A. Funtek: Jožef Cimperman. 533 Jožef Cimperman. O petindvajsetletuici književnega delovanja njegovega spisal A. Funtek. „Ni ne samo ta rodoljub, kdor v velicih krogih doprinaša slavna dela ; tudi ta je domorodec, kdor v ožji meji dela, kar more na blagor in čast domovini. Dr. Jan. Bleivveis." ako je zapisal pokojni mnogozaslužni voditelj naroda slovenskega v spominsko knjigo možu, ki je pred nekaj tedni obhajal petindvajsetletnico književne svoje delavnosti, dobremu znancu našemu, Jožefu Cimpermanu. Ce pravimo »obhajal« petindvajsetletnico, rekli smo seveda že preveč — v javnost ni zazvenel nobeden glas o nji. Narod slovenski v6, da nekod v ponižnem domu predmestja ljubljanskega živi jeden najboljših sinov njegovih, opaža iz dalje njega delovanje, čisla tudi, kar pošilja v dežel, ali da je letos že petindvajset let, odkar je zastavil Cimperman per6, tega se je domislil le malokdo, ali recimo odkritosrčno: nihče! Niti prijatelji njegovi, ki ga cesto gledamo, kako snuje v umetalni delavnici, vedeli nismo o lepem prazniku: sam in zgolj duševno ga je obhajal; v samotni sobi se je oziral na petindvajsetletno dobo, ki mu je porajala dokaj bridkostij, malo dobrot, okrog sebe pa morda gledal bledeče prizore, plemenite vrstnike, dobrotnike in prijatelje, kateri so zaporedoma legali v grob, preživel morda znova vse, kar mu je sladilo in begalo srce četrtino stoletja! . . . Zat6 pravimo, da je bila petindvajsetletnica njegova zgolj d u- v š e v n i praznik, sam6 spominski dan, bridkovesel in veselobridak! Ce sploh kdo, zaslužil bi resnično Cimperman, da bi se bil narod slovenski zdušno spominjal tega dne; saj bi tako poslavil odličnega pesnika svojega in počastil tudi moža, ki ve, poudarjamo: do cela ve, kaj je trpljenje. Semkaj k Jožefu Cimpermanu stopite vi, bledolični poetje naši, ki tonete v umišljenih bolečinah, ki oplakani tožite svet, čegar pravega trpljenja ne poznate in ga — dal Bog! — morda tudi nikoli poznali ne bodete; stopite semkaj, pravim, k resnično trpečemu pesniku in učite se od njega, da se pesniška sila ne kaže sam6 v tem, če slastno rimate »srce — gorje — solze«, vidite pa tudi, kako pravi mož nosi težko in poleg tega nezadolženo trpljenje ter venderle dela že četrtstoletja, kakor dela prav malokdo in najmenj v takem razmerji! 534 A. Funtek: Jožef Cimperman. Petindvajsetletnemu delu na čast bodi torej napisan ta sestavek ; v velikih obrisih nam pokaži Cimpermanovo življenje in kolikor moči vestno opiši njega delovanje; saj obojega ne moremo zlepa ločiti! Popolnega životopisa doslej nimamo v slovenskem jeziku. Znani zgodovinar kranjski, g. Peter pl. Radics, posvetil je sicer leta 1879. v svoji knjigi »Anastasius Griin. VerschoUenes und Vergilbtes aus dessen Leben und Wirken« pesniku našemu posebno poglavje, naslovljeno »Der Musensohn im Rollstuhl«, ali ker ta sicer jako lep6 pisani oddelek opisuje zvečine razmerje slovenskega in nemškega pevca ter je v obče, kakor vsa navedena knjiga, posvečen spominu Anastazija Griina, umeje se sam6 po sebi, da slovenski čitatelj v njem ne nahaja vsega, kar bi ga utegnilo zanimati. Pisateljsko delovanje Cimpermanovo je omenjeno le na kratko; toda do cela pogrešamo raznih zvez z veljaki našimi, zlasti prijateljskega, na duševni razvoj izredno dobrodejno vplivajočega občevanja s pokojnim Levstikom, ki je bil v marsičem Cimpermanu izboren učitelj in plemenit dejanski dobrotnik. Očitati g. pl. Radicsu ne moremo in ne smemo ničesar iz prej navedenih razlogov; vender dovoljeno nam bodi, da spopolnimo njega črtice in jih po možnosti tudi nadaljujemo od leta 1879. do denašnjega dne. Jožef Cimperman se je porodil dne 19. svečana leta 1847. iz pre- v prostih kmetskih roditeljev. V tesnih precej samotnih ulicah na Zabjaku v Ljubljani so imeli roditelji trafiko; oče Andrej je poleg tega semtertja tudi mizaril, toda zvečine sam6 za domače potrebe. Bil je prčprosta ali blaga duša, oskromen, varčen mož, vešč pisanju in branju; vse, kar je znal, pridobil si je po svoji pridnosti. Kaj je bila mati pesniku našemu, to je najlepše povedal sam v »Pesmih«, kjer jo slavi tak6-le: »Gospa mi imenitna in učena Bila ti nisi, draga moja mati, Pridevkov teh ni moči ti dajati, Ker preprosta si bila kmetska žena. A tvoja neučnd mi govorjena Beseda jela v srci kal je gnati, In tvoji so pouki blagi, zlati Sveti mi kakor knjig modrost nobena. Ljubezni do ljudij me ti učila, Odstrla ti življenja si mi ničnost, Mož biti in pošten me ti prosila. Každča laž, hinavstvo in sebičnost, Dostavljati mi nisi ti zabila: Vračuj s pravičnostjo vsekdar krivičnost !« A. Funtek: Jožef Cimperman. 535 v Citajočim te vrste, kaže se nam nehotoma dobrodušni obraz oskromne ženice, presrčno ljubeče svojega sinu Jožefa in druga svoja otroka: Frančiška in Marijo; zdi se nam, da čujemo plemenite nauke, katere govori nedorasli deci v srce, da gledamo iskreno nje skrb za prvorojenca svojega, ki je toli potreben ljubeče podpore, kakor ne oba druga otroka! Od rojstva že slabotnega dečka namreč v rani mladosti, jedva dovršivšega ljudsko šolo, napade huda bolezen in ga za vse žive dni obsodi v tesno sobo: v trinajstem letu dobe svoje ne more ubožec več stopiti na noge — ohromel je! Pokojni vladni in medicinski svetovalec dr. vit. Stockl je izrekel, da ni nobene pomoči. O nadaljnem šolanji sedaj seveda ni govora; videti je, kakor da se mu je na veke zaklenilo vele-častno poslopje, kjer drugi srečnejši mladeniči iščejo in dobivajo duševne hrane. Vender, ne tako! Z zvestim tovarišem Ivanom Gornikom (sedanjim rudniškim uradnikom v Celovci) uči se zasebno gimnazijskim predmetom; skupaj proučevata rimske in grške klasike, starejšo in novejšo književnost nemško, književnost slovansko, učita se jeziku italijanskemu in francoskemu. (Cimperman sam se je pozneje še učil angleščini.) Kdor se hoče poučiti, kak6 hvaležno udan je Cimperman še dandanes zvestemu družnfku mladostne dobe, vzemi njega »Pesmi« z leta 1888. in beri 6nih — lehko rečemo, s srčno krvj6 pisanih — dvanajst »Kristalov«, katerih črke-začetnice se družijo v akrostihon, noseč prijateljevo ime. Ne vemo sicer, kak6 se godi v duši njemu, komur se je hipoma zaprl svet, čegar svetlobo je toli rad gledal v prejšnji srečnejši dobi, toda mislimo, da mu je treba dokaj duševne kreposti, ako hoče moški nositi resnično svoje gorjč in — kakor pravijo besede na čelu tega sestavka — »v ožji meji delati, kar more na blagor in čast domovini!« Cimperman je bil toli krepak, imel sile dovolj, da je vzgajal, kar mu je raslo v srci, skratka: »zakopal ni talenta«, nego množil duševno imenje ter si pošteno pridobil ime odličnega pisatelja slovenskega, čegar veljavo so zaporedoma priznavali prvi naši književniki in jo priznavajo tudi dandenašnji. Cimpermanovo življenje je od 6nega usodnega dneva, ko so mu odpovedale noge, dokaj jednolično. Kaj se godi zunaj, tega ne vidi na svoje oči, saj jih tudi ne obrača na zunaj! Prelepo vender se mu razvija notranje življenje, in nikakor se ne motimo trdeč, da ga je prav to krepilo v poznejši bridki dobi, ko je trikrat potrkala smrt na tesni dom in mu ugrabila zaporedoma očeta, brata in napdsled še mater; gotovo je dalje tudi, da ga bogato notranje življenje krepi še dandanes, 536 A. Funtek: Jožef Cimperman. ko se je samotnemu m6žu cesto boriti z bridko potrebo, dan za dnevom za trdi in grenki svoj kruh . . . »Slovenci imamo navado dajati zaslužnim pisateljem kamnate spomenike na — grob«, piše S. Gregorčič v »Slov. Naroda« 14. štev. leta 1884.; »bolje bi bilo, dati jim, ako so v takih žalostnih razmerah, kot pesnik, ki ga jaz ^imam v mislih — toliko kruha v — življenji.« Žal, da je tako, ali vender tudi veselo poudarjamo, da še žive plemeniti možje v nas, ki se časih sočutno spominjajo samotnega pevca. Ako bi jih ne bilo — vender, dovolj! Cimperman je navzlic vsem neprilikam ohranil zaupanje v samega sebe in svojsko zmožnost, kar izraža Gregorčič v besedah: »Ko tare te teža rev in ran, Naj petja nebeški glas te tolaži, Da v bolnem telesi duh močan Lehk6 prebiva — ti svetu dokdži!« to je, rekli bi, nekakšen program njega življenja, čarobna moč, ki ga je dvigala in krepila dosihdob in ga bode, kakor smo do cela prepričani, tudi odslej I Brez posebnega hrupa so se pojavili prvi plodovi Cimpermano-vega pesniškega duha. Prva pesem »Domovini« je natisnjena v »Učiteljskem Tovariši« leta 1865. —- oskromna cvetica, o kateri nam ni reči kaj posebnega, razven, da je »domorodna«, kakor so bile tačas do malega vse pesmi slovenske. Odslej se vrsti pesem za pesmijo; Cimpermanovo ime čitaš v malone vseh tedanjih listih slovenskih. Leta 1869. izda petdeset zbranih pesmij, posvečenih dr. E. H. Costi, »v znamenje posebnega spoštovanja«. Dr. Costa je razveseljen vzprejel posvečeno mu knjigo ter se pozneje živo zanimal za dvaindvajsetletnega pesnika, kateremu seveda takrat še niso mogli pridevati onih običnih epitet kakor »sloveči pisatelj«, »slavni pesnik« i. t.d., kateri pa je po_ sodbi pokojnega A. Janežiča že kazal »lepo nadarjenost«. Če ne drugače, koristilo je Cimpermanovo znanje s toli vplivnim možem, kakor je bil otovre baš dr. Costa, vsaj v tem, da ga je seznanjal z mnogimi veljaki slovenskimi. Cesto so prihajali pozneje na Cimpermanov dom dr. Jan. Bleiweis, dr. Toman, dr. Razlag, dr. Krek i. dr. Posebno hvalno omenjati moramo tudi gospe Lujize Razlagove, plemenite pokroviteljice Cimpermanove, in gospe Lujize Pes Jakove, duhovite prijateljice njegove. Prvi gre zasluga, da ga je leta 1873. seznanila s slovečim učencem Prešernovim, pesnikom Anastazijem Griinom, (grofom Antonom Auerspergom), kateri je žal, krenil na poseben svoj A. Fuutek: Jožef Cimperman. 537 pot. Poznala se sicer nista osebno, ker Grun zvečine v tisti dobi ni potoval skozi Ljubljano, toda dopisovala sta si dokaj pridno. Kdor hoče natančneje spoznati njiju razmerje, tega pouči že navedena Ra-dicseva knjiga na straneh 162.—166., kakor tudi pisma, katera je priobčil z opomnjami Cimperman v »Laib. Zeitung« leta 1877. dne 30. malega srpana in nastopne dni. Sodimo Griina, kakorkoli hočemo, proti pesniku našemu se je vselej kazal pristnega kavalirja; dopisovanje ž njim je oduševljalo Cimpermana do večje delavnosti, širilo njega obzorje in mu bilo nekakšno res najizdatnejše tolažilo za bridkosti, katere je moral prebiti prav v tisti dobi. Ne dovolj, da je namreč leta 1873. dne 24. velikega travna izgubil srčno ljubljenega očeta, šest dnij pozneje je videl na mrtvaškem odru brata Frančiška, sebi jednakorodnega pesnika, s katerim sta vzajemno delala prejšnje čase. To so bili dnevi, kakeršnih si ne moremo misliti zlahka; kaj je čutil tedaj zapuščeni sin, brat, to čitamo med vrstami v životopisu, s katerim je leta 1874. spremljal pesmi pokojnega brata; po drugi strani pa nam tudi kažp te pesmi, kak6 skrbno in vestno je urejal drago ostalino, kako se uglobil v duha pokojnega pesnika, da mu postavi dostojen spomenik v književnosti slovenski. Dve leti pozneje je smrt pretrgala tudi zvezo z Anastazijem Griinom. Cujmo, kaj govori Cimperman o nji sam: .... »Veselo in hvaležno moram reči: pismeno občevanje s tem slovečim rojakom je jako spešilo duševni moj razvoj ter mi svetlilo in sladilo marsikatero trenutje temnoresnega življenja mojega. Zat6 se mi vidi nekako sveta dolžnost, da zvestemu pokrovitelju in duševnemu spešitelju svojemu v književnih stvarčh postavim oskromen spomenik neminljive hvaležnosti.« (»Laib. Ztg.« z dne 30. malega srpana leta 1877.) Književnega zgodovinarja slovenskega utegne zanimati zlasti odstavek iz teh pisem, kjer Cimperman poroča, kak6 je izkusil pridobiti Griina, da bi za »Preščrnov album«, katerega je namerjalo tačas izdati »Pisateljsko društvo«, podal nekaj črtic iz življenja Prešernovega. (Preš6ren je bil namreč, kakor znano, nekaj časa učitelj Griinov v < Klinkowstromovem zavodu na Dunaji.) »Janka Pajka podlistek v »Slov. Narodu« (tičoči se baš »Prešernovega albuma«), piše Cimperman, »poslal sem A. Griinu na Dunaj, zajedno ga prose, naj izvoli, če ima morda kaj zapiskov o občevanji s Prešernom, prepustiti jih gospodu Stritarju, da jih porabi v slavnostnem albumu. Res sta se sešla Stritar in Grun, ali zaželenega uspeha ni bilo, ker je bil tedaj Grun preobložen z obilimi važnimi posli. Poznejši poskusi, da bi se znova dogovorila, razbili so se slučajno (drug druzega sta namreč iskala za- 538 A. Funtek: Jožef Cimperman. man), in tak6 je vzel slavni nekdanji gojenec Prešernov s seboj v grob vsekakor zanimive spomine svoje.« — Živo gibanje, ki se je prav tista leta začelo na književnem polji slovenskem, vabi Cimpermana na novo delovanje. Dočim je že prej zvesto dopisoval »Učiteljskemu Tovarišu«, »Novicam«, »Danici«, »Besedniku« ter prelagal zdaj »Naznanila c. kr. kmetijske družbe«, zdaj različne igre i »Dramatičnemu društvu«, pošilja odslej tudi Stritarjevemu »Zvonu«, »Slovenskemu Narodu« in mariborski »Zori« čislane svoje doneske. »Dramatično društvo« mu izroči Mandelčev prevod Goethejevega »Fausta«, delo prve roke, da bi "ga priredil za tisek. Cimperman se res neumorno prime tega velikanskega dela, proučeva v razlago potrebne in cesto zelo si protivne tolmače, katerih mu je iz tukajšnje c. kr. licejske knjižnice preskrbel pokojni Levstik, kar jih je tačas imela, in predelava, kolikor mu dopuščajo drugi posli, zlasti tedaj mnogostranska korektura »Matičinih« rokopisov in knjig in raznoteri prevodi za »Dramatično društvo«.-Da delo ni zvršeno in tudi ne bode, tega ni zakrivil on, nego druge okolnosti, o katerih namerja govoriti svoj čas sam. Vender pravo torišče se je odprlo Cimpermanu, ko je bil leta 1881. ustanovljen »Ljubljanski Zvon«. Spominjamo se, kak6 veselo so se najboljši književniki slovenski oglasili na poziv k sodelovanju; tudi Cimpermanovo ime čitamo med prvimi na dotičnem oglasu. Kak6 vestno je do denašnjega dne" zalagal »Ljubljanski Zvon« zdaj obileje zdaj menj s plodovi peresa svojega, to ved6 čitatelji tega lista. Vse njega mišljenje je zraslo ž njim; nihče, kdor ga ne vidi delujočega, ne more verjeti, kako skrbno opravlja njega korekturo, opravlja že šest let, od usodnega leta 1884., ko so mu zagrebli tudi še ljubljeno mater. Videli smo ga cesto po zimi v zatohli sobi na Zabjaku, ozki, da si se le stežka prestopal; tenak dih je silil skozi slabo zapirajoča se okna in duri; videli smo, kako so mu ledenele roke, ali delal je voljno uro za uro. Poleg tega je treba pomisliti, da mu je bila oskromna stanica, kjer je pri veliki orehovi mizi imel svoj sedež, zajedno umetalna delavnica, jedilnica in spalnica; ali kadar se je uglobil v ljubljeni časopis, mislil ni na vse te neugodnosti, niti ni čul neprestanega nadležnega trkanja na okna lino, s katerim so dorasli in nedorasli ljudje pozivali sestro, naj da tobaka, smodek in vžigalic . . . Veselih prizorov je vsekakor malo videl 6ni preprosti dom na Zabjaku, ali nekoliko jih je videl vender! Razven m6ž, katerih smo omenili že prej, prihajali so semtertja prijatelji k samotnemu možu, - «• ne da bi hodili gledat — kakor pravi sam bridkošaljivo — »v železnem kurniku medveda« in »poslušat leva, kak6 rohni zverine kralj A. Fuutek: Jožef Cimperman. 539 in — zeva, renčeč kožuhar pleše, lega, seda« — nego iz zgolj prijateljstva in sočutja! Leta 1882. je prišel zimskega dnL prvič S. Gregorčič, in tedaj sta se do dobrega spoznala oba pesnika. Spominjamo se še dobro, kak6 je potem leta 1884. Gregorčič v »Slovenskega Naroda« 14. številki razglasil do slovenskega občinstva oni topli poziv, iz katerega smo že prej navedli nekaj stavkov; kako ga je podpiral veledušno sam in ne da bi bil Cimperman vedel, odkod mu prihaja pomoč, o tem tu sedaj ni umestno govoriti nadrobneje. Ostala sta v prijateljski zvezi do denašnjega dne in si zlasti živo dopisovala leta 1887., ko je Gregorčič prevzel uredništvo pesniškega dela »Slovano-vega«, Cimperman pa nekoliko kesneje uredništvo ostalega dela tega lista. — Tudi vrli Aškerc je potujč že prijateljski potrkal na Cim permanova vrata; duhoviti in blagi prijatelj dr. Ahasverus se oglaša redno, kadarkoli ga privede pot v Ljubljano. Opravljajoč razne korekture, ki mu itak jemlj6 do malega ves čas, Cimperman v poslednjih letih ni držal križema rok. Na izrecno željo prijatelja mu Avg. Dim i t za, znanega zgodovinarja kranjskega, preložil je o zgodovinski šeststoletnici njega izborni slavnostni spis »Die Habsburger und ihr Wirken in Krain«, katerega je Dimitz spisal po naročilu deželnega odbora kranjskega, prelagal lepo vrsto Radicsevih spisov za »Matičine« knjige, oskrbljal dalje »Dramatično društvo« s prevodi gledaliških iger (skupaj nad 20), izmed katerih omenjamo zlasti »Donne Diane« in »Precijoze« ter pretolmačil po naročilu deželnega odbora kranjskega takisto Radicsevo posebe izdano knjigo »Ge-schichte des landschaftlichen Civilspitales in Laibach«. Pomagal je pri monumentalnem delu »Stavbinski zlogi« preč. g. Ivana Flisa in pregledoval in popravljal razven prvega vse doslej izšle zvezke »Jurčičevih zbranih spisov«, kakor tudi oba zvezka »Erjavčevih izbranih spisov«. Koliko pesmij-prigodnic je zložil do danes, tega izvestno zlahka sam ne ve; saj ni bilo zlepa slovesne prilike, kjer bi ne bili klicali Cimpermana na pomoč, da jo poslavi s pesmijo. Za slavnostno pesem o poroki pokojnega cesarjeviča Rudolfa mu je došlo iz cesar-jevičeve pisarne celo prijaznivo zahvalno pismo. Hudo bolan izda leta 1888. drugo zbirko svojih pesmij, ki so našle po vsem nepristranskem svetu slovenskem zasluženo priznanje. Ali kako je zbiral in urejal te pesmi! Nekatere so predelane tako, da jih stežka spoznaš; zlasti »Distihi« se kažejo do cela drugačni, nego so bili svoje dni natisnjeni v mariborski »Zori«. Izredno lepoto in blago-glasnost, ki se pojavljate v Cimpermanovih šestomerih, priznal je sam mojster Stritar; prav tako je v 8- številki tega lista odličen knii- 54° A. Funtek: Jožef Cimperman. ževnik slovenski imenoval Cimpermana najboljšega šestomerca slovenskega. Odveč bi bilo torej znova govoriti o teh pesmih; poleg tega je o njih poročal v »Ljubljanskega Zvona« letniku 1888. urednik listov. Zatorej samo opozarjamo na to prelepo in živo pisano oceno. Zanimivo pa je vsekakor, če primerjamo te pesmi onim, ki so izšle leta 1869. Kolik razloček! Ondu obzorje tesno, rekli bi, malone pretesno, tu širno, kakeršno pristoja človeku na stojalu prave izobraženosti; ondu preprosta, po nekod tudi nedostatna oblika, tu umetalna, skrajno dovršena tehnika, kakeršne nima mnogo pesnikov slovenskih! Pred nekaj leti se je preselil Cimperman v prijaznejši dom na Poljanski cesti, kakor sam pravi »iz zaduhle jazbine med ljudi«; zvesta roka ljubeče sestre mu gospodinji. Tamkaj dela, da živi, in živi, da dela. Jednakomerno mu mineva dan za dnevom. Presrečen je, če si more dvakrat ali trikrat na leto privoščiti izvestno oskromni »luksus«, da se na svojem »tricvklu« pelje uživat veliki dan, ki sicer le s posamičnimi žarki sveti v njega stanovanje. Samoten je v domu svojem, ali ne zapuščen! Pomoč »Pisateljskega podpornega društva«, kateremu ne ve dosti hvale, varuje ga vsaj skrajne potrebe; tu in tam se oglašajo prijatelji, izmed katerih imenujemo sosebno človekoljubivih gg. dr. Vošnjaka in dr. Tavčarja, ki se veledušno in rada spominjata pevca-trpina o mnogih prilikah; vesel se razgovarja Cimperman ž njimi o tem, kar mu je iz jasnih razlogov najbližje: o književnih stvareh. Kar smo le šiloma izvili o notranjem življenji njegovem, priobčimo v prihodnjem članku. Za danes mu sam6 še želimo to, kar mu je pokojni Levstik pred malone dvaindvajsetimi leti zapisal v spominsko knjigo: »Ljubezen do dobrdsti, Ljubezen do resnice, Ljubezen do krepdsti, Nebe"ske te" cvetice Naj se ob grenki časi Tvojih dnij Spletd v tolažen venec Ti vse tri, I še .potrpežljivost mila' Naj ž njimi v zvezo bi stopila !« (Dalje prihodnjič.) A. Funtek: Jožef Cimperman. 593 Ta uvod tudi ni tako prešeren, da bi si mislil: Podal sem popoln zgodovinski pregled vseh prevodov »Romeja in Julije«, nego hoče samo dokazati, da se je pošteno trudil pisatelj tega članka, ozirati se na jednaka dela; veselil se bode, če najde odkritosrčno oceno in dobrohotno podporo, da bi moglo delo ugledati beli dan kot samostalna knjiga. (Konec prihodnjič.) Jožef Cimperman. O petindvajsetletuici književnega delovanja njegovega spisal A. Funtek. (Dalje.) a dotični svoj list, v katerem smo naprosili Cimpermana, naj bi nam blagovoljno spopolnuje poslednji naš članek, napisal nekoliko črtic o duševnem svojem razvoji in življenji, prejeli smo pismo, katero se nam zdi mnogostranski vredno, da je priobčimo doslovno, brez vsakega dostavka. Črtice, priložene temu pismu, znamenite so zlasti zato, ker čitamo iz sleharne vrste, kak6 neumorno je Cimperman vse žive dni hrepenel po duševni hrani, ali ne samo hrepenel, nego se takisto resno in vztrajno izobražal, in naposled, kako hvaležno priznava tudi danes dobrodejni vpliv nekaterih obče znanih književnikov slovenskih, sosebno vpliv Stritar j e v in Levstikov. Evo torej pisma in dodanih mu zapiskov: »Predragi mi prijatelj! Zvečine popolnoma resnična in jedino, kar se tiče petindvajsetletnega neznatnega književanja mojega pre-laskava sodba Vaša me je zelo razveselila, posebno zaradi tega, ker pišete, da ob slučajni priliki ,petindvajsetletnice' moje namerjate nekaterim obupujočim mladim pesnikom našim na meni vidno dokazati, kaj se imenuje pristno čustvo, kaj resnično trpljenje, kaj moštvo i. t. d. Na potrebnega dela Vašega živo pričo -— žal! — morem Vam izmed vseh do sedaj znanih književnikov slovenskih služiti seveda le jaz, ki zajedno iz najblažjega človekoljubivega razloga toplo želim, da bi Slovenija za mano nikoli zopet ne imela naslednika, vsaj ne po usodi mi jednakega! — Prosite me ,v imeni dobre stvari, kateri sem vztrajno in odločno vselej bil zvest služabnik', naj Vam v zgoraj omenjeno književno svrho sam povem kaj natančnejšega zlasti 38 J94 A. Fuutek : Jožef Cimpermaii. o duševnem svojem razvoji in življenji, zakaj že tiskani ,viri' so časih presuhi, nedostatni' ali celo kalni, in Vi želite, da bodi spis Vaš, kolikor možno, verodostojen. Prijatelj moj, srčno rad bi ustregel upravičeni želji Vaši, katera se po vrhu še tesn6 združuje s črtežem prihodnjega mojega književnega posla, vender bojim se, da Vam ne ustrežem. Povšečno ustreči Vam iz umevnih vzrokov navzlic vsi dobri volji tudi nikakor ne morem. Drži se namreč kdorkoli in kar naj-vestneje lepega uka tistega znanega grškega modrijana, nikdar ne bodeš dobro vedel, kdo si, zatorej ni kdo sebe pravično soditi ne hoti. Dalje, dokler človek živi, ako je sploh katerikrat pokazal vsaj nekoliko zdrave razumnosti, smeti se je najbrž nadejati še česa od njega, zato ni neovržno veljavna niti druga, kamo li samosvoja sodba! Dovolj. Priložene beležke dobrotno vzprejmite v znamenje odkritosrčnega prijateljstva mojega in prevejajte jih po najboljšem uverflu svojem.« »Vsakega človeka duševne zmožnosti najpristnejši dokaz je njega delo. Po delu razumnik najlože sklepa in sodi, kaj in koliko je komu res mogoče, dasi treba tu vedno poleg druzega sosebno pomisliti še na kraj in čas ter na svrho delu. Takisto uči sveto pismo, ,da dobro drevo rodi dober sad'. Vender tudi dobremu drevesu strezi umni vrtnik že mlademu, potem se prirodno razvija in nam razveseljuje ob svoji dobi z obilim ukusnim plodom oko in srce. Najboljše drev6, prepuščeno sam6 sebi, če ne usahne ali ne zdivja, rase počasi in še kesneje rodi užiten sad ... Takovo največ samoraslo drevo sem bil za zgodnje mladosti jaz: deblo zdravo, ali veje so bile, mislim, nekoliko menj pod veščo skrbj6, nego dobro; odtod tiste neprijetne kopače, na katere se je časih upravičeno hudoval že marsikdo in ki same odpadajo le polagoma. Skratka : pogrešal sem jaz, mladenič, starejšega, izkušenega voditelja, kateri bi oprezno urejal in spravljal v potrebno soglasje vso tvarino, katero sem zdušno proučeval na strani blagosrčnega tovariša Gornika; zakaj prijatelj moj, dasi neobično nadarjen, bil je venderle mojih let, torej tega zadostno vršiti ni mogel. Toda osnovni kamen književni izobraženosti moji je položil Gornik, in dobri genij moj, trdna volja, poznejša častna znanja z najveljavnejšimi možmi našimi in izobraženimi prijatelji, vse vkupe mi je koristno spešilo duševni razvoj, da sem začel najprej dobro spoznavati in potem skrbno hvaležen zapletati mnoge zij6če vrzeli oskromnega znanja svojega. Koliko sem A. Funtek: Jožef Cimperman. S9S morda dosegel z resnim naporom svojim, s6di slovenski svet; meni tukaj ne pristoja beseda. Ko je Gornik, abiturijent, odšel iz Ljubljane, bil je nepozabni brat moj Frančišek že tudi gimnazijalec, in sedaj sem prvič mogel dejanski poskušati, koliko je vredno, čemur sem se prej učil toli trudo-ljubivo. Sprva in proti koncu gimnazijalnih študij bratovih, kadar je, sam izvrsten dijak, dasi že bolehav po šoli malone ves čas žrtvoval tistim .instrukcijam', ne preprijetnim in redko, kakor gre, plačevanim, ali pisal pesmi, izdelaval sem cesto zanj domače naloge, katere so, meni seveda v največje veselje, prejemale takšne redove, kakor njega dotična šolska dela. Po bratovi smrti sem živel nekamo osamel, četudi kolikor toliko združno z mnogimi tedanjimi še mladimi in oduševljenimi domorodci, izmed katerih imenujem zlasti prijatelje profesorje Rajka Peruška, Davorina Hostnika in Ivana Vrh ovca, dalje meščanskih šol učitelja Jožefa Ciperla in Jurija Vranica in pokojnega Viktorja Eržena, ki je bil v obitelji naši kar domač ter seje sam šaljivo nazival ,knjižničarjem in tajnikom mojim'. To so bile žalostne in časih vender vesele ure; žalostne, ker sem, občuje z omenjenimi mladimi prijatelji in znanci, dosti živeje čutil izgubo nadejepolnega mi brata, vesele, ker me je prav občevanje ž njimi posebno spočetka vedrilo in odvračalo neplodnemu žalovanju kakor tudi vzpodbujalo moje moči na novo krepko delavnost. Kaj mi je storil dr. E. H. Costa, povedal sem v »Novicah« leta 1876., kaj dr. J. R. Razlag, pisal v »Slovenskem Narodu« leta 1880., in razmerje med dr. Jan. Bleiweisom in mano se spozna lahko precej iz nekaterih njega listov, ki sem jih priobčil tudi v »Novicah« leta 1883. Dokaj nedostatnejši bi bili že sicer ubogi podatki moji, in jaz največji nehvaležnik, ako bi v njih livaležnozdušen ne omenjal še dveh izbornih m6ž slovenskih, in ta dva moža sta: prof. Jos. Stritar in pokojni Fr. Levstik. Kadar premišljam mlade svoje dni in mi obstane spomin pri teh dveh slikah, čutim se, rekel bi, tudi sam nekako pomlajenega, da srce vzkipeva od vedno živega spoštovanja, katero zvesto hranim obema nesebičnima učiteljema in dobrotnikoma svojima! — Da izpregovorim najprej o Stritarji. Leta 1866. je izdal tedanji ljubljanski knjigotržec Oton Wagner drugi natisek Prešernovih pesmij za prvi zvezek neke namerjane »knjižnice slovenskih klasikov«; kakor znano, spisal je Stritar tej knjigi življenje Prešernovo in ocenil njega umotvore, da pred njim tako izvrstno še nikdo. Z mnogimi drugimi vrstniki, zdušnimi za slovenstvo, 38* 59° A. Funtek: Jožef Cimpermaii. proučeval sem slastno tedaj tudi jaz po Stritarjevem veščem razlaganji največjega našega pesnika, in vzbudilo se mi je takrat zajedno do Stritarja tisto mladostnoiskreno spoštovanje, katero nam zrelejša leta res nekoliko ohlajajo, toda popolnoma ne ohlade nikdar. Pokojni Mat. C i ga le in Davorin Trstenjak sta se mi nekoč pritožila, kako redko mladina spoznava starejših pisateljev vrline, in moža sta v obče povedala resnico. Te obžalovanja vredne mladostne napake se meni do danes ni treba kesati in Stritarju nasproti najmenj. Kolikorkrat pomislim še sedaj, kako pozorno in sebi na stalno korist sem prebiral sprva v ,Glasniku' in pozneje v dunajskem ,Zvonu' sosebno njega zlatozrnate ,Literarne pogovore', ki so resnično najkoristnejši književni ,vademecum' zlasti vsakemu mlademu ukaželjnemu pesniku slovenskemu, vselej moram reči sam sebi po vsi pravici: Stritar je bil prvi tvoj strokovnjaški učitelj v poeziji, najprej javnim tiskanim p6tem in kesneje s prijateljskimi zasebnimi listi svojimi, na čemer mu vedna pristojna čast in zaslužena hvala! Kaj hočem napisati o Levstiku, katerega je v najugodnejšem času njega in mojega življenja dobra sreča privedla meni prijaznivo naproti ? Koliko bi pisal lahko in rad, in vender mi zopet veleva nekov notranji glas: pusti in stori to po svoje, kadar bije tvoja ura! — Levstika je po moji misli najzvesteje naslikal leta 1870. v dunajskem in lani v .Ljubljanskem Zvonu' njega mnogoletni prijatelj in najboljši poznavalec Stritar. Meni torej, oslanjajočemu se na ta dva spisa, katera gotovo pomnijo vsi pravi čestitelji Levstikovi, ni treba dru-zega, nego soglasno ž njima poročati še od svoje strani, kakšen se je pokazal do mene. Osebno sva se spoznala z Levstikom leta 1876. slučajno, ko sem vročega dne malega srpana v svoje in voznika svojega okrepilo se ustavil za Gradom ,Pri Sokolu', tačas dobroznani gostilni, kjer sva s pokojnikom imela tudi še dolgo pozneje iz razlogov, obema najbolj pfijajočih, književne poletne svoje ,jour-fixe', posebno dokler se niso začela kazati prva znamenja njega poslednje bolezni, katera ga je vsem najljubšim prijateljem odvračala bolj in bolj. Toda ni spočetka najinega znanja ni ves čas pozneje se nisva z Levstikom shajala sam6 ,na kozarce vina' in prazno besedovanje, dasi sva se-devala vkupe cesto po šest do osem ur, ali še delj. Ne, teh živih pogovorov Levstikovih, stare, novejše in najnovejše književne zgodovine slovenske korenitega njega razlaganja, oprtega na dela, katera je prijateljski postrežno donašal s seboj in posojal mi tudi na dom, teg'a ne pozabim nikdar! On, strokovnjak, odkril je meni dalje naj- A. Fuutek : Jožef Cimperman. 597 prvi umevno čudovito bogastvo in blagoglasje slovenščine, on snel raz duševne oči moje mreno termi pokazal svet in življenje in slovenstvo posebe v pravi luči. O Goetheji sem bral nekoč, da je bilo njega srce, akotudi malokomu znano, tako veliko, kakor njega um, katerega je poznal vsakdo. Takšen je bil tudi Levstik, kar namesto mene najbolje povedi Prešernova hči, gospodičina Ernestina Jelovškova. Globokočutno srce Levstikovo, ki je prebilo trpljenja kakor malokatero, ni zakrknilo, kadar je bila ,v mirno zavetje priplavala njega ladja', ne, prav narobe : Levstik je ohranil človekoljubje svoje vedno neizpremenjeno, in akoravno sam ne bogat, izkazoval je vender radosten .ljubezen do brata' dejansko, zlasti kjer bi se bilo nadejati resnične koristi za domovino. Takov živi meni v svetlem spominu nenadomestni učitelj in bla-godušni prijatelj Levstik. Drže se njega zdravih moških naukov in dobromišljenih navodov, bodem, kakor doslej tudi od sedaj neomajno hodil izbranim svojim potem in zvest staremu geslu svojemu: Altius semper, non statim, sed gradatim! V to mi pomozi Bog!« Tako Cimperman. — Dovoljeno nam bodi za sedaj samo še nekoliko besed. V »Iverih« Cimpermanovih čitamo nekje nastopne stihe: »Pohvalim naj tebe, ki sam se ne hvališ, Srca ne božaš in ž njim se ne šališ Pošten, plemenit si, četudi — grča: Potrebniku vre"žeš hleba: nd ! In vinskega ne odmičeš vrča, Prijazno ga tdčiš mu do vrhd, Desnice ne stiska zloba ti krča, Ko pomoč naj vdovi, siroti se da. Resnice branitelj stojiš in si stal Vsekdar v viharnem bdji nevstrašen, A *lic ne mdči ti solzna kaplja, Sred ognjeno gorje" ne raztaplja, Po babje nisi preplašen, Ce kragulj pišče je koklji pobral. Globoko čuteč ne poznaš mehkužnosti, Postrežen si brez vsakeršne sužnosti, Srce" ti sodi, ko ndnj se oziraš Ter dvigaš brata in pot mu odpiraš!« Naslovljeni ti stihi niso, ali težko ni ugeniti, da so namenjeni L ev-stiku, ne pisatelju, nego človeku Levstiku. Kako upravičeni so od 598 A. Funtek: Jožef Cimperman prve do poslednje besede, to ve vsakdo, kdor je ali osebno poznal Levstika, ali čital o njem prelepi spis Stritarjev v lanskem letniku tega lista. Da se nam še bolje in lepše pokaže Levstikov blagi značaj in njega prijateljsko razmerje proti Cimpermanu, priobčimo nastopno črtico, katero nam navaja gospodičina E. Jelo v ško va, na čemer jo dostojno zahvaljamo: . . . »Bilo je dne 2. grudna leta 1882., bas na rojstveni dan očeta mojega, ko pridem od Cimpermana k Levstiku in ga v spominu na svojega očeta prosim, naj bi Cimpermanu nekoliko pomagal ter mu preskrbel kuriva, ker ubožec zmrzuje. Zajedno ga prosim, naj bi nekoliko popazil nanj, zakaj meni sami je za nekaj tednov oditi. Levstik mi je obetal oboje in je bil mož-beseda. Cimperman je namreč tačas, ko sem bila z domi, zbolel jako nevarno. Slučajno zvem o bolezni njegovi in se precej vrnem v Ljubljano. Dne 18. grudna pridem k Levstiku. Opravičuje se mi, da mi ni poročal ničesar, češ, zadržavala ga je sama prepoved Cimpermanova. Nat6 me vpraša, ali je pač bolniku dovolj strežbe in pomočkov ? Odgovorim mu, da ne, nego da ima jedino to, kar mu je že dal on sam. Pristavim še, da namerjam pisati gospe Razlagovi, ker mi je nekoč rekla, naj se obrnem do nje, ako bi potrebovala česa. Levstik stopa nekaj časa po sobi, naposled obstoji pred menoj in izpregovori:,Nekaj Vam moram povedati.' — ,Kaj takega, gospod Levstik?' vprašam in ga gledam pričakuje. Dolgo me gleda bistro tudi on, končno deje: ,No, nič posebnega. Veste, nekomu sem dolžan 40 goldinarjev, ali oni človek je že umrl. Kaj pravite, ali naj jih dam Cimpermanu?' Odgovorim mu: ,Gospod Levstik, ako ved6 mrtveci kaj o tem, kar se godi tukaj, gotovo bode mož, komur ste bili dolžni, zadovoljen, če daste denar Cimpermanu, saj če ga je kdo potreben, potreben ga je on!' Zdajci vidim, kako se Levstiku porose oči. ,Torej naj mu dam denar ? Toda V i ga morate nesti in ne smete povedati, odkod je! Recite, prijatelji so mu ga nabrali.' Potem zavije bankovce v popir in mi jih izroči, rekoč: ,Prav vesel, sem, da sem se iznebil tega dolga, kateri me je že dolgo težil!'« Kaj nam preostaja še reči? To dejanje govori dovolj glasno samo; zdi se nam, da nam rahlo ali živo zvene na uho Levstikove znane besede: »Skrbi zase, ljubi brata, Dvigni ga, odprl mu vrata, In sodnik naj bo sreč!« — (Konec prihodnjič.) 652 A. Funtek: Jožef Cimperman. Jožef Cimperman. O petindvajsetletni« književnega delovanja njegovega spisal A. Funtek. (Konec. *) aoročuje o »Pesmih« Cimpermanovih piše prof. Fr. Leveč (»Ljubljanski Zvon« 1888, št. 4. in 6.) med drugim tudi to-le: »Gospod Cimperman je markantna pesniška osebnost v slovenskem pesništvu. Proizvodi njegovi so polni jedro-vitih mislij, plemenitega čutja, krepkozvenečih stikov in sploh dovršene tehnike.« . . . »Bog mu je dal bister um, moško voljo in krepko dušo, in čudovito je premagal vse raznolike neugodnosti bitja svojega, osvojil si bogato literarno omiko ter povzpel se na vrhunec slovenskega pesništva. Ako kdo med nami, pesnik naš bi bil upravičen na ves glas tožiti in opevati res bridko usodo svojo, in vsak čuteč človek bi bil o taki tožbi preverjen z Juvenalom: »Nemo dolorem fingit in hoc času.« A dasi vso knjigo preveva elegičen ton, izvirajoč iz resnične nesreče pesnikove, dasi nam tožba njegova seza globoko v srce, vender nam blagodejno objema dušo, ko vidimo, kako ud a no, kako moško nosi pesnik svoje gorje!« Tem besedam nam ni dostavljati mnogo. Baš pesmi Cimperma-nove se kaj prijetno ločijo od onih pesniških vzdihov, katere moramo, dasi ne vemo, zakaj, poslušati iz vseh stranij pesniškega loga našega. Takšen metriški jok in stok, bodisi da je namenjen »trdosrčni izvoljeni devici«, od katere »nesrečnega« mladiča loči Bog vedi kaj vse, bodisi da se glasi »jasnim zvezdicam«, ki toli sočutno gledajo »vroče solze«, ali tisti »bledi luni«, kateri poj6 pesnikove strune (»luna — struna« — dobra rima!), to vse ni druzega, nego osladna sentimentalnost, katera se rajše skrivaj v dnu srca, nego bi se prodajala razumnemu občinstvu, ne menečemu se za take »romantiške« tožbe, da, huje: to je vse nepristno, ponarejeno! Cesto že se je upravičeno grajala ta čudna bolezen v književnosti naši, in skrajni čas je res, da se zatre. Zatreti pa se mora s pikro brezusmiljeno satiro, ki zbode do živega. Ne rečemo preveč, ako prav Cimpermana, kateri bi bil —- ponavljamo gorenje besede — najbolj upravičen na ves glas tožiti in opevati bridko *) V tega spisa poslednjem nadaljevanji na str. 598. in 7, vrsta od zgoraj stati bi moralo pravilno: ,,Bilo je dne" 3. grudna", ne: ,,dn6 2. grudna". Pis. A. Funtek: Jožef Cimperman. ^53 usodo svojo — prištevamo onim književnikom slovenskim, ki se strogo in kar najvztrajneje bore za zdravo realno čustvovanje v liriki naši! Kak6 li izvršuje pevec naš to nalogo svojo? Izvršuje jo po jedni strani tako, da v dovršeni obliki kaže pravo moštvo, po drugi strani, da z rezko besedo biča mehkužno vzdihovanje, katero mu je zoperno, da nič takega! Navedimo samo nekaj vzgledov: Prčcej v »Strunarjevi prošnji«, postavljeni na čelo »Pesmim« z leta 1888., prosi Boga, naj mu ne pošlje dobe, ko bi mu umrla čustva, nego tedaj mu rajši pošlji smrt. Poslednji spev mu bodi »vesel«, iz njega odmevaj glas »polnega življ en j a«, ne glas starčevih nadlog. Izmed treh gorečih želja, katere nosi pesnik v srci, glasita se dve : „Prvič: da v trpljenji Skala se ne ganem. Drugič: da resnici Vsekdar zvest ostanem." („Pod kostanjem", 12.) Kako ponosno zvene n. pr. ti stihi: ,,Miruj, srce", in zberi vse kreposti, Da mož do poslednjega žijem vzdiha; Ko pride bela smrt, molče" otrpni." („Usehlo cvetje", 3 ) „A hujše nalne še trpljenje pridi, Značaj si moški vehi jaz ohraniti, In potlej dan poslednji meni vzidi." (,,Usehlo cvetje", 16.) ,,A kdo pravico tožiti dal meni, Ljudij povsod okolo še trpečih Od sebe vidim lehko mnogo huje. Dovolj tožbe" o ranah je skelečih, Njih te"šiti, ki strože so tepeci, Sreč naj želja ta samd dviguje." (,,Usehlo cvetje", 19.) ,,Moštv6 pogiblje v naših dneh. na sveti, Značaji bodo skoraj bele vrane, Zatorej njemu čast, kdor se ne gane, Ko viher bojni čuje prihrumeti!" (,,Kristali", 15.) ,,Život sovražnosti je žaloigra, In častne zmage lovor njemu rase, Kdor pade mož, kadar zavesa pada." (,,Kristali", 24.) ,,Kar se spominjati ve"m, nesreča me vedno je tepla, Toda ponosni moj duh čvrst je ostal in krepak." (,,Distihi", 4.) Zadosti! Izpisali smo le nekatere onih postavkov, kateri kažo kar najjasneje, kako moški nosi Cimperman trpljenje svoje, kako č>54 A. Funtek: Jožef Cimperman. krepak duh mu živi v slabotnem telesi! Če to ni moštvo, ne vemo, kaj bi sploh nazivali tako! Da izvirajo ti nazori iz pristnega čustva, vemo, ker ga poznamo. Svetovali bi žalostnim pesnikom našim, naj dvakrat, trikrat pozorno prečitajo navedene izpiske; ali »Moška čast«, krasna pesem Cimpermanova, žal, preobširna, da bi jo podajali tu celotno, vredna je, da se je nauče" na pamet! Prepričani smo, da bodo tiste »ohe« in »oje«, s katerimi prečesto maše praznine svojih stihov, pustili nezapisane in ž njimi marsikaj druzega, kar je itak le neslano in prisiljeno . . . Očitneje nego v navedenih vzgledih, glasi se Cimpermanova satira v nekaterih »Iverih«, katere posebno zaslužujejo, da jih postavimo semkaj : „Ko pevce mehkužno metriški stoka, Da „krvavi" srce" mu in ,,poka", Ozbiljnost, sočutje zaman Postavljata smeTiu se v bra"n, In zdrava človeška pamet joka." ,,Odkod mladenič snovi jemal, Da pesmi dobre bi nam „koval"? Zatd naj toliko vsaj počaka, Da brada pogdnja, ne mišja dlaka!" ,,Telesno je zdravje ti Bog dal in dušno, A vender nam v tiho nerado slušno Sčokočeš o bdli domišljane rane, Kar nam nikakor duše ne gane. Kar čutiš pdj in bodi krepdk, Ne kakor bledično dekletce mehak !" ,,Mehkužen pesnik ndrod nam pridi: Kdor hoče videti, lehko vidi, Kakd v Slovenih množe" se dušice, Ki ljubijo kodre, mačke in ptice, In oplakujejo vele cvetlice, Ki muham bdlnice bi zidale, Zdravnike, strežnike jim plačevale, A solze brata, globoke rane, Trpljenje vse jih njegovo ne gane." In »Satura« ? Dobro nam je znano, da se vsi razumniki naši ujemajo s tendencijo, katera se pojavlja v teh vseskozi pikrih in ostrih, potrebnih sonetih. Možno, da se zdi komu ta ali 6na beseda prehuda, toda neupravičena ni nobena. A. Funtek: Jožef Cimperman. «55 ,,A česar ne umevam, čuj, mladina Slovenska draga, reši mi vprašanje In prav iz srca, prosim, odgovori: Kje ima vrelec tvoja bolečina, Odkod mehknžno v pesmih vzdihovanje, In kakšni tvoji so življenja vzori?" (,,Satura", 4.) ,,Prej nego pevčjih glas žaluje citer, Da srčne bi pretresal globočine, Poet spoznaj življenja trde boje. A še potem ne ,,brenkaj" nam prehiter, In slikajoč nekdanjosti spomine Skopd navdšaj ,,6he" jim in ,,6je" !" (,,Satura", 9.) Mladičev polžjekrvnih rod brez mdzga, Nad vami tudi sam bi skoro plakal, Pretresa mene bdi ,,mokrotnih" pe"včet! Osladne ,,milojdrske" pesmi brozga, Zadosti, upam, tebe je ;,pretakal" Rojlč slovenskih svetobolnih re"včet!" (,,Satura", 10.) ,,Kar prija komu, trdi njega zdravje, Samo da sve"tu malo je do tega, Naj Mina ljubi Fronca, naj Matevža ! Težkd ljubezni peti je poglavje: Da nje" odmev po srcih se razlega, Oblasti nima domišljdva — mevža!" (,,Satura", II.) ,,Stopicamo po truhli rajši brvi Tja, kamor svet čez most obočen teka, Ne vinski duh, nas duh ogreva mleka, In orli niso, vzori so nam črvi!" (,,Satura", 12.) Sestavek naš se bliža koncu. Nadrobneje nečemo ocenjati Cim-permanovih pesmij, ker bi morali le ponavljati, kar je priobčil urednik tega lista v predlanskem letniku »Ljubljanskega Zvona« in kar smo pisali sami na drugem mestu; vender toliko vsekakor rečemo, da so Cimpermanove »Pesmi« knjiga, katero čitajmo in znova čitajmo. Tam vidiš, kaj je jezikovno in pesniški dovršena oblika, ondu se prepričaš, po kakovih svetlih vzorih neprestano hrepeni pesnikovo sred Dokazati smo hoteli iz življenja pesnikovega in delovanja njegovega, da je duševno čvrst navzlic vsi nesreči svoji, izpričati, da nam je Cimperman lehko vzgled vztrajne delavnosti. O petindvajsetletnici književnega dela bodi sestavek naš zaslužnemu pevcu oskromen spomenik, s katerega čitaj narod slo- O56 Andrej Felconja: Reformacija v Slovencih. venski, kakove in kolike vrline dičijo zvestega, ali žal, le premalo znanega znanca njegovega! Videli smo, v kako neugodnem razmerji se je porodil, uverili se tudi, da mu nI sedaj ni posuta steza z mehkimi cveticami nego preobilo potresena z bodečim trnjem, kakor malokomu. Vender navzlic temu je njega življenje vseskozi posvečeno narodu slovenskemu, od katerega je prejel še ubogo malo. Vprašamo torej po pravici : Koliko ima dežela naša takih sinov ? Koliko mladina slovenska toli svetlih vzgledov prave delavnosti, jeklene volje, pristnega rodoljubja ? Radi in cesto ji kažemo može, dvignivše se po svoji moči iz teme in prahu v solnčno svetlobo — kazimo ji tudi pevca našega! — Petindvajset let! Ali hočemo želeti Cimpermanu, da bi praznoval tudi petdesetletnico književnega delovanja? Odkrito rečemo: v takem razmerji — ne! Ako danes zatisne oči, zatisne jih lehko mirno, malone bi rekli veselo, kakor bolnik, kateremu življenje ni ponujalo druzega, nego nepretrgoma skoraj zgolj bolesti! A to mu želimo od vsega srca, da bi one dni, katere mu je odmerila dobrota nebeška, preživel vsaj brezskrbneje če ne lepše, nego jih je doslej, želimo zlasti, da bi se narod slovenski cesto in rad spominjal pevca svojega ter mu končno kličemo soglasno s Stritarjem: ,,Posvetil bratom si duhd kreposti, Ti miren bodi, storil si zadosti!" — Reformacija v Slovencih. (V tristoletni spomin smrti Jurija Dalmatina (dne 31. velikega srpana 1589), pisatelja slovenske »Biblije«. Spisal Andrej Fekonja. (Dalje.) Reformacijska komisija v Kranjski leta 1614.—1618. e omenjajoč tu nadalje ostalih ravnokar navedenih po-močkov protireformacije,x) hočem le še nekoliko posebej izpregovoriti o takozvanih versko-reformacijskih komisijah, »Commissiones Religiones Reformationis«, katere je postavil nadvojvoda Ferdinand leta 1600. v pokrajinah Štajerski, Koroški in Kranjski, z nalogo, ,da zopet pridobe ljudstvo stari veri'. ') N. pr. za Ljubljano gl. »Letopis Matice Slov.« 1885. 242. — 6.