Poštnina plačana v gotovini. Leto XX. št. 41. Dolnja Lendava, 8. oktobra 1933. Cena številki 1 Din. Naročnina na sküpni naslov letno 24 Din ; na posamezni naslov letno 30 Din, V inozemstvo : letno 65 Din. Z M. listom letno 100 Din. IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo v Dolnji Lendavi. Uprava v Murski Soboti, Križeva ul. 4. Štev. položnice 11806. Cena oglasov : stran : cela 400 Din., pol 200 Din., četrt 100 Din ; mali oglasi do 20 reči 10 Din., više vsaka reč 1 Din.; med tekstom vsaka reč 2 D. Pri večkratnoj objavi popüst. Kak je na Vogrskom ? Nas, ki smo bili nekda državlani Madjarske i štere bi nešterni nepremišleni, ali plačani lüdje radi ta nazaj spravili, bo gotovo zanimalo, kak je zdaj na Madjarskom? Dr. I. K. piše iz Budapešta za „Hrvatsko Stražo“ zanimiv članek, kak je dnes na Vogrskom. Po njem vzememo tüdi mi naše poročilo, ki pa bo kračiše od gornjega, samo njegov izvleček, a v bistvi vednako z pravim dopisom. Odzvünaj kaže Madjarska mir, a oznotraj je revolucija, vu düšaj najmre. Gdašte se spolovijo i zaprejo gospodje, ki so boljševiškoga mišlenja, po vesnicaj se širi socializem, nezadovolstvo, v vnogih mestaj je glad, srednji stan je popolnoma osiromašo, mladina ma svoja posebna, nova načela. Pa vse je itak mirno, nišče ne toži i demonstrira, vse nekaj čaka. Na vnoge jezere je mladih, vučenih lüdi, ki nosijo diplomo v žepi pa slüžbe ne morejo dobiti. Ti mladi izobraženi priznavajo, da Madjarska ne more živeti sama samostalno gospodarsko živlenje, da se mora naslanjati na svoje sosede. Zato pa obsojajo tiste političare, ki ščejo staro Veliko Madjarsko nazaj poživiti i ki gučijo od 20 milijonskoga vogrskoga naroda, šteroga nega i šteroga je zmislo švab Kremser Eugen, ki se je povogrščo v Rákosi Jenőja. Mladina ne žele drüge spremembe, kak naj se samo čisto vogrski kraji, ki ležijo pri vogrskoj granici, prikapčijo nazaj k Vogrskoj, ki so pa ne pri madjarskoj granici, naj ostanejo v državi, kam pripadajo, samo naj dobijo Vogri pravico do svojega maternoga jezika v cerkvi, šoli j uradi. Da se je divje šovinistično madjarsko mišlenje spremenilo, je največ pripomogo dr. Szekfii Gyula, profesor zgodovine na vseučilišča v Budapešti. Te profesor je dober katoličanec ne menje kak zgodovinar i zato dava mladini prave smernice, njej kaže pravo pot, ki naj bi zbližala Madjare z njihovimi sosedi. Piše vnogo ; v najno- vešem časi je izdao zgodovino Madjarske, v 7 zvezkaj, v šterih pobije vse tiste laži, štere so se dozdaj držale skoz stoletja med Vogri, kak njihova čast. Popiše, kakši je bio po pravici Rákóczy, kak je kalvinstvo škodilo Madjarskoj, kak so erdeljski protestanski vojvodje iskali v zvezi z Törki svoje haske i ne Madjarov, da je boj 1. 1848 — 49 bio revolucija ne pa boj za sloboščino (szabadságharc), da je grof Széchényi vnogo vekši od Kossutha itd. List dr. Szekfüja je „Korunk Szava“ (Reč naše dobe), okoli šteroga se zbira katoličanska vogrska mladina i se vodi iz poganskoga šovinizma na pravo pot lübezni do bližnjega. Madjarska ma 8 milijon lüdi i od teh je polmilijona brezposelni. Najvekšo brigo dela Madjarskoj preveliko število vučenih lüdi, ki ne morejo priti do slüžbe. Samo tej je 37 jezero, ki majo maturo pa 15 jezero ešče vseučiliško izobrazbo.Da Madjarska zmenša število te brezposelne gospode, je določila število dijakov, ki se smejo sprejeti na vseučilišče, to je, določila je „numerus clausus“, ka po našem pomeni „določeno število“. Na priliko v Budapešti na vseučilišče se sme sprejeti samo 500 pravnikov (za sodnike, fiškališe) 50 bogoslovcov, 150 medicincov, (zdravniki) 350 filozofov (profesori) itd. Jako dosta brezposelnih je doktorov. Velika Madjarska je mela vsega vküp 3500 zdravnikov, mala jih pa ma 8343. Še hüjše je pri drügih pozvanjih. Fiškališje i sodniki, ki majo doktorat, se prosijo za občinske uradnike, ali z veseljom postanejo pisačje na sodniji ; inženirje sprejemajo slüžbo šofera, cestnoga nadzornika ali mlinskoga pazitela; zdravniki prosijo slüžbo bolničara (vertera) po špitalaj i predkratkim je v Keszthelyi zvoljen za pokopiča ali jamara človek, ki je meo 8 razredov gimnazije z maturov. Če k tomi vsemi ešče dodenemo to, da je dača na Vogrskom jako velika, spoznamo pravo sliko Madjarska, štera pa neje takša, da bi koga razveseljavala ali vlekla. Če zmaga pamet pri Vograj, bodo iskali zveze z Jugoslavijov i drügimi njenimi sosedi. Jedino to pomaga Vogrom ne pa letanje v Rim. Vüpamo se, ka razum zmaga pri njih. Slovenska krajina na razstavi v Ljubljani. V začetki septembra sta bilê na velkom senji v Ljubljani tüdi dve umetnostnivi razstavi ; edna je imela naziv „Slovenske Madone"“ i tű so pokazali slovenski slikarje i kipárje, kak vpodáblajo Marijo. Večinoma so razstavni svoja dela najmlajši slovenski umetniki, med šterimi so bili na prvom mesti France Kralj, njegov brat Tone i toga žena Mara — i to záto, ar tej umetniki iščejo Marijino podobo kak verniki i ne samo kak umetniki. Vsa razstava je vzbüdila v obiskovalci najlepše versko i lepotno, umetniško čütenje. — To razstavo záto omenimo, ar je bila pomemben dogodek letošnjega leta med Slovenci. Drüga razstava je nosila naziv : „Slovenska cerkev“. Tü je bilo viditi: 1. Slovensko cerkev v zgodovini slike i modele ništernih cerkvi v mavci (gipsi), šteri so pokazali posebnosti i značilnosti rázličnih slogov (stilov), v šterih so zidane cerkvi (gotski — n. pr. törniška i martjanska ; baročni, n. pr. mnoge kranjske cerkvi); 2. premnoge kêpece iz starih i novih časov, na šterih so podobe slovenskih božih poti, stare molitvi itd.; 3. slovensko cerkev bodočnosti, gde so mladi stavbeniki pokazali, kak si zamišlajo novo obliko (formo) cerkvi. Mislim, da ne bi biló prav, če bi šli mimo té razstave, ar je v oddelki „Slovenska cerkev v zgodovini“, bila zastopana tüdi naša Slovenska krajina. I če je več jezer lüdi iz vse Slovenije pa ešče iz drügih držav gledalo té podobe — te naj mi niti ne vemo za to ? Večkrat se pri nas tak godi, da 2 NOVINE 8. oktobra 1933. svet zná n. pr. za naše knige, vučenjake itd. — mi sami pa ne. Záto je tü vsaka reč na mesti i krvavo potrebna! Spoštüjmo že ednok svoje düševno bogástvo! — Tü so visile fotografije vseh znamenitih i starinskih slovenski cerkvi, zvünešnjost i notranjščina. Iz naše krajine je bila tü slika cerkvi v Martjancih od zvüna i nekaj fotografij tistih starinskih fresk v martjanskoj cerkvi, to je podob, štere sliár dela „na presno“, gda je omét na steni ešče moker. Té slike prestavlejo n. pr. živlenje sv. Martina, njegovo smrt itd. Té stené so pa lüteranje v 17. stoletji prebelili, tak da so v novejšem časi mogli vučenjacje starinoslovci znova odkriti podobe — freske. — Tüdi cerkev v Turnišči je bila zastopana : fotografija notranjščine nove cerkvi s starim oltarom i fotografije fresko slik iz stare cerkvi pa — spodstrešja, gde je naslikana takzvana kronika (letopis) sv. Ladislava. Kak so prišle té slike na podstrešje ? Tak, da je več sto let po zidanji cerkve bio strop (čakatur), ki je bio vednaki i leseni, — odpravleni, na njegovo mesto pa zidani (velbani) napravleni tak, da so višiše slike prišle nad njega i so postanole iz cerkvi nevidne. Tak so mogli delati lüdje brez čüta za Umetnost — Prispodobno delajo i dnes, samo na drügi náčin. Martjanska i törniška cerkev sta zidanivi okoli 1392. leta, podobe pa je napravo Johannes Aquila iz Radgone — slovenski Janoš Orel. Obe cérkvi sta zidanivi v gotskom stili (tüdi tišinska i prednji deo sobočke, ostanek stare), za šteroga je značilen oster tören, vozka i visoka okna, na vrhi priostrena ; v notranjščini pa v prezbiteriji (gde stoji oltar) „rebra“, ki se stekajo v „rožo“ na sredi stropa. — Dale je visila tü fotografija podobe sv. Treh králov iz kapele v Seli (v Fari Sv. Bedenika). Tüdi v toj kapeli so znamenite freske, zidina pa je ešče starejša kak prvivi dvê i je postavlena v romanskom slogi (po „Roma“ — Rim, gde so začnoli té način zidanja). — Naše nove cerkvi pa je pokazala fotografija lesenoga, vednakoga i z lončenimi (keramičnimi) krožniki okrašenoga stropa v novoj Plečniko- voj cerkvi v Bogojini. Škoda, da je ne bilo slike zvünešnjosti te cérkvi, ki je toti (sicer) že dostakrat bila v različnih časopisaj objavlena, ali tü bi bila posebno na mesti. — Razstavo je sestavo čuvar umetniških spomenikov v Ljubljani, dr. Frânce Stele, ki z velkov lübéznostjov skrbi tüdi za Starine Slovenske krajine, vê je pa on odkrio mnoge slike v Turnišči i Martjancih. Veseliti nas more ta prilika, gde so se pokazale naše bogate Starine i znova nas pobüditi k lübézni, spoznávanji i čuvanji teh umetniških spomenikov ! V. N. Fašizem oskrunjavle človečanska prava Ob priliki nemškoga katoličanskoga kongresa v Beči, spomin na velevažni dogodek osloboditve Beča spod törškoga jarma, so nemški i jugoslovanski katoličanje v Italiji predložili spomenico o zatiranji nemške i jugoslovanske manjšine v Italiji. spomenica je vzbüdila na kongresi izredno poslüšnost i je ne ostala brezi močnih vtisov tüdi na menjšinske kroge. Vsebina velevažne spomenice je v velikih potezaj sledeča: Med najvekše ovire krščanskoga reda v Europi spada žalostna usoda nemških i jugoslovanskih katoličanov v Italiji. Ta usoda je v zgodovini Europskih držav po svojoj krutosti brez primera. Od 900 nemških i slovanskih šol ne obstoji niedna več. Včenje v maternom jeziki je prepovedano tüdi v privatnih šolaj i tečajaj. Celo versko včenje se sme vršiti samo v italijanskom jeziki. Nemška i slovanska deca so nasilno spisani v državne italijanske mladinske organizacije, štere deco odtüjejo od starišov i njihovoj narodnosti. Cveteče kulturno i drüštveno živlenje menjšin je popunoma vničeno i se ne trpi niti nedužnih zabav, štere so ne italijanskóga značaja. Jugogoslovanski katoličanje v Italiji ne smejo meti niti katoličanske akcije v svojem slovenskom jeziki. Ves slovenski kato- ličanski tisk je zatreti. Deco je prepovedano krstiti na slovanske i nemška imena. Stojezero jugoslovanskih vernikov je ostalo brezi domačega düšnoga pastira, ar je italijanska Vlada pognala prek meje 107 jugoslovanskih dühovnikov. že je imenüvanih 62 dühovnikov italijanske narodnosti, ki so slovenski jezik popunoma odpravili iz cerkve. Skoro vse slovensko redovništvo je popunoma iz dežele pognano i nastavleni italijanski redovniki. Na Reki nema 15.003 jugoslovanov niti edne predge v tjedni v maternom jeziki. V semeniščaj je učni jezik samo italijanski i je celo prepovedano zasebno gojencom semenišča gučati v maternom jeziki. V zadnjem časi dela italijanska vlada na tom, da onemogoči zasebni verski pouk v materinščini celo s tem, da nastavla italijanske katehete, ki dobijo za svoje raznarodovalno delo od države posebno nagrado. Tridentinski püšpek Endriči toga vmešavanja države v cerkveno področje je ne preprečao, liki celo odobrio i podro. Spomenica nadalüje : Težko zatisno nemško i jugoslovansko lüdstvo jüžnoga Tirola i Julijske krajine išče kak vsakši težko zatiran narod v zgodovini zagovora i opore pri najvišišoj jakostnoj oblasti človečanstva, v kato- P. Sutter : Šatan v Illfurti. Istinska zgodba. Zgled obsedenja dva dečka od hüdobnoga düha v našoj dobi. Prestavo iz češčine Alojzij Nemec. Leopold i Jožef Burner. V kraji Illfurti, šteri je kaki dve vöri daleč od Mülhausena na Alzaškom i je teda šteo okoli 1200 prebivalcov, je živela siromaška a zgledna drüžina Burnerova. Oča, Jožef Burner, je odavao po vesnicaj spice i lesne gobe ; mati, Ana Marija, rojena Folltznerova, pa je skrbela za zrejo petere ešče nej odraščene decé. Najstarejši sin, Leopold se je narodo 21. avg. 1855; drügi sin, Jožef, pa 29. aprila 1857. Dečka sta bilá tiha, Srednje bistra i nikelko gingava. Na jesen leta 1864. se je loto Leopolda i njegovoga mlajšega brata Jožefa nikši skrivni beteg. Prvi doktor, šteroga so k njima pozvali, je bio dr. Levy iz Altkirchna; a tak kak té, tüdi drügi pozvani doktorje so nej mogli preštimati, ka za betega mata dečka. Vsakojaka vrastva so bila brezi haska. Leopold je na telko nevolen gratao, ka je bio kak medla sénca. Od 25. septembra 1865. so se na dečkaj začnola kazati popunoma abnormalna* znaménja. Ležeča na zadnjem deli tela sta se vrtela v krogi tak naglo kak razkačeni vuk. Potom sta se začnola divje i na vso moč biti s postelami i drügim pohištvom i to sta imenüvala „mlatitev“ ; pri tom pa sta nej gratala trüdna, či li je boj dugo trpo. Zdaj jiva je pa naednok zgrabo krč i sta se začnola tresti, včasik na to pa sta vküp spadnola od slabošče i sta ležala po cele vöre kak mrtva, * To je takša, kak so pri na dühi i teli zdravom človeki nej mogoča. ne ka bi se genola. Neredko sta gratala dečka gladna kak vucjé, ka jiva je nej bilo mogoče z ničim nasititi. Život njima je močno oteko i čütila sta kak či bi se njima v želodci sükala kakša krugla ; včasik nato pa kak či bi v njem kaj živoga semotoma skakalo. Noge njima včási tak zasükalo kak vugibke veje i nišče njima je nej mogo razplesti nog. Starejšega dečka, Leopolda, je posebno preganjala grda pošast z récjim klünom, škramplami na rokaj, telo pa poraščeno z grdim, smrdlivim perjom. Brž kda jo je dečko zapazo plavati nad svojov postelov, je prestrašeno zakričo, ár njemi je pošast grozila, ka ga zadiši i zato se je v obrambo vrgeo na njo i njej skübo perje. To se je godilo 20—30 krat na den, tüdi pred sto lüdmi, med šterimi so bili moški vseh vrst i so nej bili lehkoverni. To smrdlivo perje pa je nej 8. oktobra 1933. NOVINE 3 ličanskoj cerkvi, ki je bila od Kristuša nastavlena kak branitelica prava i zagovornica slabih. Spomenica končüje s pozivom, da se takše izrablanje verenavuka v sredstvo raznarodovanja prepreči, i se obrača na kardinale, nadpüšpeke, püšpeke, dühovnike i katoličane vseh narodov, naj molijo za zabrane brate v Italiji i naj napravijo vse, da se njihov položaj olajša i se njihove menjšinske pravice ohranijo. Inači je vsakše dela na obnovi krščanske Europe i na zgradbi istinsko krščanskoga občestva narodov zaman. Ljubljanski „Slovenec“ k toj spomenici pravi sledeče znamenite reči: Prišli smo tak daleč, da se fašizem ne stavi niti več pred pragom cerkve, v šteroj se aldüje najsvetejša nadnaravna plat človečanskoga živlenja, ki se tiče odnosa človečih düš do Boga. Od toga je ešče samo eden stopaj, da se prepove celo že izrazanje misli i čüstev v lastnom jeziki tüdi med štirimi stenami doma. Kam bo kulturno človečanstvo prišlo, če bode Mussolini-Hitlerova državna oblast posegala celo v ta svntišča i lüdje ne bodo smeli niti več na glas misliti i svoja najsvetejša osvedočenja i najlepša čüstva izraziti v jeziki svoje matere i svojih očov. Če je tomi tak, potem je sploj ne več sveta nikša stvar, ne Bog, ne lüdstvo, ne zemla, liki je sveta samo ešče vola kakšega brana, krvoločnika i njegovih pristašov. Človečanstvo, ki bi se takšemi redi pokorilo, je ne več človečanstvo, liki slüčajno z razumom obdarjena živinska čreda, ki izrabla svoj razum v najvekše hüdobije nad sebov i celim svetom. Po toj poti fašizem nikdar ne pride do mira i reda ne v Podonavji i ne v Europi! nihajalo nika pepela, kda ga vužgali. Pogosci, gdare sta dečka sedela na svojih stoucaj, jiva je nekša skrivna moč zdignola v zrak s stouci vréd ; ali včasi nato je dečká vrglo v en kot, stouci pa so leteli v drügoga. Drgoč sta palik med zbadanjom i rezanjom po celom teli vlačila iz svoje obleke vnožino perja i morske trave, tak ka je bio od njega pokrit celi plafon. Te pojav se je stanovitno ponavlo tüdi, gdare so njima gvant i odevko zmejnili. Perje, štero je na tak nerazumliv način pokrivalo njuva tela, je zavolo velkoga smradü nej bilo mogoče shraniti i je moglo biti zažgano. Zavolo groznih krčov i vsakojačkih muk sta bila dečka na posteo prisiljeniva i cejlo telo njima je oteklo. Či se je k njima što približao i meo pri sebi kakše blagoslovlene reči, kak križec, svetinjico, čislo, jiva so zgrabili strašni čemerje i besnost. — Hen- jala sta tüdi moliti. Či je što pred njima zgovoro sveta imena : Jezuš, Marija, Sveti Düh i drüga, teda sta se tresla i trepetala. Strahovi samo njima vidni, so jiva napunili s strahom i grozov. Tüdi njuvi roditelje so bili od groze i straha prehojeni, kda so mogli brezi pomoči gledati to strašno muko nevolne decé. Prepadeni so bili tüdi sosedje i obiskovalci, šterih je bilo vsakši den več, ar se je glas o tam dogodki naglo razširo i je vsakši šteo viditi nesréčna dečka. Ka se je to z njima zgodilo? V Illfurti je živela stara žena s slabov preteklostjov, štera je bila zavolo svojoga grdoga živlenja iz domače občine izgnana. Ta je pred dečka dala jaboko, štero sta ona brž pojela. To je prej bio začetek njidva nenavadnoga betega. Tak so pač to nikelkokrat povedali dühovi, šteri so v dečkaj kralüvali. Naj bo to kakšteč, brž se je pokazalo, odkec so tej dühovi bili, ar se drevo po sadi spozna. Pogosto sta dečka ležala cele vöre tiha, ne zmenivši se, ka se okoli njiva godi. Eli naednok se je celo njuvo zadržanje spremenilo. Razdraženo sta začnola se stepati i mlatiti okoli sébe i kričati. Samo ka je njuv glas nej bio dečinski nego je bio kak močen, grobi i zamuknjen glas odraščenoga moškoga. Najbole čüdno pa je bilo, ka dečka pri tom rjovenji dostakrat sta sploj vüst ne odprla tak ka je na prvi pogled bilo očivesno, ka pri tom kričanji sama najbrž nikšega tala nemata, nego ka z njüvij vüst kričijo drüge nevidne moči. Po cele vöre sta kričala : „Nudelu, Knöpfelu, Wasserschnitten“. To je bilo za obvüpati i roditelje so si nej znali več pomagati. Teda se oča spomni i pravi dečkoma : „Dečka, li kričita ešče Politične vesti. Ka ponüjajo hitlerjanci Austriji. Že znam nar. socialist Habicht je meo nedavno v monakovskom radiji govor, v šterom je povedao zahteve, ki jih Nemčija Stavla austrijskomi ministerskomi predsedniki Dollfussi za sporazum : Obnovitev političnih pravic austrijske narodno-socialistične stranke, odpravo vseh odredb proti narodnim socialistom. Nadale morajo biti v vladi, ki bi se mela sestavili do razpisa novih volitev, vse stranke, tak tüdi narodni socialisti. Na te drzne zahteve je odgovorio nekši krščanski bečki znam list, da bo Austrija sprejela te pogodbe, če nemška Vlada da nemškim katoličanom palig popuno slobodo i se povrne zaplenjeno premoženje socialistov i razpüstijo koncentrancijska taborišča. Na to hitlerjanci so ešče ne odgovorili. Polaki so obiskali Jugoslavijo. Pred kratkim je obiskala Jugoslavijo vekša sküpina polskih poslancov i senatorov. To je bio prvi uradni obisk uradnih predstavnikov polske republike v Jugoslaviji, zato so jih naša mesta, med njimi tüdi Prestolnica slovenskoga naroda Ljubljana, sprejela s tem vekšim navdüšenjom i na svojem potüvanji so bili od Beograda do Bleda deležni živahnih navdüšenj našega troimenoga naroda Srbov, Hrvatov i Slovencov. K obiski je zapisao ljubljanski „Slovenec“ reči: Gda pridejo polski gostje, bomo sklenoli ž njimi pogodbo i s tov pogodbov bomo prisegli, da ščemo na krščanskoj i slovanskoj črti od Baltika na severi, do Jadrana na jügi držati vküper, kak borci za krščanstvo, za narodne pravice i za slobodo. Sestanek gospodarskoga sveta Male antante. Na konci septembra je prišo vküper v Pragi gospodarski svet Male antante, ki bo posvečen razmišlavanji od tesnejšega gospodarskoga sodelüvanja držav — članic Male zveze. Tak se bo med drügim razpravlalo o sodelüvanji paroplovnih drüžb, sküpnoj železniškoj tarifi, o olejšanji turistov, o sodelüvanji narodnih bank vseh trej držav. Jugoslovanska vlada bo tüdi predložila poseben predlog sküpne trgovinske pogodbe med vsemi tremi državami. Mala antanta se dobro Zaveda velkoga političnoga pomena i gospodarskoga zbližavja vseh trej držav. Gotovo je, da bode te stopaj pripelao do vekšega razčišenja zamotanoga položaja v srednoj Europi. Nova vlada v Austriji. Pred dobrim tjednom je dobila Austrija novo vlado, štero je Sestavo Dr. Dollfuss, ki je tüdi ministerski predsednik. V novoj vladi nega zdajšnjega vognoga ministra i predsednika krščansko socialne stranke Voguina. Narodni socialist Dertil Rudolf je dvakrat strelo na dr. Oollfussa v Beči a ga ne rano teško po božoj previdnosti. Dertila, ki je pred kratkim prišo z Nemčije, so zaprli. Amerikanska javnost stoji odločno na Rooseveltovoj strani. Roosevelt je predložo veletovarnam svojo gospogarsko reformo i je od njij zahtevao pristanek. Na najvekši odpor je naleteo pri amerikanskih velebankaj, ki so predsedniki napovedale boj. Predsednik njim je pa dao odgovoriti: Vlada bo sama prevzela Vodstvo bank i bo vse dozdajšnje bančne predsednike i ravnatele ponižala 4 NOVINE 8. oktobra 1933. za navadne uradnike, če banke ne sprejmejo predsednikovoga načrta. Reform nešče vpelati automobilski krao Ford. Predsednik je odločen, da prisili Forda s silov, štero tüdi odločno zahteva amerikanska javnost, ki se zmerom bole okleple odločnoga predsednika. Predsednik Roosevelt določüje delaven čas i plačo delavcom. Ka to boli ništerne, je razumlivo. bole na čést i diko Božo.“ Pri prvom i drügom pozivi je bio krik že menjši, pri tretjom pa je že čista vtihno. Gospod Tresch je dosego popun mir, kda je djao dečkoma: „V imeni Presvéte Trojice, kričiti šče več !“ Vsako tüdi najmenjše spomnenje na Presv. Trojstvo je spravilo obsedenoga v velki strah. Ednok je Leopold proso sestro vodé. Ona njem jo da s temi rečami: „Pij, Polti, vsega dobroga trikrat!“ To je bilo zadosta, ka bi se dečko brano vodé i nišče ga je nej mogo pripraviti, ka bi se vodé napio. Zlasti nerazmliva je bila bojazen dečkov pred svetimi rečami, njuva trdokornost do cerkvi, molitve i slüžbe Bože ; nadale sta gučala tüdi takše grde reči i tak grdo preklinjala, ka je človeka groza obhajala. Vse to njima pa je bilo prle čista nepoznano. Popunoma sta znala francuški, dijački i angleški i sta razmila vse francuška Španska narečja. Odgovarjala sta v raznih tühinskij rečaj. Záto je nej bilo Čüdno, ka je ništerni človek želo viditi ta pomilüvanje vredna dečka i, ka se je začnola za njiva brigati svetska i dühovna oblast i ka jé bilo zapovedano dobro preiskati to reč. Posebno so se zato brigali častiti mestni plebanoš Karol Brey, bogaboječi i jakostni pastér düš, šteromi je nesreča Burmerove drüžine, zlasti pa obej nevolnih dečkov segala globok k srci. Hitro so gospod plebanoš spoznali, ka te dela pridejo od šatana i ka je to jako redki primér obsedenosti. Záto so to reč naznanoli dühovnoj oblasti i ta je dala to reč preiskati po komisiji, štera je štela tri kotrige i po preiskanji zapovedala exorcizem, to je, ka se naj hüdobni dühovi izženejo. V velko pomoč gospodi plebanoši pri tom deli je bio mestni župan gospod Tresch, šteroga drüžina je bila najbogša v Illfurti. Na veseljé šatanom so se najšli tüdi dvojlivci, a tej je nej bilo vnogo. Hüdobni dühovi so bili puni čemerov do tistih oseb, štere so spoznale njuvo delo i pokolénje ; najbole so se čemerili na gospoda plebanoša, na mestnoga župana kak tüdi na župana iz Schlettstadta, na gospoda Ignaca Spiesa, na njuvoga prijatela, ravnatela Martinota i profesora Lachemana iz St. Pilta iz reda marijanskih bratov. Ti zadnji trije gospodje so hodili oddaleč samo s toga námena, ka bi to reč natenci preiskali. Dale. Podpisani PRELOG AVGUST otvorim svojo mesnico v Beltincih (Gostilna Kreslin) ter se pripoiočam ceni. občinstvu PRELOG AVGUST, mesar. Slovenska Krajina. Bratonci. Nekak je vdaro našega vologa i betežastoga akademika g. Škafar Ferdinanda po glavi tak močno, ka se onezvesto. Divjaka je nočna tema požrla i nese je še mogla dognati njegova domačija, štera ga skotila. — Naš veščar Horvat Pavle je dobo zapor v D. Lendavi, v šteroga je pozvao k sebi g. Cigana iz Gančan, ki kandidira proti banskomi svetniki g. Erjavec MihaIi, ka njemi prej ma nekaj važnoga povedati. Zanimiva odkritja se prej ponüjajo. Koga se ta tičejo, sploh ne znati. Neso pravo zrno. Pri inštalaciji g. Zadravca v Črensovcih dnestjeden, je bio navzoči tüdi g. Vrbanjšek, katehet z D. Lendave. Po obedi je meo značilen pozdravni govor, v šterom je pravo, ka je naša zemla v Slov. Krajini sveta zemla, i ka za to zemlo neso seme tisti lüdje, ki nemajo vere, poštenosti, ki delajo nemire, razdore, ki ovajajo poštene lüdi z lažmi. Vsi, ki smo prišli na prekmurska tla, moramo postati Prekmurci z prekmurskov pobožnov düšov. Nato je g. Vrbanjšek pozdravo vse tiste, ki so se borili za pravice Slovenske Krajine i ki se še borijo. — Ka te govor ma jako Zdravo jedro v sebi, niti ne trbe povdarjati, ar vsaki v svojoj okolici čüti njegovo pravično stran. Povodni so tresti milijonov dinarov kvara napravile v našoj banovini samo. Največ je trpela Kranjska, gde se je tüdi več lüdi potopilo. Naš kraj je bio vekše nesreče obvarvani. Je Müra toti tüdi pri nas prestopila svoje brege i preplavila naše njive, travnike i šume, a to je bilo samo neposredno na obmürskih krajaj, dale ne se je valila blatna voda. Vlada je mela sejo, na šteroj je sklenila, da bode pomagala poplavlencom, smilena srca pa že zdaj davajo svoje milodarelačnim pa nagim, šterim je voda vse odnesla. Naš list sprejme tüdi te dare i je odpošle ponesrečenim bratom. Rakičan. Preminoči četrtek 21. je zatisnila k večnomi počitki svoje oči, mladenka Gorza Marija. Pokojnica je bila stara ravno 20 let i 20 dni. Bila je poštena i ponizna kak šmarnica. Vse to je kazalo njeno živlenje, posebno pa njena smrt. Če se je trbelo potegniti za kakšo dobro reč, Marika je bila med prvimi. Tak je bila potrebna pod križno drevo v Rakičani podoba Matere Bože. Marika je bila tista, ka se je ponižala za božo čast i šla z enov prijatelicov od hiše do hiše i prosile dare. Ravno tista prijatelica je povedala, da tak poštene i verne prijatelice ne bo mela, da bi bila na tak poštenoj poti. Molitev i pesem, to je bilo njej najdragše. Marika je bila tüdi med člani pevskoga zbora i je hodila redno k vajam. Zato njej je zaspevao tüdi pevski zbor žalostinko „Vigred povrni se“. G. Jerič Ivan dekan v D. Lendavi, gda so bili za kaplana v M. Soboti, so nastavili pevski zbor, v šterom je bila Pokojna. G. Jeriča si je tüdi pred smrtjov želela, da bi jih prosila za odpüščenje kak je tüdi vse drüge. Marika je dobila jetiko, štera jo je skoro pet mesecov zadržavala v posteli. Ves čas je mirno i potrplivo prenašala svoje bolečine. Zadnji večer je prosila vse svoje prijatelice, ki so jo prišle gledat, za odpüščenje, či njim je kaj žalnoga včinila. Prosila je tüdi, naj je na odstavijo na toj zadnjoj poti, na sprevod njej naj prido belo oblečene, pa naj njej svetijo i jo nesejo pa tüdi male naj prido i bodo tüdi belo oblečene. Mamo je pa prosila, naj njo tüdi oblečejo v belo oblačilo i venec njej denejo na glavo, da bo šla kak zaročnica pred nebeskoga zaročnika. Najbole genlivo je bilo, kda je očo obinola i ji prosila „dragi ajta, odpüstite mi vse, ščista vse.“ Težko njej je bilo, da nej mogla brata prositi za odpüščenje, ki je v Franciji. Prosila je še, naj njej prinesejo Njega, šteroga je tak goreče vsigdar molila v Oltarskom Svestvi skritoga i šteroga je skoro vsaki mesec zavžila, Jezuša. Marija njej je pomagala, da je dobila tüdi to zadnjo Popotnico. Po prečiščavanji je postala mirna i okoli stoječim pravila, naj ne jočejo za njo, ka je ona srečna. Sprevod so opravili č. kanonik g. Slepec 22. sept. Pomagala sta njim g. kaplan i naš domači bogoslovec g. Rainer. Lüdi je privrelo od vseh strani vnogo, pa tüdi malo štero oko je ostalo süho, posebno kda se je jemalo slovo. Na pokop so prišli tüdi gasilci z novov črnov zastavov ino z novimi posvečnjeki. Gasilci so tüdi nesli pokojno. Cvetja i vencov so sprevodniki prinesli vse puno. Najlepši venec so njej küpile njene prijatelice, s šterimi je pri g. Cvetiči delala skoro 3 leta. Bog nam daj mnogo slovenski mater, štere do nam rodile takše hčere, kak je bila Pokojna, njej pa naj da Jezuš večni mir. - Pi. Nedelica. Pri čehovih je deca vužgala oslico slame. Zgorelo je tüdi nekaj krme. 8. oktobra 1933. NOVINE 5 Zvünredno pozvanje. G. Čenar Franc, tajnik Prek. posojilnice v Soboti, je bio ves čas veren krščenik. A nišče pa ne slüto, ka svet zapüsti. Zdaj se je mladi gospod tajnik odločo, ka postane redovnik i je stopo v drüžbo salezijansko v Veržeji. Želemo mladomi redovniki stanovitnost i vnogo düševnoga napredka. Tišina. Naša mala fara, ki šte komaj dobrih trijezero düš, je razdeljena po novom zakoni na štiri občine: Tišina, M. Sobota, Küpšinci i Strükovci. Domača šola spada v tri občine, Gederovska pa v dve. Mamo na Tišini lepo občinsko hišo, štero je cela fara zidala i v šteroj je prle prebivao notaroš za celo faro. Zakaj smo ločeni ne vemo, samo telko znamo, ka se te male občine ne do mogle zdržavati. Črensovci. Vpelavanje novoga g. plebanoša. Dnestjeden je privrelo v Črensovce iz sosednih far teliko lüdi, da so z farniki domačimi veliko cerkev popolnoma napunili. Zbralo se je okoli 4 jezero lüdi, da pozdravijo novoga črensovskoga plebanoša, g. Zadravec Matjaša j molijo za njega. Vpelali so v težko dühovniško farno slüžbo novoga gospoda g. Jerič Ivan, dekan z D. Lendave. Oni so držali tüdi lepo predgo, v šteroj so razložili, ka pomeni za faro, če dobi svojega plebanoša. Vilno oblast te zastopao g. Dr. Tersteniak, sreski načelnik iz D. Lendave. Novoga g. plebanoša je pozdravo pred cerkevjov g. Skoberne Franc, župan z Črensovec v imeni fare, v imeni vučitelstva pa g. Železnik Oroslav, š. upraviteo iz Sr. Bistrice. Dvoje šolske dece je novomi g. plebanoši z pozdravom izročilo šopke. Dühovnikov je bilo 15 pa 3 bogoslovci, ki so se zbrali pri oltari, da dvorijo novomi gospodi i prosijo za njega bože pomoči pri svetoj meši, štero so novi g. plebanoš slüžili i pri šteroj je cela cerkev lepo spevala. Zastopane so bile sledeče fare i dühovnije: D. Lendava, Polana, Hotiza, Turnišče, Beltinci, Črensovci, Razkrižje, Ljutomer, Cezanjovci i Sv. Bolfenk. Novoga gospoda plebanoša so pri obedi z lepimi pozdravi pozdravlali sobratje, on se je pa zahvalo Bogi i ap. administratori za faro, ki jo bo mogo voditi ovcam na düšno zveličanje, pa vsem sobratom za vso lübezen i pomoč. Večernice so obslüžavali g. Bakan Štefan, hotiški dühovnik. Po večernicaj je do osemsto vernikov romalo v precesiji na grob pokojnoga plebanoša, Čačič Jožefa, pri šterom so g. dekan opravili molitve za njegovo düšo. Kapca. Naši verniki so hodili h g. Jeriči dekani i jih prosili, naj g. Zadravca ne püstijo z Hotize, ar so jih radi spovedavali. Gospod dekan so nas potolažili, ka do novi hotiški gospod ravnotak meli Odprto srce do nas, kak so meli g. Zadravec. Hotiza. Sept. 30. proti večeri je privozo v našo občino v samo cvetje oblečen voz. Koga je koli pripelao, smo vgonjavali. Pa hitro smo zvedili. Cerkev se je odprla i dva dühovnika sta stopila v njo, pokleknola pred tabernakl i molila. Gospod vrednik Novin so nam pripelali našega novoga gospoda, Bakan Števana. Mi Hotižanci smo šteli sami iti po njih i jih v precesiji pripelati, a g. Bakan so ne šteli parade, tiho so prišli. A čeravno tiho, glasno je H v Hotizi, glasna je lübezen našega srca, da smo jih dobili. Gda se z celim srcom zahvalüjemo g. Zadravci za vso lübezen, ki so nam jo skazali i njim na novom mesti želemo iz celoga našega srca vse dobro, se zročimo pod Vodstvo novoga gospoda i jih prosimo, naj nas vodijo po poti g. Zadravca naprej, kak bodo g. Zadravec po poti g. Bakana vodili naprej črensovske farnike. Zahvala. Najtoplej se zahvalüjemo za 2500 Din. podpore, štero je dobila Črensovska cerkev od kralj, bansko uprave v Ljubljani. — Župni urad v Črensovcih. Slovenski obrednik, šteri je obvezen za lavantinsko škofijo. Pri nas se sme slovenski vršiti pokop, krst, spelavanje, neje pa to zapovedano. Tak so naš višešnji pastir odredili. V Nemčiji so hitlerovci dali zažgati knige tistih pisatelov — mnoge med njimi pozna ves svet —, ki so zdajšnjoj vladi ne povoli. „Šatan v Illfurti“, je istinska Zgodba, štero smo začeli v denešnjoj številki objavlati. Jako dosta podvučnoga za naše düše je v toj zgodbi, čtimo jo pazlivo. Dosmrtni naročniki Mar. Lista dobijo ešče te mesec Položnice, ka plačajo naročnino za 1. 1934. naprej. Plačajo na sküpni naslov 12 Din., na posameznoga 15 Din. naprej do konca novembra. Širitelje Novin i Marijinoga Lista se vabijo na letni Obračun v Soboto v staro Martinišče dnes dva tjedna, to je 22. oktobra. Vsi naj pridejo i vso naročnino letešnjo z imenikom naročnikov naj prinesejo. Obračunanje se začne po velkoj meši i predgi. KLEKL JOŽEF izdajateo i Vrednik Razgled po katoličanskom sveti. „Katoličanstvo v djanji“. Nemški püšpecje so držali v Fuldi pri grobi sv. Bonifacija apoštola Nemčije, spravišče, na šterom so sklenoli sküpno vdanostno pismo i je poslali v Rim, sv. Oči. V tom pismi povdarjajo, da bodo pravice Cerkve z vsemi močmi branili. Sveti oča so z vidnim veseljom sprejeli vdanostno pismo i na nje dali krasen pohvalni odgovor od „katoličanstva v djanji“, štero jedino more pomagati grešnomi sveti iz teh vnogih nevol, ki ga terejo. Med drügim etak pišejo sv. Oča : „Katoličanstvo v dejanji“ nikdar ne bilo človečanstvi bole potrebno, kak dnesden i štero ničesa ne more nadomestiti. „Katoličanstvo v djanji (kat. akcija) je, kak sam to že večkrat povdaro, sodelavanje (pomoč) nedühovnikov z dühovniki. »Katoličanstvo v djanji“ pa bo s pridnim, vztrajnim i premišlenim delovanjom doseglo uspehe, štere tak želemo, če bo znalo pridobiti mladino. Če ščemo, da katoličanska cerkev obdrži dnes i vütro i vse čase pred nami i pri vsakoj prilike one pravice, štere je dobila od Boga, moramo meti mladino. Če želemo, da bo zavladao Kristuš v srcaj človečanstva, pridobimo mladino. Če naj človeča drüžba ostane krščanska, negledoč na forme vladavine, bo to delo i zaslüženje mladine. Pokorščina i vernost do pravomočnih oblastnikov zvira vsikdar z tistoga nespremenjenoga krščanskoga navuka i katoličan- ski možje i katoličanski mladenci bodo zajimali smiseo za svoje sodelovanje z državnov oblastjov samo z vere, štero vu vernosti i dejanskoj požrtvüvalnosti spunjavajo, samo da ostanejo svete pravice Boga i cerkve nedoteknjene.“ — Tak se glasijo zlate reči sv. Oče. Veseli glasi. Barnes, španjolski prosvetni minister je naznano občinam, da država ne more gordržati tisti šol, štere je v kraj vzela redovnikom i tem nalaga to dužnost. Občine so odgovorile, da če je vlada siromaška, so tüdi občine i toga bremena ne prevzemejo. Kak se kaštiga sovraštvo do vere ? — Goro Alverno, gde je sv. Frančišek dobo Jezušove petere rane v svoje telo, je talijanska vlada dala nazaj Frančiškanom. — Pravoslavni püšpek Vladimir Aleksandrov je prestopo v katoličansko cerkev. Živa vera. Na spomin nastavlanja presv. Olt. Svestva i 1900 letnice Kristušovoga trplenja i njegove smrti, Vnogi romarje peški romajo v tom svetom leti v Rim. Kitajec iz Ažije je romao dve leti, iz Švicarske ide zdaj 75 letni Starec, iz Belgije so prišli trije mladenci, kak i trije iz Anglije. Neki Anglež je prišo peški v Rim i z Rima peški so v Lurd. Trije mladi Španjolski delavci so tüdi peški priromali v Rim, in obprvim šli na grob svojega rojaka sv. Ignacija. — Ka vse ne zmore živa vera i delavna lübezen do Jezuša ? 6 NOVINE 8. oktobra 1933. Po državi. Seja Male Zveze, ki se je vršila v Sinaji v Romuniji i na šteroj je zastopao našo državo zvünešnji minister Jevtič, je sklenila velevažne reči, ki zanimajo celo Europo. Na toj seji, štero sta obiskala tüdi naš i romunski krao, je sklenjeno, da se tri države Male Zveze, najmre Čehoslovaška, Romunija i Jugoslavija tüdi gospodarsko zdrüžijo, ne samo politično. Sklenila je Mala Zveza proti rovarenji Italije, da ne privoli v nikšo spremembo mej i ka nede šo nieden minister treh držav v Rim se pogajat z Mussolinijom od Podonavja zato, ka ravno te tri države majo v svojem ozemli tri petine cele Donavske kotline, zato ne privolijo, da bi drüge države odločüvale od njihovih zadev. Te odločen nastop treh prijatelskih držav je rodio splošno veselje v celoj Europi, gde so za mir ; pobitost je pa nastala v Italiji. Naš krao i kralica na obiski. Naša kralevska dvojica je obiskala bolgarsko državo z bolgarskim kralevskim parom v pristanišči Vama pri Črnom morji pa törsko državo v Carigradi. V obojem mesti je naša kralevska dvojica bila prisrčno sprejeta. Vüpati se ka nastane po tom obiski prijatelstvo med Bolgari i nami i ka pride do vekše pogodbe med vsemi državama, ki mejijo na Črno morje i Jugoslavijov. Odredba za rešitev plačil pri agrarnoj reformi. Finančni minister je izdao sporazumno z kmetijskim ministrom odredbo, kak se bo veleposestnikom odplačüvala agrarna zemla. Država je pooblastila Priviligirano Agrarno Banko, da izda vu vrednosti 800 milijonov Din. obveznice po 500, 1000, 5000 i 10.000 Din. Te bodo nosile letno 4% obresti i se bodo vlekle na borzi vsako leto okt. 1. Dnes tjeden so se prve vlekle. Potegnjene se izplačajo v gotovini, ki jo dobi veleposestnik, komi pripada obveznica. Banka bo tabulerana na agrarno zemlo, agrarni interesent pa tüdi v toj agrarnoj zemli je zavarvan od države, ka se njemi ne more odati, kak drügim dužnikom ne, dokeč je brani že obstoječi zakon i je bo bodoči. Občinske volitve pred dverami. Od dnestjeden se bodo vršile občinske volitve. Te so slobodne. Vsaki glasa, kama ga düšna vest pela. Zdrava düšnavest vsakomi pove sledeče: 1. Glasaj na poštene, pravične kandidate, 2. ki majo srce do siromakov, 3. ki ščejo dobro našoj dragoj domovini Jugoslaviji i njenim podanikom, ka do ednoga narodnoga mišlenja, ednoga srca, ednoga dühá, 4. ki odločno spunjavajo svoje verske dužnosti, 5. ki neso pijanci, razvüzdanci, pravdašje, svajlivci, 6. ki neso se protili, ka zgübiš agrarno zemlo ali z drügov nesrečov i kaštigov, 7. ki neso davali nikše mite i ne oblüblali nikaj drügo kak pravico, 8. v šterih vidiš zagotovilo, da v občini nastane mir i red, pravica i poštenost, pobožnost i lübezen, premine pa sovraštvo. Pri glasanji ne pozabi najobprvim povedati pridavek i potem krstno ime pa občino, odket si. Na priliko Grbanj Janoš z Beltinec. Okoli po sveti. Slovenci i Nemci v Italiji so postali popolnoma brez pravic. Že se njim celo v cerkvi brani materni jezik. Püšpek v Trienti, ki je, dokeč je bio Trient v Austriji, ostro zagovarjao pravice talijanskoga maternoga jezika, zdaj nešče Nemcom pripoznati teiste pravice, nego talijanske dühovnike postavla k nemškoj maloj deci za ve— rovučitele, ki je samo talijanski včijo. Proti vsem tem krivicam so se pritožili Slovenci i Nemci iz Italije na kat. spravišči v Beči, na šterom je 200 jezero katoličanov obsodilo te krivice i zahtevalo pravico za materni jezik po Kristušovom navuki, ki ga Cerkev glasi. V Gorici po smrti Slovenca Sedeja, nadškofa, oskrblava püšpekijo neki Talijan i to zagrižen Talijan. K sebi je pozvao 70 slovenskih dühovnikov i zahtevao od njih prisego, ka več nedo slovenski predgali Slovencom. Se zna, da prisege nieden neje položo, nego so oskrbnika püšpekije javili v Rim sv. Oči. Vsega je kriva Civilna oblast, ki italijanizira drüge narodnosti i pri tom morskom deli njej pomagajo n a j e m n i k i, ne pa pastirje Kristušove črede. Svaja med nuncijom i vladov na Češkom. Gda so Slovaki obhajali 1100 letnico, ka je Vojvoda njihov i naš Pribina v Nitri zidao prvo krščansko cerkev, je pri proslavi gučao kat. plebanoš, voditeo krščanske slovaške stranke Hlinka Andraš. V svojem govori je povdarjao, da so Slovaki verni podaniki države a tüdi kak katoličanci vu verskih rečej, Sv. Stolici, rimskomi papi. To so protiverski listi zamerili i grdo začeli napadati Hlinko. Za njega se je pa gorvzeo nuncij Ciriaci, v pismi. Njegovo pismo je Hlinka objavo i v njem nuncij trdi, da so Slovaki bolši katoličanci kak Čehi. To je pali olij bio na ogenj. Začeo je veri sovražni tabor napadati nuncija i kat. Cerkev. Češka vlada je jako zamerila to pismo nunciji, a te odgovarja, da se vera i cerkev morata braniti, to je njegova dužnost. Mogoče je, da nuncij zapüsti Prago. Kratki glasi. V S i n a j i v Romuniji se obhajala 50 letnica obstanka kralevskoga gradü. Poleg našega krala i kralice je prišeo na slovesnost Kak smo mi postavili kandidatno listo. V šoli revolucija . . . Ka se je koli zgodilo ? Vse kriči, šolska soba je puna malih prepiračov. Lica so rdeča, oči žarijo, male pesnice mahajo po zraki. „Zgübili smo občino !“ te krik se ponavla ne vse strani. Malo se pomirijo moji mali političarje, kda opaziji, da sem med njimi. Zgübili smo občino ! mi zabrüsi v obraz eden od malih. „Kak to ?“ »Mamo novo občino. Tri občine bodo vküper. Naš ata so pravili, ka to pa ne, — ne püstijo za celi svet“. Takša i spodobna pojasnila so dežüvala od vseh strani. Što bi zdaj „računao“ kak je to napisano na umiki ? Što bi zdaj poslüšao razlaganje od toga, kak se računi seštevajo i množijo? Vse bi rado govorilo od nove občine, pa naj bo. Edno vöro nam toti vzeme to opravilo, pa mogoče je, ka de to delo rodilo haske ne samo deci, nego tüdi odraslim. Z decov se lejko hitro sporazumemo, če eden drügomi zavüpamo. Nova občina je predpisana po zakoni. Moremo se teda pokoriti. To deca razmi ar zna, što se ne pokorava zakoni, šteri njemi ne prinaša same rožice, on nema pravice, ka bi želo meti zakone, šteri so za njega samo dobri. Deca si hitro nariše kakša bode nova občina. Velka bo, mela bo več lüdi, velka bo teda njena moč ! To tüdi razmi deca. Kama bi postavili občinsko pisarno ? Nepokvarjeno dete včasi zgrünta, ka tá, gde je vednako daleč vsem občinarom i gde majo do pisarne dobro pot vsi občani. Što naj bo župan ? Se zna, ka najbole pameten i najpoštenejši mož ! Koga bi zvolili za odbornike? Pametne i poštene lüdij, šterim je lübezen do države, naroda, Boga ne samo na jeziki, nego tüdi v srci. Edna vüra poteče, razburjenje. je poleglo, blüzi 60 malih svečic bo šlo iz šole, štere posvetijo v temo, rojeno po razpisi volitev. Tak se je začelo. Drügi den se pohvali deca, da prej kak lepo so poslüšali male vučenjake doma ; pogledali so obliko nove občine itd. »Meni so pravili oča“, se je oglaso eden — ka bi bilo pametno, če tak napravijo novo občino, kak smo si mi pogovorili v šoli !“ Drügi pritrjüjejo. Tretji zna povedati, koga mislijo za župana. To je palik ogenj v streho. Vsi so čüli, koga bil 8. oktobra 1933. NOVINE 7 h krali Karoli tüdi bolgarski kralevska dvojica. — V Sinaji so se zbrali pri toj priliki tűdi zvünešnji ministri Male zveze, da pretrosijo pitanje Podonavja. — V Leipcigi se vrši te dni razprava proti 5 komunistom, ki so zažgali v Berlini parlament. Na razpravo je privrelo nad sto novinarov iz celoga sveta i samo svedokov je prijavlenih petsto. — V R u s i j i se je zdigno inženir Vasenko z svojim letalom 19 jezero metrov visoko v zrak.— Plašč Kristušovo v Trieri je počastilo letos 2 milijona i 200 jezero romarov. Plašč je že shranjen do nedoločenoga časa. — Madjarski zvünešnji minister Kánya je obiskao francusko vlado, da pridobi prijatelstvo Francuzov pri rešenji Podonavja, to je zveze držav, ki so v kotlini Donave. — V B e t n i se je vršo kongres za narodne menjšine. Za Slovence je govoro na njem plebánoš iz Koroške Starc. Povdarjao je v svojem lepom govori, da sta v tesnoj vezi vera i materna reč i zato peša tam vera, gde se preganja materna reč. Navajao je reči velikih državnikom ki zagovarjajo pravice maternoga jezika pri vsakom narodi, kakšte mali bi bio te. Omenja tüdi reči pisatela Grentrupa, ki se glasi o : „Kdekoli bi dühovniki iz političnih vzrokov vzgojo do molitve v maternom jeziki zanemarjati, potem to neso več dühovniki, nego navadni robi narodnjaštva, a pravi slüžabniki vere v dühi apoštola narodov sv. i Pavla že davno neso več.“ — V Austriji je Dr. Dollfuss Sestavo novo vlado, štera bo ladala brez parlamenta. Namen njegov je, da prepreči boljševizem i hitlerizem, to je prikapčitev Austrije i Nemčiji. — Najvekša harmonika na sveti je v Parizi v nekom cirkusi, štere visokost je dva in pol metra. — F r a n c o z i so napravili načrt, da prek Francozke vežejo Sredozemsko morje z Atlanskim. Če te 400 km dugi prekop napravijo do Bordeoja (Bordeausc), prihranijo 1850 km vožnje. Delo bi koštala jezere milijardov. Dobre knige. Kniga ne slüži človeki samo v zabavo za kratek čas, liki je vzgojevalni človeki sredstvo za vživanje lepote, vzgoja, čisto veselje — vse Zednim. Dobra kniga nas tüdi vči razmiti i spoznavati živlenje — kakpa, če znamo prav čteti. Samo tisti, što se je navčo dobro čteti, ne samo litere, liki tüdi dühá i misli v knigaj — samo tisti more čütiti, kakšega velkoga po- mena je takše čtenjè dobrih knig. Istina je, da živé pupuno živlenje samo tisti, ki stalno živé s knigami — to potrdijo ne samo posvetni lüdjé, liki tüdi mnogi svetniki, šteri so sami pisali leposlovne knige. Lüdi pa trbe navčiti, da bodo znali prav čteti. Šola v tom pogledi nikaj ne včini. Za to so pozvana prosvetna drüštva, ki morajo skrbeti, da bo njihova knižnica založena z naj bolšimi deli slovenskih i tüjih pisatelov. Dühovniki i vučiteli pa naj člane, posebno mladino, privájajo, da spóznajo vse globine i lepote, štere so skrite v knigaj. Prinašamo ocene ništernih knig, štere je vse izdala Jugoslovenska knigarna v Ljubljani. Vse imajo stalno vrednost, zato je priporočamo vsem, posebno našim knižicam. Pomnite, da dobro knigo človek večkrat prečté z veséljom, ne samo ednok! Kristjan Elster: Sodnikova hiša ob fjordu. Roman. Prevedla Iv. Klemenčič. Ljudska knjižnica Jugoslovanske knjigarne, 1933. Str. 242. — Ta pripovest se godi na Norveškom, v najsevernejšem deli Europe, gde se nešteti vozki i dugi zalivi — fjördi — režejo v süho zemlo. Malo se čüje od Norvežanov i Švedov, pa vendar imajo dosta znamenitih pisatelov i pisatelic. Norvežani so tisti narod, ki poleg Slovencov največ čtejo na sveti. Njihove knige so nam tüdi na poseben način blüzi. Tak tüdi ta pripovest, v šteroj vidimo živlenje uradniških drüžin, ki so zgübile zvezo s preminočnostjov svojega naroda, pa iščejo rešitve. Zamisiti se moramo v živlenje vsakše osebe, ki nastopa v knigi, posebi i te se nam prikaže celota kak lepota. Ne išči v pripovesti velkih dogodkov i posebnih lüdi — v njoj najdeš tiho živlenje preprostih lüdi, osamlenih src. Lejko prispodáblamo, to pripovest muziki, štera odkriva skrito živlenje srca i düše tam v osamlenih severnih krajaj Norveške. V prvom deli srečamo izpoved dveh dekliških düš, v drügom moški pripovedavle svoje düšne borbe. Za takše pripovesti trbe posebne zbranosti, düševnoga mirü, gda je čtémo. Edino te, če se poglobimo z vsov düšov i pazlivostjov v živlenje düš, štero se nam kaže v knigi, edino te, se obogati tüdi spoznanje i moč naše düše. Za to pa ide pri vživanje vsakše umetnine, naj bo to pesem, podoba, zidina — da obogatimo svoj čüt za lepoto, da postane plemenitejše naše čütenje i mišlenje. Ravno za to pa je tá pripovest posebno priporočliva, ar žele od čtevca pazlivost i poglobitev v düševno živlenje. To zadnje pa je močno potrebno vsakomi, ki šče zaistino živeti živlenje človeka vredno. Takša prilika za izpunitev pa je tüdi lepa kniga. Mnogokrat so Novine že priporočale ustanovlanje knižic i dobro čtenjé. Ponovno tüdi pri toj priliki Pozivamo naše izobražence, naj ne pozabijo svoje dužnosti i naj dajo narodi v roke dobro knigo ! Ogledalo časa. Slovenska čitanka za 2. razred Srednje šole je že dugo cio napadov, kak smo že pred meseci pisali. Zdaj čtemo v „Slovenci“ pa „Sloveniji“, da so morali dijaki v Ljubljani pod nadzorstvom profesorov iztrgati iz Slovenske čitanke prvih 16 strani. Tü se nahajajo spisi Ivana Cankara, O. Župančiča (pesem Kralj Matjaž, ki je tüdi v našem kalendari !), A. Aškerca, J. Trdine i J. Kermnika. Že pá ! V mariborskom „Večerniki Jutra“ je nekák napisao zmešani članek od prilik v našoj krajini. Odgovor njemi dava „Slovenija“ v zadnjima številkama. Dosta je ešče düševnih siromakov, ki trosijo Svoje semlete misli od nas ! meli radi za župana. Jaz poslüšam, moja roka je na zžili občine i znam ka je napraviti. Tisti bo župan, šteroga v domačoj tišini, odkritosrčno žele narod. Tomi gospodi sem poslao glas, naj se oglasi v šoli. Mož je poštenjak, starejši človek, málogučen, ali tem več misli. Povedao sem njemi : večina vas ide za župana. „Kak to ?“ znam. Mam radio i te mi vse pove, tüdi skrite misli naših veščarov. Prišli so tüdi drügi pozvani ugledni možje, guč, razgovor je bio kratek, ali ne brez dobroga sadü. Sklenili smo, da povabimo na prijatelski razgovor vse ugledne može občin, štere bodo dale novo. Med tem so prestrašeni »prijatelje občine" lovili podpise. „Ti, po novom zakoni, ma odbornik dobro plačo, znam, ka si penez potreben, podpiši mi, samo moja lista bode valale !“ tak so lovili podpise i kandidate po občini. Slabiči, lüdje slabe vesti, so vedrili : bi, ali ne ? Ništerne so na drügi način dobili za podpis. „Ti boš tajnik, mastno plačo, gospocki krüj boš meo ! Podpiši ! . . .“ Ta naglica je zmešala občino, ali trezni so čakali. Prišeo je tüdi naš den. Zbrao se je cvet nove občine, lüdje, šterim je bratstvo v srci. „Nove naloge nas čakajo, žmetno delo, samo močni lüdje so za takše opravilo“ je povdarjao eden od navzočih. Drügi, šteri je že prečteo i premislo novi zakon, je povedao, kaj vtegne priti po volitvaj. Vse se je zavedalo, ka ne ide se za špajs, nego za velke reči. Nišče ne silo v ospredje. Lüdje v vesi se jako dobro poznajo. Eden za drügim je prišeo ná listo. Po istini cvet vesi. „Kaj pa pošteni nasprotniki, šteri bi za silo tüdi radi meli politiko tam, ge je zvün občinske nega ?“ „S tistimi tüdi mir i Spravo. So tüdi naši občinarje. Samo edno listo, to je pametno, to je znak naše zrelosti.“ „Ali nasprotniki so ostali doma...“ „Püstite njim dva dni, da se premislijo. Proti nam, proti celoj občini, nikaj ne napravijo.“ Pri tom je ostalo. Sprava z vsemi, šteri pošteno mislijo. V najlepši i najbogatejši državi je tüdi pekeo živlenje, če v drüžini nega sloge. Drüžine države so občine ! „Kaj napravijo „razžaljeni“ — po svojem mišlenji ti „najpametnejši“, ne vem. Istina pa je, ka so zdrüžene občine, cvet naših, za edno listo. Ka bi se preklali ? Brat pomagaj brati ! To je naše geslo. Drügi den prinaša srečna dečica novico : „Naš ata so rekli, da ne bomo meli volitve, vsi so za edno listo.“ Hvala dobromi Bogi ! 8 NOVINE 8. oktobra 1933 Nedela po Risalaj XVIII. Na spomin 1900 letnice svoje križne smrti, Gospod Jezuš, po svojih svetih ranaj reši grešni svet! Evang. Sv. Mataja IX. Vu onom vremeni: Stopivši Jezuš vu ladjico, prek se je pelao i prišeo je vu svoj varaš. I ovo prinesli so k njemi z gutom vdarjenoga na posteli ležečega. I videvši Jezuš vero njihnvo, pravo je z gutom vdarjenomi: Vüpaj se sinek; odpüščajo se tebi tvoji grehi. I gda bi vido Jezuš mišlenja njihova, velo je, zakaj mislite hüda vu naših srcaj? Ka je leže povedati: odpüščajo se tebi grehi tvoji, ali pa praviti : stani gori i hodi? Naj pa znate, ka Sin človeči ma oblast na zemli odpüščati grehe, teda je velo z gutom vdarjenomi : stani gori, vzemi postelo tvojo ino idi vu hižo tvojo. I gori je stano i odišao je vu hižo svojo. Videvši pa lüstvo zbojalo se je i dičilo je Boga, ki je takšo oblast dao lüdem. — * Najvekša nesreča na sveti je greh. Najvekši dobrotnik naš je zato tisti, ki nas reši te nesreče. I te je Bog po spovedniki. Kak si zahvalen za to najvekšo dobroto ? Če znova žališ Boga i sovražiš svojega spovednika, si sama čarna nezahvalnost. Gospodarstvo. Letošnje prezimovanje včel. Lenska letina za rojara je ne bila vesela. To nam je na sprotoletje posvedočo prazen vinjak. Pa večina nas pravi, ka je tomi bila kriva letina. Nešterni pa trdimo, ka poleg slabe letine tüdi rojarje sami. Neje vse zlato, ka se sveti ; i tüdi ne vsaki pravi rojar, šteri ma včéle. Dosta je med nami takši, ka bi samo jemali, če pa trbe dati pa pravijo naj pogine, či si ne more telko nositi, ka bi se preživela. Takši človek je brez srca ravno tak do svojega bližnjega, kak do te pridne Včele. Letos ne moremo trditi, ka je rojarska letina bila preveč vesela. Vendar smo pa telko na bošem, ka nam polagati ne de trbelo. Lansko leto smo prezimovali Včele na prazni gerpaj, če ne smo v pravom časi polagali meda ali cukra. Dale. 2-2 KOVAČ z izvršenim izpitom strojnika in večletno prakso, se sprejme na marof v stalno službo. Naslov v Prekmurski tiskarni v Soboti. SUHE GOBE kupuje po najboljši ceni Sever & Komp., Ljubljana, Gosposvetska cesta 5. 10-2 BETEŽNIKI PREČTITE! Vnogo lüdi trpi od živčnih zmotnjav, tožijo se, ka hitro opašejo, ka je smica i trga v glavi, v rokaj i nogaj, na šinjeki ali lici, ka njim srce močno bije, ka je po kotrigaj cuka, mravle ido po njih, ka so otrüjeni, nemirni, strašlivi, pobiti, njim sapa s falivava, so razdražlivi, raztrešeni, nemajo teka, prebave, ka nemajo stouca, se njim vrti v glavi, nemorejo spati i na ostale vnoge pojave nervoznosti. Najslabše je pri živčeno betežnom, ka nema vole i moči za delo, misli, ka je popolnoma nesposeben za delo, brez odpora se preda usodbi, slabe vole je i v svojem živlenji ne pokaže nikših uspehov, Če čütite štero zmotnjavo od gornjih živčnih i če ščete ozdraviti, pišite mi včasi i jaz vam pošlem brezplačno edno poučno razpravo od živčnih bolezni, štera vam raztolmači, da je predhodni zrok vsake prave bolezni oslablenje telovne odpornosti. Vi spoznate, da se živlenje lejko podugša i da se betegi lejko preprečijo. Samo morate hoteti ! Dnevno mi prihajajo potrdila, Vnogi pisci prilagajo zahvalnice i svojo fotografijo. Nekoliko istih niže prinašam : G. Bremkovič Mikloš, vučiteo iz Tuzle v Jugoslaviji mi piše : G. Schmied Ana iz Gmundena, Freygasse 5 v Gor. Austriji, je jako zadovolna: G. poštni uradnik Georg Abraham iz Timisoáre Ӏ. Romania, piše : Po vnogih posküšnjaj z raznimi vrastvi, štera neso mi nikaj pomagala, najšo sam nazadnje vaše izvrstno sredstvo, štero mi je pomoglo Dužen sam vam velike zahvale. Gde bi bila dnes, če se ne bi poprijela od vas priporočenoga zdravlenja ! Uspeh je bio tak dober, da mi več ne trbe nikšega zdravlenja. Napravili ste mi veliko dobroto, hvala vam za njo iz celoga srca. Ze po kratkom vračenji po vašem recepti sam opazo nepričaküvan uspeh. S tem vam izrazim zaslüženo zahvalo i bom vas pri vsakoj priliki priporačao. Zadostüje edna dopisnica ! Zahtevajte ešče dnes brezplačno poučno knižico. Pošta : Ernst Pasternack, Berlin, SO., Michaelkirchplatz 13. Abt. 890. Lepo sadno drevje za jensensko saditev iz sadnoga izbora za dolnjelendavski srez, kakti kanadska reneta, pisani kardinal, mašancgar i svetovno znani „Jonathan“ odavle MAUČEC IVAN, drevesničar, v GANČANI p. Beltinci. „Jonathana“, štero je spoznano za edno najbolše jaboko na sveti, ma 150 falatov, ovih pa prek jezero. Cena 1. razreda Din 8,—, 2. pa Din 6.—. Kotrige agrarne i gospodarsko podporne zadruge v Črensovcih dobijo popüst, če se izkažejo z legitimacijov, siromaki te zadruge pa dobijo nekaj cepik brezplačno. 2-1 Küpim malo posestvo do 6 oralov z gospodarskim poslopjam v Sobočkoj okolici. Po mogočnosti v bližini cérkve. Plačam taki. Naslov pove uprava toga lista. Na znanje. Vsa čevljarska dela, nova i popravilo se sprejema pri ŠKAFAR JOŽEFI, trgovci v Beltincih. Za tiskarno Balkányi Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik : Klekl Jožef, župnik v pok., Črensovci. Pred oblastjo odgovoren: Jerič Ivan, dekan v Dolnji Lendavi.