410
Politične stvari.
Avstrija in poroštva njenega obstanka.
Pod tem naslovom je v nemškem jeziku (Oester-reich und die Burgschaften seines Bestandes) na Dunaji prišla od dr. Adolfa Fischhofa dolgo in željno pričakovana knjiga na svetlo. Kolike važnosti so te bukve, priča jim je to, da vsi časniki od konca do kraja pretresajo jih obširno in izpisujejo iz njih tehtnejše stvari.
Ime Fischhofovo je na glasu že od leta 1848., in že samo to, da je knjiga njegova, obrnilo bi bilo veliko pozornost vseh politikov na to, kaj on pravi. Tem veče* pomembe pa je dandanes, ko ravno kljenka ministerstvu, ki je dve leti na čelu vlade, in pa ustavi decemberski, ki je po njem se rodila na svet.
Kdo pa je vendar ta Fischhof, da je tako na glasu? — bode vprašal marsikter naših bralcev, kte-remu politikovanje ni ravno vsakdanji kruh, Fischhof je po rodu Nemec, po veri jud, po stanu dohtar zdravilstva, in kot zel6 čislan zdravnik je tudi bogat mož. Leta 1848., ko je Avstrija rešena bila verig absolutizma, bil je državni poslanec v prvem državnem zboru; ker je zastavo svobode visoko nosel, dolžili so ga mno-
411
zih političnih hudodelstev, pa naposled so spoznali, da se ni ničesar ukrivičil.
Tak je mož, kteri je spisal to knjigo, ktera odkritosrčno, temeljito in mirno dokazuje, da Avstrija stoji na propadu, in da jo rešiti more le federalistična ustava na podlagi ravnopravnosti vseh narodov.
Da je taka tehtna beseda prav kot bomba padla med nemškutarje avstrijske, nenemškim narodom in poštenim Nemcem pa, čeravno celo vsaki besedi ne pri-trjajo, je zvezda danica, lahko se razume sabo ob sebi. Zato ni čuda, da nemškutarski časniki in njih privrženci njegove nasvete imenujejo ^sanjarije", časniki pa in možaki, ki so pravega avstrijskega duha, jo pozdravljajo kot edino zdravilo na smrt bolne Avstrije. Nobeden pa, bodisi kakoršne koli stranke, ne upa se dotakniti njegovega poštenja, kajti Fischhof je neodvisen mož in živi brez častilakomnosti samo svojemu zdravniškemu poklicu.
Ker pa je Nemec z dušo in telesom in ker nemški narod tudi v tej knjigi povzdiguje nad vse, a vendar Nemcem brez ovinkov v obraz pravi: „vi ste grešili, vi ste s svojim gospodstvom čez vse druge narode krivi nesreče Avstrije", — in ker je po veri jud in ker ravno v judovskih rokah je skor vse dunajsko me-rodajno časnikarstvo, ktero bi rado v žlici vode potopilo vse pravice druzih narodov, prav zato je ta knjiga res bomba, ki je počila med nemškutarstvo in hebrej-stvo, — zato krščeni in nekrščeni „judje", to je, nem-škutarji na Dunaji in zunaj Dunaja obirajo njegovo knjigo, češ: „to je vse nič"! Vsak drug pa, ki ima srce za pravico in za Avstrijo, pa se raduje o tej knjigi, ker vsacemu njih iz srca govori, in zato se bode odmevala v milijonih in milijonih avstrijskih srcih.
Dr. Fischhof,^zdravnik po svojem poklicu, tudi v tej knjigi prav po zdravniško preiskuje Avstrijo. Pred vsem ogleduje njen organizem, dele (narode), iz kterih obstoji, njihovo stvarbo, zvezo in pomen, potem sredstva, po kterih živi, vzroke, zarad kterih organizem boleha, in kako se da odpraviti to, kar dela bolezen, da se život iznova okreva, zadobi popolno zdravje in moč.
„Uboga Avstrija — pravi — kako hudo so te zadele pomote onih, ki jim je v rokah bila osoda tvoja! Dvajset let ni noben minister položil krmila z rok, da ne bi bilo škode trpelo njegovo imL in pa blagor Avstrije!"
Knjiga Fischhof-ova začenja s pregledom vseh avstrijskih narodov, da se potem more soditi, ali se ti narodi dajo vvrstiti v organizem Avstrije.   v
V prvi vrsti navaja Nemce, kterih je 6 milijonov in 9/io v Cislajtaniji; Fischhof jih imenuje jedro, okoli kterega so se vsi drugi narodi Avstrije kristalično vlegli, razdeluje jih pa v 4 vrste , to je take, ki so bolj ali manj Avstrijanci, ali bolj ali manj le Nemci, prijatelji ali nasprotniki Prusije. Nemci se nikakor ne morejo pritožiti, da jih premalo povzdiguje, vendar jim pa tudi odkritosrčno očita, da s svojim jezikom silo delajo drugim narodom. Kar vsak pameten človek trdi, to trdi tudi Fischhof, rekoč: V tujem jeziku moraš sicer narod podučevati, a s tujim jezikom omikati ga ne moreš ; omika cvete edino le na podlagi maternega jezika, ona se izcveta iz prirojenega genija vsacega naroda; ako mu znanstva njegova povekšate v tujem jeziku, ponižate mu njegov značaj in pokvečite mu njegov naroden duh; mar mislite, da iz pokvečenih (verkruppelten) narodov bote stvarili krepko državo? Nikoli! Slovane ženete v naročje panslavizma (vseslovanstva).
Potem govori o Slovanh, kterih je največ v Avstriji, in razun Rusije, v nobeni državi toliko kot v Avstriji.    Celo  cesarstvo  ima med 34 milijoni in  pol,
okoli 16 milijonov Slovanov; v Cislajtaniji 64/10 milijonom Nemcem nasproti stoji ll1^ milijonov Slovanov; samo na Tirolskem, Vorarlberškem, Salcburškem in gornjem Avstrijskem ni nobenega Slovana, povsod drugje pa so, in sicer jih je v Galiciji, na Pemškem, Morav-skem, Kranjskem, Istri, Goriškem in Gradiški, Tržaškem in v Dalmaciji več kakor vsacega druzega naroda. In vendar so jih tlačili Nemci in Italijani, ker so raztreseni po cesarstvu in ločeni drug od druzega, govore" različna narečja, niso vsi ene vere itd. Da je večina Slovanov zaostala v omiki, tega večidel niso oni sami krivi. Zmagani po druzih narodih so jim ti posilili svoje postave, v šolah in uradih svoj jezik, in ta sila tujega jezika je še huje pritiskala na nje kakor politična stiska, kajti vsiljeno gospodstvo poniža narod, vsiljeni jezik ga spači (demoralizira).
Po tem splošnem popisu prestopi Fischhof na popis posamesnih slovanskih narodov v Avstriji. O tem drugi pot.
422
Politične stvari.
   Avstrija in poroštvo njenega obstanka.
(Dalje.)
V prvi vrsti avstrijskih Slovanov popisuje dr. Fiš-hof Cehe; na Pemskem, Moravskem, Slezkem,  Oger-
423
ekem in druzih kronovinah našteje jih skupaj blizo 6 milijonov in 530.000. O njih pravi, da noben narod v Avstriji ni bolji Avstrijan kakor češki; propad Avstrije bil bi pa tudi propad Cehov, kajti ločeni od druzih Slovanov žive krog in krog obdani od Nemcev, v Nemčiji pa bi se sčasoma tako gotovo potopili kakor vsi Slovani, ki vso stanovali ali še stanujejo v nemških pokrajinah. Cehi se radi stavijo na čelo avstrijskim Slovanom, so najhuji nasprotniki dvalizma, in hočejo enotni zastop cele avstrijske države v skupnem državnem zboru. Po pravici jih je hudo razžalil po Schmerlingovi februarski ustavi umetno skovani volilni red za deželni zbor, kajti Cehi, kterih na Pemskem so tri petine, na Mo-ravskem pa tri četrtine, so po tem volilnem redu v deželnih zborih v manjšini! Ni čuda tedaj, ker vidijo po krivičnih potih nemško gospodstvo na čelu Cislajta-nije,   da so slovo  dali deželnemu in državnemu zboru.
Poljakov našteva 2 milijona in 328.000 (v Galiciji sami jih je 2 milijona in 184.000); o njih pravi Fischhof, da jih zmirom le vodi ena ideja, ena želja: nekdanje samostojno poljsko kraljestvo. Oni so prijatelji dvalizma zato, ker od magjarskega in dunajskega državnega zbora za to svojo idejo več koristi pričakujejo kakor od državnega zbora dunajskega, v kterem bi Slovani večino imeli. Poljak je zmirom le Poljak, a ne Slovan.
Rusinov je okoli 3 milijone skupaj (v Galiciji sami jih je 2 milijona in 300.000). Rusini so bratje Poljakov, toda njihovi hudo sovražni bratje so; česar Poljak želi, noče Rusin, in kar Rusin hoče , noče Poljak. Rusini se po veri in narečji ločijo od Poljakov ; od leta 1865. se Rusinom po vladi in Poljacih velika krivica godi; zato nekdaj najvernejši narod avstrijski oči obrača v Rusijo.
Slovencev našteva skupaj 1 milijon in 200.000, in sicer na Kranjskem 420.000, na Stajarskem 400.000 na Koroškem 100.000, na Primorskem 220.000, na Hrvaškem in Ogerskem 60.000. O Slovencih pravi Fisch-hof, da nimajo take zgodovinske preteklosti za seboj kakor Poljaki in Cehi, al srčno kažejo na svojo sijajno prihodnost; oni nimajo velikih preddedov, al nadjajo se slavnih unukov; po Nemcih in Italijanih mnogo trpijo; al čudovita osoda si je ravno Slovenca, tega drobnega sinčeka matere Slave, izvolila, da kadaj svoje slovanske brate maščuje nad nemško silovitostjo. V deželnem zboru kranjskem — pravi Fischhof dalje — kjer so Slovenci v večini, posnemajo (?!) *) svoje nemške izglede (prejšnjo nemško večino) z ono komično res-nobo, ktera bila bi smešna, ako ne bi bila žalosten dokaz kratkovidnosti avstrijske notranje politike. Ta mladostna sila tega narodiča pa nas ne sme motiti, da ne bi videli važnosti njegove, kajti Slovenci so jedro našega primorja, kjer le ob bregovih bivajo Italijani; ako se pametno ž njimi ravna, so močna trdnjava proti la-honstvu, in vrh tega morejo kedaj Avstriji velika pomoč biti v ilirskem trijaku.
Italijanov je dandanes v Avstriji malo; le na jadranskem pobrežji in v južnem Tirolskem jih je skupaj 587.000, in sicer 55'.000 v Dalmaciji, 184.000 v Istri, na Goriškem, Gradiški in Tržaškem, 348.000 pa na južnem Tirolskem. Lahoni (italijanissimi) avstrijski tedaj niso Avstriji več nevarni.
Rumunov je v Bukovini komaj 200.000, več pa jih je v Erdelji in južno-izhodnih županijah Ogerskega, namreč poltretji miljon. Magjari stiskajo Rumune tako, da še svojega zastopa nimajo. Ta magjarska napaka pa je kriva, da imajo Rumuni sočutje do svojih bratov,
*) Edine te* vrstice bile bi dopisniku v  „Slov. Nar." lahko pričale, da Fischhof Slovencev ni popisoval po pismih dr. Tomanovih.
Vred.
ki v Vlahiji pod lastnim knezom vživajo svobodno gibanje. Ako bije kedaj ura nevarnosti, lahko se obrnejo Rumunci, naslonjeni na sobrate svoje v Vlahiji, zoper Avstrijo.                                            (Kon. prih.)
428
Politične stvari.
*" Avstrija in poroštvo njenega obstanka.
(Konec.) Ko je, kakor smo zadnjič povedali, dr. Fischhof popisal narode avstrijske, pride do tega, da Avstrija, zmes mnogovrstnih narodov mnogovrstnih dežel, ni enojna država tudi danes ne, kakor nikdar ni bila. Bach in Schmerling, moža stare šole, sta mislila Avstrijo krepčati s tem, da sta vse politično življenje v središče (na Dunaj) vlekla; kaj pa sta s tem dosegla, vidimo dandanes dosti očitno. Avstrija ni enota; ona je, kakor Suzelka pravi: ,,država več držav, prestol več prestolov, krona več kron". Le v tem velikem smislu mora Avstrija močna biti, sicer hira in konec vzame.
Narodnost je klic in zahteva sedanjega stoletja; narodni duh giblje ves svet in tudi manjše narode, ki hočejo ravnopravni biti z večimi. Le narod v otročjih letih ali narod starikast pripušča, da se mu njegov jezik jemlje; narod pa v možatih letih se krepko drži svojega jezika, s kterim se je na svet rodil in raste, in s kterim tudi umreti hoče. — Neumno je, ako kdo trdi, da narodno gibanje ovira napredek, in če bi prepira zarad jezika ne bilo, da bi urno napredovala omika. Ako bi to res bilo, tedaj bi tudi svet moral biti le ena velika planjava, in ne smelo bi biti nobenega morja, nobene gore itd. To, kar na videz deželo od dežele loči, veže ju le še bolj skupaj, da drug druzemu daje, kar doma ne prideluje. Naj Nemci ne silijo svojega jezika drugim narodom in zlasti Slovanom ne, sicer jih silijo v panslavizem, v Rusijo.
V različnosti svojih narodov hranuje Avstrija svojo moč, a v tej različnosti je tudi njena slabost, ako ne da vsacemu narodu popolnoma to, kar mu gre. Da se Avstrija kot država narodov krepko osnuje, ne sme noben narod drugemu podložen biti; kajti nič ne žali naroda bolj kot tuje gospodstvo; naj tujec podložniku daje svobode na kupe, on ne mara za-njo, ker se mu „gospoda" dela. Zato mora tudi država tako osnovana biti, da je vsak narod samostojen, in ker tako imenovana federativna (zvezna) ustava daje vsacemu narodu potrebno samostojnost, zato je taka ustava edino naravna v Avstriji.
Dr. Fischhof potem našteva imenitne može, ki so že od leta 1809. se poganjali za tako sistemo, in med temi nahajamo celo tistega moža, kterega liberalci za svojega malika imajo, kedar cerkvene svetinje podira: dr. Muhifelda; o tem pa molčijo kakor zid!
Po vsem tem primerja dr. Fischhof našo Avstrijo s Svajco; ona — pravi —je republikanska (Ijudo-vladna) Avstrija v mali meri, Avstrija pa je monar-hična (samovladna) Svajca v veliki meri. S vaj ca se je blizo takrat začela kakor Avstrija, le 25 let je razločka. Obe državi, ki boste kmalu 600 let stari, ste izrastli iz Nemčije in ste pozneje samostalne postali. V Avstriji ni samo en narod in ni samo ena dežela; obe ste zmes več narodov in več dežel, ki so se v teku časa deloma na mirni poti, deloma po vojnih pridobitvah združile, in ki so vkljub tej zvezi narodno zavest in deželno posebnost ohranile. V obeh državah so bile mnogokrat državnopravne homatije; tudi v Svajci, ki ima Nemce, Lahe in Francoze, so bili narodni razpori, tudi v Svajci so bili boji; kakor je Bachovo gospodarstvo stisnilo Avstrijo pod eno kopito, tako je Svajca morala nositi francoski jarem, dokler se ni leta
429
1803. ustanovila spet federativna ustava. Leta 1848. se je tudi v Švajci vnela prekucija, al sklical se je osno-valni zbor, v kterem so preprosti mestjani in kmetje ustanovili sedanjo švicarsko ustavo, ki je tako izvrstna, da jej ni kmalu para, — vse dežele in narodi z enakimi pravicami so v zvezo stopili, in srečna je zdaj ta država brez centralistične modrosti, brez stalne armade, skor brez dolgd; za vojaške stroške potrebuje celo malo! Le za nektere zadeve ima skupno vlado, v vseh druzih zadevah vlada 25 kantonov samostojno, vsak za-se. Ker se noben narod ne dotakne pravic druzega naroda, zato ni nobenega prepira med njimi; vsak ima, kar mu gre, in Bog ne daj , da bi ondi Nemec svoj jezik in svojo kulturo silil drugim.
Dr. Fischhof stavi po vsem tem Svajco v izgled Avstriji in ko ometuje nektere ugovore, pride do izreka , da pravi: državi (središču) naj se pusti gospodarstvo, deželam pa samosvojno vlad-stvo.    To mora biti geslo avstrijskim državnikom.
Osem narodov je zastopanih v državnem zboru dunajskem (Nemci, Italijani, Rumuni, Poljaki, Rusini, Cehi, Slovenci in Srbi dalmatinski). Ravnopravnost bi zahtevala, da v vseh teh jezicih bi se v državnem zboru govorilo in postave delale; ker pa pri taki babilonski jezični zmešnjavi ne bi bilo zborovanje mogoče , zato je nemški jezik obveljal za govore in postavodajstvo; al ni obveljal po sili postavni, obveljal je le po sili okoliščin. Al pa v tej, da-siravno le moralični jezični sili, ni v nič devanja vseh druzih narodov? Ali se ne čutijo razžaljeni zato, da njih zastopniki, stopivši v zborniško dvorano, kjer državljan najviše opravilstvo — opravilstvo postavodajstva — opravlja, morajo v pred-dvorani popustiti jezik tistega naroda, kterega oni zastopajo, in vse svoje misli in čutja obleči v obleko tujega jezika.
Ali bi tedaj po takem ne bilo bolje, po izgledu Svajce omejiti obravnave v središnem zboru edino le na take zadeve, ktere so skupne vsem narodom in ki se v skupnem zboru najkoristnejše izgotoviti dajo? Ako se v taki skupščini govori nemški, se nihče ne bo razžaljenega čutil, kakor se ne čutijo razžaljeni diplomati najbolj ponosnih narodov, da v mednarodnem občenji velja le en jezik (francoski).
Narodu jezik njegov vzeti v okrožji duševnega njegovega delovanja, je toliko, kakor narodu vzeti narodni organ mišljenja njegovega. „Pa saj se postave prestavljajo v vse jezike" — poreče kdo. Al nato moramo odgovoriti, da prestava in izvirnik ni vse eno; ako hoče postava živa biti in oživeti, ne sme mehanično se vezati na besede tujega jezika.
Nemcev je le četrti del v Avstriji in na Oger-skem, tedaj ne veljajo primere, ki jih delajo enostranski nemškutarji z druzimi državami, češ, tudi drugod le en jezik velja v postavodajstvu. Da je ta ugovor piškav oreh, dokazuje dr. Fischhof s tem, da navaja razmere narodov v druzih državah. Na Pruskem — pravi — vlada nemški jezik, al v Prusiji (Prajzovskem) je med 18% milijoni duš 16 milijonov Nemcev, le 2y2 milijona je Nenemcev; — Rusija šteje okoli 77 milijonov duš, a 5372 milijona je Rusov, zato je vladni jezik ruski; — na Francoskem je okoli 38 milijonov prebivalcev, al 32 V2 milijona je Francozov, zato je francoski jezik vladni; — na Angleškem z 29 milijoni duš je 22 milijonov Angležev, tedaj je lahko glavni jezik angleški. — V Avstriji pa so vse druge številke: cela Avstrija ima le 8V2 milijona Nemcev in 2672 milijonov Nenemcev.
Ali v tacih razmerah more Avstrija ponemčiti vse nenemške narode? ali jih sme? Polovičarska bila je dozdaj avstrijska politika;  ona je nekoliko narodnih
pravic dovoljevala narodom, pa hipoma jih potem ustavila na viših mestih! To ni pametno, a tudi ni pravično. Narod, kteremu se nekaj ponuja, hoče imeti vse, in s tem, da se mu nekaj dovoljuje, kaže se, da ima pravico do vsega.
Po vsem tem pride dr. Fischhof iz jezičnega ozira do sklepa, da pravi: absolutna zapoved prave avstrijske politike je ta, da se v avtonomiji (samoupravi) postavodajstva in upravništva grč tako daleč, kakor je le mogoče.
Kje pa je ta meja, da ni preveč ne premalo? — se utegne vprašati.
Svajca in severnaAmerika ste nam na vsake stran izgled: kako daleč sme centralizacija segati in kako daleč avtonomija. V nobeni teh držav centralizacija ne moti avtonomije, in avtonomija ne moti centralizacije. Več kot 80 let ima severna Amerika tako ustavo kakor jo ima dandanes, in nič ni kalila notranjega mirii noter do leta 1860., al tudi ta boj, ki seje vnel leta 1860., ni izviral iz ustavnih napak, ampak iz socijalnih krivic — sužtva. S vaj carska ustava obstoji že 21 let, in vendar med središno vlado in 36 kantoni ni bilo nobenega razpora.
Pri nas pa se od nasprotne strani v eno mer kriči: „s 17 deželnimi zbori ni mogoče vladati!"
Kratkovidni politikarji čenčajo, da deželni zbori so bolezen Avstrije. Neumna bedarija! Deželni zbori niso bolezen Avstrije; deželni zbori so le bolnišnice, v kterih tožijo in se jočejo narodi, ktere hudo tare centralizacija. Nikar ne prekucnite ustavne piramade — kliče Fischhof onim, ki hočejo deželne zbore vničiti — nikar ne skušajte državni piramidi narediti ože podnožje in širji vrh; to bi prekucnilo celo piramido!
V dalji svoji razpravi pride Fischhof do tega, da našteva po skušnje, ki jih je Avstrija prestala od L 1848., ko se je prvikrat začela ustava. Celo 5 jih je je bilo: prva od 25. aprila 1848. leta, druga od 4» marca 1849. — obe ste zamrli, predno ste še živeli — tretja bila je diploma od 20. oktobra 1860. leta, četrta od 20. februarja 1861. leta, in peta od decembra 1867. leta. Četrto so že pokopali čez 4 leta, peta kaže že zdaj vsa znamenja slabosti. Vse te ustave narodom avstrijskim niso dale ne enega dneva notranjega miru in zadovoljnosti. Državniki avstrijski so gledali pri snovanji ustav le na druge velike države, pa nikoli niso gledali na to, ali so te države tudi podobne narodnim razmeram avstrijskim. Na napačne take podlage so zidali svoja ustavna poslopja, zato ni čuda, da niso stanovitna.
Potem pretresa Fischhof ministerstvo Bachovo, ki je vso Avstrijo vklenil v voz centralizma absolutističnega. Za njim je isto skušal Schmerling po poti centralizma parlamentarnega. Glavna skrb njegova je bila, kako bi jo zvil, da Nemci v državnem zboru dobijo večino, in izvil jo je v svojem volilnem redu res tako prekanjeno, da Nemci, kterih je v Cislajtaniji le ena tretjina, dobili so večino v državnem zboru. Zato je februarski patent nemoraličen v svoji podlagi, hinavsk v svojem bistvu — al prav zato se Nemci kakor smola drže te podlage, in zmirom le kriče: „na ustavni poti, na ustavni poti", to je, na pregrešni podlagi februarske ustave; — zato so se pa tudi kakor peklenščeka vstrašili izrednega Bel-kredijevega državnega zbora.
Da je Schmerlingov volilni red res hudodelstvo, dokazuje Fischhof po številkah. NaMoravskem so tri četrtine Slovanov, Nemcev le ena četrtina, in vendar je v sedanji moravski zbor voljenih 66 poslancev nemške stranke in le 34 slovanske. — V Dalmaciji je 87 odstotkov Slovanov  in Lahov le 13
430
odstotkov, in vendar imajo Lahi veliko večino v dalmatinskem zboru, kajti zviti Schmerling je dobro vedel, da Lah je zaklet nasprotnik Slovanu. — NaPemskem je tudi taka in na Stajarskem in Kovroškem so Slovenci poškodovani za mnogo glasov. (Se kupčij-skim in obrtnijskim zbornicam in pa landtafelskim posestnikom je po Schmerlingu došla volilna pravica — gotovo zarad tega, ker se je zanašal na nemškutarski duh, ki rad vlada v teh zbornicah in po grajščinah). —
Da bi se pa v federalistični ustavi tudi manjšinam ne godila škoda v deželnih zborih, nasvetuje Fischhof dvojno pot. Ena je ta, da v deželah, kjer biva po več narodov skupaj, naj se ustanovijo po dve narodni zbornici, da na priliko, na Pemskem in Stajarskem je nemška in slovenska deželna zbornica. To ni nič nenavadnega, in če je na Dunaji zbornica gosposka in zbornica poslancev, zakaj bi v deželnih zborih ne bile dvoje? Druga, kakor Fischhof trdi, bolja pot pa bila bi ta, da poslanci v deželnih zborih, kjer sta dva naroda v deželi, se posvetujejo skupaj, glasujejo pa po narodnih skupinah, in da le take postave obveljajo za sklenjene, za ktere je večina v vsaki skupini glasovala. Ako obveljd to načelo, potem se ve, da bi se moralo še le odločiti: ali to načelo velja pri glasovanji v vseh zadevah, ali le pri narodnih; — važni razlogi govor6 le za tako glasovanje o narodnih zadevah.
Ker je mogoče, da bi se tu ali tam žalila narodna ravnopravnost in bi nastali razpori, treba — po Fisch-hofovih mislih —¦ na Dunaji izbrane sodnije, v ktero bi vsak narod izmed sebe po postavno predpisanem načinu poslal enako število izbranih razsojevalcev in njihovih namestnikov.
Po vsem tem pobija dr. Fischhof ugovore, ki se sem ter tje čujejo zoper federativno prenaredbo Avstrije.
Nasprotniki federalizma trdijo, da Avstrija razpade, ako posamezne dežele postanejo bolj samostojne. Kako neki bode razpadla — pravi Fischhof — ako najvažnejše pravice so tudi v federativni vladi pridržane središni oblasti davkovske in vojaške zadeve, pravico vojsko napovedati, mir skleniti, mednarodne pogodbe izvrševati, uradnike imenovati, sodnike staviti, pravica pomilostenja in pravica absolutnega ugovora. Razloček med zdaj in vpri-hodnje bil bi le ta, da vladar več pravic postavodaj-stva izroči deželnim zborom kakor dozdaj, ko jih ima državni zbor. Ker ,7/i7 zmiraj ostane celota in cesar avstrijski nič ne zgubi od tega, kar je prepustil kralju pemskemu (ki je tudi on) ali pokneženemu grofu tirolskemu (ki je tudi on), tedaj bi cesarjeve pravice ne trpele ne najmanjše škode.
In saj je zel6 tako že bilo v prvi polovici preteklega stoletja, ko je na Dunaji bilo 6 dvornih kan-celij: ogerska in erdeljska, pemska (za Pem-sko, Moravsko in Šlezijo), dolnj e-avstrij s ka (za Avstrijo pod in nad Anižo), notranje-avtrijsko (za Štajarsko, Koroško in Kranjsko), gornj e-avstrijska in za Tirole in i tali j s ki so vet. In vsaka dežela je imela svojo posebno ustavo. — Po tem se je mnogo predrugačilo in vlada cesarja Jožefa II. je vpeljala silo nemškega jezika*) (Sprachenzwang).
Poslednje vprašanje dr. Fischhofovo pa je bilo to: kako bi se dalo doseči porazumljenje in sprava med narodi avstrijskimi? On misli tako-le: Skličejo naj se najveljavniši   možje  obojne  stranke  (nemške in
*) In če se zdaj slovenski zastopniki upirajo taki jezikovi sili, se drznejo Dežman in njegovi družniki zahtevanje narodne ravno-pravnosti pitati z besedo „Sprachenzwang"!!
slovanske) v posvet, to je, v 8vobodni zbor, da se ravgovorijo, kako in kaj. Ako se na tej poti ne doseže porazumljenje, ni ustava nikakoršne škode trpela; če pa so se porazumeli, potem se more začeti parlamentarna akcija; državni zbor naredi postavo za narodnosti, predrugači ustavo v smislu tega porazumljenja in premeni volilni red. Ko je državni zbor to dovršil, skličejo se deželni zbori, da v mejah predrugačene državne ustave predrugačijo deželne ustave.
Tako dr. Fischhof.
Njegovi nasveti so prevdarka vredni,   kajti  le federalizem more Avstrijo rešiti velikih njenih zadreg!