182
Slovanska misel o avstrijanski politiki.
Da je politika od največe, rekel bi, odločne važnosti za obstanek in blagostanje narodov, ne bode nobeden tajil, ako pomisli, da se ona peča ne samo z uredbo enega naroda proti drugemu, ampak tudi znotraj deržave z usta-novljenjem razmerja med vladarjem in deržavljani; daje njena naloga, da v pervem oziru ko unanja politika brani svoj narod proti sebičnim napadom in preoblasti grabežljivih sosedov; v drugem oziru pa, ko notranja politika, odnošaje vlade in naroda tako ubera, da kakor soglasno uravnani organi človeškega telesa složno eden drugega podpirajo, in skupaj za enim cilj in koncem težijo, kteri je: zdravje in jakost telesa in duha; ravno tako si tudi vlada in narod v napredovanju v dobrem, v razvijanju materialnih in duševnih moči verno eden drugemu pomagata. Ako je temu tako, to mislimo častitim bravcem ustreči, ako jih danas malo peljemo na polje politike, ktera je dan današnji tem važneja, ker so vse naše politične vprašanja, tako unanje, kakor notranje, za obstanek Avstrije životne, ter od načina, kako se bodo razvozljale, zavisi deržave naše življenje ali smert. —
Znano je, da novo kraljestvo zjedinjene Italije streže po naših Benetkah, po južnem Tiroljskem, po našem Primorju, Istri i in Dalmacii, kar nas talijanski časniki in Garibaldi-evi razglasi jasno učijo; ravno tako vemo, da se neka nemška stranka poteguje za zjedinjenje vseh nemških plemen pod eno sredotočno vlado., pa da v dosego tega namena želi in pripravlja razpad Avstrije, da bi si potem nemške In k nemški zvezi spadajoče pokrajine avstri-janske pridružiti mogla; slednjič se vidi, da bi tista poljska stranka, ki se trudi o ponovljenji starega poljskega kraljestva, rada našo Galicijo in Lodomerijo odtergala ter jo svoji novi deržavi, narediti se imajoči pridjala. Da vsi ti omenjeni politični načerti (plani) merijo na porušenje in raz-deljenje Avstrije, ni dvomno; saj se drugače izpeljati ne dajo. Njihov zamahaj je tedaj za nas v resnici važen. Al ker ni podoba, da bi se vsi ti naklepi proti Avstrii mogli precej zdaj uresničiti, ker druge unanje okolnosti tema niso ugodne, to se nam programi teh treh strank, akoravno našo vso pozornost zaslužujejo, za zdaj ne zdijo najne-varneji. Imamo še če ter t o stranko v sredi same Avstrije, ktera nas bolje od vseh druzih v živo zbada, ker ona, da bi dosegla svoj namen, sklepa prijateljstvo z vsimi druzimi, Avstrii protivnimi straukami,   in   ker  bi   njeni   vspeh   imel
183
berž ko ne za nasledek vspeh in zmago omenjenih družin treh. Ta stranka je tako imenovana Teleki-eva na Ogerskern. Kaj tedaj namerava ta stranka? Ona z geslom: „Magyarorszog nem volt, hanem lesz" (magjarske deržave še ni bilo, ona še le bode), ima nakano, osnovati veliko magjarsko deržavo, v ktero bi spadale vse pokrajine, ki se pod ogersko krono štejejo, to je, današnje ogersko kraljestvo, serbska Vojvodina in temeški banat, kraljestvo her-vaško in slavonsko z vojno granico in Reko, in Sedmo-gradje. Na čela te nove, popolnoma nezavisne deržave bi stal, se ve da, magjarski narod, kakor gospodujoči, ter bi imel z močjo svoje kulture in svojega jezika navdati in prevzeti vse druge, na Ogerskern živeče nemagjarske narode, pa bi tako med zapadom in iztokom stoječ in braneč evropejsko civilizacijo proti iztočnim divjakom, po mogočnosti tudi razprostirajoč se proti turškemu jugu, veliko evropejsko in civilizatorno rolo igral. Ta magjarska ideja ni nova, ampak jo je hotel že Košut leta 1849 z debrecin-skim zborom izpeljati, ter mogočna Teleki-eva stranka, ki zdaj na Ogerskern veliki zvonec nosi, nadaljuje samo to, kar Košut ni izveršiti mogel. Al ker ima gradivo mogočnega wMagyarorsaga" bodočnosti še zmirom Avstrija v rokah, tedaj se to cesarstvo mora prej v svoje pervine raz-djati. Zato se Magjari te stranke naravni zvezniki Italijanom, omenjenim Nemcom in Poljakom; njihove namere se ujemajo; iz razvalin Avstrije mislijo vsi ti svoje nove deržave zidati ali dozidavati.
Ako bi se pa tem Magjarom želja izpolnila, nastaja pač za nas važno vprašanje: Kaj bodev tedaj z nami av-strijanskimi Slovani: Slovenci, Cehi, Slovaki, Ru-sini, Hervati, Serblji?
Treba  je   na  to  vprašanje  s   premislikom   odgovoriti, ker si moramo nasledkov popolnoma svesti biti, ako se hočemo   proti   takošnjim   nakanam primerno vladati.    Odgovor vendar ni težak,  ako   na znamenja časa dobro pazimo.   Al niso   vsi   nemški   časniki polni tega,  da so Cesko, Moravsko in Šlezko, Štajarsko , Koroško in Kranjsko,   naše Pri-morje in Istra nemške pokrajine? Ali ne govorijo talijanski časniki,  in ni li sam Garibaldi nedavno rekel,   da k zjedi-njeni   11 al i i mora pripasti tudi Terst,   Istra in Dalmacija? Al ne čujemo iz vsakega govora,   ki se derži v Budapešti, razločni glas,   da se imajo Magjarom vse pokrajine,   ki so kadaj v kaki dotiki s krono sv. Štefana bile, ji brez odloga poverniti? Tako so  oni več nazaj vzeli Vojvodino in Medju-murje, zahtevajo še Hervaško,   Slavonsko,   Sedmogradje in Reko.    Pa tudi to ni težko   uganiti,   česa se imamo mi od teh delnikov Avstrije nadjati.   Vidili smo nedavno, kako se je proti Slovanom   nosila   talijanska večina v isterskem deželnem   zboru,   in   kako je  predlog,   naj bi se ondi smelo tudi slovanski govoriti,   odbila z lakoničnim odgovorom, da v Istrii je zborni jezik talijanski,   in kdor ga ne zna,   naj se ga uči.    Potem vidimo vsaki dan, kako se v deržavnem zboru ustavne Pruske   pozanjski Slovani leto za letom brez vsakega vspeha proti nemški večini borijo,   in   med tem se njih pozanjska zemlja s tako berzino   ponemčuje,   da   bodo Poljaki v nji   kmalu — tujci.    In   kako   ravnajo   Magjari? Ali jim, porušivšim Bahovo sistemo, ni bila perva skerb, da so na vrat na nos,   ukljub   vsem   lepim   besedam v ravno-pravnosti,   magjarski jezik povsod,   tudi med Slovaki, Ru-sini, Serblji in Slovenci v šolo in pisarnico urinuli;  ter ko so nedavno od Hervatov Medjumurje  prevzeli,   niso li celo iz ljudskih šol hervaške učitelje in knjige   pregnali,   pa   da ondi nobenega sledu od slovanstva ne  ostane,  niso li zadnjič tudi table,  na kterih so bile imena krajev po hervaški napisane,   doli   potergali.    Jeli je treba jasnejih dokazov o njihovih namerah, kjer dela pričajo? Al mogel bi kdo glede Magjarov reči,  da se jih ni toliko bati,   da njihova supre-macija na slabih nogah stoji, ker so nemagjarski narodi na Ogerskern po številu tako jaki   ali  pa še jačji,   kakor  onL V tem je nekaj resnice; al mislimo,   da magjarska politika
to okolnost svoje slabosti tudi prevideva, ter si bode za obderžanje svoje preoblasti za časa pomočnikov poiskala. In kdo bodo ti? Ako je res, da se v preteklosti naroda nahaja ključ za njegovo prihodnost; ako je res, da enako mišljenje, enaki interesi najterdneje zveze sklepajo, to čemo, pogledavši v povestnico in na sadanje okolnosti lahko magjarske naravne prijatelje in zveznike najti. Ker namreč Nemci niso mogli sami Slovanov premagati, poklicali so za cesarja Arnulfa Magjare na pomoč. Magjari na to pridši, preobladali so, združeni z Nemci, Slovane, odvzeli so jim lepši del njihove zemlje, na njo se naselili, ter jo tako deržijo še dan današnji. Ako dalje pomislimo, da nameravajo tako Magjari kakor Nemci, kar smo že omenili, si še nekoliko slovanskih pokrajin posvojiti, ktere bo treba z silo deržati; dalje imajo Magjari kakor Nemci največi strah od slovanstva; naposled čujemo od Magjarov vsaki čas, kako oni Nemcem zaterjujejo, da niso nikakor neprijatelji nemškega naroda, ampak samo organov avstrijanske vlade. Ako vse to kombiniramo, to nam gotovo prejdejo vse dvombe, da so Magjari in Nemci naravni zvezniki proti Slovanom. Ako pomislimo konečno še to, da žele tudi Francozi nekako predstražo, nekaki jez proti mogočnemu, ter vsaki dan bolje naraščajočemu ruskemu slovanstvu postaviti, kar se vidi iz tega, da oni Poljake vedno bodrijo; ako pomislimo, da se, kakor smo že omenili, tudi Talijani z Magjari v tem zlagajo, da tudi oni po kosovih slovanskega zemljišča strežejo; ter ako uvažimo, da če bi se magjarske želje v napravi velikega „Magjarorsaga" izpolnile, bi se najberže tudi poljska deržava spet povzdignila: to očitno biva, da bi se vsled tega vsega znala proti slovanstvu tako terdna zveza splesti ter tako nemila pregraja postaviti, pa mi avstrijanski Slovani, podeljeni, kakor smo omenili, med Talijane, Nemce in Magjare v tako močne okove ukovati se, da bi se mnoge stoletja ali morebiti nikoli več ne mogli ganiti.
Al Magjari so, poreče kdo, uvidili, potrebo z drugimi narodi na Ogerskern, tedaj tudi s Slovani, spraviti se in jim biti pravični. Verjamemo, da so Magjari prepričani, da oni zdaj v borbi proti Avstrii, dokler jim njihovi unanji pomočniki še priskočiti ne morejo, brez slovanskih narodov ne bi mnogo opravili. Zato se jim tudi potrebno zdi, tim v enomer ravnopravnost obetati. Al ravno tako živa resnica je, da so si Magjari popolnoma svesti, da njihovemu gospodstvu od Slovanov nevarnost preti. Za dokaz navo-dimo tukaj samo ono instrukcijo, ki jo je leta 1848 dal magjarski deželni zbor poslancem, ki jih je v Frankobrod na nemški zbor poslal: ^Magjarski narod želi" — tako pravi ena točka te instrukcije — „da, ako Avstrija razpade, ne bi se slovanske, k nemški zvezi spadajoče pokrajine, na taki način uravnale, da bi postale slovanske, ker bi potlej njihove simpatije lahko tam zamahnile, da bi one severna vlast (ruska), že tako nam nevarna, mogla prevago zado-biti," itd. Ako se to v navadni jezik prestavi, ali ni to toliko: „Vi Nemci Slovane, ki so v vaših pesteh, ponem-čite; mi pa bomo gledali, da svoje pomagjarimo. Tako se obvarujemo mi in vi." Premislimo še to, da Magjari, ako dajo vsem drugim narodom enake pravice, prestanejo biti večina na Ogerskern, tem več padejo z višine svoje su-premacije na enako stopnjo s tako zaničevanimi Toti (Slovani); in ker bi ti znali tudi podporo dobivati od svojih, od vseh strani jih okrožujočih sorodnikov, mogli bi sčasoma na Ogerskern še celo prevagniti in preoblast zadobiti. Jeli je tedaj mogoče, da bi magjarski narod v teh okolišinah hotel ravnopravnost v resnici pripoznati, ker to bi toliko bilo, kakor odreči se dobrovoljno svojega gospodovanja, in sjajno svojo bodočnost, kakor si jo usanjava, na skromno životarenjc malega (kar po broju je) narodiča znižati? Vsaj povestnica nam dozdaj ne navaja tacega primera, da bi bil kaki narod na svetu oblast, ki jo je nad drugimi narodi imel, iz zgolj pravicoljubja, brez najskrajneje sile,   iz  rok
184
/m
pustil. Iz dandanašnje izkušnje tudi vemo, da zdaj zapo-vedajoči evropejski narodi, kakor so Angleži, Francozi itd., čeravno imajo osvobojenje zatiranih narodnosti vedno na jeziku, jarma svojega gospodstva inoplemenim svojim pod-ložnikom vendar ne snamejo, ter vidimo, da poleg vseh lepih fraz za talijansko svobodo ne prestajajo Angleži Indije, jonskih otokov itd. angležiti, Francozi pa ne Elsasa, Afrike itd. francoziti vkljub vsem glasnim, včasi kervavim protestom doticnih narodov.
Al če bi se po Magjarih nam obetana ravuopravnost — znal bi mi kdo v besedo seči — v njihov zakonik s pristav-kom vpisala, da se premena ne sme drugač, kakor samo z meJ8obnim privoljenjem zgoditi: potlej bi se Slovanom pri Magjarih, ki se tako čversto pisanih zakonov derže, uičesa ne bilo bati. Tako politikujejo dandanašnji mnogoteri na Hervaskcm in Serbskem. Toda, če pomislimo, da je žali-bog! slovanskih odpadnikov po vseh ogersko-slovanskih zemljah že zdaj toliko, da skor ne vemo, ali je magjarska ali narodna stranka veča, kaj še le bode, kadar Magjari oblast v roko dobijo; ali ne bodo mogli tedaj, rekel bi, igraje, iz Slovanov samih dovolj tacih ljudi izbrati, ki bodo po želji svojih gospodov za vsako premeno temeljnih zakonov pripravni?
Kaj je tedaj nam avstrijanskim Slovanom v takih okolnostih storiti? Odgovor je: ,,Uzderžimo Avstrijo na terdnih no^ah; ne udajmo se stvorbi „Magjarorsaga" po nobeni ceni!"
Al poreče kdo: „ Avstrija nas je germanizirala, in tudi se zdaj imajo Nemci večino". Res je, in da bi tako ne bilo! Avstrija je sistemo ponemčevanja večkrat poskušala. Se nas bridko skelijo rane, ki nam jih je ta sistema sekala; pa tudi Avstrija čuti prokletstvo svojega nečloveškega ravnanja. Mi je o tem početji ne zagovarjamo. V7eudar, kjer je treba trezno misliti, tam mora strast molčati. Le samo za tega voljo, da se nam serce z Avstrijo lože pomiri, pokažemo, da ona v potujčevanju narodov ni bila še najhuja. Prasamo: k ter i gospodojoči narod, odkar povestnica pa-metuje, ni svoje narodnosti svojim podložnikom narival? Niso ii že stari Gerki skoraj po celem, tadaj znanem svetu svoje naselbine pošiljali, in povsod barbare gerčili? Niso li Rimljani vse podveržene si pokrajine skoro do čistega polatinili? Kdo ne ve, kaj so v novejem veku nemški cesarji s severnimi Slovani, Spanjolci z Ame-rikanci počenjali? Od Angležev in Francozov smo že gori govorili. Avstrija je tedaj grešila, kakor vsi drugi gospodovavci prejemih in zadnjih časov; al glede na vspeh, moramo spoznati, da je avstrijansko ponernčevanje še najmanj škode napravilo. Iz povestnice znamo, da kar je v Avntrii Slovanov ponemčenih, kakor na priliko, na Koroškem, gornjem Štajarju, v nadvojvodini avstrijanski, zgodilo se je vse to v predavstrijanski dobi, za starih bavarskih vojvodov in starofranskih kraljev. Avstrijanska vlada je ko-sove razterganega slovanskega zemljišča spet zbrala, in pod eno vlado združila. Pomislimo samo mi Slovenci, kako emo bili v srednjem veku razdrobljeni, in med celjske, koroške, stajarske, furlanske, tiroljske, oglejske, isterske in Bog ve še kakošne, grofe, škofe, patrijarhe itd. porazdeljeni. Avstrijanska vlada nas je po tisučletni borbi spet Slovence, Cehe, Slovake, Hervate, ter mnogo Poljakov, Ru-eiuov in Serbov v eno družvo spravila. Ako pa avstrijanska germanizacija d o zdaj, ko nismo imeli ne dostojne narodne svesti, ne zakona, kteri bi nas branil, narodnosti naše ni zaterla, česa se imamo odslej bati, ko smo se zaznali; ko na svoje pravice pazimo in možake imamo, ki nam jih neprestrašeno branijo; ko nam temeljni deržavni zakoni narodnost zagotovljajo; ko imamo v deželnih in deržavnih zborih priliko, za svojo pravico glas povzdigniti? Kar se pa sedanje nemške večine v zastopniških zborih tiče, to odgovarjamo, da so Nemci poleg Statistike  Avstrii  proti  Slovanom   v  naravni   manjšini;   da
njihova sedanja nekaka večina prihaja od tod, ker še zmirom mnogo slovanskih odpadnikov ž njimi vleče, ker se jim niso se oči odperle, da bi vidiii svoj narod in so edino le zamaknjeni v p tuj o 5)kulturo". Toda bode li to vedno tako? Mislimo, da ne; ker ako se ozremo na preteklih 20 let, opazujemo, da se Slovani, vkljub vsem nemškutarskim overam , od leta do leta bolje zavedajo. Ako je pa to tako, to se mora broj slovanskih renegatov od leta do leta bolj manjšati, broj rodoljubov pa rasti, tako, da v nekaj letih po čisto naravnem potu nemška nenaravna večina prestati, in naša množina prevajati mora. Sej Avstrija v drugi ko resnično ustavni obliki dandanašnji obstati ne more, ker izvzemsi Rusko in Turško ni zdaj v celi Evropi nobene veče neustavne deržave več, in tudi dvomiti ni, da se tudi te poslednje dve ne bote mogle dolgo duhu časa protiviti. Ako pa Avstrija ustavna ostane, kar ne dvomimo, ker drugače biti ne more (naj se napenjajo rakovci kakor hočejo), to se poleg tega, kar smo rekli, za naše narodno bitje nimamo uieesa bati. Naše geslo bodi tedaj: „Ustavna Avstrija!" To je nam po višjem Bogu odkazano polje, na kterem ko Slovani napredovati moremo. Pogubneja je za nas vsaka druga politiska kombinacija. Obstanek Avstrije nam bodi tedaj pravilo, in pri tem naj nas vodi starodavna prislovica, ki si jo je tudi unidan „Ost u. West" napisal na čelo nekega sestavka: „V necessariis unitas, in dubiis libertas, in omuibus charitas".