Jože Stabej
SAZU Ljubljana
IZ ZGODOVINE SLOVEN SKEGA BESEDJA
Zgodovina zapisanega slovenskega besednega zaklada se začne z brižin-skimi spomeniki, ko se je v času od okrog druge polovice 6. stoletja do okrog 1. 1000 razvila prvotna slovenščina iz začetnega praslovanskega narečja tistih Slovanov, ki so se naselili na današnjem (in na danes potujčenem) slovenskem ozemlju. Brižinski spomeniki se odlikujejo s čistim starinskim slovenskim be-
10 Jaz sem usmeril drznost jasnih razumov in jim odkril skrivnosti narave (Z. Metastasio: La contesa de'numi).
11 Ce domnevamo, da se je hotel Dev izogniti ljubezenskemu motivu, bi naš zaplet lahko odgovarjal Polifemovemu prigovarjanju Galateji, ki ljubi drugega (Galatea, II ciclope). Politem ravno tako kakor Burja predstavlja nasilje.
12 J. Slebinger, Pisanice, prvi slovenski pesniški almanah, Izvestje c. kr. II. drž. gimnazije, Ljubljana 1906.
Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, II. del, str. 66.
240
sedjem, ki so vanj komaj zaznavno vdrle nemške tujke in nemški slog.'. V poznejših ohranjenih zapisih slovenskih besedil ali le posameznih stavkov in besed od 11. stoletja do natisa prvih slovenskih knjig 1. 1550 (celovško-rateški, stiski, beneškoslovenski, Ulricha Lichtensteinskega, Oswalda Wolkensteinskega, itd.) pa se že močno pozna nemška politična in gospodarska prevlada, ki odseva iz vsega slovenskega pismenstva prav do prvih desetletij 19. stoletja.
Za povsem zanesljiv in dokazan nastanek in razvoj slovenskega besednega zaklada je torej treba veliko nadrobnega in skrbnega dela, preden bi mogli za. vsako posamezno besedo za gotovo zapisati ali reči: beseda je bila prvič zapisana tedaj in tedaj, tam in tam, njen izvir ter razvoj je tak in tak, ipd. Žal so dozdajšnja prizadevanja za zgodovinski slovar slovenskega jezika, ki ga ima v načrtu in na skrbi Slovenska akademija znanosti in umetnosti, šele pri skromnih začetkih, tako da delo še desetletja ne bo pripeljalo do prvih uspehov. Za zdaj bo le delno, a zdaleč ne zadostno odpomogel tej stiski obetani Etimološki slovar slovenskega jezika. Razveseljivo pa je, da dobivamo zadnji čas že prve slovarje jezika slovenskih protestantskih piscev, kakor Riglerjevo Besedno kazalo^, preurejen Megiserjev Slovensko-nemško-latinski slovar', 1. 1969 pa bo izšla v založbi R. Trofenika v Münchnu še Bohoričeva slovnica Arcticae horulae z njenim popolnim slovensko-latinskim slovarjem slovenskega besedja.
Prvi, ki je hotel načrtno in znanstveno zajeti zgodovino slovenskega besedja, je bil M. Pleteršnik. Ta je v Slovensko-nemškem slovarju 1. 1894-95 iz okrog 200 tiskanih in pisanih virov pri večini vknjiženih besed in rečenic, pripisal tudi, kdo in kje je besedo zapisal, kje je bila tedaj v rabi, ipd. Pleteršnik je opravil s tem »velikansko, v primeri s prejšnjimi slovarji pa klasično delo« (A. Breznik), ki je še danes — po 74 letih — poleg več poznejših razprav najbolj iskan in upoštevan vir v raznih jezikoslovnih spisih v zgodovini slovenskega jezika. Da pa je čas Pleteršnikov slovar kljub vsem njegovim odlikam že zdavnaj prehitel, naj bodo navedeni le Breznikovi pripisi v izvod Pleteršniko-vega slovarja, kjer je iz 380 virov nabral 17.060 besed in le-tem pripisal nove zgodovinske najdbe.
Do zdaj vemo za razmeroma malo slovenskih besed, kdaj in kje so bile najprvo zapisane ali natisnjene. Zato je danes še zelo tvegano reči ali zapisati, kje in kdaj je ta in ta slovenska beseda res prvič izpričana. Tako npr. pri našem najboljšem poznavalcu in preučevalcu zgodovine slovenskega besedja A. Brezniku lahko ugotovimo, da marsikateri njegov samozavestni zapis »prvič izpričano, zapisano, natisnjeno« spričo poznejših izsledkov ne drži, a taki primeri tudi dandanašnji niso redki.
Za ponazoritev, kako raznovrstni in raztreseni so viri, ki jih je treba iskati in upoštevati za zgodovino posamezne slovenska besede, je v naslednjem poljubno izbranih nekaj novih prispevkov, ki samo dopolnjujejo dozdanje izsledke, večidel pa tudi še niso dokončni.
Nekaj primerov smo namenoma izbrali zato, da se pokaže in poudari, kako neprimerna, napačna in kar natolcevalna je trditev, ki jo še vedno najdemo v spisih o slovenskem jeziku krivo ali nepresodno poučenih piscev, češ da se
1 Glej zbirko Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen. II. Band. Freisinger Denkmäler '— Brižinski spomeniki — Monumenta frisingensia. München 1968, str. 227—261, kjer je odličen glosar vsega slovenskega besedja v brižinskih spomenikih.
2 Jakob Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika. SAZU, Ljubljana 1968, str. 258—275 (okrog 2600 besed).
3 Hieronymus Megiser, Slovenisch-deutsch-lateinisches Wörterbuch. — Slovensko-nemško-latinski slovar. Preureditev in posnetek prve izdaje iz leta 1592. Priredila Annelies Lägreid. Wiesbaden 1967.
je slovenščina dokopala do lastnega besednega izrazja šele pozno v 19. in 20. stoletju, prej pa si je morala na veliko pomagati s prikrojenimi nemčizmi, roma-nizmi itd. Zakaj so pisali npr. slovenski protestantski pisci čisto po nepotrebnem toliko nemčizmov, je bilo že povedano.^ Kopičenje nemčizmov in slovenskih besed z enakim pomenom, npr. vzrok-mžah, nidig-sovraž, šiini-črnavka itd. priča, da je bila za malodane nepretrgano vrsto nemčizmov na voljo domača slovenska beseda. Iz bojazni pa in iz podzavestne nepresodnosti, da sama slovenska beseda morda ne bi bila razumljiva vsakemu bralcu, so pisci raje segli po tuji skovanki, ki so jo poznali zlasti iz pogovornega jezika slovensko-nem-škega ali le nemškutarskega mestnega prebivalstva, podeželanom pa so bile take skovanke večidel celo tuje. Pri nebogljeni slovenski književnosti v 17. in 18. stoletju se je zgled prvih slovenskih piscev bolj ali manj vtihotapil tudi v poznejša dela, da omenimo le številne pridige Janeza Svetokriškega in p. Ro-gerija. Najbolj očiten primer zvrščanja nepotrebnih nemčizmov s slovenskimi sopomenskimi besedami, delno tudi brez le-teh, je v vsem slovenskem slovstvu rokopisni Dictionarium trilingue p. Hipolita — Janeza Geigerja iz 1. 1711-12. Tu je med bogatim klenim zrnjem nakopičeno ljuljčnega semena kar na stotine in tisoče, a ne morda po kakršnikoli potrebi, marveč samo za pisan ništrc, iz navade in posnemanja.^
* * *
babiti — toja mati babi, vel toj a mati babi jo. Deine Mutter gib ein Hebamm ab: Meg.^ O-^; barva — Kr. b. p., 10, vzeto iz Megiserjevega Thesaurus Pol. 1603 iz češčine: baiwa, potem Vod. zv. 1/4^: luknö barvo püiha, itd.; — beganica — der Palmbusch: Guts. 239, 492, beganza, Ruthenbundlein; beseden — Tradition, bejedno isrozhilo: Vod., zv. 76/6^; bitje — Boh. 107: bitje, bitja, esse [das Sein]; blagosloviti — Segnen, biagofloviti: Meg.^, 0-2^; blagoslovljen, sheg-nano alli blagojlavlieno: S. Krelj, Postila 1567, 15'' — blazina — na blasinah leshati inu spati; S. Krelj — J. Juričič, Postila L, 1578, 136'» — boh — Hip., Diet. L, 639, II., 175: Succidia porcina, Speckseiten, Seiten speck, svinska slanina, tudi en boh shpeha; boli = ali ^ Du wollest oder nicht. Veliš nolis. Ozhesh boli nozhes: Meg.^, Fg''; Guts. 346, 353; bosman — panis vulgo bosman dictus, assatura panis vulgo boszman: zapisa iz 1. 1649 in 1688 iz Turnišča v Prekmurju: Kronika XV. (1967), 133, 134; glej še P. Skuhala, Povesti. . . Maribor, 1911, 114; bralen — braven — A. Murko, Dslow. W. 1833, 475: Leserlich braven; A. Ja-nežič. Slovar 1850, 341: Leserlich, čitalen, braven; Iz. Cankar, Zgod. lik. umet. III., 4: dobro bravna zgodovina; Iz. Cankar, Uvod v lik. umet. 1959^, 210, 268: knjižno delo je dobro bralno-, brati — kir Inayo brati, nim naprei berite: Trubar, Catech. 1550, A IV^; brezbožnost — Unglaube, bresboshnojl (nevera): J. Alič, Majhine Bukvize ... 1814, 92; brivec — Boh. 48: Britfar; Meg.^: britbar; Hip. Diet. II., 162: Scherer, halblerer, briviz, britbar — brivnica — Hip. Diet. L, 617,
•> Glej JiS Xn. 1. (1967), str. 182—188.
5 Kratice pomenijo Boh. = A. Bohorič, Arcticae horulae, 1584 — Brii. = Brižinski spomeniki — CZN = Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor — Gats. = O. Giitsraann, Deutsch-Windisches Wörterbuch, 1789 — Hip. = R. P. Hippolyti Dictionarium trilingue, 1711—1712 (rokopis) — JiS = Jezik in slovstvo, Ljubljana — Kr. b. p. = Krajnsko besedishe pisano, okrog 1, 1680 (rokopis) — Meg.l = H. Megiser, Dictionarium, 1S92 — Meg.2 = H. Megiser, Dictionarium, 1744 — N = Kmetijske in rokodelske novice, Ljubljana — Plet. = M. Pleteršnik, Slovesko-nemški slovar, 1894-95 — Pohl. = M. Pohlin, Tu malu besedishe, 1781 — SJV = Slovenski narod, Maribor—Ljubljana — Vod. = V. Vodnik, Slovenski besednjak, 1804—1806 (rokopis) — Zbir. = A. Mažuranič, Zbirka rečih, Zagreb 1835 — Drugi enkrat ali poredkoma uporabljeni viri so navedeni med besedilom.
242
II., 162: Tonstrina, barbierstuben. hisha sa britje; biivniza, striihniza. Scherstube, hisha, kir se Itrishe inu brije, Brivniza. Tonstrina; brkljavka — Hip. Diet. 1. 685, Diet. IL, 79: Trochus, ein Topf, glaz. ena otrözhja ygräzha berklävka, katera se na tlejh lalhene, de brenzhy, inu na tlejh sem ter tam skazhe.
cestar — Vod., zv. 73/7'': Strassenbereiter zejtar; cev — Boh. 27: zeu, id est fistula; Meg.' Hg^, Na^, Oj,^: ceu, zeu, zev. Kil Schinbain, Spuel, calamus, libia, panus; Hip., Pohl. itd. (zraven pa seve še ror, das Rohr, die Röhre!)
čemerika — Kr. b. p. 521: zhimeiika, Veratrum album, belloborus albus, Weißnießwurz; — članek = sestavek: I. Kukuljević v Danici (Zagreb) 1847, 14: će mi taj članak preko mere narasti; čompa — Glej JiS XII. (1967), str. 152—154; črn — čina vojska; beseda čin, čina, čino zaznamuje obilost ljudi, npr.: vse črno jih je bilo (Bleiweis, N 1855, 76); Pohl., Qq/: Vojska Zherna, Allgemeiner Aufstand, Intestinum bellum, rebellio; M. Majar, Slovenija 1848, 44: čeina vojska kralja Matjaža. Beneški kronist Marino Sanuto je v zapisih iz 1. 1496—1533 imenoval kmečko, t. j. črno vojsko cernida = čeinida (Kronika II. [1954], 27); Iv. Pregelj, Zgodbe zdravnika Muznika, 1923, 8: ... dolgoletni duhovni oče goriških domobrancev čeinidov. Glej tudi; J. Gruden, Zgod. slov. nar., 941. Prim. rusko černt ž. = sodrga, drhal; črnošolec — Zauberer, Magus ... zhernashulz, Zauberey zherna shula: Meg.- B-hh.2^; Zheina shola, Schwarzkunst. Nigromantia. Zhernashoiz, Schwarzkünstler. Nicromantia: Pohl., Sss''; čumeti — im Halbschlaf liegen: Fr. Bevk, Viharnik 1959, 60: Ni spala, le rahlo je čumela.
dan — svoje žive dni: Vod. Kopitarju 1. III. 1810 (CJKZ = Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino IV. [1924], 160); — debiče — mlado dekle vse tja do let, ko je godno za možitev; JiS III. (1957/58), 136, 137; dečer = hči: tako je večkrat zapisal Vod. v Slov. besed. 1. 1804; delavec — Boh., 101: Delavez, laborator; že prej pri Trubarju beremo oblike Delouez, delauceu, delouci inu delouice, itd.; — delavica — Boh., 101: Delaviza, laboratrix; delavnica — Guts., 435: ,. . delauniza-, Vod., Lub. Nov. 20. jan. 1798: taka veUka delavniza; dež — zapis Desh v listini z dne 26. avg. 1254 pri Sv. Lovrencu na Pohorju: Kres III. (1883), 477, 478; dimnik — Meg.' Lj^, N^^, Hip. večkrat; dimnikar — Hip. Diet. IL, 169: Schornstein — kaminfeger, dymnilcar, dymazhiltnik, repurgator fumarius; dogodivščina = zgodovina: L. Gaj v Danici (Zagreb), 1835, štev. 7; Zbir. str. 3; dopisnica — besedo dopisnica ali Korespondenzkarte je zasledil A. Breznik prvič v SN 1874, 278. 1; iz slovenščine so prevzeli besedo Cehi: CZN 1937, 218; doseči — dosežem, dosegovati — ta nuz ... ludje /o dofegli, inu ga Ikuli to vednu branie dofegujejo ... Fr. Paglovec, Thomasa Kempensaria Bukve... Labaci 1745, fol. 6^^ dragocen — prim. Rogerij, Palmarium IL, 101: obogati Iledniga is to drago zenno te Modrufti; rt. 365: je . . . Perl kupil, inu s'drago ceno sadubil; Zbir. str. 3: Dragocen, a, o, pretiosus, kostbar. Dragocenost, i, ž. pretiositas, Kostbarkeit; N 1844, 204; J. Drobnič v slovarju 1846-49, itd.; drevored — Die Allee, drevoied, lenzhno Iprehajaliihzhe; J. Alič, zapis nekako po 1. 1825 v Adelungovem slovarju k str. 12; Slovenija 1849, 11; Janežič 1851, 54, itd. Glej tudi CJKZ VIII. (1931), 39, 40, 67; drvarnica — Hip. Diet. IL, 96: Holzhaus, holzkammer, deiväiniza, lignite; M. Zagajšek-Sellenko, Slov. Gram. 1791, 234-35: dervainizza Holzhütte; dvanajstlja — Glej delo pod opombo   str. 20, 21.
Se bo nadaljevalo.
243