NaS tisk Danes se naš tisk zavidljivo razvija: v širino in globino, kar je v teh težkih časih razveseljiv pojav. To je vsekakor znak visoko razvite stanovske zavesti vsega učiteljstva in njegovega razumevanja današnjih dni. Učiteljstvo je prešlo po vojni tri karakteristične razvojne stopnje, ki so jasno izražene tudi v njegovem stanovskem tisku. Prva razvojna stopnja je embrionalna stopnja učiteljeve stanovske zavesti. Karakterizira se v veliki razcepljenosti vsega učiteljstva po zastarelih svetovno-nazorskih skupinah: liberalizem in klerikalizem. Delo učiteljskih skupin, opredeljenih po svetovnih nazorih, je bilo podrejeno delu, ki ga je zahtevala stanovska skupnost. Učitelj politik je prevladal nad učiteljem, ki je bil samo stanovsko usmerjen. Toda politika učiteljeva, ki se je vezala na različne svetovno-nazorskc skupine izven stanu, je bila idealistična. Učitelj je bil romantik. Gradil je gradove na pesek in upal na pravično plačilo za svoje delo. Njegovo geslo je bilo: Žrtvovati, žrtvovati, žrtvovati! Druga razvojna stopnja je doba deklaracije, borbe za enotno stanovsko organizacijo, v kateri se morajo svetovno-nazorski elementi posameznikov in skupin podrediti stanovskim koristim — najvažnejša je stanovska politika. Toda v tej dobi, ki kaže precejšen napredek, še vseeno ni bila borba izkristalizirana, kakor je zahtevala nova linija. Članstvo še ni bilo vzgojeno, manjkalo je notranje čudi, krepke stanovske zavesti o skupnosti. Učiteljstvo je še od časa do časa, kljub resnim klicem uvidevnejših, koketiralo z dnevno politiko in rušilo medsebouio zaupanje, ki je za zgradbo stanovske 'zavesti najpotrebnejše. Gledanje na vsa dogajanja je bilo sicer realnejše, a še vedno je prevladovala stara romantika, tako, da je bil učitelj v tej dobi romantični realist. Novo geslo je bilo: Delati, delati, delati! Tretja razvojna stopnja, ki vpada v današnjo dobo, je končno prinesla iztreznjenje in popolno osamosvojitev učitelja od vseh pogubnih vplivov muhaste dnevne politike: Kljub različnim svetovno-nazorskim usmerjenostim, je med članstvom prevladala čista stanovsko-politična linija. Učitelj je tako postal stvaren gledalec vseh dogodkov, ki so jih ljudje in čas porajali okoli njega. Kritično je začel ocenjevati vse posameznike in skupine, s katerimi je češče prihajal v stik. Iz učitelja je nastal čisti realist in borec. Nič več ni bilo pretiranega idealizma, Stritarjeve romantike, temveč treznost v sebi in iz sebe. Geslo se je temeljito spremenilo. Izzvenelo je v neuklonljivi borbi za stanovske interese: Borba, borba, borba — do končne zmage pravice! Le v tej razvojni fazi je mogel slovenski učitelj, in z njim njegov hrvatski ter srbski tovariš, najti svoj pravi obraz, ki je že skoro izgubljal fiziognomijo učitelja in dobival neko brezlično obliko, v katero je sleherna stranka, sleherna grupacija, sleherni magnat risal po mili volji svoje črte. Cankarjevski tip učitelja je z novo fazo dokončno pokopan. Hlapec Jernej je našel samega sebe in spoznal, da ima iste pravice, kakor tisoči okoli njega. In za te pravice je borba potrebna, borba z nezlomljivo voljo, borba z zravnanimi hrbtenicami. Učitelje je zajel od borbenosti, ki se odlično očituje v 6tanovskem tisku: »Učiteljskem tovarišu«, »Popotniku« in »Našem rodu«. Danes je okrog stanovskega tiska strnjena učiteljska avantgarda, ki ve za svoje naloge in naloge časa, v katerem živi. Za to elito stoje strnjene vrste učiteljskih množic, ki so organizirane v društvih, od Triglava do Devdelije, in katerih močno stanovsko zavest preveva isti borbeni duh, okaljen v tisočerih preizkušnjah. Tisk je tem množicam najjačje orožje, s katerim bojujejo svojo pravično borbo do končne zmage. Okoli tiska je koncentrirana moč teh množic — moč nove zavesti: borba za pravico, poštenost in ljubezen. Zato na bodočih učiteljskih skupščinah za podpiranje tiska ne bo nobene debate, kakor je ni, če naš parlament izglasuje svoj vojni proračun. S tiskom zmagamo ali propademo, zakaj s tiskom se moremo najjače boriti. Malo kasno je sicer prišlo to spoznanje o vrednosti tiska, preko ogorčenih borb: za in proti, a prišlo je še začasa. Učitelj je bil do nedavna vajen korakati samo za časom, nikoli ne s časom, a pred časom — to je bilo za njega utopistično. Danes je drugače, učitelj obrača pogled tudi naprej, kar kaže naš tisk. Sicer je še velik del učiteljev v r.ekaki skepsi, nastajajo trenutne motnje, ki pa na kraju še bolj izbistrijo situacijo in pridobivajo borbi tudi zaostaleže: vedno več in več. Tisk izvršuje svojo nalogo: Tisk je sila dobro oborožene armade. Stanovskemu tisku moramo v bodoče posvetiti vso svojo pažnjo, vse sile, ki leže neizrabljene v nas. Ni dovoljna sanno želja, da tisk uspeva in živi, temveč je potrebna tudi žrtev, da raste in zmaguje. Prav v tisku se kaže vsa naša moč in zrelost. Samo močan ip zrel tisk more zmagati vse nasprotnike in priboriti stanovski organizaciji ter organiziranim članom vse njihove pravice. Zato pri tisku ne smemo štediti, ker je tisk: klic ljudstvu in državi o naših potrebah, težnjah, delu ... Naš tisk je zrcalo našega pokreta. Danes, ko vse okrog butajo valovi: propadajoče večerne dežele, ko nastaja povsod neka duševna stagnacija, kaže prav naš tisk zanimivo sliko rasti. Sveže sile, novi borci, dajejo našemu tisku sodoben obraz in kažejo novih poti v kaosu tisočerih zablod. »Učiteljski tovariš«, »Popotnik« in »Naš rod« so glasniki novih poti. »Učiteljski tovariš« je s prilivom novih učiteljskih generacij pridobil mnogo več razgibanosti, sile, kar pričajo rubrike: Naš glas, Naša vas. Vse probleme rešuje stvarno in iz sodobnih vidikov. Reakcija v njem nima mesta, ker zavira zdrav razvoj. Zdrav razvoj pa je za sleherni organizem najboljši. Mogoče bi otvorili v »Učiteljskem tovarišu« še stalno rubriko: Ankete. Tu bi vsi tovariši in tovarišice reševali sodobne pereče probleme. Vse gradivo zaključene ankete bi predelal poseben forum in bi rezultate teh anket objavil v posebni prilogi »Učiteljskega tovariša«. S tem bi »Učiteljskega tovariša« še poživili. Nove ideje, načrti, kritike — v mejah stvarnosti — bi bile dobrodošle za še večji razvoj stanovskega tiska. To pa ne bo prišlo samo od sebe. Treba je jake volje, krepkih živcev, strnjene moči, nič slepomišenja in zaobračanja. Samo eno je: Prvi, kakor poslednji, mora delati v tem pravcu. Prvi, kakor poslednji, se mora okleniti stanovskega tiska, ga podpirati, vršiti zanj propagando od duše do duše: Dovolj dolgo smo hodili nazaj, sedaj moramo iti samo naprej! Naš tisk je naša življenjska sila! M. V-ik.