ZDRUŽENE KNJIŽNICE
Še vedno životarijo
Kakšni časi se pišejo naši kulturi v teh izredno težavnih gospodar-skih in stabilizacijskih trenutkih, je vprašanje, ki si ga pogosto postavljamo. Ker imajo knjižnice v kulturnem življenju naroda še posebno vlogo, za nas v tem trenutku, ko doba potrošništva prepu-šča svoje mesto drugemu obdobju, še posbej, smo o delu in proble-matiki splošnoizobraževalnih knjižnic v občini zaproaill Damjano Hainz, direktorico združenih splošno izobraževalnih knjižnic, in sicer Mestne, Delavske, potujoče in Pionirske, združenih v knjižnico Oton Župančič.
Kdaj in zakaj je pravzaprav prišlo do združitve knjižnic?
»Zaradi nekaterih težav se je formal-nopravna združitev zelo zavlekla, do nj,e je prišlo šele januarja letos. Osnov-ni motiv je seveda stabilizacija in ra-cionalno delo.«
Kakšne so delovne razmere v teh knjižnicah?
»Javna skrivnost je, da večina sploš-noizobraževalnih knjižnic v Ljubljani deluje v neustreznih, neprimernih, sla-bo opremljenih in slabo vzdrževanth prostorih.^elovnih in skladiščnih. Pa-leta težav knjižnice Oton Župančič se-ga od samega knjižničnega gradiva, prostorov, ki niso primerni ne po veli-kosti ne po kvaliteti, pa do opreme in končno tudi kadrov. Prav zato je reor-ganizacija dela in delovnih enot v združeni knjižnici izredno težka nalo-ga, ki zahteva izredne napore. Velik problem je poleg vsega drugega tudi
kadrovska struktura, ki je nezadostna in ki ni rasla v sorazmerju z naraščajo-čim obsegom dela.«
Kje so vzroki za tako skrb zbujajo-če stanje?
»Že od leta 1973 obljubljajo osrednjo knjižnico, sedaj pa je ni celo v srednje-ročnem planu. Tako je edina rešitev temeljita sanacija na vseh že omenje-nih področjih. Morda je tudi krivo, da so knjižničarji skromni in tihi ljudje, ki ne zriajo povzdigniti glasu.«
Knjižnično gradivo je prav gotovo pomemben pokazatelj delovanja ne-ke knjižnice; kako je s tem pri vas?
»Vsebinska stran naših splošnoizo-braževalnih knjižnic je zadovoljiva, te-ga pa ne morem trditi za obseg, ki žal ne dosega niti slovenskih standardov, to je dve knjigi na prebivalca, kaj šele, da bi ustrezal mednarodnim standar-dom - 2,5 do tri knjige na prebivalca. Ob tem pa je treba še poudariti, da je
visok odstotek knjižne zaloge že zasta-rel. Še bolj skrbi stanje na področju prirasta knjižničnega gradiva, ki je skoraj 50-odstotno prenizko, če ga pri-merjamo s slovenskim standardom -to je ena nova knjiga letno na 5 prebi-valcev; mi pa dobivamo le eno novo knjigo na 11 prebivalcev. Povedati je še treba, da je ta naš slovenski norma-tiv nižji od minimalnega mednarodne-ga. Enako usodo ali celo slabšo doživ-lja periodično gradivo in drugo ne-kniižno gradivo (plošče, kasete ipd.).
Se en zanimiv podatek; danes ima-mo na voljo največ 4 do 5 izvodov iste knjige, medtem ko je bilo v času stare
Šentjakobske knjižnice teh kar 25. De-narja je iz leta v leto skoraj enako, knjige pa se seveda občutno dražijo. Prav tako se veča povpraševanje: izpo-soja je v kratkem narasla kar za 30 odstotkov.
Problem ni samo v denarju, temveč tudi v premajhni produkciji sloven-skih založb, in to ne samo znanstvene literature, temveč tudi prevodov, tako da je zdaj že treba segati po srbohrva-ški literaturi. Prav v večjem sodelova-nju z založbami ter s svobodno menja vo dela in sodelovanjem s podjetji se obeta korak na bolje v dejavnosti knjižnic«                                       V. L.