Piše fant izpod Poliorja. Marsikaj je lepega in marsikaj nelepega pri nas mladih in starih. Prav lepa j-e čednost vljudnosti, kdor jo pač ima. Nekateri zamenjavajo vljudnost s hinavščino in imajo vljudnost za slabo, češ, da mora biti človek odkritosrčen in povedati naravnost resnico, četudi na oster način. To pa je napačno naziranje. Vsak je lahko odkritosrčen, a zraven tega tudi še vljuden. Surovi, n&obdelani ljudje odbijajo, četudi še tako pošteno mislijo. Če povem resnico, bo resnica mnogo bolj učinkovala, ako jo povemo v prijazni obliki, dobrohotno in ljubeznivo. Tudi bridka resnica, ki je neljuba bližnjemu, bo bolj učinkovala nan], a-ko jo povemo v vljudni obliki. Zato je popolnoma napačno, ako kdo vljudnost zametuje, ker vljudnost je čednost. Ako je vljudnost samo zunanja krinka, se takoj pokaže v obnašanju do teh, ki so slabi ali nam podrejeni. Koliko je takšnih. ki so navza-or ponižno-vljudni, navzdol pa ošabno-su rovi in brezsrčnil Njihova vljudnost ne korenini v dobrem srcu, temveč je samo zunanja uglajenost in videz. Zato nič ni bolj odurnega, kakor če kdo prijaznost vljudnosti izrablja za svoje nečedne namene, da se hinavsko hlini na zunaj. Mnogo je takšnih, ki niti na pozdrav bližnjega ne odzdravi, temveč se inu stransko roga. S tem kažejo svojo oliko. Sličnega se največ dogaja pri nas na deželi, kjer kmetje ne drže sloge med sabo. Kako bi potem vladala sloga med kmetom in delavcem? Ako bi bilo tako: vsi za enega, eden za vse, bi ne manjkalo na deželi delavskih fnoči, Ker pa na deželi dostikrat tega ni, odhajajo najboljše moči iz dežele v mesta, da si poiščejo srečo in prijetnost, če jo najdejo. Dokler med nami ne bo pravičnosti in vljudnosti, tudi sloge ne bomo dosegli. Kako prijetno bi bilo lakrat med nami, ako bi bili tako složai, kakor so čebelice v panju!