S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled382  
CMREČNJAK Sašo, univerzitetni diplomi-
rani fi lozof in zgodovinar, SI-1000 Ljubljana, 
Celovška cesta 103, saso.cmrecnjak@gmail.com
Slovenska sprava: zgodovinski pregled
Zgodovinski časopis, Ljubljana 70/2016 (154), 
št. 3-4, str. 382–436, cit. 205 
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., 
Sn., En.)
Članek obravnava razvoj slovenskega spravne-
ga diskurza od njegovih začetkov v povojni 
politični emigraciji do uveljavitve in razvoja 
v Sloveniji v letih pred in po osamosvojitvi ter 
prikazuje njegove ključne značilnosti. Pri tem 
je izpostavljena vsebina spravnih deklaracij, ki 
so jih v javnosti objavljali tako državni organi 
kot tudi posamezniki in organizacije iz civilne 
družbe. Članek obravnava tudi nekatere ukrepe 
države na področju zahtev, izraženih v spravnih 
deklaracijah.
Ključne besede: sprava, deklaracije, povojni 
poboji, poprava krivic, diskurz.
CMREČNJAK Sašo, BA in Philosophy and 
History, SI-1000 Ljubljana, Celovška cesta 103, 
saso.cmrecnjak@gmail.com
Slovene Reconciliation: A Historical Over-
view
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 70/2016 (154), št. 3-4, str. 382–436, 
205 notes
Language: Sn. (En., Sn., En.)
The article deals with the evolution of the 
Slovene reconciliation discourse, its beginnings 
in post-war political emigration up to its imple-
mentation and development in Slovenia before 
and after Slovenia gained independence, and its 
key characteristics. In doing so, it highlights the 
contents of reconciliation declarations published 
by public authorities, individuals, and civil 
society organisations. The article also points to 
state measures relating to the demands expressed 
in reconciliation declarations.
Key words: reconciliation, declarations, post-
war killings, redress of injustice, discourse
Sašo Cmrečnjak
Slovenska sprava: zgodovinski pregled
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) | 382–436 383
Uvod1
Sprava je že desetletja tema slovenske javne sfere, ki se vedno znova vrača v 
ospredje javnih polemik. Skozi leta se je uveljavila kot samoumeven cilj slovenske 
družbe, istočasno pa tudi kot predmet nenehnih sporov, ki se v javnosti namesto 
v obliki kritičnega razmisleka odvijajo kot obračunavanja na temo interpretacije 
druge svetovne vojne. 
Sprava, kot jo obravnavamo, je politična sprava, torej projekt oziroma cilj 
slovenske politične družbe. Predstavlja proces preseganja delitve, ki je v družbi 
nastala kot posledica krivic in zločinov, storjenih med drugo svetovno vojno in po 
njej. Njen cilj je, da bi preteklost prenehala biti izvor delitev in sporov v političnem 
prostoru ter da bi se v družbi uveljavila enotnost in solidarnost. Predstave o tem, 
kako naj bo ta cilj dosežen, se v obravnavanih spravnih izjavah razlikujejo. V 
političnem pomenu lahko v slovenskem primeru v osnovi razločujemo med dvema 
opredelitvama: sprava je razumljena bodisi kot sprava med državljani ali kot spra-
va znotraj slovenskega naroda. Slednja opredelitev je v javnem prostoru najbolj 
pogosta, kar je tudi razlog, da se ta tematika v javnosti največkrat obravnava pod 
sintagmo »narodna sprava«.
Metodološko temelji članek na pregledu relevantnih virov (monografi j, 
zbornikov, deklaracij, časopisnih člankov, zakonodaje in arhivskih virov), na 
podlagi katerih je podan prikaz razvoja spravnega diskurza, od začetkov pri povojni 
politični emigraciji do njegove recepcije v Sloveniji v času pred osamosvojitvijo 
in po njej. Pri tem se osredotočamo na vsebino pomembnejših spravnih pozivov 
in jih vsebinsko primerjamo, da bi pokazali, kako so se njihovi poudarki skozi leta 
spreminjali. V zaključku je podan pregled nekaterih ukrepov države, ki se nanašajo 
na najpomembnejše zahteve, izpostavljene v spravnem diskurzu.
1 Članek je predelana različica prvega, zgodovinskega segmenta diplomskega dela Slo-
venska sprava: zgodovinski pregled in kritika v kontekstu razprave med komunitarizmom in 
liberalizmom, ki je bilo v letu 2015 nagrajeno s Prešernovo nagrado Filozofske fakultete Univerze 
v Ljubljani. Avtor se ponovno zahvaljuje mentorjema dr. Igorju Pribacu in dr. Božu Repetu za 
strokovno pomoč in nasvete; gl. Cmrečnjak, Slovenska sprava. 
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled384  
1 Slovenska sprava pred letom 1975
1.1 Razglas Narodnega odbora za Slovenijo 1. 5. 1945
Ekspliciten poziv k spravi v takšni obliki, kot jo razumemo danes, najdemo 
že tik pred koncem vojne. Narodni odbor, ki ga je meščanska politika ustanovila 
konec leta 1944 z namenom prevzema oblasti po vojni, je na zasedanju v Ljubljani 
3. 5. 1945, ki so ga predstavljali kot »začasno slovensko narodno predstavništvo«,2 
razglasil vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, za narodno državo Slovenijo 
kot del demokratične in federativne kraljevine Jugoslavije ter postavil slovensko 
vlado kot začasni najvišji upravni organ. Razglas, ki je bil objavljen dan kasneje, je 
pozval »vse Slovence k obči spravi, da ne bodo skromne in oslabljene narodne sile 
vezane v notranji borbi, ko jih v tem zgodovinskem trenutku rabimo sproščene in 
enotne za uresničenje najvišjih narodnih koristi.«3 Partizanske oddelke so pozvali k 
prenehanju sovražnosti zoper slovensko narodno vojsko, prebivalstvo pa k opustitvi 
osebnega obračunavanja in sledenju ukrepom narodne vlade. V zadnjem odstavku 
odbor ponovi poziv k spravi:
»Zaupajoč v vsemogočnega Boga, ki vodi usodo narodov, in zanašajoč se na podporo velikih 
demokratičnih zaveznikov, poziva NARODNI ODBOR za SLOVENIJO vse Slovence k 
sodelovanju za blagor domovine, k edinosti in spravi, ker je le s tem zagotovljen obstoj 
in napredek slovenskega naroda.«4
Zasedanje Narodnega odbora in objava razglasa je bil zapozneli poskus legi-
timacije pred zahodnimi zavezniki, ki pa zaradi dejanskih razmer ob koncu vojne 
ni mogel imeti nikakršnega učinka. Politično vodstvo se je, tako kot v Slovensko 
narodno vojsko preimenovano domobranstvo in z njimi povezano civilno prebival-
stvo, z namenom predaje britanski vojski začelo umikati proti Koroški, partizanska 
stran pa je v vojni dosegla popolno zmagoslavje in takoj po njenem koncu začela 
obračun z nasprotniki. Del tega so bili tudi množični, v konspiraciji izvedeni poboji 
vrnjenih domobrancev, ki so v domovini desetletja ostali zamolčani.
1.2 Spomenica duhovščine ljubljanske škofi je o lojalnosti 11. 7. 1945
Politični vpliv, ki ga je imela Cerkev pred in med vojno, je bil po vojni 
izničen. Nova oblast je nad njo kmalu začela izvajati pritiske, med katerimi je bila 
tudi zahteva Narodne vlade Slovenije, da generalni vikar ljubljanske škofi je Anton 
Vovk izda izjavo o lojalnosti oblasti ter se opredeli do delovanja duhovščine med 
vojno. Spomenico, ki je nastala na podlagi te zahteve, je Vovk s sopodpisanimi 
predstavniki ljubljanske duhovščine 11. 7. 1945 prebral pred predsednikom vlade 
Borisom Kidričem in notranjim ministrom Zoranom Poličem.5
2 Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 476.
3 Repe, Mimo odprtih vrat, str. 169.
4 Prav tam.
5 Dolinar, Resnici na ljubo, str. 17.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 385
V spomenici se zastopniki svetne in redovne duhovščine ljubljanske škofi je 
zahvaljujejo Titu in zaveznikom za osvoboditev izpod jarma okupatorjev. Izrekajo 
iskreno vdanost, spoštovanje in pokorščino Narodni vladi v Ljubljani in Zvezni 
vladi demokratične federativne Jugoslavije ter poudarjajo, da jim tega ne veleva 
le božja zapoved, temveč tudi narodna zavest. Podpisniki se zavezujejo, da bodo 
svoje vernike opominjali, da so »dolžni spolnjevati svoje dolžnosti do naroda in 
države«, in s tem utrjevali »od Boga ukazani patriotizem«. Spomenica obsoja zave-
stno izdajstvo nad narodom in izraža obžalovanje, da so »take in podobne napake 
v usodni dobi okupacije zagrešili tudi nekateri duhovniki in nekateri katoličani«, 
ter ocenjuje, da je do takega ravnanja prišlo zaradi strahu pred brezboštvom; tako 
krivdo je sicer mogoče »razumeti, a je ni mogoče docela opravičiti«. Podpisniki 
so izrazili tudi svojo dolžnost do zagotavljanja enotnosti:
»Zavedamo se, da je tudi naša poklicna dolžnost, da pomagamo v našem narodu zdraviti 
rane tako bridke preteklosti. Zato hočemo s podvojenimi močmi pomagati gasiti ogenj 
sovraštva, maščevalnosti in krivičnosti, ki bi utegnil še nadalje razkrajati enotnost družine, 
vasi in naroda ter oteževati ali celo onemogočati vzajemno prizadevanje vseh narodnih 
energij za hitri dvig naše domovine.«6
Odnosi med oblastjo in Cerkvijo so se zaostrili po objavi pastirskega pisma v 
času volilne kampanje v septembru 1945, v katerem je Cerkev obsodila delovanje 
komunistične oblasti, napetosti pa so se stopnjevale vse do leta 1952, ko je Jugoslavija 
prekinila diplomatske stike s Svetim sedežem.7 Spravljiv in do oblasti prizanesljiv 
ton (predvsem pa izraz pripravljenosti za sodelovanje pri napredku domovine) 
izjave o lojalnosti se je, čeprav je nastala na zahtevo in v razmerah popolne nemoči 
Cerkve, ohranil tudi v pridigi ljubljanskega nadškofa Jožefa Pogačnika leta 1977, 
ko so bili odnosi med državo in Cerkvijo že bistveno boljši in bolj urejeni kot v 
letu 1945. Stališča vrha Cerkve do druge svetovne vojne so se začela zaostrovati 
po letu 1990, ko si je prizadeval povrniti vpliv v družbi in v odnosu do države – to 
je, kot bomo videli, v veliki meri počel prav preko spravnega diskurza.
1.3 Razvoj ideje o spravi v emigraciji
V razmerah, kakršne so bile v Sloveniji v povojnih letih, se ideja sprave se-
veda ni mogla uveljaviti. Ohranjali in razvijali so jo le preživeli poraženci vojne, 
ki so v emigraciji s publicistično dejavnostjo opozarjali na povojne poboje in na 
potrebo po odpravi razdora v narodu, ki naj bi nastal s komunistično revolucijo.
Konec šestdesetih let je tako v emigraciji nastalo več publikacij, ki so omenja-
le spravo in vsebovale programe ter konkretne predloge, kako preseči narodno 
razdvojenost. Med najbolj dejavnimi avtorji je bil Ciril Žebot, ki je bil pred vojno 
eden izmed voditeljev kluba katoliških študentov Straža ter sodelavec idejnega 
vodje stražarjev Lamberta Ehrlicha. Leta 1943 se je pred gestapom umaknil v 
Rim, proti koncu vojne pa si je skupaj z Miho Krekom prizadeval, da bi Slovenijo 
6 Prav tam, str. 19–20.
7 Repe, Škofovska izjava, str. 121.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled386  
zasedli zahodni zavezniki. Leta 1947 se je preselil v ZDA in od leta 1958 do 1979 
predaval ekonomijo na univerzi Georgetown. Objavljal je strokovne članke v 
ameriškem časopisju, sodeloval pa je tudi pri slovenskem emigracijskem tisku, v 
katerem je zagovarjal idejo neodvisne Slovenije.8 V svojih publikacijah na to temo 
je večkrat omenjal tudi narodno spravo kot pogoj za doseganje cilja samostojne 
države Slovencev. V publikaciji Misli ob petdesetletnici prve slovenske vlade je 
leta 1967 zapisal:
»Tako torej zgodovina obeh vojn in povojnih razdobij Slovencem narekuje čustveno in 
besedno iztreznjenje, rehabilitacijo vseh žrtev medvojnega in povojnega nasilja ter resno 
narodno spravo kot prve pogoje za uspešnejšo borbo v dosego neizpolnjenih slovenskih 
narodno-političnih ciljev. Petdesetletnica započete, a nedovršene slovenske narodne su-
verenosti je obenem zgodovinski opomin in izredna priložnost za potrebno konsolidacijo 
slovenskega naroda.«9
V istem delu je predlagal »minimalen slovenski program«, katerega del je tudi 
predlog, da rehabilitacijo žrtev in narodno spravo zagotovita republiška skupščina 
in vlada. Kot del teh prizadevanj Žebot predlaga tudi politično pluralizacijo in 
odstranitev »stalinističnih ostankov« z vidnih položajev v partiji.10
V svojem pojmovanju naroda in demokracije je Žebot izhajal iz krščanstva – 
njegovi predlogi nacionalnega programa so zato tesno vezani na religijo, ki jo vidi 
kot bistveno komponento naroda, pa tudi demokracije na splošno. Demokratična 
strpnost po njegovem temelji na ljubezni, zato sodi, da je »vsaka resnična demokra-
cija povezana s krščanstvom kot globokim osebnim prepričanjem.«11
Žebot si je prizadeval za svoj program pridobiti tudi druge politične emigrante, 
a pri tem ni bil vselej uspešen – del protikomunistične emigracije je njegove 
ponudbe zavrnil.12 Prav tako je poskušal navezati stike s slovensko politiko. V 
»partijskem liberalizmu« druge polovice šestdesetih let je namreč videl priložnost 
za sodelovanje v smeri svojih prizadevanj. Poskušal se je povezati s predsednikom 
Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije Stanetom Kavčičem, ki pa se je 
zavedal, da bi mu povezava z Žebotom politično škodovala in se je zato od njega 
distanciral. Ko je Žebot avgusta 1968 obiskal Slovenijo, je izbruhnila afera, v ka-
teri se je moral Kavčič braniti zaradi očitkov, da je odgovoren za obisk in da je v 
kontaktu z belogardistično emigracijo. Te obtožbe so bile kasneje uporabljene tudi 
v kontekstu »cestne afere«. Da bi se ogradil od Žebotovega političnega programa, 
se je Kavčič lotil pisanja članka, ki ga je obravnaval tudi sekretariat CK ZKS; v 
njem je obsodil delovanje emigracije, posebej pa zavrnil tudi pobude o narodni 
spravi, saj poskušajo politično in moralno izenačiti partizane z belogardizmom.13
V zvezi s svojimi spravnimi prizadevanji se je Žebot ponovno obrnil na 
Kavčiča leta 1971, ko ga je v pismu kot predsednika slovenske vlade povabil, da 
v imenu slovenske države pismeno pozdravi odprtje in blagoslovitev Slovenske 
8 Enciklopedija Slovenije, s. v. »Žebot Ciril«.
9 Žebot, Misli ob petdesetletnici, str. 5–6.
10 Prav tam, str. 7.
11 Žebot, Slovenija, str. 82.
12 (Jugo)slovenske punktacije 1970, Sij slovenske svobode, 15. 6. 1970.
13 Repe in Prinčič, Pred časom, str. 165–170.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 387
kapele v Washingtonu.14 Slovesnosti, ki je potekala 15. 8. 1971, se je udeležilo tudi 
okoli 150 ljudi iz Slovenije, vključno s koprskim in mariborskim škofom. Kavčič 
se na poziv ni odzval, kar je Žebot obžaloval kot zamujeno priložnost, iz katere bi 
lahko »vzklila slovenska narodna sprava«.15
Žebot je s slovenskim političnim vodstvom poskušal navezovati stike s 
pomočjo Vinka Levstika,16 ki je tudi sam širil pozive po narodni spravi. Leta 1968 
je objavil odprto pismo slovenski politični emigraciji, v katerem ugotavlja, da bi 
morala emigracija nastopiti složno in se ne bi smela braniti dialoga s slovenskimi 
komunisti, saj so tudi oni del slovenskega naroda. Liberalno usmerjeni komunisti v 
Sloveniji so po njegovem mnenju celo najboljši porok za uresničitev cilja neodvi-
sne države Slovencev. Levstik zato predlaga, da se začne »med emigracijo resno 
misliti na narodno spravo, delati v duhu le-te in kar se tiče domovine, nastopati kot 
enotno telo.«17 V ta namen predlaga, da emigrantske skupine izvolijo predstavnike 
v kongres, ki bi združeval vse Slovence po svetu ter vodil dialog z domovino.
Med spravnimi pozivi emigracije pa najdemo tudi take, ki zavračajo vsak dialog 
z oblastmi v domovini in imajo za edini cilj odpravo komunizma ter rehabilitacijo 
domobranstva. Primer takega dojemanja sprave je pisanje Branka Rozmana, ki je med 
vojno vstopil med domobrance, po vojni pa se je umaknil na Koroško in se izselil 
v Argentino, kjer je končal študij bogoslovja. Kasneje je deloval tudi v Münchnu 
in v Celovcu, leta 1991 pa se je vrnil v Slovenijo.18 Bil je aktiven v izseljenskem 
tisku, predvsem pa je pomembna njegova knjiga V Rogu ležimo pobiti, ki jo je v 
samozaložbi izdal v Buenos Airesu pod psevdonimom Tomaž Kovač. V njej je 
ponatisnil pričevanja o taboriščih na Vetrinjskem polju in o vrnitvi v domovino ter 
pobojih, ki so bila objavljena že v starejših izseljenskih publikacijah (Odprti gro-
bovi Franca Ižanca, Krivda rdeče fronte in Rdeča zver, pijana krvi Matije Škerbca, 
Vetrinjska tragedija, Zgodbe mučeništva Slovencev). Kot predgovor k pričevanjem 
je spisal krajši sestavek, v katerem je OF označil za prevaro komunistične partije, 
ki je zlorabila dobronamerne ljudi, ki so se hoteli bojevati za osvoboditev svoje 
domovine, za namen izvedbe revolucije. Rozman pride do zaključka, da »je bil 
poziv KPS na osvobodilni boj resnična izdaja nad slovenskim narodom«,19 po 
drugi strani pa v vseh pogledih opravičuje kolaboracijo z okupatorjem kot nujno 
samoobrambo »demokratsko usmerjenih Slovencev«. V svojem kratkem pregledu 
dogajanja med vojno se sicer ustavi tudi pri umorih, ki jih je izvedla Črna roka, a 
jih opravičuje kot usmerjene le zoper aktivne udeležence pobijanja demokratičnih 
Slovencev in neprimerljive z zločini, ki so jih storili partizani.
Ob koncu svojega sestavka Rozman spregovori tudi o slovenski spravi in 
našteje pogoje zanjo:
14 Repe, »Liberalizem« v Sloveniji, str. 182.
15 Žebot, Neminljiva Slovenja, str. 487.
16 Repe in Prinčič, Pred časom, str. 170.
17 Levstik, Tri odprta pisma, str. 13.
18 Enciklopedija Slovenije, s. v. »Rozman Branko«.
19 Rozman, V Rogu, str. 7.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled388  
»Prvi pogoj slovenske ljudske sprave je, da se vrne žrtvam medvojnega in povojnega 
nasilja njih dobro ime in da se mrtvim vrnejo njihovi zatajeni in izravnani grobovi in 
pravica, da počivajo v nemotenem in častnem spominu svojih sorodnikov in prijateljev. 
Drugi pogoj sprave je, da pridejo vsi za revolucijo, za njene žrtve, tako na eni kot na drugi 
strani, pa tudi za totalitarni režim doma odgovorni ljudje pred nepristranska sodišča, kjer 
naj odgovarjajo za svoja dejanja.
Tretji pa, da se pusti slovenskemu narodu, da se sam odloči na svobodnih in tajnih vo-
litvah, koga hoče imeti za svoje voditelje, in še prej, kakšno državno in družbeno ureditev 
hoče imeti.«20
Njegova zamisel o slovenski spravi je torej vezana predvsem na odpravo komu-
nizma in se le deloma nanaša na usodo žrtev povojnih pobojev. Žrtvam je po prvem 
od Rozmanovih pogojev treba »vrniti dobro ime«, kar v skladu z njegovo prejšnjo 
predstavitvijo dogajanja med drugo svetovno vojno pomeni predvsem to, da se jim 
priznajo njihove zasluge za boj proti komunizmu. V domovini se namreč še vedno »go-
vori o protikomunističnih borcih kot o narodnih izdajalcih, čeprav so se ti kot resnični 
Slovenci bojevali prav za svoj narod proti zmagi komunizma, ki je kot totalitarni sistem 
nič manj obsodbe vreden kot vsak drug totalitarizem, n. pr. fašizem ali nacizem.«21
Rozmanova označitev nasprotnikov komunizma za »resnične Slovence« ima 
svojo predzgodovino že v domobranski propagandi med vojno, podobne sodbe 
pa kasneje najdemo tudi pri drugih avtorjih. Po teh predstavah je slovenski narod 
nujno vezan na katolicizem in pripada evropskemu civilizacijskemu krogu, medtem 
ko je komunizem označen za »azijatski« fenomen, ki je slovenskemu narodu tuj. 
Kljub načelnemu obsojanju vseh totalitarnih režimov se zato Rozmanu komunizem 
zdi še posebej obsojanja vreden, boj zoper njega pa je po njegovem tudi boj za 
Slovence kot narod.
Tako zaostrena apologija domobranstva pri delu emigracije je oblasti v Slo-
veniji služila kot prikladen izgovor za obračunavanje z vsemi pozivi k spravi in k 
razkritju povojne usode domobrancev, tudi če niso zahtevali njihove rehabilitacije. 
Očitek, da gre za odmev belogardistične propagande, je tako doletel tudi intervju z 
Edvardom Kocbekom, ki sta ga zamejska književnika Boris Pahor in Alojz Rebula 
objavila v brošuri Edvard Kocbek: pričevalec našega časa v tržaški reviji Zaliv 
leta 1975. Prav s tem intervjujem se je tema povojnih pobojev začela odpirati tudi 
v domovini, v povezavi s tem pa je v javnost vstopila tudi ideja o spravi.
2 Začetki spravnega diskurza v Sloveniji
Kocbekov intervju je posegel v (zapovedan) molk o povojnih pobojih in drugih 
zločinih zmagovite strani, ki je v Sloveniji veljal v povojnih letih. O tem, koliko 
ljudi je za njih kljub temu vedelo (bodisi preko pripovedovanja očividcev ali preko 
prepovedanega emigrantskega tiska), je težko spekulirati, vendar je medijski molk, 
ki ga je oblast sankcionirala z uporabo državnih institucij in neformalnih pritiskov, 
preprečeval, da bi vstopili v javno zavest.
20 Prav tam, str. 13–14.
21 Prav tam, str. 13. 
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 389
Kljub temu pa so obstajale pomenljive izjeme. Tako je na primer Tone Svetina 
leta 1969 v tretji knjigi svojega partizanskega romana Ukana poboje nazorno opisal. 
V njej je domobranski stotnik Valjhun, za tem ko je z drugimi vrnjen s Koroške, 
odpeljan v Kočevski rog, kjer mu uspe preživeti likvidacije, naslednjega dne pa 
se reši iz brezna, polnega trupel.22 Zaradi podrobnosti, s katerimi je Svetina opisal 
te dogodke, je mogoče sklepati, da je bil seznanjen s pričevanji, ki so izhajala v 
emigraciji; na to sta opozorila tudi Boris Pahor in Alojz Rebula v njunem odgovoru 
na reakcije, ki jih je izzval Kocbekov Intervju v Zalivu šest let kasneje.23 A čeprav 
je bila Ukana vidno in popularno literarno delo, ki je doživelo mnoge ponatise in 
uživalo podporo literarnih kritikov, kljub eksplicitnemu prikazu pobojev ni sprožilo 
javne razprave o tem vprašanju.
V opisanih razmerah je tema povojnih pobojev ostala neobdelana tudi v zgo-
dovinopisju, vendar tudi tu najdemo izjeme. Dušan Biber je v hrvaškem tedniku 
Vjesnik u srijedu v rubriki »Retrospektiva« na podlagi svojega pregleda britanskih 
arhivov objavil 67 nadaljevanj na temo odnosa Britancev do dogajanja v Jugoslaviji 
med in tik po vojni.24 V tem sklopu sta izšla tudi članka, v katerih avtor omenja 
usodo domobrancev. V članku Kvislinzi traže spas je predstavil odločanje Britan-
cev, kaj naj storijo z zajetimi kolaboranti, pri čemer navaja tudi vsebino pisma z 
dne 10. 6. 1945, v katerem je Miha Krek nekdanjega britanskega ambasadorja pri 
kraljevi jugoslovanski vladi prepričeval o naklonjenosti domobrancev do zahodnih 
zaveznikov in protestiral zoper njihovo izročanje.25 V naslednjem članku Biber 
omenja tudi druga Krekova pisma s podobno vsebino, ki jih je poslal predstavnikom 
britanske vojske in politike. V njih je navedeno, da naj bi britanske vojaške oblasti 
med 27. in 31. majem partizanom v Jugoslavijo predale 11.100 slovenskih domo-
brancev. V zvezi z njihovo usodo je Biber navedel tudi vsebino dopisa britanski 
ambasadi v Beogradu, iz katerega izhaja, da ne gre dvomiti, da je bil nad njimi v 
Jugoslaviji izvršen »ekstenziven in celovit pokol«.26
2.1 Kocbekov intervju v Zalivu leta 1975
Pahorjevo idejo za intervju, v katerem bi Kocbek spregovoril o svojem po-
gledu na medvojno dogajanje in o povojnih pobojih, je ta sprejel že v začetku leta 
1970, a je potem dolgo omahoval in se odločil odgovore posredovati šele pet let 
kasneje, za tem, ko je bilo ob njegovi sedemdesetletnici objavljenih več sramotilnih 
spisov in ko se je konec leta 1974 ob obisku Pariza seznanil s pisanjem emigracije 
o pobojih.27 Z vsebino intervjuja, ki je izšel v marcu 1975, so v Ljubljani razpola-
gali že pred objavo. Tone Fajfar je Kocbeka povabil na pogovor, v katerem ga je 
22 Svetina, Ukana, str. 835–845.
23 Pahor in Rebula, Po nevihti, str. 10.
24 Biber, Britanci o Titu, str. 454.
25 Biber, Kvislinzi traže spas, str. 26.
26 Biber, Početak tršćanske krize, str. 26.
27 Inkret, In stoletje bo zardelo, str. 499–524.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled390  
poskušal prepričati, da izid prepreči, Kocbek pa mu je odvrnil, da je od sramotilne 
kampanje, ki so jo ob njegovi obletnici prejšnje leto organizirali v časopisju, osvo-
bojen slehernega ozira do njih in njihovih tabujev in da so mu s tem pomagali, da 
je zmogel »zdaj brez predsodkov izpolniti svojo željo, pravzaprav svojo narodno 
in versko dolžnost ter vzeti slovesno v spomin usodo tisočerih fantov.«28
V intervjuju je Kocbek spregovoril o Dolomitski izjavi, o vlogi krščanskih 
socialistov v OF, nastanku bele garde in državljanski vojni, predvsem pa o povojnih 
pobojih. Za njih naj bi izvedel poleti leta 1946 in o tem poizvedoval pri predstavnikih 
CK KPS, kjer pa so mu zatrdili, da vrnjeni domobranci niso bili pomorjeni. Ker 
so se informacije o pobojih kopičile, se je odločil za odstop s funkcij, a si je po 
izbruhu informbirojevskega spora premislil. Oblast se ga je po njegovih besedah 
kljub temu odločila znebiti, kot povod pa je uporabila novelo Strah in pogum, proti 
kateri je v časopisju organizirala napad, s katerim so izsilili njegov odstop.29 Ob 
koncu intervjuja je Kocbek v odgovoru na vprašanje, kaj bi kazalo storiti glede 
usode domobrancev, dejal: 
»Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje. Vzdigniti si jo moramo 
iz potlačene in pohabljene zavesti v jasno in pogumno zavest. […] Gre torej za javno 
priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, 
dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne 
bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.«30 
Ideja, da poboji bremenijo ves narod, in ne le odgovornih, je imela kasneje 
velik vpliv na diskurz sprave. Kocbek jo je opisal že v dnevniškem zapisu 6. 1. 1975, 
ko je ob branju literature o pobojih prišel do zaključka, da je krivda za njih na vseh 
Slovencih, ker so nekritično sprejemali delitve, ki so med vojno in po njej pripeljale 
do tako tragičnih posledic, ter da je globoka potreba po izmirjenju in spravi danes 
še bolj oddaljena.31
2.2 Odzivi na intervju in njegov ponatis v Naših razgledih
Kljub temu da je intervju obelodanil poboje v domovini in tako izpolnil dolgo-
letna prizadevanja mnogih publicistov v emigraciji, je bil odziv na njegovo objavo 
med emigranti zelo zadržan, deloma pa tudi sovražen. Odnos med Kocbekom in 
predstavniki kasnejše politične emigracije je bil namreč zaostren že v predvojnem 
obdobju, v času vojne pa je bil Kocbek zaradi sodelovanja v OF tarča napadov v 
Slovencu, Slovenskem domu in Domoljubju. Emigracijski tisk je odnos do njega 
začasno spremenil po letu 1952, ko je bil zaradi novele Strah in pogum odstranjen 
s političnih funkcij, a se je ta znova zaostril prav ob objavi intervjuja v Zalivu leta 
1975. Avtorji člankov so sicer pozdravljali Kocbekovo odločitev, da javno spregovori 
o usodi domobrancev, a so mu očitali, da gre pri tem za zapoznelo lajšanje vesti 
28 Kocbek, Dnevnik, str. 86.
29 Pahor in Rebula, Edvard Kocbek, str. 128–149. 
30 Prav tam, str. 150. 
31 Kocbek, Dnevnik, str. 80.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 391
zaradi lastne vpletenosti v medvojna obračunavanja.32 V argentinskem časniku Sij 
slovenske svobode so mu pripisali celo vpletenost v odločanje o povojnih pobojih 
in njegovo zatrjevanje, da je za njih slišal šele leta 1946, označili za laž, saj je bil 
v maju in juniju 1945 minister v zvezni vladi in s tem v političnem vrhu.33
Ciril Žebot je v oceni intervjuja v kanadskem časniku Slovenska država sicer 
izrazil nekaj pomislekov (zakaj je Kocbek molčal tako dolgo; zakaj še vedno upo-
rablja partijski izraz »bela garda«), a pohvalil Kocbekov pogum in poštenost, da 
je o pobojih spregovoril in zahteval popravo krivic, s čimer je odprl temo narodne 
sprave.34
Reakcija v domovini je bila pričakovano ostrejša, a k temu, da je bila javnost 
z vsebino Kocbekove izpovedi obveščena, je najbolj pripomogla prav slovenska 
oblast, ki je intervju objavila v Naših razgledih 9. 5. 1975. V isti številki je uredništvo 
objavilo tudi članek »Gre za resnico«, katerega namen je bil bralcem razložiti 
okoliščine objave intervjuja; do nje naj bi prišlo po dogovoru s tiskovnim svetom 
pri republiški konferenci SZDL Slovenije. Članek navaja poročilo seje izvršnega 
odbora z dne 16. 4. 1975, na katerem so razpravljali o ozadju in metodah pritiskov 
sovražne propagande, ki naj bi v zadnjem času spet ogrožala Jugoslavijo in Slove-
nijo. Tam ocenjujejo, da je del teh napadov tudi knjiga Edvard Kocbek: pričevalec 
našega časa, ter ugotavljajo, da je Kocbek žal »pristal na pozicijah tistih, ki jih je 
po zmagi ljudskih množic pognal na klavrno pot izgnanstva strah pred kaznijo, ker 
se je njihovih rok držala kri tisočev slovenskih ljudi in ker so bili zaznamovani z 
neizbrisnim pečatom izdaje.«35 RK SZDL se je ob tej priložnosti opredelila tudi 
do pozivov k spravi, ki so prihajali iz emigracije:
»Odnos naše revolucije in organov ljudske oblasti do narodne izdaje in kontrarevolucije je 
bil med NOB, v zaključnih bitkah in v povojni graditvi vselej jasen in brezkompromisen 
– med našo revolucijo in kontrarevolucijo, med borci za svobodo in sodelavci okupatorja, 
med socialističnim patriotizmom in narodnim izdajstvom ne more biti nobene pomiritve 
in sprave.«36
Članek navaja tudi odlomka iz govora predsednika RK SZDL Mitje Ribičiča 
in sekretarja izvršnega komiteja predsedstva CK ZKS Franca Šetinca, v katerih 
sta obsodila zahteve po spravi kot poskus izenačevanja med borci za svobodo in 
izdajalci. Uredništvo na koncu še doda, da soglaša s temi mnenji in da je namen 
objave intervjuja s Kocbekom, da si bralci ustvarijo mnenje o njegovem sedanjem 
delovanju.
Za intervjujem je uredništvo objavilo še članek »Namesto epiloga«, ki je 
prepis pisma Toneta Fajfarja Edvardu Kocbeku pred izidom knjige. Fajfar v njem 
Kocbeku očita, da glavni razlog spora med njim in slovensko politiko ni bila usoda 
domobrancev, kot pravi sedaj, ampak Kocbekova stališča do oblikovanja slovenske 
družbe in vloge kristjanov v njej, ponovi pa tudi očitke v zvezi s Strahom in pogumom:
32 Pibernik, Pogled politične emigracije, str. 244–252.
33 Edvard Kocbek: Pričevalec našega časa, Sij slovenske svobode, 1. 5. 1975, str. 3.
34 Žebot, Pogum in razum, Slovenska država, št. 6, maj–junij 1975, str. 3.
35 Gre za resnico, Naši razgledi, 9. 5. 1975, str. 247.
36 Prav tam.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled392  
»Tvoja sedanja prizadetost glede domobrancev pa ima v resnici svoje korenine že v tvojem 
»Strahu in pogumu«, ko si enačil vrednost življenjskih žrtev borcev za osvoboditev in 
izdajalcev.«37
Ponatis intervjuja v Sloveniji je torej pravzaprav služil ponovnemu obračunavanju 
s Kocbekom in javni opredelitvi oblasti do ideje o narodni spravi. Glede razloga, 
zakaj je medijski pogrom zaradi omembe pobojev doletel Kocbeka, ne pa tudi 
drugih avtorjev, ki so o njih pisali že pred tem, sta Pahor in Rebula zapisala, da 
je jasen: ker je bil avtor Ukane Tone Svetina »politično zasebnik«, Kocbek pa v 
povojnih letih eden izmed najvišjih politikov.38 Njegova vidna vloga in spor s slo-
venskimi oblastmi sta zato izpadla veliko bolj obremenilno kot druga pričevanja, 
čeprav po mnenju Pahorja in Rebule Svetinova literarna obdelava pobojev veliko 
bolj blati NOB.39
Kljub temu da so bili poboji in pozivi k spravi sedaj (čeprav z odklonilnim 
odnosom in zanikanjem) javno pripoznani, se v naslednjih letih vse do polemik 
okrog eseja Krivda in greh v Sloveniji glede recepcije sprave ni veliko spremenilo. 
Pomembna izjema v tem času je pridiga ljubljanskega nadškofa in metropolita Jožefa 
Pogačnika leta 1977, v kateri je vrh Cerkve ponovno opredelil svoj odnos do sprave.
2.3 Pridiga nadškofa Jožefa Pogačnika leta 1977
V pridigi na veliki četrtek 7. 4. 1977 se je Pogačnik med govorjenjem o zgo-
dovinski spravi med vzhodno in zahodno cerkvijo v času drugega vatikanskega 
koncila navezal tudi na vprašanje odnosa do slovenske zgodovine. Izpostavil je 
pomen evangelijskega nauka odpuščanja v življenju kristjanov, ki se ga je treba 
držati tudi pri presojanju dogajanja med NOB in socialno revolucijo. Pogačnik 
je v tem smislu za kristjane postavil načela, ki se jih naj držijo: ne smejo poznati 
maščevalnosti in mržnje, odpustijo naj vsakomur, ki jim je prizadejal kakršnokoli 
krivico, ne glede na stran, kateri je pripadal, ter sami prosijo odpuščanja za krivi-
ce, ki so jih naredili, ter si jih po svojih zmožnostih prizadevajo popraviti. V tem 
duhu je izrazil obžalovanje in prosil odpuščanja za krivice, ki jih je med vojno 
povzročila krščanska vera: 
»V imenu vseh tistih slovenskih katoličanov, ki poslušajo glas svojega pastirja, izjavljam, 
da odpuščamo vse, kar nas je po človeški krivdi hudega zadelo. Vse, kar se je v imenu 
krščanske vere krivic zgodilo, obsojamo – kakor smo obsojali med vojno in je obsojalo 
tudi tedanje cerkveno vodstvo – in v imenu krivcev prosimo odpuščanja.«40
Pogačnik je v pridigi tudi prosil »vse verne Slovence, naj nikar preveč ne 
obujajo žalostnih spominov na pretekle hude dni« in naj po božjem vzoru skušajo, 
kolikor je mogoče, »pozabiti, kar se je zgodilo med vojno«, s čimer bodo pokazali 
»svojo dejavno ljubezen do domovine in njenega napredka«.41
37 Fajfar, Namesto epiloga, Naši razgledi, 9. 5. 1975, str. 250.
38 Pahor in Rebula, Po nevihti, str. 11.
39 Prav tam, str. 10.
40 Dolinar, Resnici na ljubo, str. 24.
41 Prav tam, str. 24–25.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 393
Na Pogačnikovo pridigo so se kasneje v svojih spravnih izjavah cerkveni do-
stojanstveniki še večkrat sklicevali, a so vse bolj opuščali njeno umirjeno retoriko 
in poudarjali, da sprava zahteva prav spominjanje, ne pa pozabe.
2.4 Spomenka Hribar: Krivda in greh
Zatišje, ki je glede sprave veljalo tudi po intervjuju v Zalivu leta 1975, se je 
končalo, ko je leta 1984 deset avtorjev pripravilo prispevke za zbornik, posvečen 
tri leta prej umrlemu Kocbeku. Med avtorji je bila tudi Spomenka Hribar, ki je s 
svojim esejem, naslovljenim Krivda in greh, opredelila potrebo po spravi in njeno 
vprašanje vzpostavila v slovenskem javnem prostoru. Da se odnos oblasti do teme v 
skoraj desetih letih ni spremenil, se je izkazalo tudi tokrat: zbornik je bil pripravljen 
v letu 1984, a je ostal neizdan vse do leta 1987.
Krivda in greh se začne z obravnavo dnevniških zapiskov Edvarda Kocbeka 
iz časa vojne, objavljenih v Tovarišiji in Listini. Na podlagi njegovih razmislekov 
o krivdi in grehu, ki sta posledica vsakega, tudi upravičenega jemanja človeškega 
življenja, in o blaženi krivdi, ki pomeni priznanje in sprejemanje te krivde, Hribarjeva 
razvija svoj pogled na povojne poboje, za katere je izvedela prav iz Kocbekovega 
intervjuja leta 1975. Označi jih za bratomorni zločin nad narodom, ki ni le greh 
nad poraženci, temveč tudi nad preživelimi in zmagovalci samimi:
»Zakaj pobiti domobranci so bili tudi deli svojega, našega naroda. Kakor sta levica in 
desnica roki enega telesa, tako so pobiti domobranci deli svojega, našega narodnega 
telesa. Mojega telesa.«42
Poboje razloži kot izhajajoče iz sovraštva, ki se poraja iz postavitve absolutne 
resnice, na podlagi katere si Subjekt in izvrševalci njegove volje jemljejo pravico do 
razsojanja o življenju in smrti, da prosto posegajo v svetost življenja in na »mesto 
drugega«, ki pa je nenadomestljivo in pomeni enkratnost in neponovljivost vsake-
ga posameznika, ki je s smrtjo za vedno izgubljena. Nobeno takšno postavljanje 
na pozicijo Resnice ne more biti upravičeno, zato se Hribarjeva vpraša, s kakšno 
pravico ona sama absolutno obsoja ravnanje izvrševalcev. Absolutne sodbe ne more 
dati, ker ne more stopiti na mesto drugega, na mesto likvidatorjev, katerih zločin 
obsoja. A kljub temu gre pri pobojih za zločin – vendar ne za zločin ene skupine 
nad drugo, ampak naroda nad samim seboj.43 To breme, ki leži na narodu, je treba 
razrešiti, a ker ne gre za boj med dvema skupinama, ampak za travmo, ki jo nosimo 
kot ljudje, rešitev ne more biti v kaznovanju. 
»Ne more biti stvar v tem, da se krivda za-govarja, od-plačuje in maščuje – temveč, da se 
nosi. Da se niti ne prekrije – pozabi s ciničnim opravičevanjem niti ne razraste kakor rak 
sovraštva in maščevanja. Ne: odgovarjati za krivdo, ne: odplačevati jo, temveč – prenašati 
jo. Vzdržati jo. To je edina pot iz verige sovraštva, v katero smo že tako dolgo ujeti.«44
42 Hribar, Krivda in greh, str. 35.
43 Prav tam, str. 36–52. 
44 Prav tam, str. 55.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled394  
Usodo domobrancev je treba po mnenju Hribarjeve »vzeti nase« kot usodo dela 
naroda. Prvi korak k temu je javno priznanje zločina, potreben pa je tudi dostojen 
pokop in ureditev grobišč. Predlaga tudi postavitev obeliska sredi Ljubljane, na 
katerem bi bilo posvetilo »Umrli za domovino«.45 Na tej točki Hribarjeva uvede 
pojem narodne sprave, ki ga opredeli kot »kohezijo vseh narodnih sil«, ki se kaže 
skozi priznavanje nazorskega pluralizma in zavračanje vsakega ekskluzivizma, 
sklicujočega se na objektivno Resnico.46
Ti pozivi k spravi so v javnosti sprva naleteli na zelo odklonilen odziv, Hri-
barjeva pa je bila tarča podobnih obsodb kot Kocbek, torej da izenačuje izdajalstvo 
z odporom in da predlaga rehabilitacijo belogardizma. Obtožbe so se pri tem skli-
cevale na odlomke iz eseja, do katerih so imeli nekateri njeni kritiki dostop, kljub 
temu da zbornik sploh še ni izšel.47
Kljub medijskemu obračunavanju, ki je leta 1985 pripeljalo tudi do izključitve 
Hribarjeve iz Zveze komunistov, pa se je tema narodne sprave skozi prihodnja 
leta v javnosti uveljavila. V ozračju druge polovice osemdesetih let, ko se je vse 
bolj utrjevala želja, da bi se Slovenija oz. Slovenci kot narod osamosvojili, je 
ideja sprave predstavljala primerno platformo za doseganje enotnosti, potrebne za 
izvedbo tega projekta. V prelomnem letu 1990 je bila že splošno razumljena kot 
bistvena naloga družbe, a koncepcije sprave so se skozi čas vse bolj oddaljevale 
od osnovnega poziva k pieteti do mrtvih in medsebojnega spoštovanja, kot ju je 
zagovarjala Hribarjeva.
Medtem ko oblast sredi osemdesetih let sprave kot političnega projekta še ni 
bila pripravljena sprejeti, vendar je bila to, kot bomo videli kasneje, sčasoma pri-
morana storiti, pa so jo civilna družba in novonastale opozicijske stranke navdušeno 
razvijale, a je v recepciji slednjih pomenila predvsem apologijo ene strani in na-
pad na drugo ter vzpostavitev nove zgodovinske narative, ki naj zamenja staro, 
komunistično. Hribarjeva se je od takega razvoja večkrat distancirala; že leta 1987 
je v svojem prispevku k 57. številki Nove revije opozorila, da sprava ni homogeni-
zacija in uniformiranje družbe v imenu nekega skupnega Cilja. Tako razumevanje je 
imenovala »slogaštvo« in opozarjala, da to, če do njega pride znotraj narodnostne 
družbene skupnosti, vodi v sovražni šovinizem.48 Na zgrešeno recepcijo sprave pri 
desnici je opozorila tudi v članku Zaustavite desnico, kjer je antikomunizem dela 
zagovornikov sprave označila za poskus novega vzpostavljanja Resnice.49
3 Spravne izjave v letu 1990
V letih od izida Krivde in greha se je pojem narodne sprave počasi, a vztrajno 
širil v javno zavest. Publicistična obravnava te teme je bila konec osemdesetih let 
45 Prav tam, str. 61.
46 Prav tam, str. 62–63. 
47 Hribar, Svitanja, str. 55.
48 Hribar, Avantgardno sovraštvo in sprava, str. 101–102.
49 Hribar, Svitanja, str. 189.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 395
po začetnem pogromu sicer sporadična, a spravi sčasoma vse bolj naklonjena.50 
V prelomnem letu 1990 pa je sprava vzniknila kot eno izmed osrednjih političnih 
vprašanj in se vsebinsko navezala na pomen, ki so ji ga pripisovali že avtorji v 
emigraciji: razumljena je bila kot pogoj in bistven del konsolidacije naroda pred 
zgodovinsko nalogo ustvarjanja samostojne slovenske države, torej kot bistven 
element slovenske tranzicije. S tem je postala neizogibna tema, glede katere se je 
moral opredeliti vsak politični akter.
Odnos do preteklosti in narodna sprava sta bila tako tudi tema v strankarskih 
programih pred prvimi večstrankarskimi volitvami aprila 1990. DEMOS – združena 
opozicija Slovenije se je v skupnem programu zavezala, da »svojega odnosa do 
preteklosti ne bo gradila na protipartijskem revanšizmu, prizadevala pa si bo za 
resnico o preteklosti in za popravo vseh krivic, ki se sploh še dajo popraviti«, in 
da se bo zavzemala »za narodno spravo kot proces nujnega moralnega očiščevanja 
za skupni slovenski jutri.«51 Podobno so v lastnem programu pomen narodne 
sprave ocenili tudi Slovenski krščanski demokrati, ki so se prav tako izrekli proti 
ideološkemu revanšizmu, zahtevali pa »popravo krivic, ki je še možna, pravico 
do resnice in pravico do javnega spomina vsem mrtvim, rehabilitacijo po krivem 
obsojenih, pravico do domovine in odpravo vseh vsiljenih ideoloških ovir, ki 
ločujejo ljudi v Sloveniji.«52 Slovenska demokratična zveza je v svojem programu 
ocenila, da je narodna sprava nujni sestavni del demokratizacije, Socialdemokratska 
stranka Slovenije pa je izrazila željo, da se slovenska državljanska vojna konča in 
da se uveljavi sprava med vsemi sprtimi stranmi.53 Zveza komunistov Slovenije 
– Stranka demokratične prenove se je zavzela za materialno in moralno popravo 
krivic iz preteklosti in napovedala, da bo s tem namenom predlagala ustanovitev 
skupščinske komisije.54
Izvedba prvih svobodnih volitev je bila že sama po sebi razumljena kot dopri-
nos k spravi. Ob svojem nastopnem govoru v novoizvoljeni Skupščini Republike 
Slovenije 9. 5. 1990 je njen predsednik France Bučar tako dal odmevno izjavo, v 
kateri je izvolitev večstrankarskega parlamenta razglasil za »konec državljanske 
vojne«. Ta je imela po njegovem za posledico vzpostavitev zapovedane absolutne 
resnice, proti kateri pa se ne moremo boriti tako, da jo zamenjamo z drugo resnico. 
To spoznanje nas po Bučarju že samo »sili v narodno spravo, ki je izhodiščni pogoj 
za novo narodovo življenje, ki ga prav sedaj začenjamo.«55 V Bučarjevem pogledu 
na narodno spravo je viden vpliv Spomenke Hribar:
»Narodna sprava ni pomiritev. Sprava pomeni priznanje dobrega namena tudi dosedanjemu 
nasprotniku – ga moralno prizna in rehabilitira prav zato, ker mu priznava dober namen, 
ki pa se je uprl na napačno razumevanje stvarnosti, še celo pa na domnevno poznanje 
absolutne resnice. Seveda sprava ne pomeni samo medsebojno pobotanja terjatev, kakor 
v civilnem pravu, saj se nikoli ne izteče brez preostanka. Brez moralnih sestavin, ki naj 
50 Slabe, Narodna sprava, str. 16.
51 Krušič, Koga voliti?, str. 13–14.
52 Prav tam, str. 42.
53 Prav tam, str. 21 in 49.
54 Prav tam, str. 99.
55 Bučar, Prehod čez rdeče morje, str. 13.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled396  
izbrišejo ta preostanek, je ni. Kljub temu pa bo morala prav ta skupščina v čim krajšem 
času storiti vse, predvsem sprejeti potrebne pravne ukrepe, da se odpravijo vse krivice, ki 
se še dajo popraviti, in podreti plotove, ki med nami še ostajajo.«56
S pripombo o tem, da narodna sprava ni pomiritev, je Bučar ciljal na doku-
ment Predsedstva SRS, ki ga je to v javnost posredovalo dobra dva meseca prej. 
Izjava o narodni in državljanski umiritvi, kot so dokument naslovili, je pomembno 
vplivala na nadaljnji razvoj spravnega diskurza, predvsem tako, da je kot njegov 
medij vzpostavila deklaracije, ki so se vrstile v kasnejših letih.
3.1 Izjava Predsedstva SR Slovenije o narodni in državljanski umiritvi
Ker se je v javnosti tema narodne sprave vse bolj širila, so člani Predsedstva 
socialistične Republike Slovenije ob koncu svojega mandata sprejeli odločitev, da 
se bodo nanjo odzvali tudi sami v obliki izjave. Z njo so hoteli storiti »prvi korak 
k pomiritvi, ki je tako zelo pomembna za slovenski narod in njegovo državo«, 
ter tako prispevati »k nastajanju takih razmer v političnem in javnem življenju 
Slovenije, ko preteklost ne bo več obremenjevala medčloveških odnosov«.57 Njena 
vsebina se je z neformalnimi pogovori med člani izoblikovala skozi daljši čas, 
na 88. seji Predsedstva 2. 3. 1990 pa je njen predsednik Janez Stanovnik izrazil 
mnenje, da morajo z objavo izjave pohiteti, saj je Milan Kučan njihova stališča 
že javno predstavil.58 Izjavo so nato sprejeli na naslednji, 89. seji dne 5. 3. 1990; 
sprejeto besedilo je bilo oblikovano na osnovi osnutka, ki ga je pripravil član 
predsedstva zgodovinar dr. Janko Pleterski, v njem pa so upoštevali tudi predlo-
ge, ki so bili podani na neformalnih razgovorih. Za mnenje je predsednik Janez 
Stanovnik zaprosil tudi Vekoslava Grmiča, Antona Trstenjaka in Petra Kovačiča, 
ki so se strinjali, da je takšno izjavo treba sprejeti. Na seji je bilo sklenjeno tudi, 
da bodo izjavo poslali Skupščini SR Slovenije, predsednik in člani pa bodo na 
posebnem razgovoru z odgovornimi uredniki opozorili na pomen narodne spra-
ve.59 Besedilo je bilo naslednji dan z nekaterimi minimalnimi posegi objavljeno 
v Delu.60
Predsedstvo je v njej uvodoma izrazilo mnenje, da je v času prehoda v 
pluralistično, demokratično ureditev, dolžno spregovoriti o vprašanju, ki ga javnost 
obravnava kot problem »narodne sprave«. Izjava nato predstavi njihovo razume-
vanje poteka druge svetovne vojne, pri čemer poudari, da je o državljanski vojni 
mogoče govoriti le v prenesenem, ne pa tudi v pravnem pomenu. To razlikovanje 
označi kot nujno, ugotavlja pa, da je kljub temu dejstvo, da je bila v spopadu 
prelita »domača kri«. Ta medsebojni spopad in povračilni ukrepi, še posebej tisti, 
storjeni neposredno po koncu vojne, so ustvarili problem, ki postaja po mnenju 
56 Prav tam.
57 Repe, Viri o demokratizaciji, str. 21.
58 ARS, Magnetogram 88. seje Predsedstva.
59 ARS, Zapisnik 89. seje Predsedstva.
60 Izjava predsedstva. Delo, 6. 3. 1990, str. 1–2. 
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 397
Predsedstva pereč predvsem v času sprememb v državi.61 Vprašanje narodne sprave 
s tem postavlja v kontekst tranzicije.
Predsedstvo ugotavlja, da zaradi državne kontinuitete, ki seže vsaj do zbora 
odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943, odgovornost za reševanje 
omenjenega problema nosi tudi sedanja država, a hkrati poudarja, da obstaja tudi 
»odgovornost ljudi, ki so iz idejnih in političnih razlogov […] nastopili v času oku-
pacije proti edinemu realnemu slovenskemu narodnoosvobodilnemu bojevanju«,62 
pri čemer ostaja odprto vprašanje, koliko so ti pripravljeni pripomoči k nujni 
državljanski umiritvi. Prvi in odločilni korak je bil z idejno in politično pluraliza-
cijo družbe že dosežen, zagotoviti pa je treba trajno mirno sožitje med državljani. 
Kot mogoče ukrepe državnih organov navaja revidiranje pravne ureditve v delih, 
ki ovirajo popolno državljansko enakopravnost, in uradno ugotovitev ter objavo 
osnovnih dejstev o nekaterih dogodkih, predvsem kar se tiče usode slovenskega 
domobranstva.63 Znanstveno ugotovljeni in uradno potrjeni podatki bodo po mnenju 
Predsedstva podlaga, na kateri bodo državni organi lahko urejali vprašanja v zvezi s 
pietetnim odnosom do vseh mrtvih. Predsedstvo prav tako priporoči, da Skupščina 
SR Slovenije sprejme sklep o takem delovanju državnih organov in s tem pripomore, 
da se ta vprašanja ne bi izkoriščala za politične namene.64
Izjava Predsedstva predstavlja bistveno prelomnico v slovenskem spravnem 
diskurzu. Medtem ko so zahteve po spravi pred tem prihajale izključno iz civilne 
sfere, pa je Izjava pokazala, da je tema sprave v prelomnih časih tranzicije dejansko 
postala temeljno politično vprašanje, ki je tudi stvar državnih institucij. S tem je 
postavila precedens za nadaljnje udejstvovanje države v tej smeri.
Odziv Predsedstva je zanimiv tudi zato, ker je v njegovi recepciji moč zaznati 
poskus postavitve sprave na drugačno platformo. Besedilo namreč preusmerja pou-
darek z naroda na vse državljane; sicer omeni, da sprava prizadeva vse Slovence po 
svetu, a poudari, da je za rešitev vendarle odgovorna »državna politika SR Slove-
nije, ta pa se oblikuje znotraj nje same, kot stvar odločanja njenih državljanov.«65 
Predsedstvo se tako skuša distancirati od siceršnjega tipičnega poudarka spravnih 
prizadevanj, ki vidijo spravo kot stvar naroda in del slovenskega nacionalnega 
vprašanja, ter preusmeriti problematiko na temo odnosa med državljani. Iz tega 
razloga je v Izjavi izraz »narodna sprava« že v uvodu postavljen v narekovaje, 
skozi besedilo pa zamenjan z izrazom »državljanska umiritev«.66
61 ARS, Izjava o umiritvi, str. 2. 
62 Prav tam, str. 3. 
63 V tej točki se Predsedstvo sklicuje na stališče predsedstva Skupščine SRS, ki je bilo 
sprejeto na predlog Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da je treba vsa 
dogajanja te vrste objektivno zgodovinsko prikazati in oceniti. 
64 ARS, Izjava o umiritvi, str. 4. 
65 Prav tam, str. 3. 
66 Izraza »umiritev« in »pomiritev« kot sinonim za spravo še danes uporablja ZZB NOB.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled398  
3.2 »Izjava o narodni spravi« Slovenske pokrajinske škofovske konference
Teden dni za Predsedstvom, 13. 3. 1990, je svojo izjavo o narodni spravi 
sprejela tudi Slovenska pokrajinska škofovska konferenca. S tem uradnim mnenjem 
se je slovenska Cerkev pridružila spravnim prizadevanjem, že v prihodnjih mesecih 
pa se je izkazalo, da so njeni nameni v tem pogledu zelo daljnosežni. Postavila se 
je na pozicijo glasnice interesa zamolčanih žrtev in se preko teme narodne sprave 
poskušala napram državi uveljaviti kot enakovredna partnerica, deloma pa tudi 
kot edina resnična predstavnica slovenskega naroda oz. njegova vrhovna moralna 
avtoriteta.
Izjava uvodoma pozdravlja potezo Predsedstva kot pomemben korak k 
»razreševanju življenjskega vprašanja in prihodnosti slovenskega naroda.«67 Umi-
ritev ocenjuje kot bistveni cilj, za katerega se zavzema tudi Cerkev, a opozarja, 
da je ni mogoče ukazati ali izsiliti. Pot do umiritve je edino sprava, zaradi česar je 
»sprava prva in najnujnejša naloga«, ki pa ima dva aspekta – najprej mora nastopiti 
sprava z mrtvimi, ki pomeni priznanje dostojnega spomina do vseh mrtvih in ure-
ditev grobov. Zunanje znamenje sprave z mrtvimi naj bo za verne tudi simboličen 
krščanski pogreb in maša zadušnica ter javna spominska slovesnost za vse, ki »mora 
biti javno kulturno dejanje vsega slovenskega naroda«. Drugi aspekt je sprava med 
živimi, ki mora zajeti »vse Slovence doma in po svetu in vse druge, ki živijo med 
nami.« Izjava ugotavlja, da je Cerkev pomemben korak v to smer naredila že s 
pridigo nadškofa Pogačnika na veliki četrtek leta 1977, ko je prosil za odpuščanje 
vse, ki so jim kristjani prizadejali zlo.
Za spravo med živimi, ki je edina pot do narodne umiritve, je po mnenju 
škofovske konference treba izpolniti (ali si za to vsaj pošteno prizadevati) sledeče 
naloge: treba je ugotoviti vso resnico glede dogodkov od začetka vojne do danes, 
saj je lahko le resnica podlaga za spravo. Doslej je bilo po mnenju škofovske konfe-
rence razširjenih toliko neresnic, da resnica sploh ni jasna, zaradi česar je še toliko 
manj možno nerazčiščeno preteklost pozabiti. Nujno je tudi presojati in razlagati 
dejstva medvojnega in povojnega časa v okviru tedanjih razmer. Izjava poudarja, 
da se Cerkev »ne boji resnice, tudi takrat ne, kadar jo resnica obremenjuje«, in 
da odkrito priznava svoj delež krivde, hkrati pa pričakuje, da bodo svojo krivdo 
priznali tudi drugi ter da bodo nastalo škodo in krivice poravnali (tudi krivično 
odvzeto lastnino). Objektivna presoja posledic odločitev in dogodkov je bistvena, 
saj ima mlajši rod »pravico vedeti, iz katerih korenin so zrasli in dozoreli današnji 
sadovi, in poznati celoten zgodovinski razvoj.« Pri tej presoji je treba biti zelo 
previden; edini pravičen in hkrati usmiljen sodnik pa je za konferenco samo Bog. 
Pomen sprave izjava povzame tako:
»Sprava med živimi je brezpogojna človeška nujnost, brez nje ni prihodnosti. Za slovenski 
narod je sprava tudi življenjska potreba, če sploh hočemo preživeti. Premalo nas je in v 
prehudih razmerah živimo, da bi se smeli odrekati mirnemu sožitju vseh ob spoštovanju 
različnosti v osebnem prepričanju in javnem življenju.«68 
67 Izjava Slovenske pokrajinske škofovske konference, Družina, 25. 3. 1990, str. 3.
68 Prav tam.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 399
Sprava je po mnenju škofovske konference tudi temeljna etična dolžnost, ki 
obvezuje vse ljudi, kristjane pa še na poseben način, saj jih evangelij zavezuje, da se 
morajo odpovedati vsaki želji po obračunavanju ali maščevanju in slediti Kristuso-
vemu zgledu. Izjava se zaključi z ugotovitvijo, da nas postni čas, v katerem je bila 
izjava dana, na »poseben način vabi in kliče k spravi in miru z Bogom in ljudmi, k 
spravi med Slovenci doma in po svetu in z vsemi ljudmi na naši slovenski zemlji.«69
Čeprav se škofovska konferenca sklicuje na Pogačnikovo pridigo in celo 
izraža »svoje temeljno soglasje« z njo, pa si v ključnem delu z njo nasprotuje: 
medtem ko Pogačnik kot bistveni element spravnega prizadevanja od kristjanov 
terja, da se trudijo pozabiti travmatično preteklost, pa škofovska konferenca med 
nalogami, ki jih je treba izpolniti, da bi bila sprava dosežena, postavlja prav iskanje 
resnice, pravilno interpretacijo in vrednotenje dogodkov ter zahtevo po priznavanju 
krivde. Pozabo nerazčiščene preteklosti celo eksplicitno zavrne. Ta tiha sprememba 
spravnega imperativa ni naključna; kasneje jo najdemo v vseh izjavah, ki jih je na to 
temo podala RKC. Resnica je v njih vedno poudarjena kot bistven pogoj sprave, kot 
bomo videli kasneje, pa je sčasoma postajala tudi vse bolj vsebinsko opredeljena.
Še ena nedoslednost napram kasnejšim cerkvenim izjavam o spravi se je pojavila, 
ker je škofovska konferenca deloma povzela izraze, ki jih je vpeljalo Predsedstvo. 
Tako pride do pojmovne zmede – v tej izjavi škofovska konferenca kot cilj svojih 
prizadevanj označi »umiritev«, spravo pa kot sredstvo njenega doseganja. V vseh 
kasnejših izjavah je kot cilj opredeljena sprava, medtem ko se umiritev ne omenja 
več. Tudi to kaže, da je kljub vsej resnosti, s katero se je v javnosti lotevalo sprave, ki 
naj bi bila celo bistvena za narodov obstoj, njen pomen ostal v veliki meri arbitraren.
3.3 Izjava Slovenskih krščanskih demokratov o narodni spravi
Kot smo videli, so politične stranke temo sprave že privzele in jo vključevale 
v svoje predvolilne programe. Nekatere pa so se že v letu 1990 priključile tudi 
kampanji izdajanja spravnih izjav, ki se je začela z izjavo Predsedstva.
Tako so Slovenski krščanski demokrati že 14. 3. 1990 v Delu objavili svojo 
Izjavo o narodni spravi, v kateri ugotavljajo, da se bolj kot katerakoli druga stranka 
zavedajo občutljivosti narodne sprave, ki je bila po njihovem štirideset let na Slo-
venskem največji tabu. Žrtve tega tabuja so bili po mnenju SKD v prvi vrsti kristjani, 
ki so bili vse od Dolomitske izjave leta 1943 drugorazredni državljani. To in druge 
krivice je treba popraviti tako, da se »osvetlijo do zdaj zamolčane in obrekovane 
žrtve komunistične revolucije«, k čemur sodi objava seznamov brezpravno pobitih 
med vojno in po njej, izdaja mrliških listov, oznamovanje grobišč, primerno spo-
minsko znamenje, povrnitev škode, dobrega imena in domovinske pravice živim 
in rajnim, dokumentirano zgodovinsko vrednotenje medvojnega in povojnega 
dogajanja ter slovesna, vsenacionalna komemoracija. SKD, ki si skupaj z drugimi 
strankami v Demosu prizadeva za narodno spravo, ki jo razumejo predvsem kot 
69 Prav tam. 
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled400  
»priznanje in odpuščanje krivde«, na koncu svoje izjave še poudari, da zavrača 
obravnavanje sprave kot dela predvolilnega boja in šele na tem temelju gleda na 
spravo tudi kot na politično dejanje.70
3.4 Izjava društva Združeni ob lipi sprave
K izdajanju spravnih deklaracij so se v letu 1990 pridružile tudi nekatere orga-
nizacije civilne družbe, ki so si za spravo prizadevale že prej. Društvo Združeni ob 
lipi sprave pod vodstvom odvetnika Stanislava Klepa je svojo priobčilo 15. junija 
na Žalah ob »lipi sprave«, ki so jo posadili maja prejšnje leto.71 Njena vsebina se po 
ostrini in določnosti interpretacije zgodovine razlikuje od drugih izjav in napoveduje 
vsebinski obrat, do katerega bo prišlo tudi pri avtorjih, ki so pred osamosvojitvijo 
še uporabljali bolj umirjen ton.
Deklaracija se začne z ugotovitvenim delom, v katerem društvo v petih točkah 
izpostavlja, da je bil odpor zoper okupatorja veliko dejanje slovenskega naroda, 
a hkrati tudi velika nesreča, ker si je Komunistična partija podredila OF in jo z 
»boljševističnim nasiljem in s preziranjem temeljnih načel krščanske civilizacije« 
zlorabila za prevzem absolutne oblasti ter s tem »za več desetletij zavrla narodov 
naravni razvoj.« Zaradi represije, ki jo je KP pod krinko OF izvajala že spomladi 
1941, društvo ocenjuje nastanek vaških straž in kasneje domobranstva kot izzva-
no dejanje samoobrambe in legitimen upor proti boljševistično-komunističnemu 
nasilju. V državljanski vojni, ki je sledila od poletja 1942 do konca vojne, nosita 
za mučenje in poboje nasprotnikov odgovornost obe strani, za povojne poboje 
vrnjenih domobrancev in montirane procese pa po deklaraciji nosijo odgovornost 
takratni voditelji Komunistične partije Slovenije in z njimi najvišji oblastni organi 
takratne Ljudske republike Slovenije.72
Društvo v deklaraciji predlaga Predsedstvu, vladi in skupščini, da te ugo-
tovitve sprejmejo ter v svojem imenu in v imenu slovenskega naroda izrečejo 
obžalovanje. Predlaga tudi, da se »s slovesno izjavo zagotovi, da nihče, tako na 
strani komunističnega in partizanskega, kakor na strani protikomunističnega in 
domobranskega tabora, ne bo sodno ali administrativno kaznovan za protipravna 
vojna in povojna dejanja, ki so bila storjena iz ideoloških ali političnih razlogov 
pred 15. junijem 1970. leta«, a da posebna komisija skupščine odgovorne kljub 
temu poišče. Predlagajo še, da se emigrantom zagotovi prost prihod in pravico do 
stalnega prebivališča, da država izda slovesno izjavo z zagotovilom o popravi krivic 
ter da se v spomin na tragične dogodke razglasi »dan obžalovanja (ali dan krivde)«.73
Združeni ob lipi sprave so vse do danes ostali eni izmed najbolj aktivnih in 
vidnih zagovornikov narodne sprave. Svojo deklaracijo so skozi leta dopolnjevali 
in jo večkrat poslali v Državni zbor ter javno objavili.
70 Izjava SKD o narodni spravi, Delo, 14. 3. 1990, str. 5.
71 Predlog deklaracije o narodni spravi, Delo, 20. 6. 1990, str. 9. 
72 Prav tam. 
73 Prav tam. 
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 401
3.5 Spravna slovesnost v Kočevskem rogu 8. 7. 1990
Spravna prizadevanja v letu 1990 so dosegla vrhunec v pobudi, da naj 
država in Katoliška cerkev svojo, v izjavah izpostavljeno pripravljenost na spravo, 
udejanjita s skupnim spravnim aktom, ki naj bo simbolni pogreb žrtev pobojev in 
vseslovenska komemoracija.
Predsedstvo Republike Slovenije74 je slovesnost obravnavalo na seji 3. 7. 1990; 
na njej so člani izrekli mnenje, da je bila izjava o narodni in državljanski umiritvi 
že zadostno dejanje s strani države na deklarativni ravni, s čimer se je strinjal tudi 
nadškof Šuštar. Zaradi pozivov iz krogov kulturnikov so kljub temu sprejeli sklep, da 
predsednik Predsedstva Milan Kučan nastopi na slovesnosti z govorom, v katerem 
izreče predlog, da se uredijo grobišča in se z ustreznimi predpisi konča slovenska 
politična diaspora. Potrdili so tudi stališče, da je treba zavračati zahteve organizacij 
iz Srbije in od drugod, da bi sodelovali pri programu, saj gre za simbolni pogreb 
domobrancev in s tem za »slovensko notranjo zadevo«, bo pa Republika Slovenija 
kasneje omogočila prometne in tehnične pogoje za izvedbo podobnih slovesnosti 
in pogrebnih obredov drugih veroizpovedi, če bodo za to izražene želje.75
Svoja pričakovanja v zvezi s slovesnostjo je Cerkev opredelila v izjavi ko-
misije Pravičnost in mir pri škofovski konferenci, ki jo je napisal njen predsednik 
Anton Stres. Namen dogodka naj bi bil predvsem v izboljšanju ozračja moralne 
otopelosti in v tem, da Cerkev s priznanjem svojega deleža krivde zaveže drugo 
stran, da prej ali slej stori podobno. Komisija tudi opozarja, da se s tem proces 
sprave ne končuje, temveč šele začenja, saj je do resnice in pravice, ki sta temeljna 
pogoja sprave, še dolga pot.76
Spravna slovesnost se je nato odvila v nedeljo, 8. 7. 1990, na jasi v bližini 
grobišča Jama pod Krenom v Kočevskem rogu.77 Udeležilo se je je okoli 30.000 ljudi, 
Radiotelevizija Slovenija pa jo je prenašala v živo. Ob kulturnem programu, ki ga je 
sestavljalo zborovsko petje in recitacije, sta bila osrednja dela slovesnosti maša, ki jo je 
daroval ljubljanski nadškof Šuštar, in govor predsednika Predsedstva Milana Kučana.
Šuštar je v svoji pridigi dejal, da s simboličnim krščanskim pogrebom in 
mašo zadušnico domobranci vstopajo »v javnost in enakopravnost v slovenskem 
občestvu mrtvih in živih«. Maše in simbolnega pogreba nočejo nikomur vsiljevati, 
a ju opravljajo za vse žrtve vojne in povojnih dogodkov, tudi za partizane in tudi za 
Hrvate, Srbe in pripadnike drugih narodnosti.78 Šuštar je nato v prvi osebi množine 
navajal, kaj nam sporočajo mrtvi: da nam odpuščajo, ker so našli odpuščanje pri 
Bogu, in da nas rotijo, da storimo vse, da se dogodki iz Roga ne ponovijo nikoli 
več. Po Šuštarju nas mrtvi pozivajo tudi:
74 Njegovi člani so se po aprilskih volitvah zamenjali. 
75 Repe, Viri o demokratizaciji, str. 237.
76 Stres, Za globlje razumevanje, Družina, 8. 7. 1990, str. 13.
77 Raziskovalna akcija študentov zgodovine Filozofske fakultete v Ljubljani pod vodstvom 
dr. Mitje Ferenca, ki je potekala jeseni leta 2004, je pokazala, da v tem grobišču najverjetneje 
sploh ni posmrtnih ostankov slovenskih žrtev; gl. Ferenc, Poklon slovenskim žrtvam, str. 162–163.
78 Sprejmimo sporočilo življenja, Družina, 15. 7. 1990, str. 3.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled402  
»Izpolnite vrzeli, ki so nastale z našo prezgodnjo smrtjo, gradite boljšo prihodnost slovenske-
ga naroda, naše skupne domovine Jugoslavije in celotne Evrope in celotnega človeštva 
na trdnih temeljih resnice, svobode, pravičnosti, spoštovanja, prijateljstva in ljubezni; 
podajte se na pot sprave med živimi, na dolgo in težko pot, ki pa je edina pot v življenje.«79
Šuštar je še poudaril, da je z mašo zadušnico in simbolnim pogrebom opravljena 
sprava z mrtvimi, da pa se je treba sedaj podati na težjo nalogo sprave med živimi.
Kučan je v svojem govoru (ki ga je oblikoval kot aluzijo na starozavezno 
knjigo Pridigarja) izpostavil, da je sprava z vsemi mrtvimi žrtvami vojne preizkus 
narodove zrelosti, samozavesti in spoštovanja, predvsem pa zgodovinska nujnost 
in naša kulturna in civilizacijska dolžnost, ki ne sme in ne more biti nikogaršnja 
zmaga ali poraz. Mrtve je treba z vsem dostojanstvom in spoštovanjem pokopa-
ti ter jih prepustiti spominu in sodbi zgodovine. Čas je, da zgodovina preneha 
obremenjevati naša življenja in da priznamo Slovence, ki so bili v Kočevskem 
rogu in drugod nerazumno in nerazumljivo pahnjeni v nasilno smrt, za del svoje 
nacionalne zgodovine, a pri tem ne pozabimo na tiste, ki smo se jih spominjali in 
jih priznavali že prej. Spomin na vse je potreben, da ne bi ene krivice zamenjali 
z drugo in da ne bi delali sile zgodovini in njenim resnicam. Na nas je, da si 
prizadevamo za spravo med živimi. Kučan s tem preide na ukrepe, ki jih v to 
smer lahko naredimo:
»Slovenska država si tudi s pripravljanjem nove ustave postavlja okvire in pravila, da s 
človekovimi svoboščinami in pravicami spoštuje in zavaruje razlike med ljudmi in jim 
s tem omogoča življenje v demokratični skupnosti. Ni v moči države zaukazati ljubezen 
in spravo med ljudmi. Je pa v moči vseh državljank in državljanov, da si ustvarijo tako 
državo, ki bo pravična do vseh, ne glede na njihove poglede na svet, politično prepričanje 
ali narodno pripadnost.«80
Kučan je izrazil obvezo, da bo Predsedstvo RS skupaj z drugimi organi 
države prispevalo kar more in mora, da bo tudi z dejanji države uveljavljena volja 
po spravi med živimi in po ustvarjanju »svobodnega slovenskega občestva, ki ima 
svojo identiteto, svojo domovino in svojo državo.«81
4 Tema sprave v poosamosvojitvenem obdobju
Po letu 1990, v katerem je bila sprava nekaj časa osrednja tema, se je v 
prihodnjih mesecih pomaknila v ozadje; pozornost javnosti se je obrnila k temu, 
s čimer se je potrebo po spravi v dotedanjih izjavah utemeljevalo – k izvedbi 
osamosvojitve. Tako je bilo za nekaj usodnih mesecev osamosvajanja postavljeno 
na stran, da proces sprave v letu 1990 ni razrešil ideoloških delitev,82 skozi leta 
pa je postajalo vse bolj jasno, da jih je pravzaprav okrepil. Diskurz sprave se je 
spremenil v boj za interpretacijo zgodovine, kar je razvidno iz dejstva, da se je v 
izjavah kot njen pogoj vse bolj uveljavljala ugotovitev resnice, ki pa je sčasoma 
79 Prav tam.
80 Zdaj je čas miru, Družina, 15. 7. 1990, str. 3.
81 Prav tam. 
82 Repe, Jutri je nov dan, str. 127.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 403
postajala tudi vse bolj vsebinsko opredeljena. K zaostrovanju stališč, ki je spravni 
diskurz približalo kulturnemu boju s konca 19. stoletja,83 je nedvomno prispevalo 
tudi to, da je politična emigracija po osamosvojitvi v Sloveniji dobila večjo veljavo 
in pridobila vpliv, k čemur je pripomogel tudi Svetovni slovenski kongres.
4.1 Svetovni slovenski kongres
Na otvoritvenem zasedanju, ki je potekalo 27. in 28. junija v Ljubljani, je bil 
Svetovni slovenski kongres predstavljen kot »vseslovenska organizacijska skupnost, 
ki povezuje in združuje Slovence doma in po svetu na temelju zavezanosti slovenstvu, 
ne glede na nazorske, strankarske in druge razlike.«84 Ideja o taki organizaciji je v 
emigraciji, kot smo videli, obstajala že dolgo, koraki k njeni uresničitvi pa so bili 
tudi v Sloveniji storjeni že pred otvoritvenim zasedanjem. Tako je Skupščina RS 
že 18. 7. 1990 ustanovila Komisijo Skupščine Republike Slovenije za svetovni 
slovenski kongres in kot njene naloge opredelila povezovanje delovanja kongresa 
z državnimi organi in uresničevanje pobud, ki jih kongres daje kot samostojna, 
nadstrankarska ustanova.85
Tema narodne sprave je bila že od začetka v centru pozornosti kongresa; umestili 
so jo tudi v statut med svoje glavne cilje in jo v programskem besedilu opredelili:
»Sprava pomeni pomiritev in premagovanje naše medsebojne odtujenosti zavoljo državljanske 
vojne in njenih posledic. Vsem Slovencem mora biti vrnjena domovina z vsemi pravicami 
in častmi, tako mrtvim kakor živim. Spravna svečanost v Rogu je pri tem mejnik in naj 
bo zaveza za poravnavo krivic iz preteklosti. Naravnanost k spravi sloni na spoštljivem 
upoštevanju razločkov, ki jih je zgodovina vnesla v naše narodno tkivo. V njih spoznava 
Kongres vir naše pluralistične razgibanosti in ustvarjalnosti, v celostno predramljenem 
zgodovinskem spominu pa temelj novega začetka zgodovinskega sobivanja slovenskega 
naroda.«86 
Kmalu pa se je izkazalo, da se predstave o tem, kaj sprava je, med člani 
kongresa bistveno razlikujejo. Na predlog delegatov iz Velike Britanije (Valentin 
Mohar), ZDA (Vladimir Pregelj), Argentine (Marjan Eilez), Francije (Janez Zorc) 
in Slovenije (Janez Rihtar) je komisija za kongresne dokumente vzela v obravnavo 
predlog dokumenta, po katerem SSK v »skrbi za pomiritev v slovenski družbi in 
spravo v narodnem občestvu« izraža mnenje, da so slovenski domobranci, v kolikor 
so se po vesti upirali revoluciji, izhajali iz legitimnih domoljubnih nagibov in da 
je zato oznaka narodno izdajstvo krivična.87 Resolucija je bila izglasovana, vendar 
se je kasneje ob pregledu zapisnika izkazalo, da ni dobila sedemdesetih odstotkov 
glasov prisotnih delegatov, ki jih je za potrditev dokumenta predvideval poslovnik.
Na pomen sprave je opozoril tudi Tine Hribar v svojem uvodnem referatu, 
a je obenem opozoril na nevarnost novih razkolov, ki bi se lahko pojavili zaradi 
83 Repe, Sprava kot kulturni boj, str. 100. 
84 Svetovni slovenski kongres, Gradivo otvoritvenega zasedanja, str. 3.
85 UL RS, 30/1990.
86 Svetovni slovenski kongres, Gradivo otvoritvenega zasedanja, str. 15.
87 Prav tam, str. 33.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled404  
zahtev po prenovi slovenske duhovnosti; tako kot v četrti točki programa OF, ki je 
določala preoblikovanje slovenskega narodnega značaja in s tem razdelila narod 
na dva dela, pri čemer je en subjekt in drugi objekt preoblikovanja, se tudi sedaj 
pojavljajo pozivi po novem liku slovenstva. Hribar je opozoril, da se duhovne 
spremembe lahko zgodijo samo ob izključitvi vsakršnega, tudi duhovnega nasilja, 
zato se je treba takim pozivom odpovedati.88
A prav klesanje nacionalnega lika v skladu z »vrednotami univerzalnega 
slovenstva« je bil glavni poudarek prispevka Tineta Vivoda, ki je na kongresu 
predstavil poročilo o emigraciji v Argentini. Pri tem naj bi kot zgled služili vsi tisti, 
ki »so hoteli od slovenskega naroda odvrniti nesrečo in mu zagotoviti življenje 
v svobodi in duhovni prostosti«, s čimer pa ima Vivod v mislih vaške straže in 
domobrance, ki jih imenuje »patriotičen del naroda«.89
Proti takemu razumevanju enotnosti je v svojem poročilu za Slovenijo na-
stopila tudi Spomenka Hribar, ki je imela v SSK funkcijo predsednice Konference 
za Slovenijo:
»Paziti moramo torej ne le na »skupno« nacionalno identiteto, ampak tudi na naše legi-
timne različnosti, ki so jih pogojile razlike v pogojih bivanja, mišljenja in navad. Brez 
dopuščanja in varovanja različnosti drugega je vsaka »identiteta« le nasilno tlačenje v en 
kalup. Identiteto slovenskega naroda lahko gradimo le na legitimnih različnostih, ki jih 
poraja življenje; brez pristanka na to sploh ni mogoče govoriti o spravi, nasprotno, sprava je 
naprej priznanje različnosti, potem pa iskanje konsenza in skupnih poti in razumevanja.«90
Tako je bil tudi SSK notranje razdeljen in sprt prav glede vprašanja sprave, 
in to kljub temu da je bilo njegovo programsko izhodišče ravno preseganje delitve. 
Nasprotovanja so se nadaljevala tudi v časopisju, predvsem v Slovencu.91 Spomenka 
Hribar je bila zaradi svojih stališč o spravi ponovno deležna medijskega obračunavanja, 
le da so sedaj napadi prihajali z druge strani kot slabo desetletje pred tem.
4.2 Nova slovenska zaveza
Leta 1991 je z javnim delovanjem začelo tudi društvo Nova slovenska zaveza 
kot naslednik medvojne Slovenske zaveze. V programskih smernicah, sprejetih ob 
ustanovitvi, se je opredelilo kot »društvo vseh udeležencev protikomunističnega 
odpora, vodenega pred in med zadnjo vojno«.92 Za svojo bistveno nalogo si je 
zastavilo objektivno oceno značaja protikomunističnega odpora in njegovo reha-
bilitacijo, ki je »edina realna podlaga za dosego resnične sprave med udeleženci 
državljanske vojne in Slovenci na splošno«,93 ki jo razume kot odpravo ločitve 
Slovencev na ideološki podlagi.
88 Prav tam, str. 73–74.
89 Prav tam, str. 76–86.
90 Prav tam, str. 131.
91 Brezigar, Sprava za prihodnost, Delo, 20. 6. 1992, str. 22.   
92 Programske smernice NSZ, Zaveza, polletje 1991, str. 15. 
93 Prav tam.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 405
K svojim nalogam s tega področja prišteva podrobno in vsestransko proučitev 
posamičnih in skupinskih pobojev na obeh straneh ter ugotovitev krivde za 
državljansko vojno in dogodke po njej, zagotovitev družbenih in materialnih po-
gojev za vrnitev udeležencev protikomunističnega odpora in njihovih potomcev 
v domovino, skrb za ureditev grobišč žrtev in vzdrževanje spomina nanje ter 
zavzemanje, da se »iz javnega področja odstranijo poimenovanja, ki izhajajo iz 
državljanske vojne, če nimajo trajne in zgodovinske vrednosti za Slovence.«94 Pri 
tem se v programskih smernicah opredeljuje za dosledni pluralizem in dialog z 
vsemi, tudi z levimi strankami, kot okvir svojega delovanja pa navaja krščanska 
načela in etiko, zaradi česar se zavezuje, da »ne bo zavzemala stališč in odločitev, 
ki so v nasprotju s stališči in odločitvami uradne Cerkve«.95
Nova slovenska zaveza je igrala pomembno vlogo v spravnem diskurzu 
tako s svojimi projekti (med katerimi izstopa postavitev spominskih farnih plošč) 
kot tudi z deklaracijami, ki so jih objavljali in naslavljali na državne institucije. 
Septembra 1993 so v svojem glasilu Zaveza objavili izjavo o nalogah države pri 
prehodu iz totalitarizma v demokracijo, ki so jo posredovali predsedniku Državnega 
zbora Hermanu Rigelniku in predsedniku vlade Janezu Drnovšku. V preambuli 
izjave ugotavljajo, da sta izhod iz totalitarizma in vzpostavitev demokratične 
kulture temeljni nalogi države, h katerima sodi tudi moralna in politična rehabili-
tacija poražene strani v vojni, katere interes je bil, da »ostanemo Slovenci v orbiti 
evropske civilizacije, kakor se je bila oblikovala in izoblikovala v zgodovini in ki 
jo je mogoče zajeti v izraze kot so politični pluralizem, pravna država, človekove 
pravice, svobodno gospodarstvo«.96
Izjava v imenu teh ciljev poziva Državni zbor, da sprejme vrsto izjav: o 
državljanski vojni, v kateri se NOB prepozna kot totalitarni projekt kolaboracije s 
tujo in sovražno ideološko silo; o slovenski politični emigraciji, ki bi vse politične 
emigrante s slovesnim državnozborskim aktom sprejela v narodno in državno 
občestvo ter preklicala pravne akte, ki jim škodujejo; o ničnosti privilegijev, ki 
izhajajo iz sodelovanja v državljanski vojni, s čimer bi se ukinilo »fevdalne predpra-
vice« nosilcev totalitarnega sistema; o slovenskem holokavstu, ki povojne poboje 
prizna kot »holokavst« in državo zavezuje, da popiše njegove žrtve in svojcem 
izda potrebne listine; ter izjavo o moralnem, političnem in civilizacijskem značaju 
Komunistične partije Slovenije, s katero se poseg Komunistične partije v slovensko 
zgodovino, ki je izkoristil narodovo nesrečo za svoje ideološke koristi in uvedbo 
monokratske strahovlade, označi za izstop iz evropske civilizacije. Izjava predla-
ga tudi konkretne ukrepe, kot je ustanovitev zgodovinskega inštituta z namenom 
raziskovanja protikomunističnega upora in njegove usode ter komunističnega 
političnega totalitarizma, v katerem bi sodelovali ljudje, »katerih dela dokazujejo 
njihovo demokratično in humanistično usmerjenost.«97
94 Prav tam, str. 16. 
95 Prav tam, str. 15.
96 Izjava Nove slovenske zaveze o nalogah države pri prehodu iz totalitarizma v demok-
racijo, Zaveza, september 1993, str. 7. 
97 Prav tam, str. 8–9. 
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled406  
Podobne zahteve je Nova slovenska zaveza navedla tudi v pozivu Državnemu 
zboru in drugim državnim institucijam leta 1995 ob petdeseti obletnici konca dru-
ge svetovne vojne, ki ga je sestavila v sodelovanju z nekaterimi drugimi društvi 
(Slovenija v svetu, Katoliško središče za Slovence po svetu in Družina), zbranimi v 
»Slovenski spominski odbor«. V spremnem besedilu k njemu je kot glavni razlog, 
zakaj še nismo »stopili na pot sprave«, označeno to, da revolucija in režim še ni-
sta bila pravno obsojena in da se Republika Slovenija še »ni ločila od prejšnjega 
totalitarnega sistema in ga pravno še ni spoznala za takšnega«. Namen poziva je, 
da je ta ovira za spravo čim prej odstranjena, a ni mišljen kot deklaracija o spravi, 
saj »z deklaracijo slovenskega narodnega razdora ne bi odpravili«; to bo doseženo 
sčasoma s sprejetjem zakonodaje, ki bo omogočila sožitje vseh Slovencev.98
Za ta poziv so zbirali tudi podpise – s tem namenom so se za podporo brez 
uspeha obrnili na politične stranke, pa tudi na nadškofa Šuštarja. Ta jih je prosil, 
da Cerkve ne vpletajo preveč, ker so »njene naloge univerzalne«, a je soglašal s 
sodelovanjem duhovnikov. Z njihovo pomočjo so predlagatelji poziva zbrali 24.346 
podpisov, tudi iz emigracije, ki so jih kot prilogo posredovali v Državni zbor.99
Še istega leta je Slovenski spominski odbor pri založbi Družina pod uredništvom 
Branka Rozmana izdal tudi bilten s pomenljivim podnaslovom Zmagoslavje pre-
maganih, katerega namen naj bi bil doprinos k sprejemanju resnice o medvojnem 
dogajanju, ki je prvi pogoj za narodno spravo. Odbor v njem ugotavlja, da je razlika 
med okupatorji in slovenskimi revolucionarji zgolj v tem, da so »prvi morali za 
svoje zločine odgovarjati v Nürnbergu, medtem ko uživajo partijski likvidatorji 
še vedno privilegije herojev, strategi totalitarizma pa zasedajo vodilna mesta v 
današnji demokratični Sloveniji«, opredeli pa tudi tri bistvene razlike med obema 
stranema državljanske vojne, ki določajo njuno odgovornost za posledice vojne:
»1. s terorjem je začela revolucija (brez revolucije ne bi bilo protirevolucije), zato je sokriva 
tudi za krutosti protirevolucije, ki pa jih je še treba dokazati; 2. krutost revolucionarjev je 
bila del njihovega strateškega načrta, medtem ko je bil pri protirevolucionarjih le občasni 
odstop od sicer sprejetih moralnih načel; 3. končna partijska krvava rihta z nasprotniki je 
bila načrtovana in zavestno izvršena.«100
4.3 Izjava Slovenske škofovske konference 
ob petdeseti obletnici konca druge svetovne vojne
V letu 1995 je zaradi burne javne razprave glede praznovanja okrogle obletnice 
konca vojne sprava ponovno postala pomembna tema; število objavljenih člankov 
v časopisju, predvsem pisem bralcev, se je po tozadevno prelomnem letu 1990 
ponovno povečalo.101 Razprava se je vrtela predvsem okoli tega, kakšno vlogo 
naj imajo na uradni državni proslavi predstavniki premagane strani in o tem, da je 
98 Poziv Državnemu zboru in pristojnim oblastem države Slovenije, Zaveza, marec 1995, 
str. 38–40.
99 Poziv državnemu zboru – težavna naloga, Zaveza, junij 1995, str. 75–77.
100 Rozman, Slovenija: 1941–1945, str. 22–23.
101 Slabe, Narodna sprava, str. 32. 
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 407
treba pri oblikovanju programa slovesnosti upoštevati, da ne gre le za obletnico 
osvoboditve, temveč tudi obletnico pobojev.
V teh okoliščinah se je glede sprave ponovno izrekel tudi vrh Katoliške 
cerkve; 19. 4. 1995 je škofovska konferenca sprejela izjavo, naslovljeno Služiti 
resnici, pravici in spravi, v kateri je jasno opazen premik v spravnem diskurzu in 
dokončno opuščena bolj umirjena dikcija izpred petih let. Zgodovinska resnica, 
ki jo je pokrajinska škofovska konferenca takrat nakazovala le v obrisih, je v novi 
izjavi podana neposredno, vsebinsko pa je, kljub Šuštarjevi želji, da se Cerkev 
vsaj delno distancira od Slovenskega spominskega odbora, praktično istovetna z 
interpretacijami, ki jih je ta podal v svojih publikacijah. Neresnice in pristranske 
zgodovinske razlage o medvojnih in povojnih dogodkih, ki jih je prejšnja izjava zgolj 
omenjala, so sedaj eksplicitno pripisane pritiskom komunistične ideologije; navkljub 
le-tem pa se po mnenju škofov »v zadnjem času uveljavlja tudi nekaj pomembnih 
spoznanj.«102 Med njih izjava umešča dejstvo, da je bila večina partizanov vernih 
in da niso imeli nobenega namena podpirati komunistične revolucije in ateistične 
ideologije, komunistična partija pa jih je zlorabila za izvedbo revolucije. Na drugi 
strani pa se je domobranstvo po mnenju SŠK začelo kot povsem legitimna samoo-
bramba pred komunističnimi poboji civilnega prebivalstva, pri čemer velika večina 
domobrancev ni hotela nič drugega kakor svobodno in demokratično Slovenijo:
»Če so eni in drugi zagrešili dejanja, ki niso služila narodu in njegovi blaginji, je to treba 
najprej pripisati nespornemu dejstvu, da je med časom druge svetovne vojne in neločljivo 
skupaj z bojem proti okupatorju potekala v Sloveniji komunistična revolucija, katere 
brezpogojen cilj je bil vzpostavitev totalitarne komunistične oblasti.«103
Po tako opredeljeni krivdi za narodni razdor izjava nadaljuje, da je treba za 
tem, ko smo zavrgli totalitarno družbeno ureditev, zavreči tudi revolucijo, zaradi 
katere smo bili za skoraj pol stoletja izključeni iz napredka na področju človekovih 
pravic, »prenašali samo nasilje nad zavestjo in značajem slovenskega človeka ter 
postajali spoznavno, kulturno in duhovno vedno bolj osiromašeni«.104 Ob tem 
izjava, sklicujoč se na velikonočni pridigi škofov Pogačnika leta 1977 in Šuštarja 
1990, ponovno izraža obžalovanje in se opravičuje tudi za vse tisto, kar je bilo 
neprimernega in zgrešenega v ravnanju predstavnikov Katoliške cerkve kot insti-
tucije. Izjava vabi vsakega, ki povzročiteljem krivic še ni odpustil, naj »po zgledu 
našega Odrešenika to stori«.105 Za tem, ko je slovenski narod »končno uresničil svoj 
tisočletni sen«, svojo samostojnost in državnost, je po mnenju SŠK končno nastopil 
čas, da »kot narod stopimo skupaj, obžalujemo vse zablode in vse trpljenje, ki smo 
si ga medsebojno povzročali velikokrat tudi po krivdi tujih sil, priznamo vse svoje 
krivde, po možnosti poravnamo krivice in se zavežemo, da nam bo v prihodnje 
sožitje v svobodi za vsakega med nami nedotakljivo vodilo.«106
102 Šuštar, Služiti resnici, pravici in spravi, Družina, 7. 5. 1995, str. 3.
103 Prav tam.
104 Prav tam. 
105 Prav tam. 
106 Prav tam. 
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled408  
4.4 Spravne izjave parlamentarnih strank v letih 1997 in 1998
Zahteve po uveljavitvi resnice in obračunu z ostanki komunizma, ki so skozi 
leta postale ključen element razprave o spravi, so v letu 1997 privedle tudi do posku-
sov, da bi se preko Državnega zbora sprejelo deklaracijo, ki bi se do teh vprašanj 
uradno opredelila. Parlamentarne stranke so v tem in naslednjem letu medsebojno 
usklajevale in v parlamentarno proceduro vložile več osnutkov dokumentov, s 
katerimi bi parlament izdal uradno interpretacijo odnosa do prejšnjega režima in 
do narodne sprave. Nobenemu izmed predlaganih besedil se ni uspelo prebiti skozi 
parlamentarno sito, kar je znova pokazalo na inherentno protislovje, značilno za 
spravni diskurz: ob splošnem strinjanju, da je sprava potrebna, se skoraj nihče ni 
strinjal glede tega, kaj sprava sploh pomeni.
Sprejemanje osnutkov spravnih dokumentov se je začelo, ko sta v novembru 
1997 predsednik Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle in predsednik 
Socialdemokratske stranke Janez Janša v parlamentarno proceduro vložila predlo-
ga zakona o lustraciji in resolucije o protipravnem delovanju komunističnega 
totalitarnega režima. Obe besedili sta bili decembra v parlamentu zavrnjeni, a sta 
pomembno vplivali na politično dogajanje v prihodnjem letu, saj so se ustvarjanja 
svojih predlogov resolucije o polpretekli zgodovini v prihodnjih tednih lotile tudi 
Slovenska ljudska stranka, Liberalna demokracija Slovenije in Združena lista 
socialnih demokratov.107
Liberalna demokracija Slovenije je svoj predlog naslovila »Izjava o diskon-
tinuiteti med povojnim komunističnim režimom in demokratično Republiko 
Slovenijo«. V besedilu je komunistični sistem, kljub temu da mu je treba priznati 
zasluge pri »obrambi nacionalnih interesov«, označen kot v osnovi nelegitimen in 
avtoritaren, v svoji skrajni obliki tudi totalitaren režim, v katerem je do množičnega 
kršenja človekovih pravic in svoboščin ter povojnih množičnih pobojev prihajalo 
»po notranji logiki samega političnega sistema«.108 Proces demokratizacije in osa-
mosvojitve ni bil le faza v »kontinuirani zgodovini iste državno-politične tvorbe«, 
ampak »prelom v celotni družbeni in politični logiki slovenskega življenja« ter 
»prehod iz totalitarnega v demokratični sistem, ki je postavil na nove temelje 
politično, ekonomsko in kulturno življenje Slovenije in njenih državljanov.« K 
temu procesu so po besedilu izjave prispevali mnogi dejavniki in posamezniki, 
tudi znotraj ZSMS, zaradi česar si izključnih zaslug za pluralizacijo danes ne 
more pripisovati nobena politična usmeritev. Izjava priznava »epohalni pomen« 
narodnoosvobodilnega boja in poudarja, da je prav v interesu tistih, »ki jim je pri 
srcu resnična veličina NOB«, da »se s pošteno zgodovinsko analizo razkrije vse 
kršitve človekovih pravic v imenu komunistične oblasti, hkrati pa se dosledno 
uresničujejo zakoni, ki urejajo popravo prizadejanih krivic.«109
V imenu Združene liste socialnih demokratov je v januarju leta 1998 svoj predlog 
deklaracije o narodni spravi predstavil Borut Pahor. Besedilo, pri pripravi katerega 
107 Vodušek, Več strank pripravlja dokumente, Delo, 12. 1. 1998, str. 2.
108 STA, Osnutek izjave LDS (spletni vir; februar 2016).
109 Prav tam.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 409
je sodelovala tudi Spomenka Hribar, naj bi služilo temu, da »na simbolni in politični 
ravni končamo spore v korist prihodnjega življenja slovenske nacije« ter zbiranju 
»vseh ustvarjalnih energij v graditev ter umestitev Republike Slovenije v evropske 
integracije ter druge svetovne gospodarske, politične in duhovne tokove.« Sprava 
je opredeljena kot »način sobivanja ljudi in pomeni priznanje pravice sočloveku do 
njegove resnice, svobode in dostojanstva«, ki pa je ni mogoče zaukazati in mora 
biti »prostovoljna pripravljenost za sožitje med ljudmi«. Vsi udeleženci vojne so 
»bili Slovenci in ljudje svojega časa, svojega verovanja in upanja, pričakovanja 
in zmot. Izključevanje enih in drugih, kogarkoli iz nacionalne zgodovine in na-
cionalne identitete, pomeni kršitev prav te identitete.« Predlog poudarja tudi, da 
mora Državni zbor odpravo krivic komunističnega režima zagotoviti z izvajanjem 
ukrepov, med katerimi so dodeljevanje odškodnin za prestano trpljenje, ureditev 
mrliških listov za žrtve povojnih pobojev, ureditev njihovih grobišč ter skrb za 
uveljavitev pietetnega odnosa do vseh mrtvih.110
Pahor je predlog deklaracije poslal v Državni zbor s spremnim pismom, v 
katerem je med drugim zapisal, da odgovornost za povojne poboje nosi vodstvo 
takratne partije. Vsebino deklaracije in spremnega pisma so nekateri člani (predvsem 
iz vrst nekdanjih borcev) ostro obsodili, nekaj pa jih je iz stranke tudi izstopilo.111
Predsedniki strank, ki so v tem obdobju pripravljale dokumente v zvezi s pol-
preteklo zgodovino, so se dogovorili, da bodo poskušali svoje predloge oblikovati 
v enotno besedilo, ki bi ga nato sprejel Državni zbor. Ob SDS, SKD, LDS in ZLSD 
je pri tem sodelovala tudi Demokratična stranka upokojencev Slovenije, Slovenska 
nacionalna stranka pa je sodelovanje odklonila že na začetku. Usklajevanje se je 
pričelo s sestankom predsednikov strank 10. 2. 1998, na katerem so obravnavali 
tudi gradivo, ki so ga pripravili zgodovinarji Janko Prunk, Jera Vodušek Starič in 
Boris Mlakar.112
Rezultat večmesečnih pogajanj (od katerih je sčasoma zaradi nestrinjanja s 
predlogi odstopil DeSUS) sta bila predloga dveh dokumentov – deklaracije o proti-
pravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima in izjave o narodni spravi. 
Predstavniki strank, ki so pri usklajevanju še sodelovale, so se v juliju dogovorili, 
da bodo o obeh predlogih v septembru organizirali javno razpravo v Državnem 
zboru, na kateri bodo sodelovali povabljenci, ki jih bodo določile stranke.
Preambula predloga deklaracije se je sklicevala na resolucijo Sveta Evrope o 
ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov iz leta 
1996, v kateri je navedeno, da ta dediščina na ravni družbe »sega od kolektivizma in 
konformizma do slepe poslušnosti ter drugih totalitarnih vzorcev mišljenja.«113 Ker 
je na taki podlagi težko vzpostaviti pluralistično demokracijo, ki temelji na vlada-
vini prava in spoštovanju človekovih pravic, resolucija ugotavlja, da je treba stare 
strukture in načine mišljenja odpraviti in preseči. Demokratična država se mora pri 
110 Vodušek, Trije pogledi, Delo, 16. 1. 1998, str. 2.
111 Vodušek, Preboj ZLSD, Delo, 6. 2. 1998, str. 2.
112 Vodušek, Zgodovinske podlage, Delo, 11. 2. 1998, str. 2.
113 Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, Resolution 1096, 27. 6. 1996 (spletni vir; 
februar 2016).
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled410  
tem posluževati le proceduralnih sredstev pravne države, saj sicer ne bi bila nič boljša 
od totalitarnih režimov, ki jih skuša odpraviti. K tem ukrepom resolucija prišteva 
kazenski pregon storilcev kaznivih dejanj, storjenih v času komunističnega režima, 
rehabilitacijo obsojencev za zločine, ki v civiliziranih družbah ne veljajo za kazniva 
dejanja, in krivično obsojenih ter dodelitev odškodnin, odpiranje arhivov tajnih služb 
in vračanje nacionaliziranega premoženja.114 Predlog deklaracije na tej podlagi v 
prvem členu ugotavlja, da je bil komunistični režim »v osnovi nedemokratičen in je 
sistematično ter grobo kršil človekove pravice in temeljne svoboščine«,115 pri čemer 
izpostavlja omejevanje svobode izražanja, izkoriščanje ustanov za svoje politične 
in ideološke cilje, omejevanje pravice do zasebne lastnine in odvzem premoženja 
na podlagi revolucionarnega prava, izvedbo množičnih in posamičnih izvensodnih 
pobojev ter montiranih procesov. Ob tem deklaracija ugotavlja, da so bile stopnje 
kršitev človekovih pravic v posameznih obdobjih različne in da je režim konec 
osemdesetih let »pod pritiskom demokratične javnosti in ob vplivu nastajajoče 
opozicije znotraj institucij dopustil mirno prehajanje v večstrankarski sistem.«116 
Vsi, ki so se na raznotere načine upirali komunističnemu totalitarnemu režimu, so 
po mnenju predlagateljev deklaracije zaradi svojega državljanskega poguma vredni 
spoštovanja in niso storili protipravnega dejanja. Odgovornost za kršitev človekovih 
pravic in temeljnih svoboščin je po besedilu deklaracije izključno individualna, kot 
razlog za potrebo po nepristranski zgodovinski raziskavi teh kršitev pa je v četrtem 
členu navedeno tudi doseganje narodne sprave.
S tem poudarkom deklaracije je v kontekst umeščen tudi predlog drugega 
dokumenta, izjave o narodni spravi. Njegova preambula kot namen sprejemanja 
navaja preseganje tragičnega razkola, »ki že pol stoletja deli slovenski narod, 
hromi njegove ustvarjalne moči ter bremeni njegovo sedanjost.«117 Sklicuje se na 
izročila domoljubja, odpora TIGR-a, narodno osvobodilnega boja in uporov proti 
vsakršni tuji oblasti in tuji totalitarni ideologiji, hkrati pa obsoja tako kolaboracijo 
kot tudi zlorabo NOB za revolucijo. V besedilu izjave naj bi Državni zbor izrekel 
obžalovanje za vse žrtve okupacije, revolucije, kolaboracije, povojnih pobojev, 
tajnih in prirejenih sodnih procesov ter institucionalnega nasilja, namenjenega 
odstranjevanju ideoloških nasprotnikov. Glede narodne sprave ugotavlja, da je 
»ni mogoče predpisati ali jo od kogarkoli zahtevati«,118 saj mora biti prostovoljna 
pripravljenost ljudi na sožitje, opredeli pa jo tako:
»Sprava kot način sobivanja ljudi pomeni priznanje pravice sočloveku do njegove resnice, 
svobode in dostojanstva. Vsakdo je kot človek vreden spoštovanja, je enakovreden 
drugemu. Vsako politično prepričanje, ki se ne uveljavlja z nasiljem in ne hujska ljudi 
zoper druge, je legitimno.«119 
114 Prav tam. 
115 Deklaracija o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima, v: Odnos 
do preteklosti in narodna sprava, 1. zvezek.
116 Prav tam. 
117 Izjava o narodni spravi, v: Odnos do preteklosti in narodna sprava, 1. zvezek.
118 Prav tam, člen 2. 
119 Prav tam, člen 3. 
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 411
Izjava še izpostavi, da sprava ne odvezuje kazenske odgovornosti storilcev 
za zločine, ki se preganjajo v skladu s pravnim redom Republike Slovenije in po 
mednarodnem pravu ne zastarajo. Državni zbor po njej izraža dolžno spoštovanje 
in spomin vsem žrtvam in se zavezuje, da jim bo v skladu s svojimi pristojnostmi 
v čim večji meri zagotovil zadoščenje in v najvišji meri popravil krivice.120
Na napovedani javni razpravi, ki jo je predsednik Državnega zbora Janez 
Podobnik organiziral 21. 9. 1998, so se o obeh predlogih izrekli tudi predstavni-
ki civilnih združenj, ki so že pred tem igrali vidno vlogo v spravnem diskurzu: 
mnenje so tako podali tudi predstavniki Svetovnega slovenskega kongresa, ZZB 
NOB, Združenih ob lipi sprave ter Nove slovenske zaveze. Predloga nista bila 
sprejemljiva skorajda za nikogar.
Na Podobnikovo povabilo sta se glede izjav opredelila tudi predsednik Milan 
Kučan in Spomenka Hribar. Kučan je odgovoril s pismom, ki ga je v Državni zbor 
posredoval že novembra prejšnje leto kot odgovor na takratni predlog lustracijske 
zakonodaje, ter predstavil svoj pogled na slovensko politično preteklost, Spomenka 
Hribar pa je v svojem prispevku še enkrat opozorila na vse odmike od resničnega 
pomena sprave, ki so se od njenega izvornega poziva pojavile v recepciji raznih 
organizacij. Poudarila je, da sprava ni pacifi kacija ali izmiritev na kompromisni način 
in tudi ne politični obračun, podlaga za lustracijo ali zamenjava ene zapovedane 
resnice z drugo. Zavrnila je pogojevanje sprave s poprejšnjo popravo krivic in to 
označila za zamenjevanje vzroka in posledice, ki spravo v resnici zanika, opredelila 
pa je tudi odnos med spravo in demokracijo: »Sprava je pogoj za demokracijo, šele 
na drugi ravni je demokracija pogoj za spravo«.121 Po njenem mnenju je sprava 
potrebna, da bi bili državljani druge pripravljeni priznavati za enakopravne in ena-
kovredne, vzpostavljena demokracija kot enakost pred zakonom, osebna in politična 
svoboda ter spoštovanje dostojanstva pa omogočajo, da se sprava ohranja. Iz tega 
izhodišča je označila oba predloga dokumentov za nedosledna in pomanjkljiva.
4.5 Izjava Vlade Republike Slovenije ob celovitem načrtu 
ureditve grobišč množičnih povojnih pobojev
Po mnoštvu strankarskih izjav v letih 1997 in 1998 je bila javna razprava o tej 
temi ponovno v upadu,122 kar pa se je spremenilo z letom 2001, ko je bilo septembra 
v zaklonišču na Zgornji Bistrici odkrito množično grobišče žrtev povojnih pobojev. 
Odkritje je bilo medijsko zelo odmevno, z njim pa je tema sprave dobila tudi nov, emo-
tiven naboj: medtem ko je razprava prej potekala po ustaljenem vzorcu in se skozi leta 
vse bolj spreminjala v sredstvo za politično obračunavanje, so zahteve po dostojnem 
pokopu in priznanju pravice do spomina spričo podob posmrtnih ostankov dobile novo 
težo. Pritisk javnost je od države zahteval, da spremeni svojo pasivno držo do reševanja 
teh vprašanj, kar se je, kot bomo videli v naslednjem poglavju, deloma tudi zgodilo.
120 Prav tam, členi 4–6. 
121 Odnos do preteklosti in narodna sprava, 2. zvezek, str. 111.
122 Slabe, Narodna sprava, str. 55.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled412  
Na te pozive je vlada Janeza Drnovška na 51. seji 22. 11. 2001 odgovorila s 
posebno izjavo, v kateri je prevzela odgovornost za urejanje vprašanj, povezanih 
s prikritimi grobišči, in se zavezala k njihovi celoviti rešitvi.123 Velik del besedila 
se je navezoval na vrednotenje medvojnih in povojnih dogodkov ter odnosov med 
državljani; izjava tako predstavlja še eno opredelitev državnega vrha glede sprave.
Vlada uvodoma izraža svoje obžalovanje tragičnih dogodkov iz polpretekle 
zgodovine, katerih posledice se je zavezala urediti. Ta zaveza »izhaja iz prepričanja, 
da je mogoče samo na način neposrednega soočanja tudi s temnimi stranmi naro-
dove zgodovine prispevati k pomiritvi med državljankami in državljani Republike 
Slovenije ter zagotoviti tvorno sožitje med vsemi njenimi prebivalci.«124 Tega 
sožitja po mnenju vlade ni mogoče doseči, če se žrtvam ne vrne človeškega do-
stojanstva, ki jim je bilo ob popolnem zanikanju individualnih človekovih pravic 
in svoboščin z množičnimi izvensodnimi poboji odvzeto. O teh dogodkih je treba 
doseči strpno in preudarno razpravo, zgodovinska dejstva pa sprejeti takšna, kot 
so bila. Treba je obsoditi vse zločine, urediti vsa prikrita grobišča in zagotoviti 
ustrezna obeležja; to je po mnenju vlade »dejanje nacionalnega samospoštovanja 
in nacionalnega ponosa.«125
Ker je namen njenega delovanja na tem področju tudi doseganje »vsebinske 
sprave«, si Vlada Republike Slovenije in njeni organi z »umirjeno politiko« pri-
zadevajo izvajati takšna dejanja, ki ne bi povzročala novih sovraštev in napetosti 
ter bi »odražala demokratična hotenja in odsevala pričakovanja vseh državljank in 
državljanov Republike Slovenije v okviru veljavne ustavne in pravne ureditve.«126 
Ta izjava je podana na podlagi prepričanja, »da se mora biti zrel narod pripravljen 
soočiti s svojo celotno zgodovino, tudi s tragičnimi dogodki, da bi postal velik 
narod.«127 V skladu s tem se Vlada ob ureditvi prikritih grobišč in povrnitvi do-
stojanstva žrtvam zavezuje tudi k temu, da bo »po svojih močeh prispevala k spravi 
in spoštovanju skupnih vrednot«.128
Izjava Vlade se torej pri popravljanju krivic iz vojnega in povojnega obdobja 
sklicuje tako na človekove pravice in temeljne dokumente Republike Slovenije kot 
tudi na dolžnosti do naroda. Besedilo ves čas prehaja med tema dvema principoma in 
skupino, ki jo prizadeva vprašanje sprave oz. pomiritve, opredeljuje kar na tri različne 
načine: kot državljanke in državljane Republike Slovenije, kot vse prebivalce Slovenije 
in kot (slovenski) narod. Čeprav v izjavi nikoli ni uporabljena sintagma »narodna 
sprava«, pa nekatere formulacije jasno kažejo na to, da je poudarek predvsem na 
odnosu znotraj naroda, na soočanju z njegovo zgodovino in na dokazovanju njegove 
zrelosti. Ta poudarek na narodu napram državljanstvu je sicer manj izrazit kot pri 
nekaterih drugih obravnavanih deklaracijah, a veliko bolj izražen, kot je bil v prejšnji 
izjavi državnega vrha, torej izjavi Predsedstva izpred enajstih let.
123 Vlada RS, Sporočilo za javnost, 22. 11. 2001 (spletni vir; februar 2016). 
124 Vlada RS, Izjava (spletni vir; februar 2016), str. 1.
125 Prav tam, str. 2.
126 Prav tam. 
127 Prav tam. 
128 Prav tam. 
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 413
4.6. Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu
Vzorci spravnega diskurza, kot so se razvili v prvem desetletju po osamosvojitvi, 
se kasneje niso več spreminjali; bistvenih sprememb v dojemanju sprave ali novih 
stališč ni bilo več. Ponoven vznik teme sprave se je, v podobnih okoliščinah kot 
leta 2001, pojavil ob prebitju zadnje pregrade pred grobiščem v rudniškem rovu 
v Hudi Jami pri Laškem marca 2009; takrat je sprava za nekaj časa spet postala 
dnevna tema. Tega leta so poslanci obravnavali noveli Zakona o žrtvah vojnega 
nasilja in Zakona o vojnih grobiščih, ob tem pa se je ponovno pojavila ideja, da bi 
parlament sprejel spravno deklaracijo. Predsednik Državnega zbora Pavel Gantar je 
v aprilu na neformalnem posvetu z vodji poslanskih skupin predlagal, da bi stranke 
imenovale strokovno skupino petih zgodovinarjev (tri bi imenovali koalicijski, 
dva pa opozicijski poslanci) z namenom priprave resolucije, ki bi »na formalni in 
simbolni ravni pomenila akt sprave in preseganja medvojnih delitev.«129
Ta predlog kasneje ni bil realiziran, v parlamentarno proceduro pa je prišla 
druga resolucija; podobno kot v letu 1997, ko so se predlagatelji sklicevali na 
resolucijo Sveta Evrope, je bil tudi tokrat povod za razpravo dokument, sprejet na 
naddržavni ravni; v letu 2009 je bila to resolucija, naslovljena »Evropska zavest 
in totalitarizem«, ki jo je Evropski parlament sprejel 2. 4. 2009. Stališča, izražena 
v njej, so zelo podobna tistim v obravnavanih slovenskih spravnih izjavah; tako 
ob načelnem obsojanju fašizma, nacizma in komunizma resolucija daje poudarek 
predvsem slednjemu in v imenu Evropskega parlamenta izraža prepričanje, da:
»je končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni 
režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje 
in spodbujanjem moralne prenove«.130
Resolucija, ki je bila sprejeta na pobudo poslancev iz vzhodnoevropskih držav, 
jasno kaže, da razvoj slovenskega spravnega diskurza in njegovega pristopa do 
soočanja s preteklostjo kljub vsem specifi kam v evropskem kontekstu ni unikaten, 
ampak se odvija po podobnem vzorcu kot v drugih državah, ki so izšle iz komunizma. 
Pojem sprave, razumljen kot odpravljanje posledic komunizma (ne pa tudi drugih 
kršitev človekovih pravic) in moralna prenova družbe, se je razvil tudi drugod.
Z razpravljanjem o vsebini resolucije se je v Državni zbor vrnila razprava o ko-
munizmu in pobojih, ki pa vsebinsko ni ponudila nič novega. Polemika se je odvijala 
tudi glede vprašanja, na kak način naj bo besedilo resolucije sprejeto; SDS je predlagala 
deklaracijo o podpori, na koncu pa je bila večinsko sprejeta deklaracija o seznanitvi. 
Z njo se je Državni zbor opredelil glede sprave, čeprav je neposredno ne omenja:
»Državni zbor Republike Slovenije bo storil vse, da se bo Republika Slovenija razvijala 
in uveljavljala kot demokratična, pravna in socialna država, v kateri bo posebna skrb 
posvečena varovanju človekovih pravic in svoboščin, in si prizadeval, da se tragična 
dejanja in delitve med 2. svetovno vojno in v času enopartijskega socialističnega sistema 
po njej ter njihove posledice pomnijo kot zgodovinska dejstva, ki naj ne povzročajo novih 
delitev, nasprotovanj in sovraštev.«131 
129 Albreht, Usklajevanja še do konca aprila, Delo, 4. 4. 2009, str. 2. 
130 Evropski parlament, Resolucija o evropski zavesti (spletni vir; februar 2016), točka 16.
131 UL RS, 84/2009. 
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled414  
Deklaracija izraža spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih režimov, hkrati pa 
poudarja, da je Republika Slovenija po letu 1990 »storila že veliko za to, da se 
popravijo krivice, ki so bile državljankam in državljanom Slovenije storjene v 
obdobju od leta 1945 do leta 1990.« Med temi ukrepi posebej izpostavlja spreje-
manje predpisov, ki so »omogočili popravo krivic političnim zapornikom, obsodbo 
povojnih pobojev, odkrivanje in ureditev prikritih grobišč protipravno pobitih oseb« 
ter vračanje po vojni krivično odvzetega premoženja.132
4.7 Dejavniki, ki vplivajo na živahnost spravnega diskurza
Tema sprave je, kot smo videli, v času pred osamosvojitvijo postala ena izmed 
bistvenih političnih tem v Sloveniji. Zato je smiselno odgovoriti na vprašanje, v 
kakšnem odnosu je bil (in je) slovenski spravni diskurz s siceršnjim političnim 
dogajanjem. V nadaljevanju sledi predstavitev političnih in drugih dejavnikov, ki 
so vplivali na spravni diskurz.
Največ obravnavanih spravnih izjav je bilo v javnosti predstavljenih v letu 
1990, v prihodnjih letih pa se je število zmanjšalo. Porast števila pozivov k spravi 
je sledil v letih 1995 in 1998, po nekajletnem upadu pa je v letih 2001 in 2009 
ponovno naraslo.
Temu trendu sledi tudi pogostost objav na to temo v časopisju: največ jih je 
bilo objavljenih leta 1990, v naslednjem letu pa je sledil velik upad do postopnega 
večanja števila člankov in pisem bralcev do leta 1995, ko jih je bilo v poosamo-
svojitvenem obdobju največ. V nadaljnjih dveh letih je število objav spet močno 
upadlo, nato pa se je strmo dvignilo leta 1998. Za tem se je število objav ponovno 
zmanjšalo in ostalo skozi leta konstantno, s ponovnim rahlim vzponom v letu 2001.133
Če pogostost pojavljanja spravnega diskurza primerjamo s političnim dogajanjem 
v teh letih, se pokaže jasna korelacija. Leto 1990 je bilo s stališča političnega dogajanja 
izredno pomembno; ob prvih demokratičnih volitvah v republiško skupščino ter volitvah 
predsednika in članov Predsedstva Republike Slovenije, ki so potekale v aprilu, je bil 
23. 12. 1990 izveden tudi plebiscit o samostojnosti. Te politične prelomnice so nedvomno 
vplivale na to, da je v tem letu izšlo največ spravnih deklaracij in da je spravni diskurz 
dosegel enega izmed svojih vrhuncev. Obe najpomembnejši spravni deklaraciji tega 
leta (izjava Predsedstva o narodni in državljanski umiritvi ter izjava o narodni spravi 
Slovenske pokrajinske škofovske konference) sta bili v javnosti objavljeni v mesecu 
pred skupščinskimi volitvami, stranke pa so v svojih programih in predvolilnih nastopih 
temo narodne sprave velikokrat omenjale. Sprava je s tem postala pomembna tema, s 
katero je bilo mogoče pridobivati glasove volivcev. Več izjav v tem letu je potrebo po 
spravi postavljalo tudi v kontekst projekta osamosvojitve. Po njegovi uspešni izvedbi 
je razprava o spravi za nekaj časa zamrla, polpretekla zgodovina pa je kljub temu ostala 
redna predvolilna tema parlamentarnih volitev v prihodnjih letih.134
132 Prav tam. 
133 Slabe, Narodna sprava, str. 14. 
134 Repe, Povojna represija, str. 56.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 415
Porast spravnih izjav v letu 1995 je povezan s sprejemanjem zakonodaje 
v zvezi z drugo svetovno vojno in njenimi posledicami (tega leta so bili sprejeti 
Zakon o dopolnitvah zakona o matičnih knjigah, Zakon o vojnih invalidih, Zakon 
o žrtvah vojnega nasilja ter Zakon o vojnih veteranih, v naslednjem letu pa še Za-
kon o popravi krivic), povod za spravne deklaracije tega leta pa je bila predvsem 
petdeseta obletnica konca vojne. Drugi porast parlamentarnega ukvarjanja s spra-
vo po osamosvojitvi se je začel v novembru leta 1997, ko sta poslanski skupini 
SKD in SDS nekaj dni pred predsedniškimi volitvami v obravnavo vložili svoja 
predloga resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima 
in lustracijskega zakona.
Pozivi k spravi in k pietetnemu odnosu do žrtev pobojev, ki so se pojavljali 
v letu 2001 in na katere je odgovorila Vlada RS s svojo izjavo, so povezani z 
odkritjem posmrtnih ostankov na Zgornji Bistrici. Odkritje grobišča v Hudi Jami 
je spodbudilo tudi spravne pozive v letu 2009, to leto pa je zaznamovalo tudi 
obravnavanje resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu 
ter novel Zakona o žrtvah vojnega nasilja in Zakona o vojnih grobiščih.
Na podlagi povedanega lahko zaključimo, da so med dejavniki, ki so vplivali na 
številčnost in vsebino spravnih pobud, volitve (tako parlamentarne kot predsedniške), 
sprejemanje zakonodaje, povezane s popravo krivic, obletnice in odkritja grobišč.
5 Zakonodajne spremembe in ukrepi države
V spravnem diskurzu se je velikokrat pojavljal očitek, da država ni storila 
dovolj za popravo krivic, povezanih z drugo svetovno vojno. V nadaljevanju bomo 
zato predstavili nekatere najpomembnejše ukrepe državnih institucij, povezane z 
zahtevami, ki jih navajajo spravne izjave.135
5.1 Parlamentarni komisiji za raziskovanje povojnih pobojev
Skupščinsko delovno telo z nalogami na področju ugotavljanja okoliščin 
povojnih pobojev, ki ga je napovedovala že izjava Predsedstva, je bilo ustanovlje-
no julija 1990 z imenom Komisija Skupščine Republike Slovenije za raziskavo 
povojnih množičnih pobojev, pravnodvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. 
Odlok o njeni ustanovitvi ji je nalagal, da naj ugotovi vsa relevantna dejstva v zvezi 
s povojnimi množičnimi poboji, kje so grobišča, kateri povojni sodni procesi v 
Sloveniji so bili konstruirani oziroma zrežirani na podlagi političnih in ideoloških 
interesov, ter ob sodelovanju ustreznih drugih državnih organov naredi vse, da se 
bodo takšni procesi razveljavili, žrtve pa moralno, politično, pravno in materialno 
rehabilitirale. Navedeno je tudi, da naj komisija »razišče vse druge povojne dogodke, 
135 Iz pregleda sta izpuščeni obsežni problematiki denacionalizacije in sodne rehabilitacije, 
ki sta prav tako povezani s popravo krivic.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled416  
ki bi lahko imeli vpliv na vprašanje narodne sprave«.136 Komisija svojih široko in 
ambiciozno zastavljenih nalog, med katere je ob navedenih spadala tudi raziskava 
dogajanja na zaprtem območju Kočevske Reke, zaradi omejenih pristojnosti ni 
mogla opravljati, na kar je večkrat opozoril tudi njen predsednik Ignac Polajnar.
Delo Polajnarjeve komisije je tako ostalo nedokončano, problema omejenih 
pristojnosti parlamentarnih komisij pa so se poslanci lotili s sprejemanjem zakona, 
ki je uredil področje parlamentarne preiskave. Že pred sprejetjem tega zakona in 
poslovnika137 je na zahtevo 37 poslank in poslancev Državni zbor v prvem mandat-
nem obdobju na svoji 10. seji 5. 7. 1993 odredil ustanovitev nove komisije, tokrat 
preiskovalne. Kot namen preiskave je določil »ugotoviti in osvetliti dejstva v zvezi 
s povojnimi množičnimi poboji ter tudi posameznimi likvidacijami ter pravno 
dvomljivimi procesi v naši polpretekli dobi, s poudarkom na povojnih množičnih 
pobojih.«138 Na podlagi te odredbe je bila 17. 9. 1993 z odlokom imenovana Preisko-
valna komisija Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih 
množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, 
ki so jo ob predsedniku dr. Jožetu Pučniku in podpredsedniku Janku Predanu se-
stavljali še člani Maksimiljan Lavrinc, predsednik prejšnje skupščinske komisije 
Ignac Polajnar, Miran Potrč, Zmago Jelinčič, Danica Simšič, Alojz Metelko, Sašo 
Lap in Maria Pozsonec.139 Komisija si je zadala nalogo, da v zvezi s poboji ugotovi 
politično in institucionalno organiziranost politične, državne in vojaške oblasti v 
Sloveniji in Jugoslaviji ob koncu vojne ter formalni in dejanski vpliv posameznikov 
v tej strukturi; razporejenost vojaških enot s poudarkom na navzočnosti teh enot na 
območjih, kjer so se izvajali povojni množični poboji; politične okoliščine in odnos 
zaveznikov do Slovenije ob koncu druge svetovne vojne ter odgovornost takratne 
slovenske vlade in vodstva KP za dogajanje ob koncu druge svetovne vojne na 
območjih Slovenije. Komisija je v ta namen zaslišala 32 oseb, ki jim je odredila 
status priče, sedem oseb (Alberta Svetino, Bojana Polaka, Zdenka Zavadlava, 
Antona Zgonca, Zorana Poliča, Janeza Japlja in Mitjo Ribičiča) pa je zaslišala 
kot preiskovance. Za preiskovanca sta bila določena tudi Franc Tavčar in Miha 
Čerin, ki pa pred komisijo nista pričala. Pri svojem delu je komisija uporabljala 
znanstvene ekspertize, arhivsko gradivo in publikacije o obravnavani temi, s pi-
snimi vprašanji pa se je obrnila tudi na dr. Toneta Ferenca, dr. Jero Vodušek-Starič 
in mag. Borisa Mlakarja.140
Zaradi nestrinjanja so člani preiskovalne komisije izdelali dva ločena doku-
menta z ugotovitvami in predlogi sklepov. Večinski del (Potrč, Predan, Lavrinc, 
Simšič, Jelinčič in Pozsonec) je glede ključne naloge komisije, da odkrije odgovorne 
za poboje, navedel, da na podlagi izvedenih dokazov ni bilo mogoče z gotovostjo 
ugotoviti, kdo je ukazal poboje, da pa so pri tej odločitvi morale sodelovati »vsaj 
nekatere ključne in najodgovornejše osebnosti takratnega časa v Jugoslaviji in 
136 UL RS, 30/1990.
137 Gašparič, Državni zbor 1992–2012, str. 211.
138 UL RS, 39/1993.
139 UL RS, 55/1993.
140 Poročevalec Državnega zbora, 4. 10. 1996, str. 36.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 417
Sloveniji, ki so poleg vojaških imele tudi najpomembnejše položaje v KP in delo-
ma tudi v oblastnih organih«,141 manjšinski del (Pučnik, Polajnar, Metelko, Lap in 
Andrej Lenarčič, ki je bil v komisijo imenovan v začetku leta 1996) pa je v svojem 
zaključku ocenil, da je vloga KPJ in KPS pri pobojih očitna in dokazana.142
Večinski del je na podlagi svojih ugotovitev predlagal Državnemu zboru, da kot 
najvišji zakonodajni organ Republike Slovenije, ki je pravna naslednica bivše SFRJ, 
sprejme sklepe, s katerimi razglasi ugotovitev, da pravno in moralno odgovornost za 
poboje, posebej vrnjenih domobrancev, nosi prejšnja oblast in njena državno-pravna 
predhodnica; obsodi izvensodne poboje ne glede na razloge in okoliščine ter ne 
glede na vlogo domobranstva med vojno; izrazi najgloblje obžalovanje za storjene 
krivice in njihove posledice vsem svojcem pobitih in se obveže, da bo v okviru 
materialnih možnosti popravil krivice; poudari nedvoumno in zgodovinsko vlogo 
NOB za narodno osvoboditev in graditev slovenske državnosti; odkloni vsakršno 
moralno krivdo zgolj na podlagi kriterija pripadnosti katerikoli strani; pozove vse 
državljanke in državljane Republike Slovenije, da tragična dejanja in delitve med 
vojno in njihove posledice pomnijo kot kruta zgodovinska dejstva, katerih uporaba 
in zloraba ne sme povzročati novih delitev, nasprotovanj in sovraštev, ter zagotovi, 
da bo storil vse, da se bo RS razvijala in uveljavljala kot demokratična, pravna in 
socialna država, v kateri bo posebna skrb namenjena varovanju človekovih pravic 
in dostojanstva.143
Predlogi sklepov manjšinske skupine članov komisije, ki jih je ta podala na 
podlagi svojih zaključkov, so predvidevali, da bi Državni zbor sprejel ugotovitev, 
da pravno in moralno odgovornost za povojne poboje nosi vodstvo Komunistične 
partije, ki je imelo v povojnih letih absolutno oblast v Sloveniji, in da je Republika 
Slovenija iz pravnih in kulturnih razlogov dolžna primerno pokopati ostanke žrtev 
množičnih pobojev, primerno označiti grobišča in popraviti krivice, v kolikor je 
danes to še mogoče, ter zahteval, da Vlada pripravi pravne in materialne pogoje, 
da sodne oblasti natančno določijo, v katere kategorije zločinov spadajo povojni 
poboji ujetih vojakov in civilistov na Slovenskem in kazenskopravno ukrepajo.144
Ugotovitve in predlogi sklepov obeh skupin so bili na zadnji, 55. seji komi-
sije 24. 9. 1996 z dokumentacijo oblikovani v »vmesno poročilo«, ki ga je Pučnik 
posredoval predsedniku Državnega zbora Jožefu Školču z zahtevo, da ga Državni 
zbor obravnava na seji,145 do česar pa ni prišlo.146
141 Prav tam, str. 40.
142 Prav tam, str. 35.
143 Prav tam, str. 40–41.
144 Prav tam, str. 36.
145 Jančar in Letnar Černič (ur.), Poročilo o pobojih, str. 15.
146 Gašparič, Državni zbor 1992–2012, str. 221.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled418  
5.2 Parlamentarno sodelovanje z zgodovinsko stroko
Zaradi sprejemanja zakonodaje, namenjene popravi preteklih krivic, se je 
v parlamentu pojavila potreba po tem, da zgodovinopisna stroka pripravi študijo 
o polpretekli zgodovini, ki bi Državnemu zboru služila kot izhodišče za obliko-
vanje primernih zakonskih rešitev. V letu 1993 je tako predsednik Državnega 
zbora Herman Rigelnik na kolegiju predsednika DZ podal predlog, da »bi v zboru 
konkretizirali in določili načine obravnave nekaterih odprtih vprašanj iz novejše 
politične zgodovine«. Cilj parlamentarnega obravnavanja zgodovine »naj bi bila 
politična umiritev in zagotovilo ljudem, da v Državnem zboru mislijo resno in 
da naj bi država z zakoni popravila krivice, storjene v preteklosti«, po sprejetju 
potrebnih ukrepov pa bi po sklepih kolegija lahko sprejeli tudi izjavo o narodni 
spravi.147 Na Rigelnikovo pobudo je leta 1995 nastalo znanstveno poročilo Ključne 
značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955, ki ga je v organizaciji Inštituta 
za novejšo zgodovino ustvarilo dvanajst zgodovinarjev. Osredotočeno je bilo na 
prikaz prelomnih točk v zgodovini, ki so »ključne za razumevanje in pojasnitev 
vzrokov za razcep v slovenski družbi.«148 Poročilo je kot gradivo uporabila tudi 
preiskovalna komisija o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, a so njegovo 
vsebino nekateri člani komisije zavračali; predsednik komisije Pučnik je del, ki 
analizira dogodke v letu 1945, označil za manipulacijo in potvarjanje zgodovine.149
Ponoven poskus, da bi v okviru parlamenta s sodelovanjem stroke prišli 
do izhodišč za zakonodajne spremembe, je sledil v novembru 2004, ko je bil v 
Državnem svetu organiziran interdisciplinarni strokovni posvet, pri katerem so 
ob zgodovinarjih sodelovali tudi fi lozofi  in pravniki, z naslovom Žrtve vojne in 
revolucije. Po besedah njegovega pobudnika, državnega svetnika Janvita Goloba, 
se je potreba po takem srečanju pokazala v prejšnjem letu ob iskanju primernega 
napisa na spomenikih žrtvam vojne in pobojev.150
Uredniški odbor (ki so ga sestavljali dr. Janvit Golob, dr. Peter Vodopivec, 
dr. Tine Hribar, dr. Janko Prunk in Milena Basta) je v uvodu k zborniku, ki naj bi 
predstavljal sintezo znanstvenega posveta (a ni bil usklajen z vsemi sodelujočimi), 
kot glavne, namerne in neposredne povzročitelje slovenske državljanske vojne 
med drugo svetovno vojno določil komuniste, zunajsodne povojne pomore pa za 
»temeljno revolucionarno dejanje po koncu vojne, se pravi, komunistično Oblast 
utemeljujoče dejanje«.151 Oblikoval je tudi sklepne predloge, ki naj bi jih Državni 
svet posredoval Državnemu zboru: da se napis na spominskih obeležjih, ki ga določa 
Zakon o vojnih grobiščih, zamenja z napisom »Žrtvam vojne in revolucije«; da 
vlada polno fi nancira projekt ugotavljanja števila smrtnih žrtev vojne Inštituta za 
novejšo zgodovino do njegovega dokončanja; da vlada organizacijsko in fi nančno 
omogoči nadaljevanje evidentiranja prikritih grobišč in da ustrezne državne insti-
147 Taškar, Vrednotenje zgodovinskih »resnic«, Delo, 22. 9. 1993, str. 2.
148 Čepič (et al.), Ključne značilnosti, str. 3.
149 Albreht, V komisiji zbirajo dokaze, Delo, 9. 5. 1996, str. 2.
150 Golob (ur. et al.), Žrtve vojne in revolucije, str. 8.
151 Prav tam, str. 4.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 419
tucije omogočijo neoviran dostop do podatkov, potrebnih za izdajo mrliških listov. 
Uredniški odbor je na koncu uvoda izrazil prepričanje, da bi realizacija teh predlogov 
»privedla do tega, da bi čez nekaj let lahko pripravili znanstveno posvetovanje, na 
katerem bomo lahko ugotovili, da smo se Slovenci, kot posamezniki in kot narod, 
končno spravili s svojimi mrtvimi, s tem pa tudi med seboj«.152
Oba navedena poskusa, da bi parlament ob sodelovanju zgodovinarjev prišel 
do enotne interpretacije zgodovine, sta imela zelo omejen oziroma zanemarljiv 
učinek (znanstveno poročilo iz leta 1995 je bilo na primer leta 2009 v Deklaraciji o 
seznanitvi z Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu 
navedeno kot »prispevek k objektivizaciji tega časa«),153 podobno pa velja tudi za 
druge primere, ko so zgodovinarji sodelovali s parlamentarnimi delovnimi telesi. 
Osnovnemu namenu prisostvovanja zgodovinarjev, kot ga je opredelil Rigelnik v 
letu 1993, znanstvene študije torej niso služile. Zakonske rešitve, ki so bile sprejete, 
so bile v veliki meri oblikovane neodvisno od ugotovitev zgodovinopisja in bile 
bolj stvar političnih kompromisov.
5.3 Ugotavljanje števila in strukture vojnih in povojnih smrtnih žrtev
Ocene števila žrtev, ki so začele nastajati že med trajanjem vojne, so bile 
zaradi metodoloških nedoslednosti ali političnih namenov njihovih avtorjev bodisi 
pretirane ali prenizke. Pomanjkanje natančnega in zanesljivega popisa žrtev je tako 
dolga leta ostal eden izmed ključnih problemov zgodovinopisne obravnave posledic 
druge svetovne vojne in tudi spravnega diskurza.
Te pomembne in izredno zahtevne naloge se je lotil Inštitut za novejšo 
zgodovino. Njegova raziskava je potekala v okviru več projektov: od leta 1997 
kot »Nacionalna zbirka Žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje«, od leta 2002 
pod naslovom »Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slove-
nije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej«, po letu 2006 pa v okviru 
projekta »Preverjanje seznamov žrtev druge svetovne vojne in neposredno po 
njej po matičnih knjigah«. Skozi ves čas trajanja raziskave so projekt omejevali 
tako fi nančni problemi (približno tretjino stroškov je moral inštitut kljub fi nančni 
podpori ministrstev in Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS kriti sam) kot 
tudi kadrovski primanjkljaj.154
Raziskava, v katero so zajeli vojne in povojne smrtne žrtve, ki so imele pred 
vojno na področju sedanje Republike Slovenije stalno prebivališče in so izgubile 
življenje med aprilom 1941 in januarjem 1946, je potekala v več fazah. Najprej so 
raziskovalci opravili pregled relevantne literature in objavljenih virov iz vojnega 
in povojnega časa, v katerih so bili navedeni seznami ali posamične žrtve. Sledil je 
pregled arhivskih fondov, gradiva muzejev in drugih virov s seznami žrtev: podatkov 
Sektorja za popravo krivic pri Ministrstvu za pravosodje, gradiva obeh parlamen-
152 Golob (ur. et al.), Žrtve vojne in revolucije, str. 5. 
153 UL RS, 84/2009. 
154 Inštitut za novejšo zgodovino, Metodologija in historiat (spletni vir; februar 2016).
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled420  
tarnih komisij in tudi podatkov, zbranih z delom civilnih združenj in posameznikov 
(na primer ZZB NOB in Nove Slovenske zaveze). Tako zbrane podatke so preverili 
in dopolnili s pregledovanjem medvojnih in povojnih matičnih knjig. Pri tem so 
za vsako izmed ugotovljenih žrtev vpisani številni podatki: imena staršev, domače 
hišno ime, datum in kraj rojstva, kraj bivanja pred in med vojno, starost, zakonski 
stan, poklic, narodnost, vojni status, vojaška enota in čin, datum in kraj smrti ozi-
roma izginotja, vzrok in povzročitelj smrti ter kraj pokopa, pa tudi navedba virov 
in literature, v katerih se žrtev omenja.155 S takšnim metodološkim pristopom je 
nastal prvi zanesljivi popis žrtev, ki se je izognil napakam, ki so značilne za prejšnje 
poskuse (kot je na primer večkratno štetje iste žrtve zaradi nenatančno ugotovljene 
identitete). Seznam preverjenih smrtnih žrtev Inštitut za novejšo zgodovino sproti 
obnavlja na spletnem portalu Zgodovina Slovenije – Sistory.156
Raziskava je eden izmed bistvenih doprinosov k zgodovinopisni obravnavi 
posledic druge svetovne vojne, saj z natančnimi in preverjenimi podatki onemogoča 
manipulacije v zvezi s številom in strukturo vojnih in povojnih žrtev, ki so se ve-
likokrat pojavljale v razpravah o polpretekli zgodovini, po mnenju njenih avtorjev 
pa ima tudi »pomemben moralno-etični pomen – iztrgati žrtve iz rok politike in 
ideologij ter vsaki žrtvi “vrniti” ime«.157
5.4 Vpis smrti žrtev pobojev
Država se je te zahteve, ki je poudarjena v več obravnavnih spravnih izjavah, 
lotila s spremembami Zakona o matičnih knjigah (ZMK), ki so stopile v veljavo 
27. 5. 1995. Pred spremembo zakona je bilo mogoče smrt žrtve povojnih pobojev 
vpisati le na podlagi izvedenega sodnega postopka, novela pa je uredila poeno-
stavljen proces ugotavljanja smrti v upravnem postopku, po katerem lahko predlog 
za vpis vložijo sorodniki umrle osebe v ravni in stranski črti brez omejitev, svojci 
po svaštvu in državni tožilec.158
Sprva določen rok petih let od uveljavitve zakona, v katerem je možno podati 
predlog za uvedbo postopka, je bil z dodatnimi spremembami zakona leta 2000 
ukinjen, med stranke, ki lahko podajo predlog, pa so bila dodana tudi društva, ki 
izkažejo upravičen interes.159 Med letoma 1995 in 2000 je bilo na podlagi tega zakona 
vpisanih okoli 4.600 smrti, Ministrstvo za notranje zadeve pa je upravnim enotam 
poslalo tudi navodilo, da naj pregledajo rojstne matične knjige in ostale evidence 
ter tako najdejo osebe, ki bi, ker se po vojni ne pojavljajo več v nobeni evidenci, 
lahko izgubile življenje zaradi medvojnega in povojnega nasilja. Ministrstvo je 
na podlagi tega pregleda leta 2000 sestavilo sezname približno 950 oseb, ki ga 
je posredovalo državnemu tožilstvu s predlogom, da se za te osebe poda predlog 
155 Prav tam. 
156 Inštitut za novejšo zgodovino, Smrtne žrtve (spletni vir; februar 2016).
157 Inštitut za novejšo zgodovino, Metodologija in historiat (spletni vir; februar 2016).
158 UL RS, 28/1995.
159 UL RS, 84/2000.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 421
za ugotovitev in vpis smrti.160 Možnost poenostavljenega postopka je ohranil tudi 
Zakon o matičnem registru, ki je leta 2003 nadomestil Zakon o matičnih knjigah.161
5.5 Status žrtve in odškodnine
Zakon o popravi krivic (ZPKri), sprejet leta 1996, ureja pravico do povrnitve 
škode ter pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim 
zapornikom in svojcem po vojni pobitih oseb, postopek za uveljavljanje teh pravic 
ter organe, ki odločajo o teh pravicah. Določa tudi posebne pogoje in postopek za 
spremembo pravnomočne kazenske obsodbe.162 Po devetem členu ZPKri o priznanju 
statusa bivšega političnega zapornika oziroma po vojni pobite osebe odloča posebna 
komisija, ki jo imenuje Vlada Republike Slovenije. Komisija je bila imenovana 
11. 9. 1997, istega leta pa je bil v okviru Ministrstva za pravosodje ustanovljen tudi 
Sektor za popravo krivic z namenom opravljanja strokovnih opravil za komisijo.163
Na podlagi tega zakona je bilo do 31. 12. 2013 podanih 24.682 vlog za 
priznanje statusa in odškodnine, pri čemer so nekatere vloge vsebovale zahteve več 
upravičencev. Status bivšega političnega zapornika je bil priznan 17.878 osebam, 
status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja pa 15.365 osebam; 
od naštetih je bilo 1.784 takih, ki sta jim bila priznana oba statusa. Skupno število 
upravičencev do odškodnine po ZPKri je tako 31.459.164 Po ocenah Slovenske 
odškodninske družbe je od skupno 295,6 milijona EUR, kolikor jih je bilo izplačanih 
po Zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ki določa 
izplačevanje tudi po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja in Zakonu o posebnih pravi-
cah žrtev v vojni za Slovenijo 1991), tretjina izplačana upravičencem po ZPKri.165
Leta 2009 je parlament v okviru razprave o t. i. »vojnih zakonih« razpravljal 
tudi o spremembi Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Izglasovana sprememba je 
uvedla priznavanje statusa žrtve vojnega nasilja tudi državljanom Republike Slo-
venije, ki so bili kot civilne osebe izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim 
ukrepom NOV in POJ ter enot zaveznikov protifašistične oziroma protinacistične 
koalicije. Do tega statusa so upravičeni tudi otroci staršev, ki so umrli, bili ubiti ali 
pogrešani zaradi ukrepov navedenih oboroženih sil, in begunci, ki so v času vojne 
morali zaradi teh ukrepov zapustiti svoj dom. Zakon je določil, da se status žrtve 
prizna le v primeru, da oseba, ki je bila neposredno prizadeta, ni prostovoljno ali 
poklicno sodelovala z agresorjem.166
160 Ministrstvo za notranje zadeve, Dopis (spletni vir; februar 2016).
161 UL RS, 37/2003.
162 UL RS, 59/1996.
163 Spletna stran Komisije Vlade RS za izvajanje ZPKri (spletni vir; februar 2016).
164 Informacije javnega značaja, dopis Ministrstva za pravosodje, 8. 5. 2014 (hrani avtor).
165 Informacije javnega značaja, dopis Slovenske odškodninske družbe, 22. 5. 2014 (hrani avtor).
166 UL RS, 72/2009.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled422  
5.6 Študijski center za narodno spravo
Javni zavod Študijski center za narodno spravo je Vlada Republike Slove-
nije ustanovila na 167. redni seji 25. 4. 2008. V sklepu o ustanovitvi je kot namen 
zavoda določila preučevanje kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki 
so jih povzročili totalitarni režimi na Slovenskem v 20. stoletju, in omogočanje 
osnove za popravo krivic ter s tem ustvarjanje možnosti za skladen civilizacijski 
in kulturni razvoj Slovenije. Zavod naj bi tudi zagotavljal pravno pomoč in sveto-
vanje Komisiji Vlade za izvajanje zakona o popravi krivic pri reševanju in vodenju 
nalog. Naloge zavoda so, da »uresničuje javni interes na področju znanosti in je 
ustanovljen za opravljanje organizacijskih, razvojnih, svetovalnih, koordinacijskih 
in izobraževalnih nalog na področju poprave krivic, narodne sprave in proučevanja 
totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju.«167 Sklep določa, da sta organa 
zavoda direktor in svet, ki ga sestavlja sedem članov; med njimi so trije posamezniki, 
ki morajo imeti »izkazano bibliografi jo objav s področja narodne sprave oziroma 
trije predstavniki združenj ali institucij, ki se v okviru svoje dejavnosti ukvarjajo 
s problematiko narodne sprave in s proučevanjem totalitarizmov«.168 Področja oz. 
problematike narodne sprave sklep ne defi nira.
5.7 Evidentiranje in prekop prikritih grobišč
V imenu države sta se Predsedstvo RS v svoji Izjavi o narodni in državljanski 
pomiritvi in Milan Kučan v govoru na spravni slovesnosti v Rogu leta 1990 zavzela za 
dostojno ureditev grobišč in spominskih znamenj. Še istega leta je bila ustanovljena 
Komisija za reševanje vprašanj, povezanih z namembnostjo in ureditvijo grobišč v 
Kočevskem rogu, ki jo je vodil Viktor Blažič.169 Tudi delovanje te komisije je bilo 
omejeno zaradi pomanjkanja zakonske podlage, iz tega razloga pa je bilo precej 
časa tudi nejasno, pod kateri resor njena dejavnost sploh spada.
Do začetka nastajanja evidence prikritih grobišč, ki bi služila kot osnova za 
začetek njihovega urejanja, je zaradi vseh ovir prišlo šele v januarju leta 2000, 
ko so delo na terenu začeli izvajati člana komisije dr. Mitja Ferenc in dr. Tine 
Velikonja ter Mateja Bavdaž z Ministrstva za kulturo, že junija pa je bilo delo 
zaradi zamenjave predsednika in nekaterih članov komisije, ki ga je opravila vlada 
Andreja Bajuka, prekinjeno. Komisijo so takrat preimenovali v »Komisijo Vlade 
RS za evidentiranje in označitev prikritih grobišč«. Ponovna zamenjava članov 
(in preimenovanje, tokrat v njeno sedanje ime »Komisijo Vlade RS za reševanje 
vprašanj prikritih grobišč«) je sledila v juniju 2001 pod Drnovškovo vlado; takrat 
je vlada komisiji tudi formalno dodelila nalogo evidentiranja »podatkov o številu 
in območjih grobišč predstavnikov nezmagovite strani v 2. svetovni vojni«, na 
podlagi katere naj bi bila grobišča normirana.170
167 UL RS, 42/2008.
168 Prav tam.
169 Ferenc, Kako do evidence, str. 126.
170 Prav tam, str. 127. 
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 423
Septembra 2001 je prišlo do medijsko odmevnega odkritja grobišča na Zgornji 
Bistrici, zaradi katerega se je država odločila ukrepati odločneje. 22. 11. 2001 je 
vlada »ob celovitem načrtu ureditve grobišč množičnih povojnih pobojev ter ob 
sprejemanju zakona o vojnih grobiščih« sprejela (zgoraj obravnavano) izjavo, v 
kateri je navedeno tudi, da so državni organi v skladu s svojimi pristojnostmi dolžni 
sodelovati in nuditi pomoč komisiji pri lociranju in označevanju vseh prikritih grobišč 
na ozemlju Republike Slovenije. V sodelovanju s Komisijo in predstavniki civilne 
družbe naj bo odločeno, katera od množičnih grobišč naj se ohranijo in uredijo ter 
iz katerih naj bodo posmrtni ostanki preneseni v skupna urejena grobišča; izkope 
bo zagotovila vlada preko pristojnih organov pod nadzorom organov pravosodja. 
Vsa potrebna sredstva za delovanje Komisije in pravosodnih organov pri urejanju in 
vzdrževanju grobišč naj bi bila v celoti krita iz sprejetega proračuna, po potrebi pa 
tudi iz proračunske rezerve. Vlada tudi izjavlja, da si bo prizadevala za čimprejšnji 
sprejem in uresničitev zakona o vojnih grobiščih in vzpostavitev knjige mrtvih, v 
katero bodo vpisane vse žrtve vojne in povojnega nasilja, Komisiji pa nalaga, da v 
roku pol leta pripravi idejna načrta za postavitev spomenika žrtvam vojnega nasilja 
in obeležja sprave med Slovenci. Izjava še določa, da se morajo vsi sklepi vlade v 
zvezi z reševanjem vprašanj ureditve prikritih grobišč pospešeno uresničevati.171
Zakon o vojnih grobiščih (ZVG), ki ga omenja izjava, je bil sprejet 19. 6. 2003 
in ureja varstvo vojaških grobišč ter grobišč žrtev vojne in povojnih dogodkov 
na ozemlju Republike Slovenije. Po njem je varstvo teh grobišč (evidentiranje, 
upravljanje in urejanje) v pristojnosti države in ga zagotavlja ministrstvo, fi nancira 
pa se iz državnega proračuna. Na podlagi podatkov, zbranih z evidentiranjem vojnih 
grobišč (k čemur spadajo terenska opazovanja, raziskave, meritve in kartiranja) naj 
bi upravne enote na svojem območju vodile register zemljišč, na katerih so vojna 
grobišča, predlagale njihov vpis v zemljiški kataster in sprejele predpise, s katerimi 
se grobišča razglasijo za zavarovana območja oz. kulturne spomenike. Glede označb 
na vojnih grobiščih ZVG predpisuje, da lahko vsebujejo tudi besedilo posvetilne 
ali spominske narave, v primeru grobišč žrtev povojnih usmrtitev »Žrtev (žrtve) 
vojne in povojnih usmrtitev, Republika Slovenija«, prepovedane pa so označbe, ki z 
besedili ali simboli poveličujejo ali slavijo pripadnost ali sodelovanje z okupatorji.172 
Zakon vsebuje tudi določila v zvezi z izkopom in prekopom posmrtnih ostankov.
Leta 2002 se je Ministrstvo za kulturo na predlog dr. Mitje Ferenca odločilo, 
da lahko projekt evidentiranja prikritih grobišč poteka pod okriljem kulturnega 
ministrstva po prilagojeni metodi Registra kulturne dediščine, po sprejetju ZVG 
pa je del obveznosti prevzelo tudi Ministrstvo za delo.173 Osnova za sistematično 
evidentiranje, pri katerem se za vsako grobišče navaja identifi kacijo, opis, lokacijo, 
vire in literaturo, fotografi je, opombe, kataster, ustne vire in izpis,174 so bile zbrane 
informacije iz literature, časopisja, zapisnikov občinskih preiskovalnih komisij, 
zapisnikov dveh preiskovalnih komisij Državnega zbora, arhiva Nove slovenske 
171 Vlada RS, Izjava (spletni vir; februar 2016), str. 3–4. 
172 UL RS, 65/2003, ZVG člen 16. 
173 Ferenc, Prikrito in očem zakrito, str. 28. 
174 Ferenc, Zamolčana grobišča, str. 147.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled424  
zaveze, arhivov Okrožnih javnih tožilstev, arhivov Policijskih uprav, katastra Ja-
marske zveze Slovenije, zasebnih arhivov in ustnih pričevanj.175 V raziskavo so bila 
zajeta vsa prikrita grobišča, tudi tista, ki so nastala med vojno ali pa kot posledica 
zaključnih spopadov, pa tudi tista, iz katerih so bili posmrtni ostanki delno ali v 
celoti prekopani.176 Na tak način je bilo popisanih več kot 600 domnevnih prikritih 
grobišč, od katerih je bilo potrjenih okoli 150.177
Med letoma 1991 in 2011 so bili iz prikritih grobišč v skladu z določili Ka-
zenskega zakonika, Zakona o vojnih grobiščih in sporazumi z Italijo in Nemčijo 
izneseni posmrtni ostanki iz samo 53 grobišč.178 Posebej očitna pa je nezadostnost 
ukrepov države na področju prekopov v primeru leta 2009 odprtega grobišča v 
Hudi Jami, kjer je bilo pogojem za iznos in pokop posmrtnih ostankov zadoščeno, 
kljub temu pa so ostanki še zmeraj hranjeni v zabojih v horizontalnem rovu, ki je 
bil naknadno razglašen za kostnico.179
Po odprtju Hude Jame se postopki v zvezi z evidentiranjem in urejanjem 
grobišč niso več nadaljevali. Z namenom, da bi se to vprašanje ponovno začelo 
urejati, je Nova Slovenija v parlamentarno proceduro vložila predlog Zakona o 
prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev (ZPVGPŽ), ki ga je Državni zbor sprejel 
9. 7. 2015. Nov zakon določa pristojnosti in pogoje za delo Komisije Vlade Re-
publike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, postopek odkrivanja, 
evidentiranja, potrjevanja, začasnega obeleževanja in zavarovanja prikritih grobišč, 
njihovega vpisovanja v register (ki naj bi se vodil že po določilih ZVG) ter iden-
tifi kacijo posmrtnih ostankov žrtev in njihov dostojen pokop.180
5.8 Spominska obeležja
V spravnih pobudah je bila velikokrat izražena tudi potreba po enotnem 
označevanju grobišč in po državnem obeležju, posebej za grobišče v Jami pod Kre-
nom v Kočevskem rogu. Skozi leta je bilo z zasebno iniciativo v okolici grobišča 
postavljenih več spominskih znamenj, tako za slovenske kot tudi hrvaške in srbske 
žrtve. Že leta 1995 je bil na javnem natečaju izbran projekt spominske kapele, ki 
pa zaradi nesoglasij in neusklajenosti med državnimi organi, problemov s fi nanci-
ranjem in pridobivanjem dovoljenj ter nasprotovanja Cerkve izbrani idejni zasnovi 
skoraj deset let ni bil realiziran. Leta 2000 je vlada pod vodstvom Andreja Bajuka 
fi nancirala postavitev betonskega spomenika, ki ga je v vrtači pred grobiščem 
postavilo Društvo za ureditev zamolčanih grobov po zasnovi njenega predsednika 
Franca Permeta; ker za gradnjo niso pridobili potrebnih dovoljenj, je gradbeni 
inšpektor za objekt naročil odstranitev, ki pa ni bila izvedena. Šele leta 2004 je 
175 Ferenc, Prikrito in očem zakrito, str. 28.
176 Ferenc, Zamolčana grobišča, str. 147.
177 Ferenc, Spomenik vsem žrtvam, Delo, 19. avgust 2013, str. 11.
178 Ferenc, Prekopi žrtev, str. 157–158. 
179 Ferenc, Spomenik vsem žrtvam, Delo, 19. 8. 2013, str. 10.
180 UL RS, 55/2015. 
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 425
bila, prav tako s proračunskimi sredstvi, v bližini zgrajena načrtovana spominska 
kapela, ki jo je Republika Slovenija dala v last in uporabo Rimskokatoliški cerkvi 
in župniji Kočevje.181
Drugi večji izvedeni projekt postavitve državnega spominskega obeležja 
žrtvam pobojev je Park spomina Teharje, ki je postavljen na območju, kjer je v 
mesecih po drugi svetovni vojni delovalo taborišče pod vodstvom Ozne. Na arhi-
tekturnem natečaju zanj je leta 1993 prvo nagrado prejel elaborat Marka Mušiča, 
tudi v tem primeru pa je od ureditvenega načrta do izvedbe prišlo po skoraj desetih 
letih, oktobra 2004. Park je zasnovan v skladu s krščansko simboliko: ob vhodnem 
portalu stoji kapelica »Jezusovega bičanja«, od katere vodi »steza tišine«, ob kateri 
so v kamen vklesani svetopisemski citati, do osrednjega spominskega objekta, v 
katerem je postavljen sarkofag, na ploščadi nad njim pa oltarna miza, nad katero 
se na štirih stebrih dviga »venec zmage«.182 V Spominskem parku naj bi bila po 
določilih dopolnitev Zakona o vojnih grobiščih iz leta 2009 urejena tudi osrednja 
kostnica za žrtve povojnih pobojev.183
Leta 2002 je bil izveden javni razpis za izbiro enotnega spominskega obeležja 
za prikrita grobišča. Izbrana je bila rešitev, po kateri se v bližino grobišč na betonski 
podstavek postavi stoječ valj, ulit iz brona, ki ga je mogoče zanihati, ob čemer iz 
notranjosti valja prihaja zven. Na njem je vtisnjen napis s krajem in koordinatami 
grobišča, pripadnostjo in številom žrtev ter posvetilo »Žrtve vojne in povojnih 
usmrtitev«, ki ga določa ZVG. Takšno obeležje je bilo postavljeno 22. 12. 2003 
pri Breznu Zalesnika v Trnovskem gozdu, kasneje pa so jih postavili še ob Breznu 
pri Konfi nu 1 nad Grčaricami, Breznu pri Macesnovi Gorici v Kočevskem rogu, 
pri rovu A na Zgornji Bistrici in na Teznem pri Mariboru.184
Leta 2009 je bil Zakon o vojnih grobiščih spremenjen in dopolnjen v več 
točkah. Spremenjen je bil posvetilni napis za povojna grobišča, ki se po novem 
glasi: »Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja, Republika Slovenija«. Dodano je 
bilo tudi določilo, da se v glavnem mestu postavi spomenik vsem žrtvam vojn in z 
vojnami povezanih žrtev na območju Republike Slovenije s posvetilnim napisom: 
»Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt – Župančič.«185 
Na dopisni seji 16. 8. 2011 je vlada Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve 
dala soglasje k pričetku postopka javnega natečaja za iskanje rešitev. Projektna 
skupina za izvedbo projektov postavitve spomenika in izgradnje centralne kostni-
ce, ki jo je leto pred tem imenovalo ministrstvo, je kot najprimernejšo lokacijo za 
spomenik predlagala Kongresni trg oz. bodoči Južni trg v Ljubljani.186 Ministrstvo 
je nato v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije 17. 5. 2013 
objavilo razpis, na osmi seji ocenjevalne komisije 27. 9. 2013 pa so bili izbrani 
181 Ferenc, Poklon slovenskim žrtvam, str. 159–160. 
182 Kovač, Park spomina Teharje. 
183 UL RS, 72/2009.
184 Ferenc, Prikrito in očem zakrito, str. 83. 
185 UL RS, 72/2009. 
186 Vlada RS, Sporočilo za javnost, 16. 8. 2011 (spletni vir; februar 2016).
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled426  
trije elaborati, ki so prejeli nagrade.187 Vlada je med tem odločila, da bo za izvedbo 
najprimernejše rešitve v letu 2014 izveden javni razpis za izbiro izvajalca, gradnja 
pa naj bi se po njenih pričakovanjih zaključila do konca leta 2015,188 kar se ni 
uresničilo. 23. 6. 2015 je ob udeležbi državnega vrha potekalo slovesno odprtje 
postavitvenega prostora.
5.9 Kazenski pregon
Kot eno izmed bistvenih zahtev do države, ki so se pojavljale v spravnih izjavah, 
velikokrat najdemo tudi iskanje odgovornih za zločine, storjene med in tik po vojni. 
Medtem ko večina k temu prišteva tudi kazenski pregon, so nekateri akterji predlagali, 
da se v imenu sprave razglasi amnestija oz. abolicije za tovrstne zločine. Opustitev 
pregona (ne pa tudi ugotavljanja odgovornosti) so v svoji deklaraciji predlagali 
Združeni ob lipi sprave, za njo pa se je leta 1990 zavzemal tudi predsednik Predsedstva 
Janez Stanovnik. Na 91. seji Predsedstva RS 11. 4. 1990, kateri sta prisostvovala tudi 
republiški sekretar za pravosodje Janez Zajc in republiški javni tožilec Pavle Car, so 
tako obravnavali predlog, da bi se ustavili postopki zoper osebe, osumljene dejanj 
vojnega hudodelstva. Pregon velike večine storilcev teh kaznivih dejanj je bil sicer 
opuščen že z zakonom o amnestiji, ki ga je sprejela Zvezna ljudska skupščina leta 
1962, izvzeti pa so bili »zapovedovalci in organizatorji ter osebe, ki so neposredno 
storile tudi kaznivo dejanje uboja«. Po podatkih Javnega tožilstva RS, s katerimi so 
razpolagali na seji Predsedstva, je bilo leta 1990 evidentiranih še 21 oseb s protiparti-
zanske strani, zoper katere so se na sodiščih opravljala posamezna preiskovalna dejanja 
zaradi kaznivih dejanj vojnega hudodelstva, a proti nobeni izmed njih postopka ni 
bilo mogoče izvesti, saj so vse živele v tujini. Na seji so izpostavili tudi, da veljavna 
zakonodaja dopušča tudi kazenski postopek zoper osumljence na zmagoviti strani po 
100. členu KZ SFRJ. Za opustitev pregona vseh bi bil potreben nov zakon o amnestiji, 
ki pa bi ga morala sprejeti zvezna skupščina. Ker je bilo malo verjetno, da bi do tega 
lahko prišlo, je Predsedstvo sklenilo, da bo poslalo dopis Skupščini RS, v katerem 
jo bo pozvalo, da sprejme deklaracijo, s katero bi razglasilo, da javna tožilstva v 
Sloveniji ne bodo preganjala storilcev kaznivih dejanj vojnega hudodelstva, storjenih 
med drugo svetovno vojno in po njej na Slovenskem. V dopisu naj bi se Predsedstvo 
sklicevalo na svojo Izjavo o narodni in državljanski umiritvi, saj bi po njegovem 
mnenju amnestija pripomogla k nastajanju vzdušja, ko preteklost ne bi več bremenila 
medčloveških odnosov, pripomogla pa bi tudi k dokončnemu odpravljanju pravnih in 
moralnih posledic vojne.189 Taka deklaracija Skupščine bi imela zgolj politično, ne pa 
tudi formalnopravne veljave. Stanovnik je videl njeno vrednost predvsem v tem, da 
oblast političnim emigrantom pokaže, da do njih ni sovražna.190
187 Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zaključno poročilo 
javnega razpisa (spletni vir; februar 2016).
188 Vlada RS, Sporočilo za javnost, 2. 8. 2013 (spletni vir; februar 2016).
189 ARS, Zapisnik 91. seje Predsedstva. 
190 ARS, Magnetogram 91. seje Predsedstva. 
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 427
Pravno veljavna amnestija tudi v samostojni Republiki Sloveniji, ko je Državni 
zbor prevzel vse zakonodajne pristojnosti, ni bila uvedena; tako je bil med omenje-
nimi 21 evidentiranimi osumljenci s protipartizanske strani še leta 2001 obsojen 
Vinko Levstik, ki pa je bil že naslednje leto tudi oproščen.
Po osamosvojitvi se je pozornost javnosti in organov pregona obrnila predvsem 
k iskanju odgovornih za povojne poboje. V času prejšnje države, ko se o pobojih ni 
niti javno govorilo, seveda tudi ni bilo pogojev, da bi državni organi za njih iskali 
krivce. Organi pregona so v tem smislu torej začeli od začetka, pri čemer pa so 
se morali soočiti z mnogimi ovirami. Ob nedostopnosti dokumentov, povezanih 
s poboji (ki so bili v pretežni meri uničeni), glavni problem predstavlja časovna 
oddaljenost teh zločinov, zaradi česar je oteženo zbiranje informacij, prav tako pa 
je vprašljivo, na kakšni zakonski podlagi je te zločine še mogoče preganjati. Prvi 
problem preiskovalcev je bil zato že sama opredelitev kaznivega dejanja.
Zaradi časovne oddaljenosti je bilo pri tem mogoče uporabljati le opredelitve 
kaznivih dejanj, ki ne zastarajo. V Kazenskem zakoniku iz leta 1994 so bila to 
kazniva dejanja genocida (373. člen), hudodelstva zoper civilno prebivalstvo (374. 
člen), hudodelstva zoper ranjence in bolnike (375. člen), vojnega hudodelstva zoper 
vojne ujetnike (376. člen) in vojnega hudodelstva z uporabo nedovoljenih bojnih 
sredstev (377. člen) ter novačenja oseb, mlajših od osemnajst let (378. člen). Ker 
je Kazenski zakonik določal, da določbe iz 374., 375. in 377. člena veljajo le za 
dejanja, storjena med vojno, oboroženim spopadom ali okupacijo, povojni poboji 
pa so se odvijali po končanju spopadov, so preiskovalci te opredelitve kot možno 
podlago za kazenski pregon opustili.191 Novi Kazenski zakonik iz leta 2008 je kazni-
va dejanja zoper človečnost opredelil na novo. V skladu z njim sedaj preiskovalci 
upoštevajo opredelitve kaznivih dejanj po 100. (genocid), 101. (hudodelstva zoper 
človečnost) in 102. členu (vojna hudodelstva).
A tudi pri pregonu nezastarljivih kaznivih dejanj ostaja problem načela 
zakonitosti v kazenskem pravu, saj tudi ta v času povojnih pobojev niso bila defi -
nirana v kazenski zakonodaji. Konvencijo o preprečevanju zločinov genocida, iz 
katere izhaja opredelitev v slovenskem kazenskem zakoniku, je namreč Generalna 
skupščina OZN sprejela šele 9. 12. 1948, Jugoslavija pa jo je ratifi cirala leta 1950. 
V izogib temu problemu Pavel Jamnik navaja t. i. »Martensovo klavzulo« v IV. 
Haaški konvenciji o zakonih in običajih vojne na kopnem iz leta 1907, po kateri 
»pripadniki oboroženih sil in civilno prebivalstvo uživajo zaščito in vladavino 
načel mednarodnega prava, tako kot izhaja iz običajev med civiliziranimi narodi, 
iz zakonov o človečnosti in zapovedi javne vesti, tudi takrat, kadar ravnanje s temi 
kategorijami oseb v mednarodnem vojnem pravu ni posebej urejeno.«192
Začetek preiskovanja povojnih pobojev sega že v leto 1989; takrat je na Te-
meljno javno tožilstvo študentski časopis Tribuna poslal kazensko ovadbo zoper 
neznane storilce v zvezi z množičnimi poboji v taborišču Teharje pri Celju po 
144. in 145. členu Kazenskega zakonika SFRJ. V oktobru leta 1991 jo je celjski 
191 Jamnik, Policijsko preiskovanje, str. 205.
192 Prav tam. 
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled428  
javni tožilec Milan Birsa poslal v preveritev na Upravo za notranje zadeve Celje 
z zahtevo, da se zberejo vsa potrebna obvestila in odkrije storilce.193 Preiskovanje 
zločinov v povezavi s Teharjem je ostalo glavna tema policijskega ukvarjanja s 
poboji vse do akcije Sprava.
17. 1. 1992 je namestnik notranjega ministra Milan Domadenik posredoval 
vsem načelnikom Uprav za notranje zadeve dopis, v katerem jim je posredoval 
informacijo v zvezi z delom kriminalistov v zadevi Teharje, ki jo je pripravil kri-
minalist Edo Posega. V njej je kot temeljne pravne akte na tem področju navedel 
Haaško deklaracijo iz leta 1907, Ženevsko konvencijo iz leta 1929, Moskovski 
dogovor, Londonski sporazum z dne 8. avgusta 1945, Ustanovno listino medna-
rodnega sodišča za vojne zločince in Ženevsko deklaracijo o vojnih zločinih in 
vojnih ujetnikih. Informacija je vsebovala tudi mnenje katedre za mednarodno 
pravo, po katerem so domobranci po repatriaciji ohranili status vojnega ujetnika, 
predstavljen pa je tudi način in obseg zbiranja dokazov.194 S tem dokumentom, 
ki je bil v nespremenjeni obliki aprila isto leto posredovan tudi vodjem uradov 
kriminalistične službe na upravah UNZ, je po mnenju Pavla Jamnika »vodstvo 
MNZ in kriminalistične službe povojne poboje dokončno prepoznalo kot kaznivo 
dejanje in s tem od podrejenih zahtevalo, da se ta dejanja preiskujejo kot vsa druga 
kazniva dejanja, ki jih opredeljuje veljavni Kazenski zakonik.«195
Ker so bile preiskave pobojev, začete na podlagi prijav, neuspešne pri odkri-
vanju storilcev in ker se je kazala potreba po enotni metodi, je na pobudo, ki jo je 
generalni državni tožilec Anton Drobnič poslal notranjemu ministru Ivanu Bizjaku 
v juliju 1993, znotraj notranjega ministrstva nastala sprva neformalna posebna 
skupina, ki je v decembru 1994 vodila do nastanka kriminalistične akcije, ki so jo 
poimenovali »Sprava«.196
Kriminalistične preiskave v teh letih, ki so bile usmerjene predvsem na do-
godke v taborišču Teharje, niso dale rezultatov, ki bi zadostovali za ovadbo zoper 
znano osebo, zaradi česar je generalni državni tožilec Anton Drobnič v dopisih na 
notranje ministrstvo kritiziral delo kriminalistične službe.197 Delo policije na tem 
področju je bilo tako ves čas od začetka akcije Sprava v upadu. To pa se je, tako 
kot pri vprašanju urejanja grobišč, spremenilo leta 2001 ob odkritju posmrtnih 
ostankov v zaklonišču na Zgornji Bistrici. Zaradi pritiska javnosti sta generalna 
državna tožilka Zdenka Cerar in generalni direktor policije Marko Pogorevc 
hitro ukrepala. Ustanovljena je bila posebna delovna skupina v okviru Uprave 
kriminalistične policije na Generalni policijski upravi in podskupine pri vseh Poli-
cijskih upravah za izvedbo nalog v akciji Sprava. Poimensko določeni kriminalisti, 
zadolženi za preiskavo pobojev, so bili seznanjeni z dosedanjimi ugotovitvami 
Komisije Vlade za reševanje vprašanja prikritih grobišč, s katero je sedaj policija 
začela tudi formalno sodelovati, lotili pa so se tudi sistematičnega pregledovanja 
193 Jamnik, Zavedanje zločina, str. 99.
194 Prav tam, str. 100–101. 
195 Prav tam, str. 101. 
196 Prav tam, str. 102–104. 
197 Prav tam, str. 107–108. 
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 429
fondov v Arhivu Slovenije. Ker tudi tokrat niso pridobili dokumentov, nujnih za 
dokazovanje v kazenskem postopku, je Pavel Jamnik, ki je leta 2002 prevzel vo-
denje delovne skupine Sprava, leta 2004 za Vrhovno državno tožilstvo pripravil 
zaključno poročilo.198 V njem je opisal dotedanje delo policije, ki je v 132 zadevah, 
ki jih je v zvezi z medvojnimi in povojnimi poboji preiskovala, opravila preko 850 
razgovorov z občani ter tožilstvom posredovala preko šestdeset poročil in enajst 
ovadb proti neznanim storilcem. Na koncu poročila Jamnik ugotavlja, da osnovni 
cilj akcije, torej dokazati storitev kaznivega dejanja osebam z imenom in priimkom, 
kljub obsežnemu delu policije zaradi pomanjkanja dokumentov ni bil dosežen.199
A že naslednje leto, 13. 5. 2005, je kriminalistična policija podala prvo poi-
mensko ovadbo,200 ki je Mitjo Ribičiča bremenila kaznivega dejanja genocida, saj 
naj bi bil kot major Oddelka za zaščito naroda leta 1945 odgovoren za smrt 217 
ljudi. Kot glavni dokaz za to je bil v ovadbi naveden register pripornikov (št. 7) v 
Centralnih zaporih Ozne, v katerem je ob 5850 od skupno 11.996 vpisov opomba, 
da je vpis narejen »glasom mape majorja Mitje«.201 217 od teh vpisanih pripor-
nikov naj bi bilo zagotovo žrtev pobojev, opomba ob njihovih vpisih pa naj bi 
dokazovala Ribičičevo odgovornost. Za razlago in mnenje v zvezi z vpisovanjem 
v register zapornikov je vrhovni državni tožilec za mnenje zaprosil zgodovinarki 
Jero Vodušek Starič in Ljubo Dornik Šubelj.202 Aprila 2006 je Vrhovno državno 
tožilstvo spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja v ovadbi iz genocida v 
vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo po 374. členu Kazenskega zakonika 
in vložilo zahtevo za preiskavo. Preiskovalna sodnica je po pregledu pisnih doku-
mentov in zaslišanju obdolženca presodila, da v tem primeru ni izkazana zakonska 
podlaga za uvedbo kazenskega postopka (saj 374. člen KZ opredeljuje kaznivo 
dejanje, storjeno med vojno, medtem ko je do pobojev v ovadbi prišlo po koncu 
vojne), z njim pa bi bila po njenem mnenju kršena tudi prepoved retroaktivnosti. 
Prav tako je zbrano dokazno gradivo ocenila za nezadostno. Zoper ta sklep se je 
Vrhovno državno tožilstvo pritožilo, a preiskava kljub temu ni stekla. Višje sodišče v 
Ljubljani je kasneje sicer potrdilo, da bi bil kazenski pregon v tem primeru zakonit, 
a je zaradi pomanjkanja dokazov zavrnilo zahtevo za začetek sodne preiskave.203 
Pri tem se je sklicevalo tudi na mnenje obeh zgodovinark.204
25. 4. 2006 je policija pri Okrožnem državnem tožilstvu na Ptuju podala še 
drugo poimensko ovadbo,205 tokrat zoper Martina Štorglja zaradi kaznivega dejanja 
vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo, saj naj bi bil kot pripadnik Ozne 
odgovoren za smrt okoli sto žrtev pobojev v taborišču Šterntal poleti 1945, vendar 
sodni postopek tudi v tem primeru ni stekel.
198 Prav tam, str. 109–110. 
199 Jamnik, »Akcija Sprava«: zaključno poročilo. 
200 Jamnik, Zavedanje zločina, str. 110.
201 Jamnik, Ugotavljanje identitete žrtev, str. 116.
202 Jamnik, Zakaj »sprava«, str. 78. 
203 Letnar Černič, Iskanje normativnih odgovorov, str. 49–53.
204 Jamnik, Zavedanje zločina, str. 111.
205 Prav tam. 
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled430  
Dejavnost kriminalistov se je ponovno okrepila po odprtju grobišča v rudniškem 
jašku v Hudi Jami pri Laškem, v zvezi s katerim so opravili več kot 150 informa-
tivnih razgovorov, na podlagi katerih so v grobem rekonstruirali dogajanje.206 A 
ker je od konca vojne preteklo že več kot 70 let, so morebitni še živeči storilci že 
v zelo visoki starosti. Možnost, da bi na podlagi odkritja novih dokazov kateri od 
njih še kazensko odgovarjal, je tako vse manjša. 
Viri in literatura
Arhivski viri
ARS, SI AS 1944, Predsedstvo Republike Slovenije (1974–1992), šk. 59, Magnetogram 88. seje 
Predsedstva SR Slovenije, 2. 3. 1990.
ARS, SI AS 1944, šk. 59, Zapisnik 89. seje Predsedstva Republike Slovenije 5. 3. 1990.
ARS, SI AS 1944, šk. 59, Izjava o narodni in državljanski umiritvi.
ARS, SI AS 1944, šk. 59, Zapisnik 91. seje Predsedstva R Slovenije, ki je bila 11. aprila 1990.
ARS, SI AS 1944, šk. 59, Magnetogram 91. seje Predsedstva RS – 11. 4. 1990.
Uradni list RS
Uradni list Republike Slovenije, Akt o odreditvi parlamentarne preiskave o raziskovanju po-
vojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, 
št. 39, 15. 7. 1993.
Uradni list Republike Slovenije, Deklaracija o seznanitvi z Resolucijo Evropskega parlamenta o 
evropski zavesti in totalitarizmu z dne 2. aprila 2009 (DeReEPEZT), št. 84, 27. 10. 2009.
Uradni list Republike Slovenije, Odlok o sestavi in imenovanju predsednika, podpredsednika 
in članov Preiskovalne komisije Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju 
povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravil-
nosti, št. 55, 1. 10. 1993.
Uradni list Republike Slovenije, Odlok o ustanovitvi, nalogah, sestavi in številu članov Komisije 
Skupščine Republike Slovenije za svetovni slovenski kongres, št. 30, 10. 8. 1990.
Uradni list Republike Slovenije, Odlok o ustanovitvi, nalogah, sestavi in številu članov Komisije 
Skupščine Republike Slovenije za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravnodvomljivih 
procesov in drugih nepravilnosti, št. 30, 10. 8. 1990. 
Uradni list Republike Slovenije, Sklep o ustanovitvi javnega zavoda Študijski center za narodno 
spravo, št. 42, 30. 4. 2008.
Uradni list Republike Slovenije, Zakon o dopolnitvah zakona o matičnih knjigah, št. 28, 26. 5. 1995.
Uradni list Republike Slovenije, Zakon o dopolnitvi in spremembi zakona o matičnih knjigah 
(ZMK-D), št. 84, 22. 9. 2000.
Uradni list Republike Slovenije, Zakon o matičnem registru (ZMatR), št. 37, 18. 4. 2003.
Uradni list Republike Slovenije, Zakon o popravi krivic (ZPKri), št. 59, 25. 10. 1996.
Uradni list Republike Slovenije, Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev (ZPVGPŽ), 
št. 55, 24. 7. 2015. 
206 Prav tam.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 431
Uradni list Republike Slovenije, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega 
nasilja (ZZVN-H), št. 72, 18. 9. 2009.
Uradni list Republike Slovenije, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih grobiščih 
(ZVG-A), št. 72, 18. 9. 2009.
Uradni list Republike Slovenije, Zakon o vojnih grobiščih (ZVG), št. 65, 4. 7. 2003.
Časopisni viri
Albreht, Matjaž, V komisiji zbirajo dokaze za poročilo o povojnih pobojih. Delo, 9. 5. 1996, str. 2.
Albreht, Matjaž, Usklajevanja še do konca aprila. Delo, 4. 4. 2009, str. 2.
Biber, Dušan, Kvislinzi traže spas. Vjesnik u srijedu, 17. 10. 1973, št. 1119, str. 24–26.
Biber, Dušan, Početak tršćanske krize. Vjesnik u srijedu, 24. 10. 1973, št. 1120, str. 24–26.
Brezigar, Bojan (sprašuje Vinko Vasle), Sprava za prihodnost: o trenjih v Svetovnem slovenskem 
kongresu. Delo (sobotna priloga), 20. 6. 1992, str. 22.
Edvard Kocbek: Pričevalec našega časa. Sij slovenske svobode, 1. 5. 1975, št. 7, str. 3.
Fajfar, Tone, Namesto epiloga. Naši razgledi: štirinajstdnevnik za politična, gospodarska in 
kulturna vprašanja, 9. 5. 1975, str. 249–250. 
Ferenc, Mitja (sprašuje Matija Grah), Spomenik vsem žrtvam bo nova Potemkinova vas, Delo, 
19. 8. 2013, str. 10–11.
Gre za resnico. Naši razgledi: štirinajstdnevnik za politična, gospodarska in kulturna vprašanja, 
9. 5. 1975, str. 247.
Izjava Nove slovenske zaveze o nalogah države pri prehodu iz totalitarizma v demokracijo. 
Zaveza: glasilo nove slovenske zaveze, september 1993, str. 7–10. 
Izjava predsedstva SR Slovenije o narodni in državljanski umiritvi. Delo, 6. 3. 1990, str. 1–2.
Izjava SKD o narodni spravi. Delo, 14. 3. 1990, str. 5.
Izjava Slovenske pokrajinske škofovske konference o narodni spravi. Družina, 25. 3. 1990, str. 3.
(Jugo)slovenske punktacije 1970. Sij slovenske svobode, 15. 6. 1970, št. 9, str. 1.
Poziv državnemu zboru – težavna naloga. Zaveza: glasilo nove slovenske zaveze, junij 1995, 
str. 75–80. 
Poziv Državnemu zboru in pristojnim oblastem države Slovenije. Zaveza: glasilo nove slovenske 
zaveze, marec 1995, str. 38–40. 
Predlog deklaracije o narodni spravi. Delo, 20. 6. 1990, str. 9.
Programske smernice NSZ. Zaveza: glasilo nove slovenske zaveze, polletje 1991, str. 15–16. 
Sprejmimo sporočilo življenja: nagovor nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja pri pogrebni 
maši. Družina, 15. 7. 1990, str. 3.
Stres, Anton, Za globlje razumevanje sprave: izjava komisije Pravičnost in mir. Družina, 
8. 7. 1990, str. 13.
Šuštar, Alojzij, Služiti resnici, pravici in spravi: izjava Slovenske škofovske konference ob 
50-letnici druge svetovne vojne. Družina, 7. 5. 1995, str. 3. 
Taškar, Jana, Vrednotenje zgodovinskih »resnic« pred parlamentom. Delo, 22. 9. 1993, str. 2.
Vodušek, Vladimir, Več strank pripravlja dokumente o spravi in nekdanjem režimu. Delo, 
12. 1. 1998, str. 2.
Vodušek, Vladimir, Trije pogledi na narodno spravo. Delo, 16. 1. 1998, str. 2.
Vodušek, Vladimir, Preboj ZLSD na politični sceni tudi za ceno razpada. Delo, 6. 2. 1998, str. 2.
Vodušek, Vladimir, Zgodovinske podlage za spravo na Slovenskem. Delo, 11. 2. 1998, str. 2.
Zdaj je čas miru: govor predsednika Predsedstva republike Slovenije Milana Kučana. Družina, 
15. 7. 1990, str. 3.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled432  
Žebot, Ciril, Pogum in razum. Slovenska država, maj–junij 1975, št. 6, str. 3–4.
Informacije javnega značaja
Dopis Ministrstva za pravosodje v zvezi z izvajanjem ZpKri z dne 8. 5. 2014 (hrani avtor).
Dopis Slovenske odškodninske družbe d.d. z dne 22. 5. 2014 (hrani avtor).
Spletni viri
Evropski parlament, Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. 4. 2009 o evropski zave-
sti in totalitarizmu, http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//
NONSGML+TA+P6-TA-2009-0213+0+DOC+PDF+V0//SL (februar 2016).
Inštitut za novejšo zgodovino, Metodologija in historiat popisa smrtnih žrtev, http://www.sistory.
si/zrtve/historiat (februar 2016).
Inštitut za novejšo zgodovino, Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije 
med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, http://www.sistory.si/zrtve (februar 2016).
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zaključno poročilo javnega 
razpisa za izbiro najprimernejše rešitve za spomenik žrtvam vseh vojn, oktober 2013, http://
www.zaps.si/system/download.php?dir=123&fi le=I_zakljucno+porocilo.pdf (februar 2016).
Ministrstvo za notranje zadeve, Dopis Ministrstva za notranje zadeve v zvezi z izdajo mrliških 
listov oseb, ki so bile pobite v povojnih pobojih z dne 24. 2. 2014, http://predlagam.vladi.
si/webroot/fi les/5434_PVS%205434%20MNZ.pdf (februar 2016).
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, Resolution 1096 (1996) on measures to dismantle the 
heritage of former communist totalitarian systems, 27. 6. 1996, http://assembly.coe.int/
nw/xml/XRef/Xref-XML2HTML-en.asp?fi leid=16507&lang=en (februar 2016).
Spletna stran Komisije Vlade RS za izvajanje ZPKri, http://www.mp.gov.si/si/delovna_podrocja/
pravosodna_uprava/poprava_krivic/komisija_vlade_rs_za_izvajanje_zpkri/ (februar 2016).
STA, Osnutek Izjave LDS o diskontinuiteti med povojnim komunističnim režimom in demokratično 
Republiko Slovenijo, Slovenska tiskovna agencija,14. 1. 1998, http://www.sta.si/vest.
php?s=s&id=319397 (februar 2016).
Vlada RS, Izjava Vlade RS ob celovitem načrtu ureditve grobišč množičnih povojnih pobojev z 
dne 22. 11. 2001, http://www.vlada.si/fi leadmin/dokumenti/si/projekti/projekti_do_2009/
izjava-vlade-grobisca.pdf (februar 2016).
Vlada RS, Sporočilo za javnost o vsebini sklepov, ki jih je sprejela Vlada RS na 51. seji, 22. 11. 2001, 
http://www.vlada.si/medijsko_sredisce/sporocila_za_javnost/sporocilo_za_javnost/article/
sporocilo_za_javnost_o_vsebini_sklepov_ki_jih_je_sprejela_vlada_rs_na_51_seji_22_no-
vembra_2001/ (februar 2016).
Vlada RS, Sporočilo za javnost o sklepih, ki jih je Vlada Republike Slovenije sprejela na dopisni 
seji, 16. 8. 2011, http://www.vlada.si/delo_vlade/sporocila_za_javnost/sporocila_za_javnost/
article/sporocilo_za_javnost_o_sklepih_ki_jih_je_vlada_republike_slovenije_spreje-
la_na_dopisni_seji_16/ (februar 2016).
Vlada RS, Sporočilo za javnost o sklepih, ki jih je Vlada Republike Slovenije sprejela na dopisni 
seji, 2. 8. 2013, http://www.vlada.si/delo_vlade/sporocila_za_javnost/sporocila_za_javnost/
article/sporocilo_za_javnost_o_sklepih_ki_jih_je_vlada_republike_slovenije_spreje-
la_na_dopisni_seji_2_a/ (februar 2016).
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 433
Literatura
Biber, Dušan, Britanci o Titu in revoluciji. Zgodovinski časopis 31, 1977, str. 449–464.
Bučar, France, Prehod čez rdeče morje. Ljubljana: Mihelač, 1993.
Cmrečnjak, Sašo, Slovenska sprava: zgodovinski pregled in kritika v kontekstu razprave med 
komunitarizmom in liberalizmom (diplomsko delo). Ljubljana, 2014.
Čepič, Zdenko (et al.), Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955: znanstveno 
poročilo. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 1995.
Dolinar, France (ur.), Resnici na ljubo: izjave ljubljanskih škofov o medvojnih dogodkih. Lju-
bljana: Družina, 1998.
Enciklopedija Slovenije, zv. 15 in 16. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987–2002.
Ferenc, Mitja, Kako do evidence prikritih grobišč v Republiki Sloveniji?. Prispevki za novejšo 
zgodovino 44, 2004, str. 125–141.
Ferenc, Mitja, Prikrito in očem zakrito: prikrita grobišča 60 let po koncu druge svetovne vojne. 
Celje: Muzej novejše zgodovine, 2005.
Ferenc, Mitja: Poklon slovenskim žrtvam na napačnem kraju zločina. Mitsko in stereotipno v 
slovenskem pogledu na zgodovino. Zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih društev 
Slovenije (Zbirka Zgodovinskega časopisa 32). Ljubljana, 2006, str. 153–164.
Ferenc, Mitja: Zamolčana grobišča druge svetovne vojne v Sloveniji. Totalitarizmi na Slovenskem 
v 20. stoletju: zbornik slovenskih prispevkov z javne tribune z naslovom Zločini totalitarnih 
režimov, ki je potekala v Bruslju, v prostorih Evropske komisije 8. aprila 2008. Ljubljana: 
Študijski center za narodno spravo, 2010, str. 142–152.
Ferenc, Mitja, Prekopi žrtev iz prikritih grobišč: (1991–2011). Ljubljana: Znanstvena založba 
Filozofske fakultete, 2012.
Gašparič, Jure, Državni zbor 1992–2012: o slovenskem parlamentarizmu. Ljubljana: Inštitut za 
novejšo zgodovino, 2012.
Golob, Janvit (ur. et al.), Žrtve vojne in revolucije: zbornik. Ljubljana: Državni svet Republike 
Slovenije, 2005.
Hribar, Spomenka, Avantgardno sovraštvo in sprava. Nova revija: mesečnik za kulturo 6, 1987, 
str. 74–103.
Hribar, Spomenka: Krivda in greh. Kocbekov zbornik. Maribor: Obzorja, 1987, str. 10–68.
Hribar, Spomenka, Svitanja. Ljubljana: Enotnost, 1994.
Inkret, Andrej, In stoletje bo zardelo: Kocbek, življenje in delo. Ljubljana: Modrijan, 2011.
Jamnik, Pavel, »Akcija Sprava«: ugotovitve policijskega preiskovanja povojnih pobojev: zaključno 
poročilo. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve, 2004.
Jamnik, Pavel: Ugotavljanje identitete žrtev iz brezna pri Konfi nu v arhivskih virih. Poročilo 
Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: 2005–2008. 
Ljubljana: Družina, 2008, str. 99–118.
Jamnik, Pavel: Zavedanje zločina: začetki policijskega in tožilskega preiskovanja nezastarljivih 
zločinov, storjenih po koncu 2. svetovne vojne v Sloveniji. Totalitarizmi – vprašanja in 
izzivi: ob dvajsetletnici padca železne zavese v Evropi: zbornik prispevkov mednarodnega 
znanstvenega posveta, 9. novembra v Ljubljani. Ljubljana: Študijski center za narodno 
spravo, 2009, str. 95–112.
Jamnik, Pavel: Policijsko preiskovanje in dokazovanje nezastarljivih kaznivih dejanj, storjenih 
po drugi svetovni vojni na območju Slovenije. Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju: 
zbornik slovenskih prispevkov z javne tribune z naslovom Zločini totalitarnih režimov, ki 
je potekala v Bruslju, v prostorih Evropske komisije 8. aprila 2008. Ljubljana: Študijski 
center za narodno spravo, 2010, str. 203–212.
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled434  
Jamnik, Pavel: Zakaj »sprava«, o kakršni govorimo že dvajset let, ni mogoča?. Resnica in sočutje: 
prispevki k črni knjigi titoizma: poročilo 3: poročilo Komisije Vlade RS za reševanje 
vprašanj prikritih grobišč 2009–2011. Ljubljana: Družina, 2011, str. 71–120.
Jančar, Mateja in Letnar Černič, Jernej (ur.), Poročilo o pobojih: vmesno poročilo o raziskovanju 
povojnih množičnih pobojev Preiskovalne komisije Državnega zbora Republike Slovenije o 
raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih 
nepravilnosti, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik. Ljubljana: Inštitut dr. Jožeta Pučnika, 2010.
Kocbek, Edvard, Dnevnik: izbor iz dnevnika od 1954 do 1977. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2004.
Kovač, Edvard, Park spomina Teharje. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2011.
Krušič, Slavi (ur.), Koga voliti?: Programi političnih strank in list na spomladanskih volitvah 
v Sloveniji. Ljubljana: Jugoslovanski center za teorijo in prakso samoupravljanja Edvard 
Kardelj, 1990.
Letnar Černič, Jernej: Iskanje normativnih odgovorov na totalitaristična hudodelstva. Totalitarizmi 
– vprašanja in izzivi: ob dvajsetletnici padca železne zavese v Evropi: zbornik prispevkov 
mednarodnega znanstvenega posveta, 9. novembra v Ljubljani. Ljubljana: Študijski center 
za narodno spravo, 2009, str. 46–57.
Levstik, Vinko, Tri odprta pisma k narodni spravi. Rim: [s.n.], 1968.
Mlakar, Boris, Slovensko domobranstvo: 1943 – 1945: ustanovitev, organizacija, idejno ozadje. 
Ljubljana: Slovenska matica, 2003.
Odnos do preteklosti in narodna sprava: priznanje različnih pogledov kot dejanje za prihodnost 
Republike Slovenije: javna razprava, 1. zvezek. Ljubljana: Državni zbor, 1998.
Odnos do preteklosti in narodna sprava: priznanje različnih pogledov kot dejanje za prihodnost 
Republike Slovenije: javna razprava, 2. zvezek. Ljubljana: Državni zbor, 1999.
Pahor, Boris in Rebula, Alojz, Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. Trst: Zaliv, 1975.
Pahor, Boris in Rebula, Alojz, Po nevihti. Priloga k: Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. 
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.
Pibernik, France: Pogled politične emigracije na Edvarda Kocbeka. Krogi navznoter, krogi 
navzven: Kocbekov zbornik. Ljubljana: Nova revija, 2004, str. 244–257.
Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, Poročilo Preiskovalne komisije o razisko-
vanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. 
Letnik XXII, št. 38, 4. 10. 1996.
Repe, Božo, Mimo odprtih vrat: izbrani dokumenti o dejavnosti okupatorjevih sodelavcev na 
Slovenskem. Ljubljana: Borec, 1988. 
Repe, Božo, »Liberalizem« v Sloveniji. Ljubljana: RO ZZB NOV Slovenije, 1992.
Repe, Božo: Škofovska izjava o lojalnosti in pastirsko pismo. Slovenska kronika XX. Stoletja, 
Knj. 2. Ljubljana: Nova revija, 1997, str. 121–122.
Repe, Božo, Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana: Modrijan, 2002.
Repe, Božo, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Del 2, Slovenci in federacija. 
Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2003.
Repe, Božo: Povojna represija v nacionalni identiteti in kolektivnem spominu. Žrtve vojne in 
revolucije: zbornik. Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije, 2005, str. 47–58.
Repe, Božo in Prinčič, Jože, Pred časom: portret Staneta Kavčiča. Ljubljana: Modrijan, 2009.
Repe, Božo: Sprava kot kulturni boj. Onstran demokracije: izjave in stališča Liberalne akademije 
po letu 2005. Ljubljana: Liberalna akademija, 2009, str. 92–101.
Rozman, Branko, V Rogu ležimo pobiti. Buenos Aires: samozaložba, 1968.
Rozman, Branko (ur.), Slovenija: 1941–1945. Zmagoslavje premaganih. Ljubljana: Družina, 1995.
Slabe, Janja, Narodna sprava v slovenskih časopisih. Borec: revija za zgodovino, antropologijo 
in književnost 58, 2006, str. 9–60.
Zgodovinski časopis | 70 | 2016 | 3–4 | (154) 435
Svetina, Tone, Ukana, tretja knjiga. Ljubljana: Borec, 1969.
Svetovni slovenski kongres, Gradivo otvoritvenega zasedanja Svetovnega slovenskega kongresa, 
Ljubljana, 27. in 28. junija 1991. Ljubljana: Svetovni slovenski kongres, Konferenca za 
R. Slovenijo, 1994.
Žebot, Ciril, Slovenija: včeraj, danes jutri. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1967.
Žebot, Ciril, Misli ob petdesetletnici prve slovenske vlade. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1968.
Žebot, Ciril, Neminljiva Slovenja: spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške 
deklaracije. Ljubljana: Magellan, 1990.
S U M M A R Y
Slovene Reconciliation: A Historical Overview
Sašo Cmrečnjak 
The article deals with the evolution of the Slovene reconciliation discourse, its beginnings 
in post-war political emigration up to its implementation and development in Slovenia before and 
after Slovenia gained independence, and its key characteristics. Reconciliation, as is dealt with 
in the article, is a political one, i.e. a project or goal of the Slovene political society. It stands for 
overcoming the divisions within society that stem from injustice and crimes committed during 
and after World War II; it aims to stop viewing the past as the source of divisions and confl icts 
in the political space and to implement unity and solidarity in the society.
The historical overview begins with the fi rst appeal for reconciliation at the end of World 
War II, made by the Slovene National Committee. After the war and following the introduction of 
the new political system, the idea of reconciliation in Slovenia did not establish itself, however, 
it was emphasised by several authors from the ranks of political emigration, yet it was not met 
with a lively response since emigrant literature was banned in the native country. Attempts made 
by Ciril Žebot to fi nd support for reconciliation in Slovenia’s political leadership by coming into 
contact with Stane Kavčič, president of the Executive Council, proved to be unsuccessful, since 
the authorities regarded an initiative of this kind as white-guard anti-state activity.
In these conditions, post-war killings in Slovenia remained (with few exceptions) an 
unspoken subject. The silence on the matter was broken when, on the initiative of Boris Pahor 
and Alojz Rebula, two Slovene authors living outside of Slovenia, Edvard Kocbek published an 
interview in the journal Zaliv in March 1975, in which he discussed the crime against members 
of home guard upon their return and the necessity to admit guilt. The interview was published in 
Slovenia as well, in the journal Naši razgledi, however, Slovene authorities once again used it to 
settle accounts with Kocbek and appeals for reconciliation. The attitude of the authorities towards 
the question of reconciliation was once again visible upon the publication of the essay Krivda in 
greh (Guilt and Sin) by Spomenka Hribar, which was published in 1987 in a miscellany dedicated 
to Edvard Kocbek. In her essay, Spomenka Hribar advocated for the idea of reconciliation, which 
stands for reverence for the victims and acknowledgement of diversity of views in a society. 
A turning point in the reconciliation discourse followed in 1990, which was a watershed 
year, when the idea of national reconciliation in the Slovene public space established itself as a 
key condition for gaining independence and transition to democracy. In their programmes prior 
to the fi rst democratic election in April 1990, political parties often referred to reconciliation, the 
Presidency of the Socialist Republic of Slovenia also stated its position on reconciliation in its 
Declaration on National and Civil Appeasement. This declaration was a watershed for further 
development of the reconciliation discourse, by means of which reconciliation was recognized 
S. CMREČNJAK: Slovenska sprava: zgodovinski pregled436  
as a fundamental political issue which was subject to state institutions. A declaration was a week 
later accepted also by the Provincial Episcopal Conference of Slovenia; in doing so, the Catholic 
Church put itself in the position of a messenger of unspoken victims’ interests and attempted to 
assert itself as an equal partner of the state through the subject of reconciliation. The highlight 
of reconciliation efforts was the ceremony held at Kočevski Rog on 8 July 1990, which was 
supposed to represent a symbolic Catholic funeral of victims of post-war killings. Mass celebrated 
by Alojzij Šuštar, archbishop and metropolitan of Ljubljana, was followed by a speech made by 
Milan Kučan, the President of the Presidency of the Socialist Republic of Slovenia.
In the period after Slovenia gained independence, it turned out that reconciliation efforts 
did not contribute to overcoming ideological divisions but rather deepened them. The elementary 
signifi cance of reconciliation, as advocated for by Spomenka Hribar, was replaced with demands 
to revise history. The truth, which was as a condition stated in many reconciliation declarations, 
was in terms of contents being defi ned as condemnation of communism and would have political 
implications. The attempts to form a statement on national reconciliation in the National Assembly 
of the Republic of Slovenia in 1997 and 1998 respectively also fall into this context, however, 
they were not successful on account of different interpretations of history. 
The acceptance of reconciliation declarations was infl uenced by the predominant opinion 
that the state failed to assure a proper arrangement of mass grave sites and adopt other satisfac-
tory redress measures. The fi nal chapter provides an overview of measures taken by the state 
in response to claims mentioned in reconciliation declarations (Parliamentary Commission for 
Investigation of Post-War Mass Killings, establishing the number and structure of war and post-
war victims, registration of victims’ deaths, granting victim status and compensation, recording 
and digging up hidden mass grave sites, memorials and criminal prosecution).