Jt44 Nedelta 3S. oktobra 193?. Povest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po starih virih pripoveduje Fric Sleuben Indijanski bojevnik, slove« po svojem junaštvu in govorniških sposobnostih. Obraz ima delno poslikan z rdečo barvo, glavo pa mu krasi rdeče pobarvan jelenji rep. Naenkrat je zašla Kre-sapova četa v strašen metež. Kresap se je s tremi tovariši komaj, komaj rešil, pa še ti so bili več ali manj ranjeni — vsa ostala četa pa je popadala pod indijan-3kimi tomahavki. Logan ni več poznal usmiljenja in ni maral ujetnikov. In zdaj je Logan kri-žaril po tihih stranskih dolinah ob velikih re-rah. Obiskoval je samotne jase in globine po gozdovju. Povsod je bilo vse v najlepšem pomladnem cvetju. Lo-ganova četa pa je zažigala hiše« pustošila po- lja. Koderkoli je šla Loganova četa, so trupla mož, žensk in otrok kazala strašno sled. Logan, ki je prej tako ljubil bele otroke, da jim je prinašal darila, se z njimi igral in šalil, se zdaj ni več sramoval nositi otroške skalpe na svojem pasu. Njegova duša je vedno bolj to« nila v močvirje. Čutara z žganjem, s prekleto ognjeno vodico, je bila nje« gova stalna in edina tolažnica. Njego« vo telo, ki ni bilo vajeno moči alkohola, je v nekaj mesecih močno propadlo. Njegov duh je bil omračen od samih zlih misli na maščevanje. Pijača in lastni očitki so ga silili k temu, da je po neprestanih divjaštvih začel uživati vedno več žganja. Njegov zgled, ki ni poznal nobene obzirnosti več, je seveda najslabše uplival tudi na njegovo četo. ln tako je postala Loganova tolpa najstrahotnejša prikazen y vsej indijanski vojni. Niti Bukongahe-las, niti Kornstalk, še celo ne divji Giengvata nista dosegla tako strašne. Zgrožena sta lovca ob bregu reke uzrla Logana, ki jima je hitel nasproti z nožem v levici in z bojno sekiro v desnici, Trepetajoča sta basala vsak svojo puško, ko se je naenkrat razvil boj pola obupa in ogorčenja. Oba belca sta obležala, in nečastne slave kakor Logan. Divji pogum je napravil tega indijanskega poglavarja nezmagljivega. Čim je odjeknil prvi strel, čim se je razlegel prvi grozoviti bojni krik, že je bil Logan kakor blisk pokonci, takoj se je nehala njegova mračnost in opojnost. Neverjetno razumno je takoj dal bistra povelja. Njegova zvitost je razorožila vse zvijače sovražnikov. Čim močnejše oddelke so belci pošiljali proti njemu, tem hujši so bili njihovi porazi. Ze dlavno se je Teikumseh ločil od njega. Viteški mlad Indijanec je bil po svoji naravi plemenit in Logan je prejšnja leta mogel v njem samo še krepiti in raizvijati prirojene mu dobre lastnosti Cela štiri leta je Tekumseh bil Loganu privržen kakor zvesta žival. Logan je bil Tekumsehu najsvetlejši, nsjplemenitejši vzornik. Lahko si tedaj zamislite, kakšno je bfflo njegovo razočaranje in kako se je Tekumseh zdrznili od groze, ko je po neki bitki ravno prihiitel k Loganu in je ta pobil nelko štiriletno dekletce. Pa ne samo, da si je z njeno smrtjo obtežil svojo vest, — tudi njen skalp si je obesil za pas. Tekumseh je prispel prepozno,. da bi bal tu lahko posredoval. Od groze je kliknil in nato zbežal v gozd. Nekaj dlni je blodil naokrog, neprestano mu je bila pred očmi strahotna podioba mrtvega otroka in še strahotne jša propalost njegovega vzornika. Po dialjši blodnji se je Tekumseh umaknil za nekaj tedinov nazaj v čilikot. Karkoli je imel skalpov, ki si jih je bil doslej — kalkor pač vsak pripadinik njegovega rodiu — pridobil od premaganih sovražnikov, vse je vrgel v ogenj in nikoli pozneje ni kateremu kali padllemu sovražniku posnel stolpa z glave. To je zgodovinsko dejstvo, kaikor je tudi zgodovinsko dogimajno, da je Tekumseh neikiolč — ko mu je bilo šestnajst let in je moral prvič zasledovati sovražnike — prisostvoval polkančava-nju nasprotnikov. Ob tistih žalostnih prizorih je pobegnil in si je pozneje komaj reši življenje, ker so ga smaitrali za strahopetca, medltem ko je v resnici njegjoivo srce bilo mnogo plemenitejše od njegovih vrstnikov v indijanskem rodu. Od tistega prvega grozotnega dložiivljiaja Tefkumseih nikakor ni mogel trpeti mučenja ujetih, sovražni- kov. Kakor se je takrat s svojo izredno zgovornostjo opravičil in se rešil pred maščevanjem, tako je na najučinkovitejši način z ognjevitimi besedami prepričal krvoločno in maščevalno drhal rodu Šavanov ter je od vseh izsilil obljubo, da nikoli več ne bodo mučili sovražnika. Sploh pa mučenje pri Indijancih nikakor ni bilo tako samo po sebi umevno, kakor ste to morda tudi že vi brali v raznih zgodbah ln spisih, ki opisujejo borbe z Indijanci. Zgodovinsko je dognano, da je skoro sleherni ujetndlk lahko pri Indijancih zaprosil, naj ga sprejmejo v svoj rod in naj ga eden izmed družinskih glavarjev posi-novi. Na ta način si je rešil življenje. Seveda pa potem ni mogel več pobegniti nazaj k svojemu narodu, kajti tam ga po takšnem indijanskem posinovlje-nju ne bi bili več sprejeli. Mrko posedavajoč pred kolibo svojega očeta je Tekumseh razmišljal o marsičem. Samo tu in tam se je kratko sprehodil skozi indijansko vas. In kadarkoli je stopal tako sam zase, so se pred njim umaknili domišljavi, nali-špani indijanski lažni junaki, ki so se znali diržati daleč stran od borb z belci. Tem žalostnim junakom v Čiliilkotu je bilo malo mar, če so jih zasmehovala dekleta in otroci. Kadar pa so uzrli Telkumseha, jih je popadel straih. Ti mladi indijanski gizdlalni so si sleherni dan mazHšl lase z medvedjo mastjo. Na svoje mokasine so privezali dolge trakove, vrezane iiz medvedje kože. Najbolj pa so se ponašali s tam, da so si na glavo posajali klobuk, zavezovali pestro ovratno ruto in si obešali okrog vratu verižico iz steklenih korald. Vse to so bili kupili pri kakšnem belem prekupčevalcu, Ko so videli, dia Tekumseh ostaja v vasi, jih je počasi minil strah in že so bili veselo prepričani, da se bo prildiružil njim, ko venidar noče odtod, čeprav medltem drugod še venomer besni vojna, Todla kmalu so qpazili, da se je treba pred Tekumsehom dobro varovati. Nu, čim