Listek. Roža trpljenja. Češki spisal J. Červenka. I. V eni izmed krivih in temnih ulic toledskega mesta je stala pred mnogimi leti hiša skoro popolnoma skrita za visokira mauriškim stolpora starodavne farne cerkve. Zidana je bila še za časov arabskih. Bila je velika, temna in revna prav tako, kakor je bil njen lastnik — žid, po imenu Danijel Levi. Ta žid je bil zavisten in osveteželjen, kakor jih je mnogo iz njegovega plemena, pa tudi zvit, prevarljiv in podel, kakor nihče drug. Če tudi neizmerno bogat, kakor so si požepetavali ljudje, tičal je vendar ves dan sključen v svoji prodajalnici, ki je bila podobna temni kleti. Tu je skladal in zlagal kovove verižice, stare pase in razbite lepotije, s čemur je mnogo tržil z veselimi fanti, potujočimi starinarji in ubogimi plemiči. Akoravno je sovražil kristjane neizrekljivo, vendar je snel, ne enkrat, temveč desetkrat umazano svojo kapico, ki je pokrivala njegovo plešasto, požoltelo glavo, kedar je Sel mimo njega plemenitaš slavnega rodu ali kanonik stolne cerkve. Včasi je vsprejel celo v svoji štacuni koga izmed svojih sosedov ter se jim uklanjal s prijaznimi pozdravi in s priliznjenim smehlianjem. 0 Danijelovera smehlianju se je govorilo po celem Toledu. Njegovo vedenje je bilo nad mero mirno navzlic razžalitvam, šalam jn dovtipom sosedov. Zaman so lučali dečki, hoteč ga razžaliti, kamenje na njegovo kočo, zaman so se trudili služabniki iz Dajbližje palače ga razjeziti s pšovkami silno grdimi, in stare, pobožne ženske iz obližja so se zaznamovale zaman s križem, kedar so prestopile prag njegove hiše, kakor bi bile opazile samega pravcatega zlodeja. Daniiel se je smejal vedno čelarno in nezapopadljivo. Njegova tenka, udrta ustna so se raztegovala v enomer v senei njegovega velikanskega nosa, zakrivljenega, kakor jastrebov kljun, in da si je švigala iz njegovih majhnih, zelenih, odrtih in v gostem obočju skoro skritih očij neprestano iskra tajnega gnjeva, vendar je nadaljeval mirno, in kakor bi za nič ne maral, klepanje s svojim železnim kladvičem na naklo, na katerem je popravljal na tisoče rjavih in na videz k ničemur potrebnih drobnjav, s katerimi je bila napolnjena vsa njegova prodajalnica. Nad vhodom židovske koče se je odpiralo arabsko oknice iz pisanega stekla, ostanek starodavne podrtine toledske zgradbe. V tem dela hrama, katerega je slabo razsvetljevala barvana svetloba, prodirajoča skozi to ozko okno, edino odprtino na ulico, stanovala je Sara, hči Danijelova, katero je ljubil oče nad vse. Kedar so šli sosedje iz tega mestnega dela mimo židovske koče in so zapazili slučajno Saro za veternicami mauriškega okna in Danijela v dve gubi sključenega nad naklom, klicali so glasno, čudeč se krasoti ralade židovke: «Ni mogoče, da bi iz toli gnjilega debla mogla pognati tako krasna vejica!» In zares, Sara je bila čudokrasna! Imela je velike oči, obokane s črnimi obrvmi, izpod katerih je žarila plamenena zenica, kakor zvezda na nebu v globoki noči Nje ustna, zgočajn rožnata, bila so kakor iz rudečih koralov izrezana od nevidne viline roke. Njen vrat, čist, belobleSčeč in mehko prozoren lesketal se je, kakor alabastrov nagrobni steber. Štela je kakih šestnajst let, in že je bila izražena v njenem licu ona sladka otožnost, očarajoča naša srca, in iz njenih ust so prodirali že vzdihi, prerokujoči budeče se hrepenenje. Bogati židje v mestu, uhvateni od njene 6arobne krasote, prosili so jo za roko; ali židovka je ostala neobčutljiva za norost svojih čestilcev in za besede in svete svojega o6eta, ki jo je silil, da bi si izvolila moža, preden postane sama tu na tem svetu. Vedno je bila hladna in tiha in ni dala na znanje s skrivnostnim vedenjem svoiim ni6 drugega, kakor sklep, da ostane svobodna. Kon6no je priSel neki dan eden izmed njenih 6estilcev k Danijelu. Nevoljen je že bil, da ga Sara vedno zametuje in da ne mara za njegove prošnje. Vrhu tega je sumil, da je ve6na ta žalost gotovo znamenje kake tajnosti, katero je skrivala v svojem srcu. Rekel je Danijelu: cVeš, Danijel, kaj se med našimi brati skrivnostnega govori o tvoji h6eri?» Žid }e povzdignil za trenotje oči od nakla, ustavil svoje večno" klepanje in vpraSal, ne da bi se najmanje ganutje opazilo v njegovem obrazu: «In kaj govorijo o njej?» «Pravijo», nadaljeval je gore6i ljubimec, «pravijo . . . jaz to vem ... mnogo re6ij . . . Med drugimi, da je tvoja hči zaljubljena v ... kristjana ...» Ko je dospel do tega mesta, umolknil je ljubosumni ljubimec Sarin, da bi videl, kak utis so učinile njegove besede na Danijela. Danijel je povzdignil iznovi6 o6i, gledal mu nekoliko trenotkov naravno6 v obraz, ne govore6 besedice, in obrnivši potem o6i na naklo, da bi nadaljeval v prenehanem delu, dejal je: «A kdo pravi, da vse to ni laž?» «Ti, kateri so ju nekoč videli razgovarjati se vkup tu na ulici, ko si ti sedel v tajnem zboru naših rabinov», rekel je s posebnim naglasom mladi žid ves za6uden, da ni imelo ne prejšnje sumni6enje, ne zdajna njegova trditev nobenega u6inka na Danijela. Ta ni prenehal v svojem delu. Imel je o6i uprte na naklo, na katerem je, odloživši kladivo, s pilico za6el gladiti kljupo kovovo kakor liSp. Za trenotie je mol6al; potem je pa za6el govoriti z zamolklim, pretrganim glasom, kakor bi usta zbirala le mehanično misli, katere so krožile po njegovi glavi. «Ha, ha, ha!» rekel je, smejoč se 6udno, zbodljivo .. . Tedaj se zanaša ta kristjanski pes na mojo Saro, na ponos našega rodu in na palico, ob katero se opira moja starost in si misli, da mi jo zapelje! ? ... A vi si mislite, da to doseže? . . . Ha, ha, ha!» nadaljeval je v enomer, govore6 s seboj in neprenehoma se smejo6, dočim je pilica njegova Skripala vsako trenotje silneje, zarivajo6 se v kovino s svojimi zob6eki, «Ha, ha, ha! ubogi Danijel, bodo rekli naSi, da že nori! A 6emu pa je treba temu umirajočemu, onemoglemu starcu tako krasne hčerke, če ie ne ume varovati pred pohotnirai pogledi naših sovražnikov ?! . . . Ha, ha, ha! . . . MisliS znabiti, da Daniiel spi? ... Misliš morda, 6e ima moja h6i ljubimca . . . kar bi vsekako utegnilo biti, in 6e ie ta ljubimec kristjan, in 6e jo ho6e znabiti ugrabiti, in 6e ž njo uide, kar je vse mogoče . .. in ako na primer pobegne ž njo jutri, kakor se to zgodi v6asi, misliš . .. da bi si dal oropati Danijel ta zaklad, misliš, da bi se ne maš6eval?!« <Ali>, zaklical je mladi žid segajoč mu v besedo, «veš znabiti? ...» «Vem», rekel je Danijel, ter ga sunil v hrbet, «vem več kakor ti, ki ne veš ni6, in ni6 bi tudi ne vedel, ako ne bi prišla ura, kedar ti vsi poved6 . . . Z Bogom! Oznani našim bratom, da bi se bržkobrž sešli . . . Nocoj okolu dveh ali treh bodem pri niih!» To reksi, potisnil je Danijel mladega žida na ulico; na to je pobral zopet svoje orodje in za6el 6isto mirno zapirati z dvoinimi zapahi okovane dveri svoje prodajalnice. HruS6, kterega so naredila vrata škrtajoč in Skripajo6 v svojih tesnih stežajih, je zabranil, da ni bilo slišati Suma na oknu, ki se je zaprlo v tem trenotju nagloma, kakor bi se bila Sara ravnokar odmaknila od njega. (Konec pride.)