Ni vsako delo dobro delo
Po seminarju za sekretarje osnovnih organizacij zveze komunistov občine Center smo v uredništvu organizirali »okroglo mizo«, ki so se je udeležili naslednji sekretarji 00 ZK: Veselin Perič iz krajevne skupnosti Stari Vodmat, Antonija Slana iz tovarne Pletenina, Dušan Jazbinšek iz podjetja IPK TOZD Plinarna, Ivan Krumpak iz podjetja Intertrade TOZD Trgovina, Lidija Boljka iz vzgojnovarstvenega zavoda »Ane Ziherl«, Zvonka Stajdohar iz Inštituta za klinično kemijo in klinično biokemijo Kliničnega centra in Božo Šprajc iz Drame ter sodelavca »Dogovorov« Lučka Špat in Janez Jančar, ki je razgovor pripravil za objavo.
DOGOVORI: V krajevnih skupno-stih ste zdaj močno soočeni s težava-mi, ki se pojavljajo v preskrbi prebi-valcev z osnovnimi življenjskimi po-trebščinami. Kako jih rešujete?
PERIČ: Spodbudili smo akcijo in aktivno sodelujemo pri oživitvi dela potrošniških svetov. Tudi pri nas po-trošniški svet ne opravlja svoje naloge tako kot bi bilo potrebno. Še posebno nejasno je, kakšna je lahko njegova vloga in pristojnost. Ali lahko svetuje in usmerja, ali tudi ukrepa? Komunisti menimo, da bi se moral aktivno pove-zati s trgovino, ji svetovati, kaj lahko v tem trenutku stori, da se bo preskrba zboljšala. Potrošnika pa mora vzgajati, preprečevati potrošniškoTnrzlico. Pri tem imamo slabe izkušnje in zglede. Predlagali bomo, da sredstva javhega obveščanja natančneje in bolj selektiv-no obravnavajo vprašanja, ki so pbve-zana s preskrbo. Ne morem se strinja-ti, ft\ to je tudi mnenje članov naše osnovne organizacije, da je dnevno ča-sopisje objavilo vest, kako smo letos z izvozom mesa iztržili v Jugoslaviji že 250 milijonov dolarjev. Take vesti sa-mo jezijo občana, ki ne more kupiti mesa ali vsaj takega ne, kot bi rad.
DOGOVORI: Imate v vaši krajevni skupnosti dovolj trgovin?
PERIČ: To }e druga naloga, s katero se ubadamo komunisti. V Vodmatu je premalo trgovin. Naša pobuda, da bi razširili prodajne zmogljivosti, je nale-tela na razumevanje trgovcev. Za raz-širitev trgovine bi bilo potrebno poru-šiti neko zgradbo, tu pa so se spet poja-vili odpori in privatna lastniška misel-nost nekaterih krajanov.
DOGOVORI: Tekstilna panoga je bila vrsto let v težkem gospodarskem položaju. Kako je v Pletenini?
SLANA: Za svoje podjetje lahko re-čem,  da  letos  težave v  poslovanju
uspešno premagujemo. Pri tem velja še posebej poudariti, da uspešno izva-jamo organizacijske spremembe. Hu-de težave pa imamo s fluktuacijo de-lavcev, ki je posledica nizkih osebnih dohodkov in napornega dela, ki je pri nas normirano. Komunisti pri reševa-nju te težave aktivno sodelujemo. Iz-delujemo nov sistem nagrajevanja po delu, opise delovnih opravil in razčle-nitev delovnih opravil po skupinah. Pri tem si prizadevamo, da bomo pri nagrajevanju bolj kot doslej, upošteva-li delovne izkušnje. Jasno nam je, da
delavka, ki se zaposli takoj po triletni tekstilni šoli, ne more delati tako do-bro, kot delavka z desetletno delovno dobo, ki pa je le priučena. Tudi na ta ;način bomo skušali zadržati delavca, kar pa je razumljivo, saj je že s svojim minulim delom veliko prispeval za ra-zvoj podjetja, in mu bomo na podlagi tega priznali tudi interno izobrazbo. Druga stvar pa je, kako je lahko dela-vec v neposredni proizvodnji, nepo-sredni proizvajalec družbenega do-hodka, slabše plačan od delavca v ad-ministraciji, delavca, ki nima norme, posebnih delovnih pogojev in podob-no. V naši delovni organizaciji smo ga uspešno rešili, saj na primer v računo-vodstvu dela le deset ljudi.
' DOGOVORL Pomemben člen pre-skrbe je tudi energija. Letošnje leto je za vse nas kritično, sajje ni dovolj, neprestano pa se še draži.
JAZNINŠEK: To je zelo zamotano vprašanje, ki nas je potisnilo v velike težave. Vsak naš delavec je dolžan kot član družbe skrbeti za čim manjšo po-rabo plina. Manjša poraba pa je tudi manjši zaslužek. Premalo imamo de-lavcev, pa še ti odhajajo, novih pa ne moremo dobiti. Monterje iščemo tudi po dve leti, kadrov z visoko izobrazbo sploh ne moremo dobiti. Sprejeli smo nov pravilnik o nagrajevanju, ki teme-lji na treh oblikah stimulacije: osebni, količinski in prodajni. Komunisti sku-šamo narediti vse, da bi premagali omenjene težave, vendar sami tega ne bomo zmogli. Zavedamo se, da v Ljub-ljani potrošniki ne smejo čutiti po-manjkanja, vendar ali je to samo nalo-ga nas delavcev in komunistov Plinar-ne? Osnovna cena surovine se strmo vzpenja, pariteta različnih energetskih virov in surovin ni ustrezna, obnova omrežja v Ljubljani, ki je staro 120 let, pa je izredno draga zaradi uvožene opreme in podobno. Nekajkrat smo
opozorili na ta vprašanja in povabili na naše sestanke mestne organe, vendar brez odziva.
DOGOVOBI:. Trgovina je v naši družbi že nekaj časa grešni kozel. Kar naprej omenjamo, 'da je krivaza sla-bo preskrbo, da se ne mara dogovori-ti s proizvodnjo, navezati dohodkov-nih odnosov.
KRUMPAK: Osnovna težava naše-ga gospodarstva je sporazumevanje. In če hočemo jugoslovanski in pred-vsem slovenski trg brezhibno oskrbeti
z izdelki, ki naj bi bili jutri na voljo tudi pri potrošnikih, se moramo spora-zumeti najprej s proizvajalci, da bomo skupno izvažali. Z njimi pa težko naj-demo skupno besedo, kajti v tem tre-nutku »se nihče ni sposoben pogovar-jati brez velike košare denarja«. To ko-šaro bi morala prinesti trgovina, ki pa je že precej .šibka. In tako smo v ne-kem začaranem krogu, ko ne mi ne industrija ne vemo, kako naprej. Vse rešitve, ki jih dosežemo, so začasne, ob tem pa so začasni tudi sistemski ukrepi.
20 odstotkov ljudi imamo zaposle-nih v drugih državah, predvsem v dr-žavah v razvoju, in opažamo, da so učinki devalvacije pod pričakovanimi. Konkurenčne sposobnosti nismo po-večali, industrija pa se zaradi izredne inflacije ne upa več sklepati dogovo-
rov o dolgoročnem sodelovanju. Kot na dlani je, da jugoslovanske izvozne želje presegajo delovne zmožnosti in-dustrije, zato je težko, da bomo lahko uresničili načrtovani izvpz. Ker smo se naenkrat odločili za tako velik izvoz, smo popolnoma osiromašili ponudbo doma. Tudi uvoz smo tako omejili, da industrija nima repromateriala. Kako pa naj potem več izvaža?
Vse to so vprašanja, s katerimi se člani zveze komunistov neprenehoma ubadamo. Položaj je težak, tako da se že sprašujemo, če bomo sploh lahko izplačali osebne dohodke. Vendar smo prepričani, da bomo s skupnimi napo-ri vse prebrodili. Podpiramo sklepe zadnje seje predsedstva CK ZKJ, ki že vnašajo pozitivne premike in vzpod-bujajo dejansko pravo delo, razvojne usmeritve, saj dajejo proste roke do-bremu, ne pa lažnemu delu, ki ga je očrnil tudi tovariš Albreht v prvem delu seminarja.
DOGOVORI: V občini Center je skoraj 70.000 delovnih mest, prebi-valcev pa le 36.000. Vrtci lahko sprej-tnejo okoli 2.600 otrok. Vendar je za-jetih le dve tretjini, drugi pa so iz drugih ljubljanskih občin. Kako ko-munisti sodelujejo pri reševanju tega vprašanja?
BOLJKA: V vrtcu imamo 500 mest, prosilcev pa je 700. Zato skušamo otro-ke, ki niso v rednem varstvu, vključe-vati z drugimi oblikami dejavnosti. Pri tem tesno in uspešno sodelujemo s starši in krajevno skupnostjo. Za otro-ke, stare šest in sedem let, organizira-mo malo šolo. Za mlajše organiziramo cicibanove urice, lutkove predstave, igrice in podobno.
DOGOVORI: Imate kaj varstvenih družin?
BOLJKA: Tudi te oblike varstva ra-zvijamo. Zaenkrat imamo dve, potre-bovali pa bi jih še več. Poudarila bi še, da smo pri premagovanju teh težav uspešni, in da si vsi člani kolektiva prizadevamo, da bi delali kar najbolje. Predvsem pa smo si na jasnem, da naši otroci ne smejo čutiti bremena stabili-zacije.
DOGOVORI: Resolucija dovoljuje zdravstvu 16 odstotno povišanje cen sioritev. Znano pa je, da se je na pri-mqr uvoženi sanitetni material po-dražil za 100%, domači pa za 50%.
ŠTAJDOHAR: V našem tozdu smo morali organizacijo dela prilagoditi novim pogojem gospodarjenja. Upo-rabljamo predvsem domače surovine ln opremo za svojo dejavnost, to pa so predvsem laboratorijske raziskave.
Res je sam delovni proces precej daljši, kot če bi uporabljali uvožene preparate, toda zavedamo se svojih stabilizacijskih obveznosti. Skrbimo tudi za čimbolj racionalno porabo su-rovin in ustrezno shranjevanje.
DOGOVORI: Kako pa šo se delavci prilagodili novim delovnim zahte-vam?
dobro. K temu je svoje prispeval tudi novi način nagrajevanja, za katerega smo dali pobudo komunisti in ga obli-kovali prvi v Kliničnem centru. Z njim ne nagrajujemo delovnega časa, am-pak opravljeno delo. Vsa opravila smo časovno ovrednotili, izračunali pov-prečje in, na podlagi tega, vsa opravila normirali. Dopolnilno delo smo skrčili na minimum, tako da noben delavec nima več kot 48 ur na m§sec. To nam je uspelo prav z novimi normativi, s pomočjo katerih smo ugotovili, da je nekje premalo, drugje pa preveč de-lavcev, in to uravnovesili z obstoječim kadrom. Tudi, ko so naše delavke na bolniški ali porodniški, ne zaposluje-mo novih delavcev; naloge odsotnih prevzamejo sodelavci in so za to ustrezno in bolje plačani.
DOGOVORI: Kakšna so stabiliza-cijska prizadevanja komunistov v »Drami«?    '
ŠPRAJC: Stabilizacijsk^ ukrepi v naši hiši so bili pripravljeni na podlagi pobude osnovne organizacije zveze komunistov. Oblikovali smo program, ki ga že uresničujemo. Tako smo se na primer odrekli delu uslug gledališkega ateljeja, ki je bil predrag. Prihranili smo toliko, da smo lahko povišali osebne dohodke za 10%.
DOGOVORI: Pred dvema letoma je republiški prispevek od neto osebne-ga dohodka, ki gre za financiranje kulturne dejavnosti, znašal 1,5%, ie-tos pa le odstotek.
ŠPRAJC: Nisem ekonomist, vendar znam izračunati, da je to za 33% manj sredstev za naše osebne dohodke. S tako politiko se ne morem strinjati, imenuiem jo proračunska.' Tudi po-svet je izzvenel v enotni ugotovitvi, da je neustrezna, in nima nič skupnega s pravo organizacijo in svobodno me-njavo dela v kulturi. Menim, da se naša politika, ki na nek način ravna s sred-stvi za kulturo, premalo zaveda po-membnosti kulture za vso družbo. Če v družbi ni kulturne in duhovne klime, tudi član te družbe, človek, ne bo imel delovnih navad, ne .bo vesten in ustvarjalen.