GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNO GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELODELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE Leto VII.— Štev. 31. Murska Sobota, 4. avgusta 1955 Cena din 10.— Muzej v M. Soboti za Pomurje pomembna ustanova Kakor vsaka naša pokrajina, je tudi Prekmurje bogato na šegah in običajih. Če vzamemo samo razne običaje ob porokah (gostüvanja), žetvi, mlačvi, pa pustne običaje (borovo gostüvanje) in drugo, so to bogate zakladnice, iz katerih še dajo črpati dragoceni podatki o nekdanjem in sedanjem življenju naših ljudi. Tudi iz narodnih pesmi, ki jih pojejo pri nas, se da marsikaj sklepati o tem, kako je živel naš človek. Poleg gornjih je pa pri nas še vse polno narodopisnega gradiva, ki kaže na materialni in kulturni razvoj našega človeka. Tudi gradovi po Prekmurju in nekatere cerkve so dragoceni kulturni in zgodovinski spomeniki tega dela slovenske zemlje. Žal je mnogo tega gradiva šlo že v pozabo in izgubo, ker smo se do sedaj vse premalo brigali zanj. Marsikatero najdbo (stare komenine, sekirce, lonce, kosti, novce itd.), na katere so ljudje naleteli pri kopanju temeljev za hi- še, na polju itd., so odvrgli, ker niso Vedeli, da so to dragocene stvari. V Dobrovniku so ljudje celo razkopali nekaj gomil (grobov iz rimskih časov), ker so jim bila v napotje pri oranju na njivi. V zadnjem času pa posvečamo tem stvarem več pažnje. Na pobudo Okrajnega odbora Ljudske prosvete smo začeli zbirati narodne pesmi, za njihovo izdajo pa je bil ustanovljen poseben sklad. Ograjni ljudski odbor je na predlog Sveta za prosveto in kulturo ustanovil v Murski Soboti tudi muzej in študijsko knjižnico. Oba zavoda sta že začela delovati, imata pa nalogo, da znanstveno proučita zgodovinski, materialni in kulturni razvoj ne samo Prekmurja, ampak celotnega Pomurja. Zato pa tudi zbirata vse potrebno gradivo. Pri muzeju je krepko prijela za delo upravnica muzeja tov. Vlasta Beran - Korenova. Prepričani smo, da ji bodo pri delu v ogromno oporo naši prosvetni delavci in tudi ostali ljudje. Marsikje po podstrešjih ležijo predmeti, ki so v napotje in bi se jih celo radi znebili, predstavljajo pa dragocen muzejski material. Gotovo so še kje stare skrinje, razne mere in posode za zrnje (kebli in podobno), kakor ostanki narodne noše (moške platnene hlače, jopiči, robci i. dr.), starega pohištva, razno staro orodje za opravljanje kmečkih in gospodinjskih del, lonci itd. Prosimo vse one, ki imajo take predmete ali vedo za nje pri- sosedu ali sorodnikih, naj jih čuvajo in povedo o njih domačemu učitelju ali pa upravi muzeja v M. Soboti. Predmete bomo zbrali, one pa, ki so večje vrednosti, tudi odkupili in jih razstavili v soboškem muzeju. Pozivamo še enkrat vse prosvetne delavce, da naj pomagajo pri iskanju in zbiranju vsega narodopisnega blaga, vseh arheoloških najdb, kakor tudi gradiva iz narodnoosvobodilne borbe. Tako boste pripomogli k uspešnemu razvoju naših kulturnih ustanov: muzeju in študijski knjižnici. - el Združitev organizacij RK v Pomurju Alkoholizem ne sme več izpodjedati ljudskega zdravja Zadnjo soboto, 30. julija, je bile v Murski Soboti združena skupščine obeh pomurskih okrajnih odborom RK, na kateri so izvolili novi enotni odbor RK za Pomurje. Delegat: so pregledali in ocenili delo RK v obeh prejšnjih okrajih in po daljši razpravi sprejeli več sklepov za bodoče delo. Iz poročil je bilo razvidno, da .imamo v Pomurju 206 krajevnih organizacij z nad 12.000 člani -in več tisoč pomladkarjev RK, Od tega je 6089 članov iz bivšega soboškega in 5566 iz bivšega ljutomerskega okraja. V minulem letu je bila zdravstvena dejavnost v Pomurju živahnejša kot prejšnja leta. To še posebej veljal za izobraževanje kmečke mladine. Od raznih akcij RK je zlasti uspelo fluorografiranje prebivalcev na desnem bregu Mure in tudi prostovoljno dajanje krvi, ki je v obeh okrajih zajelo blizu 4000 ljudi, a fluorografiranih je bilo v ljutomerskem okraju 2419 ljudi. Organizacija RK se je pa še posebej izkazala pri zbiranju pomoči za poplavljence v Celju in Srbiji. Med najbolj delavne občinske odbore pa sodijo, odbor v Radgoni, Vidmu, Stalina Radencih, Ljutomeru, Razkrižju, Križevcih, Dobrovniku, Gor. Petrovcih. Beltincih in Murski Soboti. Poleg drobnih asanacij se Rdeči križ v Pomurju uspešno bori proti TBC, ki šamo v Prekmurju zajema 1,5 od- stotka prebivalcev, proti pijančevanju in nalezljivim boleznim. Nova občinska vodstva pa se bodo z okrajnim odborom RK morala resno boriti proti alkoholizmu, ki občutno izpodjeda zdravje ljudi ob Muri. Pred zaključkom so izvolili novo okrajno vodstvo RK: za predsednika Karla Barbariča, dosedanjega predsednika okrajnega odbora RK Murska Sobota, za tajnika pa Janka Hakla. Izvolili so tudi predsednike posameznih sekcij in komisij. Prihodnja številka našega lista bo posvečena delovnim ljudem radgonskega okoliša ob letošnjem, drugem praznovanju občinskega praznika obmejne Radgone. Izšla bo predvidoma na 16 straneh, prinesla pa številne in zanimive prispevke o prizadevanjih delovnih ljudi radgonske občine za vsestranski napredek svojega okraja. Na številko, ki bo izšla v petek, 12. avgusta, opozarjamo vse naše bralce in naročnike, posebej pa radgonske občane. Uredništvo Sindikati pripravljajo podroben načrt dela V soboto, 30. julija so se sestali člani upravnega odbora OSS v M. Soboti in izvolili za bodoče delo več komisij: komisijo za organizacijska vprašanja, za delovna razmerja in tarifno politiko, za vprašanje socialnega zavarovanja in komisijo za strokovno in politično delo. Poleg tega so sestavili podroben načrt dela za občinske sindikalne svete, ki jih bo pet: v Murski Soboti, Beltincih, Lendavi, Ljutomeru in Radgoni. Izmed teh sta že formirana v Murski Soboti in Beltincih, v ostalih krajih pa se bodo krajevni sveti spremenili v občinske. Na seji so tudi izvolili za podpredsednika OSS tov. Jožeta Brdnika, doslejšnjega predsednika OSS M. Sobota. B. Š. S prve redne seje občinskega odbora v Martjancih Ljudje morajo čutiti, da je oblast v njihovih rokah V nedeljo, 31. julija, je bila v Martjancih prva redna seja novega občinskega odbora, ki še je je udeležil tudi predsednik OLO tov. Rogl. Najstarejši odbornik je pozdravil navzoče in s pomočjo verifikacijske komisije ugotovil pravilno izvolitev odbornikov. Po zaprisegi pa so. za predsednika soglasno izvolili dosedanjega predsednika občine Martjanci, tov. Jožeta Kuharja, za podpredsednika tov. Kolomana Vereša, prejšnjega predsednika prosenjakovske občine, za tajnika pa imenovali tov. Štefana Zelka. Potem so največ razpravljali o potrebi čim tesnejše povezave odbornikov z volivci, ki bodo morali biti pravilno in objektivno seznanjeni z vsemi nastalimi gospodarskimi in političnimi težavami. Tudi vse množične organizacije bodo morale pripomoči k ustvarjanju res prave ljudske oblasti. V občini pa bosta morala biti tesno povezana kmet in delavec pri naftnih stolpih, ki se v vse večjem številu dvigajo na naših poljih. Ob zaključku so izvolili več komisij, ki bodo morale urediti združevanje občine in voditi nadaljnjo delo. B. V. Sestanek predsednikov in tajnikov občinskih ljudskih odborov Prejšnji petek so se v M. Soboti sestali predsedniki in tajniki iniciativnih odborov novih občin iz Pomurja. V razgovoru, katerega sta vodila predsednik in tajnik OLO, tovariša Franc Rogi in Ludvik Rapoša, so razpravljali o volitvah novih občinskih ljudskih odborov, o statutih, personalnih in drugih upravnih nalogah novih občin. Kako omiliti čedalje večjo stanovanjsko krizo Možnosti odpirata dva načina: vloge državljanov in posojila gospodarskih organizacij V prejšnji številki našega tednika smo objavili razpis Okrajnega kreditnega sklada za dograditev stanovanjskih hiš, s katerim je bilo razpisanih 24 milijonov dinarjev sredstev za gradnjo stanovanjskih hiš. Sredstva so pod določenimi pogoji namenjena kot posojilo ljudskim odborom in državljanom. Zaradi izrednega zanimanja državljanov glede tega razpisa smo zaprosili za pojasnilo upravni odbor sklada. Čeprav je gradbena sezona na višku, opažamo, da gradnje zasebnih stanovanjskih hiš v Soboti in Lendavi ne napredujejo, ozir. so zelo omejene. Vzroki za to so v pomanjkanju denarnih sredstev, katera je skupnost doslej vsako leto dajala v obliki posojil pod izredno ugodnimi obrestnimi in odplačilnimi pogoji. Ta sredstva — prosilci so jih lahko najeli takrat, ko so imeli pripravljeno za gradnjo določeno količino gradbenega materiala ali dograjene temelje — so prihajala iz zveznih virov, a za letos še niso prispela. Podružnica NB v M. Soboti je samo iz mesta imela za kakih 80 milijonov dinarjev prošenj, kar kaže na izredno zanimanje pa tudi na težavno stanje, v katerem so se sedaj znašli prosilci. Slednje spravlja v neugoden položaj tudi gradbena podjetja, ki so kreditirala nekatere zasebne gradnje in zanje založila del svojih obratnih sredstev. Po posebnem predpisu in določilu republiškega družbenega plana je letos ustanovljen pri OLO poseben sklad za gradnjo stanovanjskih hiš. Vanj se zbira 3% vseh dohodkov okraja in četrtina investicijskih sredstev, s katerimi razpolaga okraj. Namen tega predpisa ozir. sklada je: zagotoviti sredstva za gradnjo eno- in dvostanovanjskih hišic državljanov, ozir. gradnjo stanovanjskih hiš zadrug, skupnosti, gospodarskih organizacij in ljudskih odborov. Naš okrajni družbeni plan predvideva za letos 24 milijonov dinarjev tega sklada ki ga je svet za komunalne zadeve razdelil tako, da odpade za gradnje hiš ljudskih odborov 16 milijonov, za gradnje hiš zasebnikov pa 8 milijonov dinarjev. Kakor za ene tako za druge je teh sredstev premalo. S posojilom za ljudske odbore naj bi se dogradila stanovanjska bloka v Soboti in Lendavi. Po predračunih bi za dograditev obeh bilo potrebnih 18 do 20 milijonov dinarjev, dočim znesek, namenjen zasebnim prosilcem, ne zadostuje niti desetini nujnih potreb. Gradnjo večjih stanovanjskih blokov in trošenje sredstev za take razmeroma drage gradnje nekateri volivci kritizirajo. Nesporno je, da je gradnja eno ali dvostanovanjskih hiš iz kreditnih vidikov najcepejša, ker gradijo hiše v glavnem le državljani, ki nimajo stanovanj ali pa imajo izredno slabo stanovanje; zato take gradnje za omilitev stanovanjske stiske ne pomenijo mnogo. Če upoštevamo to, da je soboški stanovanjski blok v glavnem namenjen stanovalcem strokovnjakom, ki naj bi prišli v Soboto, a jih ni moč takoj vezati na gradnjo hiše, potem je taka, četudi draga gradnja stanovanjskega bloka upravičena in potrebna. Zaradi tega je upravni odbor sklada mnenja, da je treba sredstva predvsem zagotoviti za dograditev stanovanjskih blokov v Soboti in Lendavi, ostanek sredstev pa raz- deliti onim prosilcem, ki bodo z dograditvijo lastne hiše lahko že letos nudili stanovanjskim organom svoje doslejšnje stanovanje. Razumljivo je, da bo upravni odbor pri slednjih upošteval tudi socialne in premoženjske okoliščine, kajti primerilo se je že, da so posamezniki, ki so sicer imeli na razpolago dovolj lastnih sredstev, zaprosili za posojilo le zato, da bi tako prikrili svoje premoženjsko stanje. Tu se nam postavlja vprašanje, kako najti izhod iz tega težavnega stanja, kako omiliti čedalje večjo stanovanjsko stisko. Možnosti odpirata dva načina: vloge državljanov in posojila gospodarskih organizacij. Pravila sklada namreč dopuščajo državljanom, vlaganje prispevkov na račun sklada. Poleg tega, da se bodo vložena sredstva obrestovala, | bo imel vlagatelj prednost pri posojilu, ko mu bo njegova vloga dosegla tretjino zaprošenega posojila. To je možnost, ki bo prav gotovo vabljiva za one državljane, ki šele začnejo štediti za gradnjo hiše. Druga možnost pa so posojila gospodarskih organizacij, ki bi direktno ali preko sklada posodila sredstva svojim delavcem in uslužbencem. Za slednje pa bi se morali zavzemati predvsem delavski sveti in upravni odbori. E. Perhavec Lendavske opekarne v prihodnosti Sedaj: 1,650.000 v bodoče 3,500.000 komadov opeke V okolici Lendave so ležišča kakovostne gline. Iz, nje bodo lahko še desetletja izdelovali dobro opeko, saj so zaloge dovolj velike. Žgali bodo celo opeko, za katero je največje povpraševanje na domačem in tujem trgu. To je predvsem zelo iskana klinker opeka, ki ima posebno ceno. Železarna na Jesenicah: jo plačuje po 100 dinarjev za kom. Nadalje bodo izdelovali več vrst stropnikov, kar je za Pomurje velika pridobitev spričo pomanjkan ja lesa, katerega bo v stropu marsikatere nove hiše lahko nadomestila opeka. In še, več votlakov in druge kakovostne opeke se nam obeta! Proizvodne možnosti pa nujno narekujejo modernizacijo obratov lendavskih opekarn, za kar so se tudi odločno zavzeli domači činitelji in Zavod za raziskovanje gradbenega materiala. Izdelan je že investicijski program za temeljito rekonstrukcijo obratov. Preuredili jih bodo tako, da bodo kos sodobni proizvodnji opeke, in opremili z modernimi stroji. Nekaj naprav bodo celo uvozili. Ko bo investicijski načrt uresničen, potem bodo lahko v lendavskih opekarnah izdelali namesto 1,650.000 kar 3,500.000 komadov ali 112 odst. več opeke kot sedaj. Izraženo v teži izdelkov bodo proizvodnjo lahko povečali od sedanjih 5.800 na 8.250 ton ali še drugače: sedaj znaša vrednost izdelane opeke 11,5, v prihodnosti pa bo znašala 30,8 milijona dinarjev. Delo, naprave in stroji jih bodo veljali okrog 34 milijonov din, kar pomeni, da se jim bodo vložena investicijska sredstva povrnila že v par letih. Okrajni ljudski odbor v M. Soboti je na svoji zadnji seji dal jamstvo za najetje potrebnega kredita. S. K. OD TEDNA DO TEDNA Prvi sadovi ženevske konference »štirih velikih« so že tu. Nekam nepričakovano je prodrla v svet novica, da se bosta prvega avgusta sešla v Ženevi kitajski in ameriški veleposlanik ter se lotila nekaterih nerešenih vprašanj. Pred meseci bi o tem ne smeli niti sanjati, kajti sovraštvo do Nove Kitajske in njenega družbenega reda je bilo vsa povojna leta le pregloboko usidrano med skrajno desničarskimi krogi republikanske in demokratske stranke. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da sta pomirljivo ženevsko ozračje in predvsem zaupanje, ki se je rodilo med ZDA, Vel. Britanijo in Francijo na eni ter SZ na drugi strani med skorajda enotedenskimi pomenki ministrskih predsednikov in zunanjih ministrov, pripravili primerno podlago in utrli pot. Uradno sicer niso ničesar poročali o razgovorih. ki bi se nanašali na Daljnji vzhod,, v resnici pa so se jih morali vsaj bežno dotakniti. V Washingtonu pravijo, da se bodo razgovori sukali pred vsem okrog zaprtih ameriških državljanov na Kitajskem ter kitajskih študentov, ki študirajo v ZDA in ki jih ameriške oblasti baje ne puste domov. Po mnenju »dobro obveščenih krogov« pa bodo prišla na dnevni red tudi taka vprašanja, kjer ameriški delegaciji ne bo treba menjati »osnovne strategije na daljnem Vzhodu ter splošnih ameriških interesov« Sem sodijo ustavitev sovražnosti v formoški morski ožini, ki pomeni neprestano vojno nevarnost za ta del sveta, priznanje pekinškega režima (poleg kuomintanškega na otoku Taivanu) in morda tudi sprejem Kitajske v Organizacijo Združenih narodov. Vprašanje zase je, ali bosta oba predstavnika v rangu veleposlanikov imela pravico poseči tako daleč. Prevladuje mnenje, da bosta le pripravila vse potrebno za sestanek obeh zunanjih ministrov — Ču En Laja in Dullesa. Če se bo to zares zgodilo, tedaj bo odprta pot za vrsto sestankov »na višji ravni«. Skorajda neverjetno bi bilo, če pri tem ne bi rešili vsaj enega od perečih daljnovzhodnih problemov! Pravijo, da se bo ameriška diplomacija, ki je bila vse do nedavna dokaj konservativna in negibčna, po Ženevi prilagodila novemu položaju v svetu. Republikanci s predsednikom Eisenhomerjem na čelu si ob podpori demokratskih poslancev skušajo pridobiti domače in svetovno javno mnenje v času, ko se v ZDA počasi pripravljajo na predsedniške volitve. Na drugi strani je resnica, da sta premier Bulganin in predsednik Eisenhomer na konferenci v Ženevi izrazila toliko dobrih želja za miroljubno mednarodno sodelovanje in popuščanje v blokovskih trenjih, da smemo spremenjeno ameriško politiko do Kitajske oceniti kot logično nadaljevanje teh hotenj. (Nadaljevanje na 2. strani) OD TEDNA DO TEDNA (Nadaljevanje s 1. strani) Napak bi bilo, če ne bi pri tem omenili velike vloge, ki sta jo odigrali Indija in Burma. Vladni predsednik Nehru ni zamah obiskal Kitajske, pozneje pa vzhodnoevropskih dežel in Vel. Britanije. Podobnemu poslanstvu, t. j. zbližan ju med sovražnimi strankami, je veljalo tudi potovanje izrednega Nehrujevega poslanca Krišne Menona Pekingu, Londonu in Washingtonu. Nič manj pomembna ni bila pot burmanskega ministrskegt predsednika U Nuja v britansko, kitajsko in ameriško glavno mesto. Da te domneve niso brez podlage, govori tudi novica, da je Krišna Menon v nedeljo zvečer prispel v Ženevo, kjer bo kot »nemi posrednik« spremljal kitajsko-ameriška pogajanja in po potrebi tudi ponudil dobre usluge. Morda bi bilo preveč pričakovati izrednih, sklepov. Toda že dejstvo, da sta dve, doslej sovražni državi izbrali pogajanja za metodo sporazumevanja, govori o velikem mirovnem koraku, ki bo brez dvoma zmanjšal napetost na Daljnjem vzhodu in nevarnost pred novim svetovnim spopadom. Sicer pa teko svetovni dogodki po svoji več ali manj ustaljeni poti. Grčija, Turčija in Vel. Britanija so se sporazumele o datumu konference, na kateri bodo obravnavale »varnostna in druga vprašanja vzhodnega Sredozemlja, vključno s Ciprom«. Egipt je te dni proslavljal tretjo obletnico revolucije. Francoska skupščina je odobrila zakon, ki podaljšuje za šest mesecev izredno stanje v Alžiru. Spopadi med francoskimi enotami in Uporniškimi skupinami so vedno hujši. V Maroku ni položaj nič boljši. Posebno močno so razburkali domačine krvavi dogodki ob prihodu novega generalnega rezidenla Grandvala, ko je policija v borbi proti demonstrantom streljala in ubila več ljudi. Kaze, da bo maroško vprašanje morala obravnavati Generalna skupščina na jesenskem zasedanju, podobno kakor ciprsko vprašanje, če ga ne bodo rešile prizadete dežele. Avstrija je te dni postala povsem samostojna in neodvisna, v Zah. Nemčiji pa pripravljajo vse potrebno za prve vpoklicane rekrute. Ob zaključku pa še novico, ki je neprijetno vplivala na ugodno mednarodno. ozračje po Ženevi. Bolgarsko topništvo je sestrelilo izraelsko potniško letalo, ko je letelo na progi Beograd—Atene ob grško-bolgarski meji (na grški strani). Pri tem je izgubilo življenje 58 ljudi, med njimi nekaj britanskih in ameriških državljanov. Bolgarija je sicer izrazila sožalje in bo verjetno tudi plačala odškodnino za letalo in sorodnikom žrtev. Toda neprijetni občutek bo ostal tudi vnaprej. Na Zahodu se namreč ne morejo otresti vtisa, da so bolgarske oblasti to namenoma storile. Ob 80-letnici konjskega športa v Prlekiji Velike konjske dirke na novem dirkališču pri Ljutomeru V nedeljo, 31. julija so v Ljutomeru z velikimi konjskimi dirkami proslavili 80-letnico konjskega športa v Prlekiji. Svečanosti so se poleg številnih obiskovalcev udeležili: predsednik Zveze zal konjski šport Jugoslavije generalni podpolkovnik Mihail Apostolski, predsednik Zveze za konjski šport. Slovenije generalni podpolkovnik v rezervi Jaka Avšič, gospodarski sekretar v zvez, izvr. svetu Kiro Gligorov, zvezni ljudski poslanec Ivan Kreft in drugi. Slovesnosti so trajale dva dni. V soboto dopoldne je bila slavnostna seja ljutomerskega kluba za konjski šport. O 80-letnem delu kluba je govoril njegov predsednik Mirko najh. Potem je klubu čestital za uspešno delo tov. Jaka Avšič in mu v znak priznanja izročil denarno darilo v znesku 194.000 din in spominsko plaketo Zveze za konjski šport Slovenije. Za častne člane, pa so bili imenovani’ trije najzaslužnejši in najstarejši člani kluba: Mirko Šumak, Julče Novak in Vlado Porekar. Popoldanska razstava pa je v polni meri pokazala delo in težnje konjerejcev, pa tudi njihove uspehe pri reji plemenitih konj, za kar so bili številni izmed njih tudi nagrajeni. Nagrade so v skupni vrednosti znašale 277.000 din. V nedeljo pa je bil najvažnejši del slavja: kasaške in galopske dirke, za katere je vladalo veliko zanimanje, saj je bilo nad deset tisoč gledalcev iz Slovenije, Hrvatske, in drugih naših republik, ki so z vznemirjenjem | spremljali razburljive borbe. Ves dan in še prej so ljudje ugibali, kdo bo dobil na jugoslovanskem derbiju lovorjev venec, za katerega so morali kasači premeriti 3300 m. Poleg, osredn je točke— jugoslovanskega kasaškega derbija — je bilo še 11 enovprežnih in galopskih dirk. 1. dirka: Prvenstvo Slovenije. Enosedežna vprežna vožnja za triletne konje iz Slovenije. Proga 2400 m. Zmagovalec »Ajha«, vozač Jernej Balkovip (kobilarna Turnišče). 2. dirka: Prvenstvo Slovenije. Enovprežna vožnja za dveletne kasaške konje. Proga 1400 m. Zmagovalec »Dimc. Vozač Jože Gerbak (Turnišče). 5. dirka: Enovprežna vožnja za 3—12 letne kasaške konje kmečke, zadružne veje. Zmagovalec »Darka«, vozač Franc Galunder (Veržej). 4. dirka: »Jugoslovanski kasaški derby«. Enovprežna vožnja za 4-Ietne konje iz FLRJ. Proga 3300. Zmagovalec »Janidac, vozač , Štefan Kučar (Turnišče). 5. dirka: »Muropoljski kmet« Ravna galopska dirka za konje kmečke veje iz okraja Ljutomer in. Murska Sobota. ProgaV 1400., Zmagovalka »Miša«, vozač Alojz Senčar (Bučečovci). 6. dirka: »Zveza za konj- ski šport Slovenije«. Enovprežna vožnja za 3—12-letne konje. Proga 2000 m. Zmagovalec »Veruška«, vozač Miloš Čuček (Vuličina). 7. dirka: »OZZ Ljutomer«. Enovprežna vožnja 4—12-letnih kasaških konj. Proga 2200. Zmagovalec »Santa«, vozač Bojan Pušenjak (Cven). 8. dirka: »Zveza: za konjski šport FLRJ«. Ravna galopska dirka za konje, ki so last kluba JLA in-LM. Proga 1600. Zmagovalec »Dunav«, vozač Milan Sinrtič (Čakovec). 9. dirka: »Kobilarna Turnišče«: zmagovalec Faktor, vozač Zdenko Kregar. 10. dirka: »Naše članice«: zmagovalec Šak, jahačica Greta Jeremič. 11. dirka: »Ob 80-letnici konjereje- v Ljutomeru za nagrado Glavne zadružne zveze Slovenije«: zmagovalec Armida, Vozač Alojz Jurša. 12. dirka: Dvovprežna vožnja. Zmagovalec L. Slavič z Frajlico in Perno. Med gosti, ki so se udeležili nedeljske velike športne prireditve v Ljutomeru, sta bila tudi tovariša Mihailo Apostolski in Jaka Avšič. 105 odbornikov novega OLO v M. Soboli V predzadnji številki našega lista smo poročali, da je bil izvoljen nov OLO M. Sobota, za združeno pokrajino ob Muri. Danes objavljamo imena novih odbornikov Okrajnega zbora in Zbora proizvajalcev OLO M. Sobota. Teh je v Okrajnem zboru 42 iz bivšega soboškega in 18 iz bivšega ljutomerskega okraja, in v Zboru proizvajalcev 31 iz bivšega soboškega in 14 iz bivšega ljutomerskega okraja — skupno v obeh zborih 105 odbornikov. V novi Okrajni zbor OLO so bili izvoljeni: Franc Rogi, Anton Kikec, Dragica Razdevšek, Marica Šiker, Anton Bratkovič, Stefan Sabjan, vsi iz Murske Sobote; dalje Karel Škerget, Lipovci, Franc Kreslin, Ižakovci, Štefan Sočič, Bodonci, Franc Horvat, Moravci, Alojz Kolmanko, Korovci, Jožef Kleiderman, Srednja Bistrica, Ferdo Ježek, Lendava, Ludvik Sever, Čentiba, Aleksander Karba, Nerad novci, Franc Železen. Grad, Adam Hajdič, Vidonci, Ludvik Kerčmar, Križevci, Frida Kovač, Gornji Slaveči, Karel Gjergjek, Pečarovci, Matija Slavic, Vučja Gomila, Ludvik Kardoš, Andrejci, Alojz Benko, M. Sobota, Koloman Vereš. Prosenjakovci, Štefan Vitez, Predanovci, Franc Grah, Gorica, Šinko Karel, Serdica, Štefan Špilak,. Ocinje, Koloman Kučan, Stanjevci, Koloman Korpič, Čepinci, Franc Kerčmar, Hodoš, - Štefan Flegar, Kupšinci, Franc Flegar, Gerlinci, Jožef Plej, Črensovci, Ludvik Lulik, Strukovci, Vendel Kocan, Radmožanci, Mirko Grča, Petišovci, Jože Horvat, Hotiza, Štefan Hozjan. Brezovica, Franc Gregor, Dokležovje, Emerik Erjavec,. Satanovci in Štefan Raščan iz Turnišča. Z desnega brega Mure pa naslednji: Dr. Lojze Toplak, Apače, Jože Zagorc, Žepovci, Janko Strajnšak, ,G. Radgona, Irena Svetec. Zbigovci, Ivan Štuhec, Murščak, Franc Novak, Jeruzalem, Leopold Kozar, Ivanjševci, Marija Sokolov, Videm ob Ščavnici, Ivan Drobec, Dragotinci, Franc Skuhala, Križevci pri Ljutomeru, Slavko Vrbnjak, Starinova vas, Štefan Novak, Vogričevci, Ivan Horvatič, Razkrižje, Aleksander Pirher, Ljutomer, Janko Roškar, Cven, Bogomir Verdcv, Ljutomer in Jože Gričar iz Ljutomera. V prvo skupino zbora proizvajalcev so pa iz obeh okrajev bili izvoljeni: Franc Gregorec, Vladimir Birsa, Janez Kardoš in Štefan Šinko iz Lendave, Šarotar Jože, Jože Ozvatič, Ernest Hojer, Aleksander Ribnikar, Slavko Polanič, Jože Brdnik in Ivan Debelak iz Murske Sobote, Rudolf Recek iz Puconec, - Milan Gruškovnjak iz Beltinec, Karel Ovček iz Rankovec, Franc Vodenik iz Radgone, - Ivan Polanc, Boračeva. Franc Štajnbauer, Kapelski vrh, Rudi Svenšek, Boreči, Viktor Pintarič, Stročja vas, Janez Blagovič, Kamenščak, Anton Jurša, Ljutomer in Feliks Smodiš, Stara cesta. Člani druge skupine zbora proizvajalcev pa so: Ing. Ivan Pejnovič, Beltinci, Franc Štivan, Bodonci, Štefan Kelenc, G. Bistrica, Jožef Balažič, Sr. Bistrica, Ignac Horvat, Žižki, Franc Belec, Lucova, Slavko Valenčič, Lendava, Alojz- Flegar, Grad, Janez Hari, Križevci, Karel Panker, Pečarovci, Jože Kuhar, Moravci, Ernest Kerčmar, Murska Sobota, Geza Malačič, Kančevci, Alojz Mekiš, Nuskova, Štefan Vučkič, Rankovci, Štefan Nemec, Turnišče, Pavel Korošec, Lendava, Maks Golob, G. Radgona, Elimir Lebar, Črnci, Franc Kšela, Kuršinci, Mirko Rajh, Ljutomer, Anton Farkaš, Veržej in Martin Vogrinc iz Slamnjaka. GNUSEN ZLOČIN NA MEDNARODNEM OBMEJNEM BLOKU V GORNJI RADGONI Kmalu po polnoči, v noči od ponedeljka na torek, je bil na obmejnem mednarodnem bloku v Gornji Radgoni iz zasede ubit z lovsko puško službujoči miličnik tov. Alojz Bartola. Zapustil je ženo s tremi nedoletnimi otroki. Prepeljan je bil takoj z reševalnim avtom v mariborsko bolnišnico, kjer je v torek zjutraj umrl. Preiskava se še nadaljuje. Radgončani so ogorčeni nad takšnim banditskim postopkom storilca in upravičeno pričakujejo od avstrijskih oblasti, da zločinca vrnejo pred naše ljudsko sodišče. M. K. Resne skrbi - in 50-letnica križevskih čebelarjev Čebelarsko društvo v Križevcih šteje 86 članov, ki imajo več kot 1000 čebelnih družin. Vsako leto jim pa povzročajo velike skrbi, ker je vse družine težko prehraniti. To pa še velja zlasti za zadnja leta, ko je paša zelo slaba. Letos so pričakovali izborno pašo na akacijah, ki pa so zaradi toplega vetra medile le nekaj dni. Poleg tega se je pa med čebelami pojavila znana bolezen nosemavost. Zaradi nje čebelarji ne morejo in niti ne smejo voziti čebel na pašo izven okraja. Vsako leto so čebelarji vozili družine na Pohorje, kjer medijo smreka, hoja in kostanj. Če računamo, da bi bila paša na Pohorju zelo dobra, kakor tudi je, potem lahko z gotovostjo trdimo, da je letošnje leto slabo za vsakega čebelarja. Sedaj vsi čakajo in si obetajo, da bodo bolje uspeli pri ajdovi paši. Vendar pa bodo najbrž tudi pri tem pričakovanju razočarani, ker je vsa letina za 14 dni pozna. Zato se čebelarji bojijo, kako bodo prezimili čebele, še posebej zaradi pomanjkanja denaturiranega sladkorja. To so resni problemi, ki pa ne zadevajo samo posamezne , čebelarje, ampak celotno gospodarstvo, saj vemo, da čebele v prirodi opravijo veliko in koristno delo. Zato bi bilo želeti, da bi se kmetijske zadruge bolj zavzemale za napredek čebelarstva. Čebelarjem bi morale nuditi denaturiran sladkor po nižji ceni ali pa z regresom in da bi jim priskrbele potrebščine po ugodnejših pogojih. Čebelarska družina v Križevcih bo v ta namen v nedeljo 7. avgusta priredila v Križevcih tombolo. Z dobičkom nameravajo nekaj prispevati za nakup sladkorja, orodja in povečati število naročnikov na Čebelarja. Poleg tega pa bodo ob tej priliki proslavili 50-letnico domačega čebelarskega društva, ki ga že dolgo vrsto let vodi daleč okrog znani čebelar Alojz Bratina. (nb) Pionirji preživljamo v Crikvenici vesele in lepe dneve . . . V začetku julija nas je 92 pionirjev iz Prekmurja prispelo v Crikvenico, da bi del svojih počitnic preživeli ob lepi obali našega Jadrana. V Počitniškem domu Vladimirja Nazorja so nas lepo sprejeli. Tu smo že našli pionirje iz drugih naših republik. Hitro smo postali prijatelji. V lepo urejenem domu se prav prijetno počutimo. Največ se kopamo. Vreme, ki je bilo že v začetku muhasto, se je v zadnjih dneh zelo popravilo. Večkrat smo se že srečali z otroki iz Avstrije, s katerimi smo se tudi pomerili v nogometu. V prostem času pa radi igramo šah. Učenci, ki imajo popravne izpite, pa niso pozabili na knjige. Naši vzgojitelji tudi za to skrbijo. Večkrat gremo na izlete v bližnjo okolico in tako spoznavamo lepote naše domovine. Naša slovenska pesem odmeva vse do poznega mraka, še posebno pa, ko smo se pripravljali za akademijo. Nastopili smo 26. julija, na predvečer obletnice vstaje v bratski republiki Hrvatski. Dnevi zelo hitro minevajo in kmalu se bomo vrnili med Vas, pionirji Pomurja. Marsikaj Vam bomo lahko povedali. Srečni in zadovoljni se zahvaljujemo vsem, ki so nam omogočili te prijetne počitnice na morju. Na sliki nas pa te poglejte in videli boste, da se v teni prijetnem kraju res dobro počutimo! Prekmurski. pionirji v Počitniškepi domu »Vladimir Nazor« v Crikvenici. Miroslav Štubel Ob 35-letnici Učiteljskega društva v Murski Soboti (Nadaljevanje) Delo med ženami -je zelo razgibala Poldka Kos, ki je prišla v Prekmurje ob koncu leta 1934. Bila je sposobna aktivistkinja in odloočna zagovarnica delovnih ljudi. Pri društvu je najprej ustanovila ženski odsek, njeno delo pa se je kazalo tudi v javnosti, saj je s svojimi članki polnila stolpce Ljudske pravice, o razmerah med delavkami pa je pisala tudi v ženske revije. Na zavodu in v društvu pa je začela seznanjati učitelje z nevarnostjo nacizma, ki je že začel ogrožati Jugoslavijo. Propaganda madžarskega revizionizma se je nadaljevala, zato je bilo UD Sobota iniciator in organizator velikega zbora učiteljev Prekmurja in Medjimurja, ki bi naj bil 25. maja 1935 v Ormožu,- a ga je žandarmerija preprečila. Zaradi tega smo poslali DN v Ženevo protestno resolucijo, a o postopku orožnikov je bil obveščen Beograd. V vrstah učiteljev se je načrtno širila marksistična literatura, a vodstvo društva je branilo nekaj mlajših članov, ki jih je tožilstvo predalo sodišču zaradi zaščite države. Pri tem delu je zelo pomagal dr. Franjo Farkaš. Kljub ovadbam pa je društvo s polnočjo Poldke Kos ustanovilo Društvo delavskih žena in deklet, ki se je pa po razpustu 13. dec. 1935 preimenovalo v Izobraževalno žensko društvo, a oblast je kljub temu prepovedala nadaljnjo dejavnost, češ da se v njem zbirajo sumljivi elementi, prijatelji Alija Kardoša, ki je takrat predstavljal osrednjo komunistično osebnost v Soboti. Prekmurska gospodarska in podporna dijaška zadruga, ki jo je uspešno vodil delavni in zvesti prijatelj mladine dr. Jože Šerbec, je imela svoj zbor 13. aprila 1936. Učitelje je na njem zastopal Miro Štubel. ki je tudi drugače podpiral akcije člana KPS tov. Rudija Čačinoviča. Učiteljsko društvo je skupaj s soboškim Sokolom podprlo izdajanje mladinske revije Mladi Prekmurec, katere prva številka je zagledala beli dan 5. julija 1956. Revija se je pa. razvila v značilnega glasnika novega rodu, ki je stopal po poti KPS, katere članica je 1937. postala tov. Poldka Kos. Na občnem zboru UD Sobota 17. okt. 1956 je bil izvol en rdeči odbor: za predsednika odbora Miro štubel, za podpredsednika Poldka Kos, za tajnika Kramberger Joško in Nikica Blečič za blagajničarko. V tem času se je društvo tudi odločno borilo za gradnjo nove šole v Soboti. Članke o tem je pisala Katja Špur, podatke pa je zbiral tajnik društva, ki je hkrati tudi razkril mahinacije s šolskim fondom. Zaradi uspeha akcije za novo šolo je društvo od učiteljev na soboški šoli zahtevalo absolutno disciplino. Vsa poštena javnost in starši so bili solidarni, žal pa so poedinci popustili, kar je privedlo do diferenc, ki so se kasneje spremenile v intrige. V tem času je bilo v Soboti zelo razgibano kulturno življenje, zlasti dramatika, ki so jo poživila še gostovanja gledališč iz Ljubljane in Maribora. Tudi naše društvo ni hotelo stati ob strani in je zato 3. in 4. avgusta 1936 organiziralo matinejo Trboveljskih slavčkov, ki sta jih vodila tovariša Avgust Šuligoj in Milan Pertot. To je vzpodbudilo tov. Franca Bračka, da je na šoli ustanovil elitni mladinski zbor ter prav tako kot tov. Ana Zupan od Grada priredil vrsto uspelih koncertov v Pomurju. Oba zbora sta občinstvo navdušila. Afirmacijo dela in sposobnosti učiteljev pa je pokazal naš UPZ s koncertom 7. III. 1936 pod vodstvom mojstra Milana Pertota, med občinstvom pa je bil tudi skladatelj Emil Adamič, ki je rad zahajal v naše Prekmurje. Stik z Ljubljano in Mariborom se je povečal, prav tako s sosednjimi stanovskimi društvi, kot so to dokazala velika skupna zborovanja 8. maja 1937 učiteljskih društev Sobote, Ljutomera in ‘Lendave, kar je soboške magnate zelo nerviralo, še posebno pa zaradi akcije ob 1. maju 1937. Med največja zborovanja pa spada zbor, ki je bil 14. maja naslednjega- leta, a udeležila so se ga vsa naša druuštva iz Pomurja in Podravja. Referat tov. Gumilara »Psiha našega Pomurca« pa je vzbudil vrsto napadov v Novinah. Po propadlih volitvah 5. maja 1936 je bila JNS potisnjena v ozadje, uveljavil pa se je režim JRZ. Ta se je najprej maščeval nekaterim eksponetom JNS, račun pa so plačali tudi poedini učitelji, tako Milan Ferjan, urednik Benkovega glasila Murska krajina, nakar je režim začel akcije proti levičarjem, zlasti v Času, ko je bil poslanec odvetnik-grabež Franc Bajleč. Delali so po načrtu in jim je bila prav dobrodošla situacija med učitelji, zlasti pa še v Soboti. Napredno delo smo pa nadaljevali kljub poostreni kontroli orožnikov in nekaterih eksponentov JRZ. Tov. Poldka Kos je 18. IV. 1957 ponovno ustanovila žensko društvo, v katero se je vpisala večina delavk, pa tudi borke za mir. Predaval je tudi član KPS prof. Viktor Fabian. Izredno delaven pa je bil ženski odsek našega društva, kjer so se sestajale najboljše učiteljice, med drugimi Olga Modic, Štefka Prešeren, Zora Stariha, Julija Pinter, Marija Dietrich, Marija Justin itd. Večkrat sta se udeležili internih sestankov učiteljica petja in glasbe Mara Cepič in novinarka Katja Špur. To pa je bilo konfidentom dovolj, da so povečali prijave, pridružile so se intrige in rezultat je bil, da je oblast 18. okt. 1937 zaplenila zapisnik. Sledila so zasliševanja, hišne preiskave in to tudi pri vidnih članih Sokola. Sekcija JUU v Ljubljani je bila zaskrbljena, zakaj v nevarnosti ni bil samo obstoj našegat društva, ampak bi režim lahko obračunal s celo sekcijo. Naša društva so bila na glasu kot borbena, ki so težila za neodvisnostjo kot URS-ovci. JRZ je imela v društvu svoje zaupnike, v zadevo se je vmešala obveščevalna služba kapetana Milana Živanoviča, pred katerim je moralo društvo ščititi zlasti mlade in brhke učiteljice. Po odstavki dotedanjega predsednika, je predsedniške dolžnosti opravljal podpredsednik Evgen Antauer, ki je igral na več kart in tudi dobro izkoristil zaupno štubljevo pismo, o čigar vsebini so bili takoj dobro informirani merodajni krogi. Z uredbo z dne 22. XI. 1937 je Kr. ban. uprava v Ljubljani na osnovi zaplenjenega zapisnika in zaradi zvez, ki jih je imela z Alijem Kardošem in Rudijem Čačinovičem, uvedla proti tov. Poldki Kos disciplinsko POMURSKI VESTNIK, 4. avgusta 2 preiskavo. Zaenkrat društvo ni imelo drugih sitnosti. Režim je iskal svoje ljudi in tako je nekaj Časa v letu -1938 vodil nadzorstvo šol tov. Aleksander Neržim, potem pa je postal član okrajne operative Evgen Antauer in je to mesto obdržal vse do osvoboditve Sobote po RA 3. IV. 1945. Med tem časom pa je režim čistil! Dne 25. okt. 1939 je bila premeščena tov. Poldka Kos v Veliki trn. Vendar pa je društvo še naprej delalo. Pomembno je zlasti sodelovanje učiteljev s sekretarjem MK KPS Sobota. Štefanom Kovačem - Markom pri PMD z Mirom Stublem in ZDKFD, kjer je delal tovariš Joško Kramberger. Njega so še posebno imeli v želodcu, zato ni čudno, da je bil 27. IX. 1940 odpuščen iz službe brez kakega predhodnega postopka. Na posredovanje društva, ki ga je do izbruha vojne vodil tov. Franc Hajnšek, kot tudi Ljubljane, je bil 10. III. 1940 reaktiviran, a že 15. III. istega leta po službeni potrebi premeščen v Rajhenau, Kočevje. Trda je ,bila borba, ki so jo v teh 20 letih vodili funkcionarji in člani UD Sobota. Ob proslavi obletnice pa je lokalni časopis zapisal: Prekmursko učiteljstvo podaja račun svojega dela. Iz tega članka samo nekaj: 13. aprila 1940 je proslavilo tukajšnje učiteljsko društvo dvajsetletnico ob lepi udeležbi. Lahko bi bila udeležba še lepša, če bi bilo v učiteljskih vrstah več stanovske zavednosti. Vsem, ki se jubilejnega zborovanja niso udeležili, je lahko žal. Na dnevnem redu sta bila referata »Prišleki in domačini« prof. Janka Liške in »Zgodovina učiteljskega društva« šol. upravitelja Julija Kentlerja. Iz obeh predavanj je zvenela želja, da bi se prosvetne razmere, ki so bile in še vladajo, spremenile na bolje. . . (MK 11., št. 16., od 21. IV. 1920.) Miru pa ni bilo, kajti režim je bil slep in -neizprosen. V Ptuj so premestili odličnega mentorja prof. Janka Liška, objavljena pa je bila premestitev učiteljskega para Franca in Fanike Gumilar iz Lipovec v Štrigovo, kar pa je preprečil Adolf Hitler z napadom na Jugoslavijo. Doba nacizma in politike Führerja se je odražala v Soboti v povečani dejavnosti pete. kolone, zato je UD Sobota zahtevalo da se s pošte odstranijo vsi petokolonaši, kar pa je po svojih odličnih zvezah preprečil Vodja revizionizma in banovinski svetnik Ferdo Hartner Laval. V času diktature in filofašističnih režimov je UD v Soboti izpolnilo svoje prosvetno in politično poslanstvo. Duhovi so se ločili, njih pravi obraz pa so pokazala leta okupacije, ko smo dobili o njih jasno fotografijo. Delo društva in njegovih najboljših aktivistov pa ni bilo zaman. Prekmurje je dalo v letih težke preizkušnje prve revolucionarje in prvoborce. Ti so bili iz vrst mladine, pa tudi iz vrst samih prosvetnih delavcev. Med 257 slovenskimi prosvetnimi delavci, ki so med vojno izgubili svoja življenja, jih je 36, ki so delali v Prekmurju. Za svobodo slovenskega naroda in čast Partije so dali življenja: Borci: 1. Joško Kramberger-Joco, učitelj, tajnik UD v Soboti od 1937 do 1941, član KPS, poročnik-intendant Kočevskega odreda, rojen 2. III. 1904 pri Sv. Jakobu, padel v borbi z Italijani v noči 17./18. avgust 1942 na Orneku, Kočevje. 2. Koloman Kučan, šol. upravitelj v Križevcih, aktivist OF, politkom. poročnik 1. bataljona 1. Jugoslovanske brigade, formirane v SSSR, rojen 30. III. 1911 v Adrijancih, ranjen v težkih borbah pri Čačku, umrl 3. XI. 1944 v Gornjem Milanovcu, Srbija. 3. Vinko Časar,- šol. upravitelj v Gančanih, vodnik-organizator partizanov v ruskem odredu ŠORšA, rojen 5. XI. 1908 v Bogojini, padel kot vodnik odreda v borbah z Nemci 12. I. 1944 Pri Stari Huti na bivši poljsko-ruski meji. 4. Josip Grča, učitelj v Kutini, prosvetni referent Garešnica-Kutina, rojen 11. IX. 1920 v- Trimlinih, padel 22. VI. v borbi z ustaši. 5. Janez Verbič, učitelj v Serdici, padel v partizanih. 6. Ludvik Skok, učitelj v Sr. Bistrici, roj. 25. VIL 1911 v Pulju, padel kot borec v partizanih 1943. 7. Boleslav Petrovič, učitelj v Budincih, partizan, rojen 9. I. 1914 v Ložicah pri Laškem, Nemci so ga izselili in padel pri Bjelovaru 1945. Talci: 8. Jože Prislan, učitelj v Bogojini, rojen 14. Vn. 1914 v Gornjem gradu, ubili so ga Nemci kot talca v Celju 1942. 9. Ciril Drekonja, učitelj v Turnišču in Kamniku, rojen 2. . Vn. 1896; Nemci so ga kot talca ubili v Št. Vidu. 10. Bogomir Starec, učitelj v Gaberju in Lendavi, rojen 16. VI. 1920 pri Sv. Križu pri Gorici, ubili sp ga Italijani. 11. Pavel Silovinač, šol. upravitelj v Melincih in Loškem potoku, aktivist OF, roj. 11. VIII. 1903 v Krškem, ubili so ga Italijani v Loškem potoku 1942. (Konec prihodnjič) Umni kmetovalec v borbi za večji pridelek Obiskal sem kmetovalca Štefana Bakana v Gradišču v Prekmurju. Kratek razgovor z njim nam odkriva, kakšne uspehe lahko doseže umen kmetovalec, če tesno sodeluje s kmetijskimi strokovnjaki in upošteva pametne nasvete. Kmetijski strokovnjaki so mu svetovali, naj se oklene novih poti v kmetijstvu. Sprva ni imel dovolj zaupanja v novotarije, postopoma pa se je le vdal nasvetom. Sedaj uporablja umetna gnojila na njivah in travnikih. Svetovali so mu, naj trosi v zgodnji pomladi Nitromonkal ozimni pšenici. Nitromonkal vsebuje namreč poleg dušika še apno. Del dušika v njem deluje hitro, del pa počasneje. Pride v poštev skoraj za vse naše zemlje, posebno za zakisane kakor je to primer v Pomurju. Lahko ga trosimo tudi še, ko je rastlina v rasti. Bakanova njiva je bila pozno posejana z ozimno pšenico. Zaradi tega ga je gnala radovednost, kaj se bo zgodilo s pšenico po dodatku Nitromonkala. Za ta korak se je odločil še posebno zato, ker tako ni pričakoval dobrega pridelka. Spremljala ga je misel, da tudi s poskusom ne more dobiti slabšega. Doživel pa je veliko presenečenje. Pšenica je na njegovi parceli dohitela posevke, ki so bili zgodaj posejani, a pridelek je presegel vse posevke za nekoliko metrskih stotov. Dobil je namreč na površini ha 5000 kg pšenice, česar ni dosegel nihče v njegovi vasi. Slične rezultate je dosegel tudi na travnikih. Tam, kjer je dodajal umetna gnojila, je kosil dvakrat, a na drugih negnojenih travnikih samo enkrat. Travnike je gnojil s 400 kg Thomasove žlindre in 200 kg kalijeve soli na hektar. Pašnikom je dajal iste količine teh gnojil v jeseni alf Sadovnjak v avgustu Četrto, škropljenje po cvetenju je posebno važno za zatiranje drugega zaroda ameriškega kaparja, jabolčnega zavijača ter poznega škrlupa, za kar uporabljamo v glavnem ista škropiva kot pri prejšnjih škropljenjih (žvepleno apnena brozga 2% z dodatkom 1 % Pantakana). S svinčenim arzenatom več ne smemo škropiti. Zbirajmo in odstranjujmo gnile plodove (monilija). Ing. L. J. Zelje ima škodljivce Največjo škodo delajo na zelju gosenice kapusovega belina. Iz rumenih jajčec, ki jih odlagajo samice v kupčkih na spodnji strani listov, se v dobrem tednu izležejo želene gosenice, ki se razlezejo po vsej rastlini, selijo pa se tudi na sosednje in jih obžro do golih reber. Najhitreje zatremo tega škodljivca, če uničimo zalego. Ko se gosenice že razlezejo, je zatiranje težje in zamudnejše. Priporočljivo je škropljenje sadik s slano vodo. Prašenje s tobačnim prahom ni kdo ve kako učinkovito. Bolj zaleže škropljenje z arzenovimi pripravki — po 30 do 40 kg apnenega arzenata na 100 litrov vode. Gosenice zatiramo uspešno s prašivom Lindane, brž ko se izležejo. pozimi, poleg tega pa še med pašno dobo 300 kg dušikovih gnojil na hektar. Thomasova žlindra pospešuje namreč rast detelj, povečuje pridelek in kakovost krme. Kmetovalec B. je preizkušal ha svojem posestvu še mnogo drugih nasvetov in vse z namenom, da doseže čimvečji pridelek. V vasi je pobudnik gojitve dobrih semen, zato mu drugi kmetovalci radi sledijo in zaupajo. Toda želi si napredka tudi v sadjarstvu. Zaenkrat mu tukaj še trda prede. Novi sadni nasad, zasajen s finančno pomočjo OLO, še ni pravilno obrezan in koruza kot medsadež ne bo nikdar dobro vplivala na razvoj mladega sadnega drevja. Svetovali so mu, naj krene tudi tukaj na boljša pota. Dvakratnega letnega škropljenja ne sme opustiti, ker to zahtevajo razni škodljivci in bolezni, ki se javljajo v tem času, a da ne govorimo o gnojenju mladih sadnih nasadov. Pregledali smo tudi nove sadne nasade pri drugih kmetovalcih v vasi. Našli smo nezavarovana sadna drevesca v nezadostni razdalji med žitom in koruzo. Upajmo, da bodo pravočasno uvideli napake in jih popravili. Ing. Lado Jerše Na naših kmečkih domovih Ob tem času, t. j. meseca avgusta, nadaljujmo z obveznim pregledovanjem in škropljenjem krompirišč proti koloradskemu hrošču. Zgodnje sorte krompirja že dozorevajo. Kjer so krompirjevi nasadi močno napadeni od plesni, pokosimo takoj cimo in jo spravimo z njive, kmalu zatem pa izkopljimo tudi krompir, ker bo sicer začel gniti. Odstranjujmo paradižnikom zalistke ter porežimo nad petim plodnim nastavkom vrhove. Odstranjujmo kumaram neplodne poganjke ter jih prašimo z žveplenim prahom proti plesni. Obirajmo zalego kapu- sovega belina na kapusnicah ali pa ga zatirajmo s prašenjem z DDT prahom (Pantakan, Pepein). Pobirajmo semenice ter vsako prazno gredo takoj prelehajino, pognojimo in posejmo ozir. zasadimo. Živina potrebuje mnogo svežega zraka, gibanja, snage in svetlobe. Pomnimo: paša je najboljše naravno sredstvo za vzrejo lepe, odporne in zdrave živine. Nega živine je pol krmljenja. Prav tako sta važni sveža tečna h rana in zdrava pitna voda, zlasti v poletni vročini. Ing. L. J. Ne zanemarjajmo živine Kmečke gospodinje prav dobro vedo, da bi krave v hlevih poleti dajale več mleka, če bi se jim ne bilo treba otepati muh. Ko bi po hlevih škropili z Lindanom, Pantakanom ali podobnimi pripravki, bi imela živina mir pred mrčesom. Tega pa skoraj nihče ne dela, ker je škropljenje zamudno in je poleti drugega dela na pretek. Marsikdo se tudi ustraši stroškov, saj je poleg škropiva treba kupiti tudi brizgalko (»Flit«). Pri zatiranju mrčesa v hlevih pa je v zadnjem času nastal preokret, ko so iznašli dimne tablete. Ta način zatiranja je zelo preprost in ne vzame skoraj nič časa. Zadostuje, da vsakih 10 do 14 dni zadimimo hlev. Tako pokončamo muhe in zalego, ki je takrat v hlevu, drobni — s prostim očesom nevidni —kristalčki Lin dana pa sedejo na vse površine v hlevji. Tako se zastrupijo tudi tiste muhe, ki pridejo v hlev še 10 do 14 dni po zadimljenju. Ing. L. J. Obvestilo Okrajni odbor ZB Murska Sobota obvešča vse člane partizanskih patrulj, kakor tudi udeležence sprejemov patrulj in partizanskega mitinga v Motvarjevcih, da si lahko ogledajo in naročijo slike pri Foto Getenčer v M. Soboti. Dopolnilno opraševanje pri koruzi Opazujmo, kako koruza cvete. Če cvete enakomerno, t. j. da vse rastline kolikor toliko istočasno cveto, se bo v redu oplodila brez naše pomoči. V primeru neugodnega vremena pa moramo opraviti dopolnilno oprašitev. Če je to potrebno ali ne, spoznamo po tem, da so laski na storžih zelo dolgi ali pa da so med že osušenimi laski pognali sveži. Opraševanje izvršimo tako, da previdno odrežemo cvetoče metlice in jih otresamo nad storži drugih rastlin. Delo gre hitro od rok; za en hektar rabimo tri do štiri ure. Priporočljivo je opraševanje po treh dneh ponoviti. Ing. L. J. »Pomurski vestnik« v vsako hišo! Mušja nadlega v hlevu Živina potrebuje tudi poleti čist zrak, zato je ne zapirajmo v vroče in neprezračene hleve. Čimveč naj bo na svežem zraku. Krmimo jo čimbolj s svežo, tečno krmo. Pazimo, da v sveži krmi ne bo preveč plevela in strupenih rastlin, ki škodljivo vplivajo na molznost. Živino napajajmo s svežo in čisto vodo. Ne samo hleve za živino, tudi kakošnjake moramo od časa do časa razkužiti, kajti drugače bo padla nesnost. Kot razkužilo uporabljajmo 3-odstotno vodno raztopino modre galice, ki ji dodajmo DDT pripravke. Po perutnini potresimo večkrat bolhač ali pa DDT pripravke, da jo tako zavarujemo pred mrčesom. Tudi perutnina mora imeti vsak dan čisto, svežo vodo, ki ji le tu in tam dodajmo železne galice, toda le malenkost. Ing. L. J. Pozdrav naših fantov -borcev JLA Vsem domačim, sorodnikom, prijateljem, znancem in bralcem »Pomurskega vestnika« pošiljajo iz JLA iskrene pozdrave: Ernest Kočar iz Skakovec, Ludvik Šadl iz Ivanjec in Franc Huber iz Gor. Slaveč, vsi VP 2883, Gospič v Liki. RADENCI S pomočjo in podporo slatinskega podjetja in s pomočjo tehničnega vodje tov. Muroviča je društvu Partizana v Radencih uspelo urediti novo igrišče za odbojko, ki ga bodo odprli prihodnjo nedeljo. Ob tej priliki se bosta na novem igrišču pomerili v odbojki in lahkoatletiki moštvi iz Vidma ob Ščavnici in iz Slatina Radenc. Pri društvu so ob koncu leta ustanovili tudi posebno pionirsko teniško sekcijo. Minulo nedeljo dopoldne So pionirji že priredili prvi pionirski teniški turnir. Sodelovalo je pet pionirjev. Dvoboji so se končali: Murovič : Kemr 3:0, Srečko : Ozvald 0:3, Logar : Murovič 3:2, Ozvald : Murovič 6:4 in Srečko : Logar 3;0 Prvo mesto je zasedel Murovič, drugo Ozvald, tretje Srečko. Ika LASTNIKOM MLATILNIC NA PARNI POGON! Inšpekcija parnih kotlov v Ljubljani obvešča vse lastnike parnih kotlov — mlatilničarje. da bo v dneh od 8. do 13. t. m. izvršena zunanja revizija. Naročamo vsem lastnikom, da imajo pri svojih strojih certifikat in takso za plačilo pregleda. Inšpekcija parnih kotlov Ljubljana Kmetijska zadruga z o. j. Cankova sprejme v službo TRGOVSKEGA POMOČNIKA z neoporečno preteklostjo in po možnosti samskega. Nastop službe takoj. PREKLIC Preklicujem neresnične govorice o sodniku Okrajnega sodišča v Lendavi, Bejrke Gezi, češ »da je ta ob priliki uradnega poslovanja na licu mesta v Žitkovcih št. 61 brcnil mojega 75 let starega očeta«, katere šem širila v Dobrovniku, ter se mu zahvaljujem, da ni predlagal zoper mene kazenskega postopka. Nemec Ana, Žitkovci 62. Okrajna gasilska zveza v Murski Soboti obvešča: Priznanje podčastniškega čina. Ker izpolnjujejo pogoje in so z uspehom položili izpit za gasil, podčastnika, je UO na svoji seji priznal čin podčastnika naslednjim tovarišem: Sakovič Jože, Cankova, Kuhar Vlado, Košarovci, Kerčmar Koloman, Selo, SreS Viktor, KukeČ, Škafer Vendel, Središče, Makovecki Jože, Rogaševci, Kerčmar Štefan, M. Sobota, Horvat Štefan, Martjanci, Ribaš Jožefa, Petanjci, Štefanec Alojz, Tropovci, Pavel Bela,. Polana, Ficko Aleksander, Sebeborci in Kiš Janez, Pince-Nafta. Članarina za leto 1955: V smislu navodil RGZ plačujejo PGD članarino za II. polletje 1955 že svojim občinskim zvezam namesto OGZ in sicer 3 din za člana. Ako so društva pri zvezi članarino že plačala za celo leto 1955, bo zveza za n. polletje obračunala 's pristojno občinsko gasilsko zvezo. Mlačva. Ker se vsako leto pojavljajo požari ob mlačvi žit, naročamo vsem poveljnikom društev, da naj čimprej temeljito pregledajo mlatilniške brizgalne. Te morajo brezhibno delovati, morajo biti opremljene z najmanj 2 m tlačno cevjo ter biti stalno napolnjena z vodo. Strehe, krite s slamo, je pred mlačvo temeljito poškropiti. Lokomobile morajo biti primerno oddaljene od takih streh ter imeti v redu iskrolovce. Iz pisarne OGZ VREMENSKA NAPOVED od 5. do 14. avgusta. Pomembnejše padavine se pričakuje jo nekako 6. ali 7. avgusta, okoli 11. avgusta in 13. ali 14. avgusta. V ostalem lepo vreme, zlasti pa med 8. in 10. avgustom. Nesreče in nezgode Z voza je padel 43-1etni kmet Franc Kavaš iz Križevec pri Ljutomeru, ko je vozil žito proti domu. Kolo mu je šlo preko desne roke in mu jo zlomilo. Dobil je tudi nekaj poškodb pa glavi. Francu Dajčn, 49-letnemu mlinarju iz Tešanovec, je ponoči v postelji postalo slabo in, je padel na tla. Pri padcu si je zlomil desno nogo. Aleksandra Bezneca iz Mačkovec, ki je uslužben pri exportnem podjetju Čakovec, je pes ugriznil in mu prizadejal hudo rano. S kolesa je padel 49-letni delavec Jože Vučkič iz Sebeborec. Desno nogo si je močno poškodoval. Tudi Marija Kregar, šivilja iz Moravec, je padla s kolesa in dobila hude poškodbe na glavi. S črešnje je padel 15-letni Miroslav Rajh iz Stare vasi in si zlomil levo roko. Tedenski koledar Nedelja, 7. avgusta — Kajetan Ponedeljek, -8. avgusta — Marin Torek, 9. avgusta — Janez Sreda, 10. avgusta — Lovrenc Četrtek, 11. avgusta —Veselko Petek, 12. avgusta — Klara Sobota, 13. avgustaLijana Gibanje sonca: V četrtek, 11. avgusta sonce vzide ob 4. uri in 55 minut in zaide ob 19. uri in 19 minut. Dolžina dneva: 14 ur in 24 minut. Lunine mene: Zadnji krajec v četrtek, 11. avgusta ob 03. uri in 30 minut. SEJMI Beltinci: v sredo, 10. avgusta svinjski sejem; Bogojina: v torek 9. avgustu živinski sejem; Črensovci: v ponedeljek, 8. avgusta živinski sejem; Dobrovnik: v ponedeljek, 8. avgusta svinjski sejem; G. Petrovci: v ponedeljek, 8. avgusta živinski sejem; G. Slaveči: v torek, 9. avgusta živinski sejem; Lendava: y torek, 9. avgusta živinski sejem; Martjanci: v soboto, 6. avgusta živinski in kramarski sejem; Puconci: v sredo, 10. avgusta živinski sejem; Šalovci: v nedeljo, 7. avgusta živinski in kramarski sejem; Turnišče: v četrtek, 11. avgusta živinski in kramarski sejem; Vel. Polana: v ponedeljek, 8. avgusta živinski in kramarski sejem; Radgona: v sredo, 1O. avgusta živinski in kramarski sejem; Razkrižje: v sredo, 10. avgusta živinski in kramarski sejem. KINO MURSKA SOBOTA: Od 5. do 7. avgusta slovenski film »Greh«, od 9. do 11. avgusta ameriški film »Ljubezen na bojišču«. LENDAVA: Od 5. do 7. avgusta jugoslovansko-avstrijski film »Poslednji most«, od 9. do 10. avgusta angleški film »Osebna zadeva«. GRAD: 7. avgusta ameriški film »Aretacija«, 14. avgusta francoski film »G. Hulot na počitnicah«. ČEPINCI: 7. avgusta ameriški film »Williamsova karabinka«, 14. avgusta slovenski film »Vesna«. VEL. POLANA: 7. avgusta mehiški film »En dan življenja«, 14. avgusta ameriški film »Rebecca«. KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU: 6. in 7. avgusta francoski film »Trenutek resnice«, 13. in 14. avgusta ameriški film »Sestrična Rachela«. RADGONA: 6. in 7. avgusta ameriški barvni film »Trobente in bobni«, 10. in 11. avgusta francoski film »Umor«. SLATINA RADENCI: 7. in 8. avgusta ameriški film »Najboljša leta našega življenja«, 11. avgusta ameriški film »Sled v luki«. MALI OGLASI DVOSOBNO STANOVANJE v Lendavi, udobno, z vsemi pritiklinami, zamenjam za enako v M. Soboti. Naslov v upravi lista. OPREMLJENO SOBO v M. Soboti išče s 1. septembrom soliden tovariš. Naslov v upravi lista. HIDRAVLIČNO GLAVO, veliko, skoraj novo, znamke »Hollman 5«, kompletno z dva in pol metra dolgim vretenom — prodam ali zamenjam za druge poljedelske stroje. — Fifnja, Ivanjkovci. ENOSTANOVANJSKO HIŠO v dobrem stanju, primerno tudi za kmetovanje, z velikim vrtom v Murski Soboti — ugodno prodam. Naslov v upravi lista. POLOVICO HIŠE v Murski Soboti, Kocljeva ul. 13 (bivša gostilna Banfi), prodam. Pismene informacije interesentom daje Ileda Peterka, Litija. PRITLIČNO HIŠO v središču Ljutomera prodam. Naslov v upravi lista. ESPERANTO SE LAHKO NAUČITE z dopisnim tečajem. Prvo lekcijo pošlje proti predložitvi 50 dinarjev Zveza esperantistov Slovenije, Ljubljana, Miklošičeva cesta 7. ZAHVALA Vsem, ki ste spremili našega ljubega očeta in moža Sukič Jurija na njegovi zadnji poti, mu darovali cvetje in vence, sorodnikom, prijateljem in znan— cem — iskrena hvala. Prav posebno se zahvaljujemo članom obrtne zbornice, mestni godbi, tajniku zbornice za njegove poslovilne besede in vsem članom krojaškega ceha. Družina Sukič, Murska Sobota. Martin Križanič, 30-letni kmet iz Lipe, je padel s hruške 6 metrov globoko in si zlomil nogo. Starši, pazite na otroke! Triletna Pavla Norčič iz Dobrave si je na brani hudo poškodovala levo nogo. Regina Maučec iz Gančan, stara 2 leti, je potisnila nogo med šibice kolesa, ki je padlo nanjo. Mala Regina ima več težjih poškodb. 9-letni Jože Raduha iz Kapele je padel in si zlomil levo nogo v gležnju. Vsi se zdravijo v soboški bolnišnici. POMURSKI VESTNIK, 4. avgusta 3 Koraki9 misli in vtisi v vzorni drevesnici pri Tišini Neko popoldne, ko je sonce vroče pripekalo in je zrak trepetal od vročine, sem stopal po peščeni stezi, ki se je vila med stoletnimi hrasti, bori, akacijami, smrekami . .. pod vejami velikih tulipanovcev, ki so se kopali v veličastnem cvetju. Pot je vodila mimo velike gomile, porasle z okrasnim grmičevjem temnozelenih listov, ki so se bleščali v soncu. Drevesa so molela veje prav do tal. Okrog in okrog je raslo okrasno grmičevje in se dušilo sredi trave in plevela. Kakor da je nekdo zavrgel svatovsko obleko, čez katero spleta pajek svoje mreže in ki izgublja svojo lepoto pod plastjo prahu, ki se je bil nabral na njej! Kmalu sem prišel v neurejen gozd, zaraščen z najrazličnejšim žlahtnim drevjem in grmičevjem, in že je bila pred mano podoba, ki mi je za hip zaustavila korak. Tla so bila prekrita z rdečim borom kot z debelo tkano preprogo, nad katero so se upogibale vrbe žalujke, a malo vstran so rasle bele breze, rdeči hrasti, črni orehi, okrasna drevesa ... Ves prostor je bil razdeljen na štirioglate grede, ki so bile zasajene z mladimi sadikami. Zemlja med vrstami je bila zrahljana, nikjer ni bilo nobenega plevela. Po gredicah so rasli mali iglavci in listavci. Povsod najlepši red. Spomin mi je ušel v nedavno preteklost, ko je še bil ves ta prostor, ki je zdaj v službi našega gospodarstva, zaraščen z neprehodnim grmičevjem in travo, ker je lastnik velikih zemljiških posesti grof Mikeš gojil in, redil tu razno divjačino. Tu so našle zatočišče številne jerebice, fazani, zajci. . . a svoj čas so tod bezljale tudi srne, brundal je celo medvod. Tu je imel grof svojo vilo. Vsako leto jo je obiskal za nekaj tednov, pobral dobiček, se pozabaval na bližnjih loviščih in spet prepustil gospodarstvo oskrbnikom, ki so vestno opravljali svojo službo. Po osvoboditvi so park izsekavali, večkrat zelo nenačrtno. Padala so dragocena drevesa za gorivo vse dotlej, dokler ga niso uradno zaščitili. Že izsekan in skrčen del parka — okrog 4 ha zemlje — pa so preorali in na njem uredili vzorno drevesnico. Zemlja je razdeljena na večje »table«, ki so posajene z isto vrsto sadik. Zaradi lažjega nadzorstva, obdelave in morebitnega namakanja so jih razdelili še v manjše gredice. Zemlja je peščena, v nižji plasti pa je tudi gramoz, ki še poveča sušnost drevesnice. Sušnost pa je v drevesnici velika nadloga, kateri se več ali manj spretno zoperstavljajo. Nekdaj nizko živo mejo sedaj ne obrezujejo več, ker se je izkazalo, da varuje drevesnico pred suhimi vetrovi z vzhoda in juga — ona je nekakšen vetrobran. Kmalu sem bil v pogovoru z oskrbnikom drevesnice tov. Cimerjem. Povprašal sem ga o tem in onem, ko pa se je lahko prepričal, da mi je drevesnica pri srcu, sem še z večjo radovednostjo silil v njega z vprašanji. On pa mi je govoril: »Mlade sadike so zelo občutljive za mraz in sušo, vendar jih uspešno varujemo pred raznimi neprijetnostmi. Potrebni sta le volja in ljubezen do dela. Za mraz je najbolj občutljiv domači oreh, jesen in rdeči ameriški hrast. Zanje imamo pripravljene celo kopice suhega gozdnega mahu, s katerim pokrijemo sadike, ko pričakujemo slano. Ugotovili pa smo, da je sadike možno do neke mere očnvati tudi takrat, ko so že pozeble. Preden vzide sonce, jih polijemo z mrzlo vodo. Ta posel terja veliko izkušenosti, kajti če poliješ sadike prezgodaj, lahko voda zmrzne, če pa prepozno, potem ne dosežeš nobenega učinka ali pa celo škoduješ sadikam. Skratka: delo mora biti o pravem času opravljeno in s primerno količino vode. Tudi proti suši in sončni pripeki imamo učinkovito sredstvo. Sončna pripeka najbolj škodnje navadni smreki, črni jelši, mecesnu in brezi; njih moramo zasenčiti s posebnimi lesami — spet v določenem času in določeni starostni dobi. Za vsako drevesno vrsto je potrebna individualna (posebna) nega, pazljivost in potrpežljivost. Računati moramo na to, da bo drevesce enkrat zapustilo to zemljo in se preselilo v novo okolje z drugačnimi pogoji, ki pa ne smejo biti v ostrem nasprotju z rastnimi pogoji v naši drevesnici, sicer... Saj si lahko mislite, na kaj merim! Sadike moramo usposobiti za samostojno življenje. Na tisoče in tisoče sadik pošljemo vsako leto iz naše drevesnice: po Sloveniji, na Hrvatsko, v Srbijo in ostale republike. Črni oreh izvažamo celo v inozemstvo. O kaki konkurenci ni moči govoriti, saj niti ne moremo ustreči vsem odjemalcem, čeprav obdelamo poslednjo ped zemlje. Po vpraševanje po sadikah je' preveliko. Gojimo okrog 40 vrst raznih listavcev in iglavcev med njimi tudi nekaj žlahtnih: rdeči bor, črni oreh, rdeči ameriški hrast in tulipanovec (Liriodendron Tulipifera), ki je sicer okrasno drevo, vendar pa ga predvidevajo tudi za pogozdovanje zaradi nagle rasti in izvrstnega lesa. Razen tega gojimo raznovrstno okrasno grmičevje in drevesa za drevorede, parke in domače vrtove. V zadnjem času smo svojo taktiko malo spremenili; prej smo prodajali premlade sadike, ki se niso obnesle, ker so jim po saditvi posvetili premalo pozornosti, sedaj pa rajši gojimo sadike malo dalj časa in jih prodamo šele takrat, ko niso več toliko občutljive. Čez 60 odstotkov ostalih listavcev prodajamo že prvo leto, borove sadike pa pošiljamo šele po drugem letu. Doma in v bližnji okolici zbiramo tudi semena. V zvezi z razporejanjem sadik sta za nas važni dve sezoni: jesenska in spomladanska. Sortirane sadike preštejemo in jih pakiramo v posebne šope. Tako jih varno pošiljamo tudi v oddaljene kraje, celo v Makedonijo. Vendar jih moramo na hitro odpraviti tja, kjer jih bodo znova posadili v zemljo.« Še marsikaj zanimivega mi je povedal naš znanec. Šope delajo tako, da »pacajo« koreninice sadik v brozgi, pripravljeni iz potočnega blata. Nato zavijejo šop sadik najprej v mah, potem pa še v slamo, nakar vse skupaj lepo povežejo. Spakirane sadike so sedaj varne pred naglim izhlapevanjem in stranka dobi pošiljko v redu. Ko mine čas odpošiljanja sadik— svoj maksimum doseže spomladi — ko posejejo semena in posadijo zatiče, tedaj se delo do jeseni normalizira in mnogi izgubijo službo. Drevesnica že po svoji naravi terja takšen način dela. V času sezone plejejo. čistijo in rahljajo zemljo, Če pa je suša, tudi zalivajo sadike. V drevesnici je treba opraviti mnogo navidez manjših opravil. Pred očmi morajo namreč imeti vedno celoto, kajti vsa drevesa rastejo, so potrebna nege in nadzorstva . . . Delavci pravijo, da je njihov opravek zelo zanimiv in poln presenečenj. Stalno zaposlene so samo ženske. V času sezone pa se jim pridružijo tudi močnejši možje. Tov. Cimer mi je takole povedal o njih: »Jaz nikoli ne zapovedujem. Pokažem jim samo predel, ki najbolj terja njihove roke, nato drugega, tretjega . . . Nadaljnje dogovore prepustim delavcem samim. Po krajšem strokovnem kramljanju se vedno odločijo za pravo. Verjemite mi, da delajo z večjim veseljem, kakor pa če bi jim do zadnjega drobca določil, kaj naj počno. Treba je upoštevati dušo človeka!« Pa še nekaj o kolektivu. Pred kratkim so zelo uspešno uprizorili Finžgarjevo kmečko igro »Razvalina življenja«. Moške vloge so odigrale kar ženske. Posrečilo se jim je tudi, da so umetno pospešili kalitev semena s toplim peskom, z neprestanim spremljanjem in nadzorstvom vlage in temperature. Začutil sem, da bi lahko ščasoma drevesnico spremenili v selekcijsko in poizkusno postajo, ki bi imela svojega agronoma, laboratorij in steklene prostore, v katerih bi delali poizkuse neodvisno od vremena. Prepričan sem — in to bi bil vsakdo, ki bi obiskal to vozrno drevesnico — da bi se tako prav gotovo dokopali do pomembnih izkušenj in novih odkritij. Zaščiteni del parka, ki je pod nadzorstvom občine, katera pa zanj bolj malo skrbi, bi kazalo prepustiti v neposredno upravo gozdnega gospodarstva kot je že svojčas bil. Na tem koščku zemlje bi se dalo z vestno roko, dobro voljo in znanjem urediti zelo prijeten kotiček, ki ne bi imel para v vsej okolici. Znano je, da se okrasna drevesa in grmičevje bolje razvijajo do svoje prave naravne lepote v senčnih predelih. Velikih žlahtnih dreves tod ne primanjkuje, potreben je samo naraščaj. Neurejen gozd, ki sem ga že omenil, bi lahko brez večje škode odstranili in tam uredili fazanerijo V njej bi prezimovali fazani in jerebice, katerih mnogo izgine v zimskih mesecih, ko so lahek plen raznih roparic in zanjkarjev. Pred vojno sta bila tod dva prostora za prezimovanje divjadi. Tesana, z glavci gosto zaraščena prostora sta bila v Petanjcih in na Tišini. Sedaj sta preorana. Tod se je nekdaj zadrževala divjačina, sem so vozili hrano zanjo in lovišča tedaj niso utrpela velike škode v zimskih mesecih. Tod tudi čez leto ni smel nihče vznemirjati gozdnih živali. To 'je bil star, toda preprost način obrambe divjadi. Na tem najbolj primernem in že tradicionalnem prostoru bi lahko uredili moderno fazanerijo, v kateri bi imeli celo umetno valilnico Ujete fazane bi prehranili do spomladi, fazanke pa bi v kletkah znesle nekaj jajc, ki bi jih potem umetno valili. V naravi pa bi fazanke svoj zarod že same odgojile. Naravni razplod spričo tega ne bi prav nič trpel. Kolikokrat namreč lahko najdemo v gnezdu, ki so ga zapustili mladiči, po pet ali šest neizvaljenih jajc, ker jih koklja ni mogla dovolj ogreti in zvaliti! O vsem tem, kar sem v skopih vrsticah nanizal, bi kazalo več razmišljati in tudi ukrepati, kajti od uresničitve teh zamisli bi imelo gospodarske koristi tudi prebivalstvo naše pokrajine. Lojze Š. Delo v drevesnici KMETOVALCI! Uničujte nevarnega škodljivca — koloradskega hrošča, kjerkoli se pojavi! KAKO? Pregledujte krompirišča, da ga pravočasno odkrijete! Obirajte in uničujte hrošče, ličinke in jajčeca! Okužene in ogrožene njive škropite ali prašite s kemičnimi sredstvi! ZA ŠKROPLJENJE UPORABLJAJTE: 1% svinčeni arzenat (1 kg na 100 lit. vode) ali 0,20% Lindan (2 dl. na 100 lit. vode) ali 1 % tekoči Pantakan. Za istočasno zatiranje krompirjeve plesni dodajte navedenim sredstvom 1 % bakrenega apna (1 kg na 100 lit. škropiva). ZA PRAŠENJE UPORABLJAJTE: Lindan, bakreni Lindan, Pepein, Pantakan, Bentox. Kemična sredstva, škropilnice in prašilnike zahtevajte pri vaši kmetijski zadrugi. Okrajni ljudski odbor Tajništvo za gospodarstvo Murska Sobota 80 let konjskega športa v Ljutomeru V Ljutomeru je bilo leta 1875 ustanovljeno dirkalno društvo. Takrat se je začela na Murskem polju prava smotrno organizirana reja dirkačev kasačev. Društvo je bilo ustanovljeno na pobudo Avgusta Senkela, graščaka v Lukavcih. Pomagali so mu naši slovenski kmetje in to A. Ferenc, Filip Vaupotič iz Lukavec; F. Nemec iz Babinec in S. Misleta iz Hrastja-Mote. Ljutomerski konj je prekosil po hitrosti v vozu kot ka sač vse konje v tedanji državi. Že takrat so naši konjerejei polagali v veliko pažnjo izvoru in rodovniku svojih plemenskih živali. Potrudili so se, da so dobili plemenjake od kobil, ki so se odlikovale na dinti. Tudi vrednost plemenjakov pravih kasaških pasem so spoznali jn uvideli njihovo gospodarsko važnost, ker je kasač skromen v prehrani, nenavadno vztrajen in miren v kmetijskem delu in v konjskem športu, V ljutomerski okraj je prispel prvi kasaški žrebec Radauc že leta 1884, a prvi iz Amerike pa kasaški žrebec) Brown leta 1895. Že prvi potomci tega žrebca so po hitrosti daleč presegli vse ostale konjske pasme. Od takrat dalje plemenijo stalno v naši žrebčarni na, Cvenu žrebci ameriške krvi. Prva kasaška dirka je bila na sedanji cesti od. Križevec proti Ljutomeru. V tej dirki so še vozili na navadnih' štirikolesnih vozičkih — španikih. Potem so nekaj let bile dirke na Cvenski gmajni, ker pa ta ni odgovarjala tehničnim potrebam, so dirke preselili na travnike med Cvenom in Ljutomerom. V tem času se je mnogo zanimal za naše kmetske dirke dr. Rossmanith iz Radvanja pri Mariboru. Ta strokovni konjerejec se je udeleževal dirk tudi v Nemčiji in celo v Ameriki. Svoje konjerejsko znanje je s pridom prenašal na naše kmetske rejce in dirkače. Po prvem prevratu leta 1918 je nastala zopet težka doba za naše kasače, ker ni bilo takrat nobenega kasaškega žrebca na Murskem polju. Takrat' sta mnogo koristila naši konjereji domačina — rojaka Joško Rajh iz Mote in Lovro Petovar iz Ivanjkovec. V tem času je v dirkalnem društvu deloval' Hinko Drvenik iz Ljutomera. Ta je organiziraj leta 1919 prvo kasaško dirko v novi državi. To je bila velika narodna manifestacija, ko so zopet svobodno plapolale slovenske trobojnice nad dirkališčem na Cvenu. Že prihodnje leto se je uredilo novo dirkališče pri žrebčarni na Cvenu in je. služilo za naše dirke vse do leta 1954 — torej celih 34 let. Za organizacijo dirk je pa bilo tudi to dirkališče od rok, zato so najvidnejši organizatorji konjskega športa po herojski zmagi nad fašizmom in okupatorji začeli s pomočjo naše ljudske oblasti graditi novo dirkališče —- hypodrom — tik Ljutomera. Največ zaslug za izposlovanje in gradnjo tega dirkališča imajo tov. Mirko Šumak, Vlado Porekar, Gregor Jakelj in Mirko Rajh, za dokončno dograditev pa Okrajni ljudski odbor v na čelu z dosedanjim predsednikom tov. Bogomirom Verdevom. Kot prvi švoječasni predsednik dirkalnega društva je bil Avgust Senkel iz Lukavec, nato je sledil dolga leta Jožef Mursa iz Spodnjega Krapja. Po prvi svetovni vojni je vodil društvo Hinko Drvenik, nato Fric Zemljič. Temu sta zelo pomagala tajnik Emanul Zelinka in Ogrin kot blagajnik. Od leta 1929—1936 je bil predsednik veterinar Alojzij Škof, katerega je leta 1936 občni zbor imenoval za častnega člana. Temu je sledil tov. Mirko Šumak, ki je vodil društvo tudi po naši osvoboditvi tja do leta1949. že leta 1930 je prevzel tajniške posle tov. Vlado Porekar, ki jih še danes opravlja. Z odlično reklamo so bile dirke od takrat naprej mnogoštevilno obiskane in tudi tehnično v redu organizirane. V letih 1950 do 1952 je vodil društvo veterinar Gregor Jakelj, ki je še danes podpredsednik. Leta 1952 je prevzel predsedstvo tov. Mirko Rajh in to funkcijo še danes spretno opravlja. S posebnim strokovnim znanjem pomaga društvu več desetletij tov. Julče Novak iz Maribora, ki ga prištevamo še danes med najstarejše, vozače in odličnega poznavalca kasaških konj širom FLRJ. V organizaciji in posebno pri startu je 30 let sodeloval tov. Jan Baukart, ki se je pred dvema letoma preselil v Maribor. Kot tehnični referent novega dirkališča je Bojan Pušenjak, ki vodi vsa dela na dirkališču. Za gradnjo novega dirkališča je mnogo prispevala tudi OZZ iz Ljutomera. To dirkališče je lani 6. septembra otvoril zvezni poslanec tov. Ivan Kreft, ki se sedaj mnogo trudi za gmotni položaj društva, katero je 30. in 31. julija letos praznovalo 80. obletnico obstoja Kluba za konjski šport v Ljutomeru z velikimi konjskimi dirkami in kasaškim derbyjem za leto 1955. Vsem rejcem, organizatorjem in dirkačem iskreno čestitamo k temu jubileju! V. Porekar Iz radenske občine Z občinske seje. Na 27. občinski seji so potrdili mandat novoizvoljenega odbornika Branka Zadravca. Izvolili so 10 odbornikov za novi občinski ljudski odbor v Gornji Radgoni. Na dnevnem redu so bila važna komunalna vprašanja. Razpravljali so o ureditvi zadružnega doma ter o gradnji vodovoda v Murščaku. Z deli bi že pričeli. Čakajo samo še na odobritev načrtov. Sklenili so pa ustanoviti v Radencih zobno ambulanto in odpreti javno lekarno. Nekateri odborniki so bili mnenja, da so odkupne cene žitaric prenizke. Ogrožena krompirišča. Nekatere površine krompirišč v radenski občini so iz dneva v dan bolj ogrožene. Koloradski hrošč se je zlasti razpasel in okužil krompirjeve površine ob Muri. To pa zato, ker nekateri gospodarji svojih krompirišč niso redno pregledovali in niso prijavljali okužb. Če se bodo hoteli kmetje tega vsiljivega zajedavca v tem delu občine znebiti, bodo morali v tem pogledu odločneje ukrepati in pregledovati, kakor tudi s kemičnimi sredstvi zatirati škodljivca. Skrb občine za občinske ceste in turistične poti. Na zadnji seji je občinski odbor razpravljal tudi o vzdrževanju in popravilu občinskih cest in turističnih poteh. Zaradi pomanjkanja denarja je vzdrževanje cest in poti otežkočeno. Kljub temu bo skušala občina najti sredstva za najnujnejša popravila cest in za ureditev turističnih poti v Zalogu proti Boračevi, vrelcu slatine v Sratovcih in za ureditev Strmca pri Kapeli. Hudo neurje je zajelo nekatere kraje radenske občine predzadnji petek zvečer. Kakor lešniki debela toča je oklestila koruzo, deteljico, sončnice in druge posevke po njivah in vrtovih. Škodo so utrpela še nepožeta žita. Predvsem so bila prizadeta nekatera gospodarstva v Hrastju - Moti, Turjancih in v spodnjem delu Paričjaka. V omenjenih krajih je uničenih za 30 do 40 odstotkov poljskih pridelkov in vinogradov. IK Rogaševci V dppisu pod naslovom Rogaševski drobiž v »Pomurskem vestniku« z dne 14. VII. t. 1. kritizira pisec članka odgovorne ljudi v Rogaševcih, ki ne skrbijo za šolski inventar in dovolijo, da propada v neki kleti. Ker je članek nerealen in plod osebnega odnosa pisca članka do prosvetnih delavcev, dajem v zvezi s tem naslednje pojasnilo: Po zaključku pouka smo prosvetni delavci z dijaki preselili ves šolski inventar iz šole v klet, ki je pravzaprav kulturna dvorana, in ga tako hoteli očuvati pred poškodbami, ki bi gotovo nastale, če bi ostal v šoli, ki je v izgradnji. Če ne bi skrbeli za inventar, kot trdi dopisnik, potem ne bi tega storili, ampak bi ga pustili kar v šoli. Drugega prostora pa takrat ni bilo na razpolago in tudi nismo mogli predvidevati tako močnih nalivov in da bo v dvorano vdrla voda. Ni res, da dvorane nismo zračili. Ker pa je bila zaradi slabega vrement vlažna, smo 11. julija preselili inventar v drugi prostor. Če bi pisca članka vodila le skrb za ljudsko premoženje, bi se lahko posvetoval z »odgovornimi ljudmi«. Svetovali bi mu pa, če želi koristiti skupnosti, naj koristi z delom, ne pa z nekonstruktivno kritiko. Marjan Gorjup Podjetje MLIN in OLJARNA - CEZANJEVCI objavlja bilanco za leto 1954 — na dan 31. XII. 1954 AKTIVA Zap. št. N aziv postavke Znesek (v din) A. Osnovna in izločena sredstva 1. Osnovna sredstva.......... 2.723.— 2. Investicije v teku .......... 198.— 3. Izločena sredstva in druga investicijska sredstva...............986.— B. Obratna sredstva 4. Denarna Sredstva.......... 128.— 5. Surovine in material..........135.— 6. Proizvodnja.......... 7. Gotovi izdelki in blago.......... 674,— 8. Aktivne časovne razmejitve.........9.— C. Sredstva v obračunu in ostala aktiva 9. Kupci in ostale terjatv.........78.— 10. Ostala aktiva.......... .29.— D. Finančni uspeh 11. Razdeljeni dobiček.......... 508.— 12. Izguba.......... Skupaj....5.764.— PASIVA Zap. št. Naziv postavke Znesek (v 000 din) A. Viri osnovnih in izločenih sredstev 1. Sklad osnovnih sredstev ..........2.723.— 2. Dolgoročni kredit za dokončane investicije 198.— 3. Razni skladi.............. 884.— 4. Dolgoročni kredit za finansir. investicij 5. Ostali viri finansiranja investicij....... B. Viri obratnih sredstev 6. Banka — kredit za obratna sredstva.......376.— 7. Angažirani del lastnih skladov.........108.— 8. Pasivne časovne razmejitve.......... C. Viri sredstev v obračunu in ostala pasiva 9. Dobavitelji in ostale obveznosti..........752.— 10. Ostala pasiva.............. 215.— D. Finančni uspeh 11. Dobiček.......... ..... 508.— 12. Kritje izgube ........... Skupaj . . . 5.764.— Vodja računovodstva: Predsednik upravnega odbora: Direktor podjetja: Kolbl Stanko Feuš Janez Smodiš Feliks Pomurski vestnik — Izdaja Časopisno in založniško podjetje »Pomurski tisk« v Murski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Jože Vild — Uredništvo: M. Sobota, Trubarjev drevored 3/II. — Telefon 1-38 Uprava in oglasni oddelek: Murska Sobota, Kocljeva ulica 7 — Tel. 53 — Naročnina: četrtletna 100, polletna 200, celoletna 400 dinarjev — Tekoči račun pri Narodni banki 661-T-608 v M. Soboti — Tisk Pomurske tiskarne v Murski Soboti POMURSKI VESTNIK, 4. avgusta 4 Rezultat druge seje novega OLO Murska Sobota: Uveljavljen je nov statut Okrajnega ljudskega odbora Zadnji petek dopoldne so se v dvorani soboškega hotela »Zvezda« že drugič zbrali odborniki novega Okrajnega ljudskega odbora M. Sobota. Navzoča sta bila tudi zvezni ljudski poslanec tov. Ivan Kreft in republiški ljudski poslanec tov. dr. Marijan Ahčin. Najprej sta oba zbora (Okrajni zbor in Zbor proizvajalcev) ločeno razpravljala o statutu Okrajnega ljudskega odbora in ga po diskusiji tudi sprejela. Potem sta izvolila več odborniških komisij, Zbor proizvajalcev pa je še posebej sklepal o predlogu za sistematizacijo delovnih mest na OLO. V mandatno-imunitetno komisijo Okrajnega zbora so bili izvoljeni: Anton Kikec iz M. Sobote, Karel Gjergjek iz Pečarovec, Stefan Vitez iz Predanovec, Ivan Drobec iz Dragotinec in Irma Svetec iz Zbigovec. Komisija za gospodarstvo Okrajnega zbora: Janko Strajnšak iz G. Radgone, Koloman Korpič iz Čepinec, Koloman Vereš iz Prosen jakovec, Franc Železen od Grada, Franc Kreslin iz Ižakovec, Anton Bratkovič iz M. Sobote in Franc Novak od Jeruzalema. Komisija za predpise in organizacijska vprašanja Okrajnega zbora: Janko Roškar s C vena, Ivan Štuhec z Murščaka. Franc Skuhala iz Križevec pri Ljutomeru, Matija Slavič iz Vučje gomile, Štefan Vitez iz Predanovec, Emerik Erjavec iz Satahovec in Franc Horvat iz Moravec. V mandatno-imunitetno komisijo Zbora proizvajalcev so bili izvoljeni: Jože Brdnik iz M. Sobote, Ernest Kerčmar iz M. Sobote, Vlado Birsa iz Lendave, Franc Stajnbauer s Kapele in Maks Golob iz G. Radgone. Komisija za gospodarstvo Zbora proizvajalcev: ing, Ivan Pejnovič iz Beltinec, Franc Gregorec iz Lendave, Jože Kuhar iz Moravec, Ernest Hojer iz M. Sobote, Viktor Pintarič iz Ljutomera, Mirko Rajh iz Ljutomera in Franc Vodenik iz G. Radgone. Komisija za predpise Zbora proizvajalcev: Aleksander Ribnikar iz M. Sobote, Rudolf Recek iz Puconec, Slavko Valenčič iz Lendave, Karel Panker iz Pečarovec, Ivan Debelak iz M. Sobote, Janez Blagovič iz Ljutomera in Anton Farkaš iz Veržeja. Komisija za vprašanja delavskega samoupravljanja Zbora proizvajalcev: Slavko Polanič iz M. Sobote, Jože Brdnik iz M. Sobote, Jože šarotar iz M. Sobote, Anton Jurša iz Ljutomera in Elemir Lebar iz Črne v Apaški kotlini. Na skupni seji obeh zborov — vodil jo je predsednik OLO tov. Franc Rogl — so odborniki izvolili v skupno komisijo za volitve in imenovanja Karla Škergeta iz Lipovec, Marico Šikerjevo iz M. Sobote, Jožeta Ozvatiča iz M. Sobote, Jožeta Gričarja iz M. Sobote in Rudija Svenška iz Borec, v komisijo za prošnje in pritožbe pa Alojza Benka iz M. Sobote, Štefana Flegarja iz Kupšinec, Rudolfa Receka iz Puconec in Marijo Sokolovo od Vidma pri Ščavnici. Osem svetov Okrajnega ljudskega odbora SVET ZA NOTRANJE ZADEVE IN SPLOŠNO UPRAVO: Predsednik: Branko Zadravec iz Gor. Radgone. Člani: , Jože Varga iz Lendave, Slavko Valenčič, odbornik ObLO Lendava, Boris Goljevšček iz M. Sobote, Boris Vertot iz M. Sobote, Zlato Pavlica iz G. Radgone, Jožef Podlesek iz M. Sobote, Franc Gregor iz Beltinec in Ivan Horvat, iz Beltinec. SVET ZA GOSPODARSTVO: Predsednik: Rado Pušenjak iz Ljutomera. Člani: Koloman Korpič iz Čepinec, Tone Truden, predsednik OZZ M. Sobota, Štefan Nemec iz Turnišča, Vilči Gjerek iz M. Sobote, Milan Šušteršič iz M. Sobote, Viktor Pintarič iz Ljutomera, Janko Strajnšak iz G. Radgone, ing. Tone Škvarč s Kapele, ing. Miran Mejak iz Lendave, Alojz Žalik iz Lendave, agr. Emerik Šiftar iz M, Sobote in Franc Skuhala iz Križevec pri Ljutomeru. SVET ZA ŠOLSTVO: Predsednik: Aleksander Pirher iz Ljutomera. Člani: Ernest Kučan iz M. Sobote, Franc Mohorko iz Ljutomera, Ernest Hojer iz M. Sobote, Tone Žnidarič iz Ljutomera, Dragiča Razdevšek iz M. Sobote, Ludvik Kutoš iz Rakičana, Jože Koračin iz M. Sobote in ing. Tibor Titan iz M. Sobote. SVET ZA KULTURO IN PROSVETO: Predsednik: Franc Zadravec iz M. Sobote. — Člani: Karel Centrih iz Ljutomera, Jakob Majcen iz Križevec pri Ljutomeru, Zlato Pavlica iz G. Radgone, Marta Kikec iz M. Sobote, Ante Novak iz M. Sobote, Danijel Grum iz M. Sobote, Jože Žekš iz M. Sobote in Karel Škerget iz Lipovec. SVET ZA ZDRAVSTVO: Predsednik: dr. Milena Sedlaček-Novakova. Člani: Ivan Horvatič iz Razkrižja, Danijel Hojs iz G. Radgone, Anica Raduha iz Cezanjevec, Lojze Valenčič iz M. Sobote, Jože Šarotar, odbornik OLO M. Sobota, dr. Gabrijel Kastelic iz M. Sobote, Terezija Šiftar iz M. Sobote in Jože Larnsak iz Lendave. SVET ZA SOCIALNO SKRBSTVO: Predsednik: Štefan Šabjan iz M. Sobote. Člani: Olga Ošlaj iz Lendave, Vera Hradil iz M. Sobote, Dragica Razdevšek iz M. Sobote, Danica Hiršl iz M.. Sobote, IVan Polanc iz Boračeva, Račjo Trček iz Veržeja, Marica Vilar iz Ljutomera in Angela Slebič iz M. Sobote. SVET ZA DELO IN DELOVNO RAZMERJE: Predsednik: Slavko Polanič iz M. Sobote. Člani: Maks Golob iz G. Radgone, Ivan Kurnjek iz Tešanovec, Rudolf Recek iz Puconec, Tine Ošlaj iz Lendave, Štefan Štefanec iz M. Sobote, Rudi Rapl iz M. Sobote, Ana Vrečič iz M. Sobote in Stane Feuš iz Ljutomera. SVET ZA URBANIZEM: Predsednik: Štefan Antalič iz M. Sobote. Člani: arh. Franc Novak iz M. Sobote, Jože Zrim iz M. Sobote, Ferdo Pihler iz Ljutomera, Jože Hrastelj iz G. Radgone, Dušan Petrovič iz Lendave, Anton Bratkovič iz M. Sobote, Ferdo Ježek iz Lendave in Hugo Kemr iz Radenec. . . . in v novi upravi Nadalje je OLO na svoji zadnji seji imenoval VODJE TEMELJNIH UPRAVNIH ORGANOV IN ZAVODOV Za načelnika Tajništva za splošno upravo in proračun je bil imenovan Karel Lutar, za, načelnika Tajništva za gospodarstvo Edi Perhavec, za načelnika Tajništva za prosveto in kulturo Karel Barbarič, za ‘načelnika Tajništva za zdravstvo Sida Pod- lesek in za načelnika Tajništva za notranje zadeve Bojan Gorenc. Za okrajnega sodnika za prekrške je bil imenovan Franc Dečko, za šefa Urada za statistiko Aleksander Pevec, za direktorja Zavoda za planiranje Evgen Cug, za šefe katastrskih uradov M. Sobota, Ljutomer, Lendava in G. Radgona Matija Horvat, Rudolf Ravbar, Štefan Prša in Dušan Mercina, za šefa Uprave za ceste Jože Blausteiner, za šefa Uprave za gozdarstvo ing. Žarko Bernetič, za šefa Posredovalnice za delo Franc Štibler, za šefa Upravne inšpekcije Jože Šoštarič, za šefa finančne inšpekcije Franc Škarabot, za šefa Kmetijske inšpekcije ing. Lado Jerše, za šefa Veterinarske inšpekcije Jože Samec, za šefa Gradbene inšpekcije Alfred Černe, za šefa Inšpekcije za delo Vili Smodiš, za šefa Šolske inšpekcije Bela Horvat, za šefa Sanitarne inšpekcije dr. Anica Kastelic-Gregorčeva, za šefa Tržne inšpekcije Arpad Podlesek, za šefa Uprave za dohodke Jože Hajdinjak, za predsednika Disciplinskega sodišča Jože Brumec, za predsednika Komisije za plače v gospodarstvu Slavko Polanič in za predsednika Komisije za narodno obrambo Franc Rogl. Imenovana je bila tudi proačunska komisija in enajst sodnikov-porotnikov senata za prekrške. OD TEDNA DO TEDNA (Nadaljevanje s 1. strani) Po vesteh iz Ženeve naj bi posebna nevtralna anketna komisija zaslišala študente in izrekla tudi svojo sodbo. Američani se temu upirajo. Najnovejše Eisenhorverjeve izjave, da Washington nikakor ni pripravljen spremeniti svojega odklonilnega, stališča do priznanja LR Kitajske, so bržkone posledica takih odločnih kiiajskih zahtev. Vendar to še ne pomeni da so pogajanja zašla v »slepo ulico«. Potrebni so potrpežljivost, dobra volja in mirna kri. Dobro obveščeni diplomatski krogi namreč izjavljajo, da so ZDA pripravljene načeti v Ženevi tudi nekaj ostalih praktičnih vprašanj, med drugim-ustavitev sovražnosti v formoški morski ožini med kitajskimi in Čang Kaj Sekovimi Četami; o kitajskem predstavništvu v OZN itd. Baje postavljajo tudi pogoj, naj še Peking z uradno izjavo odpove uporabi sile kot sredstvu za rešitev formoškega problema. Naš tedenski pregled bi bil nepopoln, če se ne bi ob zaključku dotaknili tudi najnovejših izjav sovjetskega premiera Bulganina na zasedanju Vrhovnega sovjeta ZSSR, katerega se je udeležila tudi naša parlamentarna delegacija. Sovjetski ministrski predsednik je namreč pohvalil ženevsko zasedanje ter izrazil prepričanje, da bo ženevski pomirjevalni duh preveval tudi zasedanje štirih zunanjih ministrov v oktobru. SZ ima sicer do različnih mednarodnih vprašanj morda različno stališče kot Zahod. Vendar to še ne pomeni, da s tem odklanja tuje izpod-bude, predloge in načrte. Tudi izjave predsednika Eisenhomerja na nedavni tiskovni konferenci kažejo, da je Ženeva pustila za seboj odprta vrata za zbližanje med Zahodom in Vzhodom in da je treba ta trenutek tudi izkoristiti na vseh poznejših konferencah. Elektrika, elektrika zdaj že v vseh naseljih radgonskega okoliša Ob osvoboditvi, meseca maja leta 1945, je bilo stanje elektrifikacije na območju občine G. Radgona zelo borno. Kapitalistična Jugoslavija na kraje, ki ji niso mogli prinašati željenega dobička, ni polagala nobene važnosti. Puščala jih je popolnoma zanemarjene; takratnim oblastnikom se je zdelo škoda vsakega denarja, ki bi ga bilo treba vložiti za investicne električnih naprav v teh krajih. Elektrifikacijo so usmerjali le v one kraje, posebno industrijske, za katere so vedeli, da jim bodo lahko dajali velike dobičke. Takih centrov pa na območju občine skoraj ni bilo. Zato je območje občine v glavnem delilo usodo ostalih revnih in za kapitalizem nedonosnih predelov. Na območju cele občine so bili z električno energijo oskrbovani le trije kraji: G. Radgona, Podgrad in v manjšem obsegu Črešnjevci. Elektrificirana niso bila celo ona naselja, skozi katera je potekal daljnovod Ljutomer-G. Radgona. Okupatorji tega stanja niso nič zboljšali, le še poslabšali so ga, ker so dobre bakrene tokovodnike demontirali in jih zamenjali s slabimi in manjvrednimi železnimi. Tudi na vzdrževanje ostalih električnih naprav ni nihče polagal nobene važnosti, tako da je bilo stanje že itak zelo skromnih električnih napeljav ob osvoboditvi zelo kritično. Takoj po osvoboditvi pa je naša ljudska oblast pričela hitro izpre-minjati žalostno zapuščino. Posebno pozornost je posvetila ravno prej zanemarjenim in revnim krajem, ker je smatrala, da so vsi državljani brez razlike upravičeni do vseh dobrin tehničnega napredka, torej tudi do uporabe električne energije. V okviru podjetja Elektro-Maribor okolica je bil ustanovljen obrat v G. Radgoni, kateremu je bila poverjena vsa elektrifikacija na območju sedanjega okraja Ljutomer in deloma tudi nekaterih predelov izven tega okraja. Elektrifikacijski odbor in delavci so z veseljem in velikim elanom prijeli za delo, zavedajoč se, da gradijo s tem boljšo bodočnost sebi in skupnosti v novi socialistični Jugoslaviji. V kratkem razdobju so bili uspehi že vidni. Zgrajeni so bili novi daljnovodi, postavljene nove transformatorske postaje in razpeta nova omrežja. Postopoma je elektrika prihajala v nove kraje, tudi v najsiromašnejše, kjer bi v kapitalistični Jugoslaviji vedno morali svetiti s petrolejkami, ker tja elektrika ne Hi nikoli prišla. Število do leta 1945 elektrificiranih krajev (3) se je do danes dvignilo na 14 in je tako zajelo že celotni obseg občine. Razvoj in napredek elektrifikacije na območju občine od osvoboditve dalje pa je najbolj razviden iz-sledečih statističnih podatkov: Transform. postaje 4 8 Daljnovodi 4.2 km 19.2 km Omrežja 28.5 km 88.9 km Elektrific. kraji 3 14 Odjemalci elektr. energije 420 1384. Ti statistični podatki zgovorno povedo, da je naša ljudska oblast v kratkem razdobju 10 let za dobrobit delovnega ljudstva in skupnosti storila mnogo več, kakor stara Jugoslavija v vseh letih svojega obstoja. Pri uspešno zaključeni elektrifikaciji imajo mnogo zaslug posamezni elektrifikacijski odbori in interesenti sami, OLO Ljutomer ih Mestni ljudski odbor G. Radgona. Podjetje Elektro-Maribor okolica pa je tudi prispevalo precejšen del s tem, da je iz svojih sredstev obnovilo zastarele električne naprave ter zgradilo 2 transformatorski postaji in daljnovod Radgona—Kadenci. V. Jastrobnik Vinogradništvo v gospodarstvu radgonske občine važna panoga V gospodarstvu radgonske komune bo vinogradništvo zavzemalo izredno važno mesto. Komuna bo zajela okrog 600 ha vinogradov, ki bodo letno dajali kakih 140 vagonov vina, kar predstavlja najmanj 200 milijonov letnega brutto dohodka. Večina radgonskih vinogradov je danes že v lasti socialističnega sektorja. Že pred leti sta se formirali iz teh vinogradov dve važni in močni gospodarski enoti, ki obsegata večino radgonskih vinogradov. Najvažnejše vprašanje, obnovo, so začeli temeljito Šele v zadnjih treh ali štirih letih, tako. da ta čas obe vinogradniški gospodarstvi obnavljata svoje vinograde preko njihove normalne amortizacije. To je bilo nujno potrebno, ker so bili ti vinogradi ob osvoboditvi z visokim odstotkom že izčrpani in je bilo torej treba obenem obnoviti za 10 do 20 let nazaj. Obnovo vinogradov bi bilo treba še pospešiti, tako da bi v krajšem času dobili vinograde z znosnim hektarskim donosom, ki je danes nizek. Na ta način bi se nekoliko znižala sedanja visoka cena vina in se do neke mere ustalila, če bi dosegla enakomerno pridelovalno ceno za en liter vina. - Osnovna vprašanja kompleksne obnove v tem predelu soa načelno rešena. Posajeni so matičnjaki, ki omogočajo velike trsnice, katere že ta čas proizvajajo nekaj več trsnega materiala, kot se ga v radgonskem predelu porabi. Za matičnjake in trsnice se je vodila v preteklih desetih letih huda bitka, ki je zahtevala velike žrtve mladih, komaj nastalih državnih posestev: veliko dela in denarja za objekte, ki ne pokažejo neposrednega denarnega efekta, ampak tvorijo samo osnove načrtni obnovi. Tudi glede trsnih sort in načina vzgoje vinogradov so doseženi enotni vidiki. Tako danes v glavnem nimamo načelnih vprašanj, po kakšnem načinu naj zgradimo nove vinograde, ampak samo, kako naj jih čimveč in hitreje zgradimo. Radgonska komuna bo našla v obnovi vinogradov solidne temelje. Dvoje posestev je v naglem zagonu res kvalitetno obnovilo skoraj tretjino svojih vinogradov. Tudi inozemstvo nenehno daje priznanje razsežnosti in kvaliteti te obnove. Radgonsko državno posestvo je obnavljalo preteklih 5 let po 15 do 20 ha letno, v letu 1955 pa bodo obnovili 45 ha. Skoraj vsa dela v obnovi opravijo za sedaj še ročno, ker primanjkuje sposobnih rigolnih plugov. Kljub temu premeče buldožer pred rigolanjem tisoče kubikov zemlje. Za te površine je treba pripraviti in prenesti okrog 2000 ton komposta, napeljati okrog 100 ton žice za žične nasade in prenesti ter postaviti lesene opornike v teži 1500 ton. Novi nasadi dosegajo rekordne Dridelke z 50 do 60 hektolitrov na hektar, hočemo pa doseči, da bi v krajšem času, največ po 5 letih, cela površina vinogradov dajala povprečne pridelke 40 hektolitrov na hektar. Seveda je treba vložiti še mno- go dela in denarja. Posestva si ta čas pri obstoječem pridelku in ceni vina priborijo za obnovo največ 20% investicijskih vsot. Vse drugo krijejo iz družbenih sredstev, za katere je treba plačati velike vsote obresti. Kakor hitro bo obnova vinogradov izvedena čez polovico površine vinogradov, bodo nastopila druga vprašanja vinogradništva, ki zadevajo popolnejšo predelavo vina in njegovo distribucijo. Zato je treba v prvi vrsti zgraditi dobre večje kleti, ki jih obstoječi objekti deloma nimajo. Vinske črpalke in vinski filtri so zelo zastareli in so nujne za to večje investicije. Za distribucijo so potrebne vinske cisterne pa tudi avtomobili za oskrbovanje vinogradov. Vse to bo šele omogočilo finejšo in bolj racionalno predelavo vina in njegovo distribucijo. V boljših kleteh in z novimi stroji bi večino vinskega pridelka spravljali na trg v dokončni obliki, to je v steklenicah, in bi tako potrošnikom nudili boljši material, razen tega pa bi tako obšli mnoge, včasih nesolidne posrednike. Radgonska vina dajejo tudi odlično osnovno vino za šampanjec. Že skoraj 100 let v Radgoni izdelujejo ta fina peneča vina. Z nekaterimi investicijami bi se dalo to predelovanje zelo povečati in poceniti. Tudi to spada v delokrog bodoče radgonske komune. Š. Frangež Obvestilo bralcem Zaradi preobilice gradiva nismo mogli objaviti konec prispevka M. Štubela »35 let Učiteljskega društva M. Sobota«. Natisnili ga bomo v prihodnji številki. Uredništvo Lendava - nič več: Dolnja Lendava Večletna borba za preimenovanje »Dolnje Lendave« v pravo slovensko ime, kot govori ljudstvo, v Lendavo, je uspešno končana. Nešteto člankov je bilo napisanih — in končno lahko beremo v Uradnem listu LRS štev. 21 z dne 9. junija 1955 Uredbo o preimenovanju kraja »Dolnja Lendava« v Lendavo. To preimenovanje je bilo izvršeno torej ob desetletnici osvoboditve. Lansko leto, ob veliki proslavi naprednega tiska, ob 20-letnici Ljudske pravice, smo pa dobili bleščeče nove rumene table z napisom Dolnja Lendava, ki kar nočejo izginiti s svojih mest, čeprav bo že skoraj poteklo dva meseca od uradnega preimenovanja. Izgleda, da merodajni niso na tekočem z uredbami v Uradnem listu. Prav tako pa niso na tekočem tudi oni, ki bi vsaj morali biti: naši časopisi in končno Radio Ljubljana. Tudi ti bi že lahko vedeli, da imamo samo Lendavo in več nobene Dolnje Lendave. Dobro bi bilo tudi na kak način obvestiti sosednji čakovski okraj, kjer ne čitajo Uradnega lista LRS, da več ni Dolnje Lendave, ker se bo drugače še naprej dogajalo, da bodo tujci spraševali, kje je Lendava, ko pa vendar na potokazih od Čakovca do M. Središča imajo še vedno stare napise. Vsekakor pa se naj najprej zganejo merodajni v Pomurju, ki morajo čitati uradne liste LRS, njim pa bodo že lahko sledili drugi. Ing. Koloman Cigit POMURSKI VESTNIK, 11. avgusta 2 Okrajni sindikalni svet M. Sobota objavlja PROGRAM DELA SINDIKALNIH ORGANIZACIJ Na temelju sklepa plenuma Socialistične zveze delovnih ljudi za okraj Murska Sobota in plenuma Okrajnega sindikalnega sveta za okraj Murska Sobota in Ljutomer z dne 17. julija 1955 je Iniciativni odbor Okrajnega sindikalnega sveta za okraj Murska Sobota sprejel naslednji osnutek programa o delu sindikalnega vodstva in sindikalnih organizacij okraja Murska Sobota 1. Na območja novega okraja naj bi obstojali poleg okrajnega sindikalnega sveta s sedežem v Murski Soboti še občinski sindikalni sveti in sicer: v Murski Soboti, Ljutomeru, Gornji Radgoni in Lendavi ter v Beltincih. Iniciativni odbor ne čuti potrebe po ustanavljanju krajevnih svetov v okvira občinskih sindikalnih svetov, pa tudi ne po ustanavljanju strokovnih odborov, ki naj bi se ustanovili le po prosti presoji prizadetih sindikalnih podružnic. Njihovo vlogo, v kolikor se ti ne bi ustanovili, pa naj bi opravljali občinski sindikalni sveti potem strokovnih komisij. Sindikalne organizacije s področja tiste občine, kjer ni pogojev za ustanovitev samostojnega občinskega sindikalnega sveta, pa naj bi same izrazile željo po vključitvi v enega izmed sosednjih obč. sind. svetov. Iniciativni odbor meni, da so za ustanoviteh obč. sindik. sveta potrebne najmanj tri podružnice z vsaj 300 člani. 2. Tako predvidena organizacija sindikata v okraju naj bi se izpeljala istočasno s formiranjem novih občin. S tem v zvezi je dosedanje krajevne svete v Gornji Radgoni in Lendavi preimenovati v obč. sindikalne svete, a v Ljutomeru, Murski Soboti in Beltincih le-te na novo izvoliti. 3. Z ozirom na obsežnost terena in raznolikost dela sindikalnih organizacij naj bi vodstvo sindikata v okraju delovalo kot kolektivno telo, vendar zaradi lažjega obravnavanja problemov in uspešnejšega vodstva določenega področja dela v za to posebnih komisijah, sestavljenih iz članov vodstva in drugih članov sindikata delujočih na dotičnem področju. Tako naj bi obstojale komisije za organizacijska vprašanja, komisija za delovna razmerja in plače ter socialno zavarovanje, komisija za strokovno in ideološko vzgojo članstva in po potrebi tudi druge kotnisije. S tem bi se ohranila kontinuiteta dela okrajnega vodstva sindikata in v to delo vključilo čim večje število sindikalnih aktivistov. S pomočjo teh komisij bi uspelo v največji meri nuditi pomoč obč sindikalnim svetom ter jih vsebinsko in organizacijsko utrditi, ker bi se te komisije kot ožja telesa okrajnega vodstva lahko pogosteje sestajale in zaradi tega uspešneje delovale kar seveda ne bi izključevalo kolektivne odgovornosti vodstva za delo na tem področju. 4. Stalno je potrebno skrbeti za vključitev v sindikalne organizacije vseh oseb v delovnem razmerju. To narekuje tako ideološko-politični moment kakor tudi materialna korist sindik. organizacij zlasti kar se tiče financ. 5. Skladno s cilji, ki so postavljeni za organizacijo komun, to je, da je to gospodarska in politična skupnost državljanov s široko samoupravo, je potrebno največ skrbeti, za kadrovsko izbiro bodočih občinskih vodstev sindikata, ker bi sicer delo slonelo na okrajnem sindikalnem svetu, ki pa brez vsestranske aktivnosti lokalnih vodstev sindikata ne bo kos svojemu delu. Zato je nujno važno se povezati z občinskimi vodstvi Sacialistične zveze delovnih ljudi in Zveze komunistov. II. 1. Še nadalje je potrebno krepiti vlogo delavskega samoupravljanja oz. njegovih organov t. j. delavskih svetov in upravnih odborov. S tem v zvezi: a) jih strokovno in politično-ekonomsko izobraževati na strokovnih seminarjih in predavanjih in b) postaviti jih za osebno odgovorne pred delovnim kolektivom za delo v podjetju, kar bi se najbolj ugodno odražalo V organiziranju zborov ali skupščin delov- nega kolektiva in sicer vsak dvakrat letno ob zaključku polletne in letne bilance, ali pa tudi ob drugih izrednih prilikah v podjetju. Za to naj bi v čimvečji meri skrbele sindikalne podružnice. 2. Strokovna vzgoja članov v organih delavskega samoupravljanja naj bi dala tem poleg čisto strokovnih zadev s področja finančnega poslovanja podjetja, delovne zakonodaje in podobnega tudi moralno oporo pri delu in v borbi proti vsaki samovolji v podjetja in podcenjevanju njihove vloge. Zato jih uvajati v sistematično delo za svojo lastno izpopolnitev in s tem zvezi vse večje uveljavljanje pri delu. 3. Precejšen del teh poslov lahko opravijo v podjetju samem vodilni uslužbenci, ki naj bi jih za to najela sindikalna podružnica v podjetja. 4. Na področju družbenega upravljanja, ki zajema zlasti zdravstvo, socialno zavarovanje ter prosveto in kulturo, enako kakor tudi pri delavskem samoupravljanju si je potrebno prizadevati za to, da se za prevzem odgovornih nalog na tem področju pripravi čimvečje število delavcev in drugih državljanov. S tem v zvezi se postavlja naloga: a) Organizirati vsaj enkrat na leto zbore zavarovancev, na katerih jih je potrebno seznaniti s stanjem na področju socialnega zavarovanja. Pri tem se zlasti opreti na voljene člane teh organov, zaposlenih v dotičnem kolektivu. b) Uporabiti enako metodo dela tudi z vsemi koristniki zdravstvenih uslug na določenem področju zdravstvene ustanove, za kar naj bi prevzel odgovornost sindikat zdravstvenih delavcev, ki je v prvi vrsti dolžan organom družbenega upravljanja v zdravstvenih ustanovah nuditi vso pomoč. c) Boriti se za kolikor mogoče čim številnejšo udeležbo članov sindikata zlasti delavcev v organih ljudske oblasti in uprave t. j. v raznih svetih pri ljudskih odborih, enako pa tudi pri predvidenih svetih potrošnikov v trgovskih podjetjih. III. 1. Na področju splošne politične in ideološke vzgoje članstva se je prvenstveno nasloniti na aktivnost in delo ljudskih univerz in drugih splošnih oblik vzgoje sindikalnega članstva, še posebno pa njih sodelovanja v lokalnih forumih Socialistične zveze in drugih množičnih organizacij. 2. Za izopolnitev programa, navedenega pod II., je potrebno v čimvečjem številu kolektivov izvesti kolikor mogoče čimveč predavanj o temeljih naše družbene in politične ureditve, demokratičnem mehanizmu v komunalni ureditvi ter o notranjih in zunanjih političnih dogodkih. 3. Pri tem se ne sme prezreti tudi važnosti kulturne vzgoje članstva, kjer- pridejo zlasti v poštev predavanja zdravstvenih delavcev o higienski zaščiti pri delu in varstvu pred raznimi poklicnimi obolenji kakor tudi predavanja o tehnični zaščiti pri delu. 4. Propagirati je večjo uporabo sindikalnih knjižnic kjer te obstojajo oz. splošnih ljudskih knjižnic kakor tudi večje naročilo dnevnega in sindikalnega oz. strokovnega časopisja v okviru obstoječih možnosti. 5. Poskrbeti za to, da se čimvečje število članstva vključi v razna kulturno-prosvetna društva predvsem pa v društva »Svobode«, telovadna društva in druga. IV. 1. Sindikalni svet naj bi si o vseh panogah svoje dejavnosti in aktivnosti članstva, njih udeležbi v organih delavskega in družbenega upravljanja v organih druž- benih in množičnih organizacij ustvaril točen pregled, ker bo le tako mogče zasledovati uspehe dela članstva in jih pravilno obremeniti z delom, kar je zlasti važno, 2. Bodoče vodstvo sindikalnega sveta oz. komisija naj po posameznih točkah tega programa izdela detajlni načrt dela, upoštevajoč pri tem aktualnost posameznih v programu nakazanih vprašanj, ki jih izbere sindikalni aktiv do oktobra. To pa zaradi tega, ker so na vidiku novi predpisi o ureditvi delovnih razmerij kakor tudi o delavskem samoupravljanju, o otroških dodatkih in podobno. 3. Plan dela in študij je prilagoditi specifičnim razmeram v posameznih podružnicah, zlasti v novo formiranih kmetijskih gospodarstvih, kjer je upoštevati šele njih nedavno vključitev v sindikalno življenje. 4. Program študija, zamišljen v tem osnutku, je prvenstveno izvajati preko že obstoječih delavsko prosvetnih društev »Svoboda«, ki predstavljajo center delavskega prosvetljevanja, a tam, kjer teh ni, si je potrebno prizadevati, da se ta čimprej ustanovijo. 5. Sindikalno vodstvo v okraju se naj pri svojem delu oz. izvajanju tega osnutka nasloni zlasti na strokovne sindikate učiteljev, zdravstvenih delavcev in državnih uslužbencev, ki so zlasti poklicani že po strukturi svojega članstva, še posebno po po njih splošnem političnem in ideološkem nivoju, nuditi sindikatu največ pomoči. 6. Na občinskih sindikalnih vodstvih kakor tudi na okrajnem sindikalnem vodstvu leži trajna naloga, da vestno zasledujejo vse važnejše družbeno politične in gospodarske ukrepe in spremembe ter jih sproti z dovoljno elastičnostjo razlagajo članstvu (kakor n. pr. politiko cen, plačilni sistem in podobno). 7. Sindikatlno vodstvo v okraju naj stalno in sistematično, zlasti pa analitično spremlja stanje oz. gibanje plačilnega sistema in njegovo uveljavljanje ter s pomočjo komisije za plače uveljavlja svojo politiko in opozarja na slabosti. 8. Sindikalne podružnice naj v primerni obliki skrbijo za odkrivanje in zlasti pa preprečevanje gospodarskega kriminala, še posebno pa ostro nastopajo proti vsem pojavom samovoljnosti v podjetjih in brezvestnemu ravnanju z družbenim premoženjem. V. Z ozirom na to, da nas do izvajanja predstoječega programa, zlasti kar se tiče študijskega dela tega programa, loči' še precej časa, ni bilo mogoče predvideti vseh podrobnosti, ki bi v- izvajanju tega prišle v poštev, bo naloga, posebnih komisij, da predstoječi program konkretizirajo in v času do izvajanja ukrenejo vse potrebno za dosledno in temeljito izvršitev sprejetih nalog. Študijskega dela tegp programa v tem času ni bilo mogoče podrobneje konkretizirati brez aktivnega sodelovanja občinskih sindikalnih svetov, ki so v neposrednem kontakta s sindikalnimi organizacijami, zato naj ta program v podrobnostih dopolnijo z ozirom na svoje specifične razmere. Ob 14. avgustu — občinskem prazniku obmejne Radgone, iskreno čestita vsem delovnim kolektivom; upravnim, odborom, delavskim svetom- podjetij in prebivalstvu radgonske občine OKRAJNI SINDIKALNI SVET M. SOBOTA V podjetja VULKANIZACIJA GORNJA RADGONA popravljajo avtoplašče, traktorske plašče, zračnice in gumijaste izdelke vseh vrst — kakovostno, hitro in solidno. DELOVNI KOLEKTIV LESNOINDUSTRIJSKEGA PODJETJA MARIBOR čestita delovnemu ljudstvu Pomurja ob 10. obletnici osvoboditve in mu želi še več uspehov pri socialistični graditvi! DELOVNI KOLEKTIV MLINA IN OLJARNE ČRNCI-APAČE priporoča cenjenim odjemalcem in strankam svoje kakovostne izdelke. Pozdravlja delovne kolektive na območju radgonske komune in jim želi, še več prepričljivih uspehov pri nadaljnji socialistični graditvi. »ŽELEZARNA« STORE ŠTORE PRI CELJU ~ ŽELEZNIŠKA POSTAJA ŠTORE ~ INDUSTRIJSKI TIR ŠTORE ~ TELEFON ŠT. 21-08 CELJE ALI ŠTORE 1 ~ BANČNI RAČUN ŠT. 625-T-3 ~ TELEPRINTER 03318. Za svoje odjemalce proizvajajo: VALJANE PROIZVODE: okroglo, ploščato, kvadratno, šesterokotno in betonsko železo OGNJEODPORNE IZDELKE: zelo kakovostno šamotno opeko in šamotni malter ODLITKE SIVE LITINE: strojne litine, litoželezne cevi s pripadajočimi armaturami, jeklarske in kovaške kokile — valje vseh vrst iz trde litine za črno in barvasto metalurgijo, za mlinsko in tekstilno industrijo Zahtevajte katalog naših izdelkov! Prebivalstvu gornjeradgonske občine OB 14. AVGUSTU — OBČINSKEM PRAZNIKU naše iskrene čestitke! Delovni kolektiv ČASOPISNO ZALOŽNIŠKEGA PODJETJA »POMURSKI TISK « MURSKA SOBOTA POMURSKI VESTNIK, 11..avgusta 4 Branko Zadravec, predsednik Obč. LO, Gor. Radgona O gospodarskih možnostih gornjeradgonske občine Nova občina Gornja Radgona je med najjvečjimi v Pomurju, tako po površini kot po številu prebivalcev. Po površini meri 15.181 ha, šteje pa 15.846 prebivalcev. Po strukturi odpade na kmetijsko površino 72 %, na gozdno 22 % in na nerodovitno 6 %. S kmetijstvom se preživlja 67 % prebivalstva, z industrijo, trgovino, gostinstvom, obrtjo ter prometom 20%, neproizvajalnega pa je 13% prebivalstva. Iz teh podatkov je razvidno, da je občina pretežno kmetijskega značaja, čeprav odnos ustvarjenega narodnega dohodka v kmetijstvu o tem, ne govori tako izrazito. Ustvarjeni narodni dohodek na tem območju je znašal lani nad 589 milijonov dinarjev ali na vsakega prebivalca 35.981 dinarjev, kar je nekoliko nad povprečjem v dosedanjem okraju. Od ustvarjenega narodnega dohodka odpade na industrijo, gradbeništvo in obrt 33%, na kmetijstvo 56% in na trgovino, turizem in gostinstvo 11%. V občini obstojata dva pomembna industrijska obrata in to slatinsko podjetje v Radencih in opekarna v Gornji Radgoni, ki sta ustvarila lansko leto 23 % vsega narodnega dohodka. Socialistični sektor v kmetijstvu, ki zajema sorazmerno malo površine (21 %), je ustvaril 39 % narodnega dohodka v kmetijstvu. Vseh privatnih kmetijskih gospodarstev v občini je 2436 in to do 5 ha zemlje 1901, nad 5 ha pa 535. V tem vidimo veliko razdrobljenost kmetijske površine, zaradi česar je samo ob sebi umevno, zakaj je tako slab pridelek oziroma tako majhen dohodek na teh gospodarstvih. Združeni kraji v novi občini ne predstavljajo samo primerne geografske celote, temveč je to vsestransko povezana gospodarska celota s svojim naravnim središčem - mestom Gornjo Radgono. Struktura gospodarske dejavnosti je zelo pestra in se medsebojno dobro dopolnjuje, velja pa za to območje ista ugotovitev, kot za vse ostale predele v Pomurju in tudi v širšem okolišu: nezadostna gospodarska razvitost. gledati na to, da se ho razvijala v skladu s potrebami in predvsem na domači surovinski bazi. V doslej povedanem je bilo obravnavano le nekaj najvažnejših vprašanj, katerih pa je še nedvomno mnogo in ki jih bo reševala komuna s pomočjo, širše skupnosti. V novi ureditvi samoupravljanja delovnega ljudstva v lokalnih skupnostih bo pobuda delovnih ljudi za nova in še večja ustvarjanja prišla še bolj do izraza, saj se naš delovni človek zaveda, da samo od tega zavisi njegov socialni položaj in kulturni napredek. Večja storilnost v industriji . . . Perspektive za nadaljnji gospodarski razvoj te komune moramo iskati, tako v razširjeni proizvodnji njene industrije in v razvoju kmetijstva. V industriji bo moralo važnovlogo odigrati predvsem slatinsko podjetje v Radencih, tako s svojo proizvodnjo kakor tudi z zdraviliško-turistično in gostinsko dejavnostjo. To podjetje danes izkorišča le 65 % svoje proizvodne zmogljivosti, predvsem zaradi pomanjkanja investicijskih sredstev, ki bi mu omogočila obnovitev zastarelih naprav ter nabavo opreme za izkoriščanje novih vrelcev. Za radensko mineralno vodo je močno povpraševanje pri nas, kakor tudi v inozemstvu. Če bodo podjetju dana najnujnejša investicijska sredstva v višini okrog 100 milijonov dinarjev, bi se proizvodnja lahko dvignila za 100 % ali na 200.000 hl proizvodnje letno, za katero količino je že danes zagotovljen trg, ne da bi iskali še novega. S tem bi se narodni dohodek skoraj potrojil, skupnosti pa bi bila ta sredstva vrnjena že v enem letu. Na vidiku je zgraditev novega slatinskega obrata V Hrastju Moti, kjer bi, kot kažejo sedanji računi, lahko bila zmogljivost večja od vseh sedanjih vrelcev. Vendar je to še vprašanje, ker bodo šele nadaljnje analize pokazale, če bo to možno uresničiti. Vzporedno s slatinskim obratom bi bilo nujno potrebno obnoviti tudi zdraviliški del ter mu omogočiti daljši čas letnega delovanja in ne samo v poletnih mesecih, kar bi znatno vplivalo na povečanje turizma. Opekarna v Gornji Radgoni, kot drugi pomemben industrijski obrat v tej občini, bo po zgraditvi nove moderne žgalne peči lahko pove- čala svoj narodni dohodek za okrog 50 % pri isti proizvodnji, ker se bodo proizvodni stroški zelo znižali. Opekarniško podjetje pa bo imelo s tem tudi možnost svojo proizvodnjo povečati. V doglednem času bi bilo tudi možno omogočiti izvoz izdelkov v sosednjo Avstrijo, kar bi bilo priporočljivo predvsem zaradi ugodnih prometnih zvez. . . . pospešen razvoj kmetijstva Iz kmetijstva trenutno ni pričakovati kakih večjih dohodkov, saj se bodo morala ustvarjena sredstva v socialističnem sektorju kmetijstva še nekaj časa vračati za obnovo in nadaljnjo izgradnjo. Od vseh socialističnih kmetijskih gospodarstev, katerih je v občini 4, je najugodnejša situacija pri Vinogradniškem gospodarstvu Gornja Radgona. To gospodarstvo je trenutno najbolj razvito in bo kot prvo lahko pričelo družbi vračati doslej vložena sredstva v obliki družbene akumulacije. Vinogradniško gospodarstvo Kapela ima prav tako vse pogoje za svoj razvoj in bo v doglednem času lahko imelo prav lepe uspehe ter tako mnogo prispevalo skupnosti. Kmetijskemu gospodarstvu Črnci-Apače, ki se trenutno nahaja V zelo težkih pogojih, je treba posvetiti vso pozornost in mu omogočiti potrebna investicijska sredstva, ker le tako se bo lahko postavilo v vrsto ostalih gospodarsko trdnih posestev. Isto velja tudi za Kmetijsko delovno zadrugo v Žepovcih. Pri posestvu v Črncih je nastala težja situacija po reorganizaciji KDZ v Apaški kotlini, ko mu je bilo priključenih veliko novih površin, a brez potrebne živine in drugih sredstev. Na splošno ima Radgonska komuna zelo ugodne prirodne pogoje za razvoj vseh panog kmetijstva. Prav posebno pa še v vinogradništvu, sadjarstvu in poljedelstvu. Vendar pa kmetijstvo pri sedanjih razmerah ni doseglo pomembnejšega razvoja, za kar leži krivda deloma v zastarelem načinu obdelovanja, v ppmanjkljivih agrotehničnih in zootehničnih ukrepih, deloma pa je krivda tudi v popolni odvisnosti od nepravilnega prirodnega razdeljevanja vodnih količin, predvsem v ravninskih predelih. Z regulacijskimi in melioracijskimi deli na območju vodotokov Plitvice in Ščavnice bo povečana rodnost zemljišč in s tem vrednost narodnega dohodka. V bodoče bo potrebno posvečati več pozornosti sodobnim agrotehničnim ukrepom, uporabi umetnih gnojil in zatiranju škodljivcev. Strojne in druge odseke pri kmetijskih zadrugah pa je tudi nujno izpopolniti tako, da bodo lahko kmetovalci sodobno in ceneno obdelovali polja. in razširitev obrti Obrt socialisitčnega kakor privatnega sektorja se je z manjšimi izjemami razvijala z ozirom na potrebe prebivalstva, a je ostajala predvsem na ravni uslužnostne obrti. Boljše perspektive za razširitev so predvsem v radgonski klavnici, kjer bi se ob dodelitvi sredstev za potrebne hladilne naprave lahko proizvodnja povečala, polagoma pa bi se z ozirom na potrebe trga lahko razvila v manjši industrijski obrat, seveda v mejah, ki jih nudi okoliš. Drugi obrat, ki ima možnosti za razširitev, je mizarska delavnica v Apačah, vsekakor je pri nadaljnjem razvoju obrti nujno Prvi SKOJ-evec in organizator upora v radgonskem okolišu, sedaj rezervni major JLA tov. Ivan Hojs. Zloglasno taborišče Borl pri Ptuju. Na sliki: France Kurbus in Jože Dibelčar v takoimenovani »Wasserkomandi«. V mrzlih zimskih dneh so morali borci za svobodo voziti vodo iz doline v hrib. Tam so jo zlili po tleh. To se je ponavljalo, dokler je to prijalo nacističnim mučilcem. Hugo Kemr SLATINA RADENCI IN POMURJE v luči turizma Vprašanje — ali ima pokrajina ob Muri s svojim turističnim središčem v , Radencih pogoje za razvoj in napredek turizma? — je po mojem mišljenju zelo važno, kajti odgovor na njega nam bo šele v pravi luči odkrili ali in koliko bo še kazalo investirati sredstev za turistične naprave, gostinstvo, promet, propagando in drugo, kar je tesno povezano s to panogo našega gospodarstva. Med pogoje za razvoj turizma prištevamo prirodne dobrine, ki jih kraj ima ali pa s tehniko ustvarja; sem sodijo tudi na- ravne lepote, znamenitosti in posebnosti določenega kraja. Če potemtakem prištevamo med turistična podjetja tista področja, ki so zaradi svojega turističnega bogastva privlačna za domačega in tujega obiskovalca, potem je kakor na dlani, da je Pomurje' s svojim turističnim središčem v Radencih izredno mikavno turistično področje v naši domovini. Pomurje je slikovita pokrajina, obrobljena z zelenim gričevjem Slovenskih goric, katere krasijo bogati sadovnjaki in prostrani vinogradi z žlahtno vinsko trto. v nižinah pa, so bogata polja in vrtovi, med katerimi se vije Mura. Vinogradništvo daje najbolj kakovostna vina — ne samo v Jugoslaviji, marveč tudi v Evropi, saj so si že utrla pot po vsem svetu. Pomurje ima lepe izletne točke, ima narodno zgodovino, zgodovino NOB, svojo panonsko in posebej zavidanja vredno duhovno kulturo, lepe šege in navade . . . Kot njegova posebnost pa so izvirki zdravilne mineralne vode in lepo urejeno zdravilišče s sodobnimi napravami v Radencih. Že pred prvo in drugo svetovno vojno so v Radence zelo radi zahajali tujci na zdravljenje in oddih; mnogi niso mogli dovolj pohvaliti zdravilišča in njegove okolice. Radenska slatina je s svojimi zdraviliškimi, gostinskimi in turističnimi napravami pravo turistično središče pokrajine ob Muri. Ozrimo se malo po slikoviti okolici! V neposredni bližini zdravilišča je mnogo sončnih in tudi senčnih sprehajališč — v Radenskem gaju, v gozdičku Negor, Zalogu in v Šratovskih šumah, kjer je »železni studenec« mineralne rode. Pri njem se zdraviliški gostje zelo radi ustavljajo. Potem se nam ponujajo sprehodi v vinske gorice — na Rački, vrh, Radenski vrh, Janžev vrh in Kapelski vrh; odtod se odpira krasen razgled po okolici. Pred nami je kakor na dlani zdravilišče, dalje prekmurska ravnina s svojim srcem M, Soboto, ljutomerske vinorodne gorice, Ptujsko polje in avstrijska ravan vse tja do Graza. Prijeten je tudi sprehod v Boračevo ali Petanjce, kjer so prav tako močni izviri mineralne vode. Severovzhodno od Radenec leži Gornja Radgona, prijazno mestece tik ob državni meji, znano po svojih kakovostnih vinih in tovarni šampanjca. Če se tam povzpnemo na grad, ki stoji na hribčku tik ob. Muri, potem vidimo v avstrijsko Radgono, pred nami leži Prekmurje, na nasprotni strani pa se pohlevno dvigajo Slovenske gorice. Dalje proti severovzhodu seže pogled v rodovitno Apaško kotlino. Pa se obrnimo še proti jugovzhodu! Med rodovitnimi polji se vije cesta skozi Križevce do Ljutomera, stebra Prlekije. Mestece je naslonjeno na Slovenske gorice in je znano po svojih tradicionalnih konjskih dirkah na Cvenu. Leta 1954 pa so zgradili dirkališče tudi y Ljutomeru. Malo vstran od prleške metropole so vinorodni kraji Železne dveri, Miklavž in Jeruzalem, koder daje vinska trta po kakovosti nedosegljivo žlahtno kapljico. Jeruzalem je tudi znana razgledna točka, odkoder se odpira pogled po Slovenskih goricah, Medjimnrju in Prekmurju. Iz Ljutomera nas popelje vlak skozi Ormož v zgodovinski Ptuj. In sevrovzhodno od Radenec? Od vznožja Slovenskih goric nas popelje cesta čez Muro v skrajni severovzhodni predel naše domovine — v Prekmurje. Na levem bregu Mure sta dve zelo raznoliki pokrajini. Južni del obsega Ravensko in Dolinsko, veliko in domala nepregledno ravnino, osrednji in severni del pa je Gorička, ki ima značaj valovite in močno razgibane pokrajine. Zlasti ponekod, kjer je pokrita z gostimi borovimi šumami, ima videz prave gorske pokrajine. Nad Lendavo se dvigajo iz ravnine kot osamljen otok vinorodne Lendavske gorice. Značilnosti Prekmurja so vitki topoli, zlata žitna polja, temno borovje na gričih, sončne vinske gorice, obilica divjadi, posebno zajcev in fazanov, temna Mura in mlini na ladjah. Ti mlini oživljajo reko. Izleti po pokrajini — polni vtisov in doživetij Izleti iz Radenec v posamezne slikovite kraje Prekmurja so izredno zanimivi in obetajoči. Skozi M. Soboto odrinemo na Sredički breg, najvišjo točko v Prekmurju. Izredno zanimiv je obisk Grada (Gor. Lendave) z znamenitim stoletnim gradom, z zaščitenim grajskim parkom in velikimi podzemnimi prostori. Od Grada je eno uro hoda skozi prostrane šnme do planinske postojanke »Tromejnik«, odkoder je še pol ure do Srebrnega brega in eno uro do kraja, kjer se stikajo meje FLRJ, Avstrije in Madžarske. Planinska postojanka je najsevernejša koča v Jugoslaviji. Od nje lahko vidimo pokrajino proti jugu do Boča, Donačke gore in Ivanjščice v Hrvaškem Zagorju. Na zahodu se nam odpira pogled v širni alpski svet do Golice. Pred našimi očmi se vrstijo Pohorje, Kozjak, hribovje v Avstriji in v sončnih dneh celo bleščeča se gladina 100 km oddaljenega Blatnega jezera na Madžarskem. Tudi Fokovci in Selo imata lepo obzorje. Od Fokovec je kaj blizu do razgledne točke Benedik in Vučje gomile, odkoder je Tu — pri Dibelčarjevih v Radencih — sta se leta 1941 prvič srečala Štefan Kuhar - Bojan in Jože Holc. mogoč sestop do Tešanovec ali Bogojine z znamenito Plečnikovo cerkvijo. Ali pa se podajmo v M. Soboto, srce Prekmurja! V mestu je stari grad z zaščitenim starim parkom in gozdom. Ima tudi sodobno letno in zimsko kopališče. Iz M. Sobote nas popelje cesta skozi znameniti drevored topolov do Rakičana z grajskim parkom in Beltinec s starim gradom. Turnišče se ponaša s staro gotsko cerkvijo. Ob južnem vznožju Lendavskih goric leži Lendava, kateri daje nafta vedno bolj živahen življenjski utrip. Iz mesta se povzpnemo na dokaj strme Lendavske gorice in se zazremo na gozd vrtalnih stolpov ob vznožju. Ob Muri je vse' polno lepih mest za camping in športno veslanje. Lovišča so tu med najboljšimi pri nas. Jugovzhodno od Radenec pa se razprostirajo Slovenske gorice — gričevnata pokrajina s svojimi tisočerimi goricami, vrhovi, rebri in slemeni, z visokimi topoli in jagnedi, s sadovnjaki in zelenimi gaji, z belimi zidanicami. . . Tod odmeva v jeseni pesem klopotcev in daje pokrajini zelo razposajen ritem življenja, ritem, kateremu tako rad prisluhne domačin ali tujec. Iz Radenec nas vodi pot skozi Kapelo, Gradišče in Lenart v Maribor, gospodarsko' in kulturno središča severne Slovenije. V Slovenskih goricah je treba omeniti še turistično postojanko Gomilo z razglednim stolpom. Tu deluje eno najbolj aktivnih društev — društvo vinogradnikov, sadjarjev in malih posestnikov, a tem bolj vnetih pobornikov turizma — v Slovenskih goricah. Brez oklevanja in odlašanja: naprej! Investicije za napredek turizma v Pomurju so potemtakem upravičene in tudi nujno potrebne. Pomurje je turistično področje, katerega pomen še prav posebno poudarja slovito zdravilišče Slatina Radenci, kamor · s pridom zahajajo vsako leto bolniki, počitniški turisti in izletniki. Brskati po vzrokih, ki so v preteklosti ovirali večji napredek Pomurja v turističnem pogledu, bi bilo opravilo brez koristi. Največ krivde je pač v tem, da je pokrajina po svoji legi potisnjena nekam v kot, da je precej zaprta pred ostalim svetom in zato od rok, kar ji je sicer ohranilo nekaj posebnosti, ki jih v drugih krajih ni moči zaslediti, hkrati pa tudi zavrlo večji napredek. Ni dovolj, če poznamo Pomurje samo kot pokrajino rodovitnih polj, dobrega vina, zdravilnih slatin in lovskega bogastva. Nekaj več je potrebno: kako v to svojevrstno pokrajino privabiti čimveč tujih obiskovalcev in oboževalcev njenih lepot? Predvsem bo treba izboljšati prometne zveze — tako železniške kot avtobusne. To pa je šele začetek tistega tujsko-prometnega poslanstva, ki bo privedlo tujega gosta do tega, da ne bo samo enkrat prišel v naše kraje, marveč da bo še in še zahajal v Pomurje in za take podvige navduševal tudi ljudi v svoji okolici. Nadaljevanje so udobnejši hoteli, gostišča, domovi, gostilne in tudi zasebna hiše. Naše gostinstvo še vedno ni na taki stopnji, da bi lahko zadostilo zahtevam turizma, pa čeprav se iz dneva v dan izboljšuje. Lepo urejen in čist prostor, dobra pijača, okusen prigrizek, snažen pribor, vljudna in pozorna postrežba — vse to so prvine, ki bodo v naša gostišča privabile še tako zahtevne domače in inozemske turiste. Zaostalemu prebivalstvu Pomurja je treba obuditi smisel za turizem in mn pokazati gospodarske koristi, ki jih bomo lahko imeli od dobro razvitega turističnega prometa. Brez poznavanja turizma pa kajpak ne bomo napredovali. Ljudje morajo vedeti, kaj je turizem, kaj prinaša s seboj v kulturnem, socialnem, zdravstvenem in gospodarskem pogledu, zakaj bi se naj uveljavil tudi na podeželju. Dosedaj domala popolnoma zanemarjeno pobudo naj bi dajali pristojni organi ljudske oblasti, smotrno in resno pa naj bi jo uresničevale vse množične organizacije s turističnimi društvi na čelu. Zamislimo se samo nad tem, kje so v tem pogledu že druge turistične dežele, Četudi so njihovi državljani kmetje in drugi, pa zato niso nič manj vneti pristaši turizma, saj že dolgo vedo in tudi sami občutijo, kakšne koristi prinaša turizem njim samim in vsej njihovi skupnosti. Sedaj tudi pri nas ne kaže več odlašati. Samo ozrimo se malo naokrog, in spoznali bomo, da smo že mnogo zamudili! NAŠI PRVI ODBORI OSVOBODILNE FRONTE Po 6. aprilu 1941 — dnevu vdora fašističnega okupatorja na slovensko zemljo, se je za naš narod začela štiriletna doba trpljenja in borb za življenjski in nacionalni obstoj. Spodnja Štajerska, ki so jo Nemci proglasili za sestavni del nemške države, je bila pod Hitlerjevo parolo »Napravite mi Spodnjo Štajersko za nemško deželo« in zato v nacionalnem pogledu še posebej izpostavljena. Nezaslišanemu terorju, ki je bil značilen za fašiste, je bilo izpostavljeno vse, kar bi lahko oviralo namene okupatorja. Že v prvih dneh okupacije so bili na podlagi seznamov petokolonašev - kulturbundovcev izseljeni napredno misleči in zavedni Radgončani in prepovedana jo bila slovenska beseda. Taki ukrepi in stopnjevanje terorja so porajali misel na odpor pri večini prebivalcev. Ni trajalo dolgo, da je ta misel postala stvarna. Začel se je organiziran upor KPS je zanetila iskro, iz katere je nastal plamen borbe proti okupatorju — narodnoosvobodilni boj in del tega je prevzelo nase tudi prebivalstvo našega najsevernejšega predela Slovenije ter ga tudi častno dobojevalo. Člana KPS Štefan Kuhar iz Murske Sobote in Jože Kerenčič, profesor v Gor, Radgoni, sta dala narodnoosvobodilnemu gibanju v Gornji Radgoni in okolici organizirano obliko. Študenta Jože Holc in Ivo Hojs sta skupno z drugimi mladinci v začetku okupacije ustanovila ilegalno mladinsko organizacijo. Iz teh vrst so izhajali naši prvoborci: Franc Pintarič, Jakob Vreča in najaktivnejši mladinski aktivisti skojevci. Mladinca iz te skupine, Jože Holc in Ivo Hojs sta prisostvovala 14. avg. ustanovnemu sestanku OF na Murski regulaciji v Gor. Radgoni, ki ga je vodil Štefan Kuhar. Temu sestanku so sledili sestanki na Kapeli, v Rožičkem vrhu in drugi se- stanki med terenskimi skupinami. Predmet razprave na vseh sestankih je bil način borbe proti okupatorju in program OF. Začetek je bil storjen. Čeprav so skupine v Gor. Radgoni, Radencih in na Kapeli delovale v letu 1941 ločeno, so bile s svojimi cilji enotne, ker so posamezniki iz skupin imeli zvezo s tov. Kuharjem, Radom Iršičem in drugimi aktivisti, ki so prihajali od časa do časa na skupne sestanke. Janko Strajnšak, dosedanji predsednik LOMO Gor. Radgona — podpredsednik novega obč. ljudskega odbora Piše Janko Strajnšak Uspeh delovanja organizacije OF ni izostal. Ljudstvo je videlo, da ni prepuščeno na milost in nemilost terorju nacistov, delovanje organizacije OF pa je čutil tudi okupator, ljudstvo pa je iz dneva v dan postajalo samozavestnejše. Ta prvi polet ni trajal dolgo. V mesecu oktobru in novembru 1941 so bili aretirani najagilnejši prvoborci zaradi izdaje Kikeca iz Ljutomera in Grete Razinger. Aretirani in poslani v zapore na Borl, v Celje in Maribor so bili iz našega območja: Ivo Hojs, Franc Kurbus, Oto Jemc, Zora Kovačec, Anica Jemc, Jože Holc, Jože Dibelčar in Olga Novak. Po tem udarcu je aktivnost organizacije OF precej upadla, vendar nismo prenehali z delom. Povečala se je le previdnost — konspiracija. USTANOVITEV OKROŽNEGA ODBORA OF V jesenskih mesecih je prišel na teren Radgone član pokrajinskega odbora OF Ivan Nemec - Vojko v spremstvu prvoborcev ljutomerskega terena Slavka Ivajnšiča -Borisa in Bojana Črviča - Sama. Na skupnih sestankih zastopnikov Ljutomera in Radgone so sklenili, da bodo zaradi enotnejšega delovanja ustanovili Ljutomersko - radgonski okrožni odbor OF. Za sekretarja prvega okrožnega odbora OF je bil izvoljen Alojz Zadravec, po njegovi aretaciji pa je prevzel mesto sekretarja Anton Strajnšak. Za člane so bil postavljeni: Janko Jurkovič, Rudi Sršen, Jože Talanyi, Maks Korošec, Slavko Ivajnšič, Slavko Ceh in Dušan Špindler. Z ustanovitvijo okrožnega odbora OF je bilo vse delovanje na terenu mnogo bolj organizirano in smiselno kot doslej. Organizacija je imela postavljeni dve zvezi za odpošiljanje borcev za PO in to za Gorenjsko in Pohorje. Na Gorenjsko je vodil novince osebno Jože Talanyi - Janez, na Pohorje pa je razen Talanyija vodila novince tudi Zora Kovačec preko sodelavke v Mariboru Lee Kreft ali pa preko zveze gostilničarja v Črni pod imenom »Beli«. Ker so novinci potovali navadno legalno, smo jim priskrbeli ponarejene Wermanšaft legitimacije. Po ustanovitvi TV linij je vedno prihajala literatura OF, razen tega smo razmnoževali poročila radio postaje »Nova Jugoslavija« in ostale radijske vesti. Vodstvo gibanja je sedaj dobivalo redna navodila in imelo stalni stik z višjimi forumi. Število aktivnih sodelavcev in simpatizerjev še je naglo širilo. Ljudstvo je upoštevalo navodila o gospodarskih Sabotažah, odziv v nabiralnih denarnih ali, materialnih akcijah je bil sorazmerno dober. Novinci iz prebivalstva ter naši vojaki iz nemške vojske, ki so bili na dopustu, so se v vedno večjem številu odzivali mobilizaciji za partizanske odrede. Prvi vaški odbori Formirani so bili prvi vaški odbori OF (Očeslavci, Rožički vrh, Janžev vrh). Patriotska zavest večine prebivalcey se je stalno dvigala. K temu stanju je razen aktivnega in organiziranega dela OF precej pripomogel vedno brutalnejši teror fašističnega okupatorja nad slovenskim življem in porazi okupatorja na frontah. Gospodarsko stanje se je nenehno slabšalo, tako da so tudi zapeljanci iz vrst kmetov in viničarjev, ki so bili od začetka navdušeni hitlerjanci, vidno popuščali ter se pridruževali narodnoosvobodilnemu gibanju. Posebno nezadovoljstvo je povzročilo med ljudstvom zbiranje slovenskih fantov iz Spodnje Štajerske za nemško vojsko. Vsa navedena dejstva so ustvarila ugoden položaj za politično delo aktivistov OF. Koordinirano delo med ljutomerskim in radgonskim terenom se je lepo odražalo tudi v mobilizaciji in skupnem odpremljanju novincev. Največja težava je bila z novinci, ko je bila prekinjena zveza s Pohorjem ali Gorenjsko in je bilo nujno na postojankah za daljšo dobo skrivati večje število ljudi. Dne 29. novembra 1943 je Gestapo aretiral 18 vodilnejših aktivistov — funkcionarjev OF na območju Radgona - Ljutomer, med njimi iz našega področja Antona Strajnšaka, Rudija Sršena in Maksa Korošca. Aretacijo je izvršil osebno šef Gestapa v Ljutomeru Reibenschuch. Od vodilnih funkcionarjev sta se aretaciji izognila le Janko Jurkovič in Jože Talanyi, vendar sta se morala takoj umakniti v ilegalo. To je bil od leta 1941 najtežji udarec za OF oziroma za narodno- osvobodilno gibanje na tukajšnjem območju in je za nekaj časa zavrl nadaljnji razvoj iz dveh razlogov: sodelavci NOB niso bili na jasnem v kakšni meri je Gestapo razpolagal s podatki o mreži OF, kdo še je pred aretacijo, niti se ni vedelo, od kod izvira izdajstvo, ker je bilo to ugotovljeno šele kasneje. Zaradi tega je med aktivisti in prebivalci, ki so z gibanjem imeli stike, vladal splošen preplah. Ljudje so se bali, da aretirani tovariši ne bodo vzdržali na zasliševanju, ki so ga dobro poznali. Kljub zverinskemu mučenju aretiranih v zaporih ni prišlo do izdaj. Štirje tovariši iz te skupine so bili v mesecu februarju 1944 ustreljeni kot talci in to: Roman Hežet, Rudi Sršen, Anton Strajnšak in Maks Korošec, večina preostalih pa je bila poslana v nemška taborišča smrti, nekateri pa so bili obsojeni na daljše zaporne kazni. Nadaljnje delo sta vodila člana Okrožnega odbora OF tov. Janko Jurkovič - Jovo in Jože Talanyi-Janez, aktivista v ilegali. Tretji val aretacij je sledil 19. julija 1944. Tokrat je bila aretirana skupina najaktivnejših legalnih aktivistov OF: Zora Kovačec, Elza Gorše, Lojzka Kariž, Jože Kovačič in Ludvik Sluga iz Gor. Rad- gone, Anton Zadravec, Anton Markovič in Martin Divjak iz Rožičkega vrha, Jelka Mlinarič iz Radenec in Marica Satler iz Ivanjc. Z umikom v ilegalo smo se izognili aretaciji: Franc Kurbus iz Gor. Radgone, Janko Močnik iz Očeslavec in jaz. Vsi aretirani so po mučenju v zaporih bili poslani v nemška taborišča, Marica Satler pa se je v radgonskih zaporih obesila (?). Na okrožni konferenci meseca avgusta 1944 na Kogu, ki sta jo vodili članici Pokrajinskega odbora OF Cvetka Žnidaršič - Štefka in Gabrijela Letonja - Atena, je bila OF reorganizirana. Ustanovljeno je bilo Mariborsko okrožje, bivše Ljutomersko okrožje pa razdeljeno na okraj Ljutomer in Gornja Radgona. Za člane Okrajnega odbora OF Radgona so bili imenovani Stane Simonič - Jože, Janko Močnik - Oto, Anica Štampar - Katarinca, Milka Petje - Metka in jaz. Pozimi 1944 — že v 23 vaseh Ker so bili vsi člani Okrajnega odbora OF ilegalci, smo pričeli z načrtnim ustanavljanjem vaških odborov OF, AFŽ in ZSM. V zimskih mesecih 1944/45 je bilo ustanovljenih 23 vaških odborov OF na območju sedanje radgonske občine — komune razen v Apaški kotlini, glavni postojanki nemštva, kjer je bila vsaka aktivizacija skoraj popolnoma onemogočena. Vkljub neštetim postojankam nemške žandarmerije, policije in Kozakov so v mesecih september — december 1944 bile poleg ustanavljanja odborov OF razne akcije in mitingi. Mitinge je prirejalo 50 do 100 ljudi, bili pa so v Očeslavcih, Stavešincih, Ivanjševcih, Grabonoši, Dragotincih, Kraljevcih, na Zagajskem vrhu in Janževem vrhu. V tem času so bile tudi uspešno opravljene akcije: napad na občino Slatina Radenci, demoliranje župnišča na Kapeli, ki je bilo pripravljeno za vselitev nemške vojske, napad na radgonski most, napad na orožniško postajo Apače, napad in razorožitev 14 nemških vojakov v Očeslavcih itd. Tako pojačana aktivnost narodnoosvobodilnega gibanja je dvigala moralo našega prebivalstva kljub vsemu trpljenju, fašističnega okupatorja pa spravljala v bes, ko je videl, da je proti organiziranemu ljudstvu nemočen. Rezultat tega neenakega boja je bil, da je prebivalstvo občine dočakalo 9. maj, zlom nemškega okupatorja, organizirano, sposobno prevzeti oblast v svoje roke, med narodnoosvobodilno borbo ustanovljeni odbori OF pa so takoj v svobodi predstavljali resnično ljudsko oblast. Težko priborjena svoboda pa je terjala 87 življenj. Slava padlim borcem! Franc Kurbus PARTIZANSKI SPOMINI Bil je vroč dan, 18. julija 1944. Na občini v Radkersburgu, kjer sem bil zaposlen, so bila mrzlična posvetovanja in tekanje po sobah. Takrat župan — nacist. član NSDAP Herman Macher, se je posvetoval z Gestapom iz Ljutomera, Graza in s svojimi privrženci, vohuni Hvalenz, Merlini in drugimi iz Radkersburga. Slutil sem, da se zopet nekaj kuha in pripravlja. Povedal sem o tem materi M aksa Korošca, ki je bil kot talec ustreljen v marcu 1944, in s katerim sem bil v letu 1941 povezan v OF. Koroščeva mama mi je dejala, da hitlerjevski klavci iščejo in zbirajo žrtve. Čutil sem, da bo najbrž tudi jaz ponovno na vrsti in res je bilo tako. Kakor običajno sva se peljala na kolesih zjutraj 19. julija 1944 skupaj s prijateljem B. J. v službo. Srečala sta naju dva orožnika, me nezaupljivo gledala in ustavila mojega prijatelja, dočim sem sam hitro popihal naprej in ga počakal na bližnjem hribčku. Povedal mi je, da Gestapo danes lovi in zapira zavedne slovenske ljudi. Bilo mi je jasno, kaj moram storiti. Tega dne je Gestapo aretiral iz občine Gornja Radgona Zoro Kovačec, Elzo Gorše, Lojzko Kariž, Jožeta Kovačiča, Ludvika Slugo in še več drugih sodelavcev OF iz občin Radenci in Ivanjci. Umakniti se je uspelo meni, Janko Strajnšaku in Janku Močniku. Zoro Kovačec, Elzo Gorše, Lojzko Kariž, Jožeta Kovačiča in Ludvika Slugo pa so odpeljali v razna taborišča smrti. Zora, Lojzka in Elza so bile v taborišču Dachau, Auschwitz, Jože je po mučenju umrl v taborišču Neuengamme, Ludvik pa je bil v Strnišču. Marica Satler iz Ivanje je po težkem mučenju v zaporih v Radkersburgu storila samomor. Kljub temu, da je Gestapo stalno vohunil po svojih plačancih Kremplu, Vrečku, Feržu i. dr., je bilo bacilov razkroja hitlerjevskih hord vedno več, Osvobodilna fronta pa vedno bolj trdna in neuničljiva ter je zbirala v svoj krog vedno več sodelavcev, kar gre zasluga borcema aktivistoma Janku Jurkoviču in Jožetu Talanviju, ki sta nadaljevala delo Kuharja in Kerenčiča. Še isto uro sem bil pri dr. Lenarta Boeziou v Zbigovcih in nato pri tov. Laciju — Francu Mulecu v Lastomercib, ki me je spremljal na postojanko k Ivanu Križanu -Marku na Sp. Ščavnico, kjer je že čakal na vezo tov. Franc Kaučič - Anton, kmet iz Lokave, star 70 let. S svojima sinovoma Slavkom in Jakobom se je že prej umaknil v ilegalo. Sinova sta bila že kurirja Radgonsko-ljutomerskega in Slovenjegoriškega terena. Čakal je tudi tov. Lojze Adanič -Luka iz Boračeve. K Marku pa sta prišla tudi tov. Janko Jurkovič - Jovo in Jože Talanyi - Janez. Kako prisrčno in borbeno je bilo to svidenje in kako krepko smo si podali roke, ne morem opisati. Takrat sem spoznal, da delo OF, ki je bilo pričeto na sestanku v Murski regulaciji leta 1941, ni bilo zaman, in da se vrste borcev proti okupatorju množijo v borbi proti najhujšemu nasilju, v borbi za našo socialno in nacionalno svobodo. Pri Marku smo čakali na zvezo za Pohorski odred, ki -je bil na Kozjaku. Tov. Benjamin nas je vodil na javko, vendar pa zaradi prekinjenih zvez kurirjev ni bilo. Krenili smo na javko Ernesta Goloba - Petra v Osek, vendar tudi tam ni bilo zveze. Po postavljenih zvezah preko Polančevih v Benediktu je tov. Benjamin mene in Alojza Adaniča vodil na javko v Jarenino, kjer je bilo zbranih že več novincev za Kozjak. Spotoma smo s kurirji napadli gostilno in trafiko nekega nacista. Bilo nas je okrog 13 novincev, puške smo imeli samo tri in en revolver na boben. Naložiil smo precej tobaka, cigaret in ostalih potrebščin. Pri Sv. Križu nad Mariborom pa smo naleteli na policijsko zasedo, v kateri je bil naš vodič ranjen. Zaradi strmega brega pa smo izgubili ves na akciji pobrani material. Na Kozjaku se je nahajal 2. bataljon Pohorskega odreda, katerega komandant je bil tov. Jože Kopušar - Džovi, njegov namestnik pa tov. Franc Prelog - Vito. Bila sta iskrena tovariša in drzna borca. V tem bataljonu je vladalo lepo tovarištvo, ki se ne da opisati, Bataljon se je gibal ob jugoslovansko-avstrijski meji, prirejal mitinge, izvrševal razne akcije, preganjal narodne odpadnike in izdajalce ter prizadejal okupatorju marsikatero grenko uro. Ob neki priliki so padli streli pri hiši, kjer so bili naši kuharji. Hiša je bila obkoljena s policisti. Takrat sta padla tov. Alojz Kokol - Gortan in Živka. Naši borci so sprejeli borbo in policiste pognali v beg. V bataljonu smo imeli kulturno skupino, ki je v slovenskih hišah nastopala in zapela partizanske pesmi ob spremljavi harmonike in kitare. Prebivalci na Kozjaku so bataljon podpirali, vendar pa so se našli tudi izdajalci, ki so gibanje bataljona izdajali in je moral biti v stalni pripravljenosti ter menjati svoje položaje. Da ne bi sovražnik mogel namestiti svojih sil na Kozjaku, je bataljon uničil več objektov, tako da so v eni noči zažareli kot kresovi objekti na Kapli, Sv. Duhu, Gradišču in še drugod. V sredi avgusta je bataljon zažgal žago župana Potočnika v Breznu ob Dravi. V tej žagi je okupator izdeloval barake za internirance. Po uspeli akciji se je bataljon umaknil v taborišče nad Arvežem. Drugo jutro okrog 4. ure pa ga je nemška policija napadla, vendar so jo borci pregnali in zaplenili orožje in opremo. Nemci niso mirovali in so skoncentrirali svoje sile od treh strani in sklepali obroč. Iz Marenberga je prodirala nemška vojska, iz smeri Arveža policija, iz južne strani pa belogardisti, ki so imeli v stolpu cerkve Sv. Pankracija svojo opazovalnico in dajali z zvonovi znamenja o našemu gibanju. Bataljon se je pravočasno umaknil v dolino, medtem pa je policija užgala z mitraljezi po belogardistih na položajih, iz katerih se je naš bataljon umikal. Belogardisti so po tem podvigu imeli mnogo žrtev. V tem bataljonu sem vsak dan pisal kroniko in opisoval gibanje, delo bataljona, akcije patrol itd. in kako se je vsak posamezen borec v akcijah izkazal. Ta kronika pa je bila zaradi naglega umika uničena. Po teh dogodkih nas je bilo več borcev premeščenih. Na Pohorje nas je vodil komandant Murat. Čez Dravo smo šli pri Ožbaltu. Na Pohorju sem ostal nekako mesec dni, nato pa sem bil z večjo skupino odrejen za Dolenjsko. Dne 23. septembra smo prispeli na osvobojeno ozemlje v Ljubno v Savinjski dolini, kjer sem bil dodeljen k Zaščitni četi Oblastnega komiteja, nato pa k intendanturi Pokrajinskega odbora za Štajersko. Po sklepu IV. Operativne cone pa nato dodeljen za pomoč aktivistom in terencem Janku Jurkoviču - Jovu, Francu Mulecu v okraju Radgona. Sodeloval sem pri ustanavljanju krajevnih odborov OF. Spominjam se tudi več sestankov okrožnega odbora OF, na katerih so bili navzoči člani Pokrajinskega in Okrožnega odbora OF, tako n. pr. Jože Kocbek, Jovo Jurkovič, Miško Gams in drugi. Navzoči sem bil tudi pri ustanovitvi Krajevnega odbora OF v Črešnjevcih, ki je bil v hiši Janeza Merčnika. V odbor OF so bili izvoljeni tov. Jakob Zemljič, sekretar, Janez Merčnik, gospodar, Rudi Duh za propagando, Janez Žnidarič za mobilizacijo borcev in Matilda Zemljič - Lenka za organizacijo AFŽ. V tej hiši so bili tudi sestanki mladine iz Črešnjevec, ki je bila v takratni dobi zelo aktivna. Za mladino je odgovarjal tov. Milko Domanjko -Mijo. Na postojanki »kor« pri tov. Rudiju Duhu v Črešnjevce sta prihajala tov. Gust Berlon in Mirko Plešovnik ter prinašala pošto. Tu jih je vedno pričakal tov. Jurkovič. V tej pošti so bili podatki o gibanju in namerah Kozakov in Gestapa, za katere je vedel tov. Plešovnik, ki je bil v službi na Landratu. Ti podatki so bili za naše delo dragoceni in so mnogo koristili narodnoosvobodilnemu odporu v teh predelih. Kljub terorju, ki so ga gestapovci s pomočjo kozakov in z odpadniki slovenskega naroda izvajali nad našim prebivalstvom, so se naše vrste krepile. V našo enoto so se vključevali borci, predvsem moram omeniti tov. Milana Klemenčiča, ki je pobegnil iz rok Gestapa ob priliki aretacije v Gornji Radgohi, dalje Janka Kozarja in Iva Paviča, ki sta pobegnila iz zaporov v Mariboru, in še več borcev. V terenski enoti je bil tudi Novak, kateremu sva z Lacijem ob priliki srečanja v Radvencih naročila, naj prinese na določeni dan prtljago Anice Štamparjeve - Katarince in pošto k Stebihovim v Gornje Ivance, kjer je bil sklican širši sestanek aktivistov in na katerem smo prejeli navodila za nadaljnje delo in aktivizacijo OF med prebivalci. Na tem sestanku so bili navzoči tudi člani Okrožnega odborn OF. Bil je meglen zimski dan ter je močno snežilo in je bilo snega skoraj za meter. Štebihovi so nas lepo sprejeli in po gostili. Vsi smo bili dobre in razigrane volje in peli partizanske pesmi, ki so našim gostiteljem zelo ugajale, posebno pa Bilečanka. Medtem pa se je v Ivanjcih, kjer so bili fašistični klavci, pripravljala usoda te in marsikatere družine. Bili smo izdani od Novaka, ki se je javil vojaški enoti v Policah na Hudrgi, ta pa je alarmirala Gestapo v Radgoni. V Ivanjcih se je formirala grupa Kozakov z namenom, da nas uniči. Pri tem pa je odigrala pomembno vlogo obveščevalna služba naših aktivistov v Ivanjcih, ki so pri neki hiši Kozake napojili z žganjem ter jih onesposobili zn pot po snegu, da so ostali rajši pri »vodki«. Drugo jutro pa so Kozaki Štebihovo družino aretirali in odpeljali v zapore v Radkersburg. Nekaj tednov pozneje je naša enota bila v Radvencih. Šli smo mimo Negovskega gradu, v katerem so bili utrjeni kozaki, policija in žandarmerija, to pa zaradi tega, ker je naša edinica razbila okna in vrata na šolskem poslopju Negove pred desetimi dnevi. Bili smo izčrpani, lačni, premraženi in mokri. Tov. Laci je prenašal na svojem hrbtu čez vodo tov. Metko in Stano. Jutro nas je zajelo pri kmetu Viku Ploju v Oseku, ki nas je lepo sprejel. Bilo nas je 12 borcev. Od nas so se ločili tov. Lojze, Slavko, Jakob in Cvetko in odšli na postojanko k sestri Vinka Ploja k Prinčekovim. Hiša Vinka Ploja je oddaljena od Prinčekovih kakih 800 m in stoji na hribčku, odkoder je lep razgled po Slovenskih goricah. Naš gospodar je zelo skrbel za nas, hkrati pa tudi stal na straži in nas okrog 4. ure popoldne alarmiral, da pri njegovi sestri partizani bijejo borbo. Hišo so obkolili Nemci. Partizani so zabarikadirali vrata in okna ter se odločno upirali nemški premoči. Nemci so obstreljevali hišo z mitraljezi in puškami. Borci, ki so se branili, so si že nameravali zaradi pomanjkanja streliva končati življenje. Takrat pa smo nenadoma napadli Nemci, ki so obkoljevali hišo in tiste, ki so jim iz Ptuja prihajali na pomoč ter jim razbili obroč, da so se naši tovariši lahko umaknili iz hiše. Nemcev je bilo kakih dve sto in so imeli tri mrtve in več ranjenih, pri nas pa je bil ranjen le tov. Lojze. Naši partizani so povzročali okupatorju mnogo skrbi z raznimi akcijami kakor z napadom na kozaško postojanko pri Kunejevih v Noričkem vrhu, žaganjem telefonskih drogov, s trošenjem letakov itd. Omeniti tudi moram napad na SS-ovca na postojanki pri Maksu Ploju v Lastomercih, ki je nameraval zapleniti konje in vozove. Pri tej akciji so sodelovali borci Laci, Ivo, Stane in Ferenc, ki je SS-ovca zadavil, žal, da ne morem podrobno opisati vseh dogodkov in borb naše enote na tem terenu zaradi pomanjkanja prostora. Deset let živimo v svobodi, zato je naša dolžnost, da se spomnimo naših borbenih naporov, ki so dragoceni in vredni, da jih zapišemo, kajti naši ljudje ob severni meji nehote pozabijo na žrtve, ki so padle za našo svobodo. Slava našim padlim organizatorjem in borcem KP in OF, ki so zanetili iskro upora v občini Gornja Radgona in v naši domovini! Franc Kurbus — udeleženec prvega sestanka OF v Gornji Radgoni S POMURSKI VESTNIK, 11. avgusta VEDNO MED PRVIMI JE BILA TUDI RADGONSKA MLADINA Piše: Milan-Klemenčič Ivo Okupacija 1941. leta ni našla radgonske mladine nepripravljene; čeprav je Radgona kot obmejni kraj bila podvržena močnemu vplivu, nam to ni škodovalo. Večina mladincev in mladink, ki smo aktivno sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju, smo' se v predvojni Jugoslaviji vzgajali v društvu Sokol. To društvo je kljub svojim slabostim utrjevalo nacionalno, zavest mladine. Vpliv Kulturbunda je bilo močno čutiti tudi na radgonski meščanski šoli. Širili so ga dijaki apaških Nemcev, katerih starši so bili pripadniki in funkcionarji te nacistične organizacije. V takšnih prilikah je prišel na šolo profesor Jože Kerenčič. Z nami, nacionalno zavednejšimi dijaki, je mnogo razpravljal in tolmačil politične dogodke, ki so se z veliko naglico razvijali ob zasedbi Avstrije, Čehoslovaške itd. Zaradi tovarištva, zaupljivosti in velike patriotične zavesti se nam je zelo priljubil. Tako se je okrog njega strnil krog mladine: Franček Pintarič iz Spodnje Ščavnice, Alojz Horvat iz Turjanci Alojz Senger iz Janževega vrha, Ivan Jaušovec in Milan Klemenčič, iz Gornje Radgone. Pod tako vzgojo smo bili sposobni kljubovati vplivu Kulturbunda, ki smo ga manjšali ne samo z besedo, temveč tudi z dejanji. Ob priliki predvajanja nemškega filma »Od Narvika do Pariza« v Murski Soboti, smo posuli cesto z žeblji zato, da bi onemogočili apaškim kulturbundovcem množični obisk s kolesi. Ko so prve dni aprila 1941. zaprli šole, so se iz drugih mest vrnili radgonski dijaki: Ivo Hojs, Jože Holc, Zvonko Klemenčič, Bojan Gorenc, Živa Čremošnik, Zora in Janko Kozar. SKOJ-evca Jože Holc in Ivo Hojs, vajena ilegalnega dela v Ljubljani, sta brž ob okupaciji začela ustanavljati ilegalno organizacijo. Ivo Hojs je zbral okrog sebe grupo mladincev, ki smo sodelovali že v prvih akcijah proti okupatorju. Že ob vkorakanju mi je bilo naročeno, da štejem nemške kamione, tanke in vozove, ki so se pomikali preko mostu po sedanji Kerenčičevi ulici. Ko so Nemci pobrali vse slovenske knjige in jih pometali v gospodarsko poslopje župnišča in carine, smo jih ponoči odnašali skozi okno. Pri tem delu je sodelovala grupa omenjenih dijakov meščanske šole: Janko Kozar, Tonček in Ivan Krempl ter Marjan Ravnikar. Z njimi smo ustanovili ilegalni knjižnici na Spodnji Ščavnici in pri Janku Kozarju v Radgoni. Zbirali smo orožje, municijo, sanitetni material, ostalo vojno opremo in denar. Bojan Gorenc je zvedel za plinske maske, vskladiščene v nemški občini. S Hojsom sta jih odnesla in skrila na svojem domu. Zvonko Klemenčič je vzel pri nas vseljenim nemškim oficirjem vojaške specialke, jih predal tov. Hojsu, a kasneje jih je tov. Jože Kerenčič odnesel partizanom. V radgonsko organizacijo sta bila pritegnjena tudi tov. Pintarič in Horvat. Prvi je pričel sam kopati na Spodnji Ščavnici že maja 1941. leta bunker. V začetku je bil skromno zasnovan, pozneje pa sta načrte izpopolnila Ivo Hojs in Zvonko Klemenčič in pomagala pri gradnji. H kopanju bunkerja je Pintarič pritegnil še domačine Ivana Mauka, Ivana Trstenjaka in Ivana Sirnika. Iz varnostnih, razlogov smo prvotni bunker opustili in pričeli graditi novega. Delali smo v glavnem ponoči. Postavljen je bil tako, da se je iz njega dalo opazovati del ceste Radgona—Maribor. Nad bunkerjem je bila zgrajena opazovalnica, ki se sedaj nahaja v muzeju NOB v Mariboru. Iz starega jugoslovanskega bnkerja v Podgradu smo demontirali strelno lino in jo prepeljali na Ščavnico, da bi jo uporabili za naš bunker. Meseca septembra in oktobra 1941. je bilo v bunkerju shranjeno orožje in municija. Orožje smo tam preizkušali in nato odnašali k partizanom. Na konferenci SKOJ, avgusta 1941. je tov. Kuhar Štefan - Bojan, sekretar KPS ljutomersko-radgonskega okrožja, postavil odbor SKOJ: Ivota Hojsa, našega prvega sekretarja SKOJ in Zoro Kovačec. Radgonska SKOJ-evska organizacija je v tem času štela že preko deset članov. Poleg akcij smo se tudi teoretično izpopolnjevali na številnih sestankih, ki sta jih vodila Jože Holc in Ivo Hojs. Ilegalna literatura, ki sta jo prinesla iz Ljubljane, nam je pri tem dobro služila. Po stiku s partijsko organizacijo smo pričeli redno dobivati še Slovenskega poročevalca in drugo literaturo, ki smo jo prebirali in širili med naše so- mišljenike. Redno smo poslušali zavezniška radijska poročila in jih prenašali med ljudi. Prof. Jože Kerenčič, doma iz Koga pri Ljutomeru, je od tod še vedno prihajal v G. Radgono k svo- jim prejšnjim dijakom in znancem ter z njimi razpravljal o razvoju vojnih dogodkov. Iskal je napredne zanesljive ljudi. Jaz sem ga opozo- ril na tov. Hojsa in Holca, ki sta se pa tudi že pri meni zanimala za mojega profesorja. Sledil je sestanek na Tratah ob Muri Kerenčiča, Holca, Hojsa in mehe. Po tem sestanku se je sestal še tov. Keren- čič s Štefanom Kuharjem. Tov. Jože Kerenčič je pozneje bil ustreljen v Mariboru kot talec in je postal narodni heroj. Septembra 1941 — mladi skojevci Ivo Hojs, takratni sekretar SKO J, Franček Pintarič in Milan Klemenčič pri bunkerju ob Sp. Ščavnici Prva partizana - Skojevca Z aretacijo sekretarja SKOJ Ivana Hojsa oktobra 1941. je bila naša organizacija občutno prizadeta. Bilo je aretiranih še več vidnejših aktivistov. To je zahtevalo nujne ukrepe in odhod dveh mladincev v partizane. Tako je 16. okt. 1941 okrog poldneva prišel k meni Franček Pintarič s sporočilom, da moram zvečer na sestanek na Spodnjo Ščavnico. Sestanek je bil v prvem mraku in so se ga poleg mene udeležili Jože Kerenčič, Franček Pintarič in Jože Holc. Tokrat sem zadnjič videl tov. Kerenčiča in Pintariča. Ta večer sta odšla iz radgonskega območja v partizane prva borca: Franček Pintarič in Jakob Vreča. Vodil ju je Kerenčič, nato prevzel Štefan Kuhar, ki ju je po zvezah spravil do Gomilskega v Savinjski dolini in končno v partizansko taborišče na Čreti. 21. okt. 1941 je bil za njiju prvi dan v partizanskem taborišču. Pintarič je bil dodeljen Revirski, a Vreča Pohorski četi. Popoldne sta že sprejela puške in prvikrat v življenju šla na stražo. Tako se začenja življenje 17-letnega SKOJ-evca, partizana Frapčeka Pintariča v J. Štajerskem bataljonu. Že pred svojim odhodom je pisal dnevnik, ki ga je hranil v bunkerju. Na žalost ta dnevnik ni ohranjen, ohranjeni so le zapiski, ki si jih je beležil od 12. okt. 1941 dalje. V teh je opisan ves brežiški pohod, povratek v revirje in prezimovanje 1941-42. 23. VIII. 1942 je bila njegova kratka a uspešna življenjska pot kruto prekinjena; Pri kmetu Jožetu Završniku v Savinj- ski dolini na Holmcu, občina Rečica, je bil zastrupljen z uspavalnim praškom in mrtev predan žandarmeriji. Nemci so našli njegov dnevnik, ga prevedli in v nemškem pre- vodu nam je ostal tudi ohranjen v mariborskem muzeju NOB. Jakob Vreča pa je že preje končal svoje mlado življenje. Na brežiškem pohodu je bil ujet in 15. nov. 1941 skupaj s Štefanom Kuharjem v Mariboru ustreljen kot talec. Delo mladine SKOJ in OF v radgonskem predelu v letu 1941 je podkrepljeno z zapiski in dokumenti PK KPS za Štajersko. Te zapiske hranijo v zgodovinskem oddelku ZKS v Ljubljani in so verjetno zapuščina narodnega heroja ing. Rada Iršiča. Majhni lističi, slučajno ohranjeni v omotu, ki ga je Blaž — Biba Rock zataknil za strešni tram, nam govore o tem, da je na tej odročni, od središča osvobodilnega gibanja odrezani pokrajini pravtako kakor drugod plamen upora zajemal ljudstvo, ki si je želelo utreti pot v svobodo in ohraniti neodvisnost in nacionalni ponos slovenstva na naši severni meji. V jeseni leta 1941 in V začetku 1942 so Nemci ustrelili, zaprli ali pa izgnali iz Gornje Radgone vse člane SKOJ starejše od 15 let in ostale organizatorje NOB. Naša organizacija je ostala brez organizacijsko izkušenega kadra. Preostali smo z lastnimi močmi nadaljevali začeto delo. Ponovno smo pričeli okrog sebe zbirati nacionalno zavednejšo mladino, s katero smo politično delali. Uspeh tega dela ni izostal. Trojka pod vodstvom Janka Kozarja -Staneta, Ivana Jakušovca in Marjana Ravnikarja je 1. dec. 1942 na vratih sedeža »Steirisches Heimatbunda« narisala velik emblem s srpom in kladivom. Zora Kozar in Danica Klemenčič sta vzpostavile stik z nemškimi vojnimi ujetniki — Angleži, ki so občasno delali pri nacistu Clotar Bouviru v Radgoni. Trojke v akcijah V letu 1943 je nastopila za mladinsko organizacijo doba aktivnejšega utrjevanja in širjenja organizacije. Sestavili smo nov odbor in poverili članom odbora določena področja dela. Delovali smo po principu trojk. Z mladinskim vodstvom ljutomersko - radgonskega okrožja so bile vzpostavljene reddne zveze. Dobivali smo navodila za nadaljnje delo in se sestajali s člani okrožnega odbora. S posredovanjem SKOJ-evča Alojza Horvata iz Turjanc je prišlo do prvega sestanka med Jožetom Talanyiem - Janezom in menoj. Bil je na radgonskem pokopališču. Tov. Janez me je zadolžil za delo odbora Zveze slovenske mladine okraja Radgona. Janko Kozar - Stane, ki je obiskoval Sredgjo tehnično šolo v Grazu, je prinašal v G. Radgono razne letake in literaturo, ki jo je dobival od svojega sošolca Viktorja Nolimala iz Zagorja. S pisalnim strojem smo razmnoževali letake in izpisovali lističe, ki smo jih trosili po ulicah. Te potrosne akcije so bile skrbno pripravljene in so zajele vse člane organizacije. Za nas so pomenile velik uspeh. Ob kapitulaciji Italije je naša mladinska grupa na velikem nemškem propagandnem zemljevidu pri »Landratu« v Gornji Radgoni pričela nazorno pri- kazovati umike in poraze nemške vojske na frontah vzhodne in južne Evrope, dokler ga niso Nemci odstranili. Člani gimnazijci so napravili podobno akcijo na zemljevidu v nemški gimnaziji na gradu. Mladino, ki se je v organizaciji politično vzgajala in sodelovala v akcijah, smo postopoma pričeli sprejemati v SKOJ. Aktiv SKOJ se je na ta način močno okrepil z novimi člani. Postal je udarna in vodstvena sila radgonske mladine, ki se je, poslužujoč se vseh sredstev, borila proti okupatorju. Začelo se je obdobje večjih akcij, množičnega sodelovanja in političnih zmag. Naše delo in aktivnost je segala tudi na levi breg reke Mure, v teritorij sedanje Avstrije. Vzpostavila se je poleg SKOJ in ŽSM (Zveze slovenske mladine) tudi pionirska organizacija, kateri je načeloval Leo Kavčič - Jožek. K potresnim akcijam smo pritegnili v pomoč že pionirje. Po članih organizacije, v glavnem vajencih, ki so se vozili iz G. Radgone v obrtne šole v Cmurek, Lipnico in Graz, smo izvršili veliko potrosno akcijo avstrijskih brošur »Freies Osterreich«. Brošure nam je priskrbel sekretar SKOJ ljutomersko-radgonskega okrožja Jože Talanyi - Janez. Na ta način je naša organizacija pomagala v okupirani Avstriji prebujati napredne sile in jih pozivati v borbo proti nacizmu. Po že omenjenih mestih v Avstriji so naši mladinci v potrosni akciji razmetali nekaj sto brošur. Navezali smo stike z Avstrijci, ki so bili antinacistično razpoloženi. Preko takšnih zvez je SKOJ rešil iz severne Avstrije pobeglega nemškega vojnega ujetnika — angleškega majorja. Za majorja smo zvedeli s pomočjo Zvonka Klemenčiča. Od družine Feliksa Kodoliča iz Radgone ga je prevzela naša trojka, v kateri sta še bila Zora Kozar - Zdenka in Leo Kavčič-Jožek. Mimo žandarmerije in preko mostu smo ga vodili v Orehovce do kmeta Irgoliča, kjer so ga prevzeli partizani, med katerimi je bil tudi sekretar Janez. Svoje delo smo pričeli usmerjati tudi v vasi rodgonskega kota, ki je sedaj v sklopu Avstrije. Postavili smo mladinsko organizacijo v Žetincih in Gorici. Organizacija v Žetincih se je zaradi svoje aktivnosti preoblikovala kasneje celo v SKOJ Sekretarka je bila J. T. (Nadaljevanje na 11. strani) Novembra 1941 — skupina naprednih mladincev študentov, ki je imela stike s člani Kluba prekmurskih akademikov. Na sliki s kitaro Jože Holc. SOBOŠKA GIMNAZIJA JE VZGAJALA Ernest Kučan Borba za popolno gimnazijo v M. Soboti V letošnji jeseni bo minilo 36 let, odkar so prekmurski dijaki zaceli obiskovati slovensko gimnazijo v Murski Soboti. Pouk se je začel 15. oktobra 1919. leta v prvem razredu, ki je štel 30 dijakov. Gimnazija bi morala postopoma rasti in bi postala v osmih letih popolna. Toda že leta 1925 je prosvetni minister v Beogradu ukinil šesti in sedmi razred. In takrat se je začela petnajstletna borba za popolno gimnazijo. Večina dijakov, ki so hoteli nadaljevati s šolanjem, se je morala preseliti v Ptuj, Maribor, Celje in Ljubljano. Po številnih posredovanjih je Beograd meseca januarja 1926. izdal odlok, s katerim je dovolil, da se odpre šesti razred. Vrnilo se je osem dijakov. V šolskem letu 1927/28 je bila najprej ukinjena cela višja gimnazija, nato pa so spet dovolili samo šesti razred. Soboška občina je bila prisiljena vzdrževati peti in sedmi razred, ki sta bila privatna, a sta imela pravico javnosti. Naslednje šolsko leto je bil ukinjen tudi šesti razred. Nato je mestna občina dve leti (1929/30 in 1930/31) z raznimi podporami vzdrževala štiri privatne višje razrede. Šolskemu odboru je z velikimi finančnimi težavami uspelo, da je bila po desetih letih prva velika matura. Dve leti zaporedoma je maturiralo 11 osmošolcev. Pisec kronike soboške gimnazije je 1930. leta zapisal: »Ker država ni hotela skrbeti za višjo gimnazijo, šolski odbor pa je izčrpal vsa finančna sredstva, so naslednje šolsko leto odprli samo še peti privatni razred.« Naslednja štiri leta je imela gimnazija samo prve štiri razrede. Želja po izobrazbi prekmurske mladine in po ustanovitvi popolne gimnazije ni ugasnila tudi v letih, ko. je bila gimnazija okrnjena za štiri razrede. Slovenske buržoazne stranke, klerikalna in liberalna niso skrbele da bi odpravile ali vsaj zmanjšale zaostalost prekmurskega kmeta in sezonskega delavca. Prekmurska srednješolska in akademska mladina pa je spoznala, da se bo moralo Prekmurje tesneje povezati z ostalo Slovenijo, če, se bo hotelo kulturno in gospodarsko razvijati. Zaradi revščine je moral marsikateri di jak ostati doma. Zato je bila upravičena težnja in zahteva po osemrazredni gimnaziji. Del prekmurske napredne mladine je uvidel, da ga čakajo v Prekmurju-posebne naloge, ki so specifične za to pokrajino. Najnaprednejši prekmurski akademiki so 3. aprila 1934. leta ustanovili Klub prekmurskih akademikov (KPA). Za svoji najvažnejši nalogi so si določili: 1. Združiti vse prekmurske akademike ne glede na svetovnonazorsko opredeljenost, jih vzgajati in povesti v borbo za splošne koristi prekmurskega ljudstva. 2. Za koristi Prekmurja organizirati lo- kalne činitelje in vso slovensko javnost. Klub je z vso vnemo začel desnično, brezkompromisno borbo za popolno gimnazijo. Na sestankih, ki so jih prirejali po vaseh, so člani predavali in razlagali ljudem, kakšen pomen ima za Prekmurje popolna gimnazija. Da bi zbudili slovensko javnost, so pri kmetih, delavcih, kulturnih in gospodarskih organizacijah soboškega, lendavskega, ljutomerskega in radgonskega okraja zbrali več kot 15.000 podpisov. KPA je pozval vso slovensko javnost, najuglednejše kulturne in politične delavce naj napišejo in objavijo v časopisih izjave v prid ustanovitvi popolne gimnazije v Murski Soboti. Vendar kraljevska vlada ni ugodila zahtevi vsega Pomurja, tridesetim javnim in kulturnim delavcem in vsega slovenskega naroda. Zato akcija KPA trenutno ni uspela, vendar pa je v slovenski javnosti vzbu- dila živo zanimanje za Prekmurje, ki ga je tako zbližalo z ostalo Slovenijo. Borba za popolno gimnazijo se je nadaljevala. V šol. letu 1935-36 je prosvetno ministrstvo dovolilo peti razred. Davkoplačevalci soboške občine so morali že drugič vzdrževati višje razrede, ki so postopoma rasli do 1939. leta, ko so lahko dijaki tretjič maturirali na soboški gimnaziji. V šolskem letu 1937/38 je bil peti razred podržavljen, 1940. leta pa so bili že vsi razredi državni. V dvaindvajsetih letih borbe za popolno soboško gimnazijo so dijaki opravljali na samoupravni gimnaziji štirikrat veliko maturo, ko bi pa moralo okrog štirideset osmošolcev opravljati zrelostni izpit na popolni državni gimnaziji, se je že vselil v soboško gimnazijo okupator. To je kratka zgodovina borbe za popolno gimnazijo v Murski Soboti. Dijaki soboške gimnazije med okupacijo Madžarske okupacijske oblasti so pustile popolno gimnazijo, ker so hotele pomadžariti prekmursko mladino. Vendar so bili to varljivi načrti, kajti najnaprednejša mladina Prekmurja, ki jo je vzgajal KPA je vedela, kje je njeno mesto. Ni se vdinjala okupatorju ampak je začela s sabotažnimi akcijami in uporom. Okupator je dobro vedel, da je organizator upora mlada prekmurska inteligenca, ki je zbrana v KPA in jo je hotel zato pridobiti ter jo prepričati, da je vsak upor brez smisla. Toda to se mu ni posrečilo, kajti revolucionarno mladino je vodil bivši absolvent soboške gimnazije in takratni sekretar Okrožnega komiteja KPS za Prekmurje in Medjimurje Štefan KovačMarko. O delu in borbah prekmurske POMURSKI VESTNIK, 11. avgusta 10 Zapiski o prvih dneh upora in ljudeh, ki so ga pripravljali France Kosar V radgonskem predelu je nemštvo že v rajnki Avstriji imelo močne pozicije. V prvi vrsti so to bili veliki nemški zemljiški gospodje, ki so zaradi cenene delovne sile in ugodne prodaje kmetijskih pridelkov zelo napredovali. Nekateri so začeli s trgovanjem v večjem stilu, drugi pa so celo organizirali predelovalno industrijo. To so bili n. pr. Bouvier v G. Radgoni, Probst v Lutvercih, Kolarič v Apačah, Fidler v G. Radgoni i. dr. Tu so bila tudi ideološka in materialna središča prednje linije nemškega prodora na jug. Močan ekonomski pritisk teh nemških mogotcev in slabe socialne razmere v prejšnji Jugoslaviji so zelo ugodno vplivale na širjenje hitlerjevske miselnosti v teh predelih. Zato je imel organizacijsko trden Kulturbund pred in med vojno lahko delo. V tem času je imel na desnem bregu Mure 2400 članov Nemcev. Kulturbund pa je dosegel še večje uspehe, ko se je na površju prikazala JRZ. Organiziral je »Vertrauensm'innerc«— nekake vohune, prirejal potovanja spodnještajerske mladine v Nemčijo, vabil našc delavce na delo v Reich ter tako pripravljal vse potrebno za vdor na naše ozemlje 1941. V tem času so nemštvo vodili: v Radgoni kraljevi dobavitelj šampanjca Bouvier, Lizl Plibernik, veletrgovca brata Fiedler, gostilničar Kaufmanu, v Lutvercih veletrgovec Korn, v Apačah lastnik velikega mlinskega obrata in zdravnik dr. Hetzl, veleposestnik Pajdaš, veletrgovec Kolarič, v Radencih visoki uradniki v zdravilišču Hamman, Pocch, Durmayer ter lastnica tega podjetja Saričcva, v Drvanji župan liste JRZ Fekonja Franc, v Lomanoših Franc Hajnžič in Filomen, velika kmeta, v Hrastju Moti Strajher Franc, tudi župan liste JRZ. pri negovskem posestvu pa lastnik grof Trautmansdorf, grofica Fünfkirchen iz Radgone in še številni drugi nemški mogotci. To je bil štab nemškega tabora v - tem predelu. V svesti si velike moči so Nemci med 28. in 30. marcem 1938 priredili v Cmureku veliko manifestacijo, kamor so pričakovali celo Hitlerja. Takrat so tudi uprizorili Aufmarsch na G. Radgono. V Podgradu pa so jih žandarmerija in zavedni Slovenci razgnali. Izdajalstvo oblastnikov v stari Jugoslaviji se je pokazalo tudi ob priliki puča v Avstriji leta 1934, ko je pribežalo čez mejo 60 do 70 nacistov, katerim so v njihovih stanovanjih dovolili Hitlerjeve slike, nemoteno propagando in javno. pozdravljanje s »Heil Hitler«. Da pa je bil celo jugoslovanski nacionalistični Sokol v rokah KB nam dokazuje primer načelnika Sokola Cineka, ki ga je podpiral Bouvier, pri katerem je delal in bil zato tudi član KB. Podobno tudi zastopnik Putnika Svenšek. Zavedni Slovenci, ki so opazili, odkod prihaja nevarnost, so kot protiutež organizirali slovenske postojanke v okviru Zveze kmečkih fantov in deklet in sicer v Vidmu že 1926. in v Očeslavcih 1934. Prvo so vodili Lojze Zadravec, kmet iz Rožičkega vrha, poznejši sekretar ljutomerskega okrožja OF, umrl pa je v ptujskih zaporih 1945. Ivan Satler, kmet iz Ivanjec, ki se je leta 1944 zaradi mučenja sam ustrelil, žena pa naslednje jutro obesila v zaporu in Anton Markovič; zidar iz Rožičkega vrha, poznejši predsednik radgonskega okraja. Postojanko v Očeslavcih pa so vodili Pavlina Nemec, Janko Močnik, Janko Žinkovič in Janko Mlinarič, vsi kmetje iz tega predela.. Obema organizacijama pa sta pomagala Vlado Kreft in Ivan Nemec - Vojko. Organizacija pa je odigrala veliko vlogo, saj so kasneje skoraj vsi njeni člani sodelovali v osvobodilnem gibanju. V Slatina Radencih, kjer je bilo največ članov med delavci v slatinskem podjetju, pa so vodili organizacijo Jože Holc, Matija Marovič in Jože Ivanič. Dne 5. aprila 1941 je Klotar Bouvier povabil radgonske oficirje in staroste So- kola na veliko večerjo. Medtem so pa že ob eni po polnoči manjši oddelki nemške vojske v gumijastih čolnih prešli Muro in odšli k Hvalnecu, posestniku in lastniku velike papirnice in tiskarne. Ta je bil namreč v Radgoni voditelj NSDAP. Jugoslovanski kapetan Rudolf Zupanec pa je že ob 10. uri dobil nalog, da naj spusti v zrak železniški in potniški most v Radgoni. Toda tega ni storil, ker je bil sam prežet o veliki moči nemške armade. Naslednjega dne sta zjutraj padli na radgonski grad rdeča in bela raketa. Začel se je prodor Nemcev čez Muro. Ob streljanju topov se je najprej prepeljala v gumijastih čolnih prva skupina in se izkrcala na travniku blizu Puhnerjeve hiše. Tu je tudi nastala manjša praska. Nemci so pa med tem časom prerezali žice, ki so vodile do min. in tako ohranili most. Kratka, a neznatna borba se je razvila le pri bunkerju v Podgradu. V teh borbah je padlo sedem jugoslovanskih vojakov. Nastala dva pa dva požara, en v Janežičevem seniku, drugi pa v Pavletovem stanovanjskem in gospodarskem poslopju. Borba pa je bila tako hitro končana zato, ker so oddelkom jugoslovanske vojske prišli za hrbet nemški oddelki. Trajala je le 25 minut, padlo pa je baje samo šest nemških vojakov. Takoj nato so bili aretirani zavedni Slovenci. Odpeljanih je bilo nad 30 ljudi-in med njimi klepar Lančič, dimnikar Križanec, trgovca Korošec in Hrastelj, postajenačelnik Obal, ravnatelj meščanske šole Kos i. dr. Največ jih je bilo takih, ki so imeli konkurente v nemški Radgoni; spravili so jih v prejšnjo posojilnico. Do 4. maja so odpeljali samo iz Radgone 63 ljudi. Tokrat se je slovenski narod res junaško izkazal: deportiranci so ves čas prepevali slovenske pesmi, kot »Oj zdaj gremo, nazaj še pridemo«, »Hej Slovani« itd. V zaplenjene trgovine in podjetja so Nemci nastavili svoje komisarje. Župan Nemške Radgone Macher je postal Amtsbiirgermcister tudi v¨ G. Radgoni. 12. junija pa je gauleiter postavil za Landrata propadlega aristokrata Gugontala von Witteka. Takrat je bil tudi ustanovljen Heimatbund, preko katerega so se Slovenci lahko prelevili v Nemce. V tem času so radgonski mladinci kradli knjige, ki so jih Nemci zaplenili pri Slovencih, organizirali špionažo in protinemško agitacijo, zbirali orožje in pripravtjali bunker pri Pintariču v. Sp. Ščavnici. Enak center so organizirali tudi v Čresnjevcih pri Alojzu Vreči. Ti mladinci so pozneje celo angleškim in francoskim ujetnikom skrbeli za radijska uročila in jim prinašali tudi hrano. Toda niso bili še organizirani. Organizirano delo se je začelo, ko se je julija ali avgusta 1941 ob Muri pri Petanjcih na prekmurski strani sestal Jože Holc z nekim Bagerjem in Vanekom Šiftarjem. Tam je dobil dve številki Slovenskega poročevalca in napotek, naj se poveže s Štefanom Kuharjem -Bojanom, ki je takrat hodil nekje pri Mali Nedelji. Z njim se je Holc sestal že 16. avgusta 1941 pri Dibelčarju v Radencih in dobil nalogo, da naj skliče sestanek aktiva. Sestanek je bil že čez tri dni v trgovini pri Steinbauerju na Kapeli. Poleg Kuharja in Holca so bili navzoči Janez Talanyi, Tone Strajnšak, Franjo Steinbauer in Jože Dibelčar. Naslednjega, dne je bil enak sestanek v prostorih Murske regulacije v Radgoni, kjer je deloval naprednjak Oto Jemc. Poleg njega so bili tokrat še navzoči Kuhar, Holc, Zora Kovačič in Ivo Hojs. Na obeh sestankih so razpravljali o nalogah OF in vsakemu določili konkretne akcije: sabotažo, propagando, zbiranje materiala itd. Ta dva sestanka pomenita novo obdobje političnega dela v teh pomurskih predelih. Koncem avgusta 1941 je bil na Murski regulaciji drugi sestanek. Zbrali so se Kuhar, Holc, Kerenčič, Jemc, Franc Kurbus in Maks Korošec. Tudi na tem sestanku so razpravljali o nalogah OF in sabotažnih akcijah. Tretji sestanek pa je bil koncem septembra in prav tako na Murski regulaciji. Poleg prej navedenih je še bil Rado Iršič Gregl iz Maribora. Takrat je bil ustanovljen odbor OF, ki je imel nalogo voditi osvobodilno gibanje in propagando, zbirati materialna in finančna sredstva, mobilizirati ljudi v partizane in voditi sabotažne akcije. Na Kapeli pa je bil formiran prvi odbor OF 1. oktobra. Na sestanku pa so bili Gregl, Kerenčič, Tone Strajnšak, Oto Jemc, Joško Talanyi, Maks Korošec, Ciril Grosičar, Janko Jurkovič - Jovo, Franc Kurbus, Jože Dibelčar, Franjo Steinbauer, Ferdo Magdič in Holc. Istega dne so se v G. Radgoni sestali SKOJ-evci. Sestanek je vodil Štefan Kuhar, prisotni pa so bili Zora Kovačec, Živka Čremošnik in Ivo Hojs. Govorili so o OF in o konspiraciji. Organizacije so imele svoje ljudi celo na Landratu: Kapuna, Plešovnika in Marijo Kovačec. Osvobodilno gibanje je prodrlo radi čez Muro. V nemški Radgoni je uspešno agitiral Uci Kodolič, v Žetincih kmet Rogan. Ta je kot zaveden Slovenec dal organizaciji na razpolago prostore v svoji viničariji na Policah. V trdnjavi nemštva v Apačah je deloval kmet Küčan in v Lutvercih kmet Režonja, pri katerem je celo Stefan Kuhar večkrat prenočil. V tem času je bilo tudi zbranega mnogo sanitetnega materiala živilskih in tobačnih nakaznic. Vse to so prinašale uslužbenke Landrata Ivanka Pučko, Heda Mulec, eksploziv pa je dobavljal Martin Tkalec iz Murske regulacije. V videmskem delu terena pa je bil ustanovni sestanek OF avgusta in sicer v hiši Franca Kneza v Renkovcih, ki je bil po osvoboditvi obtožen kot posrednik pri izdaji Lackove čete. Na tem sestanku, ki ga je vodil Blaž Röck - Biba, so bili: Franc Knez, Mihael Vuk iz Terhegovec, Franjo Sonaja iz Veržeja, Ciril Špindler iz Moravec, ki je bil 1944. v Celovcu obglavljen, in Ciril Miki iz Terbegovec. Razpravljali so o OF, sabotaži in četnikih. Drugi sestanek OF v tem predelu pa je bil v začetku oktobra v Kupljenovem, mlinu. Vodil ga je zastopnik Pokrajinskega, komiteja Rado Iršič - Gregl iz Maribora. Navzoči so bili: Kerenčič, Kuhar, Kupljen, Knez, Vuk, Ciril Špindler, Senčar in JelenPoleg ostalih organizacijskih stvari so razpravljali tudi o ljudski samopomoči za pripornike. V avgustu so imeli, tudi SKOJ-evci sestanek in. sicer na Moti pri Rajhovi Nadi. Udeležila sta se ga tudi Holc in Ciril Mikl. V tem času so začeli delovati prvi izdajalci. Bivši mornariški oficir Kikec iz Ljutomera je dobro poznal teren, saj je z Jakobom Babičem, članom okrožnega, odbora OF, često prihajal tudi v radgonske predele. Že. 10. oktobra je sam šef' gestapa v Ljutomeru Ernest Likovec s SS oberšarführerjem Vlachom in tolmačem Albertom Bončecom aretiral mnogo naših frontovcev in simpatizerjev. Aretirani so bili: Ivo Hojs, Jože Dibelčar, Olga Novak in drugi. Nemci so jim očitali četništvo in od njih so hoteli izvedeti za vodjo odpora. Zvedeli pa niso ničesar. Mnoge med njimi šo odpeljali iz ljutomerskih zaporov v ptujske, Babič pa je pred tem skočil skozi okno zapora, a med tekom po trgu ga je ustrelil nek verman. Dne 16. oktobra je bil sestanek v Sp. Ščavnici. Navzoči so bili Kerenčič, Pintarič, Holc in Vreča iz Črešnjevec. Pintarič Vreča in Kerenčič so šli ob Vidmu še tisto noč proti Ptuju. Na poti se jim je še pridružil Štefan Kuhar - Bojan. Pozneje so šli v partizansko taborišče na Čreti v Savinjski dolini. Jakob Vreča je bil na prežiškem pohodu ujet in 15. novembra 1942 ustreljen v Mariboru skupaj s Štefanom Kuharjem, Pintarič pa je bil vključen v Štajerski bataljon. Kerenčič in Kuhar sta zadnjič sodelovala na sestanku v G. Radgoni v začetku novembra 1941. Po naslednjih aretacijah, ki so bile 18. nov. 1941, ko so bili aretirani Zora Kovacič, tri dni prej Oto Jemc, njegova sestra Anica, Jože Holc in še nekateri drugi, je partizansko gibanje na radgonskem terenu začasno zamrlo. To prvo obdobje je zapečatila s svojim izdajstvom kurirka Hilda Ranzinger. Iz tega trpljenja in iz te prelite krvi pa je vzklilo seme nove' dobe. Poslopje na Kapeli — v njem je bil leta 1941 ustanovni sestanek OF Napad na Apače Franjo Kosar Na kvatrno soboto 1944. leta se nas je pri Križanu - Marku na Ščavnici zbralo petnajst partizanov. Sklenili smo, da bomo napadli nemško žandarmerijsko postajo v Apačah. Okrog polnoči smo se odpravili mimo štajhovskega grada, skozi Plitvice in Segovce. Noč je bila tako temna, da sem komaj zaznal obrise naše predhodnice. Ljudje so že počivali, le tu in tam je pasje lajanje pretrgalo tišino. V lešenskem gozdu smo se razporedili za napad. Vodil ga je pokojni Jurkovič - Jovo. Z Jakom sva dobila nalogo, da naj paziva prehod čez cesto iz Apač proti Lešanam. Zaustaviti sva morala vsako osebo, ki bi se pojavila na cesti, v skrajnem primeru pa tudi streljati. Zadovoljna, da sva dobila to lahko nalogo, sva se utaborila v nekem grmu ob cesti za par sto metrov od žandarmerijske postaje. Srce mi je precej močno utripalo, Ko sem se v miru ležeč s puško v roki zamislil v položaj. Komaj zaznavni obrisi hiš so skrivali v sebi smrtne sovražnike slovenskega naroda. Dobršen del apaških Nemcev je že stoletja vodil proti nam besno borbo. V tej zadnji vojni pa se je njihov nacizem skrotovičil v brezobzirni in po krvi hlepeči hitlerizem. Tudi ostali tovariši so dobili svoje naloge. Nekateri so pazili na cesto na segovski strani, drugi pa pot proti cerkvi. Štirje najhrabrejši pa bi naj z bombami napadli žandarje v njihovi postaji. Vsi so odšli, vsak na svoje mesto. Z Jakom sva napenjala oči v temo in poslušala. Dolgo časa je bilo vse mirno. Vsak čas bo zaropotalo. Jaka se je nestrpno obračal ob meni. Zaupal mi je, da bi strašno rad zakadil. Komaj sem ga prepričal, da je to nemogoče in da naj še malo potrpi. Potem mi je še zaupal, da si bo po osvoboditvi ure- dil drugačno življenje in tudi opustil kajenje. Nisem mu verjel, ker sem ga dobro poznal. Naenkrat naju je v pogovoru zmotil strel na gornji strani žandarmerijske postaje. Sledil mu je drugi. Nekoliko pozneje je zagrmela bomba. Nebo je nad njo rdeče zažarelo. »Kaj je to?« je poltiho vzkliknil Jakob. Nekaj ni v redu. Napada na žandarmerijo še vedno ni. Streli na gornji strani zaščitnice pa pomenijo, da glavnega namena vendar ne bomo dosegli. Računali smo namreč, da sta na postaji samo dva žandarja in da je tam okrog 60 pušk, ki so jih prejšnjega dne pripeljali iz Radgone za apaške Nemce. Mi smo pa hoteli dobiti prav to orožje, ki smo ga tako krvavo potrebovali. Upali smo, da ga bomo dobili poceni. Priboriti smo si ga tako ali tako morali, saj si na miren način lahko dobil kako pokvarjeno lovsko puško. Streljanje v sredini trga je vse bolj naraščalo. Kakor gnana od nevidne sile sva zapustila mesto in se napotila proti hišam. Tekla sva preko njiv. Na nekem mestu sva prekoračila vrtno ograjo. Ko sva nameravala čez dvorišče na cesto, se je zagnal v naju ogromen pes. Najprej ga je Jaka hotel ustreliti. Toda niti ni utegnil nameriti puške. Žival se mu je vsa divja zagrizla v roko. S puškino cevjo sem jo odtrgal od njega. Nato je napadla mene in me zgrabila za nogo. S puško sem opletal okrog sebe in se otepal zveri. Naenkrat je pes odskočil, počenil in se pripravil na nov naskok. V tem je jaka zamah- nil s puškinim kopitom in ga med skokom udaril naravnost po butici. Pes je zabevkal, se nekoliko opotekal in nato negibno obležal pred nama. Skoraj me je bolelo, ko sem gledal tako lepega volčjaka. Pse sem imel namreč vedno rad, že od mladih let, ko sem se kot kratkosrajčnik igral z njimi. Ko sva si brisala krvave ude, sva v hiši opazila neko premikanje. Jaka se je škodoželjno zasmejal, ko je zagledal mojo raztrgano hlačnico. Čeprav sem se pri spopadu s psom nekoliko razburil, sem bil sedaj besen na Jako, ki je opazoval plahutajoče raztrgane hlačnice, skozi katere se je v mrak belilo moje koleno. Med tem časom je streljanje naraslo do skrajnosti. Poki pušk so se prepletali z drdranjem strojnic. Tu in tam je vmes treščila kaka bomba. Ne da bi se zmenila za vse to, sva hitela proti cesti. Med hišami sva staknila majhen prehod. Zagledala sva cesto. Kakor divji drobni meteorji so preko trga švigale žareče svinčenke. Ob eksploziji neke bombe na drugi strani ceste se je prostor pred nama hipoma razsvetlil. Ob oglu sosednje hiše je ležal Franjo. Nekaj je brskal po svoji strojnici, nato pa je njeno divje drdranje trgalo po mojih ušesih. Streljal je čez cesto med okna neke hiše, kjer se je večkrat poblisnilo iz cevi. Z Jakom sva počenila za kamen ob cesti. Menda se je pobliskovalo proti nam iz vseh oken, naši so pa odgovarjali. Najbrž iz kleti za mano sem zaslišal vzdihe in jadikovanje nekih Nemcev : »Mein Gott, to is ja echta Angriff. Wirdma olla umkammon!« Kljub divjemu ognju sem opazil, kako na spodnji strani ceste med divjim vpitjem napada skupina naših štirih partizanov. Pokonci, ne meneč se za svetle trakove, ki so parali temo, so poskakujoč, kakor bi se na nož borili z nevidnim sovražnikom vzklikali: »Juriš, smrt!« in pri tem streljali v vsa okna, kjer se je kaj premaknilo. Med njimi sem zagledal Katri-nico. Bila . je ena najčudovitejših bork, kar sem jih kdaj videl. Pred l.eti je pobegnila iz Dachaua in delovala kot terenka ha našem območju. Bila je lepa in tako mirna, da bi človek mislil, da niti orožja ne upa pogledati. Sedaj je stala pred to gručo. Lasje so ji vihrali kakor v burji. S tenkim glasom je klicala smrt izdajalcem. Drobna roka ji je kdaj pa kdaj dvignila težko valterco, iz katere je potem grozeče siknilo. Pred neko hišo blizu mene se je vsa grupa ustavila. Dva borca sta prijela Katrinico pod pazduho in jo dvignila do okna. Zaslišal sem žvenket šip. Ob eksploziji bombe na zgornjem delu trga sem zagledal Katrinico kako razbija po oknu. Bila je to podoba Jeanne D’Arc. Ob divjem streljanju in med svetlikajočimi se kroglami se je duh te borke najbrž vselil v Katrinico. Pretreslo me je do mozga. Šipe so žvenketale še v drugih hišah. Postajale so plen drobnih izstrelkov. V tem strašnem trenutku, ko se je svet sesedal od besnenja, sem zaslišal nad sabo skrhane glasove: »Heilige Lucia, bitt’ für uns! Heilige Agata ...« je vzdihovalo. Streljanje z oken je pojenjalo. Naši so huronsko vpili. Katrinca je s svojo grupo nadaljevala pohod proti trgu. Takrat sem med presledki eksplozij zaslišal drdranje avtomobilov, ki so vozili proti nam iz Cmureka. Ko sva z Jakom skočila izza Zida, da bi se pridružila temu demonskemu sprevodu je na cesti proti Črncem zaklokotala težka strojnica. Čez nekaj trenutkov sem zagledal črne gmote avtomobilov, ki so se bližali šolskemu poslopju. Ves naš ogenj smo usmerili proti tej strani. Za prvo težko strojnico se je oglasila druga, nato tretja. Tudi iz spodnjega dela, kjer je bila žandarmerija, je težko zaropotalo. Verjetno so se žandarji opogumili. Mi pa smo počasi zapuščali trg in se umikali proti Lešanam. Z Dominikom in Jožetom smo se nehote odtrgali od ostale grupe. Bolje je bilo tako, ker so za nami Nemci divje streljali. Bil sem ves pretresen od doživetega. Namena sicer nismo uresničili, čutil pa sem, da smo dosegli mnogo več, kakor smo pričakovali. Hitlerjeva zver je dobila močan sunek prav tam, kjer ga je najmanj pričakovala. Skrhali smo moralo v enem izmed njenih najmočnejših brlogov. Okrog tretje ure smo se spet dobili na pašniku za Križanom. Jovo je bil zamišljen in ni rad govoril. Vendar sem pa ob svetlikanju njegove cigarete opazil na ustih lahen nasmešek. Jaka pa je bil tako dobre volje, da je Katrinico uščipnil v stegno, ko se je usedla zraven njega. Mislil je, da ji bo s tem nagodil. Ta pa mu je kar iznenada pripeljala tako klofuto, da še Jovo ni mogel obdržati resnega obraza in se je z nami vred od srca nasmejal. POMURSKI VESTNIK, 11. avgusta 12 GORNJERADGONSKO OPEKARNIŠKO PODJETJE GORNJA RADGONA izdeluje in dobavlja širom po naši domovini kakovostne opekarniške izdelke po naslednjih cenah: Fasadni zidak ......... din 8.750.— Navadni zidak......... din 5.750.— Votlak 1/1......... .... din 7.750.— Votlak Bv/2 ........ .... din 15.500. — Votlak Bh/4 ........ ....din 23.500.— Stropnjak Monte 8/37 . . . . . din 40.000.— Stropnjak LGD . . . . . . . din 48.000.— Stropnjak — Rapid — nosilec din 20.000.— Stropnjak Rapid — polnilec 15 cm din 38.000.— Stropnjak Rapid — polnilec 18 cm din 40.000.— Zarezni strešnik........ ...din 14.750.— Strešnik bobrovec........ ..din 11.750.— Franko vagon Gornja Radgona Se priporoča za naročila DELOVNI KOLEKTIV VSA ZIDARSKA IN V GRADBENO STROKO SPADAJOČA DELA OPRAVLJA PO ZMERNIH CENAH, HITRO, KAKOVOSTNO IN SOLIDNO Splošno gradbeno podjetje GORNJA RADGONA in se priporoča ZA NADALJNJA NAROČILA Raznovrstno in kakovostno blago v veliki izbiri in po konkurenčnih cenah priporoča svojim cenjenim strankam TRGOVINA »MURA«APAČE in čestita vsem delovnim ljudem radgonske komune k njihovemu domačemu prazniku 14. avgustu. VEDNO SVEŽ — ZMERAJ KAKOVOSTEN KRUH IN PECIVO DOBlTE V Parni pekami Gornja Radgona Poslovalnici: KERENČIČEVA št. 9 PARTIZANSKA št. 15 Tovarna avtomobilov MARIBOR - SERVICE »AVTOREMONT« GORNJA RADGONA opravlja generalna, srednja in mala popravila motornih vozil znamke TAM. Generalna popravila opravlja točno, solidno in v rekordnem času dvajsetih dni, srednja popravila pa v desetih dneh. Na zalogi ima tudi vse nadomestne dele, ki jih takoj montirajo oziroma zamenjajo. Dobro vpeljana servisna služba! TRGOVINA NA VELIKO IN MALO ŠPECERIJA MANUFAKTURA GALANTERIJA TEKOČA GORIVA Trgovsko podjetje ´Sloga´ v Gornji Radgoni NUDI V VSEH SVOJIH POSLOVALNICAH ŠPECERIJO, GALANTERIJO IN MANUFAKTURNO BLAGO PO NAJNIŽJIH DNEVNIH CENAH. TRGUJE NA VELIKO IN PRODAJA V SVOJIH POSLOVALNICAH TUDI TEKOČA ______________GORIVA_____________ POMURSKI VESTNIK, 11. avgusta v naši državi znano podjetje V TOVARNI AVTOMOBILOV MARIBOR izdelujejo kamione »Pionir 52« z nosilnostjo 3 tone — avtobuse »TP 54« in »RNB« s 25 sedeži in 10 stojišči — 3-tonske avtomobilske prikolice »MP 3« — rezervne dele za vozila znamke TAM —utopno kovane odkovke do teže 50 kg — siluminske ulitke do teže 30 kg — rezilno orodje zobčenike. Termično obdelujejo razne avtomobilske in strojne dele. V 40 servisnih delavnicah širom po državi opravljajo vsa dela na kamionih in avtobusih znamke TAM — strokovno in solidno. V svojih mesnicah št. 1 — Jurkovičeva ulica št. 2 — Kardeljeva cesta št. 3 — Jurkovičeva ulica št. 4 — Radenci in Kapela št. 5 — Apače prodajamo potrošnikom vedno sveže in kakovostno meso in mesne izdelke KLAVNICA GORNJA RADGONA Odkupujemo govejo živino in drobnico vseh vrst po dnevnih cenah. V slovenska industrijska središča pošiljamo živa in zaklana goveda, teleta in svinje. Se priporoča DELOVNI KOLEKTIV Vinogradniško gospodarstvo Radgona Radgonsko vinogradniško gospodarstvo je bilo ustanovljeno 1945. leta, ko so izkoriščevalski lastniki zapustili svoje vinograde. V začetku je imelo le 60 ha vinogradov, Prva trgatev na novem gospodarstvu je bila zelo slaba, ker so bili nasadi že stari. Zato jih je delovni kolektiv začel že naslednje leto obnavljati. Tri leta po ustanovitvi je Državno vinogradniško gospodarstvo o Gornji Radgoni že merilo 550 ha zemlje. Imelo je precej polj in travnikov. Tako je ostalo-vse do 1955.' leta, ko mu je bila dodeljena zemlja po vojni ustanovljenih in hirajočih okoliških ekonomij. Takrat se je povečalo na 1400 ha zemlje in se iz posestva spremenilo v veleposestvo, ki ga vodi in uprablja delavski svet. Naziv vinogradniško« je ostal, čeprav ima gospodarstvo le 500 ha vinogradov, ostalo pa polja in travnike. Ta značaj gospodarstva, ki pa je že tudi preobsežno, povzroča strokovnemu vodstvu precej težav, ker le z velikimi napori usmerja in vodi posamezne panoge, kajti kolebati morajo med vprašanjem, kateri panogi dati prednost: ali poljedelstvu ali lepo razvijajoči se živinoreji ali pa vinogradništvu. Najboljša rešitev bi bila v razdelitvi gospodarstva na pretežno vinogradniški in poljedelsko živinorejski del. V takih razmerah in prilikah bi bilo mnogo lažje povečati pridelek. Vsa leta od ustanovitev delovni kolektiv zelo skrbi za obnovo vinogradov. Vzporedno z obnavljanjem vinogradov pa je rasel tudi pridelek. V zadnjih letih so pridelali letno okoli 6000 hl kakovostnega vina. Če odštejemo nove enoletne in dvoletne nasade, se-je pridelek v zadnjih letih gibal od 25 do 55 hl na ha, lani povprečno 52 hl na ha, selekcionirani renski rizling in šipon pa sta dala tudi po 60 do 80 hl na hektar. Poleg kakovostnega in dobrega vina je posebnost radgonskega vinogradniškega gospodarstva peneče vino. Tega so že izdelovali prejšnji lastniki in sicer že nekako okoli leta 1860. Izdelovati so ga pa začeli priseljenci iz Alzaške. Delovni kolektiv Vinogradniškega gospodarstva v Gornji Radgoni pa je po vojni še pospešil izdelovanje penečega vina in to ne samo količinsko, ampak tudi kakovostno. Sedaj je radgonsko peneče vino v vseh gostiščih, znano pa je tudi v inozemstvu. O njegovi kakovosti pa priča zlata diploma, ki jo je dobilo na vinski razstavi v Bruxellesu leta 1952. Ob letošnjem občinskem prazniku — čestita delovnim ljudem radgonske občine — DELOVNI KOLEKTIV POMURSKI VESTNIK,11. avgusta