GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE © ŠTEV. 22. © 22. MAJA © LETO XVII. © CENA 20 DIN
PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE!
V	torek, dne 20. maja nas je vse globoko pretresla žalostna Vest, da je ob 12.30 uri umrl, v Lovranu v Domu železničarjev, zadet od srčne kapi, tovariš Djuro Salaj, dolgoletni predsednik Zveze sindikatov Jugoslavije, član Izvršnega komiteja Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in član Zveznega izvršnega sveta.
Tovariš Djuro Salaj je vse svoje življenje posvetil revoluciji, gorel v njenem ognju, in se bil za zmago socializma. Težka je bila njegova življenjska pot, težka, polna boja in samood-povedovanja. Rodil se je 10. aprila 1889. leta v Valpovem. Potem ko se je izučil krojaške obrti, je delal v različnih krajih in leta 1906 postal član sindikata. Se tisto leto je v Bozenu postal član avstrijske Socialdemokratske stranke in dve leti nato so ga v Thunu v Švici izvolili za tajnika podružnice sindikata tekstilnih in oblačilnih delavcev. Kot delegat te podružnice se je udeležil tudi kongresa v Lausanni. Leto nato se* je vrnil v domovino tn v Sarajevu so ga delavci izvolili za tajnika Zveze krojaških delavcev Bosne in Hercegovine. Na kongresu hrvaške Socialdemokratske stranke je bil član levega krila in postal član akcijskega odbora za kongres Zedinjenja in od kongresa Zedinjenja leta 1919 član Komunistične partije Jugoslavije. Leta 1921 je bil izvoljen za poslanca na listi KPJ, Do svojega odhoda v tujino je opravljal različne dolžnosti in ves čas vodil vrsto mezdnih Kihanj in stavk. Razumljivo, da ga je buržoazna oblast e-Eunjala. Bil je petkrat zaprt in obsojen na robijo.
Od maja 1927 pa se je ves posvetil samo partijskemu delu 1« delal v aparatu Centralnega komiteja KPJ, kajti že na III. kongresu KPJ na Dunaju leto prej je postal član CK in član Politbiroja CK KPJ. Za člana Politbiroja CK je bil izvoljen tudi ha naslednjem Drezdenskem kongresu leta 1928. Dve leti nato jo odšel v Sovjetsko zvezo in ostal tam kot predstdvnik Centralnega komiteja KPJ pri Kominterni. Od leta 1942 je bil pri radijski postaji Svobodna Jugoslavija, pripravljal oddaje, jih bral v Radiu vse do osvoboditve Beograda, ko se mu je končno te izpolnila želja in je prišel v domovino. Na prvi Vsedržavni sindikalni konferenci novembra leta 1944 je bil izvoljen za predsednika Jugoslovanskih sindikatov in je to dolžnost opravljal letos do 7. aprila, ko ga je IV. plenum Centralnega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije na njegovo željo razrešil, ker je odšel na novo dolžnost.
Na letošnjem prvem zasedanju Zvezne ljudske skupščine je kil izvoljen za člana Zveznega izvršnega sveta in na VII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije je bil izvoljen za člana Izvršnega komiteja Centralnega komiteja.
Revolucionarni boj delavskega razreda Jugoslavije se je odvijal v težkih in surovih pogojih. Zapori, teror, emigracije, težko življenje, stotine drugih težav je tovariš Djuro Sala,i pre-tnagoval. Globoko vdan delavskemu razredu se je nenehno boril *a socializem, kajti zavedal se je, da so osebni interesi revoiucio-narja podrejeni interesom delavskega gibanja.
Zaradi lastnosti revolucionarja in komunista — enostavnos i in skromnosti, je užival nedeljeno priljubljenost vsega delav-sifega razreda in vsega članstva Zveze sindikatov Jugoslavije. Njegovo dolgoletno revolucionarno delo pa je cenilo in spoštovalo tudi mednarodno delavsko gibanje.
Tovariš Djuro Salaj je vso svojo moč, vse svoje znanje in kvoje sposobnosti vnesel v delo sindikatov. Vedno je našel “as za to, da je reševal največja politična in družbena vprašanja in se'obenem tudi zanimal za življenje človeka-delavca, razmišljal, kako zadovoljiti njegove vsakdanje potrebe in mu olajšati težave.
Za svoje požrtvovalno delo je*bil odlikovan z Redopi narodne osvoboditve, Redom zasluge za narod I. stopnje in Redom bratstva in enotnosti I. stopnje in sovjetsko medaljo za požrtvovalno delo v času domovinske vojiyj.
Zvezni izvršni svet je ob smrti tovariša Djura Salaja, člana Izvršnega komiteja Centralnega komiteja, člana Centralnega ■veta Zveze sindikatov Jugoslavije, Zveznega odbora Socialistič-Oe zveze delovnega ljudstva Jugoslavije, razglasil dneve od 20.
22. maja za dneve ljudskega žalovanja.
V	imenu vseh slovenskih delavcev kličemo:
»SLAVA NJEGOVEMU SPOMINU!«
PRED VOLITVAMI V SAMOUPRAVNE ORGANE SOCIALNEJA ZAVAROVANJA OSEBNA POTROŠNJA RASTE NA VASI
HITREJE KOT V MESTU
Rast osebnih dohodkov nasploh ni v skladu z rastjo proizvodnje
Za tesnejšo vez
MED ZAVAROVANCI IN 0R0ANI SAMOUPRAVE
PREDSEDNIKA SKUPŠČINE REPUBLIŠKEGA ZAVODA ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE JOŽETA PLEVNIKA IN PREDSEDNIKA IZVRŠNEGA ODBORA REPUBUŠKEGA ZAVODA ALBINA KOVAČA SMO NAPROSILI, NAJ BI NAM OB VOLITVAH V SAMOUPRAVNE ORGANE SOCIALNEGA ZAVAROVANJA, KI BODO V ZAČETKU JUNIJA, ODGOVORILA NA NEKAJ VPRAŠANJ.
Kako ocenjujete delo samoupravnih organov socialnega zavarovanja v pretekli poslovni dobti?
Ob koncu lanskega leta je bilo v naši republiki socialno zavarovanih 399.106 oseb. To pomeni, da se je število zavarovancev od leta 1952 povečalo za 41.8%. Medtem ko je bilo leta 1952 na tisoč prebivalcev 457 zavarovanih, jih je bilo lani že 606. To nalaga »amlocipravnitn organom socialnega zavarovanja veliko večjo odgovornost, saj upravljajo z več kot 26 milijardami dinarjev.
Pri ocenjevanju dela samoupravnih organov pa se moramo zaradi obširnositi. problematike vzgojo zavarovancev itd. Še pred omejiti zgolj na nekaj najbi- ^em pa s0 zavodi na svojo pobu-stvenejših ugotovitev.	^l0 posvečali tej veji zdravstve-
Nedvomno so samoupravni ne službe vso skrb, ki je bila organi veliko prispevali k iz- najbolj vidna na, področju hi-boljšanju poslovanja zavodov, giensko-tehnične zaščite in sploh Opozarjali so na pomanjkljivo- varnosti pri delu. sti, tako da so zavarovanci lahko
vsem zdravstveno vejo zavarovanja. 'Naglasiti kaže, da so pokazali organi samouprave polno razumevanje za potrebe in napredek zdravstvene službe, saj, so dali samo v letih 1954 do 1956 več kot milijardo dinarjev za razne investicije v zdravstveni službi. Še bolj pa so se lahko samoupravni organi posvetili preventivni zdravstveni službi od leta 1955 'dalje, ko so bili z uredbo o frnaslranju socialnega zavarovanja ustanovljeni tudi posebni Skladi za ta namen. y treh letih se je nabralo v teh skladih 726 milijonov dinarjev, ki so bili porabljeni za preprečevanje poklicnih in socialnih bolezni, za organizacijo letovanj in okrevanja, zdravstveno
hitreje uveljavljali svoje pravice. Pri tem so si zlasti prizadevali, da bi odpravili mnenje, ki je bilo dokaj zakoreninjeno med uslužbenci zavodov, da je prva in najvažnejša stvar varovanje skladov, dati zavarovancem čim manj. Socialno zavarovanje pa je že po svojem bistvu področje, kjer naj se najvidneje zrcalijo socialistični družbeni odnosi. To naj bo torej odločilno merilo pri presoji upravičenosti zavarovančevih zahtevkov, če zakonito določilo ni povsem jasno. Praksa je povsem potrdila upravičenost delavskega upravljanja tudi na tem področju.
Prav tako je bil po zaslugi samoupravnih organov v veliki večini urejen položaj vdov in borcev NOV, ki so bili prizadeti pri pokojninah, dokler ni to vprašanje dokončno uredil novi .zakon o pokojninskem zavarovanju. Mimo tega so sodelovali pri izboljšanju socialne zakonodaje, opozarjali na zastarelost posameznih predpisov, zlasti pa na silno, zapletenost in nejasnost pravnega sistema socialnega zavarovanja.
Naj izmed raznih področij dela samouprave omenimo pred-
Kljub močnemu razvoju zdravstvene službe v zadnjih letih pa je še čutiti pomanjkanje zdravnikov, zlasti pa srednjega medicinskega kadra. Tako imajo na primer v Krmelju že dlje časa povsem urejeno obratno ambulanto, tudi stanovanje za zdravnika je pripravljeno, vendar ne morejo dobiti zdravnika. Še občutnejše je pomanjkanje zobozdravnikov In zobotehni-kov, tako da pride na enega terapevta v javnih zobnih ambulantah in v zasebn; praksi okoli 5000 prebivalcev, medtem ko pride v zdravstveni službi en zdravnik na 1200 prebivalcev, oziroma 3000, ker niso vsi zaposlen; v ambulantah.
Po 83. členu zakona o zdravstvenem zavarovanju imajo zavodi za socialno zavarovanje lahko tudi zdravnike, ki nadzirajo delo zdravstvenih ustanov, kar se je zlasti izkazalo za koristno pr; pregledovanju upravičenosti receptov tako glede zdravstvene indikacije, glede količine ■ in kvalitete predpisanih zdravil kafcotr tudi pri pošiljanju na zdravniška in klimatska zdravljenja.
Ali so pooblastila samoupravnih organov glede upravljanja tolikšna, da zagotavljajo družbeno kontrolo nad delom socialnega zavarovanja in ali je ta kontrola že dovolj učinkovita?
Na to vprašanje ni moč odgovoriti povsem pritrdilno. Nedvomno samoupravni organi kontrolirajo delo socialnega zavarovanja na področju gospodarjenja. Prek preventivnega sklada imajo možnost za zmanjšanje izdatkov. Razen tega imajo možnost predpisati posameznim gospodarskim organizacijam in celotnim gospodarskim panogam, če imajo zelo velikio števi. lo bolnikov, višji prispevek za socialno zavarovanje kot vzgojni ukrep. Tega pooblastila so se v pretekli poslovni dobi tudi s pridom posluževali. Dosti manj možnosti pa imajo pri soočilo, Čanju o pravicah zavarovancev.
Zdi se, da smo glede tega odšli v drugo skrajnost. Medtem ko so v prvih letih samouprave izvršni odbori razpravljali o vsaki posamezni odločbi, kar jih je tako zaposlilo, da se niso utegjuli ukvarjati s politiko gospodarjenja skladov socialnega zavarovanja itd., je danes to po-
Detošnji in perspektivni načrt za razvoj gospodarstva naslanjata naraščanje osebne potrošnje in osebnih dohodkov predvsem na večjo storilnost dela. Samo večji obseg proizvodnje, ob isti proizvodnosti, še ni dovolj, da bi lahko povečali osebne dohodke, zlasti ne tako naglo, kot to beležimo v prvem rtomesečju letošnjega leta. Ocene namreč kažejo, da osebni dohodki rastejo v gospodarstvu celo hitreje kot Proizvodnja. Gospodarske organizacije še niso dovolj dosledno uveljavile eno od načel spremenjene delitve dohodka/namreč, da bo dohodek posameznika odvisen od 9 učinka njegovega dela. Ker to načelo še' ni uveljavljeno, se proizvodnost in kakovost dela ne povečujeta . tako naglo ' kot prejemki. Dokončne ocene bo sicer prinesel šele letni obračun Takrat bomo lahko natančneje ugotavljali, kako je vsklajena proizvodnja s široko potrošnjo. Kljub temu pa že lahko govorimo o določenih težnjah, ki niso ugodne za razvoj gospodarstva.
Zato ne smemo čakati in Pre~ puščati vprašanje osebne potrošnje vplivom objektivne gospodarske zakonitosti, marveč moramo ob trezni presoji podatkov iz prvega tromesečja sprejeti tudf Ukrepe, ki naj vskladijo rjast osebnih dohodkov in potrošnje z rastjo proiz-
vsem prepuščeno aparatu zavo- vodnje Ce tega delavski sveti (Nadaljevanje na 2. strani) ne bodo storili, če na ta pojav
ne bodo opozorile tudi sindikalne organizacije in se bodo dohodki nesorazmerno povečevali še naprej, bi znalo priti do pojavov, ki smo' jih v podobnih primerih že spoznali: Nominalne plače — vsote prejemkov bodo višje, realne plače —vrednost prejemkov pa bo zaradi višjih cen manjša. Zato tudi perspektivni načrt govori o tem, da je večja prozvodnost edina resnična osnova za povečanje realnih plač, torej dvig življenjske ravni. Višji prejemki ob višjih cenah so za potrošnika in njegovo življenjsko raven brezpomembni.
® Ob višfih cenah za 46% višji dohodki kmetov
V prvem četrtletju so se povečali osebni dohodki delavcev in nameščencev, zaposlenih v gospodarstvu v primerjavi z lanskim prvim tromesečjem za 28%», dohodki kmetov pa so se ob isti primerjavi povečali kar za 46%> (pri tem niso upoštevani dohodki, ki so jih imeli kmetovalci z neposredno prodajo kmetijskih pridelkov posameznim potrošnikom). Iz teh dveh podatkov moremo izluščiti več zaključkov:	Predvsem ugotav-
ljamo, da je tako naglo naraščanje dohodkov na vasi v popolnem nasprotju z gospodarskimi načrti, pa naj si bo letnim
(Nadaljevanje na 4. strani)
INTERVJU S PREDSEDNIKOM OKRAJNEGA SINDIKALNEGA SVETA V KRANJU TOVARIŠEM ANDREJEM VERBIČEM
Od načelnega razglabljanja
do konkretnih ukrepov
Zbor proizvajalcev okrajnega ljudskega odbora v Kranju je v torek, 20. maja, razpravljal in posvetil sejo problemom tarifne politike na Gorenjskem. Obsežno gradivo, ki ga je v ta namen pripravil okrajni svet za delo, je dal odbornikom vpogled v to izredno perečo problematiko v okraju v lanskem letu. Zastopniki okrajnega sindikalnega sveta pa so na seji, mimo že znanega in predloženega gradiva, dali vrsto pobud . in predlogov ter smernic, kako in na katere problem® naj bi v bodoče usmerili delo gospodarskih or-' gamieacij in podjetij v kranj-
skem okraju. To še toliko bolj, ker je zbrano gradivo za sejo, iz lanskega leta, medtem ko je položaj v letošnjem letu še nejasen oziroma nihče ne razpolaga s tekočimi podatki in pokazatelji.
Dejstvo, da je okrajni sindikalni svet predlagal nekatere ukrepe, ki naj bi jih letos uresničevali, nas je vzpodbudilo, da smo prosili predsednika okrajnega sindikalnega sveta tovariša Andreja Verbiča za intervju. Odzval se je naš; prošnji in odgovoril na nekatera vprašanja.
— Kaj vas je vzpodbudilo, da ste na seji zbora proizvajalcev
Tovarišu Titu za rojstni dan
Spet je Tvoj rojstni dan in spet je pomlad.
Spet si k svojemu velikanskemu plodnemu delu za dobrobit delovnih ljudi čopa:	01 j »•••?•».•» eizmerno dragocenih let
svojega življenja.	I
Pot, ki smo jo prehodili s Teboj, je bila U strma, vendar nismo klonili, ker smo i; li pred seboj Tebe, vodnika, ki si nas bo- . drd 1	kazal svetal pomladanji dan \
naše domovine.	ji
Tvoje ime se je kakor dober in zvest prijatelj naselilo" v sleherno stanovanje, tovarno in kmečko hišo, v sleherno naše srce.
V svet, poln nasprotij in groženj, si prinesel in prinašaš novih obetov. Obogatil si nas s spoznanji in nam vlil moči, da smo z jasnimi pogledi zrli v prihodnost tudi takrat, kadar je bil’ težko, da nikoli nismo izgubili zaupanja v zmago proletarske solidarnosti in tesnega enakopravnega sodelovanja med narodi.
Vse, kar je okrog nas, za jiami in pred nami, je povezano s Teboj. Zato praznik, ki ga praznujemo, ni samo Tvoj praznik in praznik mladosti, za katere srečo si daroval sebe vsega, vsak utrip svojega srca, ampak tudi praznik vseh naših narodov, našega dela in naših zmag.
In zato Ti ob Tvojem letošnjem šestinšestdesetem rojstnem dnevu iz vsega srca želimo srečo in še dolgo in zdravo in plodno življenje.
predlagali ukrepe oziroma odprli vrsto vprašanj, s katerimi naj bi se letos spopadla podjetja in gospodarske organizacije ter oblastni organi na Gorenjskem.?
»Tarifna problematika in tarifna politika nasploh je izrednega pomena za naš nadaljnji gospodarski razvoj. Zdi se mi, da je potrebno to vprašanje reševati mnogo bolj prožno in z večjo" zavzetostjo. To je bil poglavitni razlog.
Menimo namreč, da je tarifna politika, oziroma notranja razdelitev sredstev za plače stvar kolektivov. Naša naloga pa je — naloga sindikata — da se v podjetjih borimo proti vsem uravnilovskim težnjam, ki jih povsem jasno vsiljuje pol-proletariat, pa tudi proti pretiranim razponom. Razen tega sem prepričan, da mora vskla-jevati nesorazmerja med tarifnimi postavkami in reševati te probleme predvsem sindikat in Pa zbori proizvajalcev.«
»Toda,« je poudaril, »tarifna politika se ne začne in neha samo pri plačah, kar vse preveč radi pozabljamo.«
— Kaj se vam zdi ob tem še pereče?
»Mislim, da je izredno velika fluktuacija delovne sile na Gorenjskem, v podjetjih, problem,, nad katerim se bomo. morali močno zamisliti. Poglejte nekaj številk:: od 29.299 delavcev, kolikor jih je bilo lani zaposlenih v našem okraju, jih je na novo prišlo v podjetja 8.711 ali 29,7%>. Zapustilo pa je podjetja 6609 delavcev ali 2,6%. Celotno gibanje zaposlovanja delovne sile v industriji in gradbeništvu v našem okraju znaša torej lani 52,3°/o.
To so pa že številke, ki nekaj povedo...«
—\ Ali mislite, da je temu vzrok v prvi vrstj neurejen sistem nagrajevanja ali pa temu botrujejo še drugi vzroki?
»Kot rečeno, temu nišo vzrok zgolj plače. Je še kopica problemov s dem v zvezi. Odstotek 52,3 nam pove, da sploh ne vodimo neke konkretne in jasno začrtane kadrovske politike v podje<j|ih, kaže pa nam hkrati, da so bili odnos; do ljudi tudi nepravilni.
Razen tega pa so ostali popolnoma v ozadju problemi prehrane, stanovanj, otroških vrtcev, dnevnih zavetišč itd. — (Nadaljevanjema 4. strani)
| NVIDN.
!9 perlon.
[lnkaLon. creppe-nvlon I	6	»
Volk sit in koza cela?
Kako so v podjetju »Jambor« v Črnučah »salomonsko rešili« vprašanje tariinega pravilnika
Seja predsedstva republiškega sindikalnega sveta
v tareik, dne 20. maja, je bila v prostorih Doma simdikaftov v Ljubljani druga seja predsedstva republiškega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije za Slovenijo. Sejo je vodil predsednik, tovariš Stane Kavčič, člani predsedstva so med drugim razpravljali o nekaterih politično organizacijskih in tekočih gospodarskih vprašanjih.
Kot blisk se je med črnuškimi delovnimi kolektivi razširila novica »V Jambora« imajo nov tarifni pravilnik! Zvišali eo plače-« Novica je seveda prodrla tudi izven Črnuč in v mnogih podjetjih vzbudila val nejevolje. Če so lahko v »Jambora« zvišali plače, zakaj ne bi še pri nas! Znano pa je, da se za zdaj tarifnih pravilnikov ne sme popravljati. Kako pa so v »Jamboru« to »uspeli«?
Izračunali so, da bodo glede na uspeh v prvem letošnjem četrtletju, ko so povečali blagovno proizvodnjo za 47°|j, realizacijo pa za 17, in sicer po planu, ki je za lO0/« višji od lanskega, tudi letos ustvarili vsaj. toliko dobička kot lani. In potem so uredili tarifne postavke po najenostavnejši metodi.
»Naša stvar je,« so rekli, »kako razdelimo dobiček. Postavili
PISMO UREDNIŠTVU
Nenavadna odpoved
(Še druga plat te zgodbe)
Tovariš urednik! V 18—19. številki valšega glasila je bil objavljen članek »Nenavadna odpoved«. Ker zaključki, izvedeni na potdlaigl same odpovedi, ne ustrezajo resnici in ker pisec članka D. D. verjetno ne pozna stenja v obrfcnio gradbenem podjetju »Graditelj« v Beltincih, je občinski sindikalni svet na svoji seji dne 12. 5. 1958 razpravljal o vsebini članka in sklenil, da oto-j avl svoj odgovor.
Stvari, ki so objavili ene v članku, mečejo slabo luč na reorganizirano podjetje in občinski ljudski odbor, ki se izredno trudi, da bi podjetje izplavalo iz težav, v katere ga je pripeljal direktor Horvat s svojima dvema sinovoma. Zato vas prosimo, da naš članek objavite.
Takoj moramo povedati, da se tudi sami ne stpinjamo s formalno stranjo odpovedi niti z njeno utemeljitvijo, ker nd v skladu z zakonom. Vendar, zdi se nam potrebno, pojasniti tudi ozadje te zadeve.
Gradbeno obrtno podjetje Graditelj« v Beltincih posluje že več let. Njegov direktor je bdi do konca novembra 1957 Martin Horvat, tehnični vodja Avgust Horvat, direktorjev sin, skladiščnik pa Florijan Horvat, tudi direktorjev sin. To je bilo zasebno podjetje pod socialističnim plaščem. Delovni kolektiv tukaj ni imel veliko besede. Kar je sklenita družina Horvat, to se je 'Zigioditlo. Sindikat, SZDL in občinski ljudski odbor so se tri leta zaman •trudili, da bi vodstvo podjetja prevzel ves kolektiv, Delavski svet tega podjetja je sprejeli vsak sklep in vsak predlog Horvatovih in ni vprašal, zaka tako, zakaj ne drugače. Naj navedemo primer:	L. H.
(tretji direktorjev sin) je bil pred leti pri Graditelju tehnični vodja. Nekega dne ga več ni bilo na delo, čeprav je bila gradbena sezona v polnem razmahu. Odšel je. Podjetje je iskalo in tudi dobilo novega tehnika S. V. Po nekaj mesecih pa pa se je H. L. vrnil, prišel naravnost v podjetje in S. V. ukazal, naj se pobere, ker ni več potreben. Proti takemu brutalnemu odnosu je odločno nastopil sindikat, SZDL in ObLO, kolektiv pa ne. Delavski svet podjetja je celo sprejel sklep, da se H. L. takoj sprejme na prejšnje mesto, S. V. pa lahko tudi gre. Zamere Horvatovih pač nihče nj hotel tvegati. H. L. se je tedaj sicer umaknil, a je kmalu za njim moral iti tudi mladi tehnik S. V.
Notranja samopaišmost Horvatovih pa se je kmalu prenesla tudi na investitorje, ki pa razumljivo, niso bili talko poslušni kot kolektiv. Zato je (gradite!j le redko (končal kakšno delo brez prepira, spora ali tožbe. Direktor Martin Horvat je nekemu •investitorju zaradi reklamacije računske napake v računu, kar takole zabrusil (pismeno): »Ne zanima nas pa nič, kakšnega mnenja je šolski odbor, kajti povemo vam lahko samo toliko, da ne bo odločal on v naših cenah in kakšna too-ličiina materiala se je porabila. Nismo pa nobeno podporno društvo, kot si to marsikdo predstavlja.« In še: »V bodoče vam Svetujemo, da si najamete za vaša dela neko drugo podjetje ali privatnega izvajalca in bo takrat vse v naj lepšem redu.« Tako se je tudi zgodilo. Investitorji so se začeli izogibati tako nesolidnega partnerja. Dela je začelo primanjkovati, a kolektiv
še zmeraj i$i spregledal. Potem je vodstvo začelo drugače, da bi spet »pridobilo« stranke. Nekomu je dalo predračun za določena dela v znesku din 112.000, Lfcsni račun pa v znesku din 1)7.000. V računih so bile včasih kar fantastične količine porabljenega materiala. Ali st© že videli zidarja, ki j.e na dveh kvadratnih metrih -‘zidne površine sprah,id 1 kg barve. Seveda teh dveh stvari sploh ne bi omenjali, ko bi bila to osamljena primera. In posledice? Leta 1955 je imelo podjetje 34 milijonov dinarjev prometa, leta 1956 14 milijonov dinarjev prometa in leta 1957 le 7 milijonov dinarjev prometa. 2e v drugi polovici leta 1957 je bilo jasno, da podjetju grozi prisilna Hkvidiacija. Ali mislite, da je kolektiv 'spregledal vsaj sedaj? Ne! Šele po dolgem prepričevanju in ob klavrnem priznanju administrativno tehničnega vodstva podjetja, da je obstoj podjetja res samo še vprašanje nekaj mesecev, je kolektiv sprejel prvič v zgodovini svojega obstoja oktobra 1957 revolucionaren sklep:	Celotno
administrativno tehnično vodstvo (pravilneje vsi trije Horvati) se mora odstraniti iz podjetja. Marca letos je prišel v podjetje novi direktor, ki napotkov ObLO ni sprejel dovolj resno. Ne vemo pod čigavim vplivom je novi direktor Florijana Horvata 15. marca 1958 sprejel spet v službo in sicer na staro delovno mesto. Zato je na eni izmed sej ObLO bil ostro kritiziran. Posebno še zato, ker ObLO moral celo s sanacijo rešiti podjetje pred likvidacijo in ker zoper Florijana Horvata, zaradi dejanja, izvršenega prav v tem podjetju, teče kazenski postopek.
Občinski sindikalni svet Beltinci
smo nove tarifne postavke, pravzaprav dodatne tarifne postavke. Razlike med osebnim dohodkom po tarifnem pravilniku im med osebnim dohodkom po novih tarifnih postavkah pa bomo krili iz dobička. Tako in tako so naše »plače« le predujem na osebni dohodek, ki ga bomo dokončno izračunali šele ob koncu leta.«
Rečeno, storjeno. Tarifne postavke so zvišali povprečno za 20°/o. Tako prejema dirdktor, ki je imel doslej 25.000 dinarjev na mesec, sedaj 30.000 din, šef računovodsko gospodarskega sektorja 27.000 (prej 21.500), glavni projektant 32.000 (prej 23.000 in redni dodatek iz dobička). Visoko kvalificirani delavci, ki so prej imeli najvilšjo urno postavko 8t! dinarjev, imajo sedaj 98 (tisti, s prejšnjo najnižjo 63, imajo sedaj 80), kvalificirani delavci, ki so imeli prej od 60 do 80 din, imajo zdaj od 73 do 84, nekvaMficiramii, ki so imeli prej 35 do 40 din pa imajo zdaj od 40 do 49 dinarjev na uro. Skupni mesečni znesek dodatne tarifne postavke znaša 394.527 dinarjev. Osebni dohodek po novih tarifnih postavkah pa so prvič izplačali aprila, toda za nazaj od 1. januarja.
V	podjetju sodijo: ker so opravilno« odvedli družbeni prispevek (stanovanaki sklad, zavodu za socialno zavarovanje) in ker jim je banka denar izplačala, izplačilni seznam potrdita (pečat DF, — družbena evidenca), da je s tem »vse v redu«.
V	»Jamboru« računajo, da bodo letos toliko prigospodarili, da bodo »mirne duše» izplačeval; osebni zaslužek po novih tarifnih postavkah, ostalo pa jam bo še 14 milijonov.
Talko, torej, računajo v »Jamboru«.
Toda zadeva ni tako preproste. V »Jamboru« so namreč ravnali povsem nezakonito.
1. Kaže, da tovariši v »Jamboru«, ki so »urejevali« tarifne
Poziv
krvodajalcem
Na konferenci predstavnikov krvodajalskih komisij Rdečega križa, ki je bila nedavno v Ljubljani, so sklenili praznovati 4. junij kot dan krvodajalcev. Krvodajalska komisija pri Glavnem odboru Rdečega križa Slovenije poziva vse tiste krvodajalce, kt so darovali kr; pet ali večkrat ter deset in večkrat, da sporočijo svojemu občinskemu odboru Rdečega križa ustno ali pismeno, kolikokrat in v katerem kraju so darovali kri. V prijavi naj navedejo poleg rojstnih podatkov tudi svoj sedanji točni naslov. Občinski odbori Rdečega križa na pošljejo zbrane podatke zavodu za transfuzijo krvi v Ljubljani. Podatki so potrebni zaradi podelitve srebrnih in zlatih značk transfuzijskim postajam za dan krvodajalcev.
postavka., ne poznajo novega načina delitve dohodka, ker ne vedo, da ni več plač iz dobička in žive v zmoti, da bodo lahko z diodfataimi postavkam; »iz dobička« krili razliko med starim in dejansko novim tarifnim pravilnikom, čeprav dobička, kot smo ga poznali Lani, letos ni več.
2.	Prezrli so, da zakon o delovnem razmerju ne dovoljuje spreminjanja tarifnih postavk za nazaj in da je vse, kar so ukrenili v nasprotju z zaklonom o delovnih razmerjih in s stališči Zveznega sveta o urejevanju tarifnih postavk.
3.	Prezrli so, da vsaka spre-' memiba tarifnega pravilnika ne
stopi prej v veljavo, dokler ne mine 30 dni po sklepu dravskega sveta (kar je recimo preteklo) in še 30 dni po predložitvi ofo-činskemu ljudskemu odboru in občinskemu sindikalnemu svetu
V »Jamboru« ®o ravnali nezakonito. Niso upoštevali, da je v podjetju en sam vir osebnega dohodka, to je čisti dohodek
mo«, vidimo da sta omeli skoraj enake tarifne postavke, morda res v »Jambora« z« spoznanje nižje. Po novem tarifnem pravilniku, pa imajo precej višje. Direktor, računovodja in predsednik sindikalne podružnice v »Jambora« so mi pojasnili, da so hoteli odpraviti te razlike v plačah zaradi tega, ker so jih stalno puščali oa cedilu najboljši strokovnjaki. Zaradi tega je baje lani zapustilo podjetje 40 delavcev (trije visokokvalificirani, 31 kvalificiranih, trije pol-kvailificirani in trije nekvalificirani) Nekateri od teh so tudii odšli v sosednjo »Elmo«. Izkazalo pa se je, da so imeli v »Elmi« isto tarifno postavko kot prej v »Jamboru«,
Potrebno je tudi vedeti, da so lani v »Jambora« razdelili dve in pol plače iz dobička nad tarifnimi postavkami, v »Elmi« pa niso niti eno celo. V »Jamboru« eo porabili lani za plače nad tarifnimi postavkami 4,170.000 dinarjev, za premije so izplačali 1,176.000 dinarjev in za presega-
S PETE LETNE SKUPŠČINE ZVEZE STROJfJEKOV’, STROJEVODIJ IN KURJAČEV SLOVENIJE
Predvsem dvoje: strokovni dvig in delovna varnost
podjetja. Prav teko se niso nje norm 1,156.000 dinarjev, ne-
Športna razgibanost v TOPS
Leto 1958 bi lahko imenovali v našem podjetju leto pričetka športnega udejstvovanja.
Snežna odeja se še ni povsem umaknila soncu in že se je pojavila prva nogometna enajsterica, ki jo je zbral v kratkem času tovariš Tvrdy. Takoj so pričel; z resnim in smotrnim treningom. Uspeh nd izostal. To se je lahko videlo v prvih prijatelj skih tekmah. V dokaz naj navedem nekaj številk, TOPS : TELA 2 : 0, TOPS : N. K. Andol 4 : 0, TOPS : Mlekopromet 3 : 2, TOPS : Intertrans 7 :1.
Na tradicionalnem smučarskem prvenstvu kovinarjev smo med posamezniki dosegli 2. odnosno 4. mesto.
Zaključene tekme na Jesenicah — Gradis prvak
Tudi na Jesenicah so letos na čast 1. maju tekmovali za okrajno sindikalno prvenstvo v kegljanju. Nastopilo je skupno 31 ekip, od katerih so jih kar 25 postavili posamezni obrati železarne. y finalu so se pomerile štiri najboljše ekipe. Pokal občinskega sindikalnega sveta je osvojil Gradis s 1425 keglji. Sledijo:	obratna ekipa meha-
nične delavnice železarne 1367, obratno moštvo livarne železarne 1311 in želeničarji 1181 kegljev.	Zuro
'Tudi bela žogica si je pridobila mnogo pristašev. Čeprav še neizkušeni, smo se že podali v borbo za točke. Na sindikalnem prvenstvu Ljubljane smo dosegli 6. mesto med 12 sodelujočimi ekipami, kar je nedvomno lep uspeh za začetnike. Na pohodu so še odbojkaši, strelci in šahisti, ki so sicer že preživeli svoj ognjeni krst, vendar je kasneje spet vse zamrlo. Ob 70-letnici obstoja kemične tovarne je bilo športno tekmovanje, M smo s-e ga tudi mi udeležili. Priborili smo si pokal v odbojki in strelstvu.
Udeležili smo se tudi pohoda ob žici okupirane Ljubljane. Od 385 nastopajočih ekip smo se uvrstili v prvo tretjino. V. D.
ravnali po načelu uredbe o ureditvi delovnih razmerij v zvezi z razpolaganjem s čistim dohodkom in s sredstvi gospodarske organizacije, ki omogoča, da med letom izplačujejo osebni dohodek iz čistega dohodka le v okvira tarifnega pravilnika. Odredba državnega sekretarja za finance pa ne dovoljuje obračunavati osebni dohodek po nobenih drugih tarifnih postavkah razen onih, ki so veljale lanskega decembra, in le v določenem 'obsegu nad njim, se pravi, največ 10% več kot znaša osebni dohodek, obračun po zakonitih tarifnih postavkah.
V podjetju »Jambor« so kljub temu bistveno spremenili tarifni , pravilnik. Zato hi ga morali predložiti v potrditev občinskemu ljudskemu odboru in občinskemu sindikalnemu svetu in dobiti od njih soglasje za spremembo tarifnih postavk. V primeru odklonilnega odgovora pa bi se lahko pritožili arbitraži okrajnega ljudskega odbora. Toda takšnega soglasja v »Jamboru« niso želeli niti ne zahtevali. Vse, kar so storili, je, da so občinskemu ljudskemu odboru poslali tabelo o osebnih dohodkih, ki se preračunavajo na minimalni osebni dohodek. Toda to je moralo storiti vsako podjetje. Tajnik občinskega ljudskega odbora Črnuče pa nam je povedal, da so jim tabelo vratili s pripombo, naj jo prepišejo na ustrezne, za to predpisane obrazce.
Tudi odgovor tajnika občinskega ljudskega odbora je neprimeren in ravnanje nezakonito. Občinski ljudski odbor bi lahko že iz tabele uvidel nepravilnosti in nezakonitosti, ki jih pripravljajo v »Jambom«, in bi moral takoj ustaviti izplačila. Ker tega ni staral, je tako dal tiho soglasje za spremembo tarifnih postavk v »Jamboru«.
Banka seveda nima pravice ustavljati doplačila. Tega niti ni storila, vendar pa bi uslužbenci banke, ki predstavlja družbeno evidenco nad izplačili, lahko opozorili fidiančno inšpekcijo na nenadno povišanje izplačil v »Jamboru«.
Tako so v »Jamboru« že začeli izplačevati prejemke po novem, nepoiirj enem tarifnem pravilniku. Ko so člani zbora proizvajalcev občinskega ljudskega odbora Črnuče zvedel; za to, sb sklenili, da bodo na naslednji seji zbora proizvajalcev posebej razpravljali o »primera Jambor«. *
Nekateri ljudje v »Jambora« (podjetju elektroindustrije) opra-vičujeljo spremembo tarifnega pravilnika z razliko med osebnim dohodkom v njihovi stroki in v elektrogospodarstvu. Res imajo delavci in uslužbenci v elektrogospodarstvu za približno 20% večje dohodke, kar že dolgo razburja kri v drugih sorodnih podjetjih. Ce pa primerjamo dvoje črnuških podjetij elektro-industrie, to je »Jambor« in »El-
kaj pa za nagrade. Skupaj
6.581.000	dinarjev. Od tega so prejeli trije vodilni uslužbenci
519.000	dinarjev, pet višjih strokovnih uslužbencev 534.000 dinarjev, trije nižje strokovni uslužbenci 196.000 dinarjev, 21 visokokvalificiranih delavcev
1.376.000	dinarjev, 78 kvalificiranih delavcev 3,234.000 dinarjev in ostalih 25 delavcev 718.000 dinarjev. Tudi letos Imajo premi-ranih 24 delovnih mest, ki so pomemben vir dohodkov vodilnih uslužbencev in strokovnjakov. Vse to kaže, da v »Jamboru« niso imeli že doslej tako slabih prejemkov, kot so jih želel; prikazati.
Na tem mestu se ne moremo spuščat; še v druge probleme, na primer v. analizo cen »Jam-torjevih« izdelkov. Vsekakor imajo ugodne prodajne pogoje. Kljub temu pa je značilen na-sledni primer:	Organizacija
Zveze borcev bo v spomin na ustanovitev prvega kamniškega bataljona postavila razgledni Stolp na Rašici. Stolp iz jeklene konstrukcije bo visok 16 m. Želeli so, da bi konstrukcijo izdelali v »Jamboru« in tako go se tudi dogovorila. Pred dnevi pa je »Jambor« poslal kalkulacije, ki so za 300% višje kot od »Metalne« jz Maribora. Seveda bo stolp, ki bo odprt 15. avgusta, zgradila »Metalna«.	D.D.
V	nedeljo je bila v Ljubljani peta redna letna skuščina Republiškega odbora Zveze strojnikov, strojevodij in kurjačev Slovenije. Ta zveza ima danes v Slovenil 23 pododborov s približno 1380 člani.
Temeljna naloga Zveze strojnikov, strojevo-lj in kurjačev je, pomagati svoim članom pri strokovni izobrazbi m skrbeti, da bodo ob strojih in kotlih v podjetjih in ustanovah — ki predstavljajo milijonsko vrednost — strokovno sposobni in razgledani strojniki, strojevodje in kurja«, kot je dejal predsednik republiškega odbora tovariš Bruno Skraibelj. Zato je zelo značilno, da se v zvezo ne vključujejo tisti, ki sodijo, da od organizacije nimajo kaj pričakovati, ker jim le-ta »ne more povišati plač«.
V	živahni razpravi so delegati obravnavala predvsem tri stvari, in sicer vprašanje kadrov, strokovne izobrazbe in delovne zaščite,
Strojniki, strojevodje in kurjači so večinoma starejši ljudje. Ta poklic lahko opravljajo le kvalificirani ključavničarji, ki po predpisani praksi, bodisi pri vodnih turbinah, centralni kurjavi, ob kotlih v raznih obratih, ali pa na lokomotivi, opravijo potrebni izpit. Zveza po svojih močeh prireja razna strokovne tečaje, in sicer toliko uspešneje, kolikor več razumevanja kažejo za to posamezne gospodarske organizacije, ki potrebujejo te' strokovnjake. Že dalj časa pa se kaže potreba po primerni šoli za strojnike. Razen posameznih tečajev in skript, s katerimi si pomagajo, črpajo vse svoje znanje iz Strojno tehničnega vestnika, ki izhaja v Zagrebu. V to glasilo pišejo starejši strojniki, strojevodje in kurjači in na ta način posredujejo svoje izkušnje mlajšim kadrom. Bralci posebno radi bero rubriko »Iz prakse za prakso«. Toda ta mesečnik zaradi finančnih težav neredno izhaja. Iz istega razloga ne more izhajat; v slovenščini. Ker z lastnimi sredstvi storbe za strokovni dvig delavcev (za kar imajo druge stroke — na primer gostinci in drugi — posebne šole, kil jib vzdržuje dražba), pri-
čakujejo pomoč skupnosti, še posebej pa sindikalnih organizacij. Tako je dejal predstavnik republiškega odbora te zveze BiH, ki je pozdravil skupščino in pa obžaloval, da se skupščine ni udeležil noben predstavnik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, čeprav so naslovili povabila na Republiški odbor sindikata kovinarjev tn republiški odbor sindikata železniških in transportnih delavcev Slovenije.
Prav tako, kot je važna strokovna izobrazba strojnikov, in kurjačev (da na primer ne bi ti kurili za dimnike, temveč le pod kotlom in talko varčevali * dragim premogom), je pomembna tudi varnost pri delu. Glede tega pa so ugotovili marsikatero pomanjkljivost. Mnogokj 8 leži krivda na sami Organizaciji dela ali pa na nerazumevanju merodajnih forumov. Tako j« delegat — strojevodja iz Zidanega mosta povedal, da kurjači na lokomotivah nimajo primernih očal, pozimi pia ne (tako kot strojevodje) primernih toplih oblačil. To posebno Občutijo tisti, ki vozijo na relaciji Zidani most—Zalog, Zidani most—Savski Marof (al; pa tudi na drugih), ko morajo nazaj grede voziti z obrnjeno lokomotivo. Lokomotive so stare, na območju ŽTP Ljubljana pa nimajo na njih niiti platnenih streh, ki bi jih pozimi ščitile pred snegom. Pri taki vožnji sta navadno kurjač in strojevodja zametena s snegom. To bi se vsekakor dalo urediti, čudno je le, da je direkcija gluha za vse podobne predloge te zveze in pa sindikata, ki sta že večkrat predlagala rešitev tega problema. Strojevodje in kurjači, ki vozijo iz Zidanega mosta v Zalog, ža dalj časa pričakujejo zgradi- , tev 200 metrov tira v Zalogu, da bi tako dobili železniški trikot, na katerem bi lahko stroje obrnili in ne bi morali z obrnjenimi stroji vozitj nazaj v Zidani most.
Pred koncem skupščine so podelili diplome' in zlate značke osrednjega odbora Zveze nekaterim najbolj prizadevnim članom, potem pa sb izvolili nov 13-članski republiški odbor.
D.D.
Za tesnejšo vez
(Nadaljevanje s 1. strani) dov in je le od avtoritete izvršilnih odborov odvisno, da dobe vpogled v odločanje o priznavanju pravic zavarovancev, največkrat pa zvedo za nepravilnosti šele preko javne kritike.
Tudi to je eden izmed razlogov, da so samoupravni organi že večkrat razpravljali, naj bi ustanovili sodišča socialnega zavarovanja, bodisi samostojna bodisi senate pri rednih sodiščih, v katerih naj bi bili zastopani tudi organi samouprave. Tako bi se sporne zadeve o pravicah zavarovancev mnogo hitreje, neposredneje in bolj življenjsko reševale. Organi samouprave bi tako spoznavali probleme, ki nastajajo v zvezi s posameznimi predpisi, hkrati pa bi se seznanili tudi s prakso uslužbenskega aparata zavoda pri odločanju o pravicah zavarovancev. Samoupravni organi so sicer že tudi doslej spremljali delo aparata. Republiški izvršilni odbor je na primer imenoval posebno komisijo, ki je pregledala delo republiškega in okrajnih zavodov pri razsojanju o pravicah zavarovancev ter s tem v marsičem prispeval k izboljšanju službe socialnega zavarovanja. Ugotovil je, da pri posameznih nepravilnostih ne gre zgolj za birokracijo, zlasti
pa ne za namerno oškodovanje zavarovancev, marveč da so predpisi nejasni, togi,' zapleteni in postopek pri reševanj}! pritožb tak, da omogoča tudi večletno reševanje posameznega primera. (Pritožba na republiško vrhovno sodišče, potem na zvezno, ki morda naroči obnovo postopka, ali pa na primer zavarovanec, ki je obšel že tvse instance, predloži nov dokument in se začne ves postopek od kraja itd.)
Kaj bi po Vašem mnenju kazalo še storiti za nadaljnje poglabljanje samouprave socialnega zavarovanja?
Minili so v glavnem časi, ko so bile še močne centralistične težnje glede samouprave socialnega zavarovanja. Danes ni treba nikogar več prepričevati o tem, da je treba socialno zavarovanje čimbolj približat; zavarovancem in smo glede tega zlasti v minuli poslovni dobi močno napredovali. V Sloveniji imamo poleg okrajnih zavodov še 40 podružnic socialnega zavarovanja ter 5 krajevnih izpostav in 13 obratnih izpostav, ki delujejo kot podružnice. Razen tega pa je vrsta podjetij, ki so pooblaščena, da izplačujejo nadomestilo za plače za čas bolezni.
DELAVSKA ENOTNOST __
I
Glasilo sdmdiikatov Slovenije. — izdaja Republiška svet Zveze sindikatov za Slovenijo. — odgovorni urednik Ivo Tavčar. — TttSk Časopisnega podjetja »Slovenski poročevalec« v Ljubljani. — Naslov uredniška in uprave: Ljubljana, Čufarjeva ulica 3, poštni predal 284. — Telefon uredništva 32-538, uprave 30-046, skupni za uredništvo in upravo 32-031. — Račun pri Mestni hraniilnici v Ljubljani 601-606-1-221. — List izhaja vsak petek. — Rokopisov ne vračamo. — Posamezna številka stane 20 dinarjev. — Naročnina v predplačilu Je mesečna 80 dinarjev, Četrtletna 240 dinarjev, polletna 460 dinarjev in celoletna 900 din
NOVA GORICA
V	goriškem okraju so se dobro pripravili na volitve v skupščino okrajnega zavoda za socialno zavarovanje. Razen okrajne skupščine bodo izvolili tudi skupščine podružnic in sicer v Ajdovščini, Idriji in Tolminu. Okrajna skupščina bo štela 45 članov, v vsaki skupščini podružnice pa bo 23 članov.
•
V	Novi Gorici razstavljata akademski slikar France Godec in slikar-amater Karl Ter-stenjak. Razstavo je priredil muzej za Goriško. V okviru proslav dneva mladosti pa so pripravili' razstavo najmlajši slikarji kluba »Nikolaj Pirnat« iz Nove Gorice.
AJDOVŠČINA
Ob občinskem prazniku so v Ajdovščini odprli kulturni dom. V lepi in sodobno opremljeni dvorani je prostora za okrog 40 gledalcev. Ob tej priložno-
sti so uprizorili Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi« in priredili koncert narodnih in umetnih pesmi. Obe prireditvi so pripravili člani delavskega prosvetnega društva »Svoboda«.
TOLMIN
Letos bodo na Tolminskem dogradili gozdno cesto Kneža —Kneški prodi. S tem bodo lahko izkoriščali 2000 ha nedostopnih gozdov. Za dograditev te ceste bodo porabili milijonov dinarjev.
še 40
jo »Otroci prihajajo«. To je bila 35 premiera tega amaterskega gledališča. Dosedanje predstave je gledalo 76.000 ljudi.
*
Te dni je v Novi Gorici, Tolminu in Ajdovščini tečaj za ljubitelje slovenske besede in odrskega udejstvovanja. Obiskuje ga sto tečajnikov. Tečaj( je priredil okrajni svet zveze »Svobod« in prosvetnih društev goriškega okraja.
V tolminski občini so bili ta mesec številni zbori volivcev. Odborniki so poročali o letošnjem družbenem planu in proračunu občine. Volivci so veliko razpravljali o stopnji občinske doklade od kmetijstva, ki ni za vse vasi enaka, temveč se giblje od 10 do 16%. Odvisna je od lege in rodovitnosti zemlje.
•
Tolminsko gledališče je nedavno tega uprizorilo komedi-
TRB0VUE
Kakor vsako leto je tudi letos občinski sindikalni svet v Trbovljah organiziral sindikalno šahovsko prvenstvo občine.
Letos po uspelem prvomajskem turnirju ni bilo take udeležbe kot pretekla leta. Sjhdi-kalne podružnice, ki se tekmovanja niso udeležile, čeprav so se prijavile, zaslužijo resno kritiko.
Prvo mesto je kot lansko leto zasedlo moštvo sindikalne
podružnice rudnika s 19.5 točke pred STT 15.5, Elektrarno 15, rudarsko šolo 6.5 in. Cementarno 3.5 točke.
S tem se je tudi oddolžil rudnik STT za prvo mesto n« prvomajskem turnirju. K.
LJUBLJANA
Pred dnevi so v podjetju »Torbica« — v Ljubljani praznovali 10-letnico svojega obstoja. Podjetje je leta 1948 s 36 delavci ustvarilo 43 milijonov dinarjev brutto produkta. Letos pa je v tej tovarni zaposlenih že 97 delavcev, nameravajo pa ustvariti 120 milijonov brutto produkta. I. V.
PTUJ
Turistično društvo v Ptuju je že marsikaj prispevalo za dvig turizma v tej občini. Urel dili so oba ptujska parka, zgradili drsališče za otroke in izdali prospekt Ptuja in okolice v petih jezikih in 500 izvodih.	J. D
Odločanje o dolgoročnih dajatvah je osredotočeno pri\ okrajnih zavodih, medtem ko odločajo o kratkoročnih dajatvah podružnice socialnega zavarovanja. Podružnice so s svojim sedanjim delom dokazale, da so kos svojim nalogam, zato bi kazalo njihovo mrežo še raz-' širiti ter istočasno vsaj resneje razmišljat; še o tem, da bi podružnice prevzele še odločanje o dolgoročnih dajatvah.
To bi pomenilo velik nadaljnji korak k poglobitvi samouprave socialnega zavarovanja.
Za nadaljnjo krepitev samouprave pa bo treba še: pogljab-Ijati stike z organi delavskega upravljanja ter političnimi organizacijami jn komunami; prek organov delavskega upravljanja in sindikatov popularizirati probleme socialnega zavarovanja in razširiti povezavo z volivci.
Kako se je občutil vpliv sindikalnih vodstev na de" lo samouprave?
Prav gotovo so sindikati veliko storili, da je samouprava socialnega zavarovanja zaživela in napredovala. Seveda pa si želimo, da bi postale sindikalne organizacije nenehen živ vzvod samouprave socialnega zavarovanja, da se tako izrazimo. Sih" dlkalne organizacije bi lahko še več storile za zaščito zavarovancev, zlasti pa ni bilo dovolj pomoči v zvezi s pojasnjevanjem pravic zavarovancev. Zavarovanci se pogostokrat pritožujejo, da ne dobe pravočasno hra-narine, vzrok pa je največkrat prav v podjetju, ki ne sporoči, kolikšen je delavčev povprečen zaslužek v zadnjih treh mesecih. Tudi v takih primerih hi mogla sindikalna organizacija posredovati pri vodstvih podjetij, da to službo bolje organizirajo in sproti vodijo.
Sindikati so sklicatelji zborov volivcev organov samouprave socialnega zavarovanja, vendar se to največkrat zgodi zgolj pred volitvami. Oni naj bi dali pog°" šteje pobudo za to ter tako vzpostavljali tesnejšo vez med zavarovanci in voljenimi odborniki samouprave. Odbornike naj bi vabili pogosteje na seje sindikalnih vodstev. JTi naj razleže, s kakšnimi problemi se bavijo v samoupravi, sindikalna vodstva pa imajo polno možnost, da prek njih uveljavijo svoja »tališča, tako glede gospodarjenja kot glede celotne politike samO" uprave socialnega zavarovanja*
Pred dnevi sem obiskal Maribor in med drugim sem se zanimal tudi za preskrbo Mariborčanov s kmetijskimi pridelki. Na okrajnem ljudskem odboru so mi povedali, da je lani živelo v Mariboru 84.5il Ijndi, od tega 57.468, ki so bili odvisni od preskrbe s kmetijskimi pridelki. Le-ti bi potrebovali 7104 ton kmetijskih pridelkov na leto (to so »-idealne korigirane potrebe-«, kot so rekli na okraju), lani pa so jih kupili le 4310 ton. Več jih tudi mogli niso, ker jim trgovina tega ni omogočila. Trgovska podjetja so torej zagotovila komaj 60 °/o potreb.
»In letos?«, sem vprašal
Tega še nihče ne ve. Plana preskrbe še nimajo — ne na okraju in, kot so mi povedali, tudi na občinah ne. Ne vedo, koliko teh ali onih pridelkov bodo potrebovali, po čem in kje jih bodo kupili...
»Sicer pa, te dni smo začeli razpravljati o novih predpisih, ki bodo uredili razmere na tržišču kmetijskih proizvodov.«
In odšel sem v upravo trgovskega podjetja »Povrtnina« in vprašal:
»Koliko češenj potrebujete, koliko jih boste kupili, kje, kakšna bo cena? Koliko ranega krompirja, kje ...?«
Tudi to podjetje še nima plana.
»Ne vemo, kako bo. Sedaj je v teku reorganizacija prometa
NESLAN KRUH
Pred časom nam je Rok Fu-durič, bivši pekovski pomočnik v opekarni Zalog, pisal o nepravilnostih, ki jih je po njegovem zagrešil upravnik Alojz Turk. Med drugim mu je očital, da je samovoljno odpustil snažilko, da ni skrbel za čistočo, nj hotel priti na zbor volivcev in pojasniti določena vprašanja itd.
Stari rek pravi:	»Previdnost
je mati modrosti®! In prav je bilo, da smo ga ob tem dopisu upoštevali Organizacije, ki smo jih zaprosili za mnenje o razmerah v zaloški pekarni, so stvari raziskale In nam sporočile, da tudi Fudurič ni brez greha. Delal je le, kar je bilo njemu po volji, po več dni izostajal in kar je najhuje, njegovo maščevanje je prizadelo — potrošnike. Zato, da bi se maščeval upravniku, ni solil testa. Tako se je pripetilo, da so zaloški potrošniki, zaradi osebnih sporov v pekarni, jedli neslan kruh.
Ni naš namen stvari podrobno raziskovati in opisovati. Že to, da so zaradj takšnih razmer trpeli potrošniki, samo ob sebi govori, da kolektiv ni znal pravi čas uveljaviti svoje besede in stvari urediti. Toda tudi potrošniški svet ni pravi čas izrekel zahteve, da je treba takšne Iju-di odstraniti iz obratov družbene prehrane.
kmetijskih pridelkov. Govore o ukinitvi grosističnih podjetij itd. Bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo. Želeli bi, da bi bila ta reorganizacija čimprej končana, da bi vedeli, pri čem smo, napravili plan ...«
Torej: planov ni, je pa reorganizacija, o kateri so na okraju, govorili z velikimi upi, v podjetju pa nekako tako, kot da jim povzroča precejšnje preglavice.
Ko sem odhajal, sem pred vrati trčil ob kmečkega fanta. »Izvinite,« je dejal in prijel za kljuko.
Naslednjega dne sem se z vlakom vračal v Ljubljano. V kupeju smo sedeli trije: fant, ki sem ga srečal pred upravo »Povrtnine«, starejši sivolasi mož in jaz. Beseda je dala besedo in kmalu smo bili sredi živahnega pomenka.
tčlovek mora biti računar,« je dejal iant in se smehljal
»Pri vas ste , letos zakasnili. Pri nas v Mostarju so paprike in paradižniki že zreli.«
»Kaj sem delal v »Povrtnini«? Prodajal sem — paprike, paradižnike. Za dva vagona smo se zmenili. Po 200 dinarjev za kilogram. Prevoz bodo plačali.«
»Ne, nisem iz zadruge. Kmetje smo se sestali, izračunali, koliko smo pridelali, mene pa so zadolžili, naj grem v mesta, pogledam, kakšne so cene, in sklenem čimbolj ugodne pogodbe.«
»Zakaj sem prišel v Maribor? Tu je bolj mrzlo kot pri nas, ranih pridelkov ni, cene so višje. V Dubrovniku bi prodal kilogram paradižnikov za 170 dinarjev, pri vas pa za 200.«
»Seveda zaslužimo. Imam dva hektara orne zemlje, ki mi bo dala dva milijona — če bom znal dobro prodati. In to je tisto. Prodaj takrat, ko so cene visoke, prodaj tja, kjer so cene višje ...«
To modrovanje me je pogrelo (povedal je še, da plača 45 tiloč dinarjev davka) in tudi sivolasi možak se je nemirno presedal in mrmral, končno pa je izbruhnilo iz njega: »Nekaj je gnilega v tej naši trgovini.«
In tudi on je — kot tovariši na okraju in v »Povrtnini« — začel govoriti o reorganizaciji. Videlo se je, da je mož strokovnjak, da se razume na te reči. Zapisal sem nekaj njegovih misli:
Organizacija prometa kmetijskih proizvodov je slaba in onemogoča dvig življenjske ravni
Lani je bilo precej več kmetijskih pridelkov kot prejšnja leta, toda na splošno se cene niso znižale — celo zvišale so se. Zakaj? Zato ker nismo rešili osnovnega vprašanja: kako pridelke čim hitreje in čim ceneje plasirati na tržišče. Primer: krompirja je bilo lani toliko, da bi ga lahko prodajali
ceneje, če bi ga trgovina odkupila več kot ga je. Pri kmetih je še vedno precej krompirja (ponujajo ga po 6 ali 7 dinarjev), kupcev pa ni, medtem pa ga v Beogradu prodajajo po 20 dinarjev. Tudi zelja je bilo lani toliko, da je gnil, ker ga trgovska podjetja niso odkupila m ga skušala čim ceneje posredovati potrošniku. Vse to je onemogočilo znižanje cen in destimulativno vplivalo na kmečkega proizvajalca.
Novi predpisi
ki urejajo razmere na tržišču kmetijskih proizvodov, dajejo zadrugam precejšnjo veljavo. Od zadrug, ki imajo že precej strokovnjakov, strojev in drugih sredstev, je v največji meri odvisno povečanje kmetijske proizvodnje. Zadruge vse-bolj postajajo organizatorji proizvodnje in se na tržišču ne pojavljajo več kot navadni prodajalci pridelkov, ki jih odkupijo od svojih članov, ampak kot veliki blagovni proizvajalci, ki tudi dohodke od prometa uporabljajo za modernizacijo proizvodnje. Zato novi predpisi prepovedujejo trgovskim podjetjem, da kupujejo pridelke neposredno od kmetov (na to so najbrž v »Povrtnini« pozabili). Spreminja pa se tudi vloga zadružnih poslovnih zvez, ki so doslej poslovale tako, kot vse druge trgovske organizacije, se pravi, iskale so čim višje dobičke. V bodoče bodo poslovne zveze nastopale v prometu kmetijskih pridelkov kot ko-misionarji (pooblaščenci) kmetijskih zadrug, same pa bodo lahko prodajale le tiste proizvode, pri katerih pridelavi bodo neposredno sodelovale.
Ena prodajalna in 5250 potrošnikov
V Mariboru je 16 prodajaln kmetijskih pridelkov, od teh ima trgovsko podjetje »Povrt-
nina« 12. Približno tako je tudi drugod. Prevladujejo veletrgovine, ki niso zboljšale preskrbe mest, kot smo pričakovali; veliko pa so vplivale na zvišanje odkupnih in s tem tudi maloprodajnih cen. Potrebno bo temeljito razmisliti, kje so veletrgovine potrebne, obenem. pa razširiti maloprodajno mrežo. V Mariboru je lani prišlo na eno prodajalno kmetijskih pridelkov 5250 prebivalcev. Ta podatek je dovolj zgovoren.
Tako, vidite, sem šele v vlaku spoznal, kako pomembna je reorganizacija prometa s kmetijskimi pridelki, o kateri so mi govorili v Mariboru.
Ko sem se vrnil, sem v neki lanskoletni zvezni anketi našel naslednje podatke:
Lani so kmetijske zadruge prodajale kmetijske pridelke po ceni, ki je bila za 14 do 21 odstotkov višja od odkupne. Poslovne zveze so to ceno zvišale za 10 do 30 odstotkov, veletrgovine za 12 do 36 odstotkov, maloprodajna mreža pa še za 15 do 30 odstotkov. Ni čudno torej, če so bile maloprodajne cene včasih nekajkrat višje od odkupnih.
Z napovedano reorganizacijo pa bi dosegli:
— Zadruge bodo lahko prodajale kmetijske pridelke ceneje tudi zato, ker bodo svoje sklade ustvarjale z neposrednim sodelovanjem v proizvodnji, se pravi, zadružni skladi ne bodo odvisni samo od dobička, ustvarjenega pri prometu kmetijskih pridelkov.
— Poslovne zveze bodo plačane le za posredovanje, dobičkov pa ne bodo smele ustvarjati.
— Trgovska mreža se bo razširila, izpopolnila, monopolizma na tržišču bo vedno manj.
Vse to bo nujno moralo vplivati na znižanje maloprodajnih cen kmetijskih proizvodov. Če pa bomo ijoteli, da bodo ti novi predpisi res uredili razmere na tržišču, potem občinski in okrajni plani preskrbe niso odveč. Zdi se celo, da so nujno potrebni, saj vendar ne moremo govoriti o tem, da bodo trgovska podjetja hitreje in ceneje posredovala potrošnikom blago, če ne vemo, koliko teh ali onih proizvodov potrebujemo in kje jih lahko kupimo, da bi bile maloprodajne cene čim nižje. J. V.

»OH, KAKO LEPO JE BITI MLAD, BITI MLAD IN POLN NAD...
Prvi razveseljive)*! upi
C e hi začeli z dovolj anano ugotovitvijo, da je'Gorenjska in seveda tudi Kranj močno tadiu-strializinan, naim ne bo težko sklepati, da je stanovanjska Stiska tu izredno velika. Kazein tega pa ne smemo prezreti tudi dejstva, da j® Milo v Kranju in njegovi okolici zgrajenih po vojni sorazmerno zelo malo sta-r.ovan. Zakaj je temu tako, ja
Danes so na Gospodarskem razstavišču odprli drugi mednarodni lesni sejem. Sejem bo trajal do L junija. Ves razstavni prostor (20.000 m ) je popolnoma zaseden. Na sejmu sodeluje 121 domačih razstavljavcev, od tega 44 iz Slovenije, 39 Iz Hrvatske, 29 iz Srbije in 9 iz Bosne in Hercegovine, Na sejmu sodeluje tudi 68 tujih razstavljavcev, in sicer 19 iz Nemčije, 13 iz Avstrije, 4 iz Italije in 2 t* Nizozemske. — Sejem je velikega pomena za naš izvoz, še posebej pa je namen sejma opozoriti domače proizvajalce na smotrnejšo in sodobnejšo obdelavo lesa in izkoriščanje gozdov, da bi proizvajali več končnih izdelkov.
Plana preskrbe še ni
Zapisek o preskrbi s kmetijskimi pridelki v Zasavju
O preskrbi z zelenjavo in sploh s kmetijskimi pridelki je hajbolje govoriti z gospodinja-bri. Te se na trgu (kjer ga imajo seveda) vsak dan jeze, ker se je ta ali ona stvar podražila ali ker tistega, kar bi rade kupile, ne dobijo.' Gospodinje v Trbovelj ah in Hrastniku na primer sodijo, da trg pri njih ni kdo-vekaj založen in da je zaradi tega zelenjava pri njih dražja kot drugod, celo dražja kot v Ljubljani. Razumljivo, Zasavje oziroma-troje industrijskih sre-dišč, Zagorje, Trbovlje in Hrastnik, nimajo kdo ve kaj močnega kmečkega zaledja. Kmetje i2 Posavja pa so bolj navajeni Prodajati svoje pridelke na zagrebškem trgu kot v teh treh središčih. Toda, ali je to edini vzrok?
Preskrba je v dobršni meri Prepuščena dobri volji posa-Meenih podjetij in zadrug. Zdi da je pri urejanju teh, za vsakdanje življenje delovnega človeka tako važnih vprašanj čutiti premalo organiziranosti. Kmetijske zadruge v okolici srcer kupujejo pridelke od kmetov in jih posredujejo trgovini, toda ta potrošna središča zalagajo tudi nekatere zadruge od drugod. V Trbovljah n. pr. posreduje zelenjavo in mleko trgovsko podjetje »Vitaaninka« (tlvanajst prodajaln ima) itd. Vendar, ali je s tem preskrba že dovolj organizirana? Lahko tedimo, da ne. Kako bi se si-cm- lahko dogajalo, da so pred Peedajaloimi mleka »repi« vsako jiuttro, da, posamezne bra-»tovke kupujejo zelenjavo na Ijtohljanskem trgu in jo seveda 6 precejšnjimi pribitki proda-na trboveljskem trgu, da grenek a tern gospodinja kupi v
Ljubljani spotoma zelenjavo in jo nese domov nekaj 10 km daleč. Samo ta dejstva govore, da trg nj dovolj založen in da cene zelenjavi niso primerne. In rešitev?
Ena izmed rešitev za boljšo preskrbo prebivalstva, za večjo založenost trga, za nižje cene, bi bila nedvomno večje zanimanje vseh pristojnih činiteljev za vse te stvari. In med te sodi tudi občinski ljudski odbor in ne samo trgovska podjetja. Občinski Ljudski odbor lahko s svojimi načrti, pobudam; in sklepi vpliva na kolikor mogoče redno in poceni preskrbo.
Napak bi bilo trditi, da na primer Občinski ljudski odbor Trbovlje doslej n; storil ničes.ar v tej smeri. V Trbovljah so zadnji čas odprli nove prodajalne. Občina grad; s svojimi sredstvi hladilnico za okoli 40 ton blaga itd. Vendar, ali niso potrebni še drugi ukrepi? Občina bi lahko na preskrbo še bolje vplivala, če bi bili pri rok; podatki o potrebah prebivalstva, o možnostih za boljšo preskrbo, če bi bilo nekje določeno, da "bodo potrošniki v določenem času dobili določeno blago po teh in teh cenah itd. Takšen_ pregled pa b; občinski ljudski odbor obenem tudi opozoril kakšne so dejanske možnosti za izboljšanje preskrbe. Ob tem bi naj-brže ugotovili, da preskrbe ne bo moč zboljšati, dokler ne bodo odprli še novih prodaj alen, to je: investirali še več za razširitev trgovine.
To pomeni, da bj moral občinski ljudski odbor v družbeni načrt vključiti še posebno poglavje, tako imenovani načrt preskrbe ter zagotoviti, da bi ga vsi prizadeti tudi uresniče-
vali. Toda v trboveljski občini, kot zatrjuje vodilni uslužbenec, takšnega načrta še niso sestavili, ne vedo. kakšne so potrebe, skratka tega področja dela se še niso organizirano lotili.
Za troje zasavskih delavskih središč pa prihaja v poštev še druga stvar. Vse tri občine naj bi prizadevanja za zboljšanje trga vsklajevaie. To pa lahko store le, da v vsaki občini pro-uče, koliko pridelkov potrebujejo, v katerem času in kje, pri katerih proizvajalcih jih bodo dobile in po kakšni ceni. Vse te stvari bo treba proučiti 'in sporazumno delati, kajti v Hrastniku ali Zagorju ne morejo potrošniki potrošiti na dan vagon zelenjave, medtem ko je v Trbovljah vagon na dan mogoče premalo. Ce bi v vseh treh občinah dobivali hkrati od istega proizvajalca, s katerim bi Se za leto dni vnaprej pogodbeno domenili koliko blaga bodo dobili (in po kakšni ceni), bi jo lahko povsod razložili toliko, kolikor bi jo trenutno potrebovali. Trditve, da prebivalci goje zelenjavo na svojih vrtičkih in da se zavoljo tega ne menijo toliko za trg pa so majave, kajti kako M drugače branjevke prodajale kumare v Hrastniku po 30 din kiloigram, v Ljubljani pa so jih kupile za 10 dinarjev ali že več ceneje (kot se je to dogajalo lani).
Seveda bj bilo napak, če bi rešitev problema gradili le na plan preskrbe, če bi ostali pristojni činitelji samo pri pisani črki takega plana in si ga ne sestavili, bi zagotavljalo, da so te stvari začeli organizirano uresničiti. Toda že to, če bi ga bi prizadevali čim dosledneje urejati.	D.
več razlogov. Objektiv®.®!, mo-pebiti nekaj več tudi eulbj aktivnih, ki jih pa n« kaže pogrevati. Mnogo bolj prarv se zdi pokazati na, za kranjske razmere novo smer, ki so jo ubrali, da bi kar natjtoolj omiliJl rano, ki tako boleče skeli prenekaterega prebivalca gorenjske metropole.
Garaže da — otroška igrišča ne
Letos bodo — ali pa so že začeli igiradati v Kranju (kjer nastopa kot investitor Zavod za stanovanjsko in komunalno gradnjo) v celoti 244 stanovanjskih enot, pri čem so uštete tudi samske sebe. Kot predvidevajo strokovnjaki, bodo uspeli dokončati letos že 56 stanovanj. To je pravzaprav malo. Na zavodu se tudi zavedajo, da je to bolj polževo počatsma graditev
kot hitra. Vendar za sedaj gradenj na mogoče pospešiti.
Vendar ne smemo umisliti, da sd tega na prizadevajo. Z obema podjetjema — »Projekt« itn »Kramijsfcio gradbeno podjetje« — so se že domenili, da bodo naredili poizkus, namreč, da bi v letošnjem letu začeta stanovanjska bloka letos tudi dokončali. Ce jim bo to uspelo, še ne ve nihče. Njihov trud pa je treba le pohvaliti.
Dosedanj a stanovanjska izgradnja se je odvijala v Kranju dokai fetJibijSko. Vsako podjetje, ki je imelo sredstva za gradnjo je skušalo graditi — in tudi gradilo je — kakor je bilo njim po volji. Tako je, denimo podjetje »Tiskanima«, še 1956. leta, ko je bil stanovanjski sklad šele ustanovljen im ko je občinski ljudski odbor sklenil, da naj gradil tisti, ki ima že gotove načrte, ker so bla sredstva na razpolago, začelo graditi štiri stanovanjske bloke. V oljih so predvideli tudi garaže za avtomobile. Ne gre sedaj za to ali je prav, da so garaže ali ne (tudi te so potrebne, ker promet vedno bolj narašča!) vendar se mnog spotikujejo ob dejstvo, da niti otroškega igrišča niso predvideli. In še marsičesa drugega.
Zavod — bodoča vodilna sila stanovanjske graditve
Prav to, da se je v Kranju in še marsikod drugod gradilo brez upoštevanja splošnih družbenih toteiresav in seveda sredstev za stanovanjsko gradnjo (pri gradnjah so največkrat prevladovali osebni interesi in «kruši posameznikov, zaradi česar niso Mii redki primeri raasipniištva) so v Kranju ustanovili Zavod za stanovanjsko in komunalno graditev, na podoben način in z enakimi cilji kot v Ljubljani.
Čeprav je prezgodaj — komaj po ©no iin pol letnem obstoju — govoriti o uspehih in popolni preusmeritvi v načrtno stanovanjsko izgradnjo v mestu in okolici — je treba vendarle podčrtati, da se jie zavod lotil sila hvaležne naloge: na kar najbolj poceni način zgraditi čimveč stanovanj.
Zavodu daje občinski ljudski odbor na razpolago ves stanovanjski sklad razen tistega zneska, ki ga uporabljajo za komunalne naprave, šole, stanovanjske
zadruge in zasebniki. Letos znašajo ta sredstva nekaj več kot 335 milijonov din. Upajo, da bodo ta sredstva tudi s pridom uporabili, čeprav je vprašanje ali bodo gradbena podjetja sposobna prevzeti vsa dela, zaradi majhnih kapacitet.
Ko je napravil zavod analizo strukture družim v Kranju, je prišel do zaključka, ravno nasprotnega dosedanji praksi. Namreč, ves čas po vojni so v Kranju prevladovale gradnje večjih stanovanj, medtem ko so bila manjša (toda še vedno udobna stanovanja) dokaj za$ior stavljena.
To nam bodo najbolj ponazorile naslednje številke: Gradnja stanovanj do leta 1945 je bila značilna po tem, da so zgradili 12,70/o garsonjer, 31,9 enosobnih stanovanj, 34,S0/« dvosobnih, 12,T0/!) tro in 8,4 večsobnih stanovanj. V vsem času — od leta 1945 do 1956 — pa so se odstotki menjali v korist večjih stanovanj, garsonjere 30/«, enosobna stanovanja 22,5<l/o, dvosobna 45,2%), tnoisofoma 25,8 in večsobna 3,5%. Zavod pa je v lanskem letu to stanje izboljšal. Kljub odporu mnogih je povečal odstotek gradenj eno in dvosobnih stanovanj na 50 oziroma 33,3%. Prav tako garsonjer na 16,7%.
V tem in pa v manj luksuznem stanovanju vidi zavod svoje bodoče poslanstvo v zvezi z reševanjem stanovanjske stiske.
Mnogo truda pa še čaka zavod, da bo znižal cene stanovanjem, ki so za sedaj — in seveda po starih merilih — še dokaj visoke. Tako je zavod prodajal interesentom (upoštevaje vse komunalne in druge naprave) garsonjere po 1,200.000 do 1,800.000 dinarjev, enosobna stanovanja — so kuhinjiako nišo in dnevno sobo — po 1,200.000 do do 1,400.000, dvosobna od 2,700.000 do 3 milijone ter trisobna od 3 do 3,5 milijone dinarjev.
Pravkar izdelan osnutek navodila o usmerjanju gradnje stanovanjskih hiš in -uporabi družbenih sredstev v te namene v Sloveniji, ki so sedaj v razpravi in ki so še zelo nepopolne, bodo marsikaj postavile na glavo, oziroma bodo sedanjo prakso ©vrgle.. Predvsem pa bodo glede nia predvidene štiri kategorije stanovanj — vplivale na pocenitev gradnje stanovanjskih enot. To pa je tudi želeti, saj sicer ne bomo zlepa dočakali zmanjšanje stanovanjske stiske,
ANALIZA DELA SINDIKALNIH PODRUŽNIC NA VRHNIKI
Odločnejša beseda
Prejšnji teden je občinski komite ZKJ na Vrhniki sklical posvetovanje predsednikov sindikalnih podružnic in sekretarjev osnovnih organizacij ZKJ o družbeni vlogi, delu in nalogah sindikalnih organizacij.
Uvodoma je sekretar Karel Grabeljšek poudaril, da je prav ob vse večjih pravicah organov
udeleževali sindikalnih sestankov in zato sindikalna organizacija nekaterih podjetij (kot na primer v Parketarni) sploh ni načenjala raznih perečih vprašanj. Izrazit© nedejaven je bil sindikat v Gradbenem podjetju. Na občnem zboru sindikalne podružnice tega podjetja je predsednik prebral poročilo,
delavskega in družbenega uprav- dolgo tričetrt tipkane strani. Tu
ijanja, dolžnost sindikatov, da veliko odločneje posežejo v dogajanje v podjetjih in komuni. Tega pa je bilo v vrhniški občini vse premalo. Potem je predsednik občinskega sindikalnega sveta Anton Borštnair analiziral sedanje delo sindikalnih podružnic.
Pokazalo se je, da je vrsta sindikalnih podružnic »zaspala« zaradi nedejavnosti odbora in da s® mnoigckja komun isti niso
seveda ni moč govoriti o seznanjanju članov kolektiva s težavami, delom in uspehi podjetja, delavskega sveta itd.
Predvolmega zborovanja v Splošnem mizarstvu se je udeležil tudi predsednik občinskega sindikalnega sveta. Sestanek pa je potekal takole: namesto poročila o delu je predsednik Izvršilnega odbora sindikalne po. družinice dejal: »Otvairjam sestanek in dajem besedo tova-
rišu predsedniku občinskega sindikalnega sveta«. Neurejeno stanje' — slabo delavsko upravljanje, nedejavni sindikat, nedisciplina v podjetju — je tudi v Kamnolomu. V vrsti drugih podjetij (Industrija usnja, Zadružna žaga, Kovinsko obrtno podjetje, Pohištveno in stavbeno mizarstvo itd.) pa je delo sindikalne organizacije dobro, kar se je odrazilo neposredno v proizvodnji in razpoloženju članov kolektiva.
Ob koncu sestanka so se udeleženci sestanka zedinili, da bodo komunisti zastavili vse sile za poživitev dela v vseh sindikalnih podružnicah, da bodo seznanjali vse člane kolektiva s problematiko podjetja in komune in sodelovali na sestankih, tako da bodo sestanki zaradi njihove udeležbe boljši. D. D.
k' se zdi mnogim že »kartaj nerešljiv problem.
V letu 1959, ko bo zavod za stanov an j sfldo izgradnjo V Kranju pognal močnejše korenine, in ko bo lahko načrtneje zastavil celotno stanovanjsko gradnjo, upoštevaje možnosti im potrebe, bo tudi ta pereč problem krenil nekoliko hitreje naprej, seveda ob razumevanju podjetij in vseh tistih, ki jim je do tega, da bo delavec in uslužbenec imel po delu veselje priti dto-mov, v stanovanje, kjer se bo lahko spočil in nabora! novih moči za jutrišnji delavnik.
I. A.
SKUPŠČINSKI POROČEVALEC
flfTIUH
GOSPODARJENJA
Pretekli teden sta se prvič sestala gospodarska odbora obeh zborov republiške ljudske skupščine in razpravljala o načrtu za delo. Poslanci so sklenili, da bosta odbora prenesla delo za nekaj časa izza skupščinskih vrat v podjetja, kjer bodo izbrane komisije ugotavljale in ocenjevale probleme gospodarskih organizacij. Komisije bodo obiskale značilna podjetja posameznih gospodarskih panog, in sicer: Železarno na Jesenicah, premogovnik v Trbovljah, Tovar-no organskih barvil v Celju, tovarno roto papirja v Vidmu pri Krškem, trgovski izvozni podjetji »Slovenija - vino« in »Jugotekstil«, veletrgovini »Veletekstil« in »Kovinotehno«, Kmetijsko gospodarstvo »Limbuš - Pekre«, tovarno mesnih izdelkov in tovarno mlečnega prahu v Murski Soboti ter »Tiskanino« v Kranju.
Tako bodo komisije lahko posredovale ljudski skupščini, ki bo obravnavala poročilo obeh odborov, neposredne probleme, uspehe in tudi napake posameznih gospodarskih organizacij. Ob določenih težavah pri uveljavljanju novih predpisov o razdeljevanju skupnih dohodkov gospodarskih organizacij je taka oblika dela skupščinskih odborov še zlasti pomembna pomoč podjetjem, ki jih bodo komisije obiskale. Nedvomno bo razprava o oročilu prinesla tudi vrsto zaključkov, predlogov in priporočil, ki bodo koristni za vsa podjetja. Neposredno spremljanje dela v gospodarskih organizacijah in razprava o tem v ljudski skupščini pa bo veliko prispevala tudi k temu, da bo gospodarjenje v podjetjih postalo javna stvar, odprta knjiga, kot smo že večkrat priporočali, — nismo pa našli najboljše oblike dela, da bi se to načelo zares uveljavilo.
Skupščinski odbori bodo, kot rečeno, obiskali le dvanajst, za povprečen pregled značilnih podjetij. Prav zato bi morali to obliko dela uveljavljati tudi okrajni in občinski ljudski .odbori oziroma zbori proizvajalcev. Ti samoupravni organi bi lahko z ocenjevanjem posameznih podjetij in z razpravo na skupnih sejah razširili krog podjetij, katerih poslovanje bo hkrati postalo odprta knjiga. S priporočili in nadzorom nad gospodarjenjem bomo nedvomno znatno izboljšali poslovanje v posameznih podjetjih, bolj uspešno bomo prenašali dobre izkušnje in hitreje odpravljali slabosti, ki zavirajo napredek!
M. Švab
S SINTttKALNBOA POSVETOVANJA V BEOGRADU
Od načelnega razglabljanja do konkretnih ukrepov
(Nadaljevanje s 1. strani)
To so, po mojem mnenju vpra-ianja oziroma povzročitelji nezadovoljstva delavcev.
V gradbeništvu' prihaja vse to 'še bolj na površje. Tu imamo sezonsko delovno silo. Dokler v gradbeništvu ne bomo temeljiteje začeli reševati te probleme, predvsem prehoda na industrijski način gradnje., si tudi ne moremo obetati Večjih uspehov.«
— Kako pa bi se po vašem mnenju najlaže lotili omenjenih problemov?
»Uvodoma bi vam povedal tale primer: Kto smo pred nekaj dnevi vprašali! predsednike sindikalnih podružnic nekaterih večjih podjetij na Gorenjskem, s kolikimi investicijami razpolaga podjetje v letošnjem letu in kam so jih namenili, nam ni vedel nihče odgovoriti.
Iz tega torej izhaja, da kolektivi sploh ne vedo, koliko denarja imajo na razpolago in posledica tega je, da tudi ne vedo, kako ga bodo uporabili.
Evidence nad temi sredstvi torej nil
Toda tudi a drugimi stvarmi je podobno. Nobene evidence ni o tem, koliko ljudi prihaja na novo v službo in od kod. Nihče ne ve, koliko je podjetjem trenutno potrebno nove delovne sile in kakšne delovne sile. Komune ne vedo, s kolikimi sredstvi razpolagajo podjetja. O tem ne vodi računa tudi okrajni zavod za gospodarsko planiranje.
Jasno je torej, da v takih pogojih potem tudi ni možna neka pametnejša in daljnosežnejša politika.«
— Ali to nepoznavanje problemov pripelje tudi do kakšne neposredne slabosti in ali ustvarja nove probleme, katerih je že tako ali tako zvrhana mera?
»Seveda. Komune vedo zelo malo in zavoljo tega tudi ne razpravljajo o investicijskih
skladih podjetij. Se manj pa vedo o tem, kje in koliko sredstev so dobila podjetja na republiških in zveznih natečajih. Tovarna gumijevih izdelkov »Sava« v Kranju razširja svoje obrate. Leta 1960 predvidevajo zaposliti 400 novih delavcev. Toda nihče že sedaj ne razmišlja o tem, od kod bi dobili delovno silo (z vasi ali z aktivi-zacijo mestnega prebivalstva!), kje bodo zanje priskrbeli stanovanja in druge komunalne ustanove, ki jih bo ta priliv delovne sile nujno terjal. Ko bo tovarna v celoti dograjena, se mi zdi, da bo prepozno o tem razglabljati.«
— Omenili ste mimogrede ak-tivlzacijo mestnega prebivalstva. Kako si to predstavljate?
»Gre za delovno silo. Zastaviti si moramo odločno in jasno vprašanje, ali bomo v prihodnje zaposlovali predvsem delovno silo z vasi, ki nam potem v tovarnah povzroča precejšnje politične probleme, ker je nagnjena bolj k razdeljevanju kot pa k skupnemu in pametnemu gospodarjenju, ali pa bomo aktlvizirali mestno prebivalstvo. Moje mnenje je, da je druga pot mnogo boljša }n cenejša in za naš razvoj ter glede na razpoložljive možnosti celo nujna. •
Toda iz nič — ni nič. Kaj pa smo ukrenili, da bi to smer pospešili? Ali imamo dovolj vrtcev? Ali imamo sodobne delavske menze in restavracije? Ali imamo dovolj uslužnostndh obrtnih in drugih obratov, ki bodo lahko razbremenili zaposlenega delavca, moškega ali žensko?
Tu smo šele ng začetku.
Reči pa moram ob tem, da je precej krivde na oblastnih organih, komunah, ki po mojem mnenju nimajo .položaja v celoti v rokah. Podjetja, ki najemajo kredite iz občinskih investicijskih skladov, predlože le rentabilnostni račun in če imajo to v redu, kredit dobe .— Ne
vprašamo pa se, ali je določena investicija najkoristnejša za razvoj gospodarstva v komuni, ali bi se dalo kaj boljšega in pametnejšega narediti. Zgolj rentabilnostni račun, ob neupoštevanju splošnih interesov, pa po mojem mnenju" ni dovolj. Tako, .denimo, uslužnostne delavnice, objekti družbenega standarda le redko pridejo pri teh skladih v poštev, ker, jasno, niso rentabilni in ne ustvarjajo ne vem kakšne akumulacije.
To pa je nepravilno, hkrati Pa je problem, za katerega se bomo morali močneje zavreti.«
— Vse to, kar ste povedali, bo brez dvoma naložilo tudi občinskim sindikalnim svetom in sindikalnim podružnicam v podjetjih nemalo odgovornih nalog?	t
»Vsekakor. Toda — brez ustreznega, dobro podkovanega kadra, ki bo predvsem razumel
0 DELITVI DOHODKA
Predsednik delavskega sveta gradbenega podjetja »Konstruktor« odpira menzo. Zgoraj levo stoji predsednik mladinske organizacije tega podjetja.
ta stremljenja la ta hotenja, nikakor ne bo šlo. Zato je naloga v tem, da poskrbimo za kader, najboljši kader, 1$ bo sposoben voditi in usmerjati te težnje.«
»Od načelnega razglabljanja,« je dejal tovariš Verbič, »bo treba čimprej preliti k reševanju konkretnih nalog, od kate-
rih bo imel delavec in uslužbenec neposredne koristi. Konkretno reševanje problemov pa bo sindikatom, ki se bodo trudili za vsakdanje uresničevanje želja in potreb delavcev, dalo ugled, ki ga žal sedaj nimajo povsod.«
Iztok Ansec
Hlctno na $tad(si&ea
V soboto, 17. maja, je bila v Mariboru odprta prva mladinska menza gradbenih delavcev, iz katere bodo razvažali hrano
tij ter nad 200 mladih gradbenih delavcev. Za prevoz prehrane bo poskrbelo vsako podjetje zase, v načrtu pa imajo, da b;
za okoli 600 delavcev po gradbi- prihodnjem letu ta menza pri-
ščih vseh mariborskih gradbenih podjetij. Menzo so organizirala skupno z Zavodom za po-; speiševanje gospodinjstva vsa gradbena podjetja. Gmotno pa je pomagal tudi okrajni odbor Rdečega križa. Menzo ja odprl predsednik delavskega sveta gradbenega podjetja »Konstruktor«, Rado Šorli, ki je v svojem govoru dejal, da so organiza-torjj s to akcijo pričeli reševati najbolj pereč problem delavstva v gradbeništvu, posebno mladine.
Otvoritvi so prisostvovali zastopniki vseh gradbenih podje-
llsebna potrošnja raste na vasi hitreje kot v mestu
(Nadaljevanje s 1. strani)
ali perspektivnim, zveznim ali republiškim. Vsi načrti predvidevajo, da se bodo osebni dohodki povečevali hitreje v mestu, torej v industriji In drugih gospodarskih panogah, počasneje pa na vasi, kjer je bil porast osebne potrošnje v zadnjih le- . tih že tako ali tako bolj nagel. Drugo, kar je treba ugotoviti, pa je dejstvo, da tak porast ni v skladu z načrti tudi zaradi tega, ker večje dohodke kmetom ni prinesla le večja kmetijska proizvodnja in večji tržni presežki, pač pa predvsem višje cene.
Zlasti moramo biti na te pojave pozorni še zaradi te.ga. ker so cene naraščale kljub dobri lanski letini. Letos so bile cene kmetijskih pridelkov v januarju za 20»/» višje, kot so bile v lanskih prvih dveh mesecih. Letos se je močno spremenila tudi struktura prodaje, kot pravimo. Kmetje so prodal; veliko več živine in lesa. Prav tu pa so se cene najbolj povečale, živini za 270/» in lesu za ISVo Na tako povišanje cen je ob približno istem staležu živine vplivala zlasti neurejena trgovina s kmetijskimi pridelki. Mnoga odkupna podje.tja odkupujejo že nekaj časa vso živino kratko malo po cenah, ki so bile dogovorjene le za odkup pitane živine za izvoz. Podobne primere navijanja cen poznamo tudi v lesni trgovini. Zvezni izvršni svet je nedavno tega že sprejel nekaj predpisov, ki bodo lahko precej pripomogli k ureditvi razmer na trgu s kmetijskimi pridelki. Predvidena je temeljita reorganizacija odkupa. Sprejet; so že novi izvozni koeficienti za nekatere kmetijske pridelke itd. Zlasti izvoz s koeficienti, to je .z regresom, ki ga prispevajo vsi proizvajalci, je nekaterim odkupnim podjetjem omogočil preplačevanje kmetijskih pridelkov (na primer vino, zdravilna zelišča, sadje, ribe in podobno).
Zdi se nam potrebno zapisati, da sam; predpisi ne bodo dovolj, če družbeno upravni organi ne bodo poskrbeli za to, da se bodo tudi dosledno izvajali. V industrijsko močnejših občinah so'že razpravljali o neupra. vičeneim navijanju cen v industriji. Ne poznamo pa primera, da bi v občini, kjer prevladuje kmetijstvo, razpravljali o odkupnem podjetju, ki navija cene. V občinah, kjer je v zboru proizvajalcev večina odbornikov — kmetov, to sicer ne preseneča, toda takih zborov proizvajalcev vsaj v Sloveniji ni veliko in zato lahko govorimo-da so odborniki — delavci pre-malb odločni, ko gre za omeje-neupravičenih dohodkov ilfftblČfclh proizvajalcev
V mnogih okrajih ugotavljajo, da občinski ljudski odbori, ki naj bi do neke meje vsklajevali kupno moč in osebno potrošnjo med mestom in vasjo tudi z davčno politiko, v tem ne uspevajo. Občinski ljudski odbori zelo hitro in z razumevanjem proizvajalcev, kj je morda včasih celo preveliko, sprejemajo odloke o 10°/» prispevku za občinski proračun iz osebnih dohodkov delavcev in nameščencev. Težko pa uveljavljajo —in pri tem v nekaterih zborih proizvajalcev popuščajo celo delavci — odloke o dopolnilni dohodnini za kmečke proizvajalce. O davčni politiki bo zato še treba razpravljati. Kajti gre za pravilno porazdelitev družbenih bremen in zares ni prav, da bi jih zaradi višje zavesti delavcev, zaradi toga. ker se takim odlokom ne upirajo, samo njim nalagali.
O odnosih med osebnimi dohodki in proizvodnjo zato ne bodo razpravljali samo delavski sveti, čeprav je razvidno, da tudi v industriji, gradbeništvu itd. ta vprašanja niso v skladu z go-
spodarskim načrtom za leto 1958, ki gradi večjo osebno potrošnjo predvsem na čimvečji proizvodnosti dela. O odnosih med osebnimi dohodki in proizvodnjo lin o vsklajevanju kupne moči med mestom in vasjo bodo morali razpravljati tud; občinski 'zbori proizvajalcev, toda ne le o In:-dustriji, trgovini in podobnem, pač pa tudi o kmetijstvu. Letos so se dohodki kmetov iz odkupa preko odkupnih podjetij povečali v Sloveniji, v primerjavi z lanskimi tremi meseci, za dve milijardi in 100 milijonov dinarjev. Koliko tega zaslužka je plod večje proizvodnje in koliko plod višjih cen? Koliko so k temu prispevala odkupna podjetja itd. Tako kot zbor; proizvajalcev razpravljajo o upravičenem in neupravičenem t. im. tržnem dobičku gospodarskih organizacij, tako bodo morali razpravljati tudi o dohodkih v kmetijstvu. Urejanje odnosov med mestom in vasjo je navsezadnje dolžnost zborov proizvajalcev že po funkciji, ki smojlmijo namenili, ko smo jih ustanavljali.	M. 8.
pravljaila hrano za 1.500. oseb, podjetja pa bodo v tem primeru poskrbela za skupni prevoz. Cena obroku (enolončnica in pol litra.mleka) je predvidena na okoli 25 din.
Tudj v industrij; prevzemajo sindikati in delavski sveti pobudo za ustanavljanje obratnih menz. Pred dobrim letom je bilo v Mariboru vsega osem obrat, nih menz, ki so izdajale dnevno 1.350 obrokov, sedaj, po enem letu pa se je število obratnih menz dvignilo od 8 na 15 in dnevno izdajo 3.220 obrokov. Tu pa niso všete malice, razni sendviči, mleko Itd. V tovarni avtomobilov bodo na novo uredili poslovanje obratne menze. V prihodnje nameravajo v tej kuhinji pripravljat; tudi hrano za ostala manjša mariborska podjetja, ki nimajo za to potrebnih lastnih prostorov.
Tovarne dajejo v mariborskem okraju za prehrano precej denarja. Ti Izdatki znašajo letno nad 57 milijonov. Sredstva se uporabljajo:	prvič
za kritje režijskih stroškov za prehrano rednih abonentom, drugič za kritje režije ter delno za kritje razlike med nabavno in prodajno ceno živil za enolončnice, in tretjič za hrano delavcem, ki delajo v nočnih izmenah in na zdravju škodljivih mestih.
Pri tem ugotavljamo, da se vložena sredstva zaradi slabe organizacije in načina dela v delavskih menzah, kakor tudi zaradi nezadostne kontrole sindikatov in delavskih svetov ne izkoriščajo vedno najbolje. Ob tem je važno ugotavljati tudi vzroke za to, da je tako rr^alo delavcev, kise hranijo v obratnih menzah. Nekateri upravni odbori opravičujejo to z nizkimi prejemki, kar pa ni povsem točno. N. pr. v mariborski tekstilni tovarni, kjer enolončnic ne pripravljajo, je dobivalo lani dnevno približno 1.000 delavcev mrzle malice po 20 do 30 dinarjev, kar znese mesečno 610.000 dinarjev, letno pa 7,320.000 dinarjev. če pa dodamo še prispevek tovarne, ki je znašal
okoli 5 milijonov, pridemo do zaključka, da bi se iz teh sredstev lahko organizirala že dobra prehrana. Podobni primeri so tudi drugod. V delavnici železniških vozil »Boris Kidrič« izdajo delavci mesečno okoli milijon dinarjev za mrzle malice. Zato s; v Mariboru prizadevajo, da. bi se vsa sredstva, k; se v podjetju trošijo na različne načine, združila in da bi se po primernih cenah posameznih obrokov organizirala taka prehrana, ki v zdravstvenem pogledu najbolj ustreza potrebam delavčevega organizma.
Poleg navedenih obratnih menz v Mariboru rešujejo vprašanje družbene prehrane še 4 menze oziroma javne kuhinje ter 7 šolskih menz (od teh sta dve v Halozah). Skupno se hrani v vseh štirih menzah 1600 oseb, 230 kosil se pa odnaša na dom. V šolskih menzah, ki so v glavnem na novo organizirane, se prehranjuje skupno 2.180 otrok. Tako se v mariborskem okraju poslužuje prehrane v javnih menzah skupno 7.500 oseb. Poleg tega je vključenih v šolske mlečne kuhinje nad 36.000 otrok.
Se v letošnjem letu bomo ustanovili 4 nadaljnje šolske menze ter menze za vajence raznih strok v krajih Maribor, Slov. Bistrica, Slovenj Gradec in Ptuj. S finančnimi sredstvi nam bo priskočil na pomoč mariborski Zavod za socialno zavarovanje. Nekatere delovne kolektive bomo skušali zainteresirati, da prevzamejo patronat nad nekaterimi haloškimi šolami po zgle. du kolektiva mariborske tekstilne tovarne, ki ima tak patronat nad šolo v Narapljah (Haloze), kjer jim bo uredil šolsko kuhinjo, napeljal električni tok v šolo, dal blago najrevnejšim otrokom itd.
Tudi z gostinstvom imamo namen tesneje sodelovati. Smatramo. da je družbena prehrana tesno povezana z gostinstvom. Trenutno se v gostinstvu hram 250 rednih abonentov. Ker nimamo zadostnega števila menz, je nujno, da gostinstvo uvede v svojih obratih tudi preprosto prehrano, ki bo dosegljiva vsem posebno glede cen.
Žalika D rozina
V	prejšnji številki našega lista smo pojasnili nekatera stališča, ki jih je zavzel na posvetovanju v Beogradu dne 11. maja sindikalni aktiv v zvezi z izvajanjem in izpopolnjevanjem sistema delitve narodnega dohodka. Pri tem smo se omejili samo na stališča do tistih problemov delitve narodnega dohodka, ki jih je mogoče urejati s predpisi zveznih organov. Tokrat pa bomo pojasnili še stališča aktiva sindikatov glede tistih oblik in načinov delitve narodnega dohodka, ki jih urejajo bodisi organi delavskega upravljanja v gospodarskih organizacijah, bodisi organe komune.
Prva taka delitev je delitev sredstev gospodarskih organizacij za osebne dohodke delavcev in na sklade podjetja. To razdeli delavski svet vsake gospodarske organizacije. Pri tej razdelitvi so organi delavskega samoupravljanja pred dvemi osnovnimi vprašanji. Prvo. Koliko sredstev oddvojijo za osebne dohodke delavcev, koliko jih razdeliti na posamezne sklade podjetja? To je kvantitativna stran delitve. Drugo. Kako razdeliti in uporabiti razporejena sredstva? To je pa kvalitativna stran delitve.
Tu je bistvo ekonomske politike delavskih svetov. Te zadeve, odločitve o njih mora držati delavski svet v svojih rokah.
V	tem pogledu so družbenopolitične sile, komunisti, sindikati itd. poklicani pomagati delavskim svetom. Pomagati z družbenopolitičnimi orientacijami! Pomagati v iskanju in uveljavljanju praktičnih ekonomskih ukrepov, ki se zde najkoristnejši itd.
Kako naj bi posamezni delovni kolektivi razdelili svoja sredstva — koliko na osebne dohodke delavcev in koliko na posamezne sklade, o tem ni nobene šablone. Ta razdelitev je povsem odvisna od praktičnega položaja gospodarske organizacije. Obstoji le družbenopolitično povsem jasno merilo, kako je treba ta sredstva smotrno deliti. To velja za vse gospodarske organizacije. Deliti je namreč treba tako, da se z vsako delitvijo zagotovi stalen porast življenjske ravni delavcev, Nameniti leto za letom pretežni del sredstev le na osebne dohodke, bi ne bilo prav. Bilo bi kratkovidno. Na videz bi taka delitev sicer najbolj ustrezala potrebam delavcev. Toda, res samo na videz. Na ta način gospodarska organizacija ne bi vlagala sredstev v tiste zadeve, ki predstavljajo pogoj za izboljševanje življenjske ravni. To pa je predvsem zagotovitev proizvodne sposobnosti proizvajalnih sredstev in pa skrb za objekte družbenega standarda. Na te stvari pozabiti, bi se reklo slabo gospodariti. Pretiravati v tej smeri bi se pa prav tako reklo slabo gospodariti. V tem pogledu je potreben predvsem tenek družbenopolitičen posluh za gospodarsko problematiko določenega podjetja.
Nič manj, včasih pa še dosti bolj važno kot je količinska delitev sredstev pa je način uporabe teh sredstev. Ponesrečena usmeritev glede tega zelo pogosto rodi še večje politične težave kot sama količinska razdelitev. Ni zadosti, če delavski svet oddvoji razmeroma zadostno količino sredstev za osebne dohodke delavcev. Zelo važno je, kako potem ta sredstva razdeli. V načinu razdelitve teh sredstev, to je v konkretni tarifni po-
Ing. Slavko Marjanovič: PROUCeVAH3€ P€IA
Z uporabo terbltgiov in njihovih oznak Je sestavljen pregled gltbov leve in desne roke pri vrtanju na namiznem vrtalnem stroju. Iz pregleda gibov na miznem vrtalnem stroju vlakno, da opravi pri tem desna roka 10 gibov, leva pa 7 za celoten ciklus pri brušenju enega kosa. Iz tega pregleda lahko prav taki, ki' ne prispevajo k izboljšanju ali istočasno In da opravljata določene gibe, ki bi jih bilo moč zamenjati z mehanizacijo. Z analizo vseh osnovnih gibov vidimo, da so med njimi tudi taki, M ne prispevajo k izboljšanju ali pospešitvi dela, in takšni, ki se jim til moč izogniti, ker sestavljajo osnove postopke ali operacije, prve imenujemo neučinkovite, ker hi lahko povečali storilnost dela, če bi jih odstranili Drugo skupino gibov pa imenujemo:	učinkoviti gibi. (Intema-
ttional Labour Office: Introduction to lork study (1955) Provilsioinaa ediitom, Ženeva, str. 150).
Nrtizvrtan; deli LEVA BOKA
1.	Prazen gib do zaboja z deli (Pg)
2.	Odbira dele, ki jih namerava
vzeHjl	(O)
3.	Prijema predmet	(Pr)
4.	Gibanje z bremenom do orodja
na vrtalnem stroju	(GB)
5.	Urejanje predmeta za name-
stitev v orodje
6.	Postavljanje predmeta v orodje
7.	Držanje predmeta med ’ brušenjem
Izvrtani deli DESNA KOKA
1.	Prazen gib do ročice vrtalnega stroja
2.	Prijemane ročice
3.	Držanje ročice
4.	Poteg ročice in vrtanja
5. Krčan j e ročice	'
6.	Spuščanje ročice
7.	Gib do izvrtanega predmeta
(UP)
(PO)
(PG)
(PrR)
(D)
(Gb)
(Sb)
(PG)
8.	Prijemanje predmeta	(Pr)
9.	’ Jemanje predmeta iz orodja
in prenašanje do zaboja z izvrtanimi deili	(Gb)
M Spuščanje predmeta v zaboj (Sb) PREGLED GIBOV PRI BRUŠENJU NA MIZNEM VRTALNEM STROJU NEUČINKOVITI GIBI SO: 1. prazen gib, 2. iskanje, 3. prebiranje, 4. držanje, 5. urejanje položaja, 6. postavljanje, 7. planiranje, 8. neizogibni zastoji, 9. zastoji. ki se jim lahko izognemo.
UČINKOVITI GIBI SO: 1. prijemanje, 2 gib z bremenom, 3. spuščanje bremena, 4. kontroliranje, 5. sestavljanje, 6. razstavljanje, 7. uporabljanje, 8. počitek.
Analiza gibov se začne s teni, da pri pregledu razmislimo, ali se neučinkovitemu gibu lahko izognemo. To je navadno moč doseči z mehanizacijo. Kolikor tii mogoče takšen gib popolnoma odstraniti, pa Je mogoče neučinkovite gibe Okrajšati ali zboljšati z boljšo ureditvijo delovnega mesta, s konstrukcijo orodja ali s spremenitvijo vrstil-nega reda gibov.
Obstoje tudj možnosti, da se mehanizirajo učinkoviti gibi. Sodobni avtomatski stroji uporabljajo skoro vse ter-Mliige. Interesanten primer je tiskarski stroj — linotype. Ta sam razporeja uporabljene matrice črk v ustrezne prostore tako, da jih z eno ročico prijema, drži, prenaša in spušča. Prazna ročica se vrača v prvotni položaj in prijema nove matrice. Ta stroj prav tako ureja položaj matric in jih postavlja v pravilen vrstni red, kakor zahteva besedilo.
Navodilo za doseganje optimalnih rezultatov pri delu Iz dosedanjega gradilva o proučevanju dela je mogoče postaviti določena pravila. Opazimo namreč lahko, da prihajamo do enakih zaključkov glede navodil za manjše napenjanje pri različnih poslih. Takšni zaključki oblikujejo pravila, k® jih je treba upoštevati pri orga-
niziranju novih del ali pri Izboljšanju obstoječih metod dela Ta pravila nam olajšajo poiskati izboljšanje metod dela in zato niso potrebne podrobne analjze in proučevanje,
pravila za delo z najmanjšim napenjanjem se nanašajo na:
—	opravljanje gibov,
—	ureditev delovnega mesta In
—	konstrukcijo strojev in orodja.
Pravila za opravljanje gibov z najmanjšim trudom
pri vsakem delu opravlja človek določene gibe. Delo lahko zahteva, da se giblje le eden sam del (roka, pest ali prst) ali pa istočasno več delov telesa. To, ali bodo gib; opravljeni z večjim ali manjšim trudom je odvisno:
—	od trenutka ko se gib opravlja,
—	od dolžine in trajanja giba, in
—	od obremenitve mišic pri gibu.
Zato, da bi bili gibi čim manj utrudljivi, velja upoštevati tale pravila pri določanju ali izpolnitvi načina dela.
1	Z OBEMA ROKAMA JE TREBA DELATI ISTOČASNO.
2	OBE ROKI NE SMETA ISTOČASNO POČIVATI, RAZEN PRI POČITKU.
3.	GIBANJE ROK MORA BITI SIMETRIČNO, V NASPROTNI SMERI IN ISTOČASNO.
4,	PRI OPRAVLJANJU GIBOV NAJ BODO MIŠICE CIM MANJ OBTEŽENE _ NAPETE.
5	KJERKOLI JE MOGOČE, JE TRE-Ba’ PRI GIBIH IZKORIŠČATI NEDELAVNOST, CE JE MOGOČE NAJ BO TA CIM MANJŠA.
6	GIBI PO KROŽNEM LOKU SO LAŽJI OD PRAVOLINIJSKIH GIBOV S SPREMEMBAMI SMERI.
7.	SVOBODNI GIBI SO LAŽJI KOT GIBI. KI SO USMERJENI.
8.	RITEM GIBOV OLAJŠA VAJE.
t. istočasno delo obeh rok ustvarja določeno mišično ravnotežje. Seveda ni vedno lahko delati istočasno z obema
rokama zato, ker leva roka ni tako spretna kot desna. Po navadi je tako, da leva roka pomaga, poprijema ali drži predmet, medtem ko desna roka nekaj dela. Držanje, kot osnovni gib, predstavlja neproduktivni napor. To se navadno pojavlja pri montaži in sestavljanju delov, v vsakem primeru mora biti delo organizirano tako, da držanje ni potrebno. Vse kar je treba držati, je mogoče postaviti v odgovarjajoče konstrukcije orodja. Največji problem pri konstruiranju orodja, ki drži predmet, e odpiranje im zapiranje orodja. To stvar pa je niogoče rešiti z namestitvijo pedala, ki ga delavec pritiska z nogo.
S tem, da uresničimo to pravilo, Je moč doseči večjo produktivnost, kajti dve roki opravita več — kot ena. S postopno vajo pa se prav tako doseže tudi spretnost leve roke. To je treba upoštevati, posebno tedaj, če pri prvih poskusih ugotovimo, da istočasno delo obeh rok ni lažje in ne produktivnejše.
V nekaterih primerih pa bomo ugotovili, da način dela ne omogoča istočasno delo obeh rok. Pri takih delih pa je mogoče oh prloučevanju, kako je raz(porejen material na delovnem mestu ali z rekonstrukcijo orodja, doseči, da sta obe rolki istočasno zaposleni in da ho delo produktivnejše,
2. Ce obe roki počivata pomeni to prekinitev dela, toda delo lahko prekinemo samo tako, da se delavec odpočije. v množični proizvodnji pri delu oh tekočem traku so določena opravila, pri katerih se lahko dogodi, da delavec opravi delo hitreje, kot je to predvideno z gibanjem traku (takt proizvodnje). Dokler trak ne prinese naslednji material ali iadelek namreč obe roki počivata. TU pojavi so izjema in jih opažamo le pri zelo spretnih delavcih Nasprotno pa, če delavec, M dela ob traku ne more opraviti dela, ki ga narekuje takt proizvodnje, se mora potruditi', da bo spretnejše zaposlil obe roki, kar mn bo konce koncev olajšalo napor.
litiki, je mnogo več proble* mov, kot v sami količinski razdelitvi. O tem nekaj kasneje. Enako je z uporabo skladov. Ni zadosti, če se na sklad skupne porabe presene dokaj sredstev, iz njih pa potem zgradi le nekaj luksuznih stanovanj, počitniški dom za razmeroma majhen odstotek zaposlenih, kapriciozne športne naprave itd. Tak način uporabe opravičeno dela vročo kri. To jasno govori, da ni zadosti gledati samo na številke v posameznih skladih, temveč je v enaki meri gledati na to, zakaj se sredstva uporabijo. Nič drugače ni z investicijami. V primerih, ko gospodarska organizacija vlaga v nujno tekoče vzdrževanje in izpopolnjevanje proizvodnih sredstev, glede investicij ne more biti pripombe. Ce pa vlaga svoja sredstva v take investicije, ki s stališča proizvodnje niso nujno potrebna, je stvar zelo problematična. Tega pa je v naših gospodarskih organizacijah še precej.
V	tej smeri bodo delovali sindikati in pomagali s svojo družbenopolitično dejavnostjo delavskim svetom, da uveljavijo tako gospodarsko politiko.
DELITEV OSEBNEGA DOHODKA MED DELAVCI
Delitev osebnega dohodka med delavci je vsekakor eno izmed najobčutljivejših opravil. Zaslužki delavcev so namreč najneposrednejši element za ekonomsko spodbudo delavcev in najbolj neposredno vplivajo na njihovo družbeno in socialno počutje. Zaradi tega je v tarifni politiki, v konkretnem odrejanju zaslužkov, s temi elementi resno računati. Nobenega dvoma ni, da nam naš dosedanji sistem tarifne politike, ni v zadovoljivi meri dopuščal, da bi v tej smeri mogli upoštevati vse posebnosti, ki se kažejo v posameznih kolektivih. Zaradi tega pa je neverjetno važno, da čim prej preidemo na odrejanje minimalnih osebnih dohodkov in da konkretno odrejanje tarifnih postavk dejansko prepustimo delavskim svetom gospodarskih organizacij. To se pravi, sindikati menijo, naj bi tarifne postavke urejali delavski sveti sami. V to naj bi se organi skupnosti upravno-opera-tivno sploh ne vmešavali. Z zveznim instrumenti je potrebno odrediti minimalni osebni dohodek in pa lestvico obdavčitve, medtem ko je razdelitev po takem računu dobljenih sredstev, stvar delovnega kolektiva samega. To razdelitev naj bi spremljali družbeni organi zgolj družbenopolitično in se omejevali tudi na politična sredstva pri usmerjanju. V bistvu namreč gre za to, da se prepreči dve skrajnosti v konkretni tarifni politiki. Preprečiti je potrebno, da bi nastajali politično nevzdržni razponi med zaslužki delavcev, to je, tako veliki razponi, ki bi bili nevzdržni. Prav tako pa je preprečiti uveljavljanje uravnilovske politike, to je, uravnavanje tarifnih postavk tako, da se ekonomska stimulacija praktično izgubi.
PRISPEVEK ZA PRORAČUNSKE POTREBE KOMUNE
Končno je tu še delitev med gospodarskimi organizacijami in komunami. Po obstoječih pozitivnih predpisih imajo občine pravico predpisati gospodarskim organizacijam, da vplačujejo do 10 odstotkov od osebnih dohodkov za proračunske potrebe občine. Tudi glede te delitve ni in ne more biti nobenih šablon in receptov. Uvedba tega prispevka je imela sploh ta smoter, da dd komuni regulativno funkcijo. Regulativno funkcijo v tem smislu, da se pojavi komuna z dodatno obremenitvijo v primeru, ko so osebni dohodki v določeni gospodarski organizaciji zaradi povoljnega položaja podjetja nadpovprečno visoki.
Podoba je, da posamezne občine tega smotra niso prav razumele. Smatrale so omenjeno obremenitev kot zgolj izvor za svoj dodatni dohodek. V takih primerih je obledela re-gulativna funkcija komune. Pokazalo pa se je celo to, da v posameznih primerih komune preveč obremenjujejo določene gospodarske organizacije. Te pojave bodo sindikati začeli proučevati. Sindikalni aktiv je sklenil, da bodo sindikati začeli sistematično proučevati, v kolikšni meri obremenjujejo posamezne občine podjetja na svojem področju. Nadalje, zakaj občine uporabijo ta sredstva in kolikšen del predstavljajo omenjena sredstva v proračunu občine.
V	zvezi s proučevanjem sistema delitve narodnega dohodka bodo sindikati izdelali tudi predloge za zbiranje podatkov v okviru posameznih državnih organov in ustanov ter temu primerno prilagodili tudi svojo informativno službo. Predvsem pa bodo sindikati organizirali v naslednjem razdobju posvetovanja s političnim aktivom v posameznih industrijskih središčih.
R. A.
PRIBLIŽAJMO
NASI PESNIKI
mišljanje o tržiškem Primeru, ki ni osamljen
SE MLADINI!
^ dalj časa smo z žalostjo Zasledovali dejavnost tržiške . vobode, ki je vse bolj zamira-jf’ Društvo je zabredlo v ne-akžao krizo, ki j-e prišla v za-vest društvenega o-dbora in se fiotem prenašala na vse članovo. Kaj j-e prav za prav glav-vzrokj da je to delavno dru-'■Mo začelo nazadovati?
Pred leti so bile sekcije trži-SKUD in tudii na novo Ustanovljene Svoibode zelo de-«vne. Nadaljevale so tradicijo baprednaga tržiškega delavstva, ie bilo pred vojno zelo razgibano in močno aktivno v svio-prosvetnem društvu »Viza-J«wmost«. stari Svobodarji po-fnljo, koliko požrtvovalnosti, ie»ajd!ljivo®tt in poguma je bilo Potrebno, da so vzdržali tekmo s Prosvetnima društvoma, ki ju oblast podipiraila in sta imeli več denarnih sredstev. Toda prišlo j-e razdobje, ko je zabelo delo hirati. Sami Svetozarji ne vedo dobro, kdaj se je začelo, kajti neuspehi so pri-kradoma, potiho, takrat, ko se jih najmanj nadejali. V ietošnjem letu še niso uspeli Zaigrati niotoen-e predstave, pev-zboir je prenehal z delom,
godba na pihala pa se trmasto torj za svoj obstoj in z lastno glasbeno šolo skuša požlabtiti svoje vrste. Knjižnica dokaj dobro deluje, čeprav bi lahko kot najmočnejša v občini opravljala vlogo mentorja za ostale manjše knjižnice ali pa organizirala potujoče knjižne kovčke in tako približala knjigo trži-škim delavcem, ki so gosto naseljeni po okoliških vaseh.
Zdi se nam, da so se neuspehi tržiške Svobode začeli zaradi napačne orientacije in pa demoralizaoije vodstva. V Tržiču še danes lahko slišimo očitek, da se mladina zanima samo za ples in zabavo in da ji resno delo ni mar. Poizkušali so to in ono, vendar mladine ni bilo v društvo.
Ker ta primer ni osamljen, ni samo tržiški, ampak v večji ali manjši meri povzroča težave vsem našim prosvetnim društvom, kaže o njem spregovoriti malo več. Prav zanesljivo nismo v zmoti, če trdimo, da je mlad človek rad vesel, da se rad zabava in podzavestno sili tla, kjer je smeh in veselje. Takšna hi samo današnja mladina, takšna je bila mladina
Slepi na avto cesti
Člani kuliturnoumetniške-ga društva slepih »Katej Jeraj« so s® v nedeljo zgodaj zjutraj *brali v Cigaletovi ulici, kjer jih J® že čakal lep moderen avtobus. Prijetna vožnja je kaj hi-•f0 minila. Prispeli so v vas Jurjevo blizu Novega mesita. Tamkajšnje naselje šteje 600 brigadirjev, graditeljev ceste “ratatva in enotnosti Ljuiblja-^•—Zagreb. Hitro so se pome-fkli mednje dn začel se je živa-ben pogovor. Zanimalo jih je, 'kod so, kakšno službo oprav-bajo, kako in kje so se naučili delati. Se sto drugih vprašanj 60 jim zastavili. Njih pa je se-Veda zanimalo, koliko časa so že ha^ cesti in kako dolgo namera-v«jo še ostati, kakšna ije organizacija dela itd. Po njihovih be-^ah so ugotovili, da so veseli, zadovoljni dn da jim je življenje v taboru všeč.
Ob enajstih so začeli s progra-mom. Poldruga ura kulturnega Užitka je navdušila brigadirje, ^seč so jim bile zlest; telovad-in glasbene točke. Po programu so odšli na skupno kosilo ta se potem poslovili od tabora
Deset minut vožnje z avtotou-s«n lijj ge gg tjjj; v dmgem na-salju, kj prav tako šteje približno 600 mladink in mladin-°sy. Tudi tu so jih re-s lepo in Prisrčno sprejeli. Nekatere točke^ Programa so brigadirje iz-redno navdušile tako da ni bilo 2lePa konec aplavza in enotnega: »Još, još, še, še«. Medtem ko j® nek pevec vzkliknil: »Živelo
bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov!«, so mladinci s »Trikratni homuk in bum za goste iz Ljubljane-« pozdravili pevce. Se nekaj točk in program je bil končan. Pogostili so jih in dobre in prešerne volje so se pevci poslovili. Obisk j-iih je malce utrudil, toda kaj je to v primeri s prijetno zavestjo, da so mlade graditelje razvedrili.
Dušan Porenta
vseh časov. »Mladost je norost«, pravijo stari ljudje. »Mlad človek je bolj k slabemu kot k dobremu nagnjen,« trd; stari Dun-do Maro.je. »Naši starši nas gledajo kakor da bi sami nikdar ne bili mladi,« se pogovarjata dubrovniška mladeniča v štiristo let star; Držičevi komediji. Problem torej ni nov; v vseh časih smo ga poznali. Zal pa je ta skrb velikokrat nesmiselna, pogosto povzroča strah, da bodo mladi ljudje zašli na slaba pota in s svojo željo po veselju kvarili resna prizadevanja. Ker mladim ljudem ne dajemo možnosti za smeh in zdravo zabavo, si jo — povsem razumljivo — poiščejo sami. Ce v dnuštvu ne prirejamo dobro organiziranih plesnih vaj, pri mladini še ne odpravimo veselja do plesal Namesto v dvorani, pleše v gostilni. Namesto, da bi jih navajali k lepemu vedenju, humanim odnosom, delujejo v zakajenih gostilnah na mladino vse drugačni vplivi. Ce je program naših sekcij hudo resen, preveč resen za mladega človeka, potem bo želel čimdalje stran od našega društva.
Ta neposluh za mladdnjo, očitki o njeni neresnosti In preveliki želji Po zabavi, so postali pri nas že tradicionalni. Vedno pa prihajajo iz starih ust. Ali ne bi bilo koristneje, če bd vprašali mlade ljudi, kakšno prosvetno društvo si želijo, v katerih sekcijah m kaj bi z veseljem delali. Danes ni več mogoče pritegovati mladih ljudi z nedoločenimi, neprivlačnimi programi. Ni dovolj, če razpošlje-mo toliko in toliko pozi-vov, naj se vpišejo v pevski zbor. To mlademu človeku ne zadošča. Mladina želi vedeti, kaj bo ta zbor prepeval, kakšno družabnost to razvijal, kakšnega strokovnega vodjo bo imel in kad
Mladina poje
Zveza prijateljev mladine in Svet Svobod in prosvetnih društev okraja Trbovlje sta v počastitev dneva mladosti priredila v nedeljo dne 18. maja okrajno revijo pionirskih zborov.
V lepem sončnem jutru se je pred spomenikom Revolucije v Trbovljah zbralo okrog 600 mladih pevcev, ki sta jih z veselimi koračnicami pozdravili mladinski godbi Svobode Center in Svobode II iz Trbovelj.
S pionirskim praporom na čelu so mladi pevci nato odšli v povorki do Delavskega doma, kjer je bila revija.
Nastopili so pionirski zbori osemletk odnosno gimnazij: Brežice, Hrastnik-center, Krško, Sevnica, Zagorje-Toplice in Trbovlje. Vsi zbori so prijetno presenetili tako po izboru skladb kot po izvedbi in di-
sciplini, odlikovali pa so se Brežičani, zlasti pa Zagorjani in Trboveljčani.
Ob koncu revije so vsi mladi pevci skupno zapeli Pimikovo »■Tito« in Gobčevo »Domovini«. Občinstvo, prevladovala je mladina, je napolnilo dvorano in mladim pevcem navdušeno ploskalo.
Prireditev je pokazala, da nam v tem predelu naše domovine raste številen in bogat pevski kader. Poleg tega pa je prireditev dokazala, da bj vsi zborovodje, v kolikor tega še ne delajo, verjetno lahko enako uspešno vodili tudi odrasle zbore v svojem kraju, ker je znano, da zborovodij prav na tem območju marsikje (Zagorje!) primanjkuje.
Revija je bila v vsakem pogledu vzorna in je v' čast prirediteljem in izvajalcem.
-vh-
bo pridobil, če se bo včlanil v prosvetno društvo. Zmenom je bilo mogoč« ljudi pridobiti samo z jasnim, stvarnim programom, ki jim je bil blizu, ki je bil v skladu z njihovimi hotenji.
In ker v Tržiču niso uspeli pridobiti mladine, ker za svoje delo niso uspeli zainteresirati množičnih organizacij, je začelo delo usihati. Ali ni močno zgovoren primer, da nobeno tr-žiško podjetje in sindikalna podružnica nista pomagala prosvetnemu društvu? Ce k temu dodamo še to, da marsikateri član Svobode aktivno sodeluje v množičnih organizacijah, potem lahko le zaključimo, da v teh organizacijah niso znali dovolj prepričljivo orisati svojih težav, in vzbuditi v njih zavest, da so dolžne pomagati.
Razumljivo je, da je nastalo v društvu zaradi tega malodušje in da so vzdržali le najbolj požrtvovalni in zagreti Svobodar-jl. Za malodušje pa je seveda treba najti opravičilo. Svobo-darji so iskali vzroke v neprimernih prostorih, v nerazumevanju uprave kina za njihove predstave, v nerazviti zavesti tržiške mladine in kdor koli jim je skušal nasvetovati, kako naj delujejo v prihodnje, tega so prepričevali, da v Tržiču to ni mogoče.
Po vsem tem, kar smo povedali/ni čudno, da je začelo delo usihati, da je volja plahnela.
Na različnih posvetovanjih in tudi na kongresu v Mariboru smo predstavnike društev opozarjali, da so nastale spremembe v našem življenju in da se te spremembe nujno kažejo v našem prosvetnem delovanju. Ne nameravamo jih ponavljati, radi bi le opozorili, naj jih prosvetni delavci skrbno preberejo in v svojem kraju skrbneje prisluhnejo sodobnemu utripu življenja. Res je, da ima tržiška Svoboda velike težave s prostori, manjše z denarjem, saj je dobila za letošnje leto pol milijona dinarjev od občine. Toda podobne težave ima velika večina prosvetnih društev in vendar delujejo z večjim poletom in z večjim uspehom.
Prepričani smo, da te grenke besede ne bodo omajale tržiških Svobodarjev, marveč jim bodo le pomagale k uspešnejšemu delu. To, kar velja za Tržič, velja skoraj za vsa naša prosvetna društva; Po starem ne gre več, treba je iskati nove prijeme in takšne oblike dela, ki bodo ljudi privlačevale, hkrati pa se ne bodo oddaljevale od naših načel, ki smo si jih izoblikovali v povojnih letih. Kot pribito drži, da je bodočnost na mladini, k njej se je treba obrniti, njej moramo jasno povedati, kakšne cilje zasledujemo, prisluhniti moramo tudi njenim željam,, potem bodo naši uspehi večji in trajnejši.
Vinko Trinkans
Pesmi zaidejo v časnike poredko, kvečjemu v kako slavnostno številko ali ob prav posebej izbrani priložnosti, največkrat še ob smrti ali visoki obletnici pomembnih pesnikov. Med nenapisana pravila naše kulturne zavesti sodi mnenje, da je pesmi namenjeno mesto v reviji ali v samostojni pesniški knjigi. Zaradi nižje naklade in razmeroma visoke cene teh publikacij ostaja pesniška beseda omejena na precej ozek krog Ijitdi, večinoma tistih, ki so v neposrednejšem stiku z našim kulturnim življenjem, vsi ostali pa o pesmih in pesnikih, potem ko so zapustili šolske klopi, bolj malo slišijo.
Prav gotovo je, da ima pripovedna proza, v prvi vrsti roman, dandanes mnogo več občinstva, kakor more z njim računati poezija. Toda, ali ni del resnice tudi v ugotovitvi, da sodobni bralec poezijo premalo pozna? Literarni nastopi, ki jih prireja Društvo slovenskih književnikov, in priljubljenost literarnih oddaj Radia Ljubljana kažejo, da imajo naše ljudje sprejemljivo uho in srce za lepo pesem. Povsem naravno je torej, da se vrata med pesniki in občinstvom malo širje odpro, dober posrednik pa je lahko v tem primeru časopis.
Pričenši z današnjo številko bo »Delavska enotnost« objavljala pesmi sodobnih slovenskih in tudi jugoslovanskih avtorjev. Bralci si bodo tako lahko sčasoma ustvarili zaokroženo podobo o sodobnem pesniškem snovanju pri nas. Besede pesnikov jim bodo postale domače, v njih bodo lahko mnogokrat poiskali in našli del samega sebe.
MATEJ BOR (1913), pesnik, dramatik in filmski scenarist. Izdal je zbirke »Previharimo viharje«, »Pesmi« in »Bršljan nad jezom«. 1— Objavljena pesem je nastala jeseni leta 1945 ob prekopu (pesnikove žene, ki je padla v partizanih.
Srečanje
Nek jesenski večer v mračni obkrški Jwsti zmotili čudni gosti so tvoj mir.
Vzeli smo izpod mahu. kar ni posrkala vase zemlja te dolge čase, odkar si tu,
vzeli, kar v zimskih nočeh lisice so pozabile, ko so skoz metež nosite te v lačnih zobeh.
Položil na vresje sem tvojo razbito lobanjo, dolgo strmel sem vanjo ves tih in nem.
Kje je jasnina oči, kje sta ustni opojni? Vame v grozoti spokojni dvoje votlin reži.
Kje si? Ne, to nisi ti, ti si se skrila vame, tu te smrt ne zajame, tu so še tvoje oči.
Tu je ponosni tvoj stas, k meni gibko se privija, kadar burja zavija v nočni čas.
Kadar sem s sabo sprt v ulice slepe zablodim, s tabo ko v davnih dneh hodim nate oprt.
Laž zre iz teh votlin, nič ne bom gledal vanje, zemlja, vzemi lobanje, meni pusti spomin.
Ljuba, pridi nocoj, vabi te mesečina, vabi te sila spomina, vabi te ljubi tvoj.
S pesmijo po Primorski
Pevski zbor Svobode iz Ajdovščine je premagal začetne težave
Delo Svobode iz Ajdovščine se je v zadnjih dveh letih močno razmahnilo. Po večletnem mrtvilu so se svobodarji razgibali. V lanskem letu je prevzel vodstvo novoizvoljenega odbora tovariš Ivan Lobnik, ki s požrtvovalnostjo vodi Svobo-, do od uspeha do uspeha. Pev* ski zbor je prav gotovo ena najaktivnejših in najbolj množičnih sekcij društva. Na pobudo odbora Svobode je prevzel mešani pevski zbor izkušeni pevovodja, profesor na
			
rimimmimnmmnmimriinmiiHnn»[miitiimtiiniiiiiiiiimwmTmnm»iHiTiiWi>nimniiHiniiiiiiiii»iiiiiiiinimwuMmHiiiiiiiiiimirHitiiiMiiiiiiitiiimirwnw<iiHmrimwHn<iwH>inniitiniiitiiiiirtiimtitiimiimmimii)wiiwi»mwitriiiniiiiHi
IZ ZAPISKOV OB POTI
Ce se iz zatohlo dostojnega vzdušja sodobno opremljene pisarne zapelješ v živi tok sodobnega 8lPljenja, se ti pogosto lahko zgodi, da se vsaj za-tatdiš. Okostenela spodobnost in pravilnost umetnih ^Pirnatih rož, ki togo čepijo v vazi na pisalni mi-2i. razkrije vso svojo varljivo prijetnost, ko so zunaj ^tauetele v živih pomladnih barvah plahe in bohot-e cvetice, pa seveda tudi plevel in osat.
. Skozi okno pisarne je potegnil veter in prepih te do kraja zmedel principialnega možakarja za podobno pisarniško mizo. Kihnil je, in ta njegova Prva (morda edina) reakcija na pomlad, je v njem, .zbudila resno bojazen za njegovo zdravje. Ozrl se te okrog sebe in opazil, da je sar', da zunaj spet Slte vsakoletno sonce, da pa mu letos nihče ni rekel niti »Bivši bog pomagaj!« Skrbno urejeni zapiski ?° se mu pomešali! Moral bo trdno zapreti okn,o *n vrata, da jih spet uredi v spoštljivi vrstni red ?°9nane načelnosti. Kajti v tem je nezmotljiv, zelo rden in vserazumljiv. Težave mu dela pri tem e koledar, ki neizprosno kaže dneve, tedne in leta. ,la sodobno opremljeni pisarniški mizi.
XXX
, Podolžna okrajna dvorana na Primorskem, ko •e ni vzcvetela pomlad. Zelo različni ljudje ob vo-taužni mizi,- učitelj, industrijski delavec, cestar, štu-entka, gospodinja, kmečki delavec.
Prijazni obračuni in upanja za naprej. In seveda ^rti pa težave.
, Tako se odvija mali dokumentarni film o ama-erski gledališki dejavnosti. Ta film je seveda ves nebogljen in prav nič urejen. Potrebna mu je še "tantaža. Sneman je iz helikopterja, vendar vseeno „e Po pisarniškem scenariju, niti z ljubljanskega
Gradu.
, Majhen in reven oder v GRADIŠČU brez I. lis Jez oken in električne napeljave. Na odru študira Jkaj ljudi Nušičevo komedijo UJEZ, pa kar ne ?°rejo naprej, ker so ugotovili, da je preveliko Jeviio nastopajočih oseb za njihove razmere, iv. ! Jlrni pa visoko na GREGORČIČEVEM čepi dvo-Jna, mnogo prevelika in vse predaleč in vse • tafpko, da bi bila uspešno v rubi. Nekaterim, iz -PADISCA se zdi, da so to dvorano gradili proti Vanieti in volji ljudi. Seveda je bilo to nekdaj.
Oči mladega simpatičnega dekleta z OZELJANA v° *ifoJco odprte, kakor da bi poslušale. Upa, da o Prišla v gledališki tečaj. Zdai ko je nezaposlena, spominja poletja ko je bila na sezonskem delu v Portorožu.
tlvu VRSNEM iščejo in si želijo iger iz kmečkega 'tenja, k.er jim Jalnova Srenja ni dovolj.
Tam blizu meje je NEBLO, kjer imajo radi ko- V KANALU so v zadregi z režiserjem. Tri uči-medije in operete. Prizadevni so, a ob Metežu so teljice obljubljajo, da bodo prišle na tečaj. V tej jim v spovednici poučevali občinstvo, da je ta igra igralski družini se je zgodilo tudi že to, da je nekdo nemoralna, čeprav so sami opozorili, J-	trn,------i. „„ j,-------
da mladini
izpod 16 let ni primerna. Nedograjen zadružni dom imajo tudi v OTLICI, kjer so igrali Goldonijevo Pahljačo in Filipičev Obračun.
Trideset hišnih številk je v ZELINU in tudi trideset igralcev. V Zelinu je tudi senik, kjer igrdjo vsako pomlad, kadar ni več sena, seveda. Zato igrajo samo enkrat v letu! Imajo pa zato 600 'do 700 obiskovalcev. Vstopnice so po 40 dinarjev. Igrajo kmečki fantje pa tudi nekaj državnih uslužbencev se jim pridruži.
Za AVČE trdijo, da je najbolj aktivna igralska družina v Kanalski dolini in da imajo dober program. Treba pa bi bilo k njim na obisk, ker sami nič kaj radi ne prihajajo na pogovore.
V PODRAGI ne marajo za burke in veseloigre: niti igralci, niti gledalci. Raje imajo drame. Imajo zelo številno občinstvo — igrajo pa na skednju in tudi tu samo spomladi, ko ni več sena.. Miklova Zala, Deseti brat, Divji lovec ...
Tovarna v ANHOVEM je pomagala svojim amaterskim igralcem, baje kar s precej milijoni. Zato bi radi zaposlili poklicnega režiserja. Sami pa še
postavljal tak pogoj: če ne bomo igrali te igre, pa jaz ne bom igral. Pravijo pa, da se tako ne pogovarjajo zelo radi.
Na MOSTU NA SOČI zatrjujejo, da je od lani pri njih nekako mrtvilo. Nekateri so se jim poročili, drugi so bili premeščeni, a povrhu vsega so pa še starši preprečili, da bi uprizorili Filipičevega Izdajalca. V BOVCU pa vztrajno in počasi pripravljajo Ano Frank.
Na COLU so hoteli za lanski 29. november dati Filipičeva Izdajalca, pa ni bilo nič, ker ljudje tam menijo, da ta igra preveč žali mMerl Tudi Meteia niso hoteli gledati, ker je baje nemoralen. Učiteljica je zdaj v zadregi, kaj naj izbere.
C ODREZANI so vzeli stvar zelo zares in 'g vsako leto, in sicer igra kar vsa vas. Na prostem. Zato se zbere okrog njih tudi 1700 gledalcev.
Ponekod igrajo kar v šolskih razredih, ker drugod prostora ni. Ponekod pa nabavljajo sesalce za prah in pološčen parket v zadružnih domovih, nočejo pa nabaviti reflektorjev.
Zavzet in razgledan gledališki amater, cestar z ene izmed primorskih cest, je na vprašanje, zakaj se ukvarja z amaterskim igranjem, odgovoril: »Ne-
niso izdelali kakšnega načrta za delo.	_ —	.	.
gospodarsko ugaša, da vse beži iz Vipave. vsi njihovi igralci so izven Vipave. Program: Komedija o komediji.
V ČRNEM VRHU pa obljubljajo za maj dramo Via Mala. Pravijo, da ni ljudi, da mladi ljudje odhajajo iz pasivnega kraja. Zato: tudi po eno uro daleč hodijo igralci na vajo.
Na VOGERSKEM se temperametno pritožujejo, da nimajo moških igralcev, da je ženski spol prevladal v njihovi igralski družini.
V	AJDOVŠČINI so v zadnjih treh letih malo zaspali, pa zdaj začenjajo na novo s precejšnjimi težavami. Igralski tečaj jih je spodbudil in jim pomagal. Kralja na Betajnovi bodo uprizorili za občinski praznik v maju.
V	STOMAZU imajo resne težave z »odrskimi deskami«. Sposojene deske je zahteval lastnik nazaj in zato so morali oder razdreti. Za Razvalino življenja bodo morda to odrsko razvalino spet sestavili, da bodo lahko nastopili.
LOŽE. — Primer programa, ki ne vzbuja veselja in ki ga ne kaže posnemati: Zaradi oreha, Popek, Čeber. — Mladina je bila bolj iznajdljiva ko je naštudirala Glavni dobitek.
Ob močno razvitem TOLMINSKEM GLEDALIŠČU, ki ima zelo kvaliteten program in lepo raven predstav, pa je tudi učiteljišče, od koder bodo ■ -šli mladi- ljudje, ki bodo po mnogih krajih in vaseh Primorske širili obzorje, bistrili um in pomagali plemenititi mladega in odraslega človeka. So primeri — žal — med maturanti učiteljišča, da nekateri še nikoli niso videli opere. Daleč je od Tolmina do Ljubljane in obratno.
Blizu je do TOLMINA in Primorske za celo poplavo raznih potujočih »ansamblov«, ki na naseljen način razveseljujejo ljudi po mestih in vaseh. Nekateri trdijo, da je to že navajanje ljudi na plehek okus. Tudi se sliši, da že nekateri rahlo izkoriščajo in izsiljujejo: »Ce daste 60.000 din igramo, če ne gremo dalje.«
Nekateri prav gotovo vozijo mimo...
Na Primorsko se spušča večer, ki obljublja, da bo kmalu pomlad. Tudi tu. Mnogi se bodo takrat spomnili vsaj češenj, tistih dobrih, trdih vipavskih češenj. Samo: preden obrodi, mora češnja vzcveteti — tudi na Vipavskem...
France Jamnik
tamkajšnji gimnaziji tov. Cene Matičič. Okoli organizacije tega zbora je bilo v preteklem letu mnogo diskusije in mnogo ugibanj.
Delo je bilo skrajno težavno, saj so nekateri Ajdovčani onemogočali redne vaje in napredovanje novoustanovljenega zbora. Prišlo jes celo tako daleč, da ni bilo na vajah več kot deset ali dvanajst pevcev. Preostalih pevcev se je že lotevalo malodušje. V tem res kritičnem trenutku se je odbor Svobode ponovno obrnil na razne ustanove in upravne odbore tamkajšnjih podjetij in tovarn in na množične politične organizacije. Uspeh ni izostal. Prijavljali so se novi tovariši in zbor je pričel s pospešenim delom pripravljati svoj prvi koncert. Z resnim in vztrajnim delom je uspel v nepolnih štirih mesecih naštudirati samostojen celovečerni koncert. Vaje so bile trde in naporne, saj so morali pevci žrtvovati tudi po osem ur tedensko, če so hoteli izpolniti svojo obljubo: predstaviti se Ajdovščini na dan prvega maja s samostojnim celovečernim koncertom.
No, in uspeh je bil popoln. Razumljivo je, da prvi koncert ni mogel biti na zavidljivi umetniški višini, ne, to prav gotovo ni bil. Bil pa je manifestacija oživljene Svobode.
Svobodarji so svoj prvi koncert z velikim uspehom ponovili na Selih pri Ajdovščini, na Colu, Vipavi in Podkraju, kjer se je kljub snegu, ki je sredi junija nenadoma zapadel, nabrala polna dvorana hvaležnih poslušalcev. Svoje drugo študijsko leto je pričel zbor okrepljen in mladostno pomlajen s številnimi novimi pevci. V tej sezoni je pričel s študijem novega, stilno zaokroženega programa. Precej težji program je zahteval več naporov in več samopremago-vanja. Disciplina v zboru se je precej utrdila. Z izključitvijo treh nediscipliniranih pevcev je zbor na svoji trdnosti samo pridobil. Koncert, ki ga je zbor v tem študijskem letu postavil na oder in ga prvič izvajal ob občinskem prazniku v novozgrajeni dvorani, je bil prava manifestacija sil domače Svobode. Glasovno bogatejši, v zvoku polnejši, v agogiki in dinamiki živahnejši in okret-nejši, v izbiri kompozicij tehtnejši in v izvajanju neprimerno zanesljivejši je napravil precejšen skok od lanskoletnega koncerta. Seststoglava mno-
žica poslušalcev, ki je do zadnjega kotička napolnila novo dvorano je z zadovoljstvom in veseljem navdušeno sledila izvajanju kvalitetnega in vsebinsko bogatega programa.
Svoj drugi koncert ponavlja zbor vsako nedeljo v raznih krajih. V prvih dveh nedeljah po premieri je gostoval na Predmeji, v Podkraju in na Colu. Nadalje ima predvidene koncerte v Idriji, Črnem Vrhu, Selih pri Ajdovščini, Šempetru pri Novi Gorici, Solkanu, Podnanosu in drugih večjih in manjših krajih naše Primorske. Predvideno ima tudi snemanje za Radio Koper in Ljubljana, dvodnevni obisk brigadirjev na cesti Ljubljana—Zagreb in nekajdnevno turnejo po dalmatinskih otokih. Pri svojem delu uživa zbor vsestransko podporo množičnih organizacij mesta Ajdovščine, tovarn in podjetij, med katerimi zavzema najvidnejše mesto tovarna TTA.
Zboru, ki je s takimi težavami pričel, a se kljub vsemu tako uspešno razvil, želimo tudi v bodoče mnogo uspeha pri delu in nastopih. Se več, pogoji, v katerih zbor sedaj deluje, so vsekakor takšni, da se lahko razvije v enega naših najboljših amaterskih primorskih zborov.	fr.
Izobraževanje članov DS v trboveljski občini
Na občinskem sindikalnem svetu Trbovlje so izdelali občinski načrt za izobraževanje članov DS večjih gospodarskih organizacij, članov UO in predsednikov DS podjetij izpod 30 zaposlenih.
Predvidenih je 10 seminarjev. Na njih se bo zvrstilo 283 članov novoizvoljenih DS in UO. Za letošnje leto je pred-videno, da se bodo seminarjev udeležili vsi člani DS in UO.
Program izobraževanja predvideva naslednje teme: Naloge DS in UO in sistem dela, komuna in podjetje, organizacija podjetja, dohodek podjetja, delovni odnosi, proizvodni program in perspektiva podjetja, perspektiva gospodarskega razvoja komune, gradivo VII. kongresa ZKJ in pismo IK CK ZKJ.
Razen tega bo za predsednike DS in UO ter predsednike in tajnike sindikalnih podružnic organiziran enodnevni seminar, ki bo obravnaval predvsem vprašanja, kako vodit! sestanke, analizirati probleme v praksi, kako poučevati upoštevaje PIV metodo.
VEČ NAČRTNOSTI
V IZOBRAŽEVANJE
1	n	ggjjjffiggi
|	H
9	H
Zapiski z obiska v Centru za strokovno izobraževanje pri Delavski univerzi v Zagrebu
Lani je v Sloveniji pred posebnim,! Icomieijami pri OLO opravilo 4160 delavcev izpit za naiziv kvalificiranega in 946 delavcev za naziv visokokvalificiranega delavca. To število je v primem z absolventi, ki jih letno dajejo naše redne strokovne šole dokaj visoko in v sistemu strokovnega usposabljanja delavcev zelo pomembno. Pričakovali bi, da bomo temu načinu »trakovnega usposabljanja delavcev posvetili prav takšno pozornost kot rednemu strokovnemu šolstvu. Zal pa je strokovno izobraževanje delavcev v gospodarskih organizacij ah pri nas dokaj zanemarjeno in neorganizirano.
Posledice tega smo že večkrat ugotavljali: V raznih anketah in analizah smo navajali primere nezadostne strokovne in splošne izobrazbe delavcev, ki so si s praktičnim delom pridobili kvalifikacije, formalnost tako pridobljenih kvalifikacij «in pod. Mimo dejstva, da so programi in izpitni kriteriji okoreli, marsikdaj daleč od praktičnih potreb delavcev, so vzroki za dokaj nizko strokovno znanje delavcev cesto tudi v slabi neorganizirani pripravi delavcev za strokovne izpite. Skrb za to je pri nas v celoti prepuščena podjetjem, ki za svoje delavce organizirajo krajše ali daljše seminarje. Koliko je bilo teh seminarjev, kdo in kaj so na njih predavali, o tem v Sloveniji nima nihče pregleda.
Nihče pri nas sistematično ne študira in ne kontrolira programov, po katerih se delavci strokovno usposabljajo, ne poznamo dovolj metod in načinov poučevanja delavcev. Vse to je prepuščeno samoimcistivi in sposobnosti ljudi, ki v posameznih podjetjih skrbe za strokovno izobraževanje delavcev. Da bi to stanje izboljšal, je v nekaterih podjetjih v Sloveniji Zavod za proučevanje organizacije dela in varnosti pri delu začel ustanavljati posebne izobraževalne centre, ki naj bi sistematično vzgajali in skrbeli za strokovno napredovanje delavcev. Se vedno pa ostaja odprta vrsta vprašanj, ki jih posamezna podjetja ne morejo sama rešiti (proučevanje učnih programov, izpitnih kriterijev, metod, pripravljanje in izdajanje učnih pripomočkov,, učbenikov itd.). O tem, kako uspešneje organizirati ta del strokovnega usposabljanja delavcev, je pri nas veliko mnenj in predlogov — vendar dlje od razprav o tem, da je treba na tem bolj sistematično delati, nismo prišli.
Z željo, da bi podrobneje spoznali sistem in organizacijo strokovnega izobraževanja na Hnvatskem, smo obiskali nekaj njihovih ustanov in šol za odrasle v Zagrebu.
Pri strokovnem usposabljanju delavcev bj bile za nas morda poučne nekatere izkušnje in uspehi zagrebške Delavske uni-
Prva naloga in skrb
Občinski center za izobraževanje na Jesenicah ima polne roke dela s pošolsko izobrazbo delovnih ljudi. Občinski izobraževalni center organizira in prireja skupaj z drugimi organizacijami predavanja, seminarje, tečaje, ekskurzije in debatne večere, vse z željo, da dvigne vsesplošno znanje delovnih ljudi.
Redna predavanja za starše so dobro pripravljena in aktualna, predavanja so skoraj vsa zelo zanimiva in privabljajo vedno širši krog ljubiteljev znanja, predavajo priznani strokovnjaki, ki znajo snov z dokumentarnimi filmi in diapozitivi približati poslušalcem.
Ciklus predavanj »Vse za vse« je naletel med prebivalci Jesenic in občine na veliko zanimanje. Predavanja privabljajo vedno večji krog hvaležnih 'poslušalcev. Tečaji in seminarji so na Jesenicah prepolno zasedeni. Usposobljeni kadri iz prvih tečajev in seminarjev že opravljajo delo na odgovornih delovnih mestih. V železarn; pa je še vedno nad 3.000 nekvalificiranih delavcev. Zato se je pokazala nujna potreba po formiranju izobraževalnega centra v železarni in tudi v drugih gospodarskih organizacijah, kjer morajo odigrat; pomembno vlogo klubi mladih proizvajalcev in društva inženirjev in tehnikov.
Težave pri uspešnem reševanju tega perečega problema pa se javljajo v tem, da na Jesenicah primanjkuje primernih prostorov za izvenšol-ski pouk in izobraževanje, ker je pouk itak že v treh ali štirih izmenah. Zato je potrebno na Jesenicah prvenstveno zgraditi primerne prostore za šolsko im izvenšolsko delo.
V. 2.
verze oziroma njihovega Centra za strokovno izobraževanje. Center so osnovali na pobudo zagrebških podjetij že leta 1955 in je v prvih letih organiziral le krajše strokovne seminarje in tečaje. Z vsakim letom pa se je njihovo delo izpopolnjevalo in izboljševalo. Na zahtevo delavcev, Iti so sami spoznali, da nekajtedenski seminarji ne pripomorejo k njihovi izobrazbi in strokovnemu napredku, je Center razširil program seminarjev, ki sedaj trajajo 9 mesecev (od septembra do maja).
Delavci iz zagrebških podjetij obiskujejo 41 seminarjev, (ki so organizirami po strokah) vsak dan, razen sobote, po 4 oziroma 5 ur. Program seminarjev temelji na splošnih predpisih in zahtevah, ki jih za posamezne stroke predpisujejo republiški organi za gospodarstvo. Vodstvo seminarjev pa te programe prilagodi nivoju znanja in praktičnim potrebam delavcev v posameznih poklicih. Zaradi nizke splošne predizobrazbe so doslej v seminarjih najprej en mesec dopolnjevali znanje slušateljev v osnovah matematike in hrvat-skega jezika, da so delavci kasneje laže dojemali strokovno gradivo, v bodoče nameravajo to vrzel izpopolniti že v predhodnih seminarjih, da bi polnih 9 mesecev lahko posvetili predelavi predpisanega strokovnega programa. Razen teoretičnega dela se slušatelji v seminarjih izpopolnjujejo tudi v praktičnih veščinah in to v delavnicah industrijskih šol ali pa v podjetjih pod vodstvom strokovnih učiteljev.
Vodstva seminarjev stalno obveščajo izpitne komisije pri ljudskem odboru o svojem delu in problemih in skupno z njimi izpopolnjujejo programe in izpitne zahteve. Na ta način se izognejo mnogim neprilikam in slabostim, ki nastajajo pri nas često zaradi oddvojenosti onih, ki delavce na izpite' pripravljajo, in onih, ki jih sprašujejo.
Delavci, ki obiskujejo seminarje, pokažejo pred izpitnimi komisijami mnogo boljše znanje od onih, ki so se na izpite pripravili le formalno. Veliko vlogo imajo ti seminarji tudi pri splošni in družbeno ekonomski vzgoji delavcev.
Velika prednost takega načina strokovnega usposabljanja delavcev v praksi je tudi v tem, da so uspeli zagotoviti dejansko sistematično in kvalitetno delo tako v programu kakor tudi v metodah poučevanja. Center namreč organizira za, vse predavatelje, ki poučujejo na teh seminarjih enotedenski seminar o metodah dela z odraslimi, preizkusi njihovo sposobnost in znanje. Istočasno si Center stalno prizadeva, da z raznimi strokovnimi publikacijami, učnimi pripomočki in učbeniki izpopolnjuje kvaliteto dela na seminarjih in pri samostojnem učenju delavcev. Za izdelavo učbenikov, skript in kčnih pripomočkov skrbj v Centru posebna strokovna komisija, ki jo sestavljajo najboljši strokovnjaki (inženirji in tehniki). Ob skupnem prizadevanju vodstev seminarjev in številnih strokovnih sodelavcev, ki sistematično proučujejo probleme strokovnega usposabljanja delavcev v praksi se stalno izpopolnjuje delo seminarjev, strokovna usposobljenost in splošno izobrazbena raven delavcev.
Zaradi velikega priliva delavcev v te seminarje in stalnega pritiska podjetij, da bi Center za njihove delavce organiziral še posebne strokovne tečaje, so tudi v Zagrebu pričeli razmišljati o tem, da bi v vseh večjih podjetjih organizirali izobraževalne centre (po vzoru Planike iz Kranja). Z ustanavljanjem teh centrov bi večji del skrbi za vzgojo strokovnega kadra prevzela podjetja sama. Center za strokovno izobraževanje delavcev pri Delavski univerzi pa bi postal predvsem osrednji in-štruktorski organ, ki bi pro-
gramsko, organizacijsko in metodološko usmerjal delo izobraževalnih centrov po podjetjih. Dragocene izkušnje, ki jih ima zagrebški center za strokovno izobraževanje delavcev in precejšen krog najboljših strokovnjakov, ki so jih v nekajletnem delu usposobili za vzgojno delo z odraslimi, daje temu Centru solidno osnovo za tako znanstveno in mštruktorsko vlogo.. Njihove dosedanje izkušnje iip dosežke, predvsem v metodah, strokovni literaturi in učnih pripomočkih, bi lahko koristno uporabljali tud; pri nas. Verjetno pa hi podobna ustanova kot je Center za strokovno izobraževanje delavcev v Zagrebu imela dokaj hvaležno področje dela v vseh naših večjih industrijskih krajih. Tilka Blaha
M. Detoni: Tamburaši. — (Slika iz kolekcije slik razstave jugoslovanske grafike, ki bo v kratkem odprta v Ljubljani in bo nato potovala po Sloveniji. Razstavo prireja Zveza Svobod to prosvetnih društev Slovenije skupno z Društvom likovnih umetnikov Slovenije)
Z voljo zmagujejo študij
Pred nekaj dne v j sem dobila v roke statistiko večernih štl pr; nas. Izmenadilo m« je. da imajo železničarji organiziranih 14 gimnazij, oziroma 8 osemletnih šol. Poleg teh pa še 6 ekonomskih srednjih šol in gradbeno srednjo šolo. Zanimalo me je, kaj je privedlo železničarje, da so ustanovili te šole. Zato sem se napotila na upravo direkcije v Ljubljani. Zvedela sem tole.
Pravilniki za polaganje strokovnih izpitov zahtevajo za vse železniške poklice določeno predizobrazbo. Ko so delali analizo šolske izobrazbe in jo primerjali z zahtevami pravilnika za določeno, službeno mesto, so ugotovili, da je le-ta zelo nizka. Uvideli so, da bo treba vložiti veliko naporov, da bodo izobrazili svoje uslužbence. Uprava je sklenila, da bo svojim uslužbencem pri tem pomagala. Razpisal; s0 rok za večerne šole in istočasno ustanovili v večjih krajih šolske odbore, ki
IZREDNA VOLJA IN PRIZADEVNOST ŽELEZNIŠKIH USLUŽBENCEV, DA BI SI IZPOPOLNILI IZOBRAZBO
Spoznali smo se z grškimi delavci
Z GOSTOVANJA PRIMORSKEGA AKADEMSKEGA ZBORA »VINKO VODOPIVEC« V SOLUNU IN ATENAH
Pred kratkim je Primorski akademski zbor »Vinko Vodopivec«, ki ga sestavljajo primor skl študentje v Ljubljani in k! ga že pet let usipešno vodi Anton Nanut, nastopil na mednarodnem študentskem 'kulturnem festivalu v Solunu, Pevsk; zbor je imel več koncertov tudi v Atenah.
Kjerkoli se je zbor »Vinko Vodopivec« količkaj ustavil, povsod so bili naši pevci deležni toplega sprejema in prisrčnih izrazov prijateljstva do jugoslovanskih narodov.
Nepozabno je bilo tudi srečanje z grškimi delavci. Po prvem koncertu so solunski študentje
organizirali še nedeljski dopoldanski koncert za delavce, ki je privabil v dvorano Doma armade na stotine solunskih delavcev in njihovih družin. Po koncertu so nas obstopili delavski predstavniki. Obrazi so jim žareli od hvaležnosti in navdušenja nad lepo zapetimi pesmimi. Povedali so nam, da imajo tudi oni pevski zbor, in sicer dober mešan zbor. Izrazili so željo, da bi njihovo delavsko društvo obiskalo Jugoslavijo, kjer bi v kakem delavskem središču nasopili s pevskim koncertom. Seveda smo jim z veseljem obljubili, da se bomo za to zanimali in našim delavskim
predstavnikom sporočili njihove želje. Njim pa smo dali naslov, kje naj iščejo prvih zvez.
Gostovanje Primorskega akademskega zbora v Grčiji je bilo zelo uspešno, kar so izjavili strokovni kritiki in s skoraj neverjetnim navdušenjem potrdili številni poslušalci. Najpomembnejše pa je, da smo jugoslovanski študentje na tem gostovanju navezali prijateljske stike z grškimi kolegi. Še posebno pa smo bili veseli, da smo se lahko seznanili tudi z grškim delavskim razredom. Še enkrat je bilo potrjeno, kako žico je geslo, ki ga zvesto uporablja Primorski akademski zbor »Vinko Vodopivec«; Pesem ne pozna meja!«
Tomaž Pavšič
so začeli zbirati prosilce. Odziv je bil zelo velik. Šolski odbori so spremenili svojo funkcijo, prevzel; so skrb za organizacijo šole.
Prijavljenci so bili tu In ker ima vsaka večja postaja svoje šolske prostore, zato tudi ni bilo težav, kam bodo dali svoje »dijake«. Za pouk so uporabili profesorje rednih šol im prevzeli tudi njihove programe. Tako se je zgodilo, da v šoli v Puli m Pazinu nimata niti običajnih olajšav, pač pa delata po celotnem programu nižje gimnazije. Ostale šole delajo po programih običajnih večernih šol; to je z običajnimi olajšavami. Tistim tovarišem, ki obiskujejo osemletke, so dodali tuj jezik, ker je železniškim uslužbencem v njihovi službi potreben. V glavnem se uče nemščine, le na dveh šolah francoščino. V Ljubljani in Zidanem mostu pa so v program vključili še risanje. Tečaj za posamezni razred traja pol šolskega leta in tako prav te dni mnoge šole končujejo s četrtim razredom, druge pa z drugim ali prvim (to samo dve). V Brežicah končujejo te dni sedmi razred gimnazije.
Na ekonomski srednji šoli so v prvem letniku, razen v Celju in v Mariboru imeli celoletni pouk, to pa zato, da so se slušatelji zopet priučili šolskim klopem in delu, saj nekateri že 16 let niso več »drgnili« šolskih klopi.
Na tej šolj so jim v programu spregledali poleg običajnih olajšav (petja, telesne vzgoje, itd.) še strojepisje in stenografijo, ker ni mogoče dobiti toliko strojev za vaje in stenografije v svoji službi ne bodo potrebovali. To šolo obiskuje sedaj cca 120 slušateljev in sicer na štirih šolah tretji letnik, v Celju in Mariboru pa četrti.
KDO JIH BO PRIZNAL ZA SVOJE?
Naše gospodarstvo potrebuje vedno več strokovnjakov, mimo tega ima mladina zmeraj več veselja do praktičnih poklicev, od tod tudi vedno večji naval na srednje strokovne šole. Ker so le-te povečini v večjih mestih in industrijskih središčih, je oddaljenejša podeželska mladina prisiljena poiskati v mestu stanovanje, če se hoče šolati. Zaradi stanovanjske stiske pa, je najemnina celo za skromen prostorček — če ga sploh dobe — tako visokp, da je dijaki s tisoč do štiri tisoč dinarji štipendije ne morejo plačevati. Zato je razumljivo, da se zlasti v Ljubljani, kjer je stanovanjska stiska največja, če je le mogoče, zatečejo v dijaški dom.
Oskrbovalnina v domovih ljubljanskega okraja je bila doslej še kar znosna. Dijaki že od 1953. leta plačujejo v večini domov po 5300 din, čeprav so se kasneje nekatera živila precej podražila in kljub novim dajatvam in prispevkom (stanovanjski in amortizacijski sklad), povišanju plač, povečanim režijskim stroškom.
Vodstva domov so si tako morala poiskati dodatna sredstva, da so krila razliko med dejanskimi stroški za oskrbo in med oskrbovalninami. Tako so ljubljanski domovi od 1955. leta do letos dodajali po 300 do 1000 din mesečno k oskrbo-valnini vsakega gojenca, bodisi iz lastnih postranskih dohodkov od ekonomij in gostinske dejavnosti med počitnicami, bodisi iz subvencij ustanovitelja doma.
Letos pa se je stanje občutno poslabšalo. S. 1. januarjem so se namreč znova povišale plače uslužbencev v teh domovih, hkrati pa je bil uveden proračunski prispevek. Vodstva domov so zaprosila ustanovitelje, naj bi jih oprostili nekaterih dajatev ali pa jih subvencionirali. Spet druga so mislila na to, da bi zvišala oskrbovalnino. Ko pa so ugotovila, da s subvencijami ne bo nič in da sredi šolskega leta ne kaže povišati oskrbovalnine, so se odločila za skrajno šted-njo celo tam, kjer ni priporočljiva oziroma kjer škoduje (na primer pri hrani). Toda z novim šolskim letom bodo oskrbovalnino povišali. Nekateri menijo, da bi morali gojenci sami plačevati vse materialne in funkcionalne stroške in investicije. Tako bi plačevali od 7000 do 10.000 din mesečno, odvisno od tega, ali bi jim nudil dom samo - streho in pa hrano ali pa bi jih tudi vzgajal, jim nudil možnosti za kulturno izobraževanje, telesno vzgojo itd. Prosvetni in drugi delavci v teh domovih pa so mnenja, naj bi gojenci plačevali samo oskrbne stroške, vse druge izdatke naj bi kril ustanovitelj.
Se prej pa bi bilo treba ugotoviti, kako je s temi ustanovitelji. Mnogi med njimi so namreč le formalni, ne pa dejanski. V občini Ljubljana Center je na primer enajst domov, kjer ni niti en gojenec z njenega področja in so jih ustanovlie razne zbornice in druge ustanove, samo občina
ne. Od teh domov torej občina nima drugega, kakor da plačuje strokovno osebje, daje podpore in tako prikrajšuje svoje ustanove, krije eventualne primanjkljaje in daje streho nekaj tisoč dijakom iz vse Slovenije, medtem ko se mnogi občani stiskajo v neprimernih stanovanjih. Naravno bi torej bilo, da bi za te domove skrbeli tisti okraji, občine in gospodarske organizacije, ki gojence štipendirajo.
Prav zato je upravno vodstvo doma TSS, kjer so povečini tuji dijaki, lani proti koncu leta zaprosilo kranjski, mariborski, celjski, goriški in še nekaj drugih okrajev za podporo za investicije in za razna popravila. Razen celjskega in trboveljskega so vsi okraji odgovorili, da nimajo sredstev, medtem ko sta prva dva obljubila, da bosta za leto 1958 predvidela nekaj sredstev tudi za ta dom. Letos je uprava doma znova razposlala prošnje s pripombo, da bo morala v šolskem letu 1958-59 zaradi pomanjkanja investicijskih sredstev sprejeti manj gojencev. Doslej je na njeno vlogo odgovoril en sam upravni odbor sklada za .kadre; sporočil je, da ne more nič prispevati, ker mora skrbeti za tri »svoje« domove in še za domove industrijskih šol. Kako naj potem pričakujemo, da bo občina Ljubljana Center smatrala tak dom za svoj, v katerem ni niti enega njenega občana, če ga še okraj, iz katerega je sto ali še več dijakov v njem, ne priznava za »svojega«.
Vprašanje, kdo bo te domove v prihodnje priznaval za »svoje«, kdo bo zanje skrbel in jim pomagal, torej ni rešeno. Resda je v teh domovih že uvedeno družbeno upravljanje in se je že ponekod bolj, drugod manj uveljavilo. Vsekakor pa bi bilo precej olajšano, če bi v upravne odbore vključili tudi predstavnike tistih organov, ki so zainteresirani na obstanku doma. Kazalo bi razmisliti, ali naj bi bili v upravnih odborih zastopniki okrajev ali od njih pooblaščeni člani strokovnih združenj in zbornic. Upravni odbori naj bi dobili pooblastilo za sklepanje pogodb z okraji, združenji in podobno in s pogodbami zagotovili domovom sredstva, okrajem pa sprejem dijakov v zavod. V pogodbi naj bi bila točno navedena višina prispevka in število gojencev, ki jih je zavod dolžan sprejeti s področja okraja oziroma občine. Tako bi domovom zagotovili reden dotok sredstev, tisti, ki gojence štipendirajo in zavod dotirajo, pa bi se bolj zanimali zanj in za štipendiste, zlasti ker bi imeli svoje predstavnike v upravnem odboru.
Morda se bo komu zdel predlog zapleten češ, da bi imel potem vsak zavod vrsto pokroviteljev oziroma ustanoviteljev z določenimi pravicami. Toda ne pozabimo, da bi bile pravice vezane na dolžnosti in te na potrebe. Kar je potrebno, pa je prav gotovo tudi smiselno in upravičeno.
Ivan Berce
Ker je pri ustanavljanju šol in raznih tečajev poleg šolskih prostorov zelo težko dobiti finančna sredstva, me je zanimalo, kako je s temi. Povedali so mi tole:
Vse stroške v zvezi z šolo je prevzela Železniška direkcija za Slovenijo. Udeleženci skrbe samo za knjige in ostale šolske potrebščine.
Kaj pa učila?
Ker te šole ne bodo trajale več let, ampak se bodo nadaljevale le po potrebi in interesu uslužbencev, zato kupujejo le najpotrebnejša učila, kot so zemljevidi in podobno, ostalo pa si. izposojujejo na rednih šolah.
In sestava tečajnikov?
Na gimnazijah so delavci, sprevodniki, transportni delavci, vlakovodje, zavirači, premikači, vlakovni odpravniki — tisti, ki nimajo dovolj predizobrazbe za ekonomsko srednjo šolo. Prav tako obiskuje gimnazijo tudi nekaj strojevodij in ostalih, ki so že pred upokojitvijo. Ti so prišli v šolo. čeprav jim zaradi starosti ne bi bilo treba dopolnjevati izobrazbe.
Na srednji ekonomski šol; so predvsem vlakovni odpravniki, knjigovodje in ljudje iz administracije.
Toda kako morajo obiskovati pouk sprevodnik; in ostali, ki imajo službo v izmenah? To so uredili tako, da povsod tam, kjer prihajajo v šolo ljudje s službo v izmenah, predavajo isti program dva dni zaporedoma. Na ta način jim je omogočeno slediti programu. Cesto se zgodi, da ostali, kj imajo možnost prihajati k vsem predavanjem, pridejo obakrat in tako snov utrde že v šoli.
Kaj pa obisk?
Vsi dijaki prihajajo redno k pouku in tedaj, kadar jim služba ne dopušča, da bi bili prisotni pri vsem pouku (pouk traja 6 ur), pridejo vsaj k preostalim uram. Pogosto se zgodi, da vlakovno osebje po dvanajstih urah službe prihiti še k preostalima dvema urama pouka.
Profesorji so zadovoljni tako z obiskom kakor tudi z zanimanjem. Slušatelji mirno slede, toda ko se jim ponudi prilika z interesom vprašujejo in tako dobe zaželeno dopolnitev.
Kaj pa uspeh?
Povprečni letni uspeh je dober do prav dober; Niso redki primeri, da je večje število slušateljev prav dobrih, celo odlični niso redki. Majhno pa je število zadostnih in s popravnimi izpiti. Odpade jih največ v prvem razredu gimnazije, toda tudi tu je število teh majhno. Kasneje so to zelo redki primeri. Nasprotno, število iz leta v leto raste.
Kakšne so olajšave za te ljudi?
Poleg že omenjenih ponavljanih predavanj dobijo pred izpit; 15 dni študijskega dopusta. Tisti, ki imajo šolo oddaljeno in se morajo v šolo voziti z vlakom, dobe plačano vožnjo. Poleg tega je za šolske dneve dovoljena zamenjava službe, kjer je to potrebno.
Tovariš, ki m; je dajal informacije, je pristavil na koncu še tole: »Veste ta študij zahteva od naših ljudi zelo veliko napora. Služba pri njihovem študiju ne sme trpeti in zato morajo redno polagati vse izpite, ki jih predvideva njihov naziv. S tem v zvezi morajo redno obiskovati tudi predpisano šolo in tečaje. Toda naši ljudje kljub težavam ne odnehajo. Med absolventi četrte gimnazije jih precej želi nadaljevati šolanje na višji gimnaziji kakor tudi na srednji ekonomski šoli. Kot primer požrtvovalnosti naj vam povem,
da je v Celju naša uslužbenka, mati z enim otrokom, delala hkrati izpit iz administracije i*1 na srednji ekonomski šoli. N«' kateri med njimi pa po celo mesece sploh nimajo stika s svojo družino, ker se vozijo dvakrat na teden do 131 kilometrov daleč v šolo, ostal; čas pa jin*
jemlje služba.«
V. F.
Kulturni paberki $ Koprskega
Večina dvoran v koprskem okraju je brez peči, in kulturne prireditve v mrzlem niso prijetna reč. Zato se v zgodnji pomladi v tem kraju zgostijo in komajda zvrstijo amaterske gledališč predstave, koncerti in gostovanja. Res je, da je bolj živo v večjih krajih in bo treba še obilo truda, da bo v manjših zaselkih dovolj kulturnega razvedrila. Kljub temu pa so letošnji rezultati v povprečju tolikanj zadovoljivi, da so koprski kulturni delavci nanje lahko ponosni. Poudariti moramo, da teh uspehov ne bi bilo brez izrednega razumevanja in podpore okrajnih odborov množičnih organizacij, predvsem Socialistične zveze delovnega ljudstva.
Koprske kraje je v pretekli sezoni obiskala vrsta gledališč, od katerih je samo tržaško gle-dališče dalo nad 60 predstav. Program so uspešno dopolnjevali domači amaterji. Tako 38 dramska skupina iz Izole že dvanajstkrat uprizorila Miklovo Zalo in pri zadnj; predstavi 3e bila dvorana prav tako polna kot Pri vseh prejšnjih. Sploh so v Izoli zaživeli, da je kaj. Tri gledališke premiere, folklora, orkester — vse to daje mestecu nov pečat in značaj. Seveda imajo malokje tako dobre organizatorje kot je znani izolan-ski kulturnik tovariš Sorni31. Brez dvoma bo zdaj, ko imajo okusno preurejen kulturni dom še marsikaj novega.
Tudi v drugih krajih gledališki amaterji ne držijo križem rok. V Prestranku imajo na sporedu VREMENARJA in komedijo Mire Miheličeve ZLATI OKTOBER, v Piranu uprizarja mladinska sekcija Svobode Petrovičev VOZEL, v Ilirski B1' strici igrajo Maughamov SVETI PLAMEN, v Postojni Kreftove KREATURE. V Kopru živahno deluje dramska skupina na učiteljišču, ki pripravlja premiero Kranjčeve drame DIREKTOR ČAMPA, v Zagorju ob Pivki pa so naštudirali kar tri igre >n sicer Ocvirkovo dramo 'KO PADLI OŽIVELI. Budakov ME' TEŽ in Benedettijevo komedijo DVA DUCATA RDEČIH VRTNIC.
Dramskim skupinam znatno pomaga servis okrajnega sveta Svobod in prosvetnih društev, ki posreduje amaterjem tekste, kostume, zavese, reflektorje itd-Aktivnost okrajnega sveta se kaže tudi na drugih področjih, saj bo 15. junija velika revija Ijudskoprosvetne dejavnosti koprskega okraja, kjer bodo sodelovali pevski zbori, folklorne skupine, baletne skupine, simfonični orkestri in solo pevci. Tej reviji bo konec junija sledila revija zabavne glasbe, o kater; bomo še poročali.
D. T.
»Mreža življenja« - nov dokumentarni iilm
V kratkem bo filmsko podjetje UFUS posneto film »Mreža življenja«, ki bo prikazoval lev .•;vf.pv ria plave ribe m na jastoge ob Pelagružu, naj” bolj osamljenem otoku v Ja« dramskem morju.
DR. BOGDAN TEKAVdC, PREDSTOJNIK CENTRALNEGA GINEKOLOŠKEGA DISPANZERJA V LJUBLJANI
Kai boste izbrali: splav ali kontracepcijo?
^Zadnje rrfesece je visel nad našo jav-zlasti pa nad našimi ženami, črn ®ylak negotovosti. V »Borbi« je bil objavljen lanek, oziroma dva, 1 jer so se nekateri •rbski zdravniki zavzemali za to, da bi bil »Plav, kot sredstvo za prekinitev nezaželene Nosečnosti, dovoljen, oziroma uzakonjen. ■Med našimi ženami jih ni bilo malo, ki so. Premalo ali nič poučene, pritrjevale temu načinu reševanja velikega problema — naraščanja števila kriminalnih splavov. Vse Naše slovensko časopisje je izpod peresa posameznih strokovnjakov, raznih organizacij, društev in kolektivov objavljalo članke, ki 80 ostro kritizirali tak način reševanja tega Problema.
Zakaj so bili strokovnjaki, na čelu s pogojnim prof. dr. Lunačkom proti uzakonje-Nju dovoljenega splava že leta 1949 in 1950, ko se je prvič razpravljalo o tem problemu Ra najvišjih forumih, pa celo v parlamer.'u ta zakaj je naša oblast podprta z mnenjem strokovnjakov tudi letos upravičeno odbila Podoben poizkus? Odgovor je popolnoma enostaven in jasen. Splav, pa naj bo kakršenkoli, narejen kakorkoli, je skrajno škodljiv. Nepoučeni mislijo, med njimi je veliko žena, da imamo zdravniki v zakladnici zdravil sredstvo, s katerim je možno nosečnost prekiniti na neškodljiv, nenevaren način. Takoj Jim moramo odgovoriti, da sodobna medicinska znanost ne pozna zdravila, tablete, kapljic ali injekcije, s katerimi bi se dalo Prekiniti nosečnost na način, ki ne bi puščal Posledic.
Drugi, prav tako skrajno nepoučeni in ne Ntalo naivni, mislijo, da je splav, ki ga opravi vestna roka visokega specialista na ginekološkem oddelku, nenevaren in brez Posledic. Tudi tem nevednežem moramo povedati, da ni tako! Ne samo, da je poseganje v organe zdravega ženskega telesa skrajno Nevarno in se lahko pri največji pazljivosti strokovnjaka konča katastrofalno, tudi posledice so možne in niso redke.
Prav gotovo ni vseeno, ali naredi splav brezvesten mazač, ki nima osnovnih1 pojmov 0 medicini, ali ga naredi človek, ki sicer Nekaj ve, pa mu prilike ne nudijo možnosti zadostne strokovnosti, ali pa je narejen po strokovnjaku v bolniški ustanovi, kjer so dane vse možnosti, za primer komplikacij. Razlika v nevarnosti za ženo, tako v neposredni kot daljni, je ie v tem, da so smrtni Premeri, kakor tudi dallne posledice pri ma-ZaŠko opravljenem splavu izven ustanove znatno večje kot pri onem, narejenem v fstanovi.
® mi PRIMERI DOKAZUJEJO
Sovjetska zveza je po sili dogodkov opru-vila v zgodovini borbe proti splavu edinstven poskus. Po revoluciji 1918. leta je bila v deželi lakota. Število rojstev in nezaželenih Nosečnosti se je izredno hitro dvigalo. Dežela Ni mogla prehraniti toliko lačnih ust. Sovjetska vlada je izdala zakon, po katerem se vsakf ženi, ki želi prekinitev nosečnosti, ta Naredi pod pogojem, da pride v zdravstveno ustanovo. Več kot 18 let je v SZ veljal zakon, dokler niso strokovnjaki zbrali številk, ki so tako nazorno govorile, da so ta zakon Ukinili. Statistike so pokazale, da je bilo na milijon izvedenih splavov preko 2500 smrtnih žrtev (na 400 splavov je umrla 1 žena), okrog 28% žena je ostalo neplodnih, cela armada žena se je zdravila za posledicami, druga armada žena pa je imela stalno, kronično vnetje, ki Je zadoščalo, da je bila v 35% zmanjšana delovna storilnost na polovico.
Vse te strašne posledice so nastale kljub temu, da so bili vsi omenjeni splavi začeti in končani z roko strokovnjaka za ženske bolezni na ginekološkem oddelku. S tem je bil vsem državam, ki so kdajkoli morda mi-eiile na podobno reševanje problema krimi-Nalnih splavov, dan najboljši dokaz, kako Škodljiv je splav, pa četudi ga izvede v bol-Nišnici največji strokovnjak. Vse države na svetu so upoštevale ta edinstveni nauk in danes ni države, kjer bi bil splav popolnoma Uzakonjen.
Nam ni potrebno segati v zamejstvo, da bi našli dokaze za pravilnost našega sta-JiSča. Vse naše ustanove tako bolniškega ttpa kot dispanzerji in ambulante vsak dan sproti registrirajo veliko število žena, ki trpijo za posledicami splava. Vsi splavi so zastopani: takšni, ki so bil začeti in dokon-čani doma, takšni, ki so bili začeti doma in dokončani v bolnišnici in tudi takšni, ki so bili začeti in dokončani v bolnišnici. Ce ugotovimo vnetje materničnih priveskov (jajč-Nikov in jajcevodov), vedno iščemo vzrok. Med vsemi vzroki daleč, daleč najpogoetejši
je prav splav. Lahko trdimo, da je praktično ni žene, ki bi po enem ali več splavih ne čutila nikakršne posledice. Te nesrečnice tekajo iz ustanove v ustanovo, iz ambulante v ambulanto, iz zdravilišča v zdravilišče. Iščejo pomoči, rade bi se znebile stalnih neznosnih bolečin, pa ne morejo. Z dolgotrajnim zdravljenjem uspemo umiriti proces, zmanjšati posledice, odstraniti v celoti jih ne uspemo skoraj nikoli.
Delovna sposobnost, volja za življenje, življenjska radost, vedrost življenja, vse to se odmakne in žena ostane pravi ginekološki invalid. Kakšna je škoda sami družini, ko je žena čemerna in zaradi bolečin nerazpoložena do moža in svojih otrok. Kakšna je škoda v produkciji, kjer je žena za daljši ali krajši čas odsotna? Kakšna je škoda za družbo, ki izgublja sposobnega člana zaradi stalnih posledic splavov? Skoda je velikanska in nepopravljiva!
Vzemimo mladega dekleta, ki pride neizkušena in polna življenjskih upov iz vasi » mesto na delo. Hiter tempo življenja zajame takšnega dekleta v svoj vrtinec, nepoučeno in neizkušeno kaj hitro doleti nesreča ■ * obliki nezaželene nosečnosti. Kaj sedaj? Dekle, ne vedoč ali premalo poznavajoč zaščito, ki jo nudi država mladim, tudi nezakonskim materam na eni strani in ne zavedajoč se strašnih, lahko usodnih posledic nepremišljenega koraka, gre po poti kriminalnega splava. Prav prekinitev prve nosečnosti, ko se dekletov organizem šele dokončno razvija, pravimo, da dekle dokončno vzcvete, je najnevarnejše in jo najbolj upravičeno odklanjamo. Posledice so razumljive. Niso samo telesne posledice, ki se jih bojimo, tudi duševne so pogostokrat izrazito vidne.
Vzemimo sedaj, da to isto dekle sreča čez nekaj let ljubljenega, poštenega fanta, s katerim sl skuša urediti dom in splesti t^plo gnezdo. Zelja po otrocih je razumljiva, saj je pranagomska. Toda joj, pretečeta dve, tri, ali več let, otrok ni. Kaj se je zgodilo? Vnetje, ki je nastalo po nasilnem splavu, je ženi odvzelo možnost zanositve, ostala je neplodna, jalova. Koliko tragedij na ta račun lahko zasledimo v vsakdanjem življenju! Sedaj se začne trnova pot te žene od ene zdravstvene ustanove do druge, od enega strokovnjaka do drugega. Vse bi naredila, vse bi dala, da bi dobila otroka! Kako majhen je na žalost odstotek tistih žena, ki jim lahko pomagamo in s tem rešimo njih same strašnega duševnega trpljenja in njihove zakone. Vse ostale, ki so v večini, ostanejo praznih rok, izpostavljene stalnim očitkom svojih soprogov in v večno nepotešeni želji po materinstvu. Ostale bodo brez tistega, kar jim je narava dobrohotno nudila, ostale bodo brez sreče materinstva.
9 ŠTEVILO SPLAVOV RASTE
Povsod po svetu, tako tudi pri nas, kjer je hitra industrializacija zajela deželo, je želja po svojevoljnem reguliranju števila otrok pospešila naraščanje števila splavov. Točnih številk nima nobena država na svetu, tudi mi ne. Po številu registriranih splavov pa vsaj lahko približno izračunamo absolutno številko. Premalo je, če rečemo, da pride na en porod v Sloveniji en splav. Približno je torej v naši republiki 30.000 splavov letno. V vsej državi pa se številka giblje med četrt in pol milijona letno. To so številke, da se najravnodušnejšemu naježo lase in mu dajo mlsHtii.
Ko se je, kot že omenjeno, v letih 1949 c" 1951 bojevala bitka z nazadnjaškimi elementi, da bi v naši državi ne bil sprejet zakon o dovoljenem splavu, so naše žene upravičeno spraševale: Kaj ste storili za nas?
V tem času je izšel zakon, ki daje komisijam pri ginekoloških oddelkih bolnišnic možnost, da v okviru zakona odobrijo ženi prekinitev nezaželene nosečnosti. Takšne komisije seveda niso nič novega, kajti prekinitev nosečnosti iz medicinskih razlogov srečamo že daleč nazaj v zgodovini medicine. Ce ima žena težko srčno hibo, ki bi se v primeru ponovnega poroda poslabšala -■' ^ vodila celo v smrt, smatramo to za medicinski vzrok, ki nam nalaga, da v interesu žene in njenega zdravja nosečnost prekinemo. Ali n. pr., če Ima žena težko tuberkulozo, l.i bi se kljub zdravljenju, po mnenju strokovnjaka poslabšala v primeru, če se nosečnost nadaljuje, smo upravičeni takšno nosečnost prekiniti. Lahko bi našteli še nekaj primerov. Z napredkom medicinske znanosti pa ti primeri kaj hitro upadajo. Zaščita žene v nosečnosti in naša stalna kontrola nad nje-
nim zdravjem v posvetovalnici za nosečnice nam daje možnost, da večino takšnih nosečnosti pripeljemo do srečnega konca — do poroda.
Medicinski vzroki za prekinitev nosečnosti so torej praktično izginili, namesto njih pa so nastopili socialni. Zena, ki ima že kopico otrok, premajhno stanovanje, nezadostne prejemke in je poleg tega še od hitro si sledečih porodov zgarana in oslabela, ima v nekaterih primerih, ki jih določi komisija, pravico prišiti za prekinitev nosečnosti.
Naše žene so hitro izrabile možnost, ki jim jo je nudil zakon izdan leta 1951. Število dovoljenih splavov zaradi socialnih razlogov je ekstremno narastlo. Od 1952 do 1957 je število dovoljenih splavov narastlo za 1700% ali sedemnajstkrat.
Vprašamo se, zlasti če upoštevamo dejstvo, da je tudi strokovno izveden spin" škodljiv, ali nismo morda preveč odprli vrata možnosti za prekinitev nosečnosti? • Ali ni morda izhod kje drugje in ne le na način ki v sebi skriva določene nevarnosti in možnosti posledic. Ali lahko še bolj odpiramo vrata na naših komisijah za odpravo plodu?
Na vsa gornja vprašanja lahko odgovarjamo posamič ali pa naredimo skupen zaključek. Naša dolžnost je, da najdemo drugačen način reševanja nezaželenih nosečnosti, alf z drugimi besedami, najti je treba način, ki bo zagotovil uspeh in bo dostopen vsem. Odklanjamo splav že iz razumljivih razlogov: komisije ne morejo še bolj odpirati svojih vrat za dovoljeni splav, ki je prav tako nevaren in škodljiv. Ostane nam edinole možnost, da preprečimo nezaželeno nosečnost. Takšno možnost s tujko imenujemo: kontracepcija.
m JE KONTRACEPCIJA?
Čeprav beseda zveni nekam tuje, pa je našim ljudem že kar dobro znana. Pomeni s preprostimi besedami preprečevanje nezaželene nosečnosti. Ali je morda to nekaj novega, ali se je tega načina morda domislil neki naš strokovnjak ali morda naša zdravstvena služba? Ne! Uravnanje števila rojstev je skoraj staro tako, kot je star človek. Ozrimo se malo okoli sebe. Koliko je še zakonov, ki imajo 10, 12, ali še več otrok? Praktično so to le še izjemni zakoni. Koliko bi en zakonski par lahko imel otrok, če se dekle in fant poročita v starosti 25 let? Teoretično od 15 do 20. Ali pa jih tudi toliko imata? Ne! Zakaj ne? Iz čisto enostav- ga razloga, ker si želita samo določeno število otrok. Ko je to število doseženo, začneta izvajati kontracepcijo. Na žalost zelo pogosto neuspešno, kar dokazuje velikansko šte-dlo kriminalnih splavov.	«
Ko je bil Iz spredaj opisanih razlogov odklonjen splav kot regulator števila rojstev, je bilo treba misliti na način, ki bi bil uspešnejši, predvsem pa bolj human, zanesljiv in nenevaren. Naša zdravstvena služba je nujno morala dati našim ženam in možem, našim zakoncem v roke sredstvo, s katerim bi se žena zanesljivo očuvala pred nezaželeno nosečnostjo.
• NE ŽELIMO SI NEZAŽELENIH OTROK
Vprašajmo se, kdo ima pravico odločanja o številu otrok v družini? Morda družba, kolektiv ali država? Prav gotovo ne! Pravico odločanja o tem, koliko bo otrok v zakonu, imata izključno starša, žena in mož, saj bosta onadva tista, ki bosta otroke vzredila, vzgojila in spremljala skozi življenje. Ali to možnost zakonca res imata? Do pred kratkim sta imela le nezanesljivo možnost, kajti le negotovo sta lahko reguILala število zaželenih otrok. Danes, ko smo že prebrodili otroške korake modeme kontracipclje v Sloveniji, lahko mirno trdimo, da zakonce to možnost imata.
Zakaj sl ne želimo nezaželenih otrok, je razumljivo. Otrok, ki naj bo plod ljubezni, najbližjega sožitja in harmonije v zakonu, naj se rodi takrat, ko imata starša možnost, da ga bosta pošteno negovala in v ljubezni vzgajala. Kako čisto drugače se razvija otrok, če je zaželen, če sta ga starša komaj pričakovala, če jima je prinesel vse ono, česar doslej še nista imela. Kako slabo se počuti otrok, pozneje, ko se zaveda, če ni zadosti ljubljen, če ni negovan z vsem žarom ljubezni, če ni obdan z vsem onim, kar mu starša mnogo teže dajeta, če je bil nezaželen. Ce pa otrok v družini poveča še stanovanjske in materialne skrbi, ni čudno, če je
večkrat kamen spotike v družini in vzrok za nezaželene prepire med staršema.
Ali je prav, da nekatere naše žene zanosijo leto za letom? Prav gotovo ne! Znano je, naj sledi enemu porodu vsaj dveletni presledek, da se bo ženino telo od prestanega napora dodobra opomoglo. Eni nosečnosti sledeča druga, enemu porodu takoj drugi, enemu negovanju novorojenčka takoj drugo. To je tisto, kar vodi pri tistih ženah do zgara-nosti, bolehnosti- in čemernosti. Te žene so nerazpoložene; rade bi zadostile vsem željam okolice, otrok in moža, rade bi nekaj časa posvetile same sebi, pa ne morejo. Zakaj tako, ali je to treba? Ni treba! Danes že imamo način in sredstvo, ki našim ženam daje možnost, da same izberejo najprimernejši čas, ko so duševno in telesno pripravljene za zanositev, donositev in porod.
• KAKŠNO SREDSTVO SMO IZBRALI?
Od pradavna so ljudje poizkušali najti najboljši način, ki bi imel vse lastnosti, katere zahtevamo danes od modernega sredstva za preprečitev nosečnosti. Prav vsem zahtevam je dobro odgovorilo sredstvo; ki ga danes uporabljamo, ki gre svojo pot po naši državi, to je diafragma in pasta. Sredstvo je zdravju neškodljivo, poceni, enostavno, dostopno vsem in predvsem zanesljivo. Prav gotovo je, da nismo še na kraju vseh možnosti. Cela armada znanstvenikov po vsem svetu se ukvarja vse svoje življenje izključno s tem problemom, kako čimbolj poenostaviti metodo.
Svetovni kongres v Berlinu za planiranje družine, kjer smo bili prisotni tudi Jugoslovani in kjer je bila osrednja tema kontracepcija, je soglasno sprejel mnenje, da sta diafragma in pasta trenutno najboljše sredstvo, kar ga medicinska tehnika pozna. Vsi strokovnjaki so bili tudi mnenja, zlasti Švicarji, Angleži in Američani, ki imajo s tem največ izkušenj, da tableta, ki jo je izumil pred štirimi leti ameriški zdravnik dr. Pinkus in so jo preizkusili Japonci, še dolgo ne bo zanesljiva. Govora je o tableti, ki jo použije žena ali mož. Pri prvi se prepreči tvorba jajčeca v jajčniku, pri drugem pa tvorba semenčic v modih. Mnenja so bili, da bo treba čakati še vsaj 20 ali pa 30 let, da bodo raziskave na tem področju dozorele. Dotlej pa bomo uporabljali tisto, kar je trenutno najboljše.
Diafragma je sestavljena iz elastičnega jeklenega obročka, preko katerega je razpeta tanka guma. Njena naloga je, da vstavljena v nožnico, prepreči semenski (moški) celici vstop v maternico in jajcevod, kjer naj bi se srečala z jajčno celico (žene). Ce je diafragma premazana še s pasto, ki semenčic ubija, je njena zanesljivost popolna.
V promet bomo pozneje dali tudi samo pasto posebne vrste, ki bo uporabna brez diafragme, toda opozorili bomo ženo na dejstvo, da sama pasta ščiti ženo le v 80% proti zanositvi.«
» SREDSTVO JE V ROKAH ŽENE!
Mnoge žene po predavanjih širom Slovenije v razgovoru ali pa v posvetovalnicah za kontracepcijo sprašujejo, zakaj mora biti zopet žena tista, ki se jo obremenjuje z uporabo tega sredstva? Iz teh vprašanj veje nepoučenost in nezavedanje svojih pravic.
Sredstvo za moško uporabo imamo že desetletja. Prvič je njegova vrednost v absolutnem smislu manjša kot diafragme in paste. Drugič, ga moški kaj neradi uporabljajo. Zakaj? Moški ne doživlja strahu prr nezaželeno nosečnostjo, ne doživlja same nosečnosti, če nezaželeno do nje pride, ne doživlja vseh težav v zvezi s porodom .11 splavom. Skratka, moški je neprizadet, svojem slabo razvitem altruizmu In skrajni nepoučenosti in navidezni neprizadetosti se premalo ali nič ne meni zato, da bi izboljšal način čuvanja žene pred nezaželeno nosečnostjo.
Kaj pa žena? Dokazano je, da Je večen strah pred nezaželeno nosečnostjo, ki ga žena doživlja vsak mesec sproti, med glavnimi vzroki za tako pogosto spolno hladnost (” Sloveniji 77%). Ta ugotovitev in ta številka je plod dveinpolletnega preiskovanja v prvi posvetovalnici za kontracepcijo v naši državi, v Centralnem ginekološkem dispanzer j. v Ljubljani. Ni torej približna ali privlečeno za lase.
Ce žena uporablja sredstvo proti zanositvi, v katerega ima zaupanje, se znebi strahu in hladnost, če ni že preveč ukoreninjena, po-
časi izginja. To dejstvo je dokazano v zgoraj omenjeni ustanovi pa tudi drugod po svetu, kjer uporabljajo sredstva proti zanositvi žene že 20 ali 30 let. Znani angleški ginekolog in psiholog dr. Grifith iz Londona je na že omenjenem kongresu v Berlinu poročal, da 50% žena preneha biti hladnih po redni uporabi kontracepcijskega sredstva.
Nekateri naši možne, na srečo redki, so proti uporabi teh sredstev in svoji ženi prepovedujejo, da bi si jih nabavila. Ali ravnajo prav? Ne! Ravnajo popolnoma, v skladu s svojo-nevednostjo (na predavanjih so molki na žalost slabo zastopani!) in s svojo skrajno sebičnostjo. Vprašajmo se, ali bi uporabljali to sredstvo, če bi oni doživljali nezaželene porode in splave? Trdno smo prepričani, da bil
•	LASTNE IZKUŠNJE
Res, da smo kasno začeli, če primerjamo nekatere države na Zapadu, kjer je to sredstvo že dobilo domovinsko pravico. Vendar lahko trdimo, da smo z izkušnjami skoro ti eh. let, kar to sredstvo posredujemo našim ženam, izredno zadovoljni. Sredstvo je domače produkcije (pasta in diafragma) in popolnoma nič ne zaostaja za tujimi inozemskimi izdelki. Na voljo imamo tudi ameriške diafragme, toda vsled večje enostavnosti, smo z našo znatno bolj zadovoljni.
Na tisoče žena, ki so preje neprestano prekinjale nezaželene nosečnosti, nam pišejo iz vseh krajev države o svojem zadovoljstvu in sreči, da so rešene večnega strahu in morečega občutka negotovosti.
Nešteto žena se nam zahvaljuje, ker jim je sredstvg na posreden način spet vrnilo mir v zakonu in utrdilo, z odvzemom strahu pred nosečnostjo, zakonsko harmonijo.
Niso fedki možje, ki pridejo osebno k nam v ustanovo in nam izražajo zahvalo, da smo vendarle posredovali njih ženafh sredstvo, ki jih je njim, zakonskim možem, zopet približalo.
Izkušnje so izredno ugodno tudi kar zadeva možnosti zanositve. Ni ga na svetu sredstva, ki bi mu lahko pripisali brezizjem-no gotovost. To nam dokazujejo primeri iz svetovne literature, kjer je objavljeno, da so nekatere žene zanosile (7) celo tedaj, ko sb jim operativno odstranili maternico. Prav gotovo so to izjeme, ki potrjujejo pravilo. Gre zato, katero sredstvo je najzanesljivejše. Trdimo lahko, da z Uporabo diafragme in paste zanositve praktično ni. Zahtevamo le dva pogoja: prvič žena se mora dobro seznaniti s teorijo in tehniko uporabe, drugič samo stalna uporaba diafragme zagotovi gotovost. Nekatere žene širijo vesti, da so kljub temu, da so imele diafragmo, zanosile. To ni res! Ko so te vesti širile, niso bile po-šteftj. Morda so pozabile povedati svojim znankam, da so diafragmo sicer dobile, da pa -so jo imele ob času zanositve v nočni omarici.
Diafragma in pasta sta torej . sredstvi danes najpopolnejši in najzanesljivejši.
•	KAJ PRAVIJO ŽENE
Naše žene so že marsikdaj dokazale, da zrelo mislijo in pravilno odločajo. Tudi 'o-pot, ob tako pomembni odločitvi so se izkazale. Odločile so pravilno in se z vso vnemo zavzele za napredek te stalne akcije. Res je, da nekatere še z nezaupanjem gledajo na to sredstvo, ki je zanje novost. Vsaka novost pa skriva v sebi nedoločeno nejasnost in negotovost. Danes ne silimo naših žena, naj vendar sežejo po tem sredstvu. Same se morajo odločiti, prostovoljno in prepričane morajo biti, da je prav, Se g uporabljajo. Nekatere, ki so se opogumile že pred skoro tremi leti, imajo prednost, zadovoljne so. Izognile so se nekdanjim nevšečnostim. Druge, nevernejše, še čakajo! Prav, ko se bodo odločile (le da ne bi bilo prepozno), jim bomo na' voljo.
Posvetovanje na svetu za zdravstvo LRS, OLO ter zadnje posvetovanje v Beogradu v tem mesecu je kolo, ki že kar dobro teče, zaVrtelo se je še z močnejšim zamahom naprej. V kratkem bo vsak dispanzer za žene, vsak zdravstveni dom, vsak ginekološki oddelek začel po svojih sposobnostih z delom na področju kontracepcije, kot sestavnim delom splošne zaščite žene. Sedanjim devetnajstim posvetovalnicam za kontracepcijo v Sloveniji se bodo priključile še nove in nove.
Vse žene brez izjeme imajo široko prto pot zaščite pred nezaželeno nosečnostjo. Kakij se je bodo' poslužile in kdaj, to prepuščamo njihovi odločitviI
((JudiCejno Četo
tovarne dubifka (Hu&e
red štiridestimi leti je več sto ujet-r** nikov, noč in dan, v bedi in trpljenju, opravljalo težko delo izgradnje hidroelektrarne Fale in tovarne dušika v Rušah. Z gradnjo so hiteli. Turbine na Dravi bi moral? čimprej pognati generatorje, da bi čimprej napajali ruško tovarno z električno energijo.
Velike elektropeči ruške tovarne naj bi čimprej izlivale iz svoje peklenske vročine tekočo lavo karbida, ki bi se naj predelal preko cianaimida v amonjak in amonijev nitrat, osnovno surovino za eksploziv.
Zlom avstro-ogrske monarhije je prehitel proizvodnjo ruške tovarne tako, da končni proizvod — eksploziv ni več pravočasno prispel na fronto, ki se je oktobra 1918. leta začela razkrajati in rušiti. Po končani prvi svetovni vojni je ruška tovarna služila za civilne namene. Izdelovala je karbid za razsvetljavo in avtogeno varjenje, kisik in acetilen varjenje, kisik in acetilen za rezanje ta varjenje kovin, apneni dušik in mešana gnojila za kmetijstvo, železne zlitine — ferokrom za jeklarne in kemično industrijo. Ta svoj proizvodni program je ruška tovarna znatno razširita-po drugi svetovni vojni, v letih obnove nove Jugoslavije. Da bi založila domači trg z .neobhodno potrebnimi proizvodi je improvizirala proizvodnjo amonsul-fata za prehransko industrijo (industrija kvasa) žvepleno kislino ta amonijak za hladilne naprave, natrijev bikromat za po-
trebe usnjarske industrije, ogljikovo kislino za sodavičarstvo, diciandiamid za potrebe farmacevtske industrije, dušikov oksidul za potrebe zdravstva v naši ljudski armadi.
Z vso energijo in perspektivno odločnostjo pa se je ruška tovarna lotila študija laboratorijskega dela in polindustrijske poizkusne proizvodnje elektrokorundar Za rastočo kovinsko-predelovalno in -jeklarsko industrijo je postajalo neobhodno rešiti vprašanje domače proizvodnje abrazivov, t. j. brusnega materiala. Po več kot desetletnem napornem delu je ruška tovarna letos v proslavo štiridesetletnega obstoja, koncem aprila odprla vrata svojega novega tehnično moderno urejenega obrata elek-trokorunda. Ruški obrat elektrokorunda bo zadovoljil asortiment Tovarne umetnih brusov Swaty v Mariboru in tovarne smirkovega papirja Katran v Zagrebu z najmanj 70% osnovne surovine, vse potrebe kovinsko predelovalne In mlinske industrije po abrazivnem materialu in novo tovarno ogromnih umetnih brusov za kovaško obrt. Tudi za proizvodnjo teraco opeke bo zadostoval. Tako se novi obrat elektrokorunda v Rušah vključuje v našo gospodarstvo in ga dopolnjuje z enim od vele-važnih proizvodov za razvoj naše industrije.
Dne 22. julija bo delovni kolektiv ruške tovarne posvetil spominu žrtvam fašizma in žrtvam dela z odkritjem spomenika iz
belega marmorja, ki bo stal v tovarnišk'-parku. Na ruškem trgu, pri spomeniku padlih borcev pa bo tovarniški kolektiv namesto dosedanjega starega vodnjaka postavil«nov vodnjak zdravja in pitne vode
Začenši s prvim majem so vsi člani delovnega kolektiva ruške tovarne začeli nositi jubilejno značko ruške tovarne. Na ta dan so odprli vrata svoji novi sindikalni planinski postojanki na Pečkah, na severovzhodnem delu Pohorja.
Dan mladosti bo letos ruška in tovarniška mladina v okviru TVD -Partizan-Ruše obhajala s teki k domu na Pečkah.
V okviru jubilejnega leta ruške tovarne bo zaživelo tudi ruško letno gledališče in novi ruški stadion. Vrstile se bodo tekme in prireditve med domačini in moštvi industrijskih podjetij mariborskega okraja.
Delavski svet ruške tovarne je za svojo štirideseto obletnico uredil ta preuredil telovadni dom v kino-gledališko dvorano, ki jo upravlja DPD -Svoboda«, ruški mladini pa bo v zamenjavo zgradil novo telovadnico pri ruški osnovni šoli.
Velika proizvodna zmaga ruške tovarne, ki je te dni bila priključena na 110 kV omrežje, ima š tem zasiguran obstoj in ražvoj. Želimo, da bi ruško jubilejno leto rodilo tudi zdravo politično zavest nove generacije aktivnih državljanov, ki bodo lepše živeli v tem lepem industrijskem podjetju, važnem za vse naše socialistično gospodarstvo.
IZREDNO MNOŽIČNO SINDIKALNO PRVENSTVO V LJUBLJANI
Pri kegljanju se razvedrimo
Za6eio se je še tedaj, ko je v Ijfubljanski Likozairjevi ulici 9 še stal provizorij %>ortne zveze Sloivenije in ko je bilo tam vsak dan zelo živahno vrvenje. Okrajna kegljaška zveza razpisala prvenstvo sindikalnih aktivov v kegljaimjiU — za ekipe v borbenih tekmah, za po-sameiznike pa v disciplini 50 lu-Cajiev mešano.
Po 17. mairou je kar začelo deževati prijav in tekmovanje j_e začelo blizu 60 ekip in precej niald 300 posameznikov, Kam s tolikimi nastopajočimi? Kratek razgovor s predstavniki kegljačev DŠD Ilirija in kegljišče v Zg. Šiški je bilo pripravljeno... Že prvi rezultati so dali slutiti, da tu ne gre za majhnio stvar. Člani sindikatov so vzeli zadevo zelo resno. Kakor da bi se borili za mednarodne lovoirike. To velijia tako za tiste, ki so prvič stopili na kegljaško stezo, kakor ‘tudi za one, ki so že stari znanci kegljišč.
»Plonke«, »bose« in še kaj...
Stekle so prve krogle. Na kegljišču so se pojavili tekmovalci, vsi željni najboljšega uspeha. Srečali smo se z imeni sindikalnih podružnic, ki še niso bila poznana po športni dejavnosti. Odziv za to tekmovanje je bil naravnost presenetljiv — znak, da je kegljanje delovnim ljudem najbližje in da v njem najbolj spontano najdejo tako potrebno športno razvedrilo.
Kaj so kazali obrazi tekmovalcev? Resno prizajdevenje in željo, da se izkažejo. Toda vsem ni šlio gladko od rok. Ko so padli prvi keglji, smo že zaslišali žvižg sodnika. Razveljavil je lučaj... Zakaj? Nespretni
tekmovalec, ki je prvič vrgel kroglo, je z njo zadel obrofonico. Tekmovalec je v zadregi gledal naokrog in se ni znašel...
»Lučaj, ne velja, ker si kroglo vrgel'v ,planko'. To pa ni pravilno,« ga je poučil že rutinirani tovariš iz ekipe. Lučaj je torej šel v nič in rezultat je bil ob koncu tekme seveda slabši. Toda nihče se zaradi tega ni
položnico, kot je to določeno po tekmovalnem pravilniku.
»Ta krogla pa je bila ,bosa’, treba je metati na steao položnico. Takole, vidite,« je pojasnil sodnik in spet so se — kar med tekmo —' naiučili nekaj novega. Od tekme do tekme je šlo bolje, svoj delež pa so dodali tudi sodniki, ki so to pot hkrati nastopali tudi kot priložnostni
'luči, one so se v sindikatu navdušile za kegljanje, sedaj pa so se že aktivno vključile v železničarski kegljaški klub Ljubljana. Prva z leve v spodnji vrsti je Ruparčičeva, drugoplasirana na letošnjem državnem prvenstvu v Beogradu.
razburjal, saj začetnikom res ne gre jemati volje. Opozorilo pa je vendarle zaleglo. Vsi ostali lučaji so bili boljši in začetnik se je navdušil.
Na sosednji stezi je skoraj hkrati čudno zabobnelo. Eden od mnogih je zalučal kroglo naravnost na asfalt, ne pa na stezo
inštruktorji. Seveda je to pomagalo marsikateri ekipi k boljšemu rezultatu.
»Profesionalci« in amaterji...
Kegljaško prvenstvo je bilo namenjeno vsem članom slndi-
deLavske Športne igre v Trbovljah
^Mnepena udeie$(ta
Občinski sindikalni svet v Trbovljah je tudi ža letošnji 1. maj priredil delavske športne igre-Glavni cilj je bil v celoti dosežen, saj se je vseh tekmovanj udeležilo lepo število delavcev — športnikov.
V kegljanju je nastopilo kar 18 moštev. Pehodnj pokal občinskega sindikalnega sveta si je priborilo moštvo Strojnih tovarn pred moštvom rudnika rjavega premoga. V streljanju z zračno puško je tekmovalo 13
V	četrtek pozno popoldne je bil v Trebnjem zaključen prvi del velikega športnega, tekmovanja graditeljev avtoceste. Ta dan so tekmovali v več športnih disciplinah, in sicer nad 350 brigadirjev iz 10 mladinskih naselij vzdolž ceste. Zaključek tega tekmovanja bo v nedeljo v Novem mestu v še nekaterih idrugih športnih panogah.
V	rokometu so bili med najuspešnejšimi brigadirjidz naselja Ribnice, med ženskami pa iz
Trebnjega. Atletskih nastopov se je razen brigadirjev udeležilo tudi nekaj novomeških atletov. Tekmovali so tudi v šahu.
Popoldne je bil še propagandni nastop najboljših telovadcev na orodju, med katerimi je bilo tudi nekaj gostov iz Ljubljane. Slednjič je bil še množični nastop partizanskih brigad z vajo »Vadimo vsak dan«, s katero l>odo nastopili na osrednji proslavi Dneva mladosti dne 25. t . m. v Beogradu.
ekip. Tudi letos je zmagala ekipa STT pred njihovo drugo ekipo ter moštvom okrajnega ljudskega odbora. V 'šahu je tekmovalo 8 moštev. Tekmovanje je bilo kljub mirnemu igranju kar precej razburljivo, saj so tudi tu proti vsem pričakovanjem zmagali predstavniki Strojnih tovarn pred moštvom rudnika rjavega premoga, ki je bilo prej favorit. Med šestimi ekipami, ki so se pomerile v namiznem tenisu, pa je zmagalo moštvo rudnika pred »Mehaniko«.
V nogometu je merilo .svoje moči 8 moštev. V finalni tekmi je moštvo Strojnih tovarn premagalo moštvo rudnika ter si s tem priborilo prehodni pokal. Tudi med odbojkarji (nastopilo je 8 ekip) so bili najboljši iz Strojnih tovarn. Tako so ,torej letos skoraj večino prvih mest odnesli športniki iz Strojnih tovarn.	'	(ek)
kata, ne glede na to, ali so že registrirani člani kegljaških klubov, ali ne-
Ekipe in posameznike so razdelili v registrirane in neregi-strirame, oziroma v A in B skupino. V A skupini so nastopali registrirani tekmovalci in ekipe, ki sio imele vsaj enega registriranega tekmovalca, v B skupini pa vsi ostali. Tako je bilo tekmovanje privlačno za vse...
Med registriranimi smo opazili mnoge znane kegljače, kot Likovnika, Štafeta, Zalarja, Satlerja, Smrajčevo, Erjavčevo in druge. Prav to je še bolj povečalo zanimanje za to prireditev.
»No, bomo videli, kako se bodo kaj izkazali »profesionalci«. Koliko neki znajo več od nas,« sio ugibali neregistrirani — »amaterji« ... Takoj so se namreč ločili med »profesionalce« in »amaterje«, pa tudi na tabeli, kjer so vpisovali rezultate, je bilo to »strogo« ločeno. Kmalu pa se je pokazalo, da tudi neregistriranih ekip in posameznikov ne gre zamotavati. Marsikateri od teh so dosegli precej boljše rezultate, kot je bilo pričakovati. Na kegljišču je ves čas predtekmovanja ekip in posameznikov vladalo živahno vrvenje. Skoraj vsak dan so se pojavili »opazovalci«, ki so primerjali rezultate in ugibali, kako bo na koncu.
»Fantje, vodimo. Nihče nas ne bo prehitel,« so zatrjeval; člani »Harfe«. To so znani mojstri jazza pri Radiu Ljubljana, ki so tokrat zamenjali svoje instrumente s kroglami in keglji in šli poizkušat športno srečo. Zares so nekaj dni vodili, toda ne dolgo. Prehitela jih je Železniška tiskarna in v predtekmovanju neregistriranih ekip zasedla prvo mesto.
Približno tako je potekalo kasneje tudi tekmovanje posameznikov. Borbeno, napeto in brez sentimentalnosti. Zgodilo se je, da so mnogi znani tekmovalci, ki so sicer odlični kegljači, zaostali za nekaterimi manj znanimi. Razumljivo, da je to vzbudilo precej začudenja in zadovoljstva med tistimi, ki so jih prehiteli. Kako tudi ne? Tudi na sindikalnem tekmovanju prekositi reprezentanta — pomeni veliko.
Še več takšnih tekmovanj
Med nastopajočimi ekipami smo zasledili več povsem novih. V -pogovoru z njinii smo ugotovili, da je bila poteza Okrajne kegljaške zveze na mestu, storjen je bil prvi korak k delavskemu tekmovanju v športnih panogah, skratka pognale so korenine za delavske športne igre. To so povedali tudi tekmovalci sami.
»Razvedrili bi se radi po delu. Prav kegljanje nam ugaja. Treba pa bo organizirati stalna prvenstva,« tako menijo.
Drži! Samo kako? Premalo je na voljo kegljaških stez. Tudi o tem je začela razmišljati Okrajna kegljaška zveza. Ne bi bilo napak, če bi se več sindikalnih podružnic združilo in
zgradilo skupno kegljišče, kjer bi lahko vadili in tekmo,vadi. S tem bi bil osnovni problem rešen, kegljanje pa bi se seveda še mnogo bolj razširilo. Poizkusimo! Morda pa se le da kaj ukreniti?
In še rezultati
Za zaključek naj prikažemo to sindikalno tekmovanje še s številkami. V prvem delu ekipnega tekmovanja so biti doseženi naslednji rezultati:
A-skupina; 1. Litostroj III 980, Tehnika 935, Litostroj I 917, Usnjar 899, Rog I 892, Klinične bolnice 883, DSNZ 868, Borac 856, Saturnus 842, Toplovod 837, PTT 813, Elefctrosignal 802. B-skupina: Papirnica Vevče I 835, Slovenfj a-projekt 816, ELES 782, Harfa 774, Papirnica Vevče II 688, SAP II 5(78, Gradis grad. 654, ELMA I 624, Zvezda 622, Izolirka 606, Rog III 460, Industrijski biro 456 (odigral.; so že po 4 tekme, tekmovanj-e se nadaljuje).
Posamezniki — A-skupina: Novak (Telekom.) 240, Smrajc (Sa-tur.) 222, Artnik (Slov.-avto) 221, Spitaler (Rog) 220, Mam (Šport, zveza) 212, Cavlovič (DSNZ) 209, Satler (Gradis) 209, Beber (Rog) 209, Legiža (Kurila.) 209, Likovnik (Šport, zveza) 209, Martin-šek (Gradis) 208 — B-skupina: Rostan (Žel. tisk.) 206, Zupančič (Iskra servis) 201, Kapelj (Gradis) 195, Belič (Litostr.) 190, Jazbec (TELA) 188, Pogačar (Lit.) 188, Razboršek (Harfa) 186, Fabjan (Lit.) 186, Kušar (Prehrana) 184 itd. — Ženske: Smrajc (Gradis) 199, Klemenčič (Grad.) 187, Ruparčič (Torbica) 181, Zorič (ECŽ) 175, Hrušovar (Torbica) 173, Erjavec (Grad.) 173, Demšar (Satur. 172, Toni (Sa-tur.) 161 itd. Nastopilo je 288 moških In 14 žensk.
• Tone Bančlč
r
OHO-AHA
Oho, si je v nedeljo popoldne v Šiški dejalo kakih 20.000 ljubiteljev nogometa. Tokrat pa smo bili zares žrtve naših izbrancev v dresih in organizatorjev te tekme. Srečanje državne reprezentance z Vasasom so bili namreč napovedovali nekako tako, kakor da gre za nastop onega pravega Vasasa, ki je bil — saj veste — letos polfinalist v tekmovanju za pokal evropskih šampionov, lani pa prvi v srečanjih za srednjeevropski pokal. Pokazalo pa se je, da je bil Vasas sicer res madžarski Vasas, toda ne tisti Vasas. Toda prava sreča! Že ta desetoplasirani Vasas iz madžarske lige je bil skorajda premočen nasprotnik za naše reprezentante in le malo je manjkalo, da v srečapju z njim ni povsem zbledel šele teden dni stari uspeh proti Angležem. Ce bi Milutinovič ob nekem prostem strelu vendar ne bil voljan malce premisliti in streljati tako kot se za reprezentanta spodobi, bi se tekma .celo končala brez gola. V tem nastopu za trening je naših enajst (oziroma trinajst, kajti v drugem polčasu smo lahko občudovali še dva dodatna potnika za Švedsko) slavnih imen igralo tako, da gledalci niso verjeli, da gre za reprezentante. Sprva so se še tolažili, češ v začetku so naši zmeraj nezbrani ali — tudi v Beogradu se je prvih 45 minut končalo samo z 1:0, toda v drugem polčasu jim je potrpljenje popolnoma pošlo. Ko so se ob koncu spomnili še večerje ali pijače, ki bi si jo za vstopnico izdani denar lahko privoščili,.so naše igralce spontano nagradi’: z žvižganjem. Prav to pa je bilo tisto, kar je vodstvo naših nogometašev hotelo preizkusiti v tej tekmi trening: po burnih aplavzih minulega tedna utrditi odpornost naših igralcev ob žvižganju. Zamisel je odlično uspela in sedaj že lahko trdimo, da so naši nogometaši vsestransko pripravljeni za odhod na Švedsko.
Aha, je ušlo slučajnemu opazovalcu spominske kolesarske dirke v Podutiku, ki jo je prired ‘.a KZS. Zamislite — v članski kategoriji je nastopilo celih šest kolesarjev na . a v tolikih kolesih. Da, vsak izmed tekmovalce- je imel svoje kolo. In kje so bili ostali? Kakor kdo, ko pa pomlad gre v deželo. Nekateri Rogovo! so šli raje na izlet v Karlovac, drugi — Mariborčani in Koprčani — pa so si za to nedeljo privoščili odmor. Naj počasti med I7GV padle tovariše-kolesarje delegacija šestih, so si dejali...
—Oho, to pa tudi ni športno. Ta kritika velja beograjskim SLbljačem, ki so odpotovali z državnega prvenstva v Mariboru, ne da bi počakali final* v floretu, v katerem bi morali še nastopiti. »Dovolj je bilo sabljanja,« so rei in odšli. »Ce nas ni — rezultati tako ne bodo regula— '. .Izgovor bomo imeli večno: če bi ostali, bi... Bi bilo drugače. In prvak ne bi bil prvak!« Kaj pa, če so odšli prav zaradi tega, ker so se bali poraza. Vsekakor njihova poteza ni bila vredna športnikov.

Spet nič — žoga je odletela mimo vratnice. Naši izbrani nogometaši so bili v Šiški slabi. Samo z 1:0 so porazili madžarsko nogometno moštvo Vasas.
Gjuro je pogoltnil slino.
»Mirjana,« je tiho rekel, »za nas je važno, da to vemo. Kdaj si poslednjič videla Ivana?«
Zdrznila se je.
»Poslednjič?« — Pogledala ga je z očmi, ki jih ni mogel prenesti.
»Da,« je rekel in premagoval burjo v duši, »želimo, da nam po resnici poveš.«
Zdaj so njena bleda lica od sramu za-rdela Mar tovariš: sumijo, da bo nemara zatajila resnico? Vse je razumela, ni pa se mogla sprijaznit; s tem, da ravnajo v njo kakor z lažnivko.
»Cuj,« je povzel Gjuro. Glas se mu je tresel. »Vsega ti še ne moremo povedati, ampak prepričana bodi, da ne mislimo tako o tebi. Narobe, radi bi, da bi nam pomagala v zadevi, ki jo raziskujemo. To pa zahteva popolno odkritosrčnost, ker nam samo tako lahko olajšaš delo.«
Bila. j e podobna otroku, ki potrebuje varstva. Malo.je pomislila, nato pa povedala, da je videla Ivana poslednjič pred petimi, šestimi dnevi, prav tisti večer, ko je prišel Gjuro v štab bataljona.
»Pozneje se nisi več sešla z njim?«
»Ne,« je rekla.
»AH ti ni ničesar sporočil?«
»Tudi ne.«
»Ne. ti njemu?«
Dvignila je glavo in ga pogledala čuano, otitajoče. Gjuro se je brž spogledal z Zaimom. Mrk in nem je Zaim pokimal. Gjuro ga je razumel. To sem tudi domneval, je rekel sam pri sebi.
Pač pa Milan ni hotel biti lahkoveren. Zarenčal je nad njo:
i »Prav, ali si vedela za povelje, ki je bilo poslano četrti četi?«
Odkrito je potrdila:
»Jaz sem povelje natipkala na stroj.«
Milan jo je prezirljivo pogledoval.
»Potemtakem tudi veš, kaj se je zgodilo s četrto četo pri Cesarski cesti?«
»Vem,« je odgovorila.
»Kako nam lahko to razložiš?
Zgrozila se je. Kakor 'd . ni razumela, kaj hoče. Milan je pristopil bliže k nji. Zaim je molče kadil.
»Nisem sjišal, kaj si rekla,« jo je posmehljivo ošvrknil Milan.
»Ne razumem, kaj bi mogla jaz pojasniti.«
»Zanimivo,« je jedko rekel Milan. »No razumeš?«
Povesila je ramena. Gjuro je mrko ošinil Milana. Sodil je, da gre Milan predaleč. Nato se je takoj spremenil, ker je Milan iznenada zavihtel roke nad njeno glavo in zarenčal:
»Ce pričakuješ, da ti bomo mi dopovedali, boš slabo odrezala. Opozarjam te, da ni čas za. hlinjenje.«
Zaim ga je pogledal v oči.
»Kdo razen tebe bi bil mogel sporočiti Ivanu vsebino povelja četrte čete?«
Zdaj je razumela, kam meri Milan, pa je dvignila roko predse, da bi se zavarovala
pred udarcem. Kazalo je, da bo bruhnila v jok. Pretrgano je rekla:
»Ivan ni vedel za povelje.«
Milan je za trenutek onemel in spremenil barvo. Gjuro je bil v enem samem skoku ob nji, čvrsto jo je zgrabil za ramena. Oči so mu vročično gorele.
»Kaj si rekla? Ali to zanesljivo veš?«
»Popolnoma,« je rekla osuplo. »Ivan je bil tačas v drugi četi, zato je izključeno, da bi bil mogel zvedeti za vsebino. Kurir je odnesel povelje v četrto četo in nihče iz naše vasi ni šel ta dan v drugo četo, pa tudi iz druge čete ni bilo nikogar k nam.«
Gjuro se je razočaran naslonil na steno. Misel, ki ga je iznenada prevzela, ga je »brž minila. Ravnodušno je ^ ahnil z roko.
»To ni nikak dokaz.«
Milan je tresnil z nog ■ ob tla.
»Zakaj lažeš, če nam je Ivan,sam priznal, da je dobil kopijo povelja od tod, iz štaba?«
»Ce je tako rekel,, vas je nalagal, ker jaz nisem natipkala povelja s kopijo. Vztrajam na tem, da Ivan ni mogel zvedeti za vsebino.-
»Pazi, da se za to ne boš pokesala.«
Zaim se je nepričakovano vpletel:
»Kakšno je bilo tvoje razmerje z Ivanom?«
Vprašanje jo je zmedlo. Zardela je. Gjuro, ves zmeden, je napeto pričakoval odgovora.
Njena čustva do Ivana je lahko samo slutil, ni jih pa mogel docela dojeti.
»Kaj sd bojiš, povej!« je rekel Zaim.
Mirjana je žarela kakor mak. Molčala je, strmela predse. Zdajci se je Gjuro zganil, tega ni več prenesel.
»Ce ti je nevšečno, bomo to prešli. Res, to nič ne moti.«
Hvaležno ga je pogledala.
»Ni mi nevšečno. Tovariša sva bila... še v Romirju ...« .
»Lepo,« je zamišljeno rekel Zaim. »Ali ga že dolgo poznaš?«
»2e nekaj let.«
»Pri domobrancih-j e bii. Častnik. Ali nisi tedaj ali že prej opazila n-: njem kaj sumljivega. V kakšnem razmerju je bil z Nemci?«
Mirjana se je zamislila. Gjuro se je spomnil njenega dnevnika, tistih porumenelih Hstov, ki so skrivali celo življenje >ov in čustev.
Ze ga je osupila njena odkritosrčnost.
»Nisem opazila. Sovražil je ustaše in domobranstvo. Hlepel je po svobodnem življenju. Sam je hotel k partizanom. Skupaj - a prišla v odred, po privoljenju komiteja. Tu, med partizani, je bil srečen, to mi je večkrat povedal. Samo zadnje čase,« — Mirjana je za trenutek zastala. Obličje j' nekako posivelo, veke se niso zganile. — »Da, zadnje čase se je to dogajalo. Ne morem razložiti zakaj, ampak večkrat je bil pobit, razdražen. Ne-katerikrat je bil dolgo potrt. Trpela sem zaradi tega, to sem jemala preveč osebno, morda celo sebično.«
Nato je umolknila in strmela predse.
Njena odkritosrčnost je Gjura prevzela. Dušilo ga je. Tale košček sreče, si je mislil, edino, kar ji je ostalo iz nepomembne, t-rob-ne minulosti, iz življenja, ki je šele začelo poganjati popje in izločati sokove, od vsega tistega, kar je ustvarjalo njena obzorja, sanje in hrepenenja, samo košček sreče z Ivanom in nič več — In zdaj so ta pramenček svet-
lobe, to drobceno in poslednjo grudico upanja odnesle kalne vode vojne in izdaje. Pot mu je stopal na čelo.
Zaim je rekel:
»Tole, kar si izpovedala, je zanimiva okoliščina. Mar nisi skušala dognati vzrokov tega, vzrokov njegove pob'*osti?«
Tožno je odkimala. Njen život se je še
bolj zgrbil.
»Zdaj se zaradi tega kesam. Šamo nase sem mislila. Morda bi mu bila lahko pomagala.«
»Imenitno glumiš, deklica,« je rekel Milan in se cinično nasmejal. »Saj prav zastran tvoje pomoči se moramo pogovoriti.«
Gjuru so se stisnile prsi. Pogledal je Milana, ta cinizem, porog, kako zmore kaj takega, mar ni že brez tegp prehudo prizadeta?
Zdajci se_ je vzravnal; prevzela ga je vroča, strastna misel, pred katero je, kakor bi trenil, vse izginilo, tudi ta prečudna atmosfera in tale porogljb-i Milanov glas in tale zatohla tesna izba. Nekje daleč za mejami vsega, kar je stvarnega in vidnega, se je razodelo čisto, svileno polje, čez k tero drsi širok pramen mesečine, in na tem osvetljenem prostoru meče začetek neke brezumne misli srebrnkaste iskre v neznano smer, M ji sledi Gjurov duh brez prediha. Dihal je naglo in neslišno — ta nedojemljiva sprememba je bila tako osupljiva, da li kar ni bilo mogoče verjeti.
Pogled&l je Mirjano in tisti trenutek začutil, da mu je tako blizka in draga, kakor si jo je 'predstavljal v sanjah in v hrepenenju.
V sobi je bila napeta tišina. Mjrjana je naposled s solzami v očeh Izpovedala, da se ne preneveda, in to je spodbodlo Milana, da se je vrgel nanjo še s hujšim porogom.
Tedaj je Zaim vstal. Njegov pogled je bil truden, je pa toplo in pokroviteljsko počival na Mirjani.
»Mirjana, je to vse, kar si nam lahko povedala o Ivanu in o svojem razmerju z njim?«
»Vse, tovariš komisar.«
»Prav. Samo še nekaj vprašanj. Ali se spominjaš okoliščin, v kakršnih je prišel Ivan na naše ozemlje?«
»Da, zelo dobro se spominjam. Skupaj sva odšla iz Romirja.«
»Poslušaj zdaj, ali se lahko spomniš, ali je res Ivan silil k partizanom? To premisli.«
Njen obraz se ni spremenil.
»Res. Nestrpno je čakal na privoljenje komiteja. Ampak odločila sva se skupaj, bila je najina skupna želja.«
»Razumem^razumem,« je rekel Zaim, »a zdaj mi pove;, ali se je Ivan po prihodu v naš bataljon zanimal tule pri tebi za reči, ki se ga niso dosti tikale? Postavim, za razna povelja, ki prihajajo v bataljonski štab ali pa jih pošiljamo od tod četam, za razvrstitev bataljonov in podobno?«
Skomignila je z rameni.
»Nič takega se ne spominjam. Morda sva se katerikrat pogovarjala tudi o splošnem stanju, a nikoli o potankostih, ki jih niti sama nisem vedela; za bataljonska povelja in sploh za delo tule v štabu pa se ni nikoli zanimal.«
Zaim se je odločno zagledal vanjo.
»Veš, da smo Ivana prijeU?«
Mahoma se je spremenila, vsa se je skru-šila.
»Ne vem.«
Zaim se je useknil. Rdečkasti mozoljčki so potemneli, kar moč obzirno jo je hotel obvestiti, pa mu ni uspelo. Prišel je kar z najhujšim na dan:
»Seznaniti te moram z dejstvi., Ivan je namreč izdajalec. Sovražna obveščevalna služba ga je poslala v naše vrste. Nesramno nas je pretental — nemški vohun je bil. Mnogo škode nam je prizadejal. Imamo zanesljive dokaze; sam sem prepričan, da si bila tudi tl njegova žrtev. Zavoljo odreda je treba, da ...«
Ni ga več poslušala. Izdajalec. Ta beseda jo je pretresla — zarinila'- prste v usta, zajokala, solze so ji polile l'ca. Kakor iz uma je vzkliknila:
»To ni res! Ne more biti res!« — Svoje vlažne oči je uprla v Gjura. Nato je zavpila: »On ni izdajalec! Ivan to nikoli ni bil.« Udarila se je po prsih in zičela lomiti prste. Venomer je gledala v Gjura. — »Ni! Ni! Vi ga ne poznate, V zmoti ste.«
Is


KDO JE IZDAJALEC?
1
PROSLAVA MILIJONARJEV NA CESTAH
V torek je kolektiv za mednarodno Špedicijo in transporte »INTEREVROPA« iz Kopra slavit 10-letnico svo-J®ga podjetja. Svečane seje delavskega sveta, na kateri s<5 na osnovi izkušenj iz dosedanjega dela sprejeli sklepe, °®iroma obveznosti za bodoče delo, so se udeležili tudi številni ugledni predstavniki organov ljudske oblasti in družbenih organizacij.
Zanimivo je, da je podjetje »INTEREVROPA« povsem organsko zraslo v najmočnejšo cestno transportno pod-totje v Sloveniji, da zadovolji zahteve in potrebe gospodarstva v blagovnem prometu Slovenskega Primorja. — Podjetje zaposluje danes nad' 300 ljudi v 15 svojih enotah, raztresenih po celi državi, in so lani napravili s svojimi avtov laki nad 11 milijonov tonskih kilometrov ter jih zato lahko upravičeno imenujemo milijonarje na cestah.
Podjetje »INTEREVROPA« se je v močni konkurenci špediterskih in transportnih podjetij utrdilo na domačem in tudi na zunanjem trgu prav zaradi svojega hitrega in solidnega poslovanja in. v nemajhni meri tudi zaradi zmernih pristojbin za svoje usluge. Dejstvo je, da si je Podjetje »INTEREVROPA« pridobilo tak ugled med naročniki tudi zaradi strokovnosti špediterskega dela in Pravilnega ravnanja z zaupanim blagom tako da prejemajo danes že toliko naročil, da bi morali svdje zmogljivosti nekajkrat povečati, če bd hoteli ustreči vsem ponudnikom samo iz inozemstva.
Kolektivu podjetja »INTEREVROPA« iz Kopra želimo Pri bodočem delu še več uspehov in delovnih zmag.
MEDNARODNA ŠPEDICIJA IN TRANSPORT
GLAVNA DIREKCIJA:
KOPER
Direkcije:
BEOGRAD, ZAGREB, RIJEKA Filiale:
LJUBLJANA, MARIBOR, SARAJEVO, SEŽANA in JESENICE Izpostave:
PREVALJE, NOVA GORICA, KOTORIBA, SUBOTICA, KOZINA, PODGORJE
Skladišča:
KOPER, PORTOROŽ, SEŽANA, PRESTRANEK, RIJEKA, LJUBLJANA, MARIBOR, ZEMUN

Rešitev križanke Štev. ib
Vodoravno: 1. nezavest, 8. vr-‘>a, 12. poletim, 13. rjaveti, 16. ovinek, 17. zdaj, 18. som, 19. na-“k, 20. slinar, 22, Mo, - i, 23.
Ac, '24. slana, 25. al, - v, 27. RK (Rdeči križ), 29. 'anketa, 31. gniti, 33. era, 35. Rado, 36. Erivan, 37. končati, 39. kratica, 40. gnev, 41. melodija.
115. Kje je zdajle brigada? Tega nihče v dolini ni vedel. Toda treba jo je najti! Brzojavka mora še danes priti v brigado! Cestar Luka je imel v praznem svinjaku zaprtega psička s košatim repom. Ta kužek ni bil njegov. Njegov pravi gospodar je bil v vasi. Pritrdil mu je listek med dolge dlake na košatem repu in ga spustil. Kužek jo je ko blisk ucvrl čez drn in strn.
116. Njegov gosi odar je bil star železničarski upokojenec, ki si je postavil hišico daleč venkaj iz vasi. Na starost se je strašansko zaljubil v golobe in redil vse mogoče vrste: golobe golšarje, golobe perjaničarje, golobe pismonoše in ne vem, kaj še vse. Kuža Je pridirjal na dvorišče in se s hrupnim pasjim veseljem poganjal proti gospodarju. »Priden, priden kuža!« je dejal gospodar in že je imel v rokah »brzojavko«.
118. Kot burja je privihral sivi golob- upokojenčevega prijatelja v domači golobnjak na podstrešju. »Oho, spet bo nekaj!« je zamrmral gospodar, se povzpel na podstrešje, prijel sivega goloba, mu snel brzojavko in zaklical ženi na dvorišču: »Razobesi tri srajce na vrtu!«’In že so visele na sušilni vrvi tri srajce. Tudi te tri srajce so imele svoj pomen!
119. Seveda, v' vasi so bili fašisti. A fašistom ni bila namenjena partizanska brzojavka, to ne! Toda v razvalinah starega gradu, na vrhu hriba nad vasjo, je čepel brigadui obveščevalec — in ta je kar naprej čakal na te tri srajce. Brž ko jih je zagledal, je zapustil svoje opazovališče, se previdno splazil skozi nizko gosto smrečje, pod hribom segel v luknjo debele bukve — in že je bila brzojavka v njegovih rokah.
117. Pred nedavnim mu je prinesel njegov prijatelj iz vasi blizu Novega mesta pet lepih, sivih golobov. Imel je zaprte v veliki kletki. Starec je vtaknil listek v votel peresni tulec, ga pritrdil enemu od petih golobov pod perut in ga spustil skozi strešno lino. Golob je zletel na streho, se nekaj časa oziral na vse strani, nato se je dvignil v zrak in že je izginil staremu izpred oči.
120. V na pol požgani hiši neke zapuščene kočevske vasi se je vgnezdil štab brigade. Pri sveči je bral komisar Janko brzojavko in pogledal komandanta, ki je prav tako strmci v listek. Spogledala sta se, se nagnila nad zemljevid in čez pol ure so kurirji že hiteli od bataljona do bataljona. Komisar je dejal: »To bo lepa reč! Presenetili jih bomo tam, kjer se počutijo najbolj varne!«
KRIŽANKA ŠTEV. 17
i1—:	2	3	4		5	6	u	7	Q		9	r	n	12
i				9.	vr	r	15				16			
i!				18	m	19“				20		sr	\	
	Bi	22			23			8	29		25			
3	26 ~	es	W~	. '			m	L		.		S		r“
29		30		v*		8	31					32		3T
			m	35“		3T						8	37			3&	
W~			90	8	w~			• ;	92		9T			
					■				n	95“ L«	1					
Vodoravno: 1. tek s predajanjem palice; tisoči delovnih ljudi bodo sodelovali v takem teku in na dan mladosti prinesli pozdrave predsedniku Titu; 7. barvam; 13. uživati tekočino; 14. odbitje; 16. nočna ptica; 17. dalmatinsko vino; 19. medicinsko ime za želodčno razjedo; 21. ugriz kače; 22. krasota; 24. že-lezje z ostrimi konicami za hojo po zasneženih strminah; 26. dva soglasnika; 28. prebivalka severnoafriške države; 30. predlog; 31. grafične storitve; 33. premoženje; 35. glina; 36. pravoslavne verske slike; 38. ime pesnika Aškerca; 40. kovina za zaščitno prevleko drugih kovin; 42. glavno mesto sosednje države; 44. sobice na ladji; 45. tuje žen-
sko ime (mala filmska igralka Wohlfeiieij, 46. prebivalec pokrajine pod Kavkazom.
Navpično: 1..atelje, telovadke, 2. eden od čutov; 3. koralni otok; 4. sardelni obročki; 5. bazalni zaimek; 6. igralne karte najmočnejše barve; 7. glas pni strelu; 8. najviše razviti prebivalci Zemlje; 9. dva enaka soglasnika; 10. oglarske naprave; 11. obvestilo; 12. pripadnik jugoslovanskega naroda; 15. del posteljnine (minož.); 18. glasbena dela; 20. verska ločina;, 23; nagovorjen v treitj} osebi; 25. pokojne; umrle; 27. ploha; 29. nazivi; 32. utežne enote; 34. znano univerzitetno mesto v Angliji; 37. tuje žensko ime; 39. del voza; 41. dve
sosednji črki v abecedi; 43. kem. znak za erbij.
APNENIK
PEČOVNIK - CELJE
proizvaja apno v kosih, apno v prahu in gramoz vseh granulacij. Strankam se toplo priporoča.
Gjuro se je bled oprl s hrl^tom ob steno. Njene oči, ta temni prepad, so bile prikovane ba njegove oči. Skušal je- dojeti besede, ki jih je Mirjana kakor iz uma metala v zrak, hotel jih je primerjati s tistim, kar je čutil Ja trenutek, obraz se mu je bridko nakremžil, 'srce pa se mu je stisnilo, stisnilo, kakor da ho zdaj zdaj počilo.
Tedaj se je ona skrušila. Glava ji jeomah-»bila na prsi, bruhnila je v nezadržen j "-k. Ramena so se ji strahovito tresla. Zaim jo je Prijel za roko. Glava ji je omahnila na desno ramo, vrgla jo je nazaj in zaihtela.
»Tako ne moremo dalje,« je zmedeno rekel
2aim.	•	,
»Kako težko je to verjeti!« je hlipala. -To bo more biti res. Ne, ne, ne.«
Gjuro je obrnil glavo \ drugo stran, Zaim Pa je stal potrt in je držal Mirjano za roko.
»Saj razumem tvoja čustva, ampak zadeva is tako resna, da tole, kar počneš, ne koristi ne nam ne tebi.«
Kmalu nato se je pomirila, vzravnala glavo in šla z rokavom čez izmaličeno obličje Solze so ji ostale na trepalnicah.
»To so vdejstva,« je rekel Zaim. »Bomo videli, kako se bo ta reč nadalje razvijala. Rahko razumem, da ti je hudo, a skušaj tudi ti razumeti, za kakšno hudodelstvo gre. Čustva sčasoma minejo, izdajstvo pa ostane.«
Gledal je čez njeno glavo v vrata, nh ! terih je počivala senča oblaka. Gjuro je občudoval Zaima, po nepotrebnem se je bal — Zaim se je približal Mir ani- preudarno in človeško.
Mirjana je skrušeno vstal:-
»Morda je tako, ampak jaz tega ne morem verjeti. Te moči nimam. Vsaj za zdaj ne. Morda bom sčasoma .. .*« — čeljust ji je zadr-getala.
Zaim je prikimal.
»Se bomo še pogovorili. Poizkušaj hlad-beje premisliti vse to. Saj je vedno tako. Kadar gledaš z osebnega stališča, se #11 zazdi vsa reč drugačna.«
Ko so ostali sami, je Milan zmajal z glavo.
»Drugače bi jo bili morali prijeti. Poznam J° iz Romirja. Buržujsko je vzgojena. Ne vzbuja dosti zaupanja.« -
Zaim je dobil:
»Ne verjamem v njeno sokrivdo. Ona je bila igračka. Sredstvo v Ivanovih rokah. Ne
verjamem, da bi bila tega zmožna. Kaj praviš, Gjuro?«
Gjuro se je zdrznil. Odločiti se je treba, kaj bodo z njo. Tovariša pričakujeta njegovo besedo.
»Moja zasebna sodba ni važna,« je rekel odločno, »čeprav govori za njeno nedolžnost, važno pa je. ua P.ev uokazov ne moremo ničesar. Naj gre za karkoli, nikakor ne smemp kršiti načel, na katerih gradimo svoj pogled na ljudi. Dokler ne dokažemo nasprotnega, bo ostala v štabu. Nihče nima pravice, da bi jo poniževal. Niti za trenutek ne smemo pozabiti,« — pri tem je čudno pogledal Milana — »da se tudi tu borimo za ljudi, ne pa proti njim.«
Zaim mu je takoj pritrdil. Milan ni črhnil. Vzel je svoj pas, vrgel torbo čez ramo in se hladno poslovil:
»Grem v prvo četo preverit varnostne ukrepe. Morda prinesem nocojšnjo noč še kakšno presenečenje. Vrnil se bom jutri dopoldne.«
Kmalu nato je odšel tudi Zai.
»V Borovnice grem,« je rekel, »ne verja-m a da -ic-mo lahKo se ka' odkrili.«
»Kdaj se boš vrnil?« je vprašal Gjuro.
»Jutri zjutraj. Ce se bo nocoj kaj zgodilo, ti bom takoj sporočil.«
Nocojšnjo noč... Gjuro je stopil ven. Sedel je na kamen pred hišo in kadil.
Nocojšnjo noč. Kako blizu je to, a hkrati, kako daleč. Odsotno je gledal v temne gozdove in drevje, v nebo’ nališpano z oblaki. Večerna svetloba se je spreminjala. Vas je tonila v modrikastem Somraku. Veter je začel požvižgavati čez gola gorska sedla. Oblaki so rdeli, plavali so kakor široke ladje z zažganimi, razpetimi jadri.
Nocoj. Na vrtu za hišo pojo kurirji. Trdo odmevajo njih glasovi. Noč, ki prihaja, navdaja Gjura Z nemirom in s pritajenim tra-hom. Kdo bo šel po pošiljko? Ivan je že v naših rokah — ali bo šel kdo drug ponjo?
Se eno noč brez sna. Prečudno je to — tako si je želel, da bi čimprej prišla -.ocojš-nja noč, a zdaj, kakor bi se bal njene skrivnosti in negotovosti. Misli so mu poletele v Romlrje — tam je štab nemške službe, tam je Hans Fimag. Vstal je in pogazil cigaretni ogorek. Zakaj mora ta trenutek misliti nanj?
Kurirji so nehali peti. V tišini je glasno pošumeval veter. Gjuro je prižgal novo i-
reto. Čutil je, da ima napete živce. Tišina „ : je plašila, zazdelo se mu je, da temne planine rastejo in plovejo z oblaki.
Njegov pes je pritekel na cesto, vzdignil rep in začel lajati na oblak. Z dvignjeno glavo je lajal vedno huje in se umikal-korak za korakom pred temno senco oblaka.
Gjuro se je od srca zasmejal. Vse skupaj se mu je zazdelo tako preprosto — tudi tale noč, v kateri preži sovražnik, in tale nedolžna pesem kurirjev in tale prečudni lajež brez vzroka, .tale stvarnost življenja In vojne., A morda nima vsaka reč svojega vzroka, aj kako bi pa živeli, če bi morala imeti vsaka reč svoj vzrok?
Segel je po kamnu In pomeril v psa. Koder je zacvilil, podvil rep in s sklonjeno glavo kakor krivec stekel po cesti.
Prišel je poveljnik Stevan. Iz njegovega širokega, vlažnega obličja je kar puhtelo.
»E, brate, kaj pa pomerjaš pesjad po cesti?«
Gjuro se je zasmejal.
»Zakaj bi ščene lajalo pred štabom?«
Stevan je malo okleval, nato pa rekel:
»Zdaj lahko napadejo. Pri meni je vse nared.«
Gjuro je nabral čelo — kakor da bi bil na to pozabil!
»Praviš, da se bo zdaj zdaj začelo?«
»Saj je tudi že čas. Kdo bo prenaša: zatišje? To je kakor bi ležal v bolnišnici.«
»Tebi je lahko,« je odvrnil Gjuro.
»I, kaj pa je tebi hudega! Pesjad preganjaš po vasi.«
»Ne mislim tega, tvoja naloga je drugačna, bolj preprosta. A kaj bom jaz, če ostane kak vohun v odredu in bodo Nemci pritisnili' od vseh strani?«
Bolj ko se je Gjuro razvnemal, bolj je bil Stevan miren.
»Saj ste ga vendar prijeli. Več jih gotovo ni, vsaj ne v mojem bat .Ijonu. Mirno £ lahko povrneš v štab odreda, tu bo vse v redu. A zdaj bi lahko šla večerjat. Peklensko sem lačen. Ves dan tekam po hribovju.«
Oblaki so se bolj in bolj kopičili na nebu, obetali so mračno, viharno noč. Veter je vlekel vedno močneje. Trepetljivo obzorje je potemnelo. Ozračje je dišalo po vlagi. S temnih planinskih goljav se je .spuščala črna, prečudna noč, noč neznane, divje lepote, polna zakletega nemira, pričakovanja in slu-
tenj. Nebo je padlo na zemljo in ustavilo Čas, vse je okamenelo v pričakovanju, in v tej moči prirode je Gjuro nekako slutil, da se to noč ne bo nič zgodilo.
V sobi, kjer so »večerjali, se je kadilo iz vojaških skodel. Gjuro je sedel ob Smaju. Skušal se je pošaliti z -njim.
»Imaš kaj dobrega za golt?«
Smajo ga je pogledal previdno po strani, usta je imel zabasana z nekakšno žilnato gmoto, da je imel obraz ves izmaličen od napora.
»Ne sprašuj!« je rekel in premagoval zalogaj. »Ko bi imel konjske zobe, bi še lahko upal, da bom prebil vojno.«
Poveljnik se je sklonil nad skodelo in poželjivo basal v usta tolikšne kose, da je zdaj pa zdaj kazalo; zadavil se bo. Ampak neverjetno spretno je Istezal vrat in tako potiskal skoz grlo vse, česar zobje niso mogli zmleti.
»Le počasi, tovariš komandant!« mu je prav resno rekel Smajo. »Čreva si boš zatrpal pa te bo razneslo kakor balon.«
»Ti se pa kar zase meni!« je odgovoril Stevan, ne da bi dvignil glavo.
Smajo je mežiknil Gjuru:
»Ta se ničesar ne ustraši. Vse pogoltne. Nekoč je pogoltnil kost, večjo kakor prst, in nič mu.ni bilo. Crevd ima trpežnejša od podplatov.«
Gjuro je povohal prvi zalogaj. Dišal je čudno kiselkasto. Nato je razočarano pogledal Srna j a.
»Ne omahuj, tovariš,« je mirno rekel Smajo. »Najbolje bo, če zamižiš. Vonj ni poglaviten.«
Tisti trenutek je Smajo kolcnil in zakrožil z očmi. Trebuh se mu je vzdigoval. Prebledel je in z roko zakril usta.
»Da bi jo hudič! Kopito sem pogoltnil.«
Menda je mislil na kuharico, ki so jo v štabu po krivici opravljali, da se ne meni dosti za higieno. Gjuro je zamižal in potisnil prvi kos skoz grlo. Takoj nato je zgrabil bokal z vodo in začel hlastno piti. .Suhljati kurir, ki mu je sedel nasproti, mu je eliko-dušno ponudil soli, ki jo je nosil v žepu.
»Tale naša nikoli ne posoli*« je rekel pu-učljivo.
»Saj ne gre za to,« je odmahnil Gjuro.
»A — a —,« se je zaskrbljeno začudil kurir.
Starejši borec je glasno, pljunil in odrinil
skodelo. Nato je vstal In stekel k vratom, držeč se z roko za trebuh.
Smajo je onemel. Da bi se ognil nepotrebnim nadlogam, je skrbno brskal po skodeli' in se obotavljal ziniti.
»Tole menda ni posebno sveže,« je pripomnil Gjuro.
Smajo ga je očitajoče pogledal.
»Norčuješ se iz mene. Ko bi bila vsaj kakšna omaka zraven.«
Poveljnikova vztrajnost je bila vsem všeč. Oprt na mizo, odsoten za vse naokoli je ugo-nabljal kose kljusetine, ne da bi jih vohal. Žvečil je z užitkom, kakor da že strašno dolgo ne bi jedel. Pred njim je postopoma rasla piramida kosti.
Zdajci je Smajo izjavil:
»V vojni 'je predvsem treba visoke morale.«
Gjuro ga je to pot preslišal. Vznemirjen je bil. Mirjana ga je nekaj časa gledala, ne da bi trenila. Zelo se je spremenila. Oči so 3t potemnele' in postale nekako plahe, lica so ji upadla. Ko je vstala izza mize, se je njena vitka postava pri hoji sklanjala. Gjura je prevzelo sočutje, odpel je gornji gumb in nagnil bokal z. vodo..
Rahlo zmeden je odšel za njo. Mirjana je stala pred hišo. Jokala je tiho, skoraj brez glasu. Veter ji je spihal lase na obraz. Vlažen sijaj pobledelega obličja se je svetlikal v temi kakor poledenelo steklo. Ko je Gjuro pristopil k nji, se je plaho zdrznila.
»Oh, zakaj?« je zašepetala. V hladu jo je oblivala kurja polt, sključMa se je. Prej ni bila takšna. Nemo gleda predse, sključena in negibna.
Mogoče ga je imelo, da bi ji nekaj rekel, saj zato je tudi prišel, toda nič ni bilo iz vsega tega, brž se je zapel, pogled mu je potemnel in že je pozabil, kaj ji je hotel reči. Tako sta stala molče drug ob dirugem. On zamišljen in živčen, ona odsotna in negibna. Nič jih ni ločevalo, a vendar je bilo, kakor da je med njima neskončno nepremostljivo brezno.
V tem je pokukal mesec skoz oblake. V polobsijani noči je tožno zavijal veter. Južna polovica neba je bila črna kakor saje. Zabliskalo se je. Blisk je zasijal v prostranstvu tn izginil v nepreglednem vesolju. Psi so la-jalili na ves glas. Stražar pred štabom je za-kašljal.
DOGODKI V SVETU«
ODTEDNA DO TEDNA
Predsednik indijske vlade Nehru je izjavil, da mora Indija graditev socializma prilagoditi indijskim pogojem. Osmešil je dvolično stališče indijske KP do kongresa ZKJ, ko je najprej kongres pozdravila, pozneje pa sporočila, da se ne strinja z načrtom programa. Ko je omenil napad na Jugoslavijo je Nehru dejal, da je njen pre-»topek le v tem, da hoče iti po svoji neodvisni poti.
Podpredsednik ameriške vlade Nixon je obiskal razne države južne Amerike. Ljudje so ga zelo sovražno sprejemali. V Argentini so ga obmetavali s kamenjem in gnilimi pomarančami. V Limi, glavnem mestu Perua, so ga prav tako napadli. Najhujše protiameriške demonstracije pa so bile v Venezueli. Ameriška vlada je celo pripravila 1000 padalcev, da bi v primeru potrebe nastopili proti demonstrantom. Namen Nixonovega potovanja je bil, vzpostaviti tesnejše gospodarske stike z deželami južne Amerike. Demonstracije pa so bile izbruh nezadovoljstva prebivalstva teh držav proti gospodarskemu izkoriščanju.
Ciprski nadškof Makarios je izjavil, da bi bilo prebivalstvo otoka pripravljeno sprejeti samoupravo v okviru britanske skupnosti narodov. Objavil je tudi, da bo v kratkem obiskal Sovjetsko zvezo.
Jacgues Sustelle, bivši generalni guverner Alžirije in eden najbližjih sodelavcev generala de Gaulle, je pobegnil iz hišnega zapora ter se odpeljal v Alžir, kjer so ga francoski kolonisti sprejeli s velikimi manifestacijami.
Avstrijski koncler Raab se je odpeljal na 16-dnevni obisk v ZDA.
Tržaške oblasti so prepovedale predvolilno zborovanje KPI v Trstu zaradi tega, ker je bil napovedan tudi govor v slovenščini. Številne tržaške organizacije so ostro protestirale proti temu sklepu.
Na Portugalskem so pristaši opozicijskega kandidata za bodočega predsednika demonstrirali proti sedanji vladi.
Sovjetski zunanji minister Gromiko je Izjavil, da Sovjetska vlada vztraja na tem, da pride do sestanka na najvišji ravni. Za nedavni sestanek Atlantskega pakta v Kopen-hagenu je dejal, da pomeni korak nazaj v pripravah za konferenco med Vzhodom in Zahodom.
V	Stuttgartu se je začel kongres Socialno demokratske stranke Zahodne Nemčije. Na dnevnem redu je referat voditelja stranke Olenhauera in razprava o novem programu stranke. Za kongres in njegove sklepe vlada v Zahodni Nemčiji in drugod veliko zanimanje.
Sindikalne organizacije v Franciji so izdale proglas, v katerem zatrjujejo, da bodo podpirale redno vlado, ki bi delovala na podlagi ustavnih zakonov in republikanskih načel. Obljubljajo, da se bodo borile proti poskusom, da bi v Franciji uvedli diktaturo.
Londonski časopis Sunday Times je sporočil, da so ZDA pripravljene priznati Ljudsko republiko Kitajsko, samo čakajo na ugodno priložnost. ZDA naj bi še naprej podpirale tudi Cankajška in zato menijo, da bi v OZN bila dva kitajska predstavnika.
Francoski general de Ganile je na tiskovni konferenci izjavil, da je treba izhod iz sedanjega stanja v deželi iskati izven p?--lamenta.
Nekateri člani ameriške vlade so zahtevali od predsednika, naj bi do junija meseca podal načrt o ustavitvi atomskih poskusov.
Dogodki v Franciji so močno vplivali na zaključek predvolilne kampanje v Italiji. Vsaka stranka je po svoje skušala izkoristiti te dogodke, da bi privabila volivce na svojo stran.
Konferenco mešane jugoslovansko-sovjet-ske gospodarske komisije, ki so jo sklicali, da bi razpravljali o tekočih problemih trgovinskih odnosov, so odložili.
Ameriški zunanji minister Dulles je z-javil, da je libanonska vlada, zaradi neredov, ki tam vladajo, prosila ameriško vlado, da bi poslala tja svojo vojsko. To pa v primeru, če ne bo sama mogla zaščititi ameriških državljanov v deželi. Libanonska vlada je po izjavi Dullesa obtožila Združeno arabsko republiko ' pred Varnostnim svetom zaradi mešanja v njene notranje zadeve.
V	Sovjetski zvezi so spustili v vesolje tretji umetni sopotnik. Visok je skoraj 4 metre in tehta 1327 kg. Dosegel je višino 1800 km in obleti zemljo vsake 103 minute. Njegove signale so ujeli v mnogih delih sveta.
Državni sekretariat za zunanje zadeve je objavil, da je obisk predsednika prezidija Sovjetske zveze Vorošilova odgoden.
V	Libanonu je prišlo do hudih protivladnih demonstracij, ki jih je organizirala opozicijska Ljudska fronta.-Demonstranti o zažgali del palače predsednika republike. petih dneh je bilo v neredih 70 mrtvih in okrog 500 ranjenih. Vlada je obdolžila Združeno arabsko republiko, češ da iz Sirije pošilja pomoč upornikom. Naser je to odločno zanikal.
Po uradnih podatkih so se volitve v G.čtji takole iztekle: radikalna unija je dobila 41,2% glasov in 173 poslanskih mest v par'a-mentu, Združena demokratska levica 24,3% glasov in 78 mest, Liberalna stranka 20,7% glasov in 36 mest, zveza malih strank 10,6/o glasov in 9 mest ter populisti 2,9% glasov in 4 poslanska mesta. Najbolj značilen za te volitve je velik uspeh levice. Novo grško vlado je sestavil vodja radikalov Karamanlis.
Italijanski predsednik vlade je bil na ■tridnevnem obisku v Veliki Britaniji.
Predsednik Združene arabske republike se J* vrnil z večdnevnega državnega obiska v Sovjetski zvezi.
V osrčju Afrike že nad štirideset let neutrudno dela znani zdravnik dr. Albert Schweitzer. V najtežjih razmerah, brez večjih sredstev njegova bolnišnica sredi pragozda vsak dan sprejema črne bolnike iz vseh krajev Afrike "'na brezplačno zdravljenje. Z dosedanjim požrtvovalnim delom si je dr. Schweltzer zaslužil hvaležnost afriških domačinov, občudovanje vsega sveta in visoka priznanja, med drugim tudi Nobelovo nagrado.
Veliki človekoljub pa se ni v svoji ljubezni do soljudi omejil samo na del afriške celine, ampak je našel tudi čas in razumevanje, da povzdigne svoj glas proti nev arnim atomskim poskusom, proti grožnji nuklearnega spopada, za mir in ohranitev človeškega rodu. Lani je njegov protest prenašalo nad 50 svetovnih radijskih postaj. Letos pa je spet naslovil na svetovno javnost nov proglas, v katerem se zavzema za prenehanje atomskih poskusnih eksplozij, za prepoved atomskega orožja in za razgovore med najvišjimi državniki.
Iz tega slovitega razglasa posnemamo nekaj najbolj značilnih odlomkov.
Ena izmed redkih ladij, ki prihajajo v dr. Schvveitzerjevo bolnišnico gobavcev. Zdravnik, ki je ostarel v človekoljubnem delu med afriškimi črnel, jo željno pričakuje.
PROTI ATOMSKI VOJNI
Dr. Schweitzer pripoveduje o zgodovinskem razvoju atomskega orožja, nato pa navaja nevarnosti, ki bi jih lahko povzročil nov svetovni. spopad, v katerem bi neogibno prišlo tudi do uporabe nuklearnega orožja.
»O dejstvu velike vodikove bombe,« pravi znani človekoljubni zdravnik,« je treba povedati, da premer ognjenega kroga, ki se ustvari ob eksploziji, lahko zneša več kilometrov. Cenijo, da bi temperatura znašala 100 milijonov stopinj. Pri tem lahko ocenimo, koliko bi bilo ljudi uničenih v najkrajšem času zaradi pritiska eksplozije, letečih drobcev od ruševin, zaradi toplotnega in svetlobnega bleska in zaradi radioaktivnega žarčenja. Smrtonosno radioaktivno okuženje, ki bi ga povzročila eksplozija, bi se razširilo na področje razsežno kakih 45.000 kvadratnih kilometrov.
Pravijo, da je neki ameriški general Izjavil pred parlamentarnim odborom: »Ce bi v razmakih po 10 minut vrgli na ZDA 110 vodikovih bomb, bi s tem uničili ali hudo ranili 70 milijonov ljudi. Razen tega bi postalo na tisoče kvadratnih kilometrov zemlje neuporabno za celo pokolenje.« Potemtakem bi dežele kot Anglija, Zahodna Nemčija ali Francija, uničili že s 15 do 20 vodikovimi bombami najnovejše proizvodnje.
Glede zaščitnih ukrepov v prihodnji atomski vojni pravijo, da je po nekem manevru atomskega napada, v katerem so preizkusili tudi zaščitna sredstva, ameriški predsednik Eisenhower dejal: »Tu pomaga samo še molitev!«
Potem ko dr. Schweitzer navaja cenitev, da imajo danes velike sile že blizu 50.000 atomskih in vodikovih bomb na zalogi, nadaljuje:
»V atomski vojni ne bi bilo zmagovalcev marveč samo premaganci. Obe strani bi enako trpeli zaradi bomb in atomskih izstrelkov nasprotnika. Nastalo bi dolgotrajno uničevanje, ki ga ne bi moglo ustaviti niti premirje niti sklenitev mtru.
Ko gre za atomsko orožje, noben narod ne more reči nasprotniku: »Zdaj naj odloči orožje!«, ampak samo: »Skupaj smo sklenili, da napravimo samomor, tako da bomo drug drugega uničili!«
Po pravici je dejal neki britanski poslanec, da tisti, ki uporablja atomsko orožje, doživlja usodo čebele: kadar piči, mora tudi sama nujno umreti.«
»CISTA BOMBA JE SAMO ZA V IZLOŽBO!..«	/
Ko govori o neogibnosti prenehanja z nadaljnjimi poskusnimi eksplozijami, navaja dr. Schweitzer tudi sklep sovjetske vlade, da enostransko prekine poskuse. »Kaj je zdaj z zahtevo, da tudi drugi prenehajo s poskusnimi eksplozijami?« se sprašuje znani Nobelov nagrajenec. »Vse atomrke sile bi se morale zlahka strinjati z njo. Nihče
nč bi zaradi tega utrpel škode. Izguba, ker ne morejo dalje preizkušati atomskega orožja, bi bila enaka za vse. In vendar je Ameriki in Angliji težko sprejeti ta predlog,« ugotavlja dr. Schvveitzer in nato govori o nasprotni propagandi, ki skuša prepričati svet o neškodljivosti in o potrebi nadaljnjih atomskih eksplozij.
Iz vsebine izjave, ki jo je dal Pododbor ameriške komisije za atomsko energijo, so navedeni naslednji stavki: »Priporoča sg, da bi omejili nuklearne poskuse na minimum in da bi jih opravljali samo za znanstvene in vojaške namene. Sedanje in zaradi postopnega porasta okrepljeno učinkovanje radioaktivnosti zraka na dednost ohranjujemo znotraj dovoljenih mej ... Nadaljevanje poskusov je nujno in opravičeno v interesu narodne varnosti ...«
Z nejasnim stavkom, »da ohranjujemo okrepljeno učinkovanje radioaktivnosti zraka na dednost znotraj dovoljenih mej«, mislijo, da porajanje pošasti, ki jo lahko pričakujemo zaradi poškodovanja cg-lic oplojevalnih organov spričo izžarevanja, ni tako nevarna, da bi zato morali terjati prenehanje poskusov,« pravi dr. Schweitzer in navaja dalje izjavo profesorja dr. Libbyja, ameriškega fizika in člana.
Komisije za atomsko energijo: »Ri-ziko radioaktivnega okuženja se mora postaviti nasproti riziku svobodnega sveta, če preneha s poskusnimi eksplozijami, preden bi dosegli trden mednarodni sporazum o razorožitvi. Poskusi so potrebni, če ZDA nočejo zaostati v razvoju nuklearnega orožja.«
»V nadaljevanju te propagande,« nadaljuje dr. Albert Schvveitzer »je avgusta 1. 1957 neka zelo visoka ameriška »atomska« osebnost imela dovolj poguma, da je trdila, l;:.ko pomenijo večjo nevarnost številčnice z radijevo osvetlitvijo na urah, kot pa vsa nevarnost izžarevanja zaradi doslej izvršenih poskusnih eksplozij!
Ta propaganda veliko zaupa v to, da lahko svetu objavi »veselo novico«, da je znanosti uspelo izdelati prototip vodikove bombe, ki bi ob eksploziji proizvajala dosti rpanj nevarnih radioaktivnih drobcev kot navadna vodikova bomba. To novo vodikovo bombo so imenovali »čisto«. Dosedanh oa ie morala privoliti, da jo odslej imenujejo »umazana«.
Cista vodikova bomba nima preobleke iz urana 238, ki pri velikanski temperaturi eksplozije daje material za množico radioaktivnih elementov.	x-
Zato je manj škodljiva kot navadna. Toda, zato ima tudi manjšo rušilno moč kot običajna bomba.
Seveda, niti Sovjetska zveza niti ZDA ne nameravajo proizvajati takšne bombe z zmanjšanim dejstvom, da bi jo uporabili v morebitni vojni. Se nedavno je ameriško obrambno ministrstvo izjavilo, da je radioaktivna okužba postala novo napadalno orožje.
Cista atomska bomba ni določena za uporabo, ampak je samo za v izložbo. Njen namen je, da pomaga prepričati ljudi, kako bodo odslej povzročale poskusne eksplozije čedalje manj izžarevanj in da
zato ni mogoče ugovarjati proti nadaljevanju s poskusi.«
»KDO LAHKO TO DOVOLI?«
»So takšni torej, ki menijo, da je nevarnost poskusnih eksplozij neznatna,« pravi dalje dr. Albert Schvveitzer. — »Ti se v glavnem ukvarjajo z izžarevanjem v ozračju, ki je že ugotovljeno; zato se trudijo, kako bi dokazali, da verjetno še ni dosežena meja nevarnosti zaradi žarčenja iz zraka.
Toda ni se mogoče opreti na rezultate, do katerih so ti ljudje prišli z umetnim preračunavanjem. V zadnjih letih so uvideli, da je nujno stalno zmanjševati mejo izžarevanja. Leta 1934 je ta znašala 100 enot na leto. Zdaj uradno menijo, da je dovoljeno samo 5, v nekaterih deželah pa še manj.
Dr. Lauriston Taylor, ameriški znanstvenik, ki velja kot avtoriteta v zaščiti od izžarevanja, meni kot mnogi drugi, da je zelo negotovo, če sploh obstaja neškodljiva doza izžarevanja. Lahko govorimo — pravi dr. Taylor — samo o dozi žarčenjh, ki smo jo sami razglasili za dovoljeno.
Stalno nam govorijo o »dovoljenem maksimumu izžarevanja«. Kdo je to dovolil? Kdo je pooblaščen, da to dovoli?
Glede naše ogroženosti od izžarevanja ne smemo upoštevati samo tistih žarčenj, ki prihajajo od zunaj. Treba je vzeti v obzir tudi učinek tistih, ki izhajajo iz radioaktivnih drobcev znotraj našega organizma.
KAKO NASTAJA IZŽAREVANJE V NASI NOTRANJOSTI?
Radioaktivni drobci, ki se zberejo v ozračju zaradi poskusnih eksplozij, ne ostajajo tam, ampak padajo na zemljo kot radioaktivni prah, radioaktivni dež, radioaktivni sneg. Preko listja in korenin prihajajo v rastline in se tam kopičijo. Po rastlinah pa prihajajo v nas, bodisi da pijemo mleko krav ali jemo meso živali, ki so se hranile s takšnimi rastlinami. Radioaktivni dež pa lahko povzroči, da pijemo radioaktivno vodo.
Največja radioaktivna okužba je ugotovljena na prostoru med 10 in 60 stopinjami severne širine, to je tam, kjer opravljajo pretežni del ameriških in sovjetskih poskusnih eksplozij.
Radioaktivni drobci, ki jih sčasoma naše telo sprejema, se ne razporejajo enakomerno po celicah, pač pa se zbirajo in kopičijo na določenih mestih. Iz teh žarišč nastaja notranje žarčenje, ki zlasti poškoduje občutljive organe. Kar manjka temu izžarevanju zaradi jakosti, nadomešča z dolgotrajnost-
jo. Takšno izžarevanje traja leta in pni n d'n. Od radioak ivnih elementov, ki jih sprejemamo vase, je najbolj razširjen in tudi najbolj nevaren stroncij 90. Ta se zbira V kostnem mozgu. Posledica’ tega so krvna obolenja, ki se zvečine končujejo s smrtjo. Z izžarevanjem se najbolj poškodujejo celice oplojevalnih organov. Četudi bi bilo žarčenje povsem slabotno, ima lahko usodne posledice.
Strahota teh notranjih kakor tudi zunanjih izžarevanj je v tem, da lahko minevajo Jeta, preden se pokažejo posledice! Škodljivo dejstvo na potomstvo pa se kaže šele dosti pozneje, komaj v prvem ali drugem rodu, v glavnem pa pri poznejših. V teh pokolenjih se bodo rodili spački v vse večjem številu in to bo trajalo stoletja.«
Na to, v resnici strahotno dejstvo pripominja znani zdravnik: »Ne 'moremo prevzeti nase odgovornost, da bo nekoč prišlo na svet na tisoče otrok z najhujšimi telesnimi in duševnimi motnjami, samo zato, ker nismo nevarnosti posvetili dovolj pozornosti. Samo tisti, ki niso nikoli prisostvovali porajanju takšnega spačka, ki niso nikdar slišali njegovega stokanja, nikoli niso bili. priče materine groze, samo ti si upajo trditi, da je podaljševanje poskusnih eksplozij riziko, ki ga je treba v določenih razmerah sprejeti. Znani francoski biolog in raziskovalec dednosti Jean Rostand pa upravičeno imenuje nadaljevanje poskusov »zločin do prihodnosti«.
RESNICA BO ZMAGALA /
Odločilno besedo glede nevarnosti, ki jo povzročajo poskusne eksplozije, ne morejo izreči fiziki, ki menijo, da je dovolj, če proučujejo samo nevarnost izžarevanja iz ozračja. Ta odločitev pripada tistim biologom in zdravnikom, ki se ukvarjajo z notranjimi in zunanjimi žarčenji, kakor tudi tistim fizikom, ki se bodo strinjali s tem, kar bodo ugotovili biologi in zdravniki.
Smrtni udarec propagandi umiranja je zadala izjava 9235 znanstvenikov, pripadnikov vseh narodnosti, ki jo je ameriški učenjak dr. Linus Pauling izročil generalnemu sekretarju ZN 13. januarja 1958. V njej svetovni znanstveniki ugotavljajo, da čedalje /ečje izžarevanje, ki ga povzročajo nuklearni poskusi, pomeni veliko nevarnost za vse kraje sveta, zlasti pa zato, ker bo povzročilo porajanje vedno več spačkov in pohabljenčkov v prihodnjih rodovih. Zato vsi ti učenjaki zahtevajo, naj bi mednarodni sporazum napravil konec tem poskusom.
.......................................................»»»»»»»»»»»MMM.
Zadnje dni je ves svet postal pozoren na dramatične dogodke, ki so se z bliskovito naglico začeli razvijati v Franciji. Ko je po tritedenski vladni krizi novi predsednik vlade Pierre Fflimlin sestavljal svojo vlado, so se začele v Alžlru demonstracije, vojaški padalci pa so pod vodstvom generala Mgssu-ja izvršili pravi državni udar. Ustanovili so poseben odbor »narodne rešitve«. Odpovedali so pokorščino pariški vladi in predsedniku republike in zahtevali, naj se postavi nova vlada iz pripadnikov najbolj desničarskih sil pod vodstvom bivšega generala de Gaulla. Predsednik 'republike je pozval vojsko v Alžiriji, naj se podredi zapovedim iz Pariza in naj opusti prevratniško sodelovanje pri državnem udaru. Toda uporniki so ostali pri svojem in- stanje se je vedno bolj zapletalo. Odkrili so, da gre za široko zaroto, ki je imela namen vzpostaviti vojaško-fašistično diktaturo. Vanjo so bili zapleteni tudi nekateri dosedanji ministri, med njimi tudi vojni minister. Da bi onemogočili Pflimlinovo vlado, so nekateri desničarski ministri izstopili iz nje. Toda s podporo vseh drugih strank, razen desnice, je vlada vzdržala pritisk, zlasti ko so vanjo vstopili tudi socialisti: Medtem pa se je v Alžiriji celo glavni poveljnik pridružil upornikom, ki niso prenehali z zahtevo, naj prevzame vso oblast v Franciji de Gaulle. Stari general se je v začetku zavil v molk. Ko pa je bilo očitno, da se Pflimli-nova vlada ne bo vdala, je prišel v Pariz in izjavil, da je pripravljen prevzeti oblast. S tem se je stanje še bolj zaostrilo. Delavski sindikati so izjavili, da bodo s stavkami preprečili vojaško diktaturo. Da bi onemogočila nadaljnje akcije zarotnikov, je vlada zaprla nekatere osebnosti, v deželi pa je proglasila obsedno stanje.
VZROKI IN OZADJE
Kako je prišlo do teh dogodkov in kdo jih je povzročil, se sprašujejo marsikje. Odgovora na to vprašanje ni težko najti. Francijo je pripeljala do praga državljanske vojne in do nevarnosti fašistične diktature kolonialistična vojna v Alžiriji, ki se vleče že četrto leto in nič ne kaže, da bi mogla privesti do kakršnegakoli uspeha. Alžirska
vojna je terjala od Francije velikanske gmotne žrtve, v mednarodnenj življenju pa jo je spravila skoraj ob ves ugled. Politično razedinjenost v deželi so izkoriščali najbolj zagrizeni kolonialistični krogi, ki skušajo po vsej sili obdržati svojo oblast v severni Afriki in z vojaškimi pohodi proti osvobodilnim gibanjem v kolonijah ohraniti stari, preživeli kolonialistični sistem. Kakor da jih niso izučile bridke izkušnje vojne na Indo-kitajskem. Ker nobena stranka ni imela v parlamentu odločilne moči, je bil vshk poskus, končati prelivanje krvi v Alžiriji, obsojen na neuspeh zaradi vpliva, ki so ga imeli kolonialisti nad vladami. Zato se je tudi dogajalo, da je vsaka vlada, pa naj je bila sestavljena iz katerihkoli strank desnice in centra, zagovarjala nadaljevanje alžirske vojne. Na alžirskem vprašanju je padla že prenekatera vlada in prav tako zadnja, Felšxa Gaillarda.
Desničarski krogi so menili, da je zdaj prišel ugoden trenutek, da se polastijo popolne oblasti v Franciji, zato so skovali zaroto in izvršili državni udar. '
Do tega, kar se je te dni zgodilo v Franciji in v Alžiriji, nikakor ni prišlo tako nepričakovano, kot bi si kdo mislil. V Franciji in drugod so mnogi že dalj časa opozarjali na to, da se reakcija pripravlja na prevzem oblasti in kazali na vse večji vpliv, 1 ' ga imajo vojaški krogi na vladno politiko. Zanimivo je pogledati, kaj je že pred več meseci, takrat ko so francoska letala bombardirala tunizijsko vas Sakict Sidi Jusef, napisal ugledni angleški časopis »Economist«. Ko je omenjal nezadovoljstvo vojaških krogov zaradi premalo odločne vladne politike v Alžiriji, je »Economist« pripomnil, da sicer ni misliti na to, da bi utegnilo priti do gene-
ralskega ali celo polkovniškega državnega udara. Toda, nadaljuje časopis, do česa vsega lahko pride, če kakšna stvar v Alžiriji podžge razjarjenost vojaških krogov. Zmešnjava kaj hitro lahko doseže tudi Francijo samo. V Franciji je 70.000 bivših padalcev, od katerih so se že mnogi uvrstili v skrajno desničarske organizacije. Bojazen pred dejstvom, da bi se vojska utegnila postaviti za sodnika v primeru krize, je eden izmed mnogih razlogov, ki onemogočajo napore, da bi našli izhod iz zagate, kamor je Francijo pripeljala alžirska vojna. Tako je pisal angleški »Economist« že pred tremi -neseci. Približno ob istem času, je drugi angleški časopis »Observer«.sporočil, da se opazovalci v Parizu sprašujejo, ali se ne utegne zgoditi, da kakšno vladno krizo izkoristijo drzni in-oblastni vojaški elementi. »Observer« pravi dalje, da se visoki francoski državni funkcionarji in politiki bojijo reakcije vojske v primeru, če bi se spustili v razgovore z alžirskimi uporniki.
Torej so zadnji dogodki samo potrdili tisto, kar je bilo očitno že dosti prej, a to je, da vojaško-kolonialistični elementi vse bolj dvigajo glavo. Njihov smoter je jasen. Preko de Gaulla se hočejo dokopati do neomejene oblasti v Franciji. To bi pa dejansko pomenilo ukinitev vseh demokratičnih svoboščin, ki jih daje republikanska ustava.
Čeprav je stanje še nejasno, vehdar pa je bilo že takoj po de Gaullovem nastopu očitno, da francosko ljudstvo, čeprav je politično razedinjeno, odklanja vojaško diktaturo. Ze od vsega začetka je pokazalo pripravljenost, da brani republiko. Vse politične stranke, razen skrajne desnice, so podprle v parlamentu Pflimlinovo vlado v njenih naporih, da vzpostavi v deželi red in zagotovi ustav-
Razporeditev francoske suhozemske vojske.
ne pravice. V tej borbi proti fašističnemu poskusu, da se spremeni parlamentarni režim v diktaturo, so se zlasti izkazali delavski sindikati, ki so najbolj odločno nastopili proti de Gaullu in zahtevali ustanovitev posebnega odbora republikanske obrambe, ki naj bi združil vse demokratične sile Francije.
Ni prvič v zgodovini francoskega ljudstva, da skušajo reakcionarne sile pogaziti demokratične pridobitve in vsiliti ljudstvu nazadnjaški sistem diktature. Prav zato je pričakovati, da bo tudi to pot ljudstvo zmagalo in preprečilo katastrofo Francije. Seveda pa ho treba v prvi vrsti napraviti koneč dosedanji politiki nasproti Alžiriji, ki je tudi pripeljal1* do današnjega stanja v deželi.