vojake, kjer koli je le količkaj kazalo, da jih za&orejo. Zelo resen je bil napad letošnjo zimo, kacih 14 dni po novem letu. Komur se oči niso hotele prej odpreti, sedaj je moral izpoznati, da tli pod pepelom močna iskra, ki se le še na dan ne upa. Biizo Korita v Hercegovini, kake tri ali štiri cesarske marše unkraj dalmatinske meje, padli so uporniki na 4 naše vojake 11. regimenta. Bilo jih je veliko več, ko naših, a bili so se naši tako junaško ter se ubranjevali ustašev tako mojstersko, da so si uporniki zastonj razbijali glave ob majhni trdnjavici, v katero so se naši četveri vojaki zalizali. Odbijali so jih , dokler jim ni prišla pomoč iz bližnjega Korita, ki je zapodila napadavce v tek. Vodnik te četvorice, neki Spannbauer, dobil je za svojo junaško pogumnost zlato medalijo. Zdaj še le so naši komandantje spoznali, da se uporniki ne bodo le norčevali, ampak da so uže pripravljeni za resno besedo in resno delo. Ker so se prikazali prvikrat pri Koritu, zdelo se je; da je ta kraj v največi nevarnosti, zlasti zato, ker je bila kompanija naših vojakov, ki je ležala tam, z živežem in streljivom kaj slabo preskrbljena. Zato so obložili v Bileku, ki je bliže dalmatinske meje, devetdeset tovorne živine s streljivom in živežem ter jo poslali proti Koritu. A komaj je prišla ta procesija ven iz Bileka, uže je jelo dišati po hercegovinskih rokonavsih. Telegraf ob cesti so bili preteklo noč čisto pokončali, kole posekali in drat pre-strigli ter ga vzeli seboj. Napasti se pa naših vojakov še niso upali, dokler niso dospeli v Preklanico, odkodar je še kake dobre tri ure v Korito. Tu so skale globoko preklane in po tej razpoki sila ozka od vseh strani z visocimi skalami ograjena steza kviško. Tovorna živina še ni biia dobro vsa v skalo vj i, ko se vsuje z gord dol gosta svinčena toča na-njo. Vojaci poskrijejo se brž po zatisjih, za skale, ter se pripravio za boj. A kako se boš bojeval, ko od sovražnika ne vidiš nič, ko k večemu konec njegove puške, ali pa malo glave, toda prav za kratek čas, dokler meri in strelja. Uže po prvih strelih pa je nastal med gonjači strašen joj, ker bali so se za svojo in za kožo svojih živinČet. Kakor bi se jim vsem naenkrat zaukazalo, jeli so tovorni živini prerezavati jermena, s katerimi so bili tovori na-nje privezani ter se spustili, v tek, bodi si, da so hoteli ustašem, s katerimi so bili morda dogovorjeni, tako po ceni živeža preskrbeti. Kazalo ni nič druzega, kakor vrniti se, če niso hoteli da pade za našo kompanijo v Koritu namenjen živež ustašem v roke. Izgubilo se ni nič ko nekoliko kišt streljivakacih 10.000 patronov in (kar je dražje) 8 naših vojakov. 12 pa jih je bilo ranjenib. Dva sta izginila tako, da še njunih trupel ni bilo moč najti. Ko so šli naši drug dan ustreljene iskat, našli so jih skoro do nazega oropane in strašno razmesarjene. Enega naših so ustaši čisto zdravega vjeli, odrezali mu nos in ušesa in nastavil mu je eden ravno svoj dolgi nož na vrat, k sreči pa prižvižga dobro pomerjena krogla ter podere Hercegovinca na tla. Tako se je naš vojak rešil. Godilo se je to 17. januarija, sv. Antona Pušavnika dan, in zdi se, da so se za ta dan uporniki dogovorili, da se na vseh krajih z našimi poskusijo. Od vseh strani dohajala so poročila o hercegovinskih grozovitostih, tedaj se je zdelo še potrebneje , našo kompanijo v Koritu z vsem potrebnim preskrbeti. Dva dni pozneje poskušali so z nova prinesti oni kompaniji pomoči. Ta pot poslal se je pa batalijon vojakov pred tovorno živino , drugi zadej za njo. Na ravno tistem kraji, kakor dva dni poprej, sprejele so jih tudi sedaj hercegovinske krogle s skalnatih višin dol, toda sedaj so imeli naši dovelj svinca za rokonavse, ki so jo po kratkem boji popihali ter odprli našim pot proti Koritu, kamor so prišli ne-nadlegovani ter pustili v Koritu mimo živeža še dve kompaniji. v^al. prih.) 124 Zgodovinske stvari. Upor v spodnji Dalmaciji (to je, v Krivošiji), Hercegovini in Bosni. Spisuje J. V. L (Dalje.) Odslej ni minul dan, da se ne bi slišalo o bojih z uporniki, zdaj v Hercegovini, zdaj v Bosni. Klatili so se po gorah v četah po 100 do 700, 800 skup. Naši vojaki iskali so jih po skalah in pečinah, a pokazali so se celo neradi, kedar je bilo naših več, ali pa če je bil svet za naše dovolj ugoden. V naslednjih 14 dneh zajeli so naši Osman Begove četo na maršu iz Trebinj v Bilek, ter jo primorali k boju. Bilo jih je kacih 500. Posrečilo se je našim priti jim tako blizo, da so nehali streljati ter jih prijeli z bajonetom. Bajoneta in puškinega bata pa se ustaši neizrečeno bojć; vojskovati se upajo le za Bkalami skriti, in res, komaj so vgledali prve bajonete, vcedili so jo, kakor bi smodil za njimi. Se le na mostu čez Trebinjsko so se ustavili, toda ne, ker so dobili nov pogum, ampak ker most ni mogel vseh bežečih požirati; na mostu zgnetli so se skup v debelo gručo , kjer so jih naše krogle metale k tlam , kakor ženice žito. Kar jih niso postrelili ali kar jih ni v vodi konec storilo, razkropili so se na vse kraje, a še od teh so jih naši mnogo vjeli. Ta zmaga je bila sicer velike vrednosti, našim odprla se je pot od morja, iz Dalmacije mimo Trebinj in Bileka v Korito in dalje v srce Hercegovine, a ta zmaga se je tudi drago plačala, ker izgubili smo enega častnika, dva vojaka bila sta težko ranjena in še druzih šest prineslo je iz boja večih ali manjših ran« S tem pa se Krivošije, kjer se je vsaj na videz kuhal upor, še niso puške pomirile. Da, Krivošije! Naši generali bi bili ta kraj radi najpreje zgrabili, ker kazalo je na vsak način, Krivo-šijance najpreje k miru pripraviti ter jim malo prevroče glave ohladiti. Kazalo je to iz več vzrokov, ker tu v Krivošijah se je upor prikazal prvikrat na dan, morebiti je tu središče upora, dalje so Krivošijanci uže stari podložniki avstrijski, ter niso prišli še le pred tremi leti pod našo krono, kakor Hercegovinci ali Bošnjaci, ampak so pod krepkimi perutami našega avstrijskega orla ostareli. Se najbolj pa je jezilo naše generale, da so bili tako blizo upornikom, pa jim le nikakor niso mogli do živega. Krivošije , ta mali košček dalmatinske dežele, leži prav ob morji, ravno to je našim generalom najbolj na pot hodilo. Trebinje, Bilek, Korito, Most in druge kraje, ki leže daleč od morja notri v deželi her-cegovinski, so pač zmogli in upornike odpodili, Krivošije pa so morali do priličnega časa v stran puščati. Tam, kjer leže Krivošije, zajedlo se je adrijanako morje daleč noter v dalmatinsko deželo. To zajedo imenujejo kotorsko boko, ter je za vojaške in trgovske la* dije zelo imenitna. Naj razsaja po adrijanskem morji še tako grozen vihar, ladije, ki so srečno v to zajedo še o pravem ča3U ušle, varne so popolnoma ter obvarovane vsake nesreče. Ko so naš presvitli cesar veliko veljavo te morske zajede izpoznali, napravili so tu šta-cijon za vojaške ladije, ter prepovedali, da se pripelje kaka tuja vojskina ladija va-njo, na priliko, angleška ali ruska. Ob tej zajedi leži mesto Kotor; ko je Bog stvaril svet, pustil je neki nalašč malo prostora za majhno primorsko mesto, ker sicer je ta zajeda od vseh strani z velikanskimi skalnatimi steoami popolnoma zaprta, ki štrle" naravnost iz morja kviško proti nebu. Silno so visoke, tako da prileze Kotorčanom solnce še le sredi dopoludneva čez te strme gore, in popoludne se jim tudi uže skrije, ko sicer ljudem po sveti še nekoliko ur dalj sije. Na temenu teh, kotorsko zajedo obdaja-jočih gora je okraj, o katerem se sedaj govori: Krivošije. Kako tu sem gor priti? Najlože tako, če bi znal človek po navpik stoječih in sila visoeih sivih stenah kviško plezati, kakor kuščar po zidu. Krivošijanci so se našim vojakom smejali, ko so ti jeli poskušati, če ne bi se morebiti vendar le dalo priplezati gor na kri-vosijanske planine. „Hajdite gor, kozć avstrijske!" — zasmehovali so jih z višin doli. Potov ali cesta na to visoko teme ni, le v skale vsekane steze zvijajo se po stenah, kakor kače, vedno više plezajoč. Pokončno hoditi je največkrat nemogoče, steze silijo tako zelć navpik, da se je treba Človeku dostikrat na vse štiri spustiti, ter si tako dalje pomagati. Krivošijanci gori na planinah zdeli so si varnim, kakor v najtrdnejšem gradu, in res, skoraj ni bilo drugače. (Dalje prih.) 134 Zgodovinske stvari. Upor v spodnji Dalmaciji (to je, v Krivošiji), Hercegovini in Bosni. Spisnje J. V. I. (Dalje.) Ko se je upor pričel, jeli so Krivošijanci svoje rojake doli pod seboj stanujoče Dalmatince, ki so ostali zvesti našemu presvitlemu cesarju, počasi nadlegovati. Kakor hudournik planili so iz svojih skalnatih peči v mesta v nižinah, pobrali, kar so mogli nesti seboj , živino odgnali seboj itd. Po svečnici so postali ce!6 predrzni. Pri belem dnevu vsipali so se v bližnje vasi doli, da celo naše velikanske vojskine ladije so se jim morale umakniti, ker z viška valili so na-nje velike skale, ali pa so na mornarje streljali, da, en pot so poveljniku ene ladije celć oglas poslali, da si bodo prišli njegovo ladijo ogledat, morebiti bodo našli kaj na nji, kar bi znalo z njimi iti. Naši vojaki so bili sila raztogoteni, vse je pokalo po njih. Tako blizo upornikov so bili, a vendar jih ne mogli od nikodar prijeti! Ko pa so postajali ustaši le od dne do dne predrznejši, sklenili so, poskusiti se z njimi, naj velja kar hoče. Za boj so se generali odločili ravno en teden po svečnici, 9. februarija. Naših vojakov je bilo 5 batali-jonov in pol. 9. februarija zjutraj bilo je še mračno, ko so jeli naši vojaki plezati v gore, včasih po vseh štirih v zatišji okolo skal lazeč. Trebalo se je dobro skrivati, ker s kirivošijanskih skal vsipal se je na-nje vedno gostejši sv nčen dež. Od 6. ure zjutraj jelo je tudi doli na morji pokati in grometi. Z vojskinih ladij, ki so s težkim železom okovane , da se jih krogle iz kanonov ne primejo , jeli so mornarji streljati težke bombe kviško gori na krivo-šijanske planine. Po kotorski morski zajedi je gromelo in pokalo, da so se gore tresle; ni minulo dolgo in vsa morska zajeda zavila se je v gost beli dim. Ladij ni bilo iz dima več razločiti in le, kedar se je iz kanona zabliskaio, uganil je človek lehko, kje naše ladije stoje. Na krivošijanski planini leži več majhnih vasic, na pr. Orehovec, Ubli, Ledenice itd. Ladije so se tako razvrstile, da so se metale smrtne krogle z nekaterih ladij proti Orehovcu , z druzih proti Ubliju , z druzih zopet proti Ledenicam itd. Kam so naše velike krogle padale, se ve da se ni moglo spodaj z morja videti in tudi ne, če napravljajo upornikom kaj škode. Lahko so bili naši vojaki veseli, ki bo se med tem, ko je spodaj na , morju tako grozno pokalo, počasi prebili skozi skale kviško gor v Krivošije. V Orehovcu so se uporniki skrili v trdno cerkev, odkodar so sprejeli naše vojake z gostimi kroglami, ko so se jeli gori na planini prikazovati; a z ladij gor se je izvrstno na-nje streljalo , naši pešci prijeli so jih od druge strani tako čvrsto , da jim je prihajalo v cerkvi od trenotka do trenotka tesneje. Toda odjenjati Krivošijanci nočejo, dokler jim ne začne streha nad glavć goreti, in se goreči ogorki utri-njati na-nje. Sedaj še le popuste cerkev tuleč in rujo-več, kakor divjaki, A daleč ne marajo bežati, brž ko se jim ponudijo potoma skale v zatišje, počenejo zadaj zanje, ter pričnć v naše neustrašljive vojake streljati. Za vsak korak treba je bilo poslati nekoliko svinčenk sem in tje, kdo ga bo odstopil, naši ali uni. Pri tem boji merili so zlasti na oficirje, ki se zavoljo svoje obleko od druzih uže od daleč lahko ločijo. Pri Orehovcu ustrelili so ustaši stotnika Bohna v čelo, da se je pri tej priči mrtev zgrudil, in nadlajtenanta Vinter-nica zel6 težko obstrelili, a pogumni mladi oficir ne od-jenja po nobeni ceni, dokler niso ustaši iz Orehovca prepodeni in zmaga dobljena. Ob treh popoludne bil je boj končan, naši zasedli so sovražna kota in skrivališča ter podili upornike proti črnogorski meji, kjer se čutijo najvarniše. V Orehovcu so jih naši 8 vjeli, našli sila veliko patron in vsakovrstnega živeža. Srečali so se tudi z nečim zelo sumljivim človekom , ki je prinašal upornikom brž ko ne poročila o naši vojski in jih tudi z denarjem preskrboval. Kdo ga mu je dajal, se ne ve, in zelć ustreglo bi se nam poizvedeti, kdo je ta naš sovražnik, ki podpira naše upornike. Ko so ga prijeli, imel je 3000 cekinov pri sebi. Med tem so pa tudi na druzih krajih Krivoščije naši povsod zmagali; najtrje šlo je pri Ledenicah, a tu bila je zmaga pa tudi najslavnejša. Naši morali so se v raztrganem skalovji večkrat ustaviti ter malo odnehati, ker uporniki bili so cel6 dobro skriti ter škropili naše vojake s svinčenkami, gostimi ko dež. Naposled pa so jim prišli vendar tako blizo do živega , da so lahko slišali, kako so se uporniki drug druzega podžigali in si dajali pogum , vmes pak so tudi našim kričali: „Stojte, nazaj!" A „nazaj" naši vojaki ne poznajo, dokler niso zmagali; čim bliže so upornikom prihajali, tim bolj jih je užigalo, tim hujša jeza gorela je is njih. Med tem, ko naši pred zadnjim poskusom malo odjen-jajo, da se opočijejo, prišel je k sreči nadlajtenant Kinel s kanoni v gore, zgrabil sovražnika od strani ter jel s kanoni va-nj streljati, da je bilo groza. Odslej se Krivošijanci niso in ne morejo več vzdrževati, urno pober6 135 kopita ter jo vcede po planini v varnejše kraje, nad Ledenicami pa zavihra naša avstrijsku zastava s cesarskim orlom. Tako je postalo visoko gnjezdo naše; zdaj še le se je moglo bojevanje z Krivošijanci pričeti, sedaj še le so si priborili naši tal^ za nadaljevanje boja. To je bilo neobhodno potreba. Se većega pomena pa je bilo to, da je našim vojakom po tej zmagi pogum zrastel. Cel6 Krivošijanci sami mislili so dotlej, da je nemogoče prebiti se skozi to skalovje na visine. Ta dan upadlo jim je srce in marsikak omahljivec je jel premišljevati, ah bi se držal še svojih ljudi ali ne. Ker se je bilo bati, da bi ustaši poskusili pregnati naše vojake iz krajev, z tolicimi težavami pridobljenih, utrdili so jib ter razpostavili prazne straže na vse strani. Leta 1869., ko so se naši po ravno teh Krivošijah z uporniki pretepali, napadli so jih nepričakovano in dostikrat se je moral kak uže dobljen kraj popustiti in se potem z nova priboriti. Pri tem pa so se naučili pazljivim biti, ter skrbeti zato, da se kaj tacega ne prigodi zopet. (Dal. prih.) 140 Zgodovinske stvari. Upor v spodnji Dalmaciji (to je, v Krivošiji), Hercegovini in Bosni. Spisuje J. V. L (Dalje.) Feldmaršailajtenant baron Jovanovič, ki se mu je dalo povelje, da uduši upornike, razglasil je tri dni po tej zmagi po kotorski boki in sosednih krajih , naj se gre po upornih krajih orožje pobirat, in se takoj vsak vstreli, kogar zasačijo z orožjem v roei. Po tej zmagi prišlo je marsikaj na dan, o čemur se našim vojakom niti sanjalo ni. V Bizanu na priliko, zginilo je hipoma vse orožje, ter se utajilo, a v rižanskem samostanu našli so veliko kišto polno najnovejših pušek. Prebivalci tega kraja so bili na videz na naši strani, v resnici pa so podpirali na skrivnem upornike. Po zmagi pri Ledenicah našlo se je pa pri njih obilo blaga, ki so ga uporniki našim vzeli. Rizaničani so s tem blagom kupčevali, da, Bkazalo se je, da so bili celo pri napadih na našo z živežem obloženo tovorno živino. Odslej so jih naši celć trdo prijemali, jib gonili na tlako za novo pot iz Boke kotorske gor v Krivošije ter jih porabili pri utrjenji Ledenic. II. Z vsemi dosedanjimi vkrepi našega vojnega vodstva pa še boji niso bili končani, ker vse dalmatinsko ljudstvo je razdraženo ter je v srcu po večem na strani upornikov, zlasti neprilično za nas je, da so se sprijele 141 z upiranjem proti nabiranju vojakov tudi cerkvene zadeve. Veliko Dalmatincev, večina Hercegovincev in Bošnjakov, ni rimsko-katoliške vere, ampak grške. Zel6 se je tem grškim kristjanom zamerilo, da so postavili v Sarajevu rimskega nadškofa, ne pa grškega. Vsled tega so celo grški duhovni pritegnili k upornikom, ter jih podpirajo, kedar in kjer morejo. Dne 19. februarija sešle so se na priliko v enem tacih grških samostanov daleč od Zadra velike ljudske množice, ki so odločno zatrjevale, da so za upornike. Sicer so te gospode in mnogo druzih zaprli ter jih doveli v Zader, a od dne do dne se je bolj kazalo, da niso zastonj pridigovali. Tu in tam po Dalmaiciji pokazale so^se oborožene čete, ki so ustavljale železnico, napadale žandarje v njihovih hišah, ter morile in požigale. V Bosni so zasačile naše gospćske velik pogreb; ko so trugo preiskali, našli so mesto mrliča veliko število pušek v nji, ki so jih ljudje hoteli na ta način iz mesta upornikom v roke spraviti. Prav blizo Sarajeva prijeli so grškega duhovna, ki je podpihoval svoje poslušalce za upor, in ko se je njegov škof za-nj potegnil, odgovoril je bosenski komandant baron Dahlen: „Duhovnik je zaslužil smrt in ustreljen bo, ker nikakor ne kaže, da bi se ž njim. meČje ravnalo, kakor z onimi, ki jih je zapeljal. Ce bi se kaj tacega skazalo bodi-si komur koli, in celo škofu, ne premišljeval bi se ne en trenotek, ali naj mu podpišem smrtno sodbo ali ne!u V Bosni in Hercegovini so vodniki upornikov po večem Turki, katerim nove avstrijske naprave nikakor nočejo ugajati. Cel6 v severni Bosni ni več varno. Železnica, ki pelje iz Broda v Zenico, je v večni nevarnosti, skoro ni minul dan, da niso naložili na šine kamenja ali tramov, da potisnejo železniški vlak s tira. • (Dalje prihodnjič.) 157 Zgodovinske stvari. Upor v spodnji Dalmaciji (to je, v Krivošiji), Hercegovini in Bosni. Spisuje J. V. II. (Dalje.) Upor, kakor se je uže zadnjič omenilo, razširil se je tudi v Bosno in Hercegovino, ali je morebiti cel6 tam nastal. Največ je upornikom na mari, da prestrižejo zveze in ceste med veeimi hercegovinskimi in bosen-skimi mesti. Lehk6 bi tem potem zabranili, da bi se našim poslala pomoč, ako bi bili v zadregi. Uže v pri-četku leta 26. januarija morali so se naši sprijeti s Her-cegovinci, ki so se prizadevali zapaziti ^ cesto med Mostarom, Nevesinjami in Fočo v Bosni. Se nevarnejše bi bilo, če bi bili uporniki zaseli cesto med Fočo in Sara-jevim. Zato so se poslali 27. januarja naši vojaki pod nadpolkovnikom H6ce-jem iz Sarajeva proti Foči trebit cesto ter razpodit uporaiške druhali. Bilo jih je komaj 1500 mož. Pot bila je neizrečeno težavna. Prenočiti se je moralo prvi dan na snegu in ledu; cel6 vode je manjkalo, tako, da se je moral za pijačo in kuho sneg topiti. Drugi dan pomikali so se proti Trnovemu, kamor je imela priti za vojaci kolćna, ki jim je nosila njihov živež. Pot postajala je vedno težavniša. Med tem pa se je sporočilo nadpolkovniku Hoceju, da so uporniki zasedli Rogojski prelaz, na meji med Bosno in Hercegovino. Kazalo sedaj ni nič druzega, kakor nemudoma dalje marširati, da naši pridejo prej na Rogojski prelaz, predno pritekć upornikom veče čete na pomoč. Naj bi le pot ne bila tako neizrečeno težavna. Za vsako stopinjo kviško v gore ^morali so se naši vojaki s snegom in ledom pričkati. Ce bi ne imeli pijonirjev, ženijskih vojakov seboj , bi celo ne priplezali na planine , ker dostikrat je bilo treba na dolgo sekati stop-njice v led. A naši vojaki so se izvrstne skazali, ter plezali čvrsto in dobre volje kviško. Proti poldnevu dospeli so na vrh planin, a potoma so se uže z uporniki sprijeli, ter izgubili rnemo dveh druzih vojakov tudi stotnika Tihija, enega druzega stotnika in dva vojaka so pa nevarno obstrelili. Tu na Rogojski planini so en dan počivali, pričakujoč tovore z živežem, ki so še ta dan dospeli na planino. 31. dne januarja pomaknili so se naši dalje v Varoš, kjer se je izvedelo, da je majhen oddelek naših vojakov v Mrežici v veliki nevarnosti; še huja prede pa morda onim v Foči, kamor pritiskajo ustaši od vseh strani. Sedaj se ni dalo dolgo premišljevati, kajti Foča bila je zavoljo svoje lege na Črnogorski meji zelć imeniten kraj. Kdo ve, če ne bi Crnogorci priskočili svojim bosenskim prijateljem na pomoč, ako bi bila sila velika. Nova poročila kazala so vedno jasneje, da je pot proti Foči uže od upornikov zasedena. Naj velja kar hoče, Foča se mora rešiti. Brez počitka morali so vojaki dalje. Proti večeru 1. februarija poslal je nadpol-kovnik Hoče en batalijon vojakov proti Ustikolini, kjer se jo našim uže slabo godilo, en batalijon proti Foči, drugi dan pa jo je mahnil sam z ostalimi batalijoai tjekaj. Naj bi ne bil tako uren, brž ko ne bi mu bili ustaši Fočo prestregli, kajti tu je bilo cel6 malo naših vojakov, ustaši pak so napeli vse žile, da dobe ta imeniten kraj v svoje roke. In še cel6 sedaj jih ni bila volja pustiti našim Fočo, 3., 4. februarija napadli so z vso silo bližnje kraje: Brod, Suvjesno in Hunić, a naši so jih kmalu na vse kraje razpršili. Srčnosti, ustrajnosti in neomahljivosti naših vojakov ni prehvaliti. Nadpolkovnik Hoče telegrafiral je županu v Neuhaus na Ceskem, od kodar so bili njegovi vojaki doma: ,,Ponašati se smete s svojimi fanti, izvrstni vojaki so!" Ker se je upornikom štrena v južni Bosni zmešala, držali so tim čvrsteje Hercegovino, a tudi tu niso nič opravili, naši razgnali so jih na vse strani. Upora pa vendar le še ni konec, ker uporniki so se umaknili više gor v Bosno in proti srbski meji, ker menijo, da se smejo nekoliko na Srbe zanašati. To niso vesele novice, upora še dolgo ne bo konec; še sedaj se pretepajo naši s hrcegovinskimi in bosenskimi druhalimi, da cel6 v Krivošijah ni mini. Dokler pak ne dobimo natančnejih poročil, prenehali bodemo za en čas svoje popise o uporu.