kudolf von Ali, George Breitner in Johannes Uosboom postavljajo problem akvarelnega topografskega slikarstva ob koncu 19. stoletja, Dve različni deželi (Avstrija in Nizozemska) /. različno tradicijo, različnimi v/goni in impulzi ler specifičnimi slikarskimi skušnjami, senzibihiostju in stopnjo ekspresije, predstavljata islo likovno temo: topografsko zajeto krajino, mestno veduto, intcrieur in žanr vsakdanjika. Vedutnb slikarstvo v tehniki akvarela je tedaj v dekorativnem smislu doseglo status, enakovreden oljnemu slikarstvu. Ob tematski uglajenosti obeh antipodov pa je očiten razkorak v načinu podajanja snovi, v stopnji spontanosti, v sugestijah perspektive ter v koncentraciji motiva in Svetlobe. Al i me ličnim ponovitvam Al tov i h mestnih predelov in interieurov, bleščečemu ko-Joritu in ktittiviranemu značaju nje govih akvarelov stoji nasproti veduta z izpostavljeno refleksivno noto in trpkostjo obeh severnih mojstrov, ki se v svojih predstava h navezujeta na t rad i c i jo n i zoze m s kega k raj i na rs t v a 17, stoletja. Elementi povezave vseh treh veduiistov pa so zlasti način obravnavanja svetlobe in atmosferski efekti.
Konfrontacija Jana Tbeodorja Too-ropa, Gustava Klim la m Egooa Schie-leja Se v nasprotju s polarnostjo prejšnjih antipodov izraža v bolj neposrednem odnosu sorodnosti vseh treh sodobnikov. Linearni simbolični stil njihovih kompozicij se je razvijal v medsebojnih vplivih (zlasti Toorop je s svojimi tremi razstavami na Dunaju močno vplival na KJimta, ta pa je bil zgled Sehieleju). Vsak je seveda razvil svoj osebni likovni jezik, v katerem pa je vselej igrala odločilno vlogo z izjemno natančnost jo vodena linija, tako kuiUuma kot v ploskovi-tem dekorativnem prepletu. Ta bizarni ekspresionistični slog spreminja figure v dema ter! al iz i rano linearno dekoracijo, gibanje pa v elegantne arabeske. Linearne Strukture so kot okno v neko drugo resničnost, v kateri je tudi dimenzija prostora bolj racionalna konstrukcija kot pa dejanska empirična kvaliteta. Vsem trem je lastna popolnoma osebna ikonografija v odmiku od tradicionalnih bibličnih in mitoloških tem — ikonografija. ki vabi k psihoanalitični in-trospckeiii, Sorodnost je očitna tudi po lehnični plati: simbolizem in mistika se rada izražata v rafinirani
ID"
risbi s svinčnikom, barvnimi svinčniki in kredo — pri vseh treh sccc-sijskih mojstrih podobno. Povsem specifično mesto med pari, predstavljenimi v dialogih, oz. skupinami Starih mojstrov gralike in risbe zavzema Rembrandt van Rijn, ki ostaja v teh »srečanjih« brez para in se po bese dali avtorjev razstave sooča z lastno edinstveno in neprimerljivo ustvarjalnostjo. Namenjeno niu je bilo osrednje mesto in največji razstavni prostor, v katerem obe zbirki — dunajska in amsterdamska — predstavljata različne skupine ikonografskih tem iz njegovega vsestranskega opusa: žanr vsakdanjika, živali in krajino Albertina (kreda), biblijske Scene pa P re n te n kabinet iperorisbe). Tako v prvi kot v drugi skupini se umetnik prepoznava kot globok vernik in hkrati humanist, kot človek z doslednim etičnim imperativom, z intuitivnim uvidom v bistvena vprašanja človeških in religioznih problemov, s prebujenim odnosom do sveta, Boga in lastnega bivanja ter ključnih vprašanj človeške eksistence, Njegovi prizori so kontemplacija božanskega v človeškem znotraj bibličnega diktata,predstavljen i brez slehernega idealiziranja. patosa ali velikih gest, vendar s svetim spoštovanjem, poznavanjem in iazumevanjem. Njegovi religiozni motivi so hkrati himna človeku, predstavitve profanih snovi pa adoracija božjega. Rembrandt v vseh dokazuje, da sveta ne deli na sakralno in profano in da ni nikakršnega profanega prostora ali predmeta, v katerem bi bilo buf.ansko odsotno. V opusu njegovih risb gre torej za soočanje raz ličnih plasti celovite umetniške osebnosti, ki v konceptu postavitve hkrati putrjuje in negira osnovno idejo razstave.
Bin Jenka First
GIOVANNI G ERO LAMO SAVOLDO TRA POPPA, G10RG10NE !-: CARAVAGGIO
Milano: Electa 199(1, uvod in pred-staviíev razstave Bruno Passamant, avtorji pos. esejev Castaño Panazza. Creighton Gilbert, Francesco Frangí, ¡'¡avio Carpí i, Pieríuigi De Vecchi, Sybille Ebert-Schifferer, Bert W. Mei-jer, A-lina Gregon, 356 strani, 231 ¿ino-belih in bárvnih posnetkov,
147
V monu men talnem kompleksu nekdanjega samostana S. Savoldo in S, Giulia v Bresci je bila do 31. maja 1990 11 a ogled razstava del doslej malo dokumentiranega brescianskega slikarja G. G. Savolda (Brescia, o. 14S0 — Benelke, po 1548), ki pa se po zaslugi le ra/slave potrjuje kot zanimiv vezni člen med lombardskim in beneSkim slikarstvom. Katalog in razstava sta posvečena 100-letmci rojstva slovitega italijanskega umetnostnega zgodovinarja Roberta Lunghija za njegov delež pri raziskovanju in pravilne j Jem ovrednotenju brescianskega slikarstva XVI. stoletja. To je že tretja razstava iz cikla predstavitev slikarjev, rojenih ali dalj časa aktivnih v Bresci (piva J987 z naslovom Giacomo Ceruti de t to i I Pi-tocchetto, druga pa 1930 z naslovom Alessandro Bonvicino detto i I Mo-retto).
Strogo znanstveno urejena razstava, razdeljena na dva dela, in katalog, Z izborom 32 Savoldovih slik (kar predstavlja približno tri četrtine njegove do danes znane produkcije) i" večjim številom njegovih risb iz javnih in zasebnih Italijan s kili, evropskih in ameriških zbirk (ena od štirih razstavljenih variant Počitka na begu v Egipt je iz dubrovniške Sko-tij.-ikc pinatatelce); je temeljnega po-niena za težavno in zapleteno rekon-sirukci jo avtorjevega življenja in njegove ustvarjalnosti. Savoldovi produkciji se v drugem delu razstave pridružuje ok. 40 del — ol j in grafik — italijanskih, flamskih, holandskih, francoskih in nemških slikarjev, ki so delovali med poznim XV. in začetkom XVII, stoletja, Gre za dela, ki so bila iz različnih razlogov omenjana v zvezi z bresclanskim mojstrom. Zelo skrben je ¡zbor grafik, ki zaradi možnosti reproduciranja pomenijo od poznega XV. slolelfa dalje glavni način širjenja upodobitev in s tem spoznavanja umetnosti časa kakor ludi ikonografskih repertorijev. Ti dragoceni arhivi form so spremljali umetnike ves čas ustvarjalnega življenja. Spremna dela so razdeljena na sedem sekcij, ustrezno gradivo pa argumentira njihovo jhj-vezavo s Savoldo vi m slikarstvom. V prvi sekciji so dela lombardskih, beneških in toskanskih avtorjev, po katerih se je Savoldo zanesljivo zgledoval tla začetku Svoje ustvarjalne poti; naslednje tri sekcije kažejo razvoj portret ni h tem, portreta t glasbenimi inštrumenti in nočnih pri-
148
ZOro v; v peti sekciji jc dokumentiran vpJiv nordijske liguracije, medtem ko šesta predstavlja Jombardskc in beneške slikarje; ki So bili Savo I do V i učenci ali pa so po njem povzeli kompozicijske in stilistične elemente; v zadnji sekciji so tako imenovana »problematična« dela, ki jih bo morda prav po zaslugi razstave mogoče atribuirati Savoldu. Med drugim so tu dela beneških aviorjev, kot so Cima da Co neg liano, Lorenzo Lutto, lizian, Paolo Pino, lombardskih slikarjev, kol so Vineenzo Foppa, Ge-rolamo Roman ino, Moreno, Giovanni Bat tista Moront, Audrea Solario, Anton io Ca m p i in Caravaggio, pa še Dosso Dussi, sicer iz Ferrare, a dejaven v Benetkah v prvih dveh desetletjih XVI, stoletja, ter Piero di C osi mu iz Firenc. Zaradi zanimivega razvoja, ki so ga prispevala k tematikam in reševanju figurativnih problemov Savoldovega slikarstva so predstavljena tudi dela genoveškega slikarja Luea Camhiasa in llolandca Gerrita van Honthorsta, imen. Ghe-rardo delle Not ti. Med grafičnimi listi najdemo nekatere, ki so odigrali odločilno vlogo v razširjanju umetnostne kulture v zgodnjem XVI.stoletju: gre za dela Albrechtu Altdor-fei ja. Al bl edita Diirerja, Andicn Manlegne, Marcantonia Raimondija in Martina Scliongauerja. Skozi 13 esejev oz. poglavij kataloga {Arhitektura razstave iti njeno oblikovanje; Rešena vprašan ja iu nerešeni problemi; Dvorijivi Savoldo; Savoldo: težave in kontinuiteta kritične obdelave; Fiziognoinika in portret v J500: Mimeza v ogledalu; Savoldo: portret in glasbena alegorija; Flamei v Serenissimi v začetku '500; Tema umetne svetlobe pri Savoldu in loniha rdsk i izvori pri Caravaggiu; Slike; Risbe; Savoldo in grafika; Od Foppa do Caravaggia — slikarji, ki povezujejo Savo I do VO delo) ter spremnega aparata, registra, Savoldovc bibliografije in bibliogralije primerjalnih del je danes mogoče z večjo gotovostjo odčitati biografski in ustvarjalni profil tega skrivnostnega, aristokratskega mojstra. Savoklovo slikarstvo razvija z izvirnostjo izraznega jezika in oblikovnih rešitev nekatere renesančni kulturi severne Italije najljubše teme; čeprav je v bistvu povezano •/. lom-bardsfcim področjem, obogateno z različnimi vplivi in ustvarjeno vetji del v Benetkah, pomeni Čilega od
osrednjih razvojnih členov, ki od Ko p pa vodi vse do Caravaggia. Zanesljive notico o Savoldovem življenju so še vedno redke in tudi število njegovih podpisanih, datiranih ali nesporno dokumentiranih del ni veliko. Vendar so nekako sorazmerno regularno razporejena v slikarievo zrelo ob dob i e in omogoča i o s skrbnimi primerjavami prepoznavanje preostalih avtorjevih del ter s tem tudi pregledno, čeprav problematično rekonstrukcijo celote Savoldovega slikarstva.
Savoldo je bil rojen v Breset okrog 1480, po ne no vse m poti-jenih podat -kili v plemiški družini. Morda ¡e bil tam učenec Vincenza Fowna. ki ie poučeval v Bresei med 1489 in 1516 na nod!a«i izkušenj, pridobi ionih med S Volim bivanjem v Genovi (kjer je prišel v stik s flamskim slikarstvom, ki je bilo tam, tako kot v Benetkah in Neaplju, zelo cen i en o in zaradi morskih poti zlahka dostojno), v Milanu in v Pavi ii. Dokazano je, da ie bi! Savoldo leta 1506 v Parmi sost slikarja Alessandra Araldija in da ie bil leta 1508 v Firencah, Ob tem je potrebno poudariti, da ie bilo flo-rentinskn renesančno slikarstvo v Lombard! ji že znano, ker so Številni florentinski umetniki hi vali v Milanu, med njimi tudi Leonardo. Prav Leo-nardove raziskave svetlobe in realnosti stvari so brez dvoma vplivale na Savoldovo slikarstvo. Dokumentov o drugem desetletju XVI. stoletja ni na razpolago, od 1521 na živi Savoldo predvsem v Benetkah, kjer sc poroči s Planiko, vdovo tam delujočega nordijskega trgovca, ter slika za cerkvene redove in za raftnirane zasebne naročnike. Iz tega obdobja so tudi dela za dominikance i/ Trevisa in Pesara. Okrog leta 1530 živi v Milanu, kjer no naročilu vojvode France.sea Ti Sforze naslika za kovnico serijo št i lili slik, Vasari jih označuje »di not te c d i fuoco« in sn Savoldovo edino znano javno naročilo, zelo značilno za njegovo slikarsko produkcijo. Po letu 1545 umre v Benetkah. Med datiranimi deli so za rekonstrukcijo Savoldovejia slikarskega iti-ricrarija osnovnega pomena Sv. Anton in sv, Pavel puščavnik iz beneške Accademie (1520), velika tabelna slika Madona s svetniki za do mi ni kance iz Pesara (danes v milanski Breri. i524—26), Portret moškega s flavto iz New Yorka (1529), Pastirji častijo Jezusa iz cerkve Sv. Giobbe v Benet-
kah in njena varianta iz Pinacoteee Tosio Martinengo v B rese i (1540). Savoldo je bil izobražen slikar, ki je sprejemal in tudi uporabljal različne, včasih celo nasprotujoče si izkušnje. V Benetkah je bii v neposrednem stiku s severnoevropskimi, flamskbni in nemškimi slikami in grafikami, ki so ga tako fascinirale, ila jc v številnih svojih delih predeloval njihove teme in sugestije. Predvsem pa je Savoldo poglaviten predstavnik tiste slikarske usmeritve, ki jc na perifernem območju beneške republike — na področju Lombardije — posredovala kulturo beneške renesanse. Značilnosti te usmeritve so spoštljiv pristop h konkretni realnosti človeka, narave in predmetov, raziskovanje slikarskega jezika, ki omopoča upodabljanje rahločutnih in jasnih form, študij barve, svetlobe in oblike predmetov v prostoru, razčlenjevanje in uporaba s krajša ve v perspektivi, posebna pozornost do razkrivanja in sprememb fiziogno-mife in psihologi je. Njegov učenec Paolo Pino, slikar, kipar in literat, avtor znanega dela Dialog o slikarstvu, ga je označil kot »redkega človeka v naši umetnosti in odličnega posnemovalca vsega«.
Tatjana Wolf
Peter Oluf Krtickmam,: FEDBR1CO BENCOVICH 1677—1753. Hildesheim, Zurich, New York: Georg Q1 ms Vorlae, 19RS, 48 8 str., 78 črno-bclih reprodukcij.
Monografija o bcneško-dalm&tinskem slikarju Fcdericu Benkovieu, ki mu usoda nikakor ni bila naklonjena, saj je že za življenja kljub imenitnim in vplivnim mecenom padel V pozabo, nas mora vsekakor razveseliti. Gre za doktorsko disertacijo Pe fcra Olufa Kriickmanna, v kateri se je avtor pogumno lotil bistvenih vprašanj, ki se porajajo ob življenjskem opusu tega spornega slikarja, sodobnika Piazzette in predhodnika Tie-jX)la. Na številna vprašanja pa ostaja še vnaprej neodgovorjeno. Kruckmann se ie potrudil in zbral precej gradiva, ki ;>a je v katalogu razvrstil v šest skupin: oljna podobe, risbe, jedkanice, kopije, izgubljena tlellet nazadnje napačne atribucije. Prav to poglavje pa je pravzaprav najbolj sisorno, saj je avtor zelo
149