151
Dopisi.
v
Iz Gorice 3. maja. M. S. — Žalostno novico vam prinesem, drage „Novicea, da 30. dan pret. mesca zgubili smo slavnega možaka, P. Klarus-a, provincijala naše pokrajine, ki so po kratki bolezni v 61. letu svoje starosti omerli. Gotovo bode slehernega, kteri je tega gospoda poznal in bode to novico bral, v serce zabolelo. Vse ga je zlo ljubilo in spoštovalo: premožni in siromaki, imenitni in nizki. Njegova velika ponižnost zraven visoke učenosti je bila, ki ga je takega ljubljenca vsemu ljudstvu storila. Ta splošna ljubezen do njega se je tudi pri njegovem pogrebu 2. dan t. m. očitno pokazala. Tolika množica ljudi se je pri samostanu č. p. frančiškanov na Kostanjevicu zbrala in pogreb je bil tako slovesen, da vse to je živo pričalo, kako spoštovan je bil rajnki. Naj mu bode žemljica lahka!
Iz Kerke na Dolenskem.  J. R.  — Kakor skerbi usmiljeni oče, da napravi svoji družini vesele praznike, tako so nam napravili deželni poglavar   letos vesele velikonočne praznike.    Ze poprej so se bili prepričali z lastnim očesom velike   revšine,   ktera   tukajšne   prebivavce   tare;   hodili   so spremljeni   od   gosp.   grofa Aueršperg-a in domačega gosp. duhovnega pomočnika v najhujšem mrazu od hiše do hiše; ne ustavi jih ne hudi mraz, ne gerda pot, ne silna burja, ktera je ojstro brila in mašila s snežnimi cunanjami usta,  oči in ušesa in  napravljala na vratih debele žamete.    Milo je bilo viditi, kako so jih ljudje polni veselja in upa spremljali, da se jim bo morebiti njih žalostni stan po moči zlajšal in potolažil.    Od ust do ust je šel veseli glas od s vi ti i h dvaj-setic, s kterimi so deželni poglavar revežem že tadaj solze brisali;   veliki petek  pa je rešil  marsiktero  družino lakote. Akoravno žalostni dan, se je slišal vendar veseli glas: „Iz Zatičine nam peljejo  s šterimi konji pirhov".    Kakor bčele v panj, tako hite zdaj reveži vsak s svojo vrečo pod paz-diho v farovž, kjer se jim je delilo žito, ktero nam je znano usmiljeno serce radodarnih Ljubljančanov preskerbelo.   Stoteri „Bog lonaj"   se je slišal iz ust veselih revežev,   kteri so urno tekli iz farovža naravnost v malin, da si preskerbe moke   za   prihodnje praznike.    Serčna zahvala vsem verlirn Ljubljančanom in družim dobrotnikom, kteri so nam napravili tako veselo velikonoč,   posebno   tudi   naši  usmiljeni hranilnici,   ktera je na pervo besedo nam odločila 1000 gold. in pa   dobroserčnim   pekom   ljubljanskim.    Gotovo   bi   jim   bilo serce veselja igralo,   ako bi bili vidili, kako veselo so za-stradani  otroci,   kteri ne vedo,   kaj  je kruh,   segli po poslanih regijah.    Akoravno sicer zlo  sramožljivi,   se   vendar marsikteri ni mogel  zderžati,   da   bi ne bil vpričo vsekal s zobmi po njej; drugi so tekli urno domu, da nasitijo z enim roglom lačnega   bratca   ali sestrico svojo.    Stotero naj  po-verne Bog našim dobrotnikom!
Iz Ljubljane. Le malo ljudi je prišlo na predvčeranji sej m; goveje živine so pripeljali veliko in lepe, tudi konj dosti, cena je bila srednja, al kupca ni bilo nič. Smajni dan ni minul brez nesreče. Na konjskem sejmišu je zadel splašen konj 8 let staro deklico na glavo, da je pri tisti priči dušo izdihnila; proti večeru je pa drugo 15 mescov staro deklice z mostovža druzega nadstropja v rožnih ulicah na dvorišče padla, pa glejte čudo! razun majhnih otisk ji doslej ni nič hudejra; vesela in brihtna se igra danes s svojo leseno punčko! — Te dni seje novica razglasila, da naš svetli škof bodo v nedeljo na Dunaji posvečeni in da drugo nedeljo potem utegnejo že v Ljubljani biti. Za gotovo moremo reči, da to še ni tako gotovo kakor se govori. — Tudi tista novica, da v Ljubljani ostane deželno poglavarstvo za Kranjsko, Teržaško in Goriško, je dosihmal  bolj želja kakor resnica.
Da pa Koroško pride pod štajarsko poglavarstvo, je nek že gotovo. — Gospoda koncipista deželnega poglavarstva Leopold vitez Hoffern in Avgust Wurzbach žL Tauneu-berg sta izvoljena za kantonska predstojnika. — Ze večkrat omenjeni sedlar V. je s svojo ženo vred spet iz zapora izpušen.