časopis
za
kritiko
znanosti
JEDRSKE
ELEKTRARNE
DA
NE
87/88 1986
UDK 3
časopisi
_____________ _
kritiko
znanosti
UDK 3 YU-ISSN-0351-4285
Časopis za kritiko znanosti 87/88 1986
Jedrske elektrarne da — ne
_87/88 1986
Časopis za kritiko znanosti
87/88 — 1986
Izdajata:
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Mari-
bor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna
skupnost Slovenije
Izdajateljski svet:
Dr. Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik,
Branko Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn, Igor Omer-
za, Leo Šešerko
Uredništvo
Igor Bavčar, Srečo Kirn, Milan Balažič, Andrej Klemene, Bojan Kor-
sika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško, Igor Omerza, Leo
Šešerko, Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarič, Vekoslav Grmič,
Janez Janša
Glavni urednik:
Srečo Kirn
Odgovorni urednik:
Igor Bavčar
Sekretar uredništva:
Janez Janša
Tehnični urednik:
Janko Zlodre
Lektor:
Karmen Gradišek, Marjanca Mihelič
Naslov uredništva: Kersnikova 4/II, Yu- Ljubljana, uradne ure so
v torek in četrtek od 11.00 do 13.00, tel. (061) 319-498
Cena enojne številke 300.—, dvojne 500.— din. Celoletna naročnina
za posameznike 1.500.—, za institucije 3.000.— din.
Tisk: TISKARNA KOČEVSKI TISK, Kočevje
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974
je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih
s kratkim povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi po-
datki o avtorju.
Uvodnik
Andrej Klemene
Ujeti in prehiteti Ameriko! V tonah premoga in jekla, betona in
jezov, v kWh elektrike in potokih znoja. Socialistični realizem temu
dolguje vse svoje motive in pošteno se je oddolžil družbi, ki ga je
rodila, kajti brez estetike marmornatih in jeklenih mož bi bilo veliko
teže žrtvovati cele generacije zamišljenim ciljem »GOSPLANA«. Nam
se zdijo te realnost vzpostavljajoče sanje socialističnega realizma zgo-
dovinski relikt, ker napačno brskamo samo po beletristiki in lepih
umetnostih.
Jugoslovanski energetik še vedno sanja kako ujeti in prehiteti Ame-
riko po porabi energije. Z maniro dobrega birokrata se ne sprašuje
čemu ta energija. Formalno svoje sanje legitimira s sklicevanjem na
izkušnjo iz lastne preteklosti, iz katere izpelje za vse čase veljaven
naravni zakon, po katerem rast energetske porabe vselej prehiteva
rast bruto nacionalnega dohodka ter s sklicevanjem na to, koliko
energije porabijo v razvitem svetu. Dejansko dobijo te sanje svojo
legitimnost, ker strokovno formalno legitimirajo interese ekstenzivne
družbene strukture, ki se še kako zaveda, da sanje energetiko v kon-
stituirajo točno njej ustrezno energetsko politiko. Tako samo na vi-
dez preseneča, da se lahko v državi, ki toliko poudarja avtohtonost
svoje politične ureditve nekateri interesi lahko legitimirajo že s skli-
cevanjem na to, koliko energije porabijo drugje. Sicer tudi na Za-
hodu državne garniture črpajo legitimnost svojih odločitev s sklice-
vanjem bodisi na »japonsko nevarnost« bodisi glede na «-tehnološko
zaostajanje« ali »plačilnobilančni primanjkljaj«, toda tam gre za skli-
3
cevanje na določeno razmerje, namreč na razmerje nacionalekonom-
ske konkurenčnosti, ne pa za preprosto sklicevanje na količino.
Paradoksalno pa se iste logike utemeljevanja svojih zahtev poslužuje
tudi del jugoslovanske »protijedrske opozicije«, ki se (samo)zadovo-
ljuje z intelektualističnimi izpeljankami tipa: »Ce že hočemo graditi
jedrske elektrarne in če lahko v ZDA in v Švici celo o manjših
stvareh odločajo z referendumom, potem bi tudi pri nas o tem morali
odločati z referendumom. »Slabost takih izpeljav je, da enostavno
spregledajo, da niso v poziciji, v kateri bi jim sklicevanje na stanje
»tam zunaj« zagotavljalo legitimnost. Je pa ta način rezoniranja sila
koristen, če se hočeš legitimirati kot opozicija. Obratno pa bi, naspro-
ti tej obojestranski pozabi analize družbe, moralo prav družboslovje
proizvesti tiste argumente, s katerimi bi se spodbijala zgolj na po-
stopku utemeljena legitimnost vladajočih interesov.
Vendar odločitev o gradnji JE ne utemeljuje samo to, da je bila spre-
jeta po predpisanem postopku, temveč je utemeljena tudi v energet-
skem separatu t. i. Kraigherjeve komisije in je s tem avtomatično
dobila status »temeljne strategije pri uveljavljanju politike ekonom-
ske stabilizacije«.
Separat, ki bi mu z malo zlobe lahko pripisali moto »TUJA PRETEK-
LOST — NASA PRIHODNOST«, utemeljuje našo energetsko politiko
s preteklimi svetovnimi trendi. Na srečanju, ki je bilo v začetku leta
1983 v Mariboru, ga je kritično ocenila večina slovenskih energetikov
in prevladali so glasovi, ki so bili mnenja, da je separat, ki podpira
ekstenzivni razvoj v nasprotju s celotnim poročilom t. i. Kraigherjeve
komisije. Toda na seji zvezne konference SZDL sredi aprila letoš-
njega leta, ki je obravnavala problematiko jedrskih elektrarn, je imel
uvodni referat idejni vodja omenjenega separata, akademik Hrvoje
Požar. Spet smo lahko poslušali stokanja o naši energetski revščini,
o tem, koliko zaostajamo za razvitimi in spet je sledil zaključek, da
kljub prioriteti domačih virov brez jedrskih elektrarn ne bo šlo.
Uvodni nastop prof. Požara je spet dokazal, da se nikakor ne more
prebiti na krmilo energetske politike tista struja, ki energetsko poli-
tiko ne snuje na planiranju količin energije, pač pa na razmerju med
energetskim inputom in outputom nacionalnega dohodka, na logiki
razvite blagovne proizvodnje torej. Zahteva, naj bo energija obrav-
navana kot blago, naj bi vodila k racionalnejši rabi energije stališča
blagovne racionalnosti, znotraj katere se uporabne vrednosti pojav-
ljajo le kot akcidenca menjalnih vrednosti. Omejenost te racionalnosti
z blagovno formo pa moramo imeti stalno pred očmi, kajti prav na
področju energetike, na področju družbene infrastrukture, ki je mate-
rialna osnova družbenega produkcijskega procesa, se izkaže, da zaradi
svojega posebnega mesta v produkcijskem procesu energija je blago
in ni blago. Je blago, kolikor njena racionalna raba vpliva na proces
akumulacije kapitala in ni blago, kolikor kot materialna osnova pro-
dukcijskega procesa ne more biti prepuščena izključno tržni racional-
nosti. Nerazumevanje tega vodi samo v neoliberalne iluzije družbe,
4
ki se regulira izključno prek trga in ki jih ne more slediti niti
neokonzervativistična ekonomska praksa.
Argumenti, ki danes z največ politične relevance nasprotujejo grad-
nji JE so ekonomske in politične narave. Velika kreditna zadolženost
in visoka cena kapitala sta danes brez dvoma osnovna razloga naspro-
tovanja »jedrskemu programu«, vsaj kar zadeva nakup zahodne teh-
nologije. Strah pred preveliko odvisnostjo od SZ in »sloves« sovjet-
skih nukleark po zadnji katastrofi v Ukrajni, kljub apetitom domače
industrije, ki ima atomsko šanso skoraj izključno v vključevanju v
vzhodno tehnologijo, pa bo politično breme, ki se ga bo bala sprejeti
vsaka vlada. Toda pod tem golim ekonomskim in političnim argu-
mentiranjem, ki je za sprejemanje trenutnih odločitev sicer ključnega
pomena, pa prihaja do sprememb v sami družbeni zavesti in ravnanju
ljudi. Tu ne gre več samo za strah pred nevarnostjo, ki jo potencialno
predstavljajo jedrske elektrarne niti za instrumentalne ekonomske in
politične računice. Vprašanje jedrskih elektrarn se danes v Jugosla-
viji postavlja kot hieroglif, ki vsebuje številne nerazvozljane pomene,
ki jih disciplinarni znanstveni pristopi ne uspejo dešifrirati. Ne zaradi
slabih znanstvenih pristopov, temveč zato, ker fenomen JE zahteva
tudi drugačno znanstveno paradigmo, oz. spremembe znotraj znanosti
same. Dilema o gradnji nukleark ni odprla samo vprašanj energetske
politike oziroma ekonomske politike nasploh, temveč tudi vprašanja
javnosti političnega odločanja, mednacionalnih odnosov, znanosti in
procesov družbenega odločanja itd.
Redakcija »ČASOPISA ZA KRITIKO ZNANOSTI« je v želji afirmi-
rati te nastajajoče procese spremembe družbene zavesti, organizirala
27. 3. 1985, v okrogli dvorani CD javno znanstveno tribuno z naslo-
vom »JEDRSKE ELEKTRARNE DA ALI NE?« Kot goste smo k so-
delovanju povabili: Klausa Traubeja, dolgoletnega direktorja nemških
jedrskih programov in kasnejšega ostrega kritika jedrskih elektrarn,
avtorja več knjig o vprašanjih energetske politike, sociologa Martina
Spencea iz Anglije, sicer strokovnjaka za vprašanja mednarodnega
trga jedrskih elektrarn, Lessa Lavidowa, politologa iz Londona in
glavnega urednika revije Radical Science, radiobiologa dr. Petra
Weisha in mag. Carla Manzana, člana Foruma avstrijskih znanstve-
nikov za zaščito okolja, ekonomista Dejana Dimova, svetnika pri Go-
spodarski zbornici Jugoslavije, dr. Slavka Kulića z Ekonomskega in-
stituta v Zagrebu in novinarja NINA Dragana Jovanovića. Žal se za-
radi bolezni srečanja nista mogla udeležiti Dejan Dimov in dr. Peter
Weish, ki pa je poslal svoj referat, dr. Slavko Kulič je moral na
nujno službeno potovanje, medtem ko je Dragan Jovanovič zamudil
letalo. Izpad jugoslovanskih udeležencev pa sta vsaj deloma pokrila
dr. Miha Tomšič z Instituta Jožef Stefan in dr. Vekoslav Grmič s
svojima koreferatoma.
Številka »ČASOPISA ZA KRITIKO ZNANOSTI«, ki jo imate v roki,
prinaša redakcijsko avtorizirano in predelano diskusijo z javne tri-
bune. Razen Martina Spencea, ki nam je naknadno poslal daljši pi-
5
smeni prispevek in dr. Petra Weisha, ki je zaradi bolezni prispeval
referat v pisni obliki, so vsi teksti narejeni na podlagi magnetogram-
skega zapisa ustrezne službe Cankarjevega doma. Ob morebitnih več-
jih netočnostih bomo seveda v naslednji številki objavili pismene
popravke.
P. S. Po zadnjih prvomajskih dogodkih je potrebno temu, med
škrabljanjem radioaktivnega dežja nastajajočemu tekstu še nekaj
dodati. Verjetno ni nikogar, ki bi si ob sedaj objavljenih podatkih
o nesrečah v JE ne samo upal trditi, da so na sedanji tehnološki
stopnji JE varne« temveč verjetno tudi ni več veliko ljudi, ki bi
si s tehnokratskim cinizmom upali govoriti o »sprejemljivem faktor-
ju tveganja«. Ob tem se kajpak postavlja vprašanje: »Kaj pa nove,
izpopolnjene tehnologije?« Opozoril bi na prispevek Lessa Lavido-
wa, ki lucidno razkrije ideologijo razlikovanja med »tehnologijo«
in »človeškim faktorjem«, razlikovanja, ki zakriva notranja proti-
slovja med varnostjo in nadzorom vodstvenih delavcev, ki je ima-
nentno kapitalistični organizaciji delovnega procesa. Imel sem to
srečo, da sem na javni tribuni v CD sedel poleg dveh naravoslovcev,
ki sta ob Levidowem prispevku vztrajno zmajevala z glavo in izme-
njavala pripombe. O tem, kakšno demagogijo poslušata. Čeprav v
zadnjem času večina naših strokovnjakov že sprejema kot sprejem-
ljive ugovore proti JE tehnološka in ekonomska dejstva, pa nam
takšne reakcije dokazujejo zakoreninjenost prepričanja o nadzgodo-
vinski danosti organizacije delovnega procesa, danosti, v kateri za-
dobi represivni karakter dela atribut naravnosti. Daleč stran od te-
ga, da bi to privladujočo družbeno predstavo obesili za vrat izključ-
no naravoslovcem pa je treba zaradi nadaljnje demokratizacije javne
izmenjave mnenj vztrajati na zahtevi po toleranci, da mnenj, katera
ne sovpadajo s prevladujočim prepričanjem avtomatično ne progla-
simo za demagoška. To je navsezadnje tudi pogoj napredka v zna-
nosti.
Sedaj, ko zavest katastrofe daje prevladujoč pomen obravnavanju
jedrskih elektrarn v množičnih medijih, ob vsem upoštevanju vpra-
šanja varnosti in vprašanja shranjevanja radioaktivnih odpadkov, je
potrebno bolj kot kdajkoli prej premestiti težišče k JE kot družbe-
nemu fenomenu. Le tako se namreč lahko izpodbije dilema, ki se
tudi postavlja z neko navidezno naravno nujnostjo: »Ali jedrske
elektrarne ali albanizacija?«
6
Uvodne razprave
Leo Šešerko
Pričakujemo, da bo ta razprava živa, zato bom poskušal govoriti
karseda kratko. Tudi naslednji uvodničarji, ki smo jih prosili za
uvode, bodo govorili kratko, da bi lahko sodelovali vsi v dvorani.
Dogovorili smo se, da bo Clause Traube govoril 30 minut. Imel bo
neke vrste uvodni referat. Ostali kolegi, ki sedijo tu poleg mene,
naj bi govorili po 15 minut. Ce bo kdo govoril tako, da bo avditorij
želel, da še naprej govori, mu bomo dali besedo ali pa se bo večkrat
oglasil.
Povedal bom samo, kateri motivi so vodili Časopis za kritiko znano-
sti, da je to razpravo organiziral. Najprej nas je inspiriralo vpraša-
nje javnosti in jedrskih elektrarn. Menimo, da javnost z nobenim
argumentom ne more biti izključena iz teh vprašanj. Argument, da
je javnost vedno že zmanipulirana ali pa da je taka, da je z njo
zelo lahko manipulirati, ta argument je ena od oblik manipuliranja
javnosti. Torej zelo cenimo mnenje javnosti glede tega vprašanja,
čeprav ne mislimo, da je lahko nezmotljivo.
Kar zadeva jedrske elektrarne menimo, da to niso objekti kot drugi.
Odločitev za jedrske elektrarne ali proti njim je hkrati odločitev še
o mnogočem drugem. Na kratko bom povedal, kaj s tem mislimo.
Najprej mislimo, da je to odločitev o ekonomski prihodnosti dežele
in države. Zlasti dežele, ki je že toliko zadolžena, da s skrajnimi
napori plačuje že sprejete kredite, jedrskih elektrarn pa brez kre-
ditov ni mogoče graditi. Naša ideja je, da jedrske elektrarne v
nerazvitih deželah lahko pomenijo obliko onemogočanja, ali pa, če
7
hočete, slabljenja vseh drugih gospodarskih dejavnosti. Vse morajo
plačevati kredite, ki so vzeti za gradnjo kateregakoli objekta. Torej
se s tem postavlja vprašanje celotnega gospodarstva.
Drugič, postavljajo se vprašanja varnosti — o teh bomo še govorili.
Tretjič, v zvezi s to tehnologijo se postavlja vprašanje odločanja. Ta
tehnologija ne omogoča odločati širokemu krogu ljudi. Zahteva zelo
hitre, zelo dolgoročne odločitve. Mi pa smo za to, da odloča najširši
krog ljudi.
Potem so tu še nadaljnje stvari. Padec diktatorja Markosa je poka-
zal, kako v resnici tečejo postopki za odločanje. Mi smo seveda proti
takšnemu načinu odločanja.
Se zadnje vprašanje, to pa je vprašanje varnosti pred ekscesi. Ve-
ste, da je možnost kakšnega terorističnega napada nemogoče izklju-
čiti, zato je treba takšno nevarnost vnaprej preprečiti. Družbo je
treba nadzirati, kontrolirati. To leži v sami tehnologiji, to ne izhaja
iz zlobe koga, ki se usede in želi manipulirati z družbo. V to nas
žene sama tehnologija, in ker nam ne gre za to, smo skeptični in
zastavljamo vprašanja ter argumente.
Nenazadnje je tu tudi še vprašanje naraščajoče porabe energije. V
Jugoslaviji narašča iz leta v leto in tudi po vseh načrtih naj bi na-
raščala. Razvite industrijske dežele so po naftnem šoku leta 1973
praktično ustavile nadaljnjo rast porabe energije, niso pa ustavile
rasti nacionalnega proizvoda. Tu je neogiben preokret: ali gospodar-
ski polom ali pa racionalno ravnanje.
Za nas je vprašanje jedrskih elektrarn tudi vprašanje slovenske kul-
ture. Nekateri mislijo: kultura nekega naroda je eno, to pa so ba-
nalne, nizke, materialne, umazane tehnične stvari, s katerimi se ni
treba ukvarjati. Kakorkoli bodo urejene, če se bomo trudili za kul-
turo slovenskega naroda, bo vse v redu. Menimo, da ni tako, da so
te stvari povezane, da gre tu za izredno kompleksno problematiko,
za katero upamo, da bo prišla s to diskusijo tudi na dan in jo tu
samo nakazujemo. To so motivi našega uredništva Časopisa za kri-
tiko znanosti in zato smo diskusijo organizirali.
Klaus Traube, ZRN
Najprej bi se želel opravičiti, ker vam ne morem govoriti v vašem
lastnem jeziku; namesto tega vam bodo moje besede prevedli tol-
mači. Na drugem mestu pa moram poudariti, da so me semkaj ver-
jetno povabili zato, ker me v moji deželi, Zahodni Nemčiji, poznajo
kot človeka, ki v razpravah o energiji nasprotuje nadaljnjemu širje-
nju jedrske energije. Nikakor pa nisem tukaj zato, da bi vam delil
nasvete na tem področju; upam le, da vam bom mogel našteti in
opisati nekaj elementov, ki vas zanimajo, sami pa se morate odločiti,
8
ali gre za elemente, ki jih je mogoče aplicirati tudi na vašo deželo
in so pomembni za vaše procese odločanja na področju jedrske
energije.
V mojem življenjepisu piše, da sem v razdobju od 1959 do 1976,
torej sedemnajst let, deloval na področju jedrske industrije; v za-
četku sem se kot znanstvenik ukvarjal s termodinamiko in dina-
miko tekočin in sicer sprva v ameriškem podjetju za atomsko ener-
gijo in nato v nemškem podjetju AG Telefunken, ki je druga naj-
večja firma te vrste, takoj za Siemensom. Sredi šestdesetih let tega
stoletja sem napredoval in postal direktor oddelka za jedrske re-
aktorje pri družbi AEG. Začetek gradnje številnih sedaj obstoječih
jedrskih elektrarn v Nemčiji sovpada z mojim delom na tem mestu,
v tem kontekstu pa sem tudi — mislim, da leta 1971 — obiskal
Ljubljano in Zagreb ter poskušal vašemu elektrogospodarstvu pro-
dati jedrski sistem, ki ga je razvilo moje podjetje. Na koncu pa je
bilo ameriško podjetje Westinghouse tisto, ki je postavilo jedrski
reaktor v Krškem. Kasneje, v sedemdesetih letih, sem bil pet let v
firmi, ki je bila del Siemens Corporation, kot direktor odgovoren
za razvoj nemške industrije na vrhunskem jedrskem področju; še
posebej pa sem bil osebno odgovoren za načrtovanje in izgradnjo
jedrske elektrarne s hitrooplodnim reaktorjem; ta tovarna v Zvezni
republiki Nemčiji še vedno ni končana in je postala najdražji pro-
jekt, ki so ga kdajkoli poskušali postaviti na noge v Nemčiji, pri
katerem gre za zelo izpopolnjeno vrsto jedrskega reaktorja bodoč-
nosti. Toliko o mojih delovnih izkušnjah.
Leta 1976 so delničarja podjetja, v katerem sem delal, pod pretvezo
zahtevali moj odstop in šele leto kasneje, ko je nemški tednik za
politiko Der Spiegel natisnil dosje, ki ga je sestavila nemška tajna
služba, mi je postalo jasno, kateri so bili pravi razlogi za to, da
so zahtevali moj odstop. Nemška tajna policija in ministrstvo za
notranje zadeve sta namreč sumila, da sodelujem s teroristi in da
sem jim omogočil dostop do jedrske elektrarne, v kater¿ naj bi iz-
vedli sabotažo. Ko je to prišlo na dan, se je seveda izkazalo, da gre
za smešna sumničenja. Minister za notranje zadeve se je spričo vse-
ga tega moral v parlamentu opravičiti za svojo napako in odstopiti.
Vse to pa je bil zame dober povod za razmišljanja o jedrski energiji;
pred to osebno izkušnjo si namreč nisem mogel predstavljati, da je
kaj resnice v teoriji, ki trdi, da že sam obstoj jedrske energije na-
rekuje smer delovanja države, kot na primer nezaupanje v tiste, ki
so neposredno povezani z jedrsko energijo. Vse to pa je povezano z
dejstvom, da je zloraba jedrske energije, na primer pri terorističnih
dejanjih, lahko zelo nevarna. Sedaj sem na podlagi lastnih izkušenj
spoznal, da ta teorija, ki napoveduje nezaupanje vladajočih krogov
v vse tiste posameznike, ki so povezani z jedrsko energijo, ni po-
vsem izvita iz trte. To je tudi eden, čeprav ne edini, od razlogov za
to, da sem pri sebi začel ponovno ocenjevati svoje stališče glede je-
drske energije. Vse od tega trenutka se ukvarjam s političnimi zna-
9
nostmi; še posebej sem se temu posvečal na Tehnični univerzi v
Berlinu, sedaj delam na univerzi v Kasslu, kjer je moje ožje področje
dela predmet Tehnologija in družba, še vedno pa sem tudi v svoji
domovini svetovalec za vprašanja energije, pri čemer pomagam raz-
ličnim skupnostim in organizacijam.
Ko sem vstopal na področje jedrske energije oziroma njene pro-
daje, to je bilo leta 1959, komercialnega izkoriščanja jedrske energi-
je še nismo poznali. Takrat še ni bilo jedrskih elektrarn, ki bi
na široki osnovi proizvajale električno energijo; seveda pa je bilo
že takrat opravljenega veliko znanstvenega dela in raziskav, ki so
potekale v večjih institucijah tako v moji domovini, kot tudi v
mnogih drugih industrializiranih deželah. Delo je potekalo v usta-
novah, ki so bile last države ali industrijskih podjetij, v vseh pa
so si močno prizadevali čim hitreje napredovati na področju jedr-
ske energije, saj je bilo takrat splošno sprejeto mnenje, da gre za
pomemben korak v prihodnost. Sele v poznih šestdesetih letih je
jedrska energija postala nekaj komercialnega, ko so podjetja za
proizvodnjo in distribucijo električne energije začela pri družbah,
sposobnih graditi takšne elektrarne, naročati gradnjo jedrskih elek-
trarn za proizvodnjo električne energije; takrat se je pričela prava
izgradnja jedrskih elektrarn.
Za razdobje od 1970 do 1975 je značilen pravi bum po vsem svetu
na področju jedrskih elektrarn, čeprav je tak razmah pravzaprav
značilen v glavnem le za visoko industrializirane države. V tem
kratkem časovnem razdobju se zvrstijo naročila za okoli 400 jedr-
skih elektrarn, ki naj bi na komercialni osnovi proizvajale elek-
trično energijo; številne med njimi šele danes začenjajo obratovati,
saj preteče med naročilom, izgradnjo in začetnim obratovanjem v
povprečju deset let. Poleg tega pa se v svetovnem okviru soočamo
tudi z nenavadno izkušnjo, ki je po mojem mnenju pomembna za
vsakogar, ki se podaja na pot jedrskih elektrarn. V zadnjih desatih
letih niso naročili skorajda nobene nove jedrske elektrarne več! V
zadnjem desetletju so naročila za jedrske elektrarne znašale le še
25 % vseh naročil iz razdobja 1970—1975, pri čemer ne upoštevam
dežel članic SEV-a, katerih statistični podatki enostavno niso združ-
ljivi s podatki ostalih dežel. Se več: odpovedali so celo številna na-
ročila iz zgodnjih sedemdesetih let tega stoletja. Nekatera pod-
jetja za proizvodnjo in distribucijo električne energije so celo pre-
klicala svoja naročila šele takrat, ko se je gradnja jedrskih elek-
trarn že začela. Ena sama država na svetu, Francija, je do sedaj dosled-
no uresničevala svoje načrte za gradnjo jedrskih elektrarn, ki so
jih sicer imele skoraj vse industrializirane dežele v začetku sedem-
desetih let. Ta primer bi nam moral dati misliti: zakaj je vendar
prišlo v zgodnjih sedemdesetih letih do pravega buma na področju
jedrske energije in zakaj tega ni več opaziti, razen v Franciji, deloma
na Japonskem poleg redkih jedrskih elektrarn, ki so jih po tem
razdobju zgradili drugod po svetu? Pomagamo si lahko z dvema
10
razlagama: ob sami gradnji jedrskih elektrarn, ki so bile dovolj ve-
like za komercialno izkoriščanje jedrske energije, so družbe, ki so
gradile elektrarne — in tudi sam sem takrat vodil oddelek družbe,
ki je dejansko postavljala jedrske elektrarne — spoznale nekaj
povsem novega, namreč to, da so dejanski stroški izgradnje jedrske
elektrarne veliko večji od vsega, kar so si lahko zgolj predstavljale.
Včasih je bilo potrebno tudi več let, da je tako spoznanje prodrlo,
da so prizadeta podjetja spoznala, kaj sploh pomeni graditi jedrsko
elektrarno v čisto poslovnem pogledu. Težave so gotovo povezane s
kompleksnostjo in velikostjo projekta te vrste, brez dvoma pa iz-
hajajo tudi iz dejstva, da so, vsaj na začetku, podcenjevali varnostne
probleme, ki se pojavijo pri taki elektrarni. Potem, ko so si investi-
torji nabrali nekaj izkušenj na področju potrebnih varnostnih ukre-
pov, je bilo projektu treba dodati toliko novih elementov, da se je
celotna cena sistema povečala trikrat, štirikrat, celo petkrat. Zahod-
na podjetja — dve v Ameriki (General Electric in Westinghouse),
katerima sta sledili dve nemški družbi (Siemens in AEG), so si prva
nabrala take izkušnje pri komercialnem izkoriščanju jedrske ener-
gije za proizvodnjo elektrike — tako nabiranje izkušenj je bilo
zelo drago. V enem od dveh nemših podjetij sem bil takrat tudi sam
zaposlen, zato lahko povem, da je zaradi velikih izgub skoraj pro-
padlo. Podjetja za distribucijo električne energije so tako spoznala,
da so se razblinile nekatere sanje o jedrski energiji, namreč sanje
o tem, da je s pomočjo jedrske energije mogoče z nizkimi stroški
proizvajati elektriko. Prodrlo je spoznanje, da je jedrska energija
— na katero se bomo vrnili malo kasneje — eden tistih načinov
proizvodnje električne energije, ki je bolj ali manj dražji od tradi-
cionalnih načinov, kot so npr. termoelektrarne. Prva predstava o
jedrski energiji je bila tista, ki je obljubljala poceni energijo in
uporabo elektrike izven jedrske elektrarne za tista področja, kjer je
postala električna energija že tradicija, kot sta to razsvetljava in
elektrika, torej pri elektromotorjih in nekaterih drugih uporabah
v industriji, pri proizvajanju toplote, ki je brez dvoma največje
energetsko področje. Te predstave so se sedaj sesule v prah, saj je
uporaba električne energije za proizvajanje toplote pri običajnih
instalacijah veliko predraga. To je eden od razlogov za neuspeh
vlaganj v jedrske elektrarne; razen v Franciji, so se podjetja za
proizvodnjo in distribucijo električne energije po vsem svetu umak-
nila s tega investicijskega področja.
V zvezi z jedrsko energijo pa so obstajale tudi še druge vrste sanj:
hitro razvijajoče se industrializirane dežele so računale na velik
porast potrebe in potrošnje električne energije, ki pa se ni pojavil
kljub upanjem, da bi elektrika lahko postala glavni vir energije,
ne le v obsegu, ki je navadno komercialno upravičen — namreč 10
do 15 odstotkov celotne nacionalne potrošnje energije. Opisana pri-
čakovanja nekaterih so namreč računala na to, da bo električno
energijo mogoče uveljaviti na vseh možnih področjih energetskih
potreb, a tudi to so bile zgolj sanje. Razvoj zadnjih desetih let je
11
torej pokazal naslednje: polovica vseh jedrskih elektrarn je danes
v Franciji in upam, da vam bom imel v razpravi priliko razložiti,
kakšen je bil vpliv tega razvoja na francosko gospodarstvo; kar pa
se tiče razvoja v ostalih visoko industrializiranih državah, ki so se
v preteklih desetletjih odločile v prid jedrskemu razvoju, na primer
v Veliki Britaniji, Zahodni Nemčiji, v ZDA in Kanadi, je vse za-
mrlo — v smislu novih naročil ali začetka gradnje novih jedrskih
elektrarn. V deželah tretjega sveta pa najdemo le redke države,
ki so se v zadnjih desetih letih odločile na pot jedrskega razvoja,
tiste pa, ki so to storile, svojih načrtov niso dokončale, primer
Brazilije ali Španije.
Cesa se moremo naučiti iz vsega povedanega? Neposrednih sklepov
ni mogoče določiti, ne moremo reči, da je v komercialnem pogledu
jedrska energija povsem propadla. Ce mi dovolite, bi se sedaj osre-
dotočil na nekaj odgovorov, ki izhajajo iz mojih dvajsetletnih izku-
šenj in se nanašajo na merila za uporabo jedrske energije v prihod-
nosti.
Ko razpravljamo o takih merilih, ne smemo pozabiti, da je nastal
poseben »lobby« za jedrsko energijo še posebej v tistih visoko in-
dustrializiranih deželah, ki so razvile lastno industrijo za gradnjo
jedrskih elektrarn. Samo osem držav na svetu ima svoje proizvodne
zmogljivosti za jedrske elektrarne, vse ostale pa morajo naprave te
vrste uvažati. To velja tudi za Jugoslavijo. Podjetja, ki izdelujejo
jedrsko tehnologijo za proizvodnjo električne energije, kot tudi po-
samezne državne agencije te vrste, ostajajo brez dela, to pa je go-
tovo zelo slabo in povzroča nov zagon in prizadevanja po ponovni
oživitvi jedrske energije: Soočamo se tudi z živahno propagando, ki
jo sprožajo opisana podjetja in agencije v svojem boju za obstanek.
Kadar običajno razmišljamo o jedrski energiji in o vprašanju, ali naj
se odločimo za gradnjo jedrske elektrarne ali ne, so nam na voljo
štirje kriteriji.
Prvo merilo je gospodarsko in se nanaša na ceno energije. Kako
draga je v primerjavi z ostalimi možnostmi jedrska energija? Drugo
se ukvarja z viri in nacionalno neodvisnostjo, kar je še posebej po-
membno za dežele s skromnimi domačimi energetskimi viri. Tretje
govori o ekološkem vplivu in četrto, o katerem zelo redko razpravlja
jedrski »establishment« oz. uradni krogi, ki pa je po mojem mnenju
izjemno pomemben, se nanaša na družbene vplive energetske poli-
tike, ki vključuje tudi možnost jedrske energije.
Sedaj pa na kratko nekaj besed o sedanjem trenutku in še posebej o
četrtem merilu z vidika izkušenj, ki smo si jih z jedrsko energijo
nabrali v zadnjih dvajsetih do štiridesetih letih. Gospodarsko meri-
lo bi lahko opisali takole: v naslednjih desetih letih bomo potrebo-
vali več električne energije, pri čemer nam je na voljo več poti.
Gradimo lahko jedrsko elektrarno ali termoelektrarno na premog ali,
v primeru vaše dežele, kjer so na voljo naravni viri, morda novo
12
hidroelektrarno. Sedaj se osredotočimo na gospodarsko plat in se
vprašajmo, katera predlaganih elektrarn nam bo dajala najcenejšo
elektriko. To je klasična situacija, v kateri je dilema: jedrska elek-
trarna ali nekaj drugega. Mislim, da podjetja za proizvodnjo in di-
stribucijo električne energije običajno upoštevajo le zelo ozko stali-
šče in nimajo dovolj širokega pogleda na vse posledice, ki jih odlo-
čitve te vrste prinašajo nacionalnemu gospodarstvu. Če primerjam,
na primer, jedrsko elektrarno s termoelektrarno na premog, obe sta
enake moči, je pri termoelektrarni treba po končni gradnji in za
proizvodnjo elektrike v razdobju dvajset ali trideset let računati na
stalno potrošnjo premoga, ki ima svojo ceno in ki v veliki meri
določa več kot 50 % cene za proizvodnjo ene kilovatne ure električ-
ne energije. Položaj je precej drugačen pri jedrski elektrarni. Ce
upoštevamo zgolj potrebni uran, ki je naravni vir, katerega cena je
v primerjavi s premogom bistveno nižja, saj so potrebne le majhne
količine, pa so vendarle investicijski stroški za jedrsko elektrarno
zelo veliki, kar še posebej velja v primeru, ko je opremo za elektrar-
no treba uvoziti iz tujine. Ne glede na to pa današnje razprave v
ZDA ali Zahodni Nemčiji, katerima ni treba uvažati jedrske opreme,
temveč lahko sami gradita jedrske elektrarne, potrjujejo, da je-
drska energija v komercialnem pogledu ne more postati cenejša, če
je na voljo dovolj cenenega premoga — tega je trenutno na svetov-
nem trgu v izobilju — in če niso stroški prevoza preveliki. Vse to
je odvisno tudi od tega, kakšne so naše predstave o bodočih stroških
za investicije v podobne projekte, kakšne bodo obresti itd., skratka
gre za celo vrsto neznank. Našteta vprašanja pa predstavljajo zgolj
majhen del pravih gospodarskih težav.
Kadar gre zares, običajno ne kupujemo zgolj ene same jedrske elek-
trarne, temveč cel sistem in v začetku morda še ne vemo, da gre
za sistem jedrske tehnologije. Oglejmo si le del tega sistema —
jedrski gorivni ciklus, ki se začne z obogatitvijo goriva, česar ena
sama država kot je Jugoslavija ni sposobna neodvisno opravljati,
saj se ta del sistema zaključuje z upravljanjem z jedrskimi odpadki
in napravami za regeneracijo goriva. Na koncu pa se pojavi še
pomembno vprašanje, ki ga do sedaj še nismo razrešili nikjer na
svetu: kam končno in trajno skladiščiti jedrske odpadke? Vsa ta
vprašanja se začno porajati šele v kasnejših fazah jedrskega razvoja,
s seboj pa nosijo še številne druge težave in vidike. V resnični situ-
aciji se pojavi naslednji problem: pravo vprašanje ni graditi veliko
jedrsko elektrarno ali termoelektrarno na premog, katere moč bo
enaka načrtovani jedrski. V resnici gre za nekaj povsem drugega.
Izbor, s katerim se soočamo v okviru splošne energetske politike,
nam odpira zgolj naslednje možnosti: poudarek na varčevanju ener-
gije in sprejemanju temu ustreznih političnih in gospodarskih ukre-
pov ali poudarek na zmogljivostih, potrebnih za določene energetske
potrebe. V praksi sta opisana možna načina ovira drug drugemu in ju
ni mogoče združevati.
13
Sedaj še nekaj besed o ekoloških posledicah. Vsako širjenje potreb
in proizvodnje električne energije je povezano z negativnimi vplivi
na okolje. To velja tudi za obnavljanje energetskih virov. Verjetno
vam niso neznane razprave v Avstriji in na Madžarskem o gradnji
novih hidroelektrarn na Donavi. V tem primeru gre za ekološke
posledice posebne vrste. Podobne posledice srečamo tudi v zvezi s
termoelektrarnami na premog, kjer gre za onesnaževanje zraka, iz-
puščanje snovi, kot so žveplovi oksidi, dušikovi oksidi in drugi ne-
varni onesnaževalci. Pri jedrskih elektrarnah pa se srečamo z neko-
liko drugačnimi posledicami za človekovo okolje: od radioaktivnega
izpusta, ki ga smemo imenovati onesnaževanje, do jedrske nezgode,
pri čemer nevarnost predstavlja celotni ciklus jedrskega goriva, pa
vse do vprašanja skladiščenja jedrskih odpadkov v naslednjih tisoč-
letjih, kar ni omejeno zgolj na težave ene same jedrske naprave.
Nobena od predlaganih poti ni ravno dobra z ekološkega stališča:
s tega stališča je najpametneje poudarjati energetsko politiko, var-
čevanje z energijo in zmanjšanje porabe energije. Gre za problem, s
katerim se srečuje porabnik in ne proizvajalec; uporabni so v tem
primeru vsi elementi, ki potrebujejo energijo, od tovarne, ki naj raz-
vija tehnološke procese z nižjo potrošnjo energije, do posameznika,
ki mora skrbeti, na primer tudi za to, da njegovo centralno ogreva-
nje ne dela vso zimo s polno močjo, istočasno pa na široko odpira
okna, ker mu je prevroče.
Ko govorimo o proizvodnji električne energije in varčevanju z njo,
je treba omeniti pomembno plat tega vprašanja. Pri proizvajanju
električne energije se srečujemo s termodinamičnimi izgubami: dve
tretjini vložene energije gre v nič v pbliki toplotnih izgub in le
eno tretjino resnično pretvarjamo v elektriko. Obstajajo pa poti, ka-
ko izkoristiti opisane energetske izgube. Povedali so mi, da v dolo-
čeni meri to počenjate tudi že v Ljubljani; v okviru tega koncepta
gradimo energetske objekte sredi industrijskih okolij, kjer je mo-
goče izkoristiti toploto, ki je na voljo na koncu procesa proizvodnje
energije, v tehnoloških procesih ali za ogrevanje stanovanj v okviru
sistema daljinskega ogrevanja. Kadar na en ali drugi način izkori-
stimo odvečno oziroma odpadno toploto, postane proizvodnja elek-
trične energije s stališča okolja veliko bolj sprejemljiva, še posebej
takrat, ko gre za sodobne termoelektrarne z uporabo sodobne tehno-
logije, kot na primer na Japonskem že skoraj celo desetletje in v
Združenih državah Amerike kakršnih pet let, pri nas, v ZRN, pa
žal šele nekaj zadnjih let. Na ta način nam je uspelo tudi do de-
setkrat zmanjšati količino snovi, ki onesnažuje okolje. Kadar upo-
rabimo opisano tehnologijo, ki je veliko bolj poceni, kot so trdila
elektrogospodarska podjetja, in uporabimo tudi odpadno toploto ener-
getskega objekta, je neto učinek viden na področju znižanega one-
snaževanja človekovega okolja, saj odpadna toplota nadomešča do-
datne peči, ki bi pri individualnih porabnikih in v industriji do-
datno onesnaževali okolje. V tem primeru gre za odlične neto učinke.
14
Potrebam po električni energiji torej lahko zadostimo tudi tako, da
povežemo proizvodnjo elektrike z izkoriščanjem odvečne toplote; v
tem primeru gre za zelo ekonomičen način porabe energije, ki pa žal
ni značilen za jedrsko pot. .Slišal sem o načrtih, ki predvidevajo grad-
njo naslednje nuklearke dovolj blizu Ljubljane, da bi za ogrevanje
mesta lahko uporabili odpadno toploto iz take elektrarne. Tega ne
morem povsem verjeti. S stališča varnosti gre seveda za problem, ki
ga morate rešiti sami; vendar do danes še ni nikjer na svetu jedr-
ske elektrarne, pri kateri bi izkoriščali večje količine odpadne to-
plotne energije, saj morajo biti te vrste objekti postavljeni dovolj
daleč stran od večjih mest, poleg tega pa je prenos toplote do na-
seljenih urbanih središč predrag. Drugič pa bi morale biti jedrske
elektrarne te vrste mnogo prevelike, če naj bi bilo mogoče izkori-
ščati njihovo toploto. Običajno izberemo majhne energetske objekte,
ki jih kurimo s premogom, jih postavimo v sosesko mesta in upo-
rabljamo tudi tehnologijo sežiganja odpadkov. Toliko torej o gospo-
darskih in ekoloških učinkih in posledicah.
Sedaj pa na kratko nekaj besed o virih. Kadar govorimo o ener-
getiki, nacionalni neodvisnosti in energetskih virih, to običajno po-
meni, da ne želimo uvažati nafte držav članic OPEC in da želimo biti
povsem samostojni in neodvisni od drugih. Izraz »neodvisnost« se
večinoma nanaša na vire, ki jih je treba uvažati. Mislim, da imate
pri vas precejšnje vire premoga in vodne energije. V tem trenutku
pa so morda od teh naravnih energetskih virov bolj pomembna vpra-
šanja neodvisnosti, ko kupujemo jedrske centrale, pri čemer gre za
neodvisnost v tehnološkem in finančnem pogledu. Pri jedrski elek-
trarni se namreč soočamo s celo verigo tehnološke odvisnosti, saj je
v deželah kot je Jugoslavija, ki razvija svojo industrijo, nemogoče
zgraditi tudi lastno jedrsko centralo; potrebno je torej uvažati na-
črte, kot tudi najpomembnejše sestavne sklope. Veriga odvisnosti
se nato nadaljuje z gorivnim ciklusom, obogatitvijo in regeneracijo
goriva, storitvami torej, ki jih je treba uvoziti, konča se šele z uprav-
ljanjem jedrskih odpadkov.
Druga plat težav pa izhaja iz izkušnje, ki je značilna za vašo deželo:
v daljšem časovnem obdobju so rasli vaši zunanji dolgovi, kar je po
mojem mnenju sedaj povezano tudi z vprašanjem nacionalne neod-
visnosti, o čemer ni treba na dolgo in široko razglabljati. Gre torej
za merilo oziroma načelo, o katerem je treba dobro razmisliti.
Zadnje pomembno merilo, o katerem je treba spregovoriti nekaj be-
sed, se nanaša na vprašanje: razvoj jedrske tehnologije za zadovolje-
vanje energetskih potreb ali kaj drugega, ki sproža številne družbene
posledice. Mislim, da so posledice te vrste subjekti, odgovorni za
odločanje, prav notorično podcenjevali v tistih državah, ki so posta-
vile jedrske naprave. Tisti, ki odločajo, so delali in še vedno delajo
velike napake, tako na politični kot tudi gospodarski ravni, ko za-
nemarjajo dejstvo, da je problem energetskega razvoja in razvojnih
poti povezan s številnimi politično zelo pomembnimi družbenimi po-
15
sledicami in implikacijami. Mislim, da bodo številni drugi govorniki
ponudili svoje dokaze za to trditev. Casa, ki mi je na voljo, ne že-
lim prekoračiti, zato bom o družbenih posledicah spregovoril le ne-
kaj besed. Vprašanje ugleda in prestiža dežele je ena od skritih druž-
benih posledic, o kateri redko govorimo na glas, ko beseda teče o
jedrski tehnologiji. Mislim, da gre za pozitivno posledico, kar velja
tudi za nekaj redkih industrijsko visoko razvitih držav. Razvile so
celotne sklope opreme in naprav ter jedrskih sistemov, ki jih tudi
izvažajo. Marsikje je prevladalo prepričanje, da je za nacionalno go-
spodarstvo visoko razvite industrializirane države nujno potrebno
razviti in izvažati te vrste vrhunsko tehnologijo. Po drugi strani pa
brez dvoma velja trditev, da ni pravega izvoznega in uvoznega trga;
jedrska energija je nekaj, kar je skoraj izključno omejeno na na-
cionalna tržišča sedmih industrijsko visoko razvitih držav. Ce raz-
mislimo o tem, koliko jedrskih elektrarn je izven kroga omenjenih
industrializiranih držav tudi dejansko bilo prodanih na svetovnem
trgu, bomo prišli do zelo skromne številke. To je eden od razlogov
za to, da jedrski industriji v razvitih državah grozi polom. Situacija
pa je po mojem mnenju nekoliko drugačna, če jo ocenjujemo s sta-
lišča držav, ki niso sposobne same razviti celotne jedrske tehnolo-
gije; ta je namreč znak in simbol visoke ravni industrijskega razvoja.
Ni moj namen globlje razpravljati o tej plati problemov, sprego-
voriti pa sem želel le nekaj besed o dokazih, s katerimi se srečujemo
v razpravah o jedrski energiji, ki pa mnogokrat nimajo ravno velike
teže.
Na koncu mislim, da sta dva vidika najbolj pomembna med vsemi
družbenimi posledicami jedrske energije. Prvi se nanaša na potrebo
po soudeležbi; pri procesu odločanja o uvajanju jedrske tehnologije
za proizvodnjo energije potrebujemo zelo centraliziran sistem odlo-
čanja, o čemer je govoril eden mojih predhodnikov, zato se ne bom
spuščal v široka razglabljanja. Druga pomembna stvar pa je dejstvo,
da na opisan način blokiramo možnosti prožnega obnašanja, ko gre
za odločitve v prihodnosti. Moje izkušnje namreč kažejo, da si je
večina držav, ki so se podale na pot jedrske energije, zaprla vrata
prožnega odločanja že s tem, da so vložile ogromna finančna sredstva
v razvoj jedrske tehnologije. Vodeče gospodarske in politične struk-
ture takih držav so se preveč poistovetile s takim razvojem, da bi
mogle sedaj storiti korak nazaj, zato z vsemi sredstvi branijo svoje
odločitve pred vsakim nasprotnikom. V razpravi bi morda nekoliko
bolj lahko osvetlili vprašanje, kaj to pravzaprav pomeni v praksi.
V ta namen bi vam lahko naštel nekaj primerov, recimo Francijo,
in njihove posledice za prihodnost. Hvala.
Peter Weish, Avstrija
Eden glavnih spodbudnih argumentov za jedrsko energijo je, da pred-
nosti te energije zdaleč prevladujejo tveganja. Kdo pa je kdaj ustrezno
16
ocenjeval prednosti in tveganja? S takšnimi problemi so se morala
ukvarjati standardna telesa pri radiološki zaščiti. Mednarodna ko-
misija za radiološko zaščito (ICRP) je v svojih priporočilih leta 1965
priznala:
»Komisija meni, da ta nivo (5 remov na generacijo) zagotavlja razu-
men prostor za širjenje programov atomske energije v bližnji prihod-
nosti. Treba pa je poudariti, da zaradi negotovosti pri določanju tve-
ganj in prednosti, ki bi lahko opravičile izpostavljanje, meja dejansko
najbrž ne predstavlja pravega ravnotežja med možno škodo in verjet-
no prednostjo.«
Od takrat se negotovost ni zmanjšala. Osnovna težava nastaja pri
poskusu, da bi našli ravnotežje med sedanjimi domnevnimi ekonom-
skimi prednostmi in nevarnostjo za zdravje. Izpostavljene ji bodo
skupine ljudi, ki bodo glede na čas in prostor najbrž popolnoma raz-
lične od uporabnikov. Toda celo če sploh ne upoštevamo teh težav,
moramo poudariti, da dandanašnja ocenjevanja tveganj nikakor niso
na strani varnosti, kot to često zagotavljajo.
Negotovosti pri določanju biološke škode radiacije
Brown, ki je proučeval vprašanje, ali lahko linearna ekstrapolacija
podatkov o pogostosti raka pri človeku, od velikih do malih doz, pre-
cenjuje tveganje pri majhnih dozah, je prišel do takšnega sklepa:
»V nasprotju s splošnim mnenjem obstajajo precej dobri podatki o
nastanku raka pri ljudeh ob nizkih dozah in/ali nizkih doznih stop-
njah nizke LET radiacije. Ugotovili so, da niso ocene tveganja pri
nizkih dozah v primerjavi z ocenami tveganja pri velikih dozah nič
manjše. Ce nič drugega, podatki dejansko kažejo nasprotno.«1
Pred kratkim so prišli na dan dokazi, da je karcinogeno tveganje pri
radiaciji veliko večje kot so domnevali do zdaj — mogoče celo s
faktorjem deset.2,3
Sedanji postopki za postavljanje takoimenovanih varnih nivojev pri
izpostavljanju nizkim dozam radiacije temeljijo na predvidevanju, da
je prebivalstvo, ki je izpostavljeno tveganju za levkemijo ali za drugo
bolezen, homogeno. Obsežna preiskava4 je pokazala, da je ta domneva
napačna, ker obstaja podskupina ljudi, ki je desetkrat bolj dovzetna
kot pa povprečje.
1	Brown, J. M.: Linearnost vs. nelinearnosti dovzetne doze za radiacijsko
karcinogenezo.
Healt Physics 31, 231—245, 1976.
2	Kneale, G. W., Steward, A. & Mancuso, T. F.: Ponovna analiza podatkov,
ki se nanašajo na Hanfordovo študijo o tveganjih za raka pri ljudeh, ki
delajo z radiacijo IAEA-Sm-224 510, 13.—17. marec 1978.
3	Rotblat, J.: Rizični faktor za levkemijo, ki jo povzroča radiacija pri obis-
kovalcih Hirošime.
4	Bross, J. D. J. in Natarajan, N. : Levkemija ob nizkem nivoju radiacije.
New Engl. J. Med. 287 107—110, 1972.
17
Drugi razlog za podcenjevanje tveganj ob radiaciji je v povezavi med
radiacijo in kemičnimi substancami. V več primerih se je sinergetično
delovanje teh dveh faktorjev pokazalo v karciogenezi.5-6 Sinergetični
učinek pomeni: učinek kombiniranega vpliva kemičnega karcinogena
in radiaci j e zdaleč presega skupek posameznih učinkov in se lahko
množi.
Iz biološkega stališča je genetska škoda, ki jo povzroči kontaminacija
našega okolja z radioaktivnimi strupi, še celo bolj nevarna.
Genetske okvare prizadenejo DNA v germinativnih celicah in lahko
povzročijo zelo veliko škodljivih učinkov za zdravje potomcev. Ge-
netska škoda je več kot individualno tveganje, kajti dolgoročno pred-
stavlja grožnjo za preživetje človeštva nasploh.
Osnovno poznavanje radiacijske genetike ni novo. Najpomembnejša
odkritja so:
—	vsakršno ionizirajoče sevanje, ki ga absorbirajo gonade, povzroča
mutacije;
—	spontanih mutacij in mutacij, ki so nastale zaradi radiaci je, ni
mogoče ločiti;
—	število nastalih genskih mutacij je neposredno odvisno od sprejete
doze sevanja;
—	mutacija je stalna in se »lahko obnovi« pri neomejenem nasled-
stvu generacij;
—	prag, pod katerim je radiacija neučinkovita, ne obstaja;
—	velika večina dednih sprememb je zdravju škodljiva.
Odkritje sistema genetske obnove v zadnjih letih ne vpliva na pomen
prejšnjih odkritij iz več razlogov:
1.	Ni povsem jasno, ali v človeških germinativnih celicah sploh pride
do genetske obnove.
2.	Številne študije so pokazale, da obnova celo v najboljših razmerah
ni popolna — bistven del okvare ostane nepopravljen ali pa je po-
pravljen napačno. Ce bi obstajali popolni sistemi genetske repara-
cije, ne bi bilo nobenih spontanih mutacij in nobenih dednih bo-
lezni.
3.	Ce v germinativnih celicah sploh obstajajo aktivni sistemi repara-
cije, so bili ti vedno prisotni pri prejšnjih poskusih. Ti poskusi so
zmeraj pokazali, da je v vseh preiskanih organizmih povečanje
mutacij odvisno od doze. Raziskave reparacij in mutacij so bile
vedno usmerjene na različne stvari: reparacijska raziskava je pre-
5	Lundin, F. E. jr., Archer, V. E. et al.: Smrtnost delavcev z uranom v zvezi
z izpostavljanjem radiaciji, težkim izkopavanjem in kajenjem, 1950—1967.
Health Physics 16, 571—578, 1969.
6	McGandy, R. B. et al.: Eksperimentalna respiratorna karcinogeneza: In-
terakcija med alfa radiacijo in benzo(A)pirenom pri hrčku.
18
iskovala količino okvar, ki so jih reparirali encimi, mutacijska ra-
iskava pa je bila vedno uspešna pri odkrivanju deleža genetske
škode, ki ni bila popravljena.
Ocene genetskih tveganj na splošno temeljijo le na težjih zdravstve-
nih primerih, kot so težke dedne bolezni, popolnoma pa so prezrli ve-
liko bolj pogost pojav recesivnih mutacij. Recesivne mutacije so skrite
in se kopičijo v populaciji več generacij, preden jih lahko opazimo
pri posameznikih, ki so podedovali isti mutantni gen od obeh staršev.
Jasno potrjeno dejstvo je, da ima večina (če ne vse) oblik bolezni naj-
manj eno genetično komponento. Zato bo povečanje radiacijske doze
na ljudi nazadnje (to pomeni po več generacijah) povzročilo poveča-
nje večine obolenj in ne le nekaterih redkih in že poznanih genetskih
bolezni. Mnogo poskusov je pokazalo, da so ogromne razlike v ob-
čutljivosti različnih genov na sevanje in da te občutljivosti niso kon-
stantne. Odvisne so od vseh drugih genov — od takoimenovane genet-
ske podlage. Povezava »stabilnih« in »nestabilnih« genov z boleznimi,
njihova pogostost in porazdelitev v različnih človeških populacijah je
popolnoma neznana. Zato so nekoliko nezanesljive številne primerjave
med različnimi vrstami živali in tiste, ki so povezane z eksperimental-
nimi odkritji o človeku. Upoštevajoč to dejstvo je BEIR komite izjavil:
»Podkomite je najbolj zaskrbljen zaradi možnega obstoja vrste ge-
netskih okvar, nastalih zaradi radiacije, ki jih nismo ocenili. S tem,
da se tako zelo opiramo na eksperimentalne podatke pri miših, smo
morda spregledali pomembne učinke, ki jih ni mogoče odkriti pri mi-
ših ali pa miši morda niso pravi laboratorijski model za študij člo-
veka.«7
Iz teh in drugih razlogov so ocene genetskih učinkov radiacije iz-
redno negotove, toda s prikazom podatkov ustvarjamo varljiv vtis
natančnosti.
Pred kratkim je bilo potrjeno mnenje genetikov, da ne obstaja prag
za dozo sevanja, ki ima škodljive učinke in da zato lahko genetsko
bolezen povzroči celo naravna radiacija. V Kerali, južnoindijski po-
krajini z visoko naravno radiacijo, so našli zelo razširjen Downov
sindrom (mongoloizem) in druge oblike težkih mentalnih retardacij.8
To je pomembno zato, ker je v tej pokrajini zelo visoka umrljivost
otrok, torej naravna selekcija, ki pa je pri mongoloidnih otrocih še
precej večja.
Neposredne dokaze o genetski škodi v bližini jedrskih elektrarn je
predložil genetik S. Ichikawa s sodelavci.9 Uporabili so namreč od-
ličen in občutljiv testni sistem, zelišče Tradescantia ohiensis. Posebna
7	BEIR- Poročilo.
8	Kochupillai, N. et al.: Downov sindrom in z njim povezane abnormalno-
sti na območju velike naravne radiacije v Coastal Kerali.
Nature 262, 60—61, 1976.
9	Ichikawa, S. et al.: Jedrska elektrarna osumljena povečanja mutacij, pred-
loženo New Scientist.
19
somatična mutacija spremeni barvo prašnikov iz modre v roza in jo
je zato lahko odkriti. Ichikawa je rastlino posadil na različnih točkah
v okolici jedrske elektrarne in nato beležil mutacije pred in med
testnimi operacijami. Poprečna gama radiacijska doza, ki so jo iz-
merile vladne oblasti v okolici reaktorja, je bila tisto leto okoli 10 mR,
Dejansko in statistično pomembno povečanje pogostosti mutacij pa
je bilo veliko večje kot bi lahko pričakovali od takšne radiacijske
doze. Ichikawa to razlaga kot rezultat absorbcije betaaktivnih ra-
dioaktivnih delcev (aerosolov) na površini rastline, kar v primerjavi
z enakomerno porazdelitvijo aerosolov v zraku strahotno poveča bio-
loško učinkovito dozo. Ta zelo pomembna odkritja predstavljajo na-
zorno demonstracijo prve vezi biološke akumulacije radionuklidov v
prehrambni verigi, katere končni člen je v največ primerih človek.
Poleg tega pa kažejo tudi na neustreznost dozimetričnih meritev ra-
dioaktivnosti v zraku.
Statistika je zelo zapletena disciplina matematike, genetika pa je
bila vedno zelo zapletena disciplina biologije, ki uporablja kompli-
cirane statistične metode. Zato naj nas ne preseneča, da je genetika,
čeprav je izredno pomembna, ena od tistih znanosti, ki jo nestrokov-
njaki najmanj razumejo. Zato bi morali resno vzeti vse, kar imajo
genetiki povedati o posledicah radiacijskega bremena. Dovolite, da
citiram iz knjige Carstena Brescha o klasični in molekularni genetiki:
»V atomski dobi ne bi smeli govoriti o radiacijski genetiki, ne da bi
poudarili pomen tega problema za preživetje človeštva. Iz tega sta-
lišča tveganje ob radiaciji ni njen psihološki učinek, ki se izbriše s
smrtjo posameznika. Bolj odločilna je permanentna in nezaznavna
akumulacija mutacij v dedni substanci človeka. Celo navidez zdravi
posamezniki lahko nosijo recesivne mutacije, ki postanejo očitne
šele po mnogih generacijah, ko se v potomcu združita enaki ali po-
dobni okvari obeh staršev. Posledice povečane pogostosti dednih bo-
lezni na sociološko strukturo človeštva je težko določiti. Genetike
često sprašujejo, katero radiacijsko dozo je mogoče tolerirati. Odgo-
vori so različni in dajejo jih obotavljavo, ker ni odgovora (rad bi
dodal: ni znanstvenega odgovora) na to vprašanje. Eksperimentalni
podatki dajejo jasno sliko, da radiacija povzroča škodljive mutacije,
toda ti podatki so premalo kompletni za kvantitativne ocene, ki za-
devajo človeka. Toda celo če tega dejstva sploh ne upoštevamo,
lahko na vprašanje, kakšno radiacijsko dozo bi lahko tolerirali, od-
govorimo šele potem, ko smo se odločili, ali sprejmemo podvojitev,
desetkratno ali stokratno povečanje sedanjega števila splavov, mal-
formacij in dednih bolezni, ki jih povzročajo spontane mutacije. Odlo-
čilni trenutek v naši odgovornosti za bodoče generacije je tale: šele
ko se bodo recesivne motnje razširile zaradi razmnoževanja sedanjih
generacij, bo prišlo do katastrofe pri naših vnukih in pravnukih, če-
prav imamo danes vtis, da je situacija normalna.«10
10 Bresch, C.: Klasična in molekularna genetika, Springer Verlag, Berlin,
2. Aufl. 1970.
20
S tem opozorilom se Bresch pridružuje najbolj pomembnim geneti-
kom našega časa.11-14 V zvezi s tem se moramo spomniti dejstva, da
Nobelovemu nagrajencu H. J. Mullerju, pionirju v radiacijski gene-
tiki, niso dovolili govoriti o genetskih učinkih radiacije na prvi
Mednarodni konferenci o mirnodobski uporabi atomske energije v
Ženevi leta 1955. Muller je bil zaskrbljen zaradi vse večje pogostosti
mutacij pri izpostavljanju radiaciji, ker bi nas »to lahko pripeljalo
v genetsko stanje, s katerim bi se težko kosali.«
Poleg tega je zahteval, da »bi morali postaviti politike, ki znajo gledati
daleč naprej. Ti nas morajo varovati pred nevarno zmoto, da nas ne
sme skrbeti tisto, česar ne moremo videti ali čutiti. Takšna razmiš-
ljanja seveda ne ustrezajo preveč našim divjim časom in so daleč
pod obzorjem večine politikov, ki jih v najboljšem primeru skrbi
naslednje mandatno obdobje.
Podcenjevanje vpliva jedrske industrije na okolje
Prejšnje ocenjevanje vplivov, ki jih imajo na zdravje rutinske emi-
sije iz industrije na jedrski pogon,15, 16 je prezrlo pomembne radio-
nuklide, kot sta radon-222, ki stalno uhaja iz »odpadkov« uranovih
mlinov in to v zelo dolgih obdobjih, in ogljik-14 (razpolovna doba
5730 let), ki so ga pred nekaj leti prvič našli v plinastih izpuhih
jedrskih naprav.
Da bi ustrezno premislili o postavitvi dolgoživega radioaktivnega
onesnaževalca v okolje, mora biti izračunana takoimenovana »do-
voljena doza«. Dovoljena doza upošteva radiacijsko dozo, ki nastaja
v vsem razpadnem času nuklida. Uporaba tega koncepta kaže,17- 18
da ta dva izotopa (radon-222 in ogljik-14) povzročata več kot dvaj-
setkrat večji »udarec zdravju«, kot so doslej izračunali za kripton-85
in tritij, ki so ju do pred kratkim obravnavali kot edina iztoka
jedrskih naprav, vredna pozornosti. To popolnoma spodbija prejšnje
trditve, da je vpliv jedrske energije na okolje dobro poznan in pra-
11	Müller, H. J.: Kako radiacija spremeni genetsko konstitucijo.
Bilt. At. Sci XI 329—338, 1955.
12	Lederberg, J.: Lotiti se nemogočega- Radiobiologija in vrednost življenja.
Bilt. At. Sci, 43—45, sept. 1971.
13	Pauling, L.: Nič več vojne, Dodd, Mead & Co, New York, 1958.
14	Kaplan, R. W.: Die Gefährdung der Erbanlagen des Menschen durch
Strahlen.
Die Naturwissenschaften 44, 433—438, 1957.
15	Sagan, L. A.: Človeška cena za jedrsko energijo Science 177, 487, 1972.
16	Bethe, H. A.: Potreba po fizijski energiji.
Scientific American 234, 21. jan. 1976.
17	Martin, A. & Fry, T. M.: Doza onesnaževanja populacije iz odpadkov tri-
tija, ogljika-14 in kriptona-85.
Medn. simp, o rad. (Internat, Symp. on Rad. Prot. Philos, and Implement)
Aviemore, 1974.
'8 Pohl, R. O.: Radioaktivno onesnaževanje.
ASHRAE Journal, 47—51, sept. 1976.
21
vilno določen. Drugi primer za nerealistično oceno so lastnosti plu-
tonija: njegov najpomembnejši izotop Pu-239 ima dolgo razpolovno
dobo 24400 let, približno ena milijoninka grama vdihnjenega plu-
tonija lahko povzroči plučnega raka in pet do deset kilogramov
zadošča za izdelavo surove atomske bombe.19,20 V prejšnjem Ekološ-
kem poročilu USAEC o uranovem gori vnem ciklusu (WASH 1248)
navajajo stotinko curi j a plutonija kot iztok na eno gigawat-leto elek-
trike, ki jo proizvajajo reaktorji na lahko vodo. Ker to pomeni upo-
rabo in ponovno predelavo okoli 35000 curijev plutonija, ti podatki
kažejo, da bi moral biti zadrževalni uran 99,99997 % zanesljiv. Prak-
tične izkušnje pa so še veliko slabše. V Veliki Britaniji, prav tako
kot tudi v ZDA, so okoli 0,3 % predelanega plutonija odstranili s
tekočimi odpadki, zakopali plitvo v zemljo ali pa je izginil na
neznanih krajih.21 Zanesljivost zadrževalnega hrama je zato še slab-
ša, kot po omenjeni trditvi USAEC-a, s faktorjem okoli 10.000.
Sedanja praksa odlaganja tekočih radioaktivnih odpadkov z vmesno
in nizko koncentracijo in vseh vrst trdnih odpadkov neposredno v
zemljo vodi do resnega ogrožanja človekovega okolja. Jedrska indu-
strija, poleg spuščanja radionuklidov v okolje, s svojim sevanjem
ogroža celo zdravje vse večjega števila ljudi, ki so zaposleni v je-
drskih napravah. Tendenca jedrske industrije je najemanje delav-
cev po posebnih pogodbah, ki opravljajo še posebej umazano de-
kontaminacijo in popravljalna dela. Ti delavci so v večini primerov
slabo poučeni in sploh ne vedo nič o radiacijskih tveganjih.
Kontaminacija biosfere z radioaktivnimi snovmi je nepovrnljiv pro-
ces v dveh vidikah: nobena tehnologija ne more odstraniti radio-
aktivnosti, ki je že prišla v okolje, in bioloških učinkov radiacije,
ki se raztezajo v daljno prihodnost, še posebej v zvezi z genetskimi
okvarami.
Zdravstvene strategije
Pri raziskovanju raka se je pokazalo, da skoraj vsa rakasta obolenja
nastajajo zaradi izpostavljanja različnim faktorjem v okolju. Za
najbolj obetajoč način kontrole te bolezni so predlagali identifika-
cijo teh faktorjev in njihovo odstranitev.22 Navsezadnje je prav širo-
ko preventivna medicina izkoreninila infekcijske bolezni. Ker je
zdravljenje večine genetskih obolenj zelo težko in je ozdravitev
nemogoča, je edini obetajoči daljnosežni način za ohranitev zdravja
19	Gofman, J. W.: Spor o plutoniju.
J. of the Am. Med. Ass. 236, 284—286, 1976.
20	Willrich, M. & Taylor, T. B.: Jedrska tatvina: Tveganja in zaščita.
Ballinger, 1974.
21	WASH-1248: Ekološki pregled uranovega gorivnega cikla.
US AEC, april, 1974 (str. S-15, popravljeno).
22	Cairns, J.: Problem raka.
Sei. Am. 233, 64—78, 1975.
22
ljudi tudi odstranitev mutagenih faktorjev. S tega stališča ne moremo
sprejeti industrije, ki tako kot industrija na jedrski pogon proizvaja
ogromne količine 'radioaktivnih snovi — in stalno spušča v naše
okolje majhne, toda nikakor ne neškodljive količine teh močnih
karcinogenov in mutagenov. Seveda nima škodljivih posledic za
življenje le jedrska industrija. Danes škodljivi vpliv mnogih stru-
penih kemikalij, ki so jih zanesli v naše okolje, najbrž prekaša
škodo, ki jo je doslej povzročila umetna radiaci ja. Vendar pa ne
moremo preko ekološke krize zaradi sedanje prakse, ko obstoječe
strupe uporabljamo kot izgovor, da bi opravičili uvajanje novih.
Ta tok lahko nazadnje pripelje do nepopravljivega uničenja biosfe-
re. Naš cilj bi morala biti sprememba, ki bi jo dosegli s postavlja-
njem daljnosežnih zdravstvenih strategij, ki konstantno odstranju-
jejo vsakršen karcinogen in mutagen faktor, ki ga naredi človek.
Poleg teh dolgoročnih razmišljanj o zapoznelih škodljivih učinkih
za človeško zdravje obstaja še veliko hudih neposrednih nevarnosti,
ki so povezane s tako imenovano uporabo jedrske energije v miro-
ljubne namene. Ne bi se spuščali v podrobnosti, našteli bi le nekaj
groženj, ki jih bomo obširneje obravnavali drugje med tem sre-
čanjem. Jedrske nezgode z izpuščanjem velikih količin radioaktivno-
sti, sabotaže, jedrsko izsiljevanje, kraja materiala za izdelavo orožja,
širjenje jedrskega orožja itd. Za ta problem je značilno, da jih ni
mogoče rešiti s tehničnimi sredstvi, ker jih premaguje človeška zmo-
tljivost. »Jedrsko orožje, ki se širi zaradi široke uporabe jedrske
energije, konkurenčni izvoz orožja, reaktorji in inflacije iz bogatih
v revne dežele ter napetosti vse bolj nepravičnega, lačnega in anar-
hičnega sveta se lahko izkažejo kot smrtonosna kombinacija.«23
Kaj pa glede prednosti jedrske energije?
Osnovno načelo v tradicionalnih energetskih načrtovanjih — čim
več energije uporabljamo, tem bolje nam gre — je postalo neopra-
vičljivo. Energija ni sama sebi namen, temveč je sredstvo za druž-
bene namene. Zato lahko namesto tega velike količine energije, ki
jo uporabljamo, da bi dosegli naše družbene cilje, jemljemo za meri-
lo preje našega neuspeha kot našega uspeha.
Obdobje poceni energije gre h koncu. Nemogoče je nadomestiti po-
ceni nafto z drago jedrsko energijo, ne da bi povzročili ekonomsko
katastrofo. Prav iz tega razloga ni glavni problem, kako proizvesti
veliko energije, temveč kako uporabljati energijo manj razsipno in
bolj učinkovito kot danes. Prednosti jedrske energije pa so glede na
zadnje besede resno dvomljive.
23 Lovins, A. B.: Načini mehke energije — k trajnemu miru.
Penguin Books, 1977.
23
Sklepi
Če se vrnemo k sedanjim ocenam prednosti in tveganj, lahko povza-
memo, da so bila nekatera biološka tveganja podcenjevana in delo-
ma prezrta ter da smo identificirali več kritičnih netehničnih proble-
mov, ki pa so neprecenljivi. Celotno tveganje je ogromno in večina
dobro informiranih in odgovornih ljudi čuti, da ga ni mogoče tole-
rirati. Po drugi strani pa prednosti po kritični presoji slabijo in se
izkažejo, kot da praktično ne obstajajo. Zato je očitno nemogoče
ocenjevati prednosti in tveganja v prid jedrski energiji.
V zadnjih letih je bilo narejenega veliko obetajočega dela pri raz-
iskovanju strategij za učinkovito uporabo energije in za razvijanje
»načinov mehke energije«, ki se opirajo na obnovljive vire, na edine
vire, ki so na razpolago za dolgo obdobje. Najbolj grozeča nevarnost
jedrske energije je, da izključuje te potrebne in ekološko čiste alter-
nativne načine mehke energije in pospešuje proces centralizacije in
industrializacije. Tako direktno in indirektno pospešuje razkroj bio-
sfere do tiste točke, ko ni več vrnitve.
Cari Manzano, Avstrija
Najprej vam prinašam pozdrave Petra Weisha, ki je včeraj žal
zbolel in obžaluje, da ni mogel sem priti sam. Tudi meni je zaradi
tega zelo žal, še posebej zato, ker je Peter pravi strokovnjak za
biološke vidike problemov, o katerih teče beseda.
Kot študent sem bil v razdobju od 1975 do 1978 zelo dejaven v
avstrijskem proti jedrskem gibanju; sedaj sem sekretar Foruma av-
strijskih znanstvenikov za zaščito okolja in tako še vedno tesno
povezan z ekološkimi razpravami, ki v Avstriji potekajo v zvezi z
vprašanjem energije in okolja. Verjetno večina med vami dobro ve,
da sta v Avstriji z zakonom prepovedana gradnja in obratovanje
jedrskih elektrarn. Omenjeni zakon je bil sprejet na podlagi nacio-
nalnega referenduma novembra 1978. Na kratko bi vam želel opisati
razvoj razprave v Avstriji, ki je prinesla presenetljive rezultate.
Majhna senzacija ni bila le končni izid referenduma; presenetilo
je že samo dejstvo, da se take stvari lahko dogajajo v Avstriji, saj
je za našo politično kulturo zelo nenavadno, da organiziramo refe-
rendum. Ta, o katerem je tu govora, pa je bil edini svoboden in
demokratičen referendum v vsej avstrijski zgodovini.
Avstrija je zelo pozno začela s pripravami za svoj lastni program
jedrskih elektrarn. V petdesetih letih smo postavili na noge prve
institucije, ki so se začele ukvarjati z jedrskimi elektrarnami in
pripravile tudi konkretne načrte za gradnjo jedrskih naprav te
vrste. V poznih šestdesetih letih so oblikovali načrte za gradnjo je-
drskih elektrarn v Avstriji, v začetku leta 1970 je bilo ustanovljeno
podjetje, ki naj bi jedrsko elektrarno tudi zgradilo, leta 1971 pa je
24
bila sprejeta tudi končna in konkretna odločitev o gradnji. V tem
času je v javnosti že potekala razprava o jedrski energiji, vendar je
bila ta razprava precej drugačna od razmišljanj, ki so se pojavila
nekaj let kasneje. Leta 1971 je bilo vsem jasno, da je jedrska energija
potrebna zaradi naraščajočih potreb po energiji, da je jedrska ener-
gija najcenejši način za proizvodnjo električne energije, da je jedrska
energija varna, in da je za zagotavljanje njene varnosti treba upo-
rabljati najvišje tehnološke standarde.
V	tem času smo se vsi strinjali, da brez jedrske tehnologije, četudi
ni zrasla na podlagi domačega znanja, temveč jo je treba uvoziti iz
Nemčije, ni tehnološkega napredka. Razprava se je nadaljevala z
vprašanjem, kdaj naj bi se Avstrija podala na pot jedrskega razvoja,
torej ali šele čez nekaj let, kako veliko elektrarno naj bi postavila,
katero podjetje naj bi jo zgradilo itd. Nekaj razpravljanja je bilo
tudi okoli lokacije, vendar vse to ni izhajalo iz znanstvenih dejstev,
temveč bolj iz političnih prerekanj o tem, katera dežela naj bi bila
počaščena s prvo jedrsko elektrarno v državi.
Odločili smo se torej za Zwentendorf, vas ob Donavi, 40 kilometrov
zahodno od Dunaja; ker pa veter v območju Dunaja piha z zahoda,
je to pomenilo, da smo elektrarno načrtovali ne nižje od Dunaja,
temveč nad njim. Omenil sem že, da je bilo splošno mnenje naklonjeno
jedrski energiji, opozicija pa je bila takrat le zelo skromna. Nekaj
posameznikov je začelo s svojo kampanjo; v pretežni meri je šlo za
biologe, zdravnike in nekaj zagovornikov zaščite okolja. V takratni
splošni situaciji so bili osamljeni, njihova prizadevanja niso naletela
na ustrezne odgovore v javnosti in proces odločanja o elektrarni je v
zadovoljstvo podjetja, ki mu je bila naloga zaupana, potekal zelo
gladko. Problemov niso povzročale oblasti, odpora ni bilo s strani
drugih pomembnih družbenih skupin, težav ni sprožal niti tisk. Ko
sedaj stvari ocenjujemo in gledamo na preteklost, je očitno, kako
slabo je bilo, da se težave niso pojavile že takrat, saj smo — kot
vam je gotovo znano — začeli graditi elektrarno, ki sedaj stoji, in
ves denar, ki smo ga za to potrošili, ne vrača nobene koristi. Težave
so se namreč pojavile šele kasneje.
Prva večja opozicija jedrski energiji v Avstriji se je pojavila v
naši najbolj zahodni deželi Vorarlbergu ob švicarski meji, kjer so
tik ob avstrijski meji Švicarji hoteli zgraditi jedrsko elektrarno.
Ljudje s tega področja, ki živijo na avstrijski strani meje, so odloč-
no nasprotovali takim načrtom in jih uspeli ustaviti. Vsega tega pa
ostali predeli v Avstriji pravzaprav niso ravno podrobno poznali, kar
še posebej velja za vzhodne avstrijske dežele, vključno z Dunajem.
V	letih 1974—75 so postali aktualni načrti za gradnjo druge avstrij-
ske jedrske elektrarne, ki naj bi bila postavljena blizu Linza, indu-
strijskega mesta ob Donavi. Druga jedrska elektrarna je bila pove-
zana z načrti za razvoj celotnega industrijskega področja v tem delu
Avstrije. Linz je mesto z velikimi industrijskimi podjetji, ki so za
25
avstrijske razmere res zelo velika, in velikimi ekološkimi težavami,
kar pomeni, da so bili ljudje v tem delu naše države precej občutljivi
glede onesnaževanja okolja. Naenkrat je nastalo močno gibanje pro-
ti gradnji jedrske elektrarne; nasprotovanje je prvenstveno izhajalo
iz konzervativnih krogov in tistih skupin, ki so si prizadevale za
ohranitev narave. Pravzaprav so bili pristaši zaščite naravnega okolja
pobudniki omenjenega gibanja. Šlo je za gibanje, ki je v splošnih
okvirih nasprotovalo industrializaciji območja mesta Linz, katere
prvi korak naj bi bila jedrska elektrarna. V tem obdobju je bila na
vrhuncu tudi razprava o energetskem razvoju. Po energetski krizi v
letu 1973 in po naftni krizi je bila pozornost javnosti usmerjena na
energetske probleme, istočasno pa smo se soočali z viškom električ-
ne energije.
V teh 1974—75 se je torej prvič zgodilo, da se je na enem mestu
zbralo dva do tri tisoč ljudi k javni razpravi; celo sam avstrijski
kancler je obiskal omenjeno območje in se udeležil pogovora s tri
tisoč petsto ljudmi, od katerih je večina nasprotovala načrtovani
gradnji jedrske elektrarne. Javno razpravo je prenašala celo tele-
vizija. Od tega dne torej, od leta 1975, je jedrska energija ponovno
postala stvar nacionalnega pomena.
Načrte za drugo elektrarno so ustavili, da bi tako pomirili ljudi,
začela pa se je gradnja prve jedrske elektrarne v Zwentendorfu.
Vlada je spoznala, da med ljudmi vlada precejšnji nemir glede
opisanega vprašanja; istočasno pa so tudi mladi mojih let začeli kaza-
ti več zanimanja za ta splet vprašanj. Tako kot v drugih državah, je
tudi v Avstriji obstajalo študentsko gibanje v poznih šestdesetih le-
tih in zgodnjih sedemdesetih 'letih tega stoletja, kar je pomenilo
obstoj nekakšnega kritičnega sloja v državi. Pripadniki gibanja so
počasi pokazali zanimanje za jedrsko razpravo, takrat še ne zaradi
ekoloških vidikov, temveč bolj iz političnih in družbenih razlogov.
Za nas je bil pomemben tudi razvoj razprave v Zvezni republiki
Nemčiji, kjer je leta 1975 prišlo do spopada v kraju Diel na reki
Ren, ko je 30.000 ljudi zasedlo gradbišče in tako poskušalo preprečiti
gradnjo jedrske elektrarne. To je na ljudi naredilo velik vtis, med
drugim tudi na kanclerja.
Celotno protijedrsko gibanje je dobilo novo kvaliteto; poleg t.i.
starih zaščitnikov narave, so se pojavili tudi mladi, predstavniki
povsem drugačnih družbenih okolij in političnih prepričanj. Obe
opisani struji sta se sedaj združili, kar je marsikoga precej presene-
tilo; nastala je nova koa'lićija, ki je končno postala zelo močna.
Vlada je sama sprožila razpravo, celo vrsto razprav v javnosti. Mi-
slim, da je Ministrstvo za trgovino na različnih krajih organiziralo
deset javnih razprav, da bi tako pokazalo, kako o tem vprašanju
lahko vsakdo javno razpravlja v Avstriji. Razprave te vrste pa so
imele povsem drugačni učinek od tistega, ki so ga organizatorji
pričakovali. Njihov namen naj bi bil pomirjanje javnosti, povzročile
26
pa so še večji nemir med ljudmi; strokovnjakom ni uspelo prepričati
ljudi, ki so se razprav udeleževali, rasla je negotovost glede ekoloških
problemov, pa tudi strah glede gospodarskih perspektiv jedrskega
programa je postajal vse močnejši.
V takem trenutku se je vlada obotavljala sprejeti odločitev o jedrski
elektrarni. Ena je že bila v gradnji, vendar za tak objekt ni potreb-
no le eno samo splošno dovoljenje, za njeno gradnjo in delovanje je
potrebna cela vrsta dovoljenj; najprej gradbeno dovoljenje in nato
posebno dovoljenje za vsak posamezni naslednji korak. Ta proces
je bil torej trajne narave, vendar je vlada zahtevala: potrebujemo
splošno odločitev v okviru nacionalne politike, ki bo odgovorila na
vprašanje: jedrska energija — da ali ne? Kdo pa naj bi sprejel
odločitev te vrste? Vlada odgovarja: očitno mora to storiti parlament.
Parlamentarna opozicija pa: vlada naj odloči; protijedrsko gibanje je
bilo mnenja: ljudje naj odločijo. Na začetku je šlo bolj za taktiko,
šlo je tako za taktično vprašanje kot tudi za princip, saj nasprotniki
niso verjeli, da bo vlada res dopustila na koncu odločati ljudem. Pre-
pričani so bili, da bi bila v parlamentu, če naj bi ta odločal, večina za
jedrsko energijo. Edina stvar torej, ki jo je bilo mogoče storiti v boju
pioti jedrskim elektrarnam, je bilo odločanje ljudi.
Od leta 1977 dalje je protijedrsko gibanje torej zahtevalo referen-
dum, pri čemer ni šlo le za taktične in načelne razloge, temveč tudi
za to, da so ljudje bodisi proti bodisi za, ne da bi stvari dovolj
poznali. Če naj bi torej prišlo do referenduma, bo to povezano tudi
s široko politično razpravo; ljudje bodo prisiljeni ukvarjati se s pro-
blemom, morali bodo biti obveščeni itd. itd., kar naj bi vse privedlo
do spremenjenega mnenja o jedrski tehnologiji. To je zelo pomemb-
no: gibanje je ves čas poudarjalo proces obveščanja in razprav, ker
je ßil'o prepričano, da na ta način lahko le pridobi. Tako se je v
resnici tudi zgodilo.
Do leta 1977 se je tisk zelo redko ali pa sploh nikoli ukvarjal s
temo, o katerfi tukaj teče beseda, kadarkoli pa je o njej pisal, je
brez izjeme podpiral jedrsko energijo. Sele od leta 1977 dalje se je v
tisku začela razvijati razprava o pozitivnih in negativnih plateh tega
vprašanja. Odločeno je bilo, da bo referendum junija 1978. 2e prej
sem poudaril, da je bila težava v tem, da je vlada želela, da odloči-
tev sprejme parlament; to je pomenilo, da vladajoča socialistična
stranka ni želela odločati sama, temveč je želela v to pritegniti tudi
krščanske demokrate. Hotela je torej skupno odločitev, večina kr-
ščanskih demokratov pa je bila takrat naklonjena jedrski elektrarni,
vendar se ni hotela zaplesti v to vprašanje. Na drugi strani je obsta-
jal stalni pritisk protijedrskega gibanja in v letu 1977 so na Dunaju
organizirali dve manifestaciji; pojavljati pa se je začelo tudi vpraša-
nje skladiščenja radioaktivnih odpadkov.
Od vsega začetka je podjetje za gradnjo in obratovanje jedrske
elektrarne poudarjalo, da v tistem trenutku še ni bilo rešeno
27
vprašanje skladiščenja odpadkov, da bodo to storili kasneje, vendar
javnost tega problema takrat še ni res dobro poznala. V letih 1976—77
pa je prav to vprašanje postalo kritično. Veliko ljudi se je spraševalo:
in kaj bo z odpadki? Na to vprašanje zadovoljivega odgovora nista
mogla najti niti vlada niti elektroenergetsko podjetje. Odgovarjali
so: izvažali jih bomo in nekdo je celo odpotoval v Perzijo ter s
Perzijci sklenil pogodbo, potem pa se je ves cirkus tudi nehal. Nato
so obiskali Egipt in Združene države Amerike in sklenili sporazum
s Francijo. Trdili pa so tudi, da imamo v Avstriji lastno skladišče za
radioaktivne odpadke nekje na severu, kjer je geološko stabilno
zemljišče, in tam bomo lahko shranili svoje odpadke. Prebivalci
tega območja, ki je precej nerazvito, pa so že takrat odločno naspro-
tovali takšni možnosti. Javnost je kmalu spoznala, da ni rešitve za
to pomembno vprašanje. Vsakih nekaj mesecev so se izjave spre-
minjale, ljudem so obljubljali vse mogoče, obljube pa niso nikoli
uresničili. Zaradi tega so uradni krogi med ljudmi izgubili veliko
zaupanja.
Druga plat pa je bila geološka razprava. Poudaril sem že, da so
Zwentendorf izbrali predvsem iz političnih razlogov. Leta 1962 so
opravili geološke raziskave vseh možnih lokacij; izbrali so jih tri-
deset in jih razvrstili v 4 kategorije. V teh raziskavah je bila vklju-
čena tudi vas Zwentendorf, vendar v najnižji kategoriji, ki naj bi jo
izključili iz nadaljnjih razprav. Sele leta 1977—78 so ponovno pri-
vlekli na dan stare raziskave in proces odločanja je postal vprašljiv.
V okviru priprav na referendum se je razprava osredotočala pred-
vsem na naslednja vprašanja: v prvi vrsti so bili ekološki vidiki in
splošna nevarnost radiacije, celo najnižja stopnja radioaktivnega se-
vanja, nato vprašanje varnosti tlačne posode, kateremu je javnost
namenjala precejšnjo pozornost, kot tudi problem regeneracije in
skladiščenja odpadkov, ki očitno še ni bil rešen.
Istočasno je potekala tudi energetska razprava in, kot je to opisal
Klaus Traube, vprašanje, ali je treba dati v okviru energetske po-
litike prednost gradnji novih energetskih zmogljivosti ali varčevanju
ž energijo. Poleg vsega pa se napovedi o tem, da se bo potrošnja
energije vsakih deset let podvojila, niso uresničile. Dejanska potroš-
nja je bila daleč pod napovedmi. Pojavilo pa se je tudi vprašanje
demokratičnosti, participacije oz. soodločanja ter dejstvo, da gradnja
jedrske elektrarne pomeni odločitev, ki bo vplivala tudi na bodoče
generacije, pomeni omejevanje izbora za bodoče generacije, s seboj
prinaša vprašanje o tem, kdo naj bi odločal in kako, problem nad-
zora, potrebnega znanja, protiznanja in podobne procese.
Večina ljudi je bila prepričana, da proces odločanja ni zadovoljiv;
vsi našteti dejavniki, združeni s politiko posameznh strank, so pri-
peljali do referenduma in njegovega izida. Strankarska politika je
bila v tistih časih naslednja: vladajoča socialistična stranka je pri-
poročila glasovanje v prid jedrske elektrarne, opozicijske stranke pa
so ostale nevtralne. Kljub temu je mnogo njihovih članov glasovalo
28
proti. Pri vsem tem je bilo opaziti zelo zanimiv pojav: v tem pri-
meru ni obveljala tradicionalna delitev v politične tabore — leve
in desne. Na eni strani srečamo projedrsko koalicijo, ki je sestavlje-
na iz vlade, večine birokratskega aparata, lastnikov industrijskih
podjetij in sindikatov; v enem taboru se torej znajdejo vodilne
strukture sindikatov in lastniki industrije. Na drugi strani pa naj-
demo nenavadno koalicijo mnogih mladih ljudi in osebnosti iz
vseh političnih taborov, konzervativnih, socialističnih, bivšega glav-
nega urednika glasila socialistične stranke, ki je bil ena najpo-
membnejših figur protijedrske skupine. V tem primeru ni šlo za obi-
čajno tradicionalno desno usmerjeno linijo; poleg tega pa nove ko-
alicije — zaščitniki okolja ali ekologi na eni strani in, ne vem, kako
sploh poimenovati drugo stran — morda industrialci, na drugi, niso
stabilne tvorbe.
Tudi danes so zavezništva te vrste prisotna v Avstriji, kjer se na-
daljujejo ekološke in energetske razprave, čeprav sedaj ne govorimo
več dosti o jedrski energiji. Trenutno predvsem razpravljamo o
onesnaževanju zraka in hidroelektrarnah, ki so povsem v ospredju.
Govorili smo o strankarski politiki in treba je povedati, da je na vo-
litvah nekaj let po referendumu socialistična stranka dobila več gla-
sov kot kadarkoli prej, jedrska elektrarna v Zwentendorfu pa še
vedno stoji in jo redno vzdržujejo, kar vsako leto stane več milijo-
nov šilingov. Čeprav je moralo preteči osem let, so se sedaj le odlo-
čili, da jo bodo razstavili in poskušali prodati po delih. Vse to pa je
treba dobro premisliti, si vzeti nekaj časa, naslednje leto pa bodo
pri nas ponovno splošne volitve. Če bi jedrsko elektrarno hoteli po-
novno aktivirati, bi jo še vedno našli tam, kjer je, z njo povezano
politično vprašanje ostaja odprto, vendar tli bolj nekje pod površjem.
Hvala!
Martin Spence, Velika Britanija
Povsod po svetu je videti, da je nuklearna industrija soočena s teža-
vami oziroma tehničnimi, varnostnimi, političnimi in finančnimi pro-
blemi. Spričo tega je pred nedavnim Mednarodna agencija za jedrsko
energijo (IAEA) za 15 odstotkov zmanjšala svoje napovedi glede je-
drskih kapacitet v letu 1990 (FT 7/8/85).
Kljub temu pa tisti, ki nasprotujemo jedrski energiji ne smemo pred-
videvati, da je jedrska industrija na robu propada. Prav nasprotno,
tako v kapitalističnih kot tudi v nekapitalističnih deželah naraščajo
pritiski, katerih rezultat bi lahko bil bistven prodor jedrske energije
v devetdesetih letih tega stoletja, pa tudi v obdobju, ki bo sledilo.
Tovrstni pritiski so najbolj očitni pri proizvajalcih. Začnimo torej našo
razpravo z razmišljanjem o tistih državah, v katerih najdemo povsem
razvito jedrsko industrijsko bazo.
29
Zahodne države
Vse do sredine šestdesetih let tega stoletja težko govorimo o komer-
cialnem tržišču jedrske energije. Vlade Združenih držav Amerike,
Velike Britanije in Francije so bile brez dvoma povsem odločene raz-
vijati svoje jedrsko orožje, njihovi prvi jedrski reaktorji za proizvodnjo
energije pa so se razvili na podlagi tovrstnih vojaških programov.
Tudi Kanada je razvijala svoje jedrske elektrarne, pri čemer je izrab-
ljala svoje znanje, ki ga je pridobila v času, ko je sodelovala med
drugo svetovno vojno v britanskih in ameriških projektih za atomsko
bombo. Kljub temu pa je v obdobju 1955—63 moč jedrskih elektrarn,
ki so jih zgradili oziroma naročili v zahodnih državah (Walker &
Lonnrot, 1983, str. 25), bila le 8,6 HW (gigavatov).
V	nasprotju z opisanim obdobjem pa srečamo v letih 1964—69 velik
prodor na tem področju, saj je takrat privatnim družbam na »komer-
cialni« podlagi uspelo prodati precej jedrskih reaktorjev (op. št. 1).
Ostale dejavnosti jedrske energije — obogatitev urana, regeneracija,
hitrooplojevalni reaktorji — so večinoma ostale v pristojnosti držav-
nih agencij, v tem obdobju pa so zahodne države naročile jedrske
reaktorje, katerih skupna moč je bila 94 GW; od tega je 81 gigavatov
odpadlo na ameriške lahkovodne reaktorje (Walker & Lonnroth, 1983,
str. 26—7): šlo je bodisi za Westinghousove tlačnovodne reaktorje
ali pa vrelne reaktorje, katerih proizvajalec je bilo podjetje General
Electric. Opisana zgodnja prevlada jedrske energije je odsev hege-
monije Združenih držav. Vzdrževale so jo od poznih štiridesetih let
tega stoletja v vseh kapitalističnih državah.
V	razdobju po drugi svetovni vojni in po vzponu političnega radika-
lizma, ki ga je konec vojne neverjetno pospešil v številnih delih sveta
(op. št. 2), se je kapitalizem ne le ponovno utrdil v Severni Ameriki,
Zahodni Evropi in na Japonskem, temveč je doživel tudi obdobje
ekspanzije brez primere. Gonilna sila tega povojnega »buma« so
bile ZDA s svojim največjim in v vojni najmanj prizadetim gospo-
darstvom. V začetku so pomagale financirati obnovo drugih kapita-
lističnih držav, pri čemer je glavno vlogo odigral t.i. Marshallov na-
črt. Spričo tega je ameriški kapital, na osnovi premoči dolarja in ob
veliki podpori ameriške vojaške moči, prevladoval v sistemu kapita-
lizma s svobodnim tržnim gospodarstvom, ki se je v teh letih raz-
1	Ne smemo preveč poudarjati »komercialne« narave prodaje reaktorjev.
V letu 1981 je General Electric izjavil, da so vsa njihova naročila za
ameriške vrelovodne reaktorje prinesla »največje izgube« (FT 11/12/81).
2	Več o bojevitosti delavskih množic v ZDA, Evropi in na Japonskem sredi
štiridesetih let tega stoletja je mogoče najti v začetnih poglavjih knjige
Armstrong et al., 1984.
Uporabljene kratice:
FT: Financial Times, London
FTEE: Financial Times Energy Economist, London
Gdn: Guardina, Manchester
LITERATURA: (glej original)
30
mahnil. ZDA so izničile stare kolonialne privilegije Velike Britanije
in Francije ter Nizozemske, ne da bi pri tem težile k siromašenju
omenjenih držav. Prav nasprotno, obnovile so gospodarstvo zahod-
noevropskih dežel in Japonske, da bi tako pridobile izvozna tržišča
za svoje izdelke in ustvarile središča bodoče akumulacije ameriške-
ga kapitala.
Začetni uspehi pri prodaji in uveljavljanju ameriških lahkovodnih
reaktorjev so deloma odsevali prevladujoče konkurenčne prednosti
družb iz ZDA, značilne za to razdobje; pri tem so ameriška podjetja
uspešno izkoriščala značilnosti »economies of scale«, t.j. gospodar-
stev, ki so pretežno izdelovala velike serije, kot tudi dejstvo, da je bil
ameriški dolar podlaga za vse druge valute. Na ta način pa se je iz-
kazala tudi aktivna podpora, ki jo je ameriška država nudila takim
podjetjem. Vedeti je namreč treba, da je imela država popoln mo-
nopol nad dobavo goriva oz. obogatenega urana. Cilj opisane državne
podpore niso bila zgolj nova naročila za ameriška podjetja; pri tem
je šlo deloma tudi za premišljeno politiko, katere namen je bilo pre-
prečevati nenadzorovano širjenje jedrske tehnologije in jedrskega
orožja. Pod parolo »atomi za mir« so Združene države Amerike od
leta 1953 dalje spodbujale druge države pri vzpostavljanju lastnih
jedrskih programov, jim nudile svoje storitve v izobraževanju in da-
jale na razpolago svoje jedrske naprave. Vse te ponudbe pa je strogo
diktirala ameriška stran, kar je pomenilo tudi, da ZDA drugim drža-
vam ne bodo dale na voljo določenih, posebej pomembnih naprav,
kot npr. opreme za obogatitev urana ali regeneracijo jedrskega gori-
va. Namesto da bi ZDA enostavno blokirale ambicije drugih dežel,
pri čemer gotovo ne bi uspele, so uporabljale bolj subtilno politiko
nerazširjanja jedrske tehnologije in zavestno usmerjale konkretne
ambicije drugih držav na tem področju; dodatna korist opisane poli-
tike pa so bile nove izvozne možnosti za ameriška podjetja. Komer-
cialni uspeh ameriške jedrske tehnologije gre torej pripisati pred-
vsem vojaškostrateški politiki, ki so jo izvajale Združene države Ame-
rike.
Premoč ZDA v jedrski energiji je trajala vse do srede sedemdesetih
let; od leta 1971 do 1975 so ameriške družbe dobavile 64 % vseh reak-
torjev (Falk, 1981, str. 112), v tem obdobju pa so predstavljale tudi
84 % vsega izvoza na tem področju (Walker & Lonnroth, 1983, str.
34). Kljub temu pa je bilo že sredi šestdesetih let očitno, da se je ame-
riška povojna strategija jedrskega razvoja obrnila proti koristim Zdru-
ženih držav. Vzpostavljena je bila blaginja in hiter razvoj kapitali-
stičnega gospodarstva, tako v Zahodni Evropi kot tudi na Japonskem,
kar je evropskemu in japonskemu kapitalu ponovno omogočilo učin-
kovito konkurirati kapitalu iz ZDA. Tako kot na številnih drugih
področjih, je postala moč ameriških kapitalističnih tekmecev očitna
tudi na jedrskem področju (op. št. 3). Velika Britanija in Kanada sta
3 Jedrsko rivalstvo je ena od pojavnih oblik v novem obdobju napetosti
znotraj imperialističnega sveta. Glej: Spence, 1984.
31
še naprej razvijali lastne konstrukcije jedrskih reaktorjev, Francija,
Zahodna Nemčija in Japonska pa so se odločile za nakup ameriške
tehnologije lahko vodnih reaktorjev. Omenjeno tehnologijo sta Fran-
cija in Zahodna Nemčija hitro osvojili in Francija je vse sedmo de-
setletje tega stoletja nadaljevala svoj intenzivni jedrski program,
ki je pomenil naročila za pet ali šest tlačno vodnih reaktorjev vsako
leto. Sredi sedemdesetih let so bile evropske države že sposobne sve-
tovnemu trgu ponuditi svoje lastne tlačno vodne reaktorje. V tem
času pa se je trg že precej zmanjšal: od leta 1975 do leta 1979 se je
izvoz skrčil za 19 GW v primerjavi s prvo polovico tega desetletja,
na tem skrčenem trgu pa sta Francija in Zahodna Nemčija prevzeli
Združenim državam Amerike okoli 30 % vseh poslov (Walker & Lonn-
roth, 1983, str. 34). Da bi bila mera polna, so bili Evropejci priprav-
ljeni ponuditi tudi bolj občutljivo jedrsko tehnologijo — obogatitev
in regeneracija urana — ki jo je ameriška politika neširjenja posku-
šala omejevati; Francija je tako Pakistanu in Južni Koreji ponudila
tehnologijo za regeneracijo urana, Zahodna Nemčija pa je Braziliji
prodala tovarno za obogatitev in regeneracijo urana. Tedaj so se
Američani torej soočili ne le s komercialnim izzivom na trgu z reak-
torji, temveč tudi z vojaško-strateško nevarnostjo, da bo propadel
njihov načrt neširjenja jedrske tehnologije.
Novi izziv Zahodne Evrope je potekal sočasno z razsulom domačega
tržišča v Združenih državah. Do leta 1983 so naročniki odpovedali
45 % vseh naročil za nove jedrske naprave, ki so jih proizvajalci us-
peli pridobiti v razdobju od leta 1972, kar pomeni, da so proizvajalci
izgubili 10 do 18 milijard ameriških dolarjev (FT 17/5/83). Do kata-
strofe je prišlo zaradi zamud pri gradnji, prekoračitev stroškov, na-
raščajočega nasprotovanja jedrski energiji in pravnih potez. Vse to
je povzročilo pravo paniko v vrstah relativno majhnih podjetij za
proizvodnjo in distribucijo električne energije, ki predstavljajo ce-
lotni sklop oskrbe z električno energijo v Združenih državah. Nekaj
takih podjetij, ki so se bile odločila za večje investicije v jedrsko
energijo, je bankrotiralo. Sočasno pa ameriška država sedaj ne nudi
skorajda nobene podpore proizvajalcem jedrske opreme, ki tudi v
ameriškem Kongresu nimajo zanesljive opore (Walker & Lonnroth,
1983, str. 160). Ugotavljajo, da se njihovi interesi vedno bolj razha-
jajo z novo politiko nerazširjanja, katere začetnika sta bila predsed-
nika Ford in Carter. Ko so ZDA sprejele Zakon o prepovedi širjenja
jedrske tehnologije (the Nuclear Non-Proliferation Act), so se zapi-
sale politiki jedrskega omejevanja in s tem so zelo škodovale svojim
podjetjem oz. njihovim izvoznim načrtom jedrske opreme. Celo Reagan,
ki večkrat poudarja svojo podporo ameriški industriji (op. št. 4), ni
uspel ponovno preokreniti opisane situacije.
4 V začetku svojega prvega predsedniškega mandata je Reagan večkrat ob-
ljubljal poenostavitev postopka za prodajo ameriških licenc za jedrske
reaktorje, podprl jedrski izvoz, itd. (FT 29/10/81). Kasneje je podpisal
jedrski sporazum s Kitajsko. Kongres pa je blokiral številne podobne ini-
ciative, Zakon o neširjenju jedrske tehnologije pa je še vedno v veljavi.
32
Glavni tekmeci Združenih držav Amerike v jedrski tehnologiji so se
organizirali drugače; običajno so ustanovili zgolj eno samo nacionalno
podjetje za gradnjo in konstrukcijo reaktorjev, ki pa je bila tesno
povezano z državnimi organi. Francoska družba Framatome, ki iz-
deluje jedrske reaktorje, je skoraj v celoti last francoske države:
40 % je v lasti nacionaliziranega giganta CGE, 35 % je v rokah ko-
misije za atomsko energijo — CEA, 10 % ima v lasti podjetje za pro-
izvodnjo in distribucijo električne energije — EdF, in zgolj 15 % je
v rokah skupine, ki jo sestavljajo nekatera privatna gradbena pod-
jetja in uprava družbe Framatome (FT 31/8/85). V sedemdesetih letih
tega stoletja je Framatome prejel veliko število naročil, kar mu je
dolga leta omogočalo delati s polno paro, in celo še leta 1981, to je
tri leta potem, ko se je tempo naročil znižal s prihodom socialistov na
oblast, so gradili osemindvajset reaktorjev (FT 6/6/84). 55 % električ-
ne energije v Franciji danes proizvajajo v jedrskih centralah, do leta
1990 pa naj bi se ta odstotek povečal na 75% (FT 11/7/84). Frama-
tome je del velike in zapletene mreže državnih podjetij, ki delajo na
področju jedrske tehnologije in katere središče je CEA. Poleg dele-
ža v družbi Framatome je CEA tudi lastnik Cógeme, skupine podjetij
za jedrsko gorivo, ki upravlja vse francoske naprave za pridobivanje,
predelavo in regeneracijo urana. Reči je torej mogoče, da je praktično
vsa francoska jedrska industrija v rokah države.
V Kanadi je država lastnica družbe AECL, ki izdeluje jedrske reak-
torje in ki je vseskozi tesno sodelovala z enim samim elektrogospo-
darskim podjetjem — Ontario Hydro. V Kanadi je spričo tega osnova
družbe AECL bolj regionalnega kot nacionalnega značaja, kar se kaže
v določenih težavah in slabostih, s katerimi se ta družba sooča takrat,
ko stopa na zunanja tržišča. Njene možnosti za poslovni uspeh je
poleg tega precej zmanjšala vrsta resnih nezgod, ki so se v letu 1983
dogodile v več jedrskih centralah. Zaradi pomanjkanja naročil je
bila AECL prisiljena krčiti svoje programe: od 1983. do 1985. leta so
odpustili 1300 delavcev, med njimi tudi eno tretjino vseh strokovnja-
kov za konstruiranje, proizvodnjo in trženje (FT 21/2/85).
Zahodnonemška mreža jedrske industrije sestoji iz cele vrste privatnih
koncernov: KWU — podjetje za proizvodnjo reaktorjev,, ki je podruž-
nica Siemensa; RWE — eno številnih podjetij za proizvodnjo in
distribucijo električne energije; Dresdner Bank; Hoechst — ki se
ukvarja z jedrskim gorivom; podjetja Hermes — agencija za posre-
dovanje izvoznih kreditov. Omenjene družbe tesno sodelujejo med
seboj, njihova najvišja upravna telesa so tesno povezana, na roko pa
jim gre tudi dosežen nacionalni konsenzus o tem, da bo zvezna vlada
igrala pomembno vlogo kot usmerjevalka in pospeševalka njihove
dejavnosti, četudi pri tem nima nobene moči formalnega nadzora
(Walker & Lonnroth, 1983, str. 62). Kohlova vlada je leta 1982 nekoliko
omilila restrikcije pri prodajanju licenc za jedrske reaktorje, privolila
v gradnjo novih tovarn za pridobivanje in regeneracijo urana, sedaj pa
koordinira delo privatnega sektorja ter tujih investitorjev pri projektu
hitrooplojevalnega reaktorja v mestu Kalkar.
33
Struktura japonske jedrske industrije je podobna zahodnonemški, saj
gre tudi tu za dobro povezano mrežo privatnih korporacij (Mitsubishi,
Hitachi in Toshiba) na eni strani ter elektrogospodarskih družb (še
posebej družbe Tokyo Electric) na drugi strani, ki delujejo pod strogim
nadzorom Ministrstva za zunanjo trgovino in industrijo (MITI). Okoli
15 % vse električne energije proizvajajo jedrske elektrarne, načrtu-
jejo pa še osemnajst novih reaktorjev (FT 14/9/82). Dosedanji pro-
gram je pretežno zasnovan na uporabi vrelo vodnih reaktorjev, čeprav
vse družbe sedaj proučujejo tudi tlačnovodne naprave. Gradijo tudi
tovarno za regeneracijo jedrskega goriva in širijo okvire projekta za
hitrooplodni reaktor. Za sedaj japonski proizvajalci še ne nastopajo
kot izvozniki na mednarodnem trgu.
Na koncu še nekaj besed o Veliki Britaniji; videti je, da počasi opušča
svoj lastni reaktor s plinskim hlajenjem in se nagiba na stran tlačno-
vodnih reaktorjev, ki jih izdeluje podjetje Westinghouse. Državno
podjetje za proizvodnjo in distribucijo električne energije — CEGB —
postaja vse bolj vplivno pri sprejemanju odločitev glede jedrske
energije: obstaja en sam konzorcij za gradnjo jedrskih reaktorjev, ki
sestoji iz privatnih podjetij, njegove reference pa so slabe in bo pri
bodočih projektih deloval pod okriljem CEGB. Ko govorimo o izvozni-
kih reaktorjev, ki imajo svojo lastno tehnološko bazo, lahko na Veliko
Britanijo enostavno pozabimo; državno podjetje za jedrsko gorivo —
BNFL — bogati uranovo rudo, zdaj pa širi svoje dejavnosti in se
ukvarja tudi z regeneracijo jedrskega goriva. Velika Britanija torej,
ob Franciji, Zahodni Nemčiji in Japonski, veliko investira v nove
jedrske naprave.
Splošno znižanje tempa pri razvoju jedrskih programov, ki se je
začelo sredi sedemdesetih let, je povzročilo nastanek predimenzionira-
nih kapacitet,, tako pri gradnji reaktorjev, kjer je to predimenzioniranje
doseglo že 90 % (Walker & Lonnroth, 1983, str. 91), kot tudi na vseh
drugih področjih, vezanih na jedrski gorivni ciklus. Manj reaktorjev pa
pomeni tudi to, da je na voljo preveč urana, da so njegove svetovne
rezerve narasle na tako raven, ki bi brez dodatnih dobav zado-
stovala za naslednjih šest let, kar je trikrat več od normalne ravni
(FT 4/1/85). To pa tudi pomeni, da je na svetu višek kapacitet za
oplemenitev urana (FT 16/2/83). Mnogo prevelike količine urana pa,
na drugi strani, spodbijajo logiko ponovne predelave in hitrooploje-
valnih reaktorjev, ki sloni na predvidenem pomanjkanju urana. Isto-
časno so tehnični problemi, povezani s tehnologijo hitrooplojevalnega
reaktorja, povzročili še nadaljnje povečanje odvečnih količin plutonija.
Spričo tega narašča pritisk in zahteva po tem, da uporabijo plutonij kot
gorivo za elektroenergetske reaktorje, četudi bi to pomenilo še na-
daljnje povečevanje viška urana in naraščanje odvečnih kapacitet
za njegovo obogatitev. Kljub vsem opisanim odvečnim količinam in
kapacitetam pa še vedno naraščajo investicije in ekspanzija jedrske
tehnologije.
Delno razlago za neprestano rast jedrske industrije najdemo v
politiki, ki jo številne dežele gradijo doma. V mnogih državah so
34
njihove vodilne firme na področju inženiringa, kemičnih proizvodov in
nekaterih drugih ključnih področjih že vložile ogromne količine
denarja v jedrsko tehnologijo in so sedaj izpostavljene pritiskom, ko
gre za ustvarjanje dohodka na podlagi omenjenih investicij. Po drugi
strani pa te firme, kot veliki in pomembni delodajalci, ki zasedajo
strateške pozicije v svojih domačih ekonomijah, lahko same pritiskajo
na vlade v svojih državah in od njih zahtevajo pomoč pri pridobivanju
novih naročil, subvencij ali novih investicij. Poleg naštetega pa je že
vojaško-strateška narava jedrske tehnologije sama po sebi razlog, za-
radi katerega podjetja, ki se ukvarjajo s to tehnologijo, še nadalje
dobivajo vso podporo državnih organov, da bi tako obdržali obstoječi
jedrski arzenal ali vsaj pustili tako opcijo odprto. Pomena domače
politike te vrste nikakor ne gre zanemarjati, vendar se danes soočamo
z najpomembnejšo novostjo jedrske tehnologije v okviru mednarod-
nega sodelovanja, ki postaja vse močnejše ne le pri relativno komer-
cialnem vidiku gradnje reaktorjev, temveč tudi pri drugih vrstah
jedrske tehnologije, ki so še vedno pod izključnim nadzorom državnih
organov.
Zaradi krčenja naročil in srditega tekmovanja med proizvajalci reak-
torjev, značilnega za čas vse od srede sedemdesetih let tega stoletja,
se je večina tovrstnih podjetij odločila ustanoviti pragmatistične po-
vezave oziroma združitve, da bi tako med seboj delila stroške in tudi
tveganja. Nekatere takih povezav so povsem evropskega značaja, kot
npr. partnerstvo med Framatome in britanskim podjetjem GEC, ki
se skupaj udeležujeta natečaja za kitajski projekt Daya Bay, večina
pa ima svetovno naravo in povezuje severnoameriške, japonske in
evropske družbe v kompleksno omrežje. Pri izpopolnjeni verziji svo-
jega tlačnovodnega reaktorja sodeluje Westinghouse z japonskim
Mitsubishijem; Hitachi sodeluje z GE, Toshiba pa s švedskim pod-
jetjem ASEA, in to pri projektu izpopolnjenega vrelo vodnega reak-
torja; Hitachi, Toshiba in Fuji pa sodelujejo tudi s KWU, ki na-
merava na Japonskem postaviti svoj tlačno vodni reaktor; AECL in
britanska firma NEI sodelujeta na turškem trgu, itd.
V mnogih pogledih se jedrska industrija danes ponovno vrača na
tisto strukturo, ki je bila značilna za elektroindustrijo na začetku
tega stoletja in ki jo je Lenin opisal kot »nastajanje mednarodnih
kartelov«. Takrat so najpomembnejše vezi povezovale ZDA in Nem-
čijo. Danes je precej težje identificirati eno samo, osrednjo zvezo;
treba pa je poudariti, prvič, da obstaja izredno močna mreža gospo-
darskih kooperacij, ki so jo zgradila japonska podjetja s svojimi
partnerji v Zahodni Evropi in ZDA ter, drugič, da med jedrskimi
reaktorji v Zahodni Evropi ni opaziti tesnih vezi.
Slika pa se spremeni, če si ogledamo mednarodno sodelovanje, ki
poteka na drugih področjih jedrske tehnologije. Med državnimi orga-
ni in agencijami v Zahodni Evropi obstaja tesno sodelovanje, ko gre
za bogatitev urana in njegovo regeneracijo, za hitrooplojevalni reaktor
in fuzijo. Ameriški monopol nad obogatenim uranom sta stria dva
evropska konzorcija: Eurodif (Francija, Italija, Španija in Belgija)
35
ter URENCO (Nizozemska, Zvezna republika Nemčija in Velika Bri-
tanija). Pri poskusih, da bi neodvisno od drugih razvile komercialni
hitrooplojevalni reaktor, se je več držav soočilo s tehničnimi in
finančnimi težavami, zato je mednarodno sodelovanje pri razvijanju
hitrooplojevalnega reaktorja že nekaj časa povsem običajno. Med in-
vestitorji pri francoskem projektu Superphenix, kjer gre za hitro-
oplojevalni reaktor, najdemo Italijo, zahodnonemško podjetje za pro-
izvodnjo in distribucijo električne energije RWE, Belgijo, Nizozemsko
in Veliko Britanijo (FT 13/7/84). Belgija in Nizozemska sta poleg
tega investirali tudi v zahodnonemški projekt v Kalkarju (FT
19/11/81); od leta 1984 pa tudi Francija, Velika Britanija, Zahodna
Nemčija, Belgija in Italija združujejo sredstva v okviru enega sa-
mega programa, ki vsebuje tudi regeneracijo pri hitrooplojevalnem
reaktorju. S francosko pomočjo gradijo tudi novo zahodnonemško
tovarno za regeneracijo jedrskega goriva in, končno, evropska raz-
iskovalna prizadevanja pri fuzijski tehnologiji so se osredotočila ña
projekt EGS, ki je lociran v Veliki Britaniji.
Sodelovanje med posameznimi državami se pojavlja tudi na neka-
terih drugih območjih, vendar je najbolj presenetljiva trdnost in
narava tovrstnega sodelovanja v Zahodni Evropi. Razlago za to naj-
demo deloma v dejstvu, da zahodnoevropske države že nekaj deset-
letij namenjajo veliko denarja hitrooplojevalnemu reaktorju in teh-
nologiji ponovne predelave. Četudi so tehnične in finančne težave
ogromne, gre vendarle za jedrsko tehnologijo, kjer so države Zahodne
Evrope brez dvoma pred svojimi kapitalističnimi tekmeci v ZDA
in na Japonskem. Ogromni napori so očitni pri delitvi neposrednih
stroškov pa tudi pri prizadevanjih, da bi Zahodna Evropa obdržala
vodečo pozicijo pri tej potencialno strateški energetski tehnologiji
s ciljem, zagotoviti si prevlado na vseh bodočih trgih.
Presenetljivo je tudi to, da se tako tesno tovrstno sodelovanje po-
javlja sočasno z vedno tesnejšimi vojaškimi vezmi znotraj Zahodne
Evrope. Francija opušča svoje gaullistične tradicije in sprejema večjo
vlogo pri vojaškem načrtovanju v Zahodni Evropi: pred nedavnim
je Mitterand potrdil, da bi pri »obrambi« Zahodne Nemčije uporabili
francosko jedrsko orožje, med Francijo in Zvezno republiko Nem-
čijo pa se spletajo tudi vse tesnejši stiki na vojaškem področju (FT
1/3/86). Prav tako je pomembna obnovitev zahodnoevropske unije,
foruma za vojaško sodelovanje, ki je bil mrtev trideset let. Se vedno
naletimo na elemente, ki bi utegnili nasprotovati »evropskemu«
obrambnemu pristopu, v primeru z »atlantskim«. Velika Britanija ima
še posebej tesne vojaške stike z ZDA, v zahodnoevropskih političnih
in vojaških institucijah pa je še vedno močno prisotna nacionalna
tradicija. Povsem pa tudi še ni jasno, ali bi tesnejše vojaške vezi
med zahodnoevropskimi državami prinesle tudi močnejši NATO ali
pa bi ga morda le ogrozile. Mogoče pa je cilj sodelovanja Zahodne
Evrope na takih področjih, kot je hitrooplojevalni reaktor, navezati
se na vojaško sodelovanje in, v končni fazi, celo na nastanek za-
hodnoevropskega jedrskega napadalnega orožja.
36
Naj povzamemo: kljub drastičnim krčenjem programov za proizvod-
njo električne energije s pomočjo jedrske tehnologije, ki so nastopila
v drugem delu sedemdesetih let, ter predimenzioniranim kapacitetam
v vseh fazah jedrskega gorivnega ciklusa, ki so posledica skrčenih
jedrskih programov, ni v razvitih kapitalističnih deželah opaziti no-
benih znakov opuščanja jedrske energije. Na relativno najbolj ko-
mercialnem področju gradnje reaktorjev je več privatnih in državnih
podjetij že do sedaj vložilo ogromna sredstva, večina med njimi pa
se je znašla pod močnim pritiskom in v velikih težavah, ko poskušajo
obdržati dobljene posle in ustvariti dohodek na podlagi tako velikih
investicij. Nekaj podjetij se je sicer umaknilo s trga z jedrskimi reak-
torji, kot npr. General Electric, ali celo skrčilo svoje programe in
odpustilo svoje delavce, kot npr. AECL. Istočasno pa se ostala podjetja
reorganizirajo in širijo svojo dejavnost pri jedrskih reaktorjih. Kon-
kurenca bo še naprej zelo močna in nekatera podjetja, ki danes ust-
varjajo dobiček, se bodo v prihodnjih nekaj letih soočila z narašča-
jočimi težavami; med temi naj kot najbolj verjetni primer omenimo
le Framatome (FT 6/6/84). Gradnja reaktorjev pa prav gotovo ne bo
propadla kar sama od sebe.
Tudi državni organi in agencije so odločeni obdržati svoje investicije
pri drugih vrstah jedrskih tehnologij — obogatitev in regeneracija
urana oz. jedrskega goriva ter hitrooplodni reaktorji; pri teh priza-
devanjih bodo vse bolj sodelovali. Programi sodelovanja v Zahodni
Evropi so še posebej pomembni spričo njihovih velikih strateških
implikacij za prihodnost, tako na gospodarskem kot tudi na vojaškem
področju. Nekaj pa je povsem jasno: v kapitalističnem svetu jedrska
energija nikakor ni pripravljena počasi in tiho izginiti.
Vzhodne države
Kljub velikemu pomenu kapitalističnih držav pa eden od največjih
svetovnih jedrskih programov sploh ne poteka v kapitalističnem svetu.
Čeprav se je sovjetski program brez dvoma skrčil, pa je njegov cilj
trikratno povečanje jedrskih kapacitet do leta 1990, ko naj bi skupna
vrednost znašala več kot 60 gigavatov (FTEE, februar 1986), kar
predstavlja pretežni delež celotnega jedrskega razvoja v deželah SEV-a.
Razvoj jedrske energije na Zahodu je mogoče razumeti v povezavi
s povojnim razvojem kapitalističnega sistema; tudi sovjetski jedrski
program je treba vstaviti v njegov zgodovinski kontekst. Način pro-
izvodnje, ki se je od 30. let tega stoletja razvijal v ZSSR, izhaja iz
dejanskega državnega monopola nad proizvodnimi sredstvi in pretvar-
janja dela v blago. Delavski razred ne uživa pravice do neodvisne
organiziranosti, vendar imajo delavci z ustavo zagotovljeno pravico
do dela, kot tudi precej nadzora, celo kot posamezniki, nad delovnim
procesom (Holubenko, 1975). Četudi »zakon o načrtovanju« ni nado-
mestil »zakona vrednosti«, so privatni kapital v veliki meri zatrti
prostor, ki bi ga sicer lahko zavzelo kapitalistično podjetje, pa se je
37
zožil na relativno obrobna področja dela, bodisi dovoljena z zakonom
ali pa celo prepovedana.
Institucije za osrednje načrtovanje prevladujejo v gospodarstvu, v
okviru teh državnih in partijskih ustanov pa se je razvil in našel
svoje osnove tudi sovjetski vladajoči razred. V nekem pomenu torej
pravni in institucionalizirani sistemi ne le odsevajo, temveč tudi do-
ločajo lastninske odnose. Reči je mogoče, da so proizvajalna sredstva
last sovjetskega vladajočega razreda, ki lahko odloča o investicijskih
prioritetah, seveda pa je njihov kolektivni lastnik, saj nadzoruje
partijo in državni aparat osrednjega gospodarskega načrtovanja. Opi-
sani način proizvodnje bi lahko označili kot kolektivizem (op. št. 5).
Sovhozi se niso razvili zgolj kot posledica domačih dogodkov,
temveč so tudi odgovor na pritisk, ki ga je ostali svet izvajal na
Sovjetsko zvezo. Rusko cesarstvo se je leta 1917 soočilo s protikapi-
talistično revolucijo, pri čemer pa ni imelo na voljo niti materialnih
niti kulturnih možnosti, ki so potrebne za razvoj socializma. Spričo
tega je zaradi neuspeha pričakovane evropske revolucije ostali sov-
ražni svet povsem izoliral deželo. Kljub razlikam v stališčih med
Buharinom, Stalinom in Trockim je bilo v številnih razpravah, ki so
jih vodili v dvajsetih letih tega stoletja, splošno sprejeto mnenje, da
se mora ZSSR industrializirati in neodvisno od drugih razvijati svoje
gospodarstvo. V nasprotnem primeru bi Sovjetska zveza postala ne-
razviti kmetijski gigant z ogromnimi rezervami naravnih virov, sla-
botna v industrijskem in vojaškem pogledu ter tako privlačna tarča
za prodor privatnega kapitala ali tujih vojska. Stalinistična »revolu-
cija od zgoraj« je bila izjemno brutalna in uničujoča: povsem enake
rezultate bi bilo mogoče doseči z bistveno manjšimi žrtvami in trplje-
njem (Medvedev, 1972). Potrebna pa je seveda bila določena oblika
hitre industrializacije in gospodarske rasti, če se je Sovjetska zveza
želela uspešno upreti bistveno močnejšim kapitalističnim deželam, ki
so jo obkrožale. Proizvodnja v okviru sovhozov se je razvijala v opi-
sanih okoliščinah, v središču katerih je bila ena sama prioritetna
naloga — hitra industrializacija. Značilna lastnost takega načina pro-
izvodnje pa je bil tudi obrambni in podrejeni odnos v primerjavi s
kapitalističnim sistemom izven ZSSR (op. št. 5).
Meje in slabosti kolektivizma so postale povsem jasne in očitne v
sedemdesetih letih. Tak način proizvodnje je bil sposoben kvantitativ-
ne ekspanzije investicijskih objektov v 30. letih tega stoletja, pa tudi
v obdobju, ki je neposredno sledilo drugi svetovni vojni, ni pa mu
uspelo prinesti tudi tehničnih in kvalitativnih premikov na bolje,
brez katerih pa ni mogoče zagotoviti gospodarske rasti. Nizka indu-
strijska rast in katastrofalni rezultati v kmetijstvu so postali povsem
običajni (FT 24/11/82).
Dilema, s katero se je soočal vladajoči razred, se je nanašala na
iskanje poti in načinov, kako se odzvati na opisane težave, ne da bi
5 Več o tej analizi sovjetske družbe je mogoče najti v knjigi Big Flame
International Committee, 1980 in Fantham & Machover, 1979.
38
bila pri tem prizadeta njegova moč in ne da bi pri tem očitno spod-
kopal preostalih nekaj pravic delavskega razreda. Videti je bilo, da
so v času Brežnjeva našli rešitev take dileme. Na podlagi izkoriščanja
ogromnih rezerv nafte in naravnega plina v Sibiriji je Sovjetska
zveza, z njuno prodajo na Zahod, ustvarjala devizni prihodek, s ka-
terim je lahko kupovala žito in industrijsko tehnologijo. Na ta način
si je vladajoči razred lahko kupil nekaj časa in potrpljenja pri delav-
skih množicah ter reševal gospodarske probleme v deželi, pri vsem tem
pa so ostale povsem nedotaknjene institucije sovhozništva (Spence,
1983).
V tej strategiji je jedrska energija našla svoje naravno mesto. Večina
prebivalstva in industrije je v Sovjetski zvezi koncentriranega v za-
hodnih predelih dežele, kar seveda velja tudi za potrošnjo energije.
Gradnja jedrskih elektrarn v zahodnih predelih ZSSR bi torej po-
menila, da bi bilo mogoče fosilna goriva iz Sibirije v največji možni
meri izvažati.
Od marca 1984, ko je krmilo v svoje roke prevzel Mihail Gorbačov,
in še posebej od trenutka, ko je postal generalni sekretar KPSZ
v marcu 1985, pa je Brežnjevova strategija postala predmet vse večje
kritike. V zadnjih mesecih postajajo povsem očitne nevarnosti, ki
jih skriva v sebi pretirana naslonitev na izvoz nafte in plina, saj
padajoče cene nafte grozijo, da se bo dohodek od izvoza v Sovjetski
zvezi znižal za 40 % (FT 8/2/86). Poudarek je bil na kratkoročnih pro-
izvodnih ciljih, poleg vsega pa je naftna industrija povsem nepre-
mišljeno in zapravljivo izkoriščala svoje vire. Produktivnost na ne-
katerih naftnih poljih v SZ je bila izjemno nizka, saj je bila tudi
izkoriščenost kapacitet le 40—45 %, pri čemer bi jo bilo mogoče
dvigniti vsaj na 60—70 % (FT 26/6/85). Zaradi nesposobnosti ali pod-
kupljivosti so odstavili funkcionarje, odgovorne za naftno industrijo
in pridobivanje naravnega plina, kot tudi številne ministre, partijske
funkcionarje in direktorje posameznih podjetij (FT 14/2/85, 8/3/85).
Sicer gre pri tem res le za del splošne čistke, v kateri so odstranili
že do sedaj 20 % vseh prvih sekretarjev KPSZ (FT 7/12/85), vendar
je videti, da je bilo to »pometanje« najbolj temeljito v naftni indu-
striji in industriji za proizvodnjo plina.
Petletni načrt za razdobje 1986—90 poudarja energetiko, boljše iz-
koriščanje energije in modernizacijo industrije na takšnih področjih,
kot so strojno orodje, strojegradnja, računalniki in elektronika (FT
18/2/86). Finančna sredstva, potrebna za opisane široke programe
modernizacije, bodo preusmerili z energetskega in surovinskega pod-
ročja, na katerem je po besedah Gorbačova treba glavne investicije
»stabilizirati« (FT 5/9/85): energetsko in surovinsko področje nam-
reč zdaj predstavljata 19 % vseh investicij (FT 10/9/85). V opisanem
konceptu, ki zmanjšuje pomen nafte in plina ter daje večji poudarek
industrijski modernizaciji, gre tudi za geografske premike pri raz-
delitvi finančnih sredstev za investicije, in sicer stran od Sibirije ter
nazaj na zahodna območja ZSSR. Ce ta koncept ocenjujemo v luči
39
ostalih ukrepov, ki jih je sprožil Gorbačov in ki dajejo več moči
osrednjim načrtovalcem in direktorjem posameznih podjetij, kar vse
pomeni zmanjšanje vpliva ministrov in regionalnih funkcionarjev,
tako pomembnih v dobi Brežnjeva, postane jasno tudi to, da v se-
danjem trenutku Sovjetska zveza sledi povsem drugačni gospodarski
politiki.
V	določenem trenutku se bo morala tudi ta politika soočiti s pre-
ostalimi pravicami delavskega razreda. Trenutno je največja pozor-
nost namenjena spodbujanju večje discipline pri delu, in to s kam-
panjo proti alkoholizmu in izostajanju z dela, kot tudi s pomočjo
novega sistema nagrajevanja produktivnosti. Ce naj bi težišče vpliva
res prešlo na posamezne direktorje podjetij in če naj bi se prioritete
pri investicijah res bistveno spremenile, pa se bo v določenem trenut-
ku pojavil problem porazdelitve delovne sile in nezaposlenosti. Ta
vprašanja pa presegajo okvir tega prispevka.
Relativno zmanjšanje pomena nafte in plina pa vendarle ne pomeni,
da se je zmanjšal tudi pomen celotnega energetskega področja. Prav
nasprotno, eden največjih programov industrijske obnove in moder-
nizacije na zahodu Sovjetske zveze mora izhajati iz ustrezne ener-
getske infrastrukture. Danes je 30 % sovjetskih industrijskih strojev
starih 15 let ali več, šest milijonov delavcev pa je stalno zaposlenih
v delavnicah za popravilo strojne opreme (FT 6/7/85). Velik del teh
zastarelih strojev poganjata nafta in premog. Politika industrijske
modernizacije in poudarek na novih industrijskih področjih, npr. ra-
čunalnikih in elektroniki, pomeni tudi to, da bo več energetskih potreb
industrije treba zadovoljiti z večjimi dobavami električne energije. Za-
gotavljanje zadostnih dobav električne energije zahodnim predelom
Sovjetske zveze je prioriteta tako za Gorbačova kot je bila za Brež-
njeva.
Predvideno je, da naj bi postala glavni vir dobave električne ener-
gije prav jedrska energija. Trenutno s pomočjo jedrske energije v
Sovjetski zvezi proizvajajo 23 gigavatov, kar pomeni približno 9 %
vseh potreb v ZSSR (FT 22/2/85). V obdobju 1986—90 naj bi ob-
stoječim kapacitetam dodali še 40 gigavatov (FT 20/1/86), kar bi po-
menilo, da s pomočjo jedrske energije proizvajajo 20 % vse električne
energije v državi (FTEE, februar 1986). Ce pa Sovjetska zveza želi
doseči načrtovane cilje, bo morala rešiti številne probleme pri
upravljanju in tehnologiji v svoji tovarni za gradnjo reaktorjev
Atomaš v Rostovu na Donu, v kateri je prišlo leta 1983 do velike
nezgode. Če bo uspela rešiti vse te probleme in začela reaktorje iz-
delovati serijsko, pa se bo pojavila politična zahteva po tem, da so
v tovarni Atomaš polno zasedene vse proizvodne kapacitete. Eden
od možnih načinov, kako zagotoviti polno zasedenost kapacitet, pa je
seveda prodaja v izvoz.
V	sodelovanju s češkoslovaškim podjetjem Skoda Sovjetska zveza že
sedaj izvaža reaktorje svojim partnerjem v okviru SEV-a. Češko-
40
slovaška, pa tudi Bolgarija in Madžarska bodisi že uporabljajo ali pa
gradijo sovjetske tlačnovodne reaktorje, katerih skupna moč je ozi-
roma bo 440 megavatov. V gospodarstvih s serijsko proizvodnjo obi-
čajno gradijo štiri take reaktorje na eni lokaciji, načrti za bodočo
gradnjo reaktorjev pa obstajajo že za Vzhodno Nemčijo, Poljsko,
Kubo in Romunijo. Sovjetski in češkoslovaški strokovnjaki pa že na-
črtujejo povečanje zmogljivosti s 440 MW na 1000 MW (FT 23/10/85).
Prvi kupec v okviru 1000 MW modela je Bolgarija, ki načrtuje naj-
višjo porabo jedrske energije na prebivalca na vsem svetu (FT 7/9/84).
V programu SEV-a je prišlo do nekaterih krčenj zaradi tehničnih
težav; na Češkoslovaškem, na primer, so nastali veliki problemi zato,
ker je začelo kapitala, vezanega na zamude pri gradnji jedrskih na-
prav, primanjkovati na drugih sektorjih (FT 21/2/84). Pri upraviče-
vanju nadaljnjega širjenja pridobivanja elektrike s pomočjo jedrske
energije velikokrat poudarjajo ogromno energetsko pomanjkanje, s
katerim se v zadnjih zimah srečujejo v vzhodnoevropskih deželah,
pri čemer vedno znova tudi poudarjajo pomanjkanje domačih visoko-
kakovostnih fosilnih goriv. Do leta 1990 naj bi v državah SEV-a po-
krivali 30 % potreb po električni energiji z jedrskimi reaktorji (Gdn
14/6/83), ta številka pa je danes zgolj 8 % (FT 6/9/85). To je tudi
glavno izvozno tržišče Sovjetske zveze.
Nekateri znaki pa vendarle kažejo, da sovjetski načrtovalci razmišljajo
tudi o bolj agresivnem nastopu na trgih izven SEV-a. Omenjajo več
dežel, ko gre za možne uvoznike sovjetske jedrske tehnologije, med
njimi Argentino (ki je že uvozila nekaj sovjetske težke vode), Libijo,
Pakistan in Sirijo. Še posebej preseneča možnost sovjetskega izvoza
v Pakistan, glede na napetosti, ki vladajo med obema državama zaradi
položaju v Afganistanu, zaradi tesnih vezi Zie U1 Haka, (pakistanske-
ga predsednika, op. prev.) z Združenimi državami Amerike, splošnih
sumov o tem, da Pakistan že razvija svojo atomsko bombo ob pomoči
Kitajcev, kot tudi spričo tradicionalno dobrih odnosov med ZSSR in
Indijo. Projekt je predlagal Pakistan (FT 21/12/83), vendar že samo
dejstvo, da o njem razmišljajo, nakazuje možnosti drugačnega stališča
Sovjetske zveze do svojega izvoza jedrske tehnologije.
Možnost, da si v Sovjetski zvezi resno želijo izvažati jedrsko tehno-
logijo, nakazujejo tudi nedavni koraki ZSSR, s pomočjo katerih naj
bi poskušala zadostiti zahtevam IAEA. Sovjetska zveza sicer že dolgo
število let izraža Mednarodni agenciji za jedrsko energijo svojo pod-
poro na diplomatski ravni, vendar je šele pred nedavnim povabila
strokovnjake IAEA na obisk in ogled nekaterih sovjetskih jedrskih
naprav. Tako kot ZDA in Velika Britanija, tudi Sovjetska zveza sama
izbira naprave, ki si jih ogledujejo inšpektorji Mednarodne agencije
za jedrsko energijo; pri tem sovjetska stran poudarja, da je mogoč
predvsem ogled tistih modelov reaktorjev, ki so »namenjeni izvozu«
(FT 16/10/84), torej WER tlačnovodnih reaktorjev. Ta očitna želja
po uradnem blagoslovu za reaktorje, namenjene izvozu, bi bila povsem
brez smisla, če ne bi šlo za prve korake, ki vodijo k izvozu prek
okvirov SEV-a. Ce sledimo isti logiki še naprej, je mogoče reči, da
41
dostop strokovnjakov IAEA do reaktorjev in zgolj do njih nakazuje
tudi to, da Sovjetska zveza očitno ne namerava izvažati tudi drugih,
bolj delikatnih naprav, kot so tovarne za obogatitev urana ali rege-
neracijo goriva.
Naj na kratko povzamemo: strategija, ki jo razvija Gorbačov, je
prvenstveno poskus sovjetskega vladajočega razreda reševati notranje
gospodarske probleme, in to v okviru sovhozov. Spričo tega bi Sovjet-
ska zveza lahko postala velika konkurentka zahodnih proizvajalcev na
svetovnem trgu jedrske tehnologije in tako le še povečala težave Za-
hoda zaradi prevelikih kapacitet na tem področju.
Uvozniki jedrske tehnologije
Izven držav SEV-a so dežele v razvoju glavno izvozno tržišče za
jedrsko tehnologijo. Gre za potencialno zelo dolg seznam, na katerem
so tudi Argentina, Brazilija, Kitajska, Egipt, Indija, Iran, Izrael,
Mehika, Pakistan, Južna Afrika, Južna Koreja, Taivan, Turčija in
Jugoslavija.
Značilnosti tega trga so zapletene, saj je jedrsko tehnologijo mogoče
uporabiti v več namenov. Več dežel že ima »civilne« jedrske naprave,
pri katerih je očitno, da jih nameravajo uporabiti v vojaške namene;
v mislih imamo predvsem Indijo, Pakistan, Argentino, Brazilijo,
Južno Afriko in Izrael. Vendar pa vojaške ambicije niso edini razlog,
zaradi katerega dežele v razvoju kupujejo jedrsko tehnologijo. Ce bi
poskušali razlagati vse nakupe jedrskih central s trditvijo, da gre
zgolj za dimno zaveso, za katero poskušajo skriti jedrsko bombo, bi
namesto razredne analize začeli uporabljati pravzaprav teorijo o zaroti.
Veliki investicijski projekti, kot npr. jedrske elektrarne, lahko služijo
kot odlična osnova za povezovanje posameznih razredov v deželah v
razvoju. Projekti te vrste so privlačni tako za domači kapital kot tudi
za multinacionalne družbe, saj predstavljajo mehanizem, s pomočjo
katerega multinacionalne družbe, v vlogi privatnih izvajalcev, pre-
usmerijo v svoje roke ogromne vsote denarja, ki si ga države spo-
sojajo na mednarodnem trgu (Tanzer & Zorn, 1985, str. 88—91).
Predstavljajo se kot simboli nacionalnega ugleda in modernizacije in
v taki preobleki trkajo na srca nacionalistično usmerjenih politikov.
Prikupiti se poskušajo tudi načrtovalcem in predstavnikom indu-
strije, pri čemer poudarjajo moč široko zasnovane dobave električne
energije, ki je predpogoj za pravi gospodarski razvoj. Spogledujejo se
z znanstveniki, inženirji in birokrati, tako da opravičujejo željo teh
struktur po ustanavljanju obsežnih raziskovalnih in razvojnih inšti-
tutov, v katerih je zagotovljena dobro plačana kariera celi vrsti ljudi.
Veliki tovrstni investicijski projekti pa so privlačni tudi za vojsko,
saj ustvarjajo osnove za jedrsko industrijo, ki v končni fazi zna od-
preti tudi možnosti za razvoj jedrskega orožja. Ne potrebujemo no-
bene teorije o zaroti, da bi našli odgovor na vprašanje, zakaj dežele
v razvoju še vedno kupujejo jedrske centrale.
42
Med deželami v razvoju, ki imajo danes svoje jedrske načrte, je treba
omeniti Kitajsko, Egipt, Južno Korejo, Taivan, Turčijo in Jugoslavijo.
Ne bi mogli reči, da katerakoli od njih uporablja jedrske elektrarne
zgolj kot dimno zaveso, ki naj bi zakrila jedrsko bombo; Kitajska
atomsko bombo že ima. V vseh teh državah skupine, ki so na oblasti,
poskušajo razvijati jedrsko energijo predvsem zaradi proizvodnje elek-
trične energije, potrebne za gospodarski razvoj. Poleg tega so se sedaj
vse znašle na »trgu kupcev«. Ogromna predimenzioniranost na Za-
hodu, skupaj s potencialnim izvoznim prodorom Sovjetske zveze in
možnimi nizkimi cenami fosilnih goriv v bližnji prihodnosti, omogoča
kupcem jedrske energije izkoristiti čas za premislek, »izigravati« iz-
voznike med seboj in uporabljati nepopustljivost pri pogajanjih o
nakupu. Takšna trda in nepopustljiva pogajanja pa se kažejo v šte-
vilnih oblikah.
Najbolj pomembno je to, da opisane nove okoliščine bistveno vplivaj(
na finančne vidike poslovnih pogajanj o nakupu jedrske tehnologije
Seveda je nakup jedrskega reaktorja nujno povezan z ogromnimi
stroški, izkušnje iz preteklosti pa povsod po svetu kažejo, da so pre-
koračitve prvih predračunov ob zaključku projekta običajno zelo
velike. Prvotna cena Westinghousove jedrske elektrarne na Filipinih
je bila 1,1 milijard ameriških dolarjev; ko so elektrarno zgradili, so
se stroški povečali na dve milijardi ameriških dolarjev (FT 31/1/85).
Marcoso va vlada je bila prisiljena na Zahodu prositi za nova posojila
zgolj zato, da bi plačala obresti na prvotno posojilo (FT 12/7/84).
Podobna je bila situacija v Braziliji: veliki upi iz leta 1975 so se
razblinili v letu 1984. V svojo prvotno pogodbo s KWU je Brazilija
nameravala vključiti nakup osmih reaktorjev, kot tudi naprav za obo-
gatitev urana, izdelovanje goriva in njegovo regeneracijo. Do leta
1984 se je število reaktorjev skrčilo na dva, od katerih je prvi začel
delovati s sedemletno zamudo. Brazilska jedrska družba Nuclebras
mora plačati račune v vrednosti šest milijard ameriških dolarjev, nje-
na zadolženost pa je bila tolikšna, da ni ostalo nič sredstev za nadalje-
vanje prvotnega programa (FT 19/9/84).
Novi kupci jedrske tehnologije se dobro zavedajo takih izkušenj,
vendar uporabljajo različne strategije, da bi se izognili ponovnim
podobnim težavam. Kitajska, Egipt, Turčija in Južna Koreja, na pri-
mer, so sredi dolgotrajnih pogajanj o nakupu jedrskih elektrarn.
Videti je, da je Kitajska že sklenila sporazum s francosko firmo Fra-
matome in v sodelovanju z GEC iz Velike Britanije o gradnji 1970-
megavatne jedrske elektrarne pri zalivu Daya v mestu Guangdong;
slišati je, da je Kitajski pri tem uspelo ceno znižati za 20 % (FTEE,
februar 1986), potem ko je skorajda že odpovedala posel. Krhke po-
zicije družb Framatome in GEC postanejo še bolj očitne, če poznamo
nedavno kitajsko odločitev, da odloži gradnjo jedrske elektrarne v
mestu Sunan, čeprav so bili pri KWU že skoraj prepričani, da bodo
dobili zanjo naročilo. Povsem mogoče je, da je KWU izgubil posel
zato, ker ni bil pripravljen skleniti širokega sporazuma, ki bi vklju-
43
čeval tudi nakup kitajskega urana in dolgoročno skladiščenje zahodno-
nemških radioaktivnih odpadkov na Kitajskem. Kitajci so torej v
polni meri izkoristili prednosti, ki jim jih nudijo okoliščine na med-
mednarodnem trgu, pri tem uspeli znižati ceno projektov in vztrajati
pri svoji zahtevi, da je sodelovanje s KWU mogoče le na osnovi ši-
rokega trgovinskega aranžmaja.
Egipt je naslednji primer, ki ilustrira pomen finančnega paketa. Vse
od začetka osemdesetih let tega stoletja že razpisuje mednarodne na-
tečaje za svoj prvi jedrski reaktor, med glavnimi tekmeci pa najdemo
Framatome, Westinghouse in KWU. Julija 1984 je bila francoska po-
nudba očitno najustreznejša, saj je bila njena osnova skupno fran-
cosko-italijansko posojilo (FT 10/7/84), istočasno pa niti Westinghouse
niti KWU nista bila sposobna ponuditi podobnega paketa. Decembra
1984 pa se je ameriška izvozno-uvozna banka odločila podpreti West-
inghousovo ponudbo (FT 28/12/84), ki ji je kmalu sledila tudi agencija
Hermes in ponudila svoj paket v podporo družbe KWU (FT 15/2/85).
Ob koncu leta 1985 je vladalo prepričanje, da ima KWU največ
možnosti za ta posel (FT 18/10/85). Ves čas so bili v ospredju opisane-
ga procesa finančni vidiki in ne tehnologija.
Najbolj ekstremni primer za vpliv, ki ga ima finančna stran pri opi-
sani vrsti poslov, je gotovo Turčija, ki jo tare ogromna zadolženost v
tujini. Turčija že več let razpisuje mednarodne natečaje za gradnjo
svoje prve jedrske centrale ob obalah Sredozemlja v mestu Akkuyu.
Od leta 1984 se za posel v glavnem potegujeta KWU in AECL. Sep-
tembra 1984 je turška vlada sklenila, da želi svoj jedrski projekt raz-
vijati na povsem novih osnovah, pri čemer gre za stališča bolj desno
usmerjenega ministrskega predsednika Ozala. Novi ministrski pred-
sednik se loteva tega načrta, kot da gre za investicijo tujega kapitala
v Turčiji in ne za uvozni posel, zasnovan na zagotovilih za izvozni
kredit, ki ga bo nekoč treba odplačati z obrestmi vred. Dobavitelj
bi tako postavil jedrsko elektrarno in z njo upravljal naslednjih pet-
najst let na povsem komercialnih principih ter tako poplačal investi-
rani kapital s prodajo električne energije (FT 20/9/84). KWU predla-
gani aranžma ni bil niti najmanj všeč in videti je, da je posel dobila
družba AECL, in to v sodelovanju z britansko firmo NEI (FT 4/11/85).
V tem primeru gre za povsem nove koncepte, ki naj bi veljali za trg
z jedrsko tehnologijo.
Do sedaj je strateška narava jedrske tehnologije pomenila, da želijo
kupci take tehnologije dobiti dostop do neposrednega nadzora nad
svojimi jedrskimi napravami. Turčija pa razvija povsem nov, po-
vsem komercialen pristop in pri tem v celoti izrablja svetovno pre-
dimenzioniranost proizvodnih kapacitet za jedrsko tehnologijo, da bi
se na ta način izognila finančnemu bremenu, ki ga prinaša jedrska
energija. Hkrati pa prevzema novo vrsto tveganja, saj daje dobave
električne energije neposredno v roke tujemu kapitalu multinacional-
nega izvora. Ne smemo biti torej presenečeni, če se bodo v bodoče
44
med AECL, turško vlado in turškimi odjemalci pojavili nesporazumi
glede cene električne energije ali pogojev za njeno dobavo.
Južna Koreja je pravo nasprotje turškega primera. Ima širok jedrski
program, v veliki meri zasnovan na Westinghousovih reaktorjih, ki
pa vključuje tudi opremo AECL in Framatome. Tako kot Turčija,
se tudi južnokorejska vlada dobro zaveda trenutne predimenzionira-
nosti kapacitet za proizvodnjo jedrske tehnologije in svoje pogajal-
ske moči, ki izhaja iz takih okoliščin. Njena strategija pa vztraja pri
transfer j u tehnologije, ki bi moral biti glavna sestavina vseh bodočih
jedrskih poslov. Pri naslednjih jedrskih centralah v Južni Koreji bo
glavni nosilec posla družba Korea Heavy Industries, tuji dobavitelji
pa bodo imeli zgolj vlogo izvajalcev (FT 7/11/85). Južna Koreja upa,
da bo tako razvila domačo bazo za gradnjo jedrskih reaktorjev, pri
čemer verjetno računa na to, da bo v devetdestih letih tega stoletja
lahko sama izvažala reaktorje in z nizkimi cenami izrinila ostale tek-
mece s tega trga, kar ji je že uspelo v ladjedelništvu.
Na koncu pa omenimo še Jugoslavijo, ki bi lahko postala prvi primer
neposredne konkurence med Sovjetsko zvezo in kapitalističnimi pod-
jetji. Ima že Westinghousov tlačno vodni reaktor, vlada pa sedaj
načrtuje drugi 1000-megavatni reaktor na Hrvaškem. Ponudbe so
predložile vse glavne dobaviteljice jedrske tehnologije in celo neka-
tera podjetja iz Argentine in Italije (FTEE, marec 1986), vendar je
ZSSR v najugodnejšem položaju. Prvič, čeprav Jugoslavija ni polno-
pravna članica SEV-a, prispeva jedrski program držav članic SEV-a
uparjalnike in nekatere druge sklope (FT 30/12/81) in vlada ne bo
hotela ogrožati take povezave. Drugič, jugoslovanska vlada ne želi
povečati svojega dolga na Zahodu, ki znaša 19 milijard ameriških
dolarjev, še z novimi nakupi v kapitalističnih državah. In končno, nje-
ni načrti za 1000-MW reaktor se povsem skladajo s sovjetskimi
načrti o izvozu 1000-MW WER tlačnovodnih reaktorjev v bližnji pri-
hodnosti. To pomeni,, da je pogodba že podpisana. Jugoslovanska vla-
da se sooča s problemom, ki ga nimajo na Kitajskem, v Egiptu, Tur-
čiji ali Južni Koreji — dobro obveščeno in naraščajoče gibanje proti
jedrski energiji.
Teh nekaj primerov osvetljuje določene pomembne tendence na trgu
z jedrskimi reaktorji. Osrednji vidik je dejstvo, da kljub padanju cen
nafte in problemom zadolženosti še vedno obstaja v deželah v raz-
voju trg za jedrsko energijo, saj je v njih mogoče zgraditi močna in
vplivna zavezništva med razredi v okviru takih projektov. Morda ta
trg ni dovolj velik, da bi zaposloval obstoječe proizvodne kapacitete
v razvitih industrializiranih državah, vendar je tu in bo obstajal tudi
v bodoče. Pravzaprav tržišče za jedrsko tehnologijo celo narašča
spričo trenutnega stanja v jedrski industriji; težave, povezane s
prevelikimi proizvodnimi kapacitetami na Zahodu in potencialna
želja po sovjetskem izvozu ustvarjajo »trg kupcev« v deželah v raz-
voju ter omogočajo domačim vladajočim skupinam oz. razredom pri
pogajanjih z dobavitelji določeno mero svobode in nekaj manevrske-
ga prostora.
45
Kaj bi bilo treba storiti?
Povsod po svetu je protijedrska opozicija prevzela značilno obliko lo-
kalnih manifestacij na lokacijah jedrskih naprav, njen glavni mo-
tiv pa je strah pred sevanjem in radioaktivnim onesnaženjem. Spri-
čo tega je velikokrat uspela mobilizirati ljudi, ki bi jih nekateri mark-
sisti utegnili označiti z besedo »reakcionarni«, bodisi da gre za manjše
kmete, študente ali mlade strokovnjake, ki so se pridružili »ekološki«
ali »protiindustrijski« ideologiji. Pojavi se torej naslednje vprašanje:
zakaj naj bi marksisti nasprotovali jedrski energiji?
V	preteklosti so številni marksisti podpirali koncept jedrske energije;
za mnoge med njimi je šlo za področje, ki služi kot primer tehnološ-
škega napredka in nadaljnjega razvoja proizvajalnih sil. Pri tem gre
za mnoge med njimi je šlo za področje, ki služi kot primer tehnolo-
V	tehničnih okvirih, njihov »razvoj« pa je mogoče meriti na podlagi
kvantitativnih rezultatov. Vendar ima to nekritično malikovanje ob
oltarju »tehnološkega napredka« malo skupnega z Marxovo analizo
družbenega razvoja. Stroji so gotovo ključni element proizvajalnih
sil, vendar ne edini ali celo najpomembnejši element. Marx je povsem
jasno poudaril, da je delavski razred sam »največja proizvajalna sila
med vsemi sredstvi za proizvodnjo« (Marx, 1847, str. 167).
Nikakor pa ni delavskemu razredu pripisoval mistične moči: »Zgolj
delo ni vir vsega bogastva. Narava je prav tako vir uporabne vred-
nosti ...« (Marx/Engels, 1968, str. 315).
V	svojem razumevanju proizvajalnih sil je torej Marx priznaval
človekovemu delu osrednje mesto, v sodobnem času pa to delo pred-
stavlja delavski razred; spoznal pa je tudi bistveni pomen naravnega
okolja. Na tej osnovi začenjamo drugače razumevati »razvoj proiz-
vajalnih sil«. Namesto da bi ta »razvoj« ocenjevali s povsem tehniški-
mi ali kvantitativnimi kriteriji, spoznavamo, da gre pri tem tudi za
kvalitativno plat. Vključevati mora tudi postopno povečevanje neod-
visnosti delavskega razreda, njegove samoorganiziranosti in demo-
kratičnega vpliva v družbi, da bi delavski razred lahko izkoristil svoj
proizvodni potencial. Vključevati pa mora tudi neprestano skrb za
zaščito naravnega okolja in ekosistemov, na katerih je zasnovano vse
proizvodno dejanje človeka. Seveda je mogoč »razvoj«, ki povsem
zanemarja opisane prioritete; s takim razvojem se celo že tudi so-
očamo. Z marksističnega stališča pa je to patološki pojav: pri njem ne
gre za ustvarjanje, temveč za uničevanje osnov socializma.
Jedrska energija je le del take patološke oblike razvoja, saj spodkopa-
va ali zgolj sebi lasti sposobnost organiziranja delavskega razreda,
ogroža demokracijo, zlorabljajo jo državne agencije in organi, ko
poskušajo opravičiti celo vrsto samovoljnih dejanj, ter povzroča šte-
vilne nevarnosti radioaktivnega ogrožanja človekovega življenja in
naravnega okolja. Marksisti bi se morali med seboj trdno in jasno
povezati v proti jedrskem gibanju.
46
Nasprotovanje jedrski energiji seveda nujno poraja številna druga
družbena in politična vprašanja. Na primer: povsod po svetu je je-
drska industrija zelo skrivnostna glede svojih področij dela, učinko-
vita opozicija pa je možna zgolj takrat, ko je mogoč tudi dostop do in-
formacij. Svoboda informiranja, svoboda mišljenja, svoboda neodvis-
nega organiziranja in protesta proti uradni politiki so torej bistvene,
če naj bi uspešno oporekali jedrski politiki. Ko govorimo o teh svo-
boščinah, jih ne moremo enostavno odpraviti, češ da gre za »buržo-
azno demokracijo«. Prav nasprotno, so del potrebne državljanske in
politične osnove socializma.
Protijedrska dejavnost mora biti zasnovana tudi na jasnem pozna-
vanju notranje dinamike v jedrski industriji. Ugotovili smo že, da je
mogoče dele te industrije — predvsem gradnjo reaktorjev — relativ-
no komercializirati ter da lahko postanejo predmet pritiska akumula-
cije kapitala, medtem pa imajo nadzor nad drugimi deli te industrije
državni organi in agencije, kar pomeni, da je ta del jedrske indu-
strije izpostavljen političnim, birokratskim in vojaškim vplivom. Pro-
tijedrsko gibanje mora dobro poznati opisane razlike, kot tudi igrice,
ki potekajo na relaciji kapitalistične-državne institucije. Na primer:
glede na velik pomen finančnega vidika jedrskega izvoza lahko pro-
tijedrsko gibanje v državah z razvitim kapitalizmom izvaja politični
pritisk na svojo vlado ter ji prepreči izdati jedrskim podjetjem zago-
tovilo za njihova izvozna posojila.
To nas pripelje do vprašanja internacionalizma. Marksisti morajo
opravljati svoje naloge v okviru svoje lastne dežele; analizirati mora-
jo razredno politiko na področju jedrske tehnologije, podpirati proti-
jedrske iniciative, spodbujati razpravo o najširših demokratičnih vpra-
šanjih, ki se pojavijo znotraj jedrskih razprav, in pomagati pri utrje-
vanju vezi med protijedrskim in delavskim gibanjem. Vendar je tudi
mednarodna komponenta bistvenega pomena.
V tem prispevku smo se osredotočili na razvoj, značilen za svetovno
jedrsko tržišče, ter identificirali celo mrežo novih oblik mednarod-
nega povezovanja in sodelovanja med jedrskimi podjetji in državnimi
organi ali agencijami. Še naprej pa se mora internacionalizirati tudi
protijedrsko gibanje ter pri tem poskušati odslikovati mednarodno
povezanost industrije jedrske tehnologije. Na tem področju morajo
marksisti opraviti veliko dela, pri čemer uporabljajo analitične me-
tode, s pomočjo katerih je mogoče dobiti dober vpogled v notranje
značilnosti opisanih mednarodnih povezav in sodelovanja.
Evropa je bistveno prizorišče opisanih dejavnosti — morda najbolj
bistveno in pomembno od vseh. V Evropi, tako Zahodni kot tudi v ev-
ropskem delu Sovjetske zveze, se jedrska energija širi hitreje kot
kjerkoli drugje. Velik del jedrskih naprav in industrije za jedrsko
tehnologijo, kot tudi večina izvoznikov na tem področju, je lociranih
v Evropi. Naš kontinent je postal osrednje območje svetovne jedrske
ekspanzije. Hkrati pa je Evropa zibelka nekaterih najstarejših in naj-
47
močnejših delavskih, socialističnih in demokratičnih gibanj na vsem
svetu. Učinkovito sodelovanje pri protijedrskem gibanju v Evropi ni
enostavno, vendar je naša analiza pokazala, da je več kot nujno.
Les Levidow, Velika Britanija
Govoriti nameravam o jedrski varnosti v najširšem pomenu besede.
Običajno problem jedrske varnosti predstavljajo kot nevarnost napada
s strani hudobnih vsiljivcev, ki jih imenujejo teroristi, ki želijo po-
vzročiti škodo ali groziti s škodo, da bi ustregli njihovim določenim
zahtevam, ali ki poskušajo ukrasti radioaktivni material v te namene.
Poskušal bom dokazati, da je prava vrednost in pomen tako imeno-
vanih varnostnih ukrepov v tem, da zaščitijo tiste, ki upravljajo z jedr-
sko energijo, da ščitijo jedrske sile pred učinkovito kritiko lastnih
delavcev in javnosti. Da bi to dosegle, vodilne strukture na področju
jedrske tehnologije uporabljajo sredstva, ki pomenijo kršitev sindi-
kalnih pravic in državljanskih svoboščin, o katerih danes mislimo, da
so same po sebi razumljive. Kršitve te vrste seveda niso pravi odkloni
od tega, kar naj bi bilo običajno; vodijo pa lahko do bolj splošnega
procesa širjenja nadzora nad delavci in javnostjo, bolj posplošenega
procesa, katerega cilj je ustvariti mnenje, da se opozicija poslužuje
kriminalnih dejanj in uvajanja vseobsežnejših t. i. izjemnih ukrepov.
V svoji knjigi The Nuclear States Robert Young trdi: »Ukrepe te
vrste opravičujejo s trditvijo, da ne gre za začasne ukrepe, potrebne
zaradi izjemnega stanja, temveč za zagotavljanje uspešne zaščite ogro-
ženega osrednjega energetskega vira, ki naj bi bil nenadomestljiv.«
Jedrska industrija pomeni izrazito izredno stanje, ki ga opravičuje
izrazit pritisk. Dodal pa bi še to, da je z jedrskim programom po-
vezana nevarnost zunanjega terorizma.
Jedrska varnost pomeni tudi absolutno gotovost o notranjem tero-
rizmu, »menežerskem« terorizmu tistih, ki upravljajo z jedrsko tehno-
logijo. Še več, tak notranji terorizem se poraja iz protislovij jedrske
energije kot kapitalističnega delovnega procesa, procesa, ki ga po-
sreduje tehnologija, torej utelešenje kapitalističnih družbenih odno-
sov. Tako kot vse ostale sodobne tehnologije, tudi jedrska vsebuje
značilnosti takih sil. Njihova nepopolnost pa zahteva, da jim dodamo
še izredna pooblastila, ki so dodeljena policijskim organom. V določeni
meri jedrska varnost nudi zgolj zatočišče večjim silam in pooblasti-
lom, ki jih zahodne kapitalistične države želijo vsiliti svojemu prebi-
valstvu. Gre pa tudi za drage neprijetne zadeve in potrebe, ki izha-
jajo iz jedrske tehnologije. Potrebi po uvajanju dodatnih policijskih
pooblastil se ni enostavno izogniti, kadar prenašamo tehnologijo jedr-
ske energije na druge dežele, ne glede na njihov družbeni sistem.
Sedaj vam želim našteti nekaj več podrobnosti o jedrski energiji kot
delovnem procesu. Začel bom z besedami direktorja programa za
jedrsko varnost iz Los Alamosa, ZDA, ki je izjavil: »V jedrskih
48
institucijah moramo sodelavcem, ki niso ljudje, prepustiti čim več
dela. Gre torej za stroje, ki niso le bolj zanesljivi, temveč tudi bolj
poceni.« Rekel je tudi tole: »Sodelavci, ki niso ljudje, so bolj zanesljivi
in cenejši od sodelavcev-ljudi, od človeka delavca.« Vendar trdim, da
s pomočjo avtomatizacije in robotizacije ne moremo odstraniti člo-
veškega dejavnika. Dovolite, da v podporo tej trditvi, navedem nekaj
primerov.
Prvič je treba vedeti, da nekaj najbolj ekstremnih primerov zgoraj
opisanih implikacij izhaja iz povezanosti z vojaškimi cilji, kar še
posebej velja za področje ponovne predelave izrabljenega goriva, kot
tudi za regeneracijo in prevoz plutonija. Vendar na tem mestu ne
nameravam bolj na široko razpravljati o tem vidiku; namesto tega
se bom osredotočil na primer iz običajnega obratovanja jedrske elek-
trarne. Drugače povedano, vzel bom primer iz rutinskega delovanja
na področju jedrske energije, ki se nanaša na katerokoli državo, tudi
Jugoslavijo. Načrtovanje in razvijanje jedrske tehnologije stremi k
podjarmljanju živega dela, celo njegovi odstranitvi. Običajno pa se
vendar pokaže, da načrti te vrste precenjujejo sistem, kot da gre za
nekaj popolnega; na ta način načrti, na drugi strani, podcenjujejo
potrebo po človekovem dejanju, po kvalificiranih delavcih, po izobra-
ževanju. Tak pretirano vase zavarovani načrt torej povečuje možnosti
t. i. človeške napake in veča možnost uvajanja še strožjih varnostnih
ukrepov. Varnostni ukrepi, namenjeni zaščiti delavcev pred radio-
aktivnim sevanjem, služijo svojemu namenu na način, s pomočjo ka-
terega so zaščitene tudi vodilne strukture pred kolektivno močjo de-
lavcev. Uporaba zaščitnih oblačil, na primer, pomeni tudi slabšo vid-
nost, slabši sluh, delavci med seboj lahko komunicirajo zgolj s po-
močjo znakov, jezika simbolov. Delavci se spričo tega čutijo osamele
in vsak posamezni delavec postane obremenjen s svojo osebno odgo-
vornostjo; da bi se izognil neprevidnemu ravnanju, pridno sledi na-
vodilom, ki jih je prejel.
Takšna odvisnost od znanja posebne vrste, ki prihaja od zgoraj, je
nekaj, kar ni omejeno le na jedrsko industrijo; gre za težnjo, ki je
značilna za vsako vrsto kapitalistične tehnologije. V jedrski industriji
pa se odvisnost te vrste še povečuje zaradi dejstva, da postaneta dve
ali tri oblike delavskega odpora, samomorilske. Izigravanje predpisov
o radiacijskih dozah, izogibanje naključnim preverjanjem prevelike
doze radiaci j e ali enostavno opravljanje popravil na bolj »domač«
način, vse to bistveno povečuje nevarnost izpostavljanja sevanju, kar
velja tako za posameznega delavca v jedrski tovarni, kot tudi za
prebivalstvo v celoti. Spričo tega jedrska tehnologija teži k temu, da
si podredi živo delo tako, da posamezne naloge razstavi v majhna
rutinska opravila, ki jih vodilne strukture zlahka nadzirajo. V dolo-
čeni meri je opisana drobitev poslov potrebna že zaradi nevarnosti,
ki so povezane z jedrsko tehnologijo. V ekstremnih situacijah so
pregledi, vzdrževalna dela in popravila povezana s tako veliko iz-
postavitvijo delavcev, da noben delavec ne more ostati v vročem ob-
49
močju, tj. območju visoke stopnje radiacije, dalj časa. Vsak delavec
torej lahko opravi le majhen delec naloge.
Posledice opisane situacije pa so naslednje: več kot sto različnih
delavcev je bilo nekoč potrebno za popravilo francoske jedrske elek-
trarne, saj so se na delu menjavali. V ZDA se je pri popravilu jedrske
elektrarne izmenjalo več kot sedemsto delavcev, vsi so bili povsem
ločeni med seboj. Očitno je, da si pri takem delovnem procesu ne
moremo predstavljati kakšnega posebnega zadovoljstva spričo oprav-
ljenega dela, ki naj bi vzpodbujalo delavce; na ta način pa se tudi
izniči kolektivna moč delavstva. Poleg tega težnja po drobljenju dela
odraža klasično delitev med umskim in ročnim delom; jedrski na-
črtovalci si prizadevajo postati utelešenje inteligence in tehnologije.
Tak razpored pa poraja nerešljivo nasprotje.
Po nesreči na otoku Treh milj blizu Harrisburga v ZDA, so odgovorni
organi za jedrsko tehnologijo nesrečo pripisali t. i. napaki delavca.
Poročila Uradne jedrske komisije (NRC) so delavčev problem opisala
z naslednjimi besedami: »Soočeni z dva tisoč opozorili za nevarnost
in izjemno številnimi situacijami, za reševanje katerih niso bili izur-
jeni, so delavci na otoku Treh milj s svojimi dejavnostmi nenamerno
še bolj zapletli celotno situacijo. Z drugimi besedami povedano, deja-
nja delavcev, ki so težila k reševanju posledic nesreče, so nezgodo le
še poslabšala.« Po mojem mnenju je v resnici šlo za naslednja vpra-
šanja: Kako je bila sploh mogoča napaka te vrste? So bile posledice
res skoraj katastrofalne? Zakaj se je bilo staljeni sredici mogoče
izogniti bolj po sreči kot sposobnostih? Vodilne strukture v jedrski
industriji pa seveda ne postavljajo teh in podobnih vprašanj. Na
podlagi nesreč se učijo zgolj tako, da se vprašajo; kako bi bilo mogoče
še izboljšati varnost tehnologije; to pa zanje pomeni nadaljnje zo-
ževanje prostora, v okviru katerega smejo delavci odločati o svojem
delu. V Veliki Britaniji, na primer, je jedrska elektrarna komentirala
poročila NRC tako, da si je čestitala spričo dejstva, da je britanska
jedrska industrija precej manj odvisna od dejanj delavcev; čestitala
pa si je tudi zato, ker je že takrat izdelovala načrte o še večjem
nadzoru nad delavčevimi dejanji.
V tem primeru je bil pomen izjave povsem jasen in očiten; vodstvene
strukture na področju jedrske tehnologije torej domnevajo, da se
nesreče dogajajo na tistem področju, ki je še ostalo predmet delavčeve
odločitve. Za te strukture je varnost vprašanje zaščite tehnologije
pred t. i. človeško napako, kar je možno z zoževanjem omenjenega
prostora. Čeprav so o tem morda prepričani, pa načrtovalci vendarle
ne morejo zmanjšati tega prostora. Vse bolj izpopolnjena tehnologija
namreč s seboj prinaša tudi spremembe v vrstah potrebnih odločitev.
Vodilne strukture se torej na podlagi nesreč skušajo učiti le z vpra-
šanjem, kako narediti tehnologijo še bolj varno, pri čemer preverjajo
varnost delovnega procesa samega, kot da gre za samostojno tehno-
logijo. Trditi si upam, da so tako možnosti človekove napake in njene
posledice že vgrajene v tehnološko delitev človekovega dela, ki pa je
50
usmerjena na to, da oropa delavca vsake možnosti nadzora. Prepričan,
da napreduje v smeri bolj varne tehnologije, jedrski kapital le še
povečuje pri delavcih občutek nemoči in nezadovoljstva, ki lahko
bistveno prispeva k nastanku nesreče.
Kapital je sposoben obvladati notranja protislovja med varnostjo in
nadzorom vodstvenih delavcev zgolj tako, da ta nasprotja še povečuje
s tem, da svoje delavce spreminja v abstraktno delovno moč, ki je vse
manj sposobna ali voljna razumeti, kako se je mogoče nesrečam izog-
niti. Poleg vsega pa postane za vsakogar v tem procesu nevarna stavka
ali podobno dejanje, ki je tako povsem neučinkovito sredstvo. V krat-
kem roku in le za nekaj ur ni mogoče ustaviti kemičnih procesov, ki
potekajo znotraj jedrske elektrarne, ne da bi se pri tem izpostavljali
nevarnosti katastrofe. Med stavko v francoski jedrski elektrarni je,
na primer, vodstvo elektrarne uporabilo varnostne dokaze za to, da
je stavkajoče prepričalo, kako pomembno je neprekinjeno delovanje
objekta ob skorajda običajni ravni proizvodnje električne energije.
Stavka je bila torej povsem brez učinka.
Med stavko delavcev v Windscalu v Veliki Britaniji leta 1977, je vlada
posredovala s pomočjo vojske; poslala jo je na območje jedrske elek-
trarne ter grozila, da bodo vojaki preprečili stavko, ki pa se je
kmalu potem tudi končala. Tako kot to velja za vse druge vrste
kapitalističnih tehnologij, se mi zdi, da se tudi na področju jedrske
tehnologije ni mogoče izogniti konfliktu med varnostjo in nadzorom
vodstvenih struktur. Pri jedrski tehnologiji pa to pomeni »menežer-
ski« terorizem, kateremu je izpostavljeno vse delavstvo, zaposleno na
tem področju. Vodilne strukture znanstvene sfere so izraza »-soft-
ware« in »hardware« nadomestile z »lifeware«, ki označuje potrebno
delovno silo. Delitev delovnih nalog na posamezna majhna rutinska
dela morda res olajšuje vodilnim v elektrarni popolni nadzor nad
situacijo, vendar pa je za izvajanje takega nadzora potrebno skrbno
opazovanje delavcev, da bi odkrili znake nestabilnosti, neposlušnosti
ali neprevidnosti, kot tudi odklanjanja avtoritete nadrejenih. Lahko
ta industrija najde poslušne delavce?
Oglejmo si nemško študijo, ki je raziskovala človekove funkcije pri
delu v jedrski elektrarni. V njej so se avtorji spraševali o tem, katera
objektivna merila bi bilo mogoče določiti za ljudi, zaposlene v jedr-
skih elektrarnah. Namen študije je bila izdelava objektivnih testov
za ugotavljanje značaja posameznika. Pri opisu potrebnih osebnostnih
značilnosti je bilo zelo poudarjeno načelo, da so potrebni delavci, ki
ne bi podlegli paniki v primeru nesreče in ki imajo potrebno telesno
ter umsko kondicijo. Ko si jih človek bolje ogleda, ugotovi, da gre v
bistvu za merila, po katerih naj bi bili izbrani delavci ljudje s po-
vsem konformističnim obnašanjem in mnenji. Omenjena nemška štu-
dija tudi trdi, da obstajajo določene kategorije ljudi, ki so sumljive,
na primer: tujci, člani levičarskih organizacij, diplomanti univerze,
ki so bili pod vplivom marksizma, homoseksualci, neporočeni in ločeni,
kot tudi vse ostale kategorije ljudi, ki ogrožajo civilizacijo, kot jo mi
razumemo.
51
V britanski jedrski industriji še pred zaposlitvijo nadzorujejo in pre-
verjajo vse člane strokovnega osebja; ta proces vključuje tudi strogo
ocenjevanje njihovega osebnega življenja, kot tudi političnega pre-
pričanja in združevanja. V Veliki Britaniji celo vlada podpira nadzor
nad delavci, ki so zaposleni v jedrski industriji, s sredstvi kot so
ovaduhi, izsiljevalci, prisluškovanje telefonskim pogovorom, prever-
janje bančnih računov in odpiranje pošte. To še posebej velja za
delavce, ki vzpostavljajo »nezaželene stike«. Vse to piše v uradnih
poročilih britanske vlade. Med preiskavami v Windscaleu leta 1977
je prišlo med drugim tudi na dan, da so vse te stvari dejansko tudi
počenjali; še posebej so nadzorovali sindikalne dejavnosti in kritiko,
ki je morda prišla iz ust posameznikov, zaposlenih v jedrski indu-
striji. Verjetno veste, da večina pripadnikov policije v Veliki Britaniji
ne nosi orožja, vendar je v državi tajna oborožena skupina 5000 pri-
padnikov posebne jedrske policije. Posebni zakon prepoveduje celo
javne razprave o pravici pripadnikov jedrske policije, da uporabijo
orožje; isti zakon pa so večkrat uporabili tudi za to, da so novinarjem
preprečili poročanje o napakah v britanskih jedrskih elektrarnah.
Ko je vse to prišlo na dan, je vladin oddelek za zaščito okolja po-
skušal pomiriti javnost s trditvami, da uporabljajo opisane ukrepe
nadzora zgolj pri tistih posameznikih in organizacijah, ki naj bi bile
prevratniške, nasilne ali kako drugače nezakonite. Seveda najdemo
v opisanem konceptu t. i. prevratništva obe plati medalje; v praksi
to pomeni, da je mogoče vsakogar, ki se poslužuje protijedrskih akcij
in kritike, označiti s prevratnikom in z njim temu ustrezno tudi po-
stopati.
Oglejmo si stanje v Združenih državah Amerike. Komisija za jedrska
vprašanja (NRC) ima pooblastila za to, da izvaja posebne nadzorne
programe nad privatnimi podjetji in njihovimi zaposlenimi, ki imajo
dostop do določenih jedrskih materialov. Članek v reviji za jedrsko
tehnologijo je Komisiji za jedrska vprašanja postavil naslednje vpra-
šanje: kako se ugotavlja potencialna nestabilnost človeka, ki je zapo-
slen v tej industriji, ne da bi bile pri tem kršene njegove državljanske
pravice? Trdim, da ni mogoče izvajati ustreznega nadzora nad po-
sameznikom, ne da bi pri tem kršili njegove državljanske pravice.
Nadzor te vrste ni vedno nujno povezan tudi s prisilo; ljudi najprej
poskušajo prepričati, da prostovoljno sprejmejo tako nadzorstvo. Pri
tem pritiskajo na ljudi, zahtevajoč poslušnost avtoriteti vodilnih v
podjetju; na ta način postanejo delavci podvrženi vojaški disciplini,
svoje dvome pa morajo povsem utišati. Vidite torej, da je vsaka
kritika znak nestabilnosti! Javna kritika pa je znak nezvestobe, celo
izdaje!
Recimo, da se določena vodilna struktura v jedrski industriji poslu-
žuje poljubne avtoritete, pritiska in celo laži, še posebej glede vpra-
šanja varnosti; v tem primeru je zanjo najbolj nevarna kritika pravih
strokovnjakov, zaposlenih v jedrski industriji, ki seveda stvari po-
znajo tudi najbolje. Ljudje te vrste morajo biti tiho in pri tem se
vodstvene strukture poslužujejo različnih sredstev. Običajno jim dajo
52
vedeti, da postavljanje neprijetnih vprašanj ogroža njihova lastna
delovna mesta. Včasih posameznike, ki so postavili taka vprašanja,
premestijo na druga delovna mesta v industriji tako, da niso več na
noben način v stiku s problemi, o katerih so spraševali. Ne redko pa
tudi izgubijo delovno mesto. Ce bi sam želel javnost opozoriti na
dvome takih ljudi, bi moral pred tem za dovoljenje prositi vodilne
ljudi te industrije; v nekaterih primerih pa se jedrska industrija po-
služuje tudi sredstev za preprečevanje poskusov združevanja.
Nekaterih metod, opisanih do sedaj, se seveda poslužujejo tudi pri
boju proti kritiki, ki izhaja izven krogov jedrske industrije same, in
ne le proti svojim lastnim delavcem. Minister za notranje zadeve
Zvezne republike Nemčije je nekoč izjavil: »Naša tehnična civilizacija
je dobila dimenzije številnih oblik nevarnosti, v katerih potrebujemo
opozorilni sistem, ki pokriva celotno državo in nadzoruje celotno jedr-
sko industrijo. Seveda so atomske nevarnosti istočasno tudi povezane
z novo jedrsko kriminalno dejavnostjo.« Ta izjava ne odraža povsem
prepričanja vodilnih v jedrski industriji; to, kar predvidevajo, namreč
ni nevarnost, temveč prepričanost o tem, da je iz kritikov treba
narediti kriminalce in da to pravzaprav velja za vse nasprotnike jedr-
skih elektrarn. Omenil sem že, da dvomljivcev po mnenju predstav-
nikov jedrske tehnologije ni mogoče obravnavati drugače kot krimi-
nalce.
Na koncu je treba poudariti, da jedrske države in jedrski kapital vse
opisane ukrepe opravičujejo s stališča varnosti, torej zaščite svojih
delavcev in javnosti v celoti. Glavni cilj t. i. varnostnih ukrepov pa je
zaščititi vodstvene strukture v jedrski industriji pred vsako kritiko
in še posebej pred posledicami tehnološke strategije, ki je zgrajena
na domnevi o brezpogojno poslušnem delavcu. Spričo tega torej
jedrska varnost in tehnologija nista združljivi s človekovimi svobo-
ščinami, sindikalnimi pravicami in sta gotovo povsem nezdružljivi z
delavskim upravljanjem. Hvala!
Miha Tomšič
Sem predstavnik dokaj polnoštevilne ekipe naše strokovne organiza-
cije, tehnološkoraziskovalne organizacije. Vsi verjetno veste, da je
Inštitut Jožef Stefan svoj čas imel še eno besedico v naslovu, to je
nuklearni inštitut. Danes, tega pa je zdaj že 20 ali 15 let, je tista
besedica izpuščena, in če pogledate naš znak, ki ga imamo tudi na
vizitki, so to luknjice ali pike, ki pomenijo informacijo. To je simbol
računalniške informacije — takrat je bil še čas papirnatega traku. To
se pravi, da danes Inštitut Jožef Stefan, kot največja tehnološka, raz-
iskovalna organizacija, ni več izključno vezan, niti v začetku ni bil,
na jedrsko energijo. Svoje delo posveča informaciji, je seveda vsem
na razpolago. Ta informacija pa ni abstraktna, ampak je v ljudeh,
ki pa imajo seveda tudi zelo različne delne informacije. Zato je bilo
predvideno, da bi govorila vsaj dva predstavnika. No, sam sem po
53
zvezah prišel na ta prostor, kar pa ne pomeni, da je ta naboj infor-
macij, ki jih lahko dam ali uvodoma prikažem, pomembnejši od
drugega. Je pač eden izmed možnih.
Tisti del, ki ga lahko mogoče bolj osvetlim, je vprašanje racionalne
rabe energije. S tem se poklicno ukvarjam zadnjih nekaj let, pri čemer
je moja osebna zgodovina nekoliko podobna zgodovini gospoda Trau-
berja. Prejšnji del strokovnega in profesionalnega življenja sem bil
udeležen pri jedrskih raziskavah in tudi aplikacijah, vključno z deli
pri preverjanju varnosti jedrske elektrarne Krško. Še več ljudi iz
tega profila je tukaj. Zadnji čas se z večjo skupino ukvarjam z vpra-
šanjem racionalne rabe energije in mislim, da je tukaj nekaj vprašanj,
nekaj podatkov, ali pa neka osvetlitev, ki je zanimiva za ta avditorij.
Vpogled v našo industrijo pokaže, da naša industrija, gospodarstvo v
celoti, porabi precej preveč energije. Katerikoli podatek vzamemo,
vsak zgovorno priča o tem.
V	čem je problem? V tem, da ali porabimo preveč energije ali pa je
pri nas proizvod, vrednost naših proizvodov premajhna. Podrobnejši
vpogled v naše gospodarske organizacije je pokazal, da je možno
precej prihraniti, vendar so za to potrebni določeni posegi in tudi
investicije.
V	zadnjem času sem večkrat citiral, in ti podatki so javnosti na
razpolago v publikacijah Komiteja za energetiko, da je v lanskem
letu Svetovna banka spodbudila podrobne študije v naših delovnih
organizacijah. Tuji konzultanti so z našimi organizacijami opravili
osem takih študij. V konkretnih delovnih organizacijah so si ogle-
dali konkretne stroje, konkretne procese. No, potem pa je bilo na-
rejenih še približno ducat takih študij. Skratka, okoli dvajset, kar bi
že lahko bil reprezentančni vzorec. V teh študijah je sodeloval tudi
Inštitut Jožef Stefan. Ugotovitve teh študij so, ob določenih predpo-
stavkah seveda, da se da prihraniti v povprečju približno 20 % ener-
gije. Zanimive so predpostavke, ki so bile uporabljene v študiji. Nam-
reč, če govorimo o dva do trikrat preveliki porabi energije, v
primerjavi z družbenim proizvodom, imamo vsaj tri vrste sprememb,
tri vrste prilagoditev tej situaciji. Gre za bodisi manjše izpopolnitve,
gre za spremembe tehnolog je, za spremembo proizvodov ali opustitev
določenih proizvodov. Vendar tisti podatek, ki sem ga prej navedel,
20 % prihranka v povprečju (po moji oceni je še večji, je vsaj 30 %),
se nanaša izključno na manjše spremembe. To se pravi na manjše
dopolnitve, izpopolnitve v naših delovnih organizacijah.
Zakaj je 20 % pomembno? Zakaj je 30 % pomembno? To je malo!
Pomembno je zato, ker vrže precej drugačno luč na našo energetsko
situacijo in na naše energetske načrte. Danes imamo tudi uradno
sprejet načrt do leta 2000, ki je izredno napet glede izrabe energet-
skih virov. Tam je praktično postrgano vse, kar se postrgati da, od
teh nekaj let, kar jih je še ostalo, od termoelektrarne do jedrske elek-
trarne.
54
Celotna številka nameravanih zgrajenih jedrskih elektrarn znese za
Slovenijo 1950 megavatov. Za Jugoslavijo je ta številka seveda deset-
krat večja. Zaenkrat bi govoril o Sloveniji, ker nam je pač bližja.
V	čem pa je pomembnost številke 30 % (to je moja ocena). Tri-
deset odstotkov manj danes pomeni, da bi namesto 100 % danes
lahko porabili le 70 % tega, seveda če bi nekoč prej že vse opravili,
kar bi lahko — namreč izboljšave! Se pravi, namesto današnjih 100 %
gremo na 70 %. Leta 2000 naj bi po naših načrtih porabili dvakrat več
energije kot danes. Dvakrat več električne energije, drugih vrst ener-
gije pa nekoliko manj. To pomeni, da če bi danes štartali z racionalno
uporabo energije in nadaljevali z njo do leta 2000 ali pa jo še povečali,
potem ne bi prišli na 200 %, ampak od 70 na 140. Potem nam ni treba
2000 megavatov novih elektrarn, ampak samo 1000. To pa je zelo važ-
no tudi s sociološkega stališča, v smislu vplivanja na našo družbo, saj
današnji načrt energetskega razvoja pri nas ne dovoljuje nikakršnega
odločanja. Ker je vse že vnaprej odločeno, ker je edina možna in naj-
boljša rešitev.
Ta majhna razlika 30 % je izrednega pomena. Toda, kot da jo hočemo
ignorirati, kar se danes včasih tudi dogaja, češ da tega ni, čeprav so
rezultati Svetovne banke v Washingtonu znani eno leto. Res pa je,
da pri nas do danes še niso bili objavljeni. Tam jih zanima, kaj je
z dolžniškimi državami, kakšno je stanje industrije v teh državah,
mi pa se mogoče celo iz tistih socioloških razlogov bojimo soočenja z
dejstvom, da smo zbrali pot oziroma da nam je ponujena pot, ki nas
je do tega trenutka spravila na kolena. To ni delitev dela, to je
konkurenčni boj v areni, v ringu. In nas so naši trenerji spravili
na kolena s sedanjo usmeritvijo. Mi smo danes na kolenih. Mislim,
da je to eden najmočnejših argumentov za to, da črte pač ne moremo
vleči naprej in da je teh 30 % zelo pomembnih.
Druga stvar, kjer bi se morda nekoliko oddaljil od tehničnih detajlov,
je vprašanje gibanja zelenih, ki je zelo prisotno, zelo zastopano. Tudi
druga stran je zastopana, se pravi naša tehnična in politična struk-
tura. V tem trenutku, in tudi nekajkrat sicer, sem se izpostavil ne-
varnosti, da bi jih »dobil« z obeh strani, se pravi tudi z zelene strani.
Moram pa reči, da se moramo glede na to, kar sem do sedaj rekel o
tem, da smo zamudniki, vendarle vprašati, kam in kako, čeprav smo
zamudili deset let. Pri tem pa mislim, da je to gibanje zelo pomembno,
ker odpira alternativo. Seveda je domet, to mislim osebno, upravičeno
ali pa ne, domet takega zelenega gibanja omejen. To se je videlo
tudi v Zahodni Evropi, da se je pač izčrpal pri teh vprašanjih in gre
bodisi za meščansko »nazaj k naravi« ali pa se stopi z naprednimi
gibanji širšega aspekta.
V	nekem trenutku pa to gibanje, ki ga danes imamo, in ki po
mojem mnenju je izvirno, ni, kakor bi morda sodil po sestavi te mize,
nekaj uvoženega. Mislim, da je to izvirno, potrebno v današnjem
slovenskem prostoru. V Zahodni Evropi in razvitem svetu je to giba-
nje svojo zgodovinsko vlogo dejansko opravilo. Med drugim tudi na
55
ta način, da je zaostrilo krizo, pomagalo zaostrovati energetsko krizo.
Nenavaden sinhronizem je, kar je pravzaprav na prvi pogled proti-
slovno, da se v času energetske krize bohotijo zelena gibanja. Čim
pa ugotovimo, da to ni energetska kriza, ampak da je strukturna
kriza gospodarstva, protislovje izgine in gibanja dobijo svojo zgodo-
vinsko vlogo. Mislim, da je med gibanji pomembna razlika. Pred
kratkim sem bil v Srbiji, tam imajo gibanja popolnoma drugačno,
precej drugačno genezo in precej drugačno racionalnost kot pri nas.
Vtis imam, da tam ta gibanja niso te vrste kot pri nas, kjer imajo
dejansko oporo pri ljudeh, pri širokem sloju ljudi, in drugič, gospo-
darski, zgodovinski itd. trenutek tam ni tak, da bi tako gibanje omo-
gočil. To samo na rob.
Nastopila je točka, ko se moram izpostaviti, da bi me lahko kritizirali
še z druge strani. Osebno sem sodeloval pri jedrskem programu. So-
deloval sem pri tem, da smo rekli, da je Krško dovolj varen objekt.
Ne čutim, da bi naredili kaj, kar bi bilo protislovno. Jedrska elektrarna
Krško je popolnoma, morda celo bolj varen objekt, kot številne naše
druge gospodarske aktivnosti, od prometa do drugih industrijskih de-
javnosti. Tukaj nisem imel nobenih pomislekov glede tega. Pomisleki
so nekoliko drugačne narave. Ekonomski faktor. Mislim, da je ta pri
nas izrazito odklonilen glede uporabe jedrske energije oziroma glede
gradnje jedrskih elektrarn. Nekaj tega je bilo že naštetega, nekaj pa
še bo. Energetski moment. Kot rečeno, mislim, da ne odtehta te
negativne ekonomske vloge. Bi pa rad pripomnil še k razlagi gospoda
Traubeja. En detajl iz dogodkov v ZDA, kjer so odpovedali toliko
jedrskih elektrarn. To je bil predvsem ekonomski moment. Tudi mo-
ment varovanja okolja, mislim pa, da igra veliko vlogo politično-
socialni moment, namreč, da je država prvič v ZDA izrazito odklonila
oziroma odtegnila podporo monopolu, ki ga imajo sicer elektrogospo-
darske organizacije po vsem svetu in ki so ga uživale dobrih 100 let.
Pa ne slučajno, ampak zato, ker so pač bile nosilke industrijskega
razvoja. Zakaj se je po sto letih to spremenilo? Zato, ker danes ta
vrsta industrije ni več nosilka razvoja v taki meri, kot je bila sicer
in ameriška država je to naredila z zakonom iz leta 1978, ki je
popolnoma obrnil ekonomski položaj elektrogospodarstev, skratka,
ukinil monopolni položaj, ki pa pri nas obstoji. Mislim, da je pri
tem potrebna določena osvetlitev.
Rekel pa bi, da tehnološki faktor, to se pravi faktor poznavanja teh-
nologije, po mojem mnenju vendarle govori v prid temu, da jedrske
elektrarne imamo. Verjetno bi jih kazalo še graditi, kajti to je
tehnologija, ki morda v nekih ozirih ni več najmodernejša, vendar
ima določene lastnosti in mislim, da je tehtno mnenje, ki sem ga
pred kratkim prebral v članku svojega kolega, da če mi danes
izčrpamo vse vire, pa ne smemo hkrati narediti tega, da niti teh-
nologije ne bo na razpolago, da tisti zanamci čez 20 let ne bodo
imeli niti tehnologije. Sem za to, da ne obvladuje taka tehnologija
družbe, ampak da družba obvladuje tehnologijo, se pravi, da mi to
56
tehnologijo poznamo, ne pa da jo imamo v takem obsegu ali pa
tako, da nas okupira ta jedrski program, da spreminja družbeno
naravo.
Je pa še en pomemben moment, ki pa nekoliko diskvalificira opre-
delitev, da bi morda kazalo jedrske elektrarne imeti in zadeva po-
litičnogospodarski moment. Izkušnja iz jedrske elektrarne Krško je
neugodna v nekem smislu, ki pa ni dovolj populariziran. Po mojih
izkušnjah in oceni je šlo tu za izrazito republiško etatistično pod-
jetje. Tam sta bili dve gradbeni organizaciji: slovenska je pripeljala
eno samokolnico, hrvaška je pripeljala drugo samokolnico. Dva in-
štituta sta bila zraven. Slovenski, se pravi jaz sem potegnil eno
črto, moj hrvaški kolega je potegnil eno črto. To je bil način delo-
vanja tega projekta. Mislim, da druge elektrarne tega tipa gotovo
ne potrebujemo. In če so danes Srbi ali pa ostala Jugoslavija proti,
mislim, da so proti jedrskim elektrarnam, ki bi jih gradili Slovenija
in Hrvaška, med drugim torej za to, ker je ta projekt politično po-
polnoma neugodno peljan in je imel neugodne posledice. To se pravi,
če že elektrarne, potem bi to moral biti jugoslovanski projekt in
mislim, da bi bilo primerno, da Slovenija iz ekonomskih in ener-
getskih razlogov sodeluje v takem projektu s kakih 20 % udeležbe.
Na koncu bi omenil še odločanje. Razpravljamo, in teh razprav se
je že precej nabralo, o jedrskih elektrarnah. Kaj pa je z odločanjem?
Seveda taka gibanja in te razprave precej prispevajo k oblikovanju
javnega mnenja. Pri tem pa smo pozabili na naše deklarirane načine
odločanja. In to je pozabilo tudi gibanje zelenih oziroma tistih, ki
želijo alternativni razvoj. Pozabile pa so, ne vem zaradi česa, tudi
politične organizacije. Namreč, danes se v tem trenutku tukaj raz-
pravlja o jedrskih elektrarnah, odloča pa se v naših tozdih. Zato,
ker je po sistemu, kakršen je, namreč samoupravni sporazum o
združevanju sredstev za gradnjo teh objektov (električnih in pre-
moga) šel v sklepanje v tozde. Rok za sklepanje je konec maja.
Zakaj smo na to pozabili?
Vekoslav Grmič
Skušal bom biti zelo kratek, kajti napisal sem samo nekaj misli, ki
pa se tičejo splošnotehničnega razvoja z ene strani, na drugi strani
pa človeka in njegovega mesta v tem tehničnem razvoju. Odkritje
jedrske energije in njena uporaba tudi v t. i. miroljubne namene nam
na poseben način potrjujeta resničnost antropološke teze našega časa,
da je namreč človek v zadnjem stoletju odkril več sil, kakor jih je
sposoben obvladati.
Za obvladovanje teh sil in problemov, ki se v zvezi z njimi pojav-
ljajo, nima niti dovolj spoznanja, kaj šele moralnih moči. Pri upo-
rabi omenjenih sil, ker ga ne vodita niti razum niti ustrezna moralna
zrelost, temveč še vedno predvsem tisto, kar izražamo s sintagmo
57
homo ludes ali z besedo tveganje in je vedno bilo in bo sestavina
človekove ustvarjalnosti, je v vedno večji nevarnosti njegova eksi-
stenca. In sicer ne samo eksistenca posameznikov, temveč človeštva
nasploh. Vedno večji obseg naravoslovnih znanosti pomeni večjo
specializacijo, vedno večji razmah tehnike pa prinaša vedno večjo
zapletenost in vedno večjo nevarnost, da poljudno majhne motnje
povzročijo poljudno velike polomije, pravi Cemanik. In tako se do-
gaja, da je človek danes kljub vsemu tista postavka, ki ima v resnici
vedno manjšo vrednost. Kadar je govor o tehnični uporabi nekega
odkritja, kakršno pomeni tudi atomska energija, čeprav morda tudi
termoelektrarne veliko bolj zastrupljajo okolje, kakor pa atomske
elektrarne, je v resnici govor o vedno večji nevarnosti, ki je sploh
ni mogoče prav predvideti. Takšno neupoštevanje človeka je seveda
tembolj mogoče, ker so ljudje nepripravljeni, da bi trezno odločali,
ker jih je tehnika prerasla in ker nimajo moči, da bi se odpovedali
trenutnim koristim, ki se jim obetajo. Zaradi »človeka«, zaradi na-
videznega dobrega zanj, se dogaja danes vse tisto, kar mu streže po
življenju, kar že danes lahko resno ogroža njegovo življenje, nedvom-
no pa postavlja pod vprašaj življenje tistih, ki bodo živeli za nami
ali bi hoteli živeti za nami. Človek živi danes v veliki prevari. Smeli
bi reči, da ni kos tehničnemu razvoju, da ga je tehnični razvoj po-
vsem prehitel. Več ima kakor je, da uporabim Fromov izraz. Kaj je
zdaj potrebno, da najdemo izhod iz slepe ulice? Potrebne so najprej
informacije, ki ničesar ne prikrivajo, informacije, ki pospešujejo
vestno življenje in odgovorno odločanje. Kajti kaj pomaga neki re-
ferendum, če pa ljudje sploh niso poučeni o stvareh in jih v resnici
stranke izrabljajo v svoje namene!!!
Tehničnemu razvoju je potrebna ustrezna morala, ki včlenjuje oblast
človeka nad samim seboj, ki včlenjuje tudi moč za odpoved, ki daje
prednost kvaliteti pred kvantiteto, subjektu pred objektom, biti pred
imeti, ki kratko zavrača tehnomorfno miselnost. Potrebna je kultura
sploh, ki ne bo pustila, da bi človek postal suženj stvari, saj bi mu
naj te pomagale, da bi bil vedno bolj svoboden in bi se vedno lažje
uresničil kot človek. Človek ne sme biti nikdar sredstvo, temveč ved-
no cilj, smoter razvoja. Namesto antropologije gospodovanja je treba
pospeševati antropologijo spoštovanja in služenja človeku. Ne pesi-
mizem in ne optimizem, temveč realizem nam je potreben. Zato
tudi vnaprej niti DA niti NE, ampak preudariti, premisliti, in šele
potem odločati.
Ker pa zaostajamo, moramo pohiteti. Vsi smo na potezi, ker gre
za človeka. In kdo bolj postavlja to tezo, da gre za človeka, kakor
socializem. Hvala lepa. (Aplavz).
58
Razprava
Leo Šešerko
Predlagam, da glede na to, da ne pričakujemo, da je med diskusijo
v dvorani absoluten mir, bi vseeno apeliral, da bi bili čimbolj tiho.
Samo dve opombi v zvezi z diskusijo imam. To diskusijo bomo obja-
vili v celoti skupaj s temi uvodnimi besedili in z vmesnimi replikami.
Zato prosim, da računate s tem, da bomo objavili tekste v celoti,
kolikor seveda ne bo uredništvo prisiljeno iz tehničnih in finančnih
razlogov ravnati drugače. To je prvo.
Drugo, apeliram na vse, ki boste diskutirali, poskušajte diskutirati
čimbolj koncentrirano, kratko, s poanto in z bistvenimi detajli, hkra-
ti pa vas prosimo, da obsežnejše tekste, v katere bo seveda vklju-
čeno tisto, kar boste tu povedali, predložite uredništvu in to bo šlo
vse v objavo.
Samo Resnik — Katedra
Želel bi vedeti, kateri so viri, ki jih je uporabil, saj o teh stvareh
še nikoli prej nisem slišal. Poleg tega pa se mi zdi, da je po nesreči
na otoku Treh milj le prišlo do nekaterih pomembnih sprememb na
področju izobraževanja in razumevanja stvari, ki se v fizikalnem
pogledu dogajajo v jedrski elektrarnah. Mislil sem, da bo govoril o
teh stvareh. To je vse.
59
Les Levidow, Velika Britanija
Celotno vprašanje jedrske varnosti in še posebej poskusov povezo-
vanj in združevanj na tem področju je dobro obdelano v knjigi, ki
sem jo omenil; gre za delo Roberta Younga: The Nuclear State, ki
je na voljo v angleščini in nemščini. Priporočil bi vam, da jo tudi
pri vas prevedete in izdate v vašem jeziku.
Kar pa se tiče vprašanja o ameriški jedrski industriji po dogodku
na otoku Treh milj, dogodkom nisem sledil v vseh njihovih podrob-
nostih. Brez dvoma je industrija sedaj prepričana, da mora svoje
delavce bolje izobraževati, da bi se na ta način izognila nezgodam.
Industrija sama ima gotovo velik interes v tem, da se izogne uniče-
nju svojega kapitala.
2e prej sem poudaril, da si istočasno prizadevajo razviti tehnologijo,
ki bo povsem varna z minimalnim vplivom človeškega dejavnika;
razvijajo varnostne naprave, ki bodo preprečile napake delavcev ter
istočasno zmanjšale prostor, v katerem lahko človek odloča. Na ta
način bo verjetno prišlo tudi do zmanjšanja razumevanja, ki ga bo
potreboval posameznik. Vsaka oblika t. i. izpopolnjevanja torej, po
mojem mnenju, zgolj povečuje protislovja tehnološkega sistema, ki
izhaja iz delovne sile, katera poslušno sledi samo tistim ukazom, ki
so bih vključeni v navodila o tem, kaj naj ta delovna sila počne.
Cari Manzano, Avstrija
Rečem lahko le to, da bi danes pri nas obratovale jedrske elektrar-
ne z močjo 3000 megavatov, če bi prišlo do uresničitve načrtov iz
leta 1975. Vendar danes nimamo niti ene jedrske elektrarne. Pri
tem pa smo leta 1955 trdili, da bomo brez jedrske energije postali
odvisni od drugih, imeli omejitve v porabi elektrike in podobno.
Sedaj vemo, da se nič takega ni zgodilo. Namesto tega so nam vsilili
hidroelektrarno, ki je danes največja na reki Donavi. Gradnjo novih
hidroelektrarn smo uspeli preprečiti, poleg tega pa si jih niti ne mo-
remo privoščiti. Poudariti je torej treba, da se opozorila glede po-
manjkanja energije niso uresničila in da se je sčasoma razprava o
jedrski energiji sprevrgla v razpravo o energetski politiki. Prvič
smo v razpravah te vrste zasledili tudi vidik, ki poudarja varčevanje
z energijo, saj gre pri tem za najpomembnejši in verjetno najcenejši
energetski vir. Ta element pa v razprave niso vnesli strokovnjaki za
gospodarstvo ali energetiko, temveč »outsider j i«, biologi na primer,
ki so trdili naslednje: če so jedrske elektrarne potrebne zaradi na-
raščajoče potrošnje energije, to ni dokaz v prid jedrskim elektrar-
nam, temveč dokaz v prid zmanjšanju potrošnje energije ali njenega
stabiliziranja ter bolj učinkovitega izkoriščanja.
60
Leo Šešerko
Opomba — nismo pričakovali, da bi bilo to spraševanje in odgovar-
janje. Vsak od vas, tako kot uvodničarji, lahko mirno izpostavi svo-
jo pozicijo in jo zagovarja. Če bo skupna odločitev, damo tudi daljši
čas za diskusijo glede na to, da je med publiko zelo veliko zelo kom-
petentnih ljudi.
Joško Gregorović
Da bo ta tribuna čimbolj konstruktivna, imam nekaj pomislekov,
pa tudi predlogov, ki so se mi pojavili že ob včerajšnji oddaji Kino
oko pa pred dvema mesecema na razpravi, ki je tudi bila, in pa se-
veda ob današnj tribuni.
Najprej glede odločanja. Tovariš z Inštituta Jožef Stefan je povedal,
da smo v precejšnji zamudi pri odločanju, da se je treba odločiti
na hitro, da je že odločeno, kar je odločeno, če sem prav razumel.
Stvar pa je zdaj takšna, da predlagam pri tem odločanju najprej
kup izobraževalnih oddaj na TV, radiu, v časopisih, skratka, vseh
sredstvih javnega obveščanja. Potem so dobrodošle javne tribune,
kot je ta, potem pa šele javna razprava in nazadnje referendum.
Zakaj ni odločanja v tozdih, krajevnih skupnostih, sisih in vseh sa-
moupravnih organizacijah glede tako pomembnih vprašanj, kot je
tole? Čez dvajset let se bo mene najbolj tikalo, naše generacije, kako
varno bodo spravljeni ti odpadki. Potem še tole: če bi danes že
porabili vse razpoložljive vire, kaj bomo pustili našim zanamcem?
Edino tehnologija nam preostane. Kakšna, to je vprašanje, aH je-
drska ali sončna. Tukaj je vprašanje milijarde dolarjev, v kaj bomo
vlagali, mislim. To skupnost je treba o tem primerno obvestiti in
šele potem se lahko nekje odloča o tej stvari. Če pa je že odločeno,
izhajam iz vaših besed, da je to že odločeno, da ste že dali javno
licitacijo ven, da že zbiramo te predloge. Kaj pa potem sploh po-
čenjamo tu? Ne vem zakaj smo tukaj, če nimamo besede. Ne ver-
jamem v to, da nimamo besede. Mislim, da se bo to dalo spremeniti.
Stvari že tečejo in tukaj je treba postaviti tudi politično vprašanje,
ki je zelo pomembno. Zakaj so nam potrebne peticije vseh malih
ljudi, delavcev v Srbiji? Imamo resen delegatski sistem, ki po mo-
jem mnenju res ne deluje, če se take stvari odločajo na drugem
nivoju, kot bi se morale.
Še to. Mislim, da je rešitev v tem, da se to prenese v debate v KS
in prek njih se odloča naprej. Pa če je to eno leto, je še vedno zelo
hitro. Hvala lepa.
61
Miha Tomšič
Zdi se mi, da nisem bil razumljen, oziroma da nisem dovolj jasno
povedal. Popolnoma se strinjam, da če rečemo, da ne moremo odlo-
čati ali pa da se je že odločilo, smo že pristali na to, smo že deloma
pristali na to. Nisem mislil, da se je že odločilo ali pa da ne more-
mo odločiti. Hotel sem samo opozoriti, da ne bomo mogli v naši
družbi iti mimo načela delu čast in oblast. Da bomo morali nesti to
razpravo iz tega amfiteatra, če bodo tozdi odločali, v sindikate, v
SZDL (pa se mi zdi, da sindikati o tem niso nič govorili), to dilemo,
ki je živa, ki jo čutijo ljudje, vendarle moramo nesti ven. Družbene
spremembe, take, ki si jo želimo in ki si jo vi želite {jaz zato, da
bom imel pokojnino, vi pa zato, da boste dobili primerno zaposlitev)
ne moremo speljati v akademski debati. Ce se bodo tozdi odločili,
delegati so se odločili za 15-letni program, z vsemi jedrskimi elek-
trarnami, z zamudo in z razpravo, če bodo tozdi v teh dveh nasled-
njih mesecih potrdili petletni program, potem imamo zelo malo upa-
nja, potem smo res v težavah, kajti delavci se bodo odločili. Mislim,
da je to napaka. Hotel sem kritizirati našo politično situacijo, ko o
tem vendarle slišimo v Kino oku, o tem bodo pisali, o tej razpravi,
o tem pa, da je tak važen dokument šel v tozde pa nisem vedel nič.
Hubert Požarnik
Osebno sem že dostikrat povedal svoje stališče o tem jedrskem pro-
gramu in sedaj ne bi tega ponavljal. Pač pa bi nekaj povedal z vi-
dika društva. Kot pravite, odločanje.
Ce je ta družba pripravljena dati milijarde dolarjev za to, da en
projedrski lobi ali projedrska mafija izpelje svoje za hrbtom javno-
sti, potem naj ta družba da tudi ustrezno nekaj desetin milijonov
ali 100 milijonov, da mi lahko naredimo na nivoju našega društva
ali pa zveze društev neke protiinformacije. Mislim, da lahko delav-
ci v naših tozdih, kot govorite, odločajo kvalitetno in edino smiselno,
če imajo obojestranske informacije. Zal pa do tega ni prišlo. Na eni
strani en lobi, ki operira z milijardami dinarjev in računa tudi na
milijarde dolarjev, na drugi strani tisti, ki bi lahko dali protiinfor-
macije, pa nimajo prebite pare.
Leo Šešerko
Res je, da nimamo denarja, ampak imamo besedo in svobodno miš-
ljenje.
62
Marjan Keršič-Belač
Sem sicer laik, eden od tistih sem, ki jih imenujemo zelene, med
ustanovitelji društvene ali družbene zavesti o teh problemih. Morda
je človeštvo najhujšo izkušnjo o stvareh, o katerih se pogovarjamo,
doživelo na začetku vsega poteka stvari. Katastrofa Hirošime in Na-
gasakija nas je opomnila, da je dober pes lahko tudi stekel pes. In
ko se je o jugoslovenski prvi nuklearki odločalo, sem prepričan, da
se je odločalo v nekem zaključnem lobiju, ki me spominja, ne za-
merite, morda jih bom dobil tudi po »zobeh«, zato kar bom rekel,
da so se združili neki Markosi, ki so kupili tujo tehnologijo, za ka-
tero je danes znano, da je dajala velike provizije za nakupe. To da-
nes beremo že v dnevnem časopisju, da smo se zapufali za težke in
težke milijarde, pa nismo imeli očeta, ki bi bdel nad sredstvi, ki
jih je mularija iz družine zapravila ali morda celo nesla čez mejo v
tuje inozemske banke. Danes ni nobenih obračunov o tem, zakaj je
Jugoslavija tako zadolžena. Ob tej zadolžitvi, o kateri pravijo, da
znese več kot bo stal predor pod Rokavskim prelivom, tudi to smo
slišali, o tem smo brali. Odpirati debate o najtežjih, o najodgovornej-
ših naložbah za stvari, ki jih baje potrebujemo, o tem sem jaz kot
preprost državljan z ne ravno neumno glavo prepričan, da jih še ne
potrebujemo.
Imel sem starega očeta, ki me je učil, da je na 100 ljudi 10 zelo
pametnih, ostalih 40 povprečno pametnih, ostalih 50 pa zelo zelo
neumnih. In ker je tistih pametnih samo 10 %, pa onih drugih toliko
več, vedno tudi o neumnostih odločajo nespametni. In ta tribuna, gle-
dam po obrazih, je danes tribuna velikih slovenskih glav. Prepričan
sem, da je tu med vami veliko poštenih znanstvenikov, ki razmišljajo,
ki berejo knjige, že 15 let so seznanjeni s stvarmi, o katerih smo mo-
rali danes še enkrat poslušati razprave. Eden najboljših govornikov
je bil dr. Grmič. Za te odločitve manjka ljudem zavesti in morale.
Da ne govorim o etiki. Imamo psa, ki lahko postane stekel pes, s
steklino, ki bo grizel. O končnih konsekvencah ne vemo nič, to bomo
vedeli šele takrat, ko bo prva od teh, kot sem slišal, 400 nukleark
nekomu ušla iz rok in takrat se bo pokazalo, kako strašna je ta
steklina, ki nam preti. Da nam preti, smo bili seznanjeni pri Naga-
sakiju in Hirošimi. Zal je tako, da smo bli že na začetku seznanjeni
z najhujšim, kar ta nuklearna tehnologija lahko prinese. In zdaj, če
se bomo pogovarjali o tem, ali smo pripravljeni ob naši revščini,
ob beraških plačah, ki jih prejemajo naši učitelji, naši profesorji, ki
naj bi osveščali to publiko, da bi bila pametnejša, bolj seznanjena s
stvarmi, ki nam grozijo, ali smo se ob tem pripravljeni nanovo zadol-
žiti za nuklearke, za potrebe električne energije. Zanjo vemo, da
gre v strahotnih odstotkih v najbolj zaostalo tehnologijo; da bodo
aluminij pridelovali z električno energijo, izvažali ga bomo v ingo-
tih, ko bi delali iz tega alumnija vsaj aluminijaste žlice. Ne, mi
bomo delali ingote in jih bomo izvažali. Izvažamo iz jeklarn, ki imajo
63
najdražjo tehnologijo, betonsko železo in pločevino za gradnjo ladij.
Zakaj je tako? To vprašujem tiste, ki naj nam nekoč ali pa nekje na
ta vprašanja odgovorijo.
Andrej Klemene
Navezal bi se verjetno na pripombo tov. Čopiča, tako na prvo, kot
na drugo, ker sem obe slišal, in sicer na to, videl sem, da se zelo
strinja s tem, ko je nekdo rekel, kaj pomaga referendum, če ga
stranke izkoriščajo za svoje cilje. S tem se popolnoma strinjam. Ob
vseh referendumih gre za račune več strani. Pa vendar je v politični
znanosti dokazano, da se referendum ne uporablja velikokrat kot
mehanizem političnega odločanja. Pravzaprav čudno, če pomislimo
na to, da bi pravzaprav iz logike, ki jo izpeljemo iz prejšnje trditve,
lahko ugotovili, da je referendum idealno sredstvo manipulacije.
Zakaj pravzaprav se stranke bojijo referenduma? Bojijo se ga iz več
razlogov, glavni pa so, da je pravzaprav odločitev na referendumu
individualna odločitev, tako kot odločitev na volitvah. Vendar se
v tem primeru ne da nekomu neki mandat na slepo vero ali pa na
politično prepričanje, ker pač pripada stranki ali prepričanju, ki mu
ti pripadaš. Da se mu takorekoč bianko ček, da potem, po logiki
stvari, odloča.
Referendumi rušijo strankarske račune in strankarska zavezništva.
Največkrat se zgodi, da so rezultati na referendumih popolnoma na-
sprotni tistim, ki so jih strankarski špekulanti pričakovali. Zakaj je
do tega prihajalo? Zaradi tega, ker se ljudje ne morejo vesti tako
postvarelo do svoje lastne volje in do svoje odločitve ne morejo
imeti tako preračunljivega in računarskega stališča, kot ga imajo v
očeh takšnih ali drugačnih političnih špekulantov. Zato so odločitve, ki
naj bi se formalno potrdile na referendumih povsod tam, kjer so
demokratično izpeljani, precej negotove. Rušijo se strankarska zavez-
ništva. Pa vendar trdim, da bi bil eden prvih, ki bi nasprotoval
uvedbi referenduma, kot splošne oblike političnega odločanja. Za-
kaj? So nekatera vprašanja, pri katerih prevlada družbena iracio-
nalnost, pri katerih se referendumi res uporabljajo kot izključno
sredstvo manipulacije. To je vselej takrat, kadar se odloča o pravi-
cah nekaterih marginalnih skupin, kot so nacionalne manjšine. V
teh primerih imamo plebiscite. Tovariš Čopič je prej upravičeno ome-
nil zlorabo referenduma za represijo nad slovensko manjšino na
Koroškem. Največkrat prevladujejo pri socialnih vprašanjih konser-
vativna stališča, tako tudi recimo v ameriških državah, ko imajo re-
ferendume o pravicah homoseksualcev, o pravicah črncev itd., vedno
večinoma zmagajo konservativna stališča. Iz tega lahko sklepamo, da
referendum ni univerzalna politična oblika, ki bi sama po sebi in
sama zase lahko zagotovila demokratično odločitev, pa vendar trdim,
oziroma sem mnenja, da bi morali imeti v zvezi z vprašanjem je-
drskih elektrarn v Jugoslaviji jugoslovanski referendum. Videli smo,
ko je prej govoril naš gost iz Avstrije, da so se v Avstriji dolgo
64
časa žogali z odločitvijo v zvezi z jedrsko elektrarno. Žoga je bila
podana iz parlamenta do vlade, iz vlade do opozicijskih skupin, itd.
Pravzaprav si nihče ni upal sprejeti dokončne odločitve v zvezi s
tem. To me spominja na neki način na današnjo situacijo pri nas,
ko se v zadnjem času veliko govori o racionalizaciji porabe energije
pa o tem, da jedrskih elektrarn ne potrebujemo, o ekonomskih posle-
dicah. Celo delegati, posamezni politični subjekti na lokalnih nivo-
jih zahtevajo ponoven razmislek o tej odločitvi, vendar si v teh
političnih okoliščinah ne upajo udariti s kladivom po mizi in reči
— tako — Politične zahteve so take in take! Po mojem mnenju je
tako zaradi tega, ker se v Jugoslaviji vsako višje vodstvo, ali druž-
benopolitične organizacije, boji, da bi bilo obtoženo, da predstavlja
samo svoje nacionalne interese, da, recimo, če se Slovenci odločimo,
da ne bomo proti jedrskim elektrarnam, s tem tako rekoč kršimo na-
šo pogodbo s Hrvati o gradnji itd., da podpiramo Srbe itd.
Drugo vprašanje pa je, ali naj ima ta referendum, za katerega se
zavzema, samo svetovalni značaj, ali naj bo tudi za vlado obvezujoč.
O tem ne bi razmišljal, razmišljal pa bi o tem, kar je izpostavil to-
variš Tomšič, da naj se o tem odloča v tozdih. Sprašujem se, ali tozdi
lahko odločajo o tem, koliko, kakšno ceno energije bodo plačali. Spra-
šujem se, po kakšnih mehanizmih se oni lahko odločajo za racionalno
porabo energije, ne da bi bili pri tem celo sistemsko ovirani, kajti
plačujejo prispevke za razvoj elektrogospodarstva, ne glede na svojo
porabo. Če nisem točen, me, prosim, popravite. Kako lahko tozdi
sploh vplivajo na energetsko politiko, saj vemo, da je ta v funkciji
substitucije, prek države zagotovljene substitucije, ki zagotavlja pre-
livanje presežne vrednosti oziroma finance tistim gospodarskim
strukturam, ki jih je nekdo imenoval zastarele. Se pravi strukture,
ki so se začele razvijati pred 100 leti.
Tukaj se je pod krinko samoupravnega dogovarjanja zgodilo nekaj
drugega. Namreč, da so formalno enakopravni subjekti našega po-
litičnega sistema dejansko zelo neenakopravni. Nekateri razpolagajo
z monopolom, brez katerega ni produkcije, to je monopol nad elek-
trično energijo. Zaradi tega, če bo že diskusija o referendumu v
Jugoslaviji, ne bo mogla obiti energetske politike. Da pa je prav
referendum o jedrskih elektrarnah tista točka, na kateri se sploh
lahko odločajo, je to zato, ker so prav jedrske elektrarne nek druž-
beni hieroglif. Skozi tako diskusijo, kot smo jo organizirali tukaj,
v teh eminentnih krogih Cankarjevega doma, pa tudi skozi diskusije v
tistem, kar se imenuje temeljni subjekti našega političnega odločanja,
moramo vse pomene tega hieroglifa še odkriti.
Milan Čopič
K temu vprašanju referenduma ali ne referenduma, oblika javnega
izvajanja itd., bi morali pri splošni sliki v svetu povedati tudi to,
da so bile izkoriščene tudi druge oblike, ne samo referendum. Ena
65
oblika je pač splošna, ki gre po sodni praksi v Anglijo, kot je bila
ta, ki zdaj teče za tlačnovodne reaktorje. Ena in druga stranka pre-
zentirata vse argumente in na koncu sodnik razsoja čisto po pravni
logiki, kdo ima prav in predloži svoje sklepe parlamentu, parlament
pa odloča na tej osnovi. To je bila angleška praksa. V Zahodni Nem-
čiji pa tudi na Švedskem imajo kljub javnim referendumom tudi
parlamentarne komisije, ki so bile posebej namenjene obravnavi
specifičnih vprašanj jedrske energije in njene uporabe, kot oblika
tega javnega delegatskega parlamentarnega razjasnjevanja. Neka-
tere od teh komisij so opravile zelo veliko delo, preden so prišle
do svojih sklepov, ki tudi niso bili vedno v skladu s prejšnjimi re-
ferendumi ali glasovanji v parlamentu. Ko se konfrontirajo dejstva
in se razpravlja na osnovi tehničnih dejstev, dostikrat pride tudi
do drugih sklepov. Nimajo samo referendumi, nimajo samo te oblike,
ki so pod vplivom ene ali druge strani, drugačnih sklepov od priča-
kovanih. Kako to lahko izpeljemo v naši družbi in kaj moramo raz-
širiti ali narediti, poleg tega, da javnost dobi več in bolj neposredne
informacije, ki so potrebne za to izjasnjevanje, je eno. Drugo pa je
kaj dodatnega k vsem tistim sklepom, ki morajo biti še sprejeti,
moramo dopolniti, zato da momo vedeli, da zastopamo naše ljudi,
delavce v tovarnah, kot uporabnike.
To se pravi, imamo interesne skupnosti, ki te stvari obravnavajo.
Uporabniki in izvajalci. O tem ne odloča samo elektrogospodarstvo,
imamo seveda tudi vrsto drugih organov. In potem, ko tam odločitev
pade, ali bo padla, je treba pripraviti še vse ostale stvari. V teh raz-
pravah so udeležene tudi krajevne skupnosti, občine, itd. Vprašanje
je, ali pripravimo vse dovolj sistematično, dovolj kvalitetno in bomo
res izkoristili vse, kar ima narazpolago za to, da te stvari speljemo.
Tukaj so odprta vprašanja, to pa priznam. Ni pa vse samo referen-
dum.
Srečo Kirn
Mislim, da se diskusija, kakor je značilno tedaj, ko stvari nočemo
vsebinsko diskutirati, začenja o proceduri. To je pri nas navada. Te
navade se bom pač držal zaradi tega, ker mislim, da bom po drugi
plati prišel spet nazaj k vsebini.
Začel bi s tistim, o čemer je govoril tov. Tomšič in se je potem po-
pravil. Namreč, on je rekel, da je stvar že odločena, potem pa je dejal
da stvar ni odločena. Popravil bi ga v tem smislu — stvar je odlo-
čena! Namreč, tov. Požarnik je govoril o lobiju. Pa še nekaj drugega
je dodal, lahko da je tudi tisto res, kar je rekel, se pravi mafija. Ne bi
se spuščal v to, važno pa je, da je početje tega lobija, kakorkoli ga
opredelimo, v tej družbi legitimirano. Ima svojo legitimiteto, vzpo-
stavljeno s celotno skupščinsko delegatsko proceduro, ki funkcionira
v tej družbi. Namreč, Skupščina SFRJ je ob sprejemu dolgoročnega
načrta družbenoekonomskega razvoja Jugoslavije do leta 2000 spre-
66
jela znotraj tega programa tudi program gradnje štirih jedrskih elek-
trarn, na pobudo predsedstva SFRJ, ki je takrat govorilo sicer o
več jedrskih elektrarnah. Skratka, dalo je politično mobilizacijski takt
tej stvari, pri čemer je kot najvišji modrec, v tistem angleškem smi-
slu, parlament in sodnik hkrati, ugotovilo, da je to najbolj idealna
stvar za družbo. V tem smislu je stvar legitimna. Lahko rečemo
sicer, da je formalno tudi vse ljudstvo v Jugoslaviji sodelovalo pri
tej odločitvi, res pa je, da smo bili hkrati soočeni še z nečim dru-
gim. Na eni strani smo bili soočeni z dokaj veliko apatičnostjo jav-
nosti, na drugi strani pa z manipulirano javnostjo. Ta manipulira-
nost se ni pojavljala samo na nivoju novinarjev, da ne bi govorili
o tem, čeprav je Start eden izmed klasičnih manipulatorjev javnega
mnenja tega področja. Potovanja v razna kanadska jedrska središča
itd., opisovanje, kako lepi so prostori pa kako bomo imeli krasno
proizvodnjo, to vse spada v to diskusijo, ampak jaz ne govorim o
tem. Govorim, da je bila javnost manipulirana že v uradnem doku-
mentu, ki so ga dobili delegati. Namreč, značilno je, da je program,
ki po zdajšnjih podatkih, če vzamemo najnižje, za eno jedrsko elek-
trarno zahteva okoli 4 milijarde dolarjev, se pravi program, ki za-
hteva 20 milijard dolarjev zadolževanja, bil predstavljen v 333. pod-
točki tega dolgoročnega plana Jugoslavije in se v preambuli sploh
ni govorilo o teh stvareh z neko očitnostjo in trdnostjo, v kaj sploh
gremo. Res je, da je slovenska skupščina, da so delegati slovenske
skupščine (slučajno sem bil na tistem odboru, na usklajevanju) dali
pripombo na to temo in zavezali našo delegacijo v zvezni skupščini
oziroma v zboru republik in pokrajin, da uveljavlja določene pripom-
be.
Prva varianta je bila, sicer bi tov. Bernot tudi lahko kaj povedal,
ker je bil poleg, da bi se odločili za moratorij na te nuklearke vsaj
za pet let iz finančnoekonomskih razlogov. Potem je bila seveda
ponujena milejša varianta, da je treba o tem še globoko razmišljati.
Rezultat tega v Beogradu je bil, da je bila stvar sprejeta tako kot je
bila ponujena. Kot ponavadi. In zaradi tega zame ni vprašanje tega
zbora in tudi ne vprašanje celotne slovenske javnosti, ne vprašanje
družbenopolitične organizacije v Sloveniji, pa tudi ne drugih sub-
jektov političnega sistema, ali referenduma DA ali NE. Ce smo se
zmenili, da je referendum oblika, ki onemogoča enostranski pritisk,
potem je seveda treba vedeti, in če ga hočemo, ga seveda moramo
izvesti na zveznem nivoju. Treba je vedeti, da nimamo zakonske
podlage za izvedbo referenduma, kar seveda pomeni, da je treba tudi
tu spremeniti zakonodajo, da bo sploh možno sprejeti tak referen-
dum. Sem bolj za drugo varianto, da bi ta organizirani del javnosti,
ki je tu, na neki način interpretiral v družbenopolitičnih organizaci-
jah, predvsem mislim na SZDL, ne da organizira razpravo o jedrskih
elektrarnah, ampak da organizira razpravo, da se ukinejo prelimi-
narne odločitve, ki so bile že sprejete. Sele takrat bodo dane mož-
nosti za enakopravnost, za diskusije sploh, zato mislim, da je to
najbolj bistveno.
67
Jože Jan
Mislim, da je to četrtič ali petič, da skušam javno napisati ali pove-
dati o teh vprašanjih nekaj stvari. Čeprav sem bil prvič vpleten v to
zadevo že med vojno, pred 42 leti. Seveda pa se na atomsko energijo
ne razumem. Skušam biti samo občan, ki sem kolikor toliko podprt
z informacijami mnogih energetikov, ki ta vprašanja poznajo. Zelo
z veseljem sem pred 15 leti podprl tovariša Bora, ki je začel to akcijo
osveščanja slovenske družbe in smo tudi z dr. Stritarjem, ne vem,
če je tukaj prisoten, javno povedali na TV oddaji in na odločilni
komisiji v Krškem, da vsa zadeva z jedrsko energijo ni tako rož-
nata, kot so jo prikazovali Westinghouse in vsi ostali. Tudi na od-
daji pred pol leta, konec avgusta, smo ugotovili, za kaj pravzaprav
gre. Tista debata je bila pod istim naslovom kot današnja. Oktobra
je dr. Avgan pisal v Intervjuju, v precej vplivni reviji, prispevek z
naslovom Nema budućnosti bez nuklearki, v naslednji številki sem
na kratko odgovoril z naslovom Kakva budućnost sa nuklearkama.
Približno se strinjam s temi stvarmi, ki so bile izrečene proti. Se-
veda spet ne smemo mižati pred dejstvom, tehnologija prinaša mno-
go novosti in hudič bil ali ne bil, tudi to naj poznamo. No, imamo
jedrsko elektrarno. Tisto malo za šolo in ono pravo. Mislim, da mo-
ramo spoštovan ta uspeh. Zakaj? Pilotna nuklearka za našo je bila
v Braziliji, delo je bilo ustanovljeno že na izkopih temeljev. Naša
pa je kljub temu uspela, mislim, da ji je treba po odstotku obra-
tovanja dati priznanje, da ima veliko obratovalnih ur. Torej hudiča
imamo, uporabimo ga.
Vprašam pa se, ali naj se s »hudičem« dalje igramo. Tukaj pa zdaj
ne bi razmišljal v tem smislu, kakor ste razpravljali vi in tudi naši
cenjeni prijatelji. Razmišljal bi v dveh smislih. Prvič, ali to v seda-
nji situaciji potrebujemo? Mislim, da smo zadnja evropska država,
ki ima izkoriščenega pičlih 40 % komercialnega hidropotenciala, in
ob takih možnostih se iti nuklearke, oprostite, če imate ne vem
kakšne naslove, to je neresna zadeva. (Aplavz.)
Druga zadeva. Imamo industrijo, tako in tako, od nje živimo. Samo
nekateri veliki obrati imajo protitlačne turbine. To se pravi, da iz
pare, ki jo za tehnologijo proizvajajo, hkrati proizvajajo tudi elek-
trično energijo. Večina teh kotlov je zastarelih. Industrijske elek-
trarne, kjer se iz vsakih 10 ton visokotlačne pare dobi najprej 1,2 do
1,5 megavatov električne energije z istim gorivom, nato pa je pro-
titlačna para delovno sredstvo za proizvodnjo. Takih lokacij imamo
v Sloveniji najmanj 20. Takoj uresničljivih. Nihče še ni ponudil de-
narja, treba bi bilo kakšnih milijon in pol novih dinarjev, da se na-
redi študija, programska študija, da se ta program začne praktično
izvajati.
Pokojni ing. Mal je bil specialist za kompenzacijo električne energije.
On je naredil tudi desetine in stotine teh izvedb. Vedno znova je
68
ponavljal, da kompenzacijske izgube, ki se jih lahko v celoti upo-
rabi, znašajo 8 %. Izplačajo se, v dveh mesecih je investicija izpla-
čana. Mislim, da je to ena prvenstvenih nalog.
Glede energije pa je potem še tretja naloga, o kateri zlasti veliko
govori in piše dr. Novak. Jaz tudi praktično delam, celo vrsto pod-
jetij sem ustanovil zato in razvil desetine materialov in postopkov
za »šparanje energije«. V zadnjih 12 letih, od naftne krize leta
1974, so zahodnoevropske države, ob tem da je njihova proizvodnja
rasla po stopnji med 2 in 4 %, za enak odstotek zniževale porabo
energije. Ker so šle v temeljite racionalizacije. Poglejte, kaj pa de-
lamo mi. Resno se moramo vprašati, kam to pelje. Zakaj se sploh
na ta način zgovarjamo, saj smo res odrasli ljudje. Mislim, da je
izven debate, kaj je s tistimi sklepi, treba jih je brisati, jih ni, po-
zabimo jih, zlasti tiste, ki so nam v sramoto in škodo.
Drugi del razmišljanja. Ali imamo denar? Kje imamo denar? V
tem letu lahko pričakujemo novi padec standarda, zaradi vseh dru-
gih stvari, ki se dogajajo. In tako kot pravi naš prijatelj Grmič, tudi
mi ne obvladujemo sil, ki so razvite. Tudi nas naša lastna družba
strahuje. Nismo ji vedno kos. Kakšen je interes zahoda, to, kar so
rekli naši tovariši, gospodje, prijatelji, ponujajo jedrske elektrarne,
kamorkoli, kdorkoli je neumen, jo bo kupil. Tako kot pri Feniju,
največje peči je pošiljala svetovnoznana družba, ki »lifra« po vsem
svetu naprave za nikelj. Povedali so, da ne dajejo nobene garancije.
Plačali pa tega ne bodo sami Makedonci, vsi Jugoslovani bomo pla-
čali.
Ravno taka je igra tukaj, ravno taka. Kakšen je interes konserva-
tivnih krogov, kjerkoli na obli, za Jugoslavijo, ki je bila vsaj ena
najbolj perspektivnih oblik socialistične družbe?
Ali je na zahodu zanimajne za to, kakšna naj bo naša finančna si-
tuacija? Tako, kakršno je na ameriški polobli za Kubo, kar imejte
komunizem, da boste 30 let imeli krompir na karte. Tukaj imate
dokaz, namesto ameriške prosperitete, ki ima tega v izobilju in
vsega polno. Ravno tako je v interesu konzervativnih krogov, da je
Jugoslavija zadolžena, stalno zadolžena, in da rečejo: «-Saj bi tako
ali tako propadla, če bi je mi ne podpirali.«
Končujem z izrekom: »pamet nucat«.
Tomaž Kalin
Miha Tomšič je kazal svojo značko, če sem prav videl, ima napis
»•jedrska energija — ne, hvala.« Moram povedati, da imam tudi jaz
to značko v enem izmed žepov, nimam je pri sebi, ker je v drugi
obleki, podaril pa mi jo je Miha Tomšič.
69
Reči moram, da na koncu te razprave ne pričakujem tega aplavza.
Kar se tiče mene, ne govorim v imenu institucije, ker je Miha vse
stvari odlično povedal, kar je bilo treba, govorim v svojem lastnem
imenu. Sem pragmatik in gledam s stališča tiste gospodinje, ki pravi,
ne razumem te energije — v naši hiši imamo v vsaki sobi tri vtič-
nice, od koder dobimo elektriko. To je moj pristop do elektrike.
Vsi se zavedamo, kaj pomeni tisti trenutek, ko ni elektrike. Majhno
preizkušnjo tega smo imeli. V drugih krajih naše države so imeli
to preizkušnjo bistveno bolj trdo. Ko sem včeraj gledal oddajo, ki
je bila danes že omenjena, sem se začudil, kako kratek je človeški
spomin. To je stvar, h kateri bi rad nekaj pripomnil. Rad bi se do-
taknil teme, ki jo je obdelal tudi Miha Tomšič, in to je zmanjševa-
nje energije, oz. pogosta razprava o tem, kako so po naftni krizi
razvite države zmanjšale porabo energije. Zavedati se moramo ne-
česa, niso zato zmanjšale porabe, ker so jo manj rabile. Vemo, da
tudi na prebivalca porabijo dosti več energije. Bila je naftna kriza,
bila je tista točka, ko so se razločile družbe, ki so inovativne, ki so
namesto atomskega železa začele proizvajati čipe. Zato isto ceno
proizvesti tono železa ali pa prgišče čipov — predstavljajmo si, ko-
liko je energije v toni železa in koliko je je v prgišču čipov. Ta ra-
cionalizacija ali to prestrukturiranje, o katerem govorimo že 10 let,
ni tako enostavno, ni tako preprosto, kot si predstavljamo. Naš pro-
blem v zvezi s tem je, da nam manjka 10, 20 ali 30 tisoč inženirjev,
magistrov, doktorjev na teh področjih. Se pravi, ne moremo se pre-
strukturirali tako, da rečemo živijo! — prestrukturirali se bomo; to
je dolg proces, ta proces mora biti združen z velikimi vlaganji v zna-
nost, v šolstvo in razvoj. Na tem področju lahko zelo malo pričaku-
jemo v naslednjih nekaj letih. To je problem, ki ga vidim na pod-
ročju prestrukturiranja.
Spustili smo se v velika vlaganja, nismo se strinjali, imeli smo ve-
liko »mašo« s kolegi iz železarne, ki so nas poskušali prepričati, da
je to dobra vloga. Mi pač nismo mogli presoditi, ali je to dobro
ali ne z gospodarskega, državnega ali pa z družbenogospodarskega
stališča, še vedno smo menili, da ne, nismo pa niti metalurgi niti
energetiki, da bi se o tem pogovarjali, razen seveda tistih »energe-
tov«, ki se ukvarjajo s »šparanjem«. Rad bi se povrnil na temo,
ki jo je načel Miha — to je problem hranjenja ali šparanja« ener-
gije. Prav gotovo je, da imamo tukaj ogromno rezervo. Problem, ki
ga vidim, in treba je priznati, da ga je Miha v svojem kabinetu
nekako priznal, pa je, da tukaj ne gre samo za to, koliko bi v 10
letih prihranili, ampak gre za dinamiko z ozirom na to strukturo
gospodarstva, ki je, še enkrat poudarjam, ne moremo kar tako
spremeniti. Znanja nimamo, da bi jo spremenili. Kako bo rasla pot-
rošnja energije in kako hitro lahko »šparamo«? To je stvar, ki me
zanima, na to vprašanje bi rad dobil odgovor od našega kolega.
Končno, prav gotovo je, to pa je čisto moje privatno mnenje — če
bi mene vprašali, kako graditi elektrarne — je tukaj Sava, je tukaj
70
Mura, ne glede na to, kaj bo kdo rekel. Velika dvorana je bila za-
sedena s tistimi, ki so bili proti Muri, tukaj je tudi Soča, Radovna
itd., pa jedrska elektrarna, čisto na koncu pa je premog. To je, če
se ozremo na onesnaževanje, probleme z okoljem, prav gotovo tisti
vrstni red, ki ga vsak pri sebi lahko zagovarja. Jaz ga lahko zago-
varjam, ne da bi bil lobi ali pa mafija (nekdo tu je rekel, da je
treba nekatere ljudi uvrstiti tja), to je moje pošteno mnenje. Hvala
lepa, tov. Belač, za to mnenje, če ste mene mislili.
Miha Tomšič
Dve stvari moram zanikati — to, da sem samodejno kupil značko
proti nuklearki, in to, da sem kdaj izjavil, da se ne da dovolj hitro
kaj ukreniti pri zmanjševanju porabe energije. Mislim, da se da
mnogo hitreje kaj ukreniti pri varčevanju, kot pa zgraditi jedrsko
elektrarno.
Glavna ovira pri prestrukturiranju je nezaupanje v lastne ustvar-
jalne moči. Sam sem bil prisoten, ko je nekdo od naših vodilnih
usmerjevalcev tolkel po mizi in rekel, kjer so projekti, ki nam bodo
dali novo kvaliteto. V tem dejanju sem videl, da potrebuje pet pro-
jektov, ker ne more upravljati 500 projektov, hoče imeti pet pro-
jektov, o katerih delovanju bo zjutraj dobil poročilo na mizo. S
petimi projekti pa se ne da prestrukturirati Slovenije ali gospodar-
stva. Če se ne moremo prestrukturirati, če ne moremo kvalitetneje
gospodariti, je to samo zato, ker ne zaupamo v svoje ustvarjalne spo-
sobnosti. Hvala.
i
Matej Bor
Pisatelj sem. Pred 15 leti sem se začel ukvarjati z vprašanji varstva
okolja, kot je že prej omenil tovariš Jan, pravzaprav pa tudi že prej
kot pisatelj. 2e leta 1957 sem napisal svojo pesnitev Sel je popotnik
skozi atomski vek, ki je bila potem prevedena v skoraj vse evrop-
ske jezike, in postaja danes bolj aktualna, kot je bila takrat, zlasti
po tem, kar vemo o umiranju gozdov. Ta moja pesnitev se začne
tako, da je šel popotnik skozi atomski vek in gledal, kako so dre-
vesa bežala iz njega. In ko je gledal, je bil žalosten in je rekel,
ostanite drevesa, kajti če boste ve šla, bodo šle ptice, tudi ljubezen
itd. Ko sem to pesem spisal, sem imel slabo vest, rekel sem, kaj fan-
taziraš. Saj to ni res. To je tvoja blodnja, ves ta tvoj atomski vek
je blodnja. Bil sem že na tem, da je sploh ne objavim, vseeno pa
mi je nekaj govorilo, to ni blodnja, to je globlja resnica, žalostna,
ki se je bojim, neka vizija. Objavimo jo po tistem Cankarjevem na-
čelu, čeprav je črna, pokazati noč temnejšo, da bi srce še bolj po
71
luči zahrepenelo, pa naj bo po kakršnikoli luči, tudi luči od atom-
skih elektrarn, če bi bile varne.
Tu se poslavljam od svoje poezije in se lotevam nekega drugega
problema, namreč varnosti. Ne bom govoril o varnosti in nevarno-
sti teh elektrarn. Spominjam se, da smo takrat, ko smo govorili o
elektrarni Krško, govorili o tem v neprimerno bolj zaprtem krogu,
kot pa govorimo sedaj. Govorili smo v komisij'i za varstvo okolja v
naši skupščini. Tam je bil tudi tovariš Čopič. On nas je vse prepri-
čal, da so atomske elektrarne tako varne in tako dognane, da tukaj
ni nikakršne nevarnosti (okvare, ki bi bile usodne). Moram reči, da
sem mu verjel, potem pa sem bil nekoliko razočaran nad njim, ko sem
videl, da se je vendarle zmotil. Ni se zmotil, kar se tiče naše elek-
trarne v Krškem, k sreči, zgleda, da se vendarle ni izpolnilo tisto,
kar so največji pesimisti predvidevali, ko so rekli, da gradimo tako
elektrarno, kakršno gradijo v tretjem svetu, da ne bo pravega nad-
zorstva, da bomo, ker rabimo energijo te elektrarne, delali tako kot
v Indiji, elektrarno bomo pustili obratovati, ko bi morala biti že v
popravilu. To se ni zgodilo. In v tem pogledu se strinjam s tovari-
šem Janom, ko pravi, »hudiča« imamo tukaj, izkoristimo ga.
Drugo vrašanje pa je, ali naj ga še naprej proizvajamo. Rekel bi, da
se ravnajmo po tistih, ki so vsaj tako pametni kot mi. čeprav so,
mislim, v tehnološkem pogledu Amerikanci pametnejši. Zakaj Ame-
rikanca ne gradijo vseh tistih elektrarn, ki so jih imeli v načrtu? Za-
sledoval sem to vsa ta leta. Čeprav sem pisatelj in se ukvarjam z
drugimi problemi, me ta stvar zanima, ker je za človeštvo usodna,
ne samo za človeštvo kot celoto, ampak tudi za notranji mir vsakega
človeka. Vidim celo zvezo med estetskimi problemi in pa recimo ob-
čutkom ogroženosti. Vidim določeno nesposobnost človeka danes, dg
bi se logično, urejeno izražal, mladega človeka, ki piše. On se ш
dela takega, ne posnema tujih vzorov, ampak mu je težko izražat,
ves ta sodni dan, ki ga nosi s seboj, bolj logično, kot pa ga izraža.
Zaradi vsega tega to spremljam, vem pa, zakaj ne gradijo teh elek-
trarn v Ameriki. Seveda ne gradijo zaradi tega, ker so sklenili, da
bodo raje varčevali z energijo, potem zaradi tega, kar je prej po-
vedal že tovariš (oni ne gradijo bazične industrije, ampak imajo da-
nes visoko razvito industrijo) itd. Tretja stvar, ki je najbolj odlo-
čilna, pa je: počakajmo do leta 2000, da se tudi ta jedrska tehnolo-
gija izpopolni tako, da bo varna. Vprašanje je, ali bo ta jedrska ener-
gija sploh kdaj res tako varna, kot nekateri mislijo — ne spuščan
se v to, ker so tudi tukaj mnenja deljena. Tudi kasneje ne pričaku
jejo recimo popolne varnosti, kar se tiče sevanja od jedrskih elek
trarn na fuzijo. Tudi o teh, za katere so svoje dni mislili, da bod<
zelo varne, sedaj bereš, da tudi strokovnjaki v to niso prepričan'
Svetoval bi naši družbi, naj se ravna po tem, naj počaka, kot pravij
Amerikanci, in poskuša shajati tja do leta 2000 s temi klasičnin
viri energije, pa čeprav je treba včasih žrtvovati kakšno reč, z vai
čevanjem itd., in šele potem graditi moderne jedrske elektrarne, k
bo na razpolago ta nova, varnejša in cenejša tehnologija.
72
Mislim, da ni vzroka, da bi, revni kot smo, o tem je že bilo govora,
vlagali milijarde deviz, ¡sami pa hodili okoli »na pol nagi.« Za en-
krat še ne lačni, lahko pa bi bili tudi lačni. Energijo, kot je rekel
prej prof. iz Inštituta, potrebujemo, vsak ima potrebe, vsak je ne-
srečen, če je tema, in resnično obstaja vprašanje, kje naj dobimo
energijo. Resnično smo tudi mi, ki to okolje varujemo, včasih nelo-
gični. Imam občutek, da včasih zaženemo prehud hrup, ko gre za kak-
šno elektrarno. Zdi se mi nelogično, da sedaj Muro in Savo v spod-
njem toku mečemo v en koš. To je voda na mlin tistih, ki bi radi
Prevlako. Tukaj bi zelo ločil Savo in Muro. Mislim na tiste elektrar-
ne na Muri, ki jih verjetno lahko tvegamo, ne da bi poškodovali
bistvo teh polj, in seveda na Savi v spodnjem toku, ki pa kot vse
kaže, ni nobeno ekološko vprašanje.
Čudim pa se, zakaj se ne odločimo za oblike energije, o katerih je
prej govoril Jan, načrte imate še za male elektrarne, vodne vire...
Končal bi s tem, naj vsaka država poskuša pridobivati energijo
najprej s tistimi sredstvi, ki jih ima na razpolago, ne pa s sredstvi,
ki jih je treba uvažati za drag denar od drugod. Tukaj sem edini od
starejših pisateljev, upam, da je prisoten kakšen mlajši. Predno kon-
čam, moram reči, da sem zelo vesel, da lahko o teh stvareh danes
'po 15 letih) govorimo odprto, javno, da lahko o njih pišemo. Ko je
ilo za prve atomske elektrarne, je bilo to nemogoče. Ne samo v
Sloveniji, tudi v Jugoslaviji. Vse se je dogajalo v zaprtih krogih,
cam se je o tem tudi odločalo.
4e bi govorili o referendumu, niti o raznih oblikah naše demokraci-
e, prepričan sem, da bo lahko danes naša družba v neprimerno večji
neri odločala o tem, ali bomo imeli te vrste energijo, ki se je boji-
no, ali pa je ne bomo imeli. Odločala torej v veliko večji meri kot
»red 20 leti, ko je šlo za našo prvo jedrsko elektrarno v Krškem.
Vlarjan Štemberger
Prišel sem v svojem imenu in v imenu še nerojenega vnuka. Ne
rastopam nikogar. Sem sem se prav ponižno priplazil, zato ker me
e strah. Ne bojim se zase, ker upam, da bom pravi čas umrl. Bojim
e za svojega vnuka. Sem čisto preprost človek, spadam v tisto kate-
orijo, za katero je kolega Belač rekel, da niso preveč odprte glave,
em pa neposreden proizvajalec in tista enota, ki odloča o vsem, včasih
cer sam, ker pa nisem preveč pameten, pa posredno prek bolj pa-
ìetnih delegatov. Sem pravzaprav eden tistih, s katerimi recimo tak
luklearni« lobi, pa tudi marsikateri politokrat, manipulira. Pa ne
i govoril o manipulacijah. Recimo, da sem tisti, ki moram o tem
lločati, komaj pa vem, kaj je to jedrska energija. Na ekonomiko
sploh ne spoznam, o dinarju samo toliko vem, da ga nimam dosti,
lločati pa moram. Ker pa se zaradi vse te širine problema ne mo-
rn celovito odločiti, sem izbral samo majhen njegov del: radioak-
/ni odpadki. Odločam se na podlagi radioaktivnih odpadkov, ki
73
ostajajo v jedrskih elektrarnah. Jugoslavija nima oceanov, Jugosla-
vija nima puščav. Kam bomo dali te radioaktivne odpadke? Do danes
tega jasno, glasno in razločno ni še nihče povedal. Ali bomo dali te
radioaktivne odpadke v Slovenj Gradec ali v bunker nad Idrijo, se
bodo ti radioaktivni odpadki pojavili v kleti zvezne skupščine ali
pa zadaj za mojo hišo, ne da bi to vedel. Zato, ker tega ne vem, se
lahko odločim tudi na podlagi majhnega dela problema, in ker sem
neposredni proizvajalec in volilec, jasno in glasno rečem vsem tem
»nuklearnih« lobijem: »Ne, dokler mi teh stvari ne bodo jasno in
glasno povedali. Ne, ne zaradi sebe, ampak zaradi mojih vnukov«.
Miran Osredkar
Javljam se k besedi, ne zato, ker bi hotel, ampak zato, ker sem bil
tako rekoč pozvan. Mladini se posebej zahvaljujem za to pozornost.
Rekla je, da bi se danes moral oglasiti, oziroma da bi moral priti
zato, da bi popravil svoje poglede na jedrsko energijo. Ta sestanek
me ravno ne navdušuje, moram pa reči, da tudi jaz govornikov ne
bom navdušil, ampak celo razočaral — predvsem zato, ker bom
povedal, da sploh nisem zagovornik jedrske energije, kot se mi obi-
čajno podtika. Ljubše bi mi bilo, če bi bilo možno zabiti cev v
zemljo, iz tiste cevi napeljati plin in se greti ali proizvajati elektri-
ko. Zal tako ravno ne gre, tako nam še ni uspelo, zato lahko rečem,
da najbrž brez jedrskih elektrarn ne bomo mogli biti. Dlje časa že
vem, kot marsikdo tukaj, da je to zelo zahtevna oblika energije.
To vemo že nekaj časa in zato smo posebej razmišljali o varnosti,
zdaj bom povedal, kako. Primerov, ko moramo sprejemati nepri-
jetne stvari, ki so škodljive, pa se jim ne moremo izogniti, je zelo
dosti. Recimo, vemo, da letalo lahko pade, pa se kljub temu pelje-
mo. Skratka sprejemamo to tveganje. Ta primer morda ni dober.
Nikomur ne bi priporočil, da se hodi za »hec« obsevat na rentgen,
vendar vemo, da je to lahko življenjskega pomena, vemo pa, da to
samo po sebi ni zdravo. Enkratno obsevanje ni nič, 10-kratno pa
najbrž že kaj pomeni. Preprosta operacija, nikomur ne bi priporočal,
da si da prerezati trebuh, ampak najbrž se bo moral vsak zdravnik
sam odločiti, ne da bi vprašal pacienta, ali mu bo prerezal trebuh ali
ne, če bo imel vnetje slepiča.
Nisem prepričan, da je vprašanje jedrske elektrarne: DA ali NE
prav postavljeno. To vprašanje bi postavil širše, ali potrebujemo
energijo ali ne. Postavil bi si vprašanje, ali je razvoj, materialni
razvoj, industrijski razvoj potreben ali ni potreben. Zakaj tako vpra-
šanje? Zato, ker smo priča raznim idejam, ki naj bi bile povezane
celo z vprašanjem okolja itd., da je naša perspektiva v nestorilnosti.
No, v to ne verjamem. Posebno ne verjamem v to, ker bi nestoril-
nost pomenila samo v še večji meri nadaljevati v smeri, v katero
gremo. Storilnost je že tako premajhna in zato smo v takih težavah.
Po moje ostaneta samo dve poti. Ali naj dvigamo storilnost z vsemi
74
posledicami, torej potrebujemo tudi elektrarne, ali pa naj naredimo
državo, kot je Albanija. Tudi to nekateri pri nas poskušajo napraviti,
zapiranje meja itd. Na tak način lahko živimo in ustvarimo zelo
skromen ali pa materialno zelo nizek socializem.
Ker smo se zavedali varnosti, problemov varnosti ali pa zapletenosti
jedrske energije, smo pred 25 leti razmišljali, kaj naj storimo na
tem področju, če bomo prisiljeni imeti jedrsko energijo. Že takrat
smo se odločili, da je to stvar, pri kateri se nikdar ne moremo za-
nesti na nikogar. Zaradi tega je Inštitut začel s tem delom pred 25
leti. Vendar to ni bilo vse. Z ozirom na okolje in varnost je Inštitut
začel delati več drugih stvari. Inštitut je bil soustanovitelj Društva
za varstvo okolja. Zelo sistematično smo delali v zvezi s tem, siste-
matično smo skušali ugotoviti, kaj je pravzaprav z našim okoljem.
Imamo skupino za ocenjevanje vlaganj, ki žal velikokrat ne pride do
izraza, ker enostavno ne poslušajo sugestij, ne poslušajo, česa ne bi
smeli delati. Drugi dokaz so recimo naši poizkusi, da bi analitiko
razvojno premaknili naprej, tudi nadzor in monitoring. No, potem
smo ¡se zelo trudili za to, da bi izločali škodljive vplive v okolju.
Ubadamo se s problemom SO2, zaradi tega se ukvarjamo s predelavo
odpadkov in čistilnimi napravami. Zaradi tega, pa ne samo zaradi
tega, je tudi prišlo do tega, da je del skupine, ki se je ukvarjala z
varnostjo, prišel čisto drugam. Danes nam je kolega Tomšič povedal,
s čim se ukvarja. Skratka, to je del vseh naših naporov, da bi
prispevali tej družbi tako, da ne zaviramo razvoja, ampak zagotavlja-
mo razvoj, ki je človeško sprejemljiv, ki ne omogoča samo materi-
alnega razvoja, ampak tudi kvaliteto življenja. Skratka, borimo se
za uporabo našega znanja in za to, da bi naše znanje prišlo do iz-
raza, ne pa da bi ga stalno odrivali. V tej razpravi je bilo še nekaj
vprašanj, za katera moram reči, da jih ne razumem čisto dobro.
Toliko se govori o nevarnosti jedrske družbe, ker so to velike elek-
trarne. Predlagal bi, da nekdo analizira vpliv Krškega, 600 megavat-
ne elektrarne, pa Obrenovca, 600 megavatne elektrarne, ki porablja
ogromne količine premoga v Srbiji in je tudi pretekli dve zimi
Srbijo rešila pred energetsko katastrofo. Nekdo bi moral napraviti
ekonomsko raziskavo, ekološko primerjavo med tema dvema elek-
trarnama. Zdi se mi, da bi prišel do čudnih sklepov. Naš premog,
ki ga kurimo v Obrenovcu, povzroča ogromne kupe pepela, ne vem,
če je to ravno dobro. Predvsem pa ne vem, ali je tudi tako velika
elektrarna, kot je recimo Obrenovaç, že vpeljala ne jedrsko, ampak
strahotno tehnološko industrijsko družbo z vsem nasiljem. Meni ni
nič takega znano. Imamo dve veliki elektrarni, vendar ne bi mogel
reči, da se to da kje opaziti.
Skratka mislim, da so vprašanja, o katerih je treba razpravljati,
res vprašanja našega razvoja, ne samo: ali materialni razvoj ali ne,
temveč tudi to, na kakšen način naj se odloča o stvareh. Vprašanje
legitimitete, to vprašanje je zelo utemeljeno. Mislim, da je o teh
stvareh res treba razpravljati. Treba se je vprašati, kaj se nam obe-
75
ta z novimi elektrarnami, povečali bi dolgove (drugače sploh ne
moremo). Ne gre samo za dolgove, morali bi dvigniti tudi našo pro-
duktivnost, če bi sploh hoteli zgraditi kakšno elektrarno (čisto vse-
eno, kakšna bi bila — vodna ali premogova). O teh stvareh je treba
razpravljati. Temu se ne bomo mogli izogniti in to je veliko bolj
bistveno, preprosto zaradi tega, ker vidim samo to alternativo —
ali bomo postali kolonija, ki bo še bolj zadolžena kot je, ali pa bomo
postali Albanija. Nisem ne za eno niti za drugo.
Srečo Kirn
Tovariš Osredkar je podkrepil z dokazi vprašanje razvoja in pogo-
jeval razvoj s tem, da je jedrska elektrarna oziroma prihodnje je-
drske elektrarne, v katerih gradnjo smo prisiljeni, kot je rekel, za-
gotavljajo nek razvoj. Brez teh elektrarn, kot je rekel, nam sledi
Albanija. Navedel bi samo dva dokaza proti.
Prvič: edini državi na svetu, Avstriji, ki je sprejela to, da je ne-
jedrska država, razvita država brez jedrske energije, gre super, vsaj
glede na nas. Oni ne potrebujejo jedrske energije za dober materi-
alni razvoj.
Drugič: ne vidim, da bi množica jedrskih elektrarn kakorkoli pri-
spevala k nekemu ne samo materialnemu, ampak tudi človeškemu
življenju; recimo v Sovjetski zvezi ali pa kjerkoli drugod. Verja-
mem, da bi bila Albanija prva, ki bi se odločila za jedrski program,
če bi imela denar.
Miran Osredkar
Reagiral bom samo na primerjavo z Avstrijo. Vesel bi bil, ko bi
mislil, da se lahko primerjamo z Avstrijo, žal ni tako. Lahko bi
navedel samo eno stvar, v kateri bi se lahko primerjali, pa bi bil
nevljuden do naših gostov.
Marjan Pečan
Danes je že bilo opozorjeno, da imamo nizko storilnost dela. Ob tem
morda nekaj poglobljenega razmišljanja. Ali je bila narejena kakšna
primerjava, kako bi lahko privarčevali energijo, če bi imeli ustrezne
strokovnjake, dobre organizatorje dela v DO, utečene delovne pro-
izvodnje, če bi ustrezno vzpodbujali itd.
Drugo, ali je sploh denar za nekatere DO, ki delajo z bazičnimi su-
rovinami, pa nam zastrupljajo vodo, da ne vemo, koliko nas bo
sploh do jutri preživelo, če bomo pili zastrupljeno vodo iz katerihkoli
objektov okoli Ljubljane ali pa v Sloveniji (da se ne bo ponovilo,
kar se je zgodilo v Beli krajini in tukaj okoli same Ljubljane).
76
Ce že govorimo o jedrskih elektrarnah, primerjajmo, koliko je bilo
hude krvi na račun izgradnje hidroelektrarne Solkan na Soči. Ni
bilo denarja ne za eno ne za drugo. Pa pravimo, da imamo potrebo
po energiji.
Če grem v še eno skrajnost, koliko je nas mladih strokovnjakov, ko-
liko nas je samo tukaj, pa vendar le-ti ne morejo zagledati luči in
se uspešno uveljaviti v združenem delu, ker so dejansko zapostav-
ljeni, ker so izpostavljeni pritisku, ker se ne priznava njihova stro-
kovnost, sposobnost itd.
Ko bo nekje pri nas lestvica o delu narejena ekonomsko, ko se bo-
sta politika oziroma politikanstvo spreobrnila, takrat bomo lahko
govorili o vseh uspešnih metodah gospodarjenja.
Lojze Peterle
K razpravi me je vzpodbudilo izvajanje dr. Kalina, pravzaprav me
je njegova razprava presenetila, da ne rečem, razočarala, pričakoval
sem, da bo z gospodinjskimi elementi dokazovala kakšna gospodi-
nja, ne pa slovenski razumnik oziroma znanstveni delavec. Ta lo-
gika se mi zdi nesrečna zato, ker jo uporabljajo vsi sistemi kot sred-
stvo manipulacije in naš pred tem ni imun, kajti s to gospodinjsko
logiko se da večino naših volilcev zasukati. Značilnost te logike je
v tem, da deluje samo v kratkem časovnem obdobju in v ozkem
spektru problema. Gospodinje ne zanimajo odlagališča jedrskih od-
padkov, ne zanima jih, ali bomo začeli s predelavo »rumene poga-
če« v Podgorici ipd. Ne zanima jih, kje teče podtalnica in od kod se
bo izcejal kakšen radioaktiven odpadek... Zanima pa jih tisti ve-
čer ali tisto popolne, ko bi morala luč biti in je mogoče ne bo. Do-
kazovati s tem argumentom oziroma s to logiko se mi zdi zelo de-
magoško. Mislim, da kot intelektualci oziroma kot znanstveniki na-
njo ne smemo in ne moremo pristajati.
Dodal bi še, da se zelo strinjam s tov. Tomšičem in s tistimi, ki so
odprli vprašanje naše lastne ustvarjalnosti. Mislim, da je to pod-
ročje res izjemno zanemarjeno. V čudnih okoliščinah živi pri nas,
prepričan sem, da bi z večjim dopuščanjem te ustvarjalnosti dobili
marsikakšen odgovor na našo energetsko stisko marsikateri načrt bi
bil rešen — o tem govori tudi razglabljanje tov. Jana. Vendar pri
nas te ustvarjalnosti nekako ne dopuščamo, kljub zadnjim poizku-
som, da bi poživili raziskovalno področje. Mislim, da ne bomo prišli
na kakšno bolj zeleno vejo; sam osebno sem se danes odločil za-
pustiti raziskovalno ustanovo, ker glede na denar, ki ga za raziskave
namenja naša družba, nimam nobenega upanja, da bom lahko na-
slednjih pet let raziskoval, kakor bi se spodobilo za raziskovalca te
družbe.
Ugotavljam, v zvezi s tem, kar je tov. Kirn prej načel, da se refe-
rendum lahko konča tudi na tej gospodinjski logiki. Dovolj je to
77
množico prepričati, da elektrike ne bo, če ne začnemo z gradnjo je-
drskih elektrarn, in referendum bo za, pri tej naši obveščenosti oz.
enostranski in zmanipulirani obveščenosti. Predlagam pot, ki je či-
sto zakonita, da se spustimo v novelacijo dolgoročnega plana Jugo-
slavije, katero lahko izvedemo po naših običajnih formalnih poteh.
To naše prizorišče je lahko ena od pobud oziroma mesto, od koder
ta pobuda lahko pride.
Mimogrede, po vojni smo se usmerili v gnano in pospešeno indust-
rializacijo in urbanizacijo, zlasti hribovitih območij, kjer, kot vemo,
potoki ali rečice tečejo z enako energijo navzdol. Mi smo pognali
ali potegnili na tisoče ali stotisoče ljudi v mesta. Ti bi lahko pre-
bivali tam, vzdrževali okolje in tudi izkoriščali tamkajšnje manjše
vire energije, ki s tistimi jezici in malimi elektrarnami nobenemu
ne bi bili v napoto, vsem pa v korist. Vsi pa vemo, kako je s tem
načrtom, na kakšni stopnji uresničevanja je. Kdor se v to spusti,
je v nezavidljivem položaju, če nima dobrih zvez in veliko denarja.
Imel bi še eno pripombo. Nekajkrat se je omenil socializem. Ome-
njeno je bilo, kot da smo nekoč že imeli neki socializem in kot da
bomo v kratkem prišli nazaj. Res smo na slabšem, kot smo bili,
ampak rekel bi, da to, v čemer smo, vendar izhaja iz tega, kar smo
bili in kar smo imeli prej. Sprašujem, ali smo že imeli socializem.
Kar se tiče mojih razlogov za oziroma proti elektrarnam, bi nave-
del samo nekatere:
—	Z ekonomskega vidika vidim tukaj absoluten NE, kar sami z
lastnimi močmi nismo sposobni vlagati v take izjemne objekte.
Smo tudi organizacijsko zelo slabi, ne da bi posebej navajal »ju-
go faktor«. To predstavlja veliko gospodarsko in politično odvis-
nost. Mislim, da je zlasti na politično izjemno dobro opozoril član
našega predsedstva Janez Stanovnik v enem izmed svojih nasto-
pov. Zapisal je, kaj pomeni uvoziti jedrsko elektrarno z vzhoda,
vemo, kaj to pomeni z zahoda; stvari so zelo podobne, samo da
je menda vzhodna cenejša.
—	Z ekološkega vidika mislim, da je demagoško primerjanje z le-
talom in vlakom... To so neprimerljive kategorije. Kdor se ma-
lo razume na te zadeve, tako ne primerja.
—	Ne bi posebej omenjal psihološkega dejavnika, političnega sem
že v zvezi z ekonomijo. Mislim, da si tovrstne odvisnosti, v kateri
smo že do vratu, ne smemo in ne moremo dovoliti.
—	Omenil bi še razvojno-filozofski vidik, o katerem danes ni bilo
govora, poznamo pa ga zlasti iz izvajanja dr. Požarnika. Nekri-
tično pristajamo na to razvojno filozofijo, na neke neprestane
bučne gospodarske rasti, ne da bi se pogovarjali o posledicah.
—	Tudi vojni vidik je bil danes omenjen. Ne rabimo iz te energije
nobenih bomb, o tem se niti ne govori, se pa včasih kje šušlja.
78
Naša dežela z vsemi svojimi humanističnimi in socalističnimi
vrednotami ne rabi jedrske energije, da bi proizvajala na vojnem
področju.
— Iz ideoloških ozirov pa mislim, da tudi ne more biti v ponos so-
cializmu, da zgradi jedrsko elektrarno.
Ce se je tov. Kalin oglasil kot gospodinja, se jaz oglašam kot čebe-
lar. Raje bi v miru umrl, brez strahu, nekoliko bolj ubog in mogoče
nekoliko bolj mršav in v temi, sorazmerno zdrav, kot pa v tej šum-
ni oziroma enkratni atomski razsvetljavi, v strahu, kdaj bo kaj raz-
neslo, in v prostoru, kjer mogoče tudi čebel ne bo več.
Leo Šešerko
Več ljudi se je prijavilo za razpravo, vendar bi rad prvi nekaj po-
vedal.
Navezal bi rad na to, kar je Lojze ravnokar rekel. Ne morem iz kože
moderatorja. Zelo mi je bilo simpatično, kar je povedal, vendar bi
sam za odtenek drugače govoril. Trudil bi se, da bi bili odnosi do
problemov v tej razpravi manj osebni, kot so bili pri njem. Rad bi
se zavzel za dr. Kalina in dr. Osredkarja. Povedal bi, zakaj tako
mislim.
Prvič zato, ker zelo cenim, da sta prišla sem, čeprav sta lahko pri-
čakovala, da bo poslušalstvo govorilo tako, kot govori. To je zelo
pogumno, mislim, da moramo to vsi pozdraviti. Pozdraviti moramo
tudi to, da sta bila pripravljena govoriti potem, ko so bile salve iz-
streljene v smer, ki je nasprotna njunemu mišljenju in gledanju.
Nekaj volterjanskega bi moralo biti v vsakem od nas in še globlji
razlog za to nasprotovanje je. To, kar je Lojze z literarnim smislom
povedal (raje umrem v temi in bolj suh itd.), ima nek globlji po-
men. Danes smo v neki, reči moram, da me stvar teoretsko zanima,
fantastični situaciji. Namreč samo dve kategoriji ljudi v tej družbi
danes zagovarjata, z manjšimi razlikami seveda, ampak vendarle
zagovarjata, nadaljnjo gradnjo jedrskih elektrarn. To so najmanj
izobraženi ljudje, najbolj odrinjeni del te družbe, to kažejo sociolo-
ške raziiskave. Moramo si biti na jasnem, da je pri nas še en del
družbe, ki je praktično izločen iz tega, čemur pravimo javno komu-
niciranje, branje časopisov, poslušanje .radia itd. Ce bi pogledali
javnomnenjske raziskave, bi to takoj opazili. To so ljudje, ki so bili
pred 30 leti, takrat ko je bila splošna evforija starokopitnosti. Načelo-
ma smo vsi za razvoj, smo za tehniko, smo za napredek itd. Takrat
so bili starokopitni, ker niso bili za razvoj. Danes pa so ti ljudje za
napredek, za razvoj in tudi za jedrske elektrarne. To je znana stvar.
In potem je še druga skupina. To so vrhunski strokovnjaki s pod-
ročja fizike, elektronike, elektrike, ki se tudi zavzemajo za to, da
79
je jedrska energija smiselna, racionalna, da je jedrske elektrarne
treba graditi naprej ... Bil sem fasciniran, ko je dr. Kalin rekel, da
gledam tako kot gospodinja, ko reče: moram vtakniti vtičnico in
želim imeti elektriko. Vse čas sem želel govoriti o tem, o čemer go-
vorim, namreč o povezavi, da najbolj izobražen, nedvomno najbolj
obveščen del družbe in hkrati najmanj obveščen del družbe delita
isto stališče. Ko sem poslušal dokaze dr. Kalina in dr. Osredkarja,
sem nekako čutil, da lahko najdem odgovor. Odgovor pa ni povezan
z razumevanjem fizike ali sploh teh strokovnih problemov, ampak z
nujnim razumevanjem današnje celostne družbene situacije. Rekel bi,
da je to nekoliko pesimistično. Ampak vtis imam, da po malem sa-
njarimo, da smo malo poetični; želimo, upamo in se trudimo, da bi
uresničili nekaj, kar ni gotovo, da bomo lahko recimo preprečili, da
bi se gradile jedrske elektrarne. Ko govorim oni, ne mislim njiju
osebno. Zelo je nerodno, da se tu tako osebno izpostavljamo. Mi-
slim, da je to cel kompleks recimo teoretikov. Mimogrede, nobenega
disidenta še ni do današnjega dne med našimi fiziki in zato pač
lahko govorimo o vseh. Rekel bi, da je to neka potisnjenost ob zid
oziroma ugotovitev, da smo potisnjeni ob zid. Da so politične mož-
nosti, saj to se je lepo videlo iz dnevnih razprav. Občutek sem imel,
da bi bila tudi onadva, menim, da mislite tako tudi ostali, za to,
da se pravzaprav ne začne z novo gradnjo jedrskih elektrarn. Osred-
kar je izrecno poudaril, da bi tudi on raje zabil cev v zemljo in plin
bi tekel. Prisotna sta ta želja in razumevanje, še posebej je rekel...
Moj sklep je, da ta fascinantna povezanost izhaja iz neke celovite
ocene družbe. Tu bi ostal raje sanjar in se pridružil tistemu, kar je
Spence govoril, čeprav me je spominjalo na čas okoli leta 1948, ko
sem se rodil — gradili bomo itd. Torej danes je drugačen čas. Pri-
družil bi se temu in moram reči, da sem srečen, da je tudi večina
od nas, tak je moj vtis, tako sanjarska. Hvala.
Dušan Plut
Danes se tukaj pogovarjamo o razvojnih dilemah, ki spremljajo od-
ločitev o jedrskih elektrarnah — DA ali NE. Pred nekaj tedni smo
se pogovarjali o hidroelektrarnah, o gradnji hidroelektrarn na Mu-
ri, čez nekaj let pa se bomo pogovarjali o gradnji termoelektrarne
v Trbovljah (125 megavatne), čez 10 let prav gotovo o gradnji ter-
moelektrarne Šoštanj. Pogovarjali se bomo o gradnji termoelektrar-
ne in toplarne v Ljubljani, ker je že v načrtu, prav tako tudi o
gradnji termoelektrarne — toplarne v Mariboru. Pogovarjali se bo-
mo tudi o novi jedrski elektrarni, katere območje je že rezervirano,
za večji energetski obrat, kot se imenuje v popravljenem predlogu
razvoja Ljubljane do 2000, oziroma v osnutku Ljubljane 2000 o je-
drski elektrarni Dolsko. Tukaj ne bi razlagal na dolgo in široko, ker
smo že vsi skupaj utrujeni.
80
Postavljam vprašanje — ali je to resnično vse, kar lahko socializem
kot družba, ki se proglaša za humano in človečno, ponudi. Je to
edina perspektiva? Ali bo socializem kot tak vedno pristajal na po-
nižujoč odvisen odnos od sveta kapitala, od katerega sprejemamo
vso tehnologijo, katero le-ta proglaša za zastarelo, ekološko uničujo-
čo. Ali bomo kot družba, ki želi biti inovativna in vizionarska,
poiskali nek svoj način življenja, neke resnično svoje družbene pri-
oritete, moralne, etične, kakorkoli jih pač imenujemo. S tega vidika
se mi zdijo take razprave prazne. Pridružil bi se mnenju razpravi j alca,
ki se je proglasil za neposrednega proizvajalca. Vprašal je, če načrtu-
jemo svoj socializem samo do leta 2000. Poglejte, Slovenija bo leta
2000 izkoristila ves svoj hidroenergetski potencial, izkoristila bo več
kot polovico lastnega premoga, ki ga ima na razpolago, vemo pa, da
urana nimamo, dajmo si to dopovedati, jasno in glasno. Nimamo
dovolj urana za štiri jedrske elektrarne ali pa za 8 kot je bilo pred-
videno v prvih programih.
Predlagam samo to, razmišljajmo o tem, kako bi zaživeli v skla-
du s svojimi razvojnimi možnostmi. V skladu s prostorsko ekološ-
kimi možnostmi Slovenije, ki so skromne, ki ne dopuščajo teh ve-
likih energetskih objektov. Načrtujmo tak razvoj, ki bo doprinesel
k temu, da postane socializem humana družba, družba ekosocializ-
ma, če ga tako imenujemo. Sprijaznimo se (v narekovaju) s takšnim
materialnim razvojem, ki ne bo niti družba revščine niti družba
izobilja. Marxov vzorec je čista norost in moderna ekologija je po-
kazala, da je nesmiselen. Torej tem iluzijam, pa naj prihajajo z
vzhoda ali zahoda, se moramo enostavno odpovedati, če hočemo pre-
živeti.
Leo Šešerko
To javno tribuno organizira Časopis za kritiko znanosti, ki je fi-
nancer in mora kriti vse materialne stroške, ki so s tem povezani.
Obrnili smo se na razne financerje, da bi nam pomagali, vendar je
bil odviz slab. Ne moremo plačati stroškov za to dvorano in za pre-
vajanje po 10. uri. Zaradi tega bom čez točno pol ure prekinil to
razpravo.
Andrej Kirn
Večkrat sem se sam pri sebi spraševal, kako to, da med našo nara-
voslovno, predvsem inteligenco s fizikalnega področja, tisto, ki de-
luje na jedrskem programu, pri njegovi praktični uresničitvi, kako
da med njimi obstoji precejšnja enotnost. Razlikovanje mišljenj je
tako zelo blago, zelo zakrito, mogoče je šele zadnje čase tu in tam
dobilo bolj ali manj sramežljivo obliko. V drugih deželah pa je
tako že dlje časa — med laiki, fiziki, da ne omenjam precejšnje
81
razlike odnosov do tega problema med zdravniki, biologi, o tem so
narejene mnoge študije. Oni so bolj nenaklonjeni tem programom,
imajo ostrejši odnos do takšnih vizij, kot pa mogoče fiziki in tehno-
logi. Ali je to mogoče naša majhnost, ki nekako ustvarja večjo ho-
mogenost, raziskovalne skupine, ali je to mogoče skupna politična
raven? Rekel bi, da mogoče drugje ta razlika obstaja zato, ker so
tudi znanstveniki, raziskovalci različno politično opredeljeni, vendar
bolj mislim, da je razlika v tem, da so tudi različno filozofsko vred-
nostno opredeljeni in tu se ta razlika poraja. Nekega pravega odgo-
vora še nisem našel, najbrž pa bi bilo dobro, da bi recimo vsaj
prevedli kakšne knjige ali zbornike, ki nosijo naslov za jedrsko
enegijo ali proti njej, kjer so predstavljena stališča mnogih strokov-
njakov. Popolnoma se strinjam s tov. Požarnikom, ki je rekel, da
bi bilo treba imeti ekološki inštitut, ki bi načrtno, zavestno zbiral
informacije z drugačno težo in z drugih vidikov, katere se potem
sooči. Zdi se mi, da pri nas dobiva vedno večjo težo tudi v javnih
občilih določeni ustroj informacij. Mislim, da pri nas opredeljevanje
duhov za jedrsko elektrarno ali proti njej tako v Sloveniji in kot
smo slišali v Avstriji in drugod, ni razporejeno po zelenih in rdečih
barvah. Tako, da so si ljudje, razdeljeni na ZA ali PROTI, verjetno
zelo različni. Ali so komunisti, ali so tisti, ki so neopredeljeni, ali
so verni itd. Zdi se mi, da tukaj res odpove neka klasična opredeli-
tev za ali proti po nekih izrazitih političnih stališčih in pripadno-
stih. Mislim, da nekatere primerjave, ki so bile tukaj izražene tudi
iz vrst naravoslovcev, ne držijo. Strinjal bi se s kolegom, ki je re-
kel, da gre za različne kvalitativne stvari. Namreč, tveganje je res
povsod. Naš svet ni božanski svet. Ta naš svet je realen svet, poln
slučajnosti. Mislim, da nobena popolna, znanstvena in tehnična in-
formacija ne more ta svet tako modelirati, da bi popolnoma za-
gotovila varnost. Popolnoma smo pozabili, kaj bo z našimi elektrar-
nami, ko bo njihov rok obratovanja pretekel. Kaj bo tedaj? Za-
nesljivega odgovora na to ni bilo. Ne samo pri jedrskih elektrarnah,
ampak tudi na drugih področjih se znanost vse bolj bliža tistim
problemom, ki jih je fizik Weinberg imenoval meta problemi. Lahko
bi jih tudi poimenovali tako kot tip Kantovih ... čistega uma. Strokov-
njaki imajo iste informacije, pa vendar je njihova ocena teh infor-
macij različna in ni jih mogoče uskladiti. Tisti, ki so obsedeni z
eksperimentalnostjo in preverljvostjo, bodo zelo razočarani. Nikdar
ne bodo mogli teh problemov rešiti na ta način, ker so v bistvu
res meta problemi. Mislim, da bi morala biti znanost v tem smislu
mogoče tudi nekoliko bolj skromna, da bi morala omejiti svoje
zahteve na tem področju. Če je ekonomijam, ki imajo ogromno ka-
pitala, 'to postalo kislo jabolko, potem ne vem, kako da je za nas
to še vedno sprejemljivo. Potem človek res ne more drugega, kot da
si ustvari neko mnenje, medtem, ko nas poskušajo ociganiti, prepro-
sto rečeno. Ne vem, ali le določene skupine ne uveljavljajo svojih
ustvarjalnih ambicij, tehnoloških in drugih, kar je gotovo za vsa-
kega posameznika tudi njegov osebni prestiž ipd. Tu je treba od-
82
kriti še eno zvezo. Veliko govorimo, vsaj družboslovci, o krizi re-
produkcije kapitala. Mogoče se je ta kriza reprodukcije izrazito le-
po pokazala pri jedrski tehnologiji, ki je v smislu kapitala zelo in-
tenzivna. Toda mislim, da tu ne gre samo za reprodukcijo kapitala,
ampak tudi za krizo razčlenjene reprodukcije kapitalno intenzivnih
tehnologij v socializmu. Ura streznitve bo najbrž prej ali slej na-
stopila tudi v socializmu.
Miroslav Garb — Slovenj Gradec
Osebno lahko zase, pa tudi za veliko večino mladih povem, da smo
pripravljeni žrtvovati in dati «-tisto, kar nam je najsvetejše, zato, da
bomo preprečili, da bi nam nekdo »turil« to odlagališče, hkrati pa
bomo dali vse od sebe, da preprečimo izgradnjo teh novo načrtovanih
jedrskih elektrarn.
Kako gledam na problematiko, oziroma željo posameznih skupin, ki
so na položajih? Govorim o tistih, ki so na položajih in imajo mono-
pol nad odločanjem. O tem, ali bomo gradili elektrarne ali ne. Na-
me vse te strukture, ozke ali širše, izvajajo določen pritisk, vztrajno
me potiskajo v položaj, v katerem ne bom imel več kaj dosti za
odločati. Se pravi, da me postavljajo pred zid in izstrelili bodo ti-
sto, kar imajo za izstreliti. Ta pritisk bom skušal malo razložiti in
utemeljiti. Raziskave, ki so bile opravljene leta 1955 so pokazale, da
je bilo ob strugi Save, Soče, Savinje, Drave in Mure nekoč 2350
mlinov in 1320 žag na vodni pogon, ki feo bile tedaj večinoma že
opuščene. Poleg teh je bilo na slovenskih vodah pred zadnjo vojno
tudi okoli 600 malih elektrarn, govorim za občino Slovenj Gradec,
tudi v tistem obdobju smo imeli te manjše elektrarne. Danes ob-
staja samo še ena in za to krivim našo izkrivljeno, nepravilno
davčno politiko.
Strokovnjaki menijo, ali pa so vsaj pred leti menili, da bi v Slo-
veniji zgradili tisoče malih modernih samodejnih elektrarn, ki bi
lahko letno prihranile 210 tisoč ton premoga, ki ga moramo za naše
potrebe danes uvažati. Pred ne tako davnim časom je, izhajajoč iz
tega, elektrogospodarstvo (to lahko tovariš, ki je iz stroke, potrdi)
načrtovalo, da bo do leta 1985 zgradilo 100 majhnih elektrarn na
malih vodah. Dogovorjeno je bilo, da bi Litostroj in Rade Končar iz
Zagreba začela s serijsko proizvodnjo teh elektrarn. Leto 1985 je za
nami. V letu 1986 o teh načrtih oziroma o teh elektrarnah ni ne
duha ne sluha. Zakaj, sem se večkrat vprašal? Vendar sem na svoj
zakaj vedno dobil odgovor zato, tako kot včasih vzgajamo tega na-
šega otroka. Za le-te je bilo veliko zanimanja, za te majhne elek-
trarne, tudi danes še obstaja. Povedal bi samo še to, da vse alpske
države danes živahno gradijo te elektrarne, le mi ne. Na koga naj
naslovim tole vprašanje? Zakaj ne? Pa bom spet dobil odgovor zato.
83
Druga stvar. Ne želim nikogar žaliti, samo malo bi rad komentiral
slavospeve o naši krški jedrski elektrarni. Njena osebna izkaznica
je tlačni, lahkovodni reaktor. To je za nekatere v zahodnem svetu
zastarel model. Skrb vzbuja pogosto nizko stanje naše Save, ker je-
drska elektrarna rabi za hlajenje 25 kubičnih metrov vode v sekun-
di, to pa je štirikrat več od porabe vode gospodinjstev v Slove-
niji. Od jeseni 1981 obratuje ta naša jedrska elektrarna, pa še da-
nes ne vemo, ali je bila zgrajena čistilna naprava za odpadke
tovarne celuloze, ki je tako onesnaževala Savo, kot bi jo onesnažilo
mesto z 900 tisoč prebivalci. Pogletje, ZRN je prepovedala izgradnjo
tovrstnih elektrarn, mi pa smo dovolili našim posameznikom, da so
to isto tehnologijo privlekli v Jugoslavijo. To se lahko zgodi samo
v Jugoslaviji ali pa Afriki. Tu sem morda malo bolj čustveno re-
agiral. Tudi mene je, tako kot je tovariš neposredni proizvajalec
prej rekel strah. Strah me je, ker me je nekdo tako »zapufal«, nek-
do me spravlja tudi v to nevarnost, zato bi se s tovarišem Janom in
vsemi, ki ste tako razpravljali popolnoma in v celoti strinjal. Ne
vem, do kdaj in do kod mislimo popuščati tem posameznikom. Le-
tos jih bomo ponovno izvolili v določene organe, jim dali vso pod-
poro itd., da ga bodo lahko spet štiri leta »srali« in nas še bolj sprav-
ljali v določene težave. Poglejte, ne želim in nočem nikogar žaliti,
samo osebno ne bi dovolil, kvalificiran strugar sem, osebno v slo-
venskem prostoru ne bi dovolil tega, da na tekočem traku proizva-
jajo kavne mlinčke, da delajo nože za rezanje kruha na elektriko,
zdaj so že ščetke na elektriko, jutri me bodo že hranili na stroj itd.
Zakaj smo se spustili v to, normalno je, da je zdaj večja poraba
elektrike. Tu je spet namen nekoga, o tem je razpravljal tudi tova-
riš. Mi ne uporabljamo te jedrske elektrarne tudi za to, da bi si
zgradili atomsko bombo. Poglejte, tu imam pomislek. Ker me je
nekdo že tako spravil na kolena, mislim da so tudi sposobni za mojim
hrbtom zgraditi atomsko bombo, da bodo lahko grozili meni ali pa
mojemu sosedu. Odločno sem proti izgradnji jedrske elektrarne
zaradi tega, ker pravi tov. Jan, da imamo še toliko neizkoriščenih
vodnih tokov, neizkoriščenih burij, vetrove itd. Potem, zakaj taka
politika, kdo podpira to politiko? Že leta 1982 smo Popitu in vsem
tem povedali, zakaj dovolimo jeseniško investicijo, zakaj dovolimo
investicijo Kidričevo itd. Zakaj dovolimo to? Zato, da boste vi, tisti,
ki ste danes za jedrske elektrarne, imeli opravičilo — rabimo jedrsko
elektrarno, kajti tile požeruhi bodo požirali celotno proizvodnjo te
elektrarne.
Sem bolj čustven, ampak pazite se takrat, ko bo narod skočil v
»luft«, ko bo vzel »bacelne« v roke, takrat pazite na svoje hrbte!
Leo Šešerko
Ne sprejemam več prijav za razpravo.
84
Tomaž Kalin
Zelo kratek bom. Mislim, da smo na tem sestanku, na tej razpravi
razrešili problem, ki ga imamo. Ta problem sva Osredkar in jaz. Ko
jih dovolj »opljuvamo«, smo zadevo razrešili. Zal pa to ni res. Prej
sem hotel biti malo krajši in se nisem dotaknil problema in tudi
Milan Osredkar se ga ni dotaknil. Pogovarjamo se o razvoju, o
naših razvojnih možnostih. Pogovarjamo se o tem, kako se bomo
odločili. O tem, verjemite mi, zelo veliko razmišljam. S tov. Po-
žarnikom sva, ko sva se pogovarjala o računalnikih, javno prišla do
istega, na koncu sva se po mojem neverjetno ujemala. Namreč treba
se je odločiti na tem mestu, morda smo zdaj v tistem trenutku, ko
se je treba odločiti, v kakšno družbo se bomo razvijali. Kolega je
rekel, rabimo socialistično, rabimo humano družbo. Vsi smo za hu-
mano družbo, treba se je odločiti, kako revna družba bomo. Kot ste
videli, moj vrstni red je tak, da je jedrska energija precej daleč, je
šele pred premogovno energijo, kajti ne vem, če vam je znano, da je
v pepelu Plomina toliko urana, da bi se ga splačalo pridobivati.
Tisti pepel raznaša veter po Istri in te stvari so bolj nevarne kot
pa jedrska energija. Toda mi se pogovarjamo o napačni stvari, po-
govarjati se moramo, za kakšno razvojno pot se bomo odločili v naši
družbi. In seveda tista pot, o kateri sva se na koncu najinega razgo-
vora s tov. Požarnikom bolj ali manj strinjala, ni lepa, ni lahka, v
kolikor se vsi, ampak vsi skupaj, zavestno ne odločimo, da izberemo
drugo pot, kot pa smo jo začrtali danes.
Hubert Požarnik
Različne cilje imava.
Tomaž Kalin
Nimava, nimava.
Leo Šešerko
Tudi to ni res, da sta samo dve poti. Mislim, da je vmes vsaj še
tista, ki je najboljša.
(razprave)
Ciril Pisanski
Sem inženir, upokojenec in kmet. Še včeraj sem rezal trte v vino-
gradu 10 km od Krškega in razmišljal o tisti betonski gmoti, ki bo
stala ne 25 let, dokler bo elektrarna delala, ampak še 100 oziroma
1000 let. Tista gmota je tam. Razmišljal sem o morebitnih posledicah
kakšne katastrofe za Krško polje, ker vemo, da ne bo železnice, ne
85
bo ceste, ne bo letališča. Ne morem mimo tega, kar je omenjal prof.
Osredkar — ali imamo kakšno drugo alternativo za energetske po-
trebe. Pri tem je treba, po mojem, le prisluhniti temu, da v sedanji
fazi, v sedanjem razvoju, v sedanjem stanju tehnike druge alternative
kot jedrske skorajda ni. Ce !je kakšna, sem prepričan, da bi vsi
znanstveniki in vsa Jugoslavija z veseljem sprejeli alternativo. Te
zaenkrat ni. Je pa nekaj, kar so tov. Jan in drugi razpravljalci ome-
nili — kdaj ta energija in seveda kje? Ali je res nujno, da se takoj
spustimo v to, ali je treba prisluhniti besedam, ki so bile izrečene
zadnjič v Beogradu in nekje zelo resno poudarjene, namreč da je
treba ponovno analizirati energetsko situacijo in prihodnje potrebe
v celi Jugoslaviji in potem ukrepati. Mogoče ni tako nujno, da bi
bilo treba takoj pristopiti k temu načrtu, se pravi najprej analiza.
Nekaj naj bo jasno, ne smemo se zapreti v slovenske okvire, ne bo
šlo, čeprav so nam, saj veste, kako je bilo s tisto energijo, saj mogo-
če je zato zraslo Krško. Rabili smo energijo, pa je nismo dobili.
Smo v Jugoslaviji, notri smo in treba bo gledati celovito, se pravi,
da v sedanjem trenutku ne vidim druge alternative, kakor je jedrska
energija; vidim pa možnost, da se najprej izkoristijo ostali viri in
potem, prosim, ali bo šlo po načrtu, kot je nekje začrtano, ali bo
odloženo ali pa se bo pojavilo nekaj novega. Mogoče bodo jedrske
elektrarne ta čas že zelo daleč, ampak dvomimo. Se spominjate Sta-
novnika, ki je zadnjič rekel, da smo v situaciji, kakšna je bila leta 45
ali 48, se pravi, tako smo na »psu« z denarjem, da niti denarja ne
bo, pa bo problem rešen.
Toman Kukovica
Kaj je s sončnimi ploščicami, ki so po znanstvenih ugotovitvah ja-
ponskih znanstvenikov že razvite? Sončna energija se da konkretno
spremeniti v električno, torej, kje je ta alternativa, kdo ima patent?
Patent imajo večnacionalne družbe in večnacionalne družbe imajo
tudi monopol pri jedrskih elektrarnah. Tukaj se lahko še enkrat
vprašamo — če bomo gradili jedrske elektrarne, bomo prišli v krem-
plje teh velikih družb, v katerih krempljih pa smo že tako ali tako.
Mitja Kregar
Samo dve pripombi bi imel, prej pa še tole: zagotovo je bila ta raz-
prava izredno zanimiva, vendar veliko preveč problemov smo načeli
in veliko preveč problemov smo obesili na jedrsko energijo. Jedrska
energija je po tem, kar sem tukaj slišal, dežurni krivec za vse, kar
se pri nas in po svetu dogaja. Tako za dolgove, tako za onečaščanje
narave, tako za probleme. Kaj vem, koliko mlinov je izginilo itd.,
nekoliko preveč smo zahtevni. Jedrska energija je samo en vidik
in preveč smo jo obremenili.
86
Drugo, razen ljudi, ki so tukaj strokovnjaki, so vsi ostali pokazali
strahovit strah pred jedrsko energijo. Razumem, da je atomska
bomba tsita, ki je vcepila ta strah ljudem. Tehnologije, ki jih pozna-
mo danes, različne tehnologije, so izjemno nevarne in se mi se še
približno ne zavedamo, kako so nevarne, vzemite kemično industrijo,
vzemite problem v Indiji itd. Te so neprimerno hujše in težje ob-
vladljive kot primer jedrske energije. Z modernim kmetijstvom je
podobno, vsi ti pesticidi itd.
Tisto, kar pogrešamo, je relativna važnost posameznih problemov.
Danes sem prišel na tole sejo predvsem zato, ker me je zanimalo,
kaj bodo rekli naši zeleni. Imam občutek, da so, in isto velja za
kolega iz Avstrije, na jedrsko energijo obesili vse svoje probleme.
Veliko več, kot to zasluži.
Fizik sem. Nikoli nisem gradil jedrskih elektrarn, nikoli nisem bil
soudeležen pri tem lobiju, ampak toliko pa vem, da je strah pred
vsem tem daleč pretiran.
Glede tistih, ki so se bali za svoje vnuke in sebe, naj rečem samo
to — slišal sem, da so ljudje v Krškem hoteli prodajati vinograde,
ker so se bali, da bodo radioaktivni. Kot fizik sem se pripravljen
vsesti na kotel z radioaktivno snovjo, ki je zakopan dva metra pod
menoj.
Leo Šešerko
Razprava se bo zaključila, govoril bo še Ule, le še dvoje bom prej
povedal. Prvič, Inštitut J. Stefan in fiziki pri nas so zelo veliko
naredili za okolje, s tem se strinjamo, mobilna enota itd. Vedno
bomo to trdili, ampak vi kot fizik pozabljate, medtem ko opozarjate
onega gori, da se boji atomske bombe, da so neka politološka, politič-
na, ekonomska itd. dejstva, ki govorijo v njegov prid in ne vaš.
Povedal bom čisto na kratko. Ta trenutek živim v Franciji in zelo
ljubim to deželo. Ampak to je dežela, ki ima, kot vemo, poln jedrski
program in ki polno razvija svoj jedrski program iz dveh vzrokov.
Tudi socialisti leta 1981 ga niso mogli ustaviti. Zakaj? Zaradi tega,
ker je tam vse gospodarstvo in ves politični sistem skoz in skoz
prežet s koncepcijo gradnje jedrskih elektrarn. Vzroka za to sta
dva, prvi je moč kapitala, ki je želel stvar obvladovati, drugi pa
izredno močna državna koncepcija, ki v tem primeru vzpostavlja
stalno zvezo med razvojem jedrskih vojnih programov in jedrskih
civilnih programov. Na to vi povsem pozabljate, če rečete, da se
lahko vsedete na dva metra pod zemljo zakopani sod.
Se ena stvar — če boste vi danes sedli na ta sod, ki je zakopan dva
metra globoko, ali boste sedeli samo danes na njem? Kam pa se
bodo vsedle naslednje generacije? Vi lahko kot fizik govorite pre-
87
pričljivo, samo morate govoriti tudi z upoštevanjem ekonomskih,
socialnih, političnih itd. dejstev.
(diskusija)
Milan Čopič
Nekaterim inozemskim razpravljalcem zamerim, da niso pokazali
bistva problema. Vojaški stroj je tako močan, blokovski problemi
so tako težki. Ven ne bomo šli jasnih misli, če ne bomo tega jasno
povedali.
Leo Šešerko
Na to morate opozoriti tudi vaše kolege.
Tovariš...
Dva problema imam še, nisem navdušen nad jedrskimi elektrarnami,
se jih pa ne bojim in jih razumem. Nekaj bi prosil, ljudje vendarle
morate zaupati ljudem, ki se s tem profesionalno ukvarjajo.
Tovariš...
Mi jih moramo opogumiti, da si bodo upali reči tisto, kar vedo, kar
slutijo, in tisto, kar so nakazali.. .
Andrej Ule
Cisto na kratko bom povedal, namesto razprave bi predlagal sklep,
da bi vendarle končali.
Glede na to, da je tovariš omenil, da se bo o tem razpravljalo maja
v nekih tozdih, bi predlagal, da tale skupščina zavzame stališče,
da do tega ne pride. Da se o teh stvareh glasuje, razpravlja v okviru
najširše javnosti, da nobeni tozdi o tem nimajo pravice glasovati.
Se en važen predlog — zakaj? Zato ker se mi zdi, da bomo drugače
napravili točno to, čemur se reče tehnobirokratska mašinerija, ker
bodo ljudje podlegli interesu, ki ga slučajno zavzema kakšen TOZD.
Tako bomo nasedli najbolj iracionalnim interesom. Tukaj je treba
najti drugačno racionalnost, ne pa okvir še tako popolnih institucij.
Leo Šešerko
Zahvaljujem se, objavili bomo vse, pozivamo pa k pisnim prispev-
kom. Hvala.
88