GLASNIK SE D 16 [19761 2
27
Koliko dobrega lahko naredi tak strokovnjak, sem videla sama, ko sem spremljala dr. Makarovičevo na njenih romanjih po koroškem konec januarja I. 1976. Z besedo in barvnimi diapozitivi je predavala o kmečki kulturi na Slovenskem. S kakšnim navdušenjem so spremljali njeno besedo, včasih tudi sodelovali. Niso bili redki medklici: ,,0, to pa pri nas še tudi imamo!" Dvorane so bile vedno polne, v Kotljah. v Šentanelu, na Strojni (obe vasi, Šentanel in Strojna sta hribovski. Strojna leži nad 1000 m nadmorske višine), v Črno so prišli kmetje iz Javorja dve uri peš, po novo zapadlem snegu, ki ga ni bilo maio. Po predavanjih pa so z ognjem v očeh k njej prihajale kmečke ženice, ji stiskale roko in jo vabile: „Pridite k nami Pri nas boste Se marsikaj našli." Pa zopet druga: „Zgradili smo novo hišo, v prejšnji je naš rod prebival dvesto let in se jo nam zdi škoda podreti! Lahko bi jo ohraniti!"
Mnogo takih problemov je okrog nas, vaška središča spremi njajo podobo, Prežihove Kotlje so zagradili z modernimi hišami, nikdar več ne bodo prijetna vasica, kjer so gospodariti Bunki in Munki, človek brez Čuta za estetiko»je tod posegel s svojo roko. Prepozno je objokovati zgubljeno, potruditi se moramo tam, kjer lepoto davnih dni Se lahko ohranimo, zato pa rabimo pomoč l|udi, ki so za to poklicani.
Silva Breznik
SEMBILJA — HUDIČ NA GOREČEM VOZU
Zgovornost ljudskega izročila za ugotavljanje poselitvene zgodovine naših krajev je bila v naši etnološki, zgodovinski, jezikoslovni in arheološki literaturi že nekajkrat ugotovljena in nakazana na najbolj očitnih primerih (Ajdi, Lahi, Gradišče, Gradec, Cesta . . .) Jasno je tudi, da je arheologu pri terenskem topografskem delu ob vseh sodobnih pomagalih in izšolanem očesu odločilen in najzanesljivejši vodnik še vedno domaiinovo poznavanje terena in izročila ter spominov, ki se vežejo nanj. Raziskovalcu torej niso na razpolago le materialni ostanki davno minulih dob, ampak tudi „spomin" nanje, cesto popačen in sklenjen v formule in klišeje izročila, najčešče !e vodilo k materialnim sledovom (zlato tele, Atilov grob, judovsko pokopališče, imena in nazivi krajev), včasih pa vendarle po skrbni analizi razločljiv odsev preteklih stanj in dogodkov (Lahi, Maverce, jezera?, deloma imena krajev . . J. Arheologi pričakujemo še veliko podatkov in napotkov iz zbranega atno-'oškega gradiva.
Ta sestavek ieli opozoriti na motiv, ki se je pri študiju rimskih komunikacij na Primorskem izkazal kot dragoceno pokazalo starih cestnih sledov. Gre za Šembiljo, v etnološki literaturi sicer Poznano kot (Sibila) - Šembilja (n.pr. Šembiljine bukve, Serribiljma prerokovanja; z enakim pomenom tudi Pleteršnik, CigaJe, Glonarl.
Povezava Šembilja—Sibila je nekaterim našim pripovedovalcem znana; strašen dan bo dan plačila, priča David in Sibila, (flodikJ, vendar je očitnejša, čeprav ne ntjno odločilna, povezava s sv. F1|jo. gre kot Šembilja (ali kot Elija); te nosi Šembilja (Rodik). Značilnosti naše Šembilje so: ženski spol; povezava s hudičem — ^«l hudič IRodik), „ko en hudič" (Slope), hudič združen s I'ovekom [Rodikl, hudič voii Šembiljo (Podgrad pri Vremah), ^embilja vozi hudiča (Rodik); največkrat z vozom — železnim ^fope). gorečim (Merče), gorečim brez konj (Lokev), kraljica «mhilja v vozu (Vreme), le enkrat - hudič jahal na konju oriik); Šembilja z velikim truščem in grmenjem vozi, za njo se v aiah poznajo kolesnice; poleg kolesnic vedo pokazati še mesta, ie šembilja počivala (Merče, Rodi, Škofije): tam se poznajo ^ 1 kopit (njenih? !), vidi se, kje je sedela, kam je naslonita (Rodikl, kje je zraven hudič sedel (Škofije}, kje je pila Vre"^' V 'am'	Pr' Lokvi); zanimiva je pripoved v
he	daje Šembilji vlogo „dobrega demona", kulturnega
^ na „rimski kovačiji" v Tominčevi loki so se kovači rnučifi Še Ui| ^n'ern oix°čev za kolesa; po „rimski cesti" je hodila J v'dela l'h !e in si rekla, glej kako se mučijo, pa se samo d3 vrm's; s° sliiali in od takrat znajo; enkrat se Šembilja iupnTa v akciii s^upaj z neko FlSito. ki naj bi bila kuharica pri , u Rodiku. v svoji hišici v Podgradu pri Vremah pa naj bi Pr°dajala žganje (Podgrad)
l(aterene,t'|i primerih smo že lahko ugotovili, da so sledovi, na kom J6 nanaša izročilo, resnično cestni in to na starih u9otovr-	smereh< in da na ,eh predstavljajo najstarejšo
"ijivo cestno sled. To velja n.pr. za cesto (Divača - Pivka)
pod Vremščico, kjer domnevajo prazgodovinsko in zgodnje-rimsko povezavo Trsta in Škocjanskega kotla preko cerkniško-lo-škega bazena s starimi centri Dolenjske (Stična, „rimska cesta" ob stari avstrijski in novi italijanski), oz. na isti generalni smeri s traso Lokev—Naklo preko Reke — (Pivka) — S sledovi pri Lokvi in na Sušici. Zaenkrat nismo opazili, da bi se izročilo vezalo na katero od magistralnih rimskih cestnih smeri ne tem področju (Oglej—Kozina-Reka ali Trst—Lokev—Senožeče—Razdrto), čeprav pri zadnji obstajajo 2natni sledovi cestne trase, ki jo domačini poznajo kot rimsko.
Naši podatki so še preskromni, da bi lahko podali zanesljive splošne sklepe, lahko pa nakažemo nekaj mogočih povezav. Motiv demonske figure — hudiča z vozom (v katerem n.pr. vozi brezbožnike) (variante z vprežnim gorečim vozom, šestimi jarci, volmi itd.) je občeevropsko ljudsko izročilo (Stith-Thompson, Motiv Index. Prim, tudi variante s hudičem, ki jaha, n.pr. hudič na kozi po zraku - Sežana, Tabor, Zveza s kovači je pogosta, balkanski hudič je n.pr. sploh kulturni heroj kovačev (Čaj-kanovič, Mit i religija u Srba)- Na drugi strani je motiv sledov stopinje, kopita itd. mitičnih bitij silno razširjen in ga v raznih oblikah srečamo od Herakla do vil, hudiča, svetnikov in Kraljeviča Marka,
Kože torej, da pri naši Šembitji niso bistvene povezave, ki smo jih nakazali uvodoma: Šembilja - Sibila zaradi imena. Šembilja — Sv. Elija zaradi motiva gorečega voza in morebiti zaradi imena. Dejstvo, da je njena osnovna značilnost (ob mnogih generičnih, ki smo jih nakazali zgoraj) povezava s cestami in da se pojavlja (edinole? ) na področju Krasa, torej na historično skozi vsa obdobja od prazgodovine do danes ključnem prehodu iz Podonavja in Balkana v Italijo, nam dovoljuje delovno hipotezo, da leži v osnovi te Šembilje neka pred krščanske mu stratu pripadajoča figura kulturnega heroja — demona, vezanega na ceste. To bi bil obenem prispevek k temi, kako izbira tem ljudskega izročila na posameznih področjih odraža historične (in druge) funkcije tega prostora (prim. Palavestra, Narodna verovanja o starom stanovništvu — z raznoličnostjo izročil o premikih prebivalcev v Bosni),
Arheolog seveda želi vedeti, ali ta motiv omogoča ugotoviti odsev kakega realnega arhaoloSko-historičnega stanja. Rekli smo že, da se Šembilja veže na realne sledove cest: katere in kakšne? Če ugotavljamo, da ljudje tod prav dobro poznajo namen in usmerjenost mnogih opuščenih tras (kranjske, furmanske, jesihar-ske . . . rimske? ? ) in da teh ne vežejo na Šembiljo, ali potem tiste označene s Šembiljo lahko uvrščamo po nastanku ali času uporabe v eno skupino (kjer je n.pr. spomin na funkcijo izginit zaradi neke historične zavese? ) ali pa je po sredi drugačna logika; se Šembilja lahko „prilepi" na kakršnokoli (opuščeno) traso? Zaenkrat laho rečemo le, da nam Šembilja razkriva najstarejše cestne sledove na Krasu, to pa bi ob podatkih o prometu s težkimi vozovi med Trstom in Vrhniko v predrimskem času (Strabon) in ob novejših Študijah o tako imenovanih tirnih cestah ter ob odkritjih v okolici Timava (Schmid—Faraone, Alpi Giulie 1971) pomenilo, da nam lahko razkriva tudi prazgodovinske ceste.
Imamo Še mnogo premalo podatkov; zbrati moramo čim več pričevanj o Šembilji, predvsem pa moramo na terenu preveriti vse njene sledove. Tu je pred nami vetiko delo in hvaležni bomo za vsak podatek, napotek in mnenje.
Božidar Slapšak - Svetlana Kojič
KAZEN ALI MAGIJA?
L. 1304 so na Slovaškem našli človeško čeljust z dvema ključavnicama, kot jo prikazuje slika. Najdba je vzbudita začudenje in sprožila ugibanja, saj si nihče ni znal razložiti, kaj naj nenavadna ostalina pomeni. Uganka je ostala do danes nerešena, čeprav slovaški kolegi vedno znova poskušajo najti kakšno rešitev.
Kako sta prišli ključavnici na čeljust in kdaj? Je bil mar človek kaznovan, ker je izdal skrivnost? Ali je povzročil zlo z govorjenjem, pa so mu hoteli „zapreti usta"? Toda potem bi morali ključavnici zakleniti vsaj še zgornjo ustnico in ne viseti samo na spodnji čeljusti. Če naj bi ključavnica pripela jezik in s tem onemogočila govorjenje, bi se zdaj ne mogla tako tesno prilegati čeljusti, človek, ki bi ga doletela kazen, da bi živemu nataknili ključavnico, bi po mnenju zdravnikov umrl po kratkem,
GLASNIK SE D 16 [19761 2
28
toda strašnjem trpfjenju zaradi zastrupitve Ali je mogoče pričakovati tako krut način kaznovanja v našem času, ne da bi bilo v ozadju kaj magičnega? Čeljust namreč ni arheološka najdba v navadnem pomenu besede.
Kaj pa, če je bila ključavnica nataknjena mrliču? Toda zakaj? Kdo in kakšen človek nj bi bil, da hi mu ne dali v miru počivati? Ali je dobil ključavnico takoj po smrti? Ati so morda odprli grob, ko je truplo že razpadlo in s ključavnico zaklenili golo čeljust? Ali naj dejanje tudi v tem primeru pomeni kazen? Kaj pa, če naj bi bil to varnostni ukrep, s katerim bi preprečili vračanje mrtvega na zemljo in se zavarovali pred zlom, ki bi ga hotel povzročati? Gre morda za obrambo pred volkodlaki?
Kup vprašanj, ki čakajo na odgovor že desetletja, kup ugank, ki jih ne bo mogoče zlahka rešiti. Gotovo ni brez pomena, da so našli čeljust pod grobljo kamenja, kjer ni bilo drugih kosti in sploh ne grobov. V pripovednem izročilu na Slovaškem nt ničesar, kar bi moglo pomagati k razlagi. Doslej se tudi drugod ni posrečilo odkriti kaj podobnega. Zato slovaški kolegi sprašujejo, ali morda kdo pri nas ve za kakšno izročilo o zaklepanju ust afi za karkoli drugega s tem v zvezi, še tako majhen drobec včasih zadostuje, da se najde rešitev. Prosimo bratce, da sporočijo uredništvu, če Se česa spomnijo.
Zmaga Kumer
fantič i zložili grmado. Ko se zmrači, se zbero ob grobu in grmadi. Vsi imajo s seboj rogove in zvonce, dva nosila košare. Eden je ovit s slamo, ta je Šentjuri. Tudi on ima v roki rog. Ko se spodaj v vasi oglasi večerni zvon, leže Šentjuri v grob. Tovariši ga pokrijejo s pripravljenim Smrečjem. Kres zagori, fantiči pa pokleknejo in zmolijo očenaš in zdravamarijo. Kres dogori, molitev izzveni. Vsi planejo po brebu navzdol v vas. Ob vznožju počakajo. Šentjuri zdaj Odrine Smrečje in „vstane iz groba", zatuli v svoj rog. Tovariši spodaj mu odgovorijo s tuljenjem in zvončkijanjem. Šentjuri steče za njimi. Ko jih doide. odidejo skupaj koledovat, od hiše do hiše gredo in v en glas govore ali pa Šentjuri sam pove staro kolednico:
Sveti Šentjuri
potrka na drui,
ma eno hlačenco zeleno.
jeno rudečo ....
(Gf. Praznično leto I, 275 si.)
Kje najdete tepšo obnovitev in ponazorilo Dionizovega rojstva, če sploh smem porabiti to antično primero? Dioniz je bajka, ki nas od nje ločijo tisočletja, obred je „uiim" pradavne indoevropske skupnosti, pozabljeno izročilo. A glej — rožanski Šentjuri je živa resničnost, ohranjena v dvajseto stoletje!
Se vam ne zdi, da šega naravnost kriči po filmanju? Kdo bi si mogel ..izmisliti" lepšo „zgodbo"? Upam si trditi, da v evropski foklori nima primere.
Danes seveda v Ledenicah ni več vse tako, kakor je sporočeno. Šentjuri ni več v slamo zavit, Šentjurija ne pokrijejo več s smrečjem. Naredili so mu — letos menda prvič? — nekakšen Šotor iz Smrečja nad grobom, da zleze podenj in prileze spet iz njega. To bo bolje opustiti, se vrniti k izročenim oblikam.
Videli smo seveda Še nekaj drugega. Prvi de! obreda se opušča in skupine fantičkov videli in srečali smo jih več hodijo samo pred hiše. tulijo in zvončklajo, govore pofjačeno ali porušeno kolednico in pobirajo darove. To je seveda znamenje, da je šega zlezla na zadnjo stopnjo pred propadom.
Toda še je skupina, ki „Šentjurija jaga" po starem. Za to hvalevredno skrbita nadučitelj Karel Samonig iz Ledenic in župnik Peter Sticker s Pečnic. Kljub temu se moramo podvizati, če hočemo šego dokumentarno ohraniti na filmskem traku. Mladina zdaj še vztraja, dolgo je pa ne bo več mogoče držati. Želel bi. da se motim.
Niko Kuret
„Sveti Šentjuri potrka na duri . . ."
(Obisk v Ledenicah v Rožu 23. aprila 1974}
Jurjevali smo nekoč po vseh slovenskih pokrajinah. Toda v času med obema vojskama so živeli samo še v Beli krajini ostanki Starega jurjevanja obhod fantičev z „Zelenim Jrijem" in močno porušena kolednica. Pozneje je tudi to prenehalo. Prvotna bogatejša oblika obhoda belokranjskega Zelenega Jurija, kot jo je poznal in opisal I. )839 Joh Kapelle, je odmrla že zdavnaj pred prvo vojsko. France Marolt jo jo med vojskama umetno „oživil" in v tej oživljeni obliki je danes vsakoletna črnomaljska turistična privlačnost. Toda to je folklorizem. V matični Sloveniji je jurjevanje dejansko zamrlo.
Ne tako, na Koroškem. V ROŽU ŠE DANDANES „ŠENTJURIJA JAGAJO" (preganjajo, v narečju: „jahajo"). Letos smo se odpraviti v Ledenice v Hožu in si šego ogledali.
Tudi v Rožu čas ni šel brez škode mimo Šentjurija. Sprijazniti se moramo z dejstvom, da je besedilo danes slovensko in nemško. Čc je hiša še slovenska, pove Šentjurij svojo kolednico po slovensko, če je bolj nemška, jo mora povedati po nemško (če hočejo fantiči kaj dobiti).
Potek roianske šege je izredno doživetje za vsakogar, ki za „starosvetno" okolje ni že slep in gluh, Malo je šeg. ki bi imele lepšo in popolnejšo notranjo zgradbo, kakor je rožansko jurjevanje. Ne samo to. Ko prisostvuješ šegi, te obide srh arhaičnosti, slutnja neke odmaknjene obrednosti, ki si o njej kdaj bral. a jo tu nenadoma z lastnimi očmi gledaš pred seboj.
Na vzpetini nad vasjo je izkojian grob Leto in dan je izkopan, leto za letom rabi temu in samo temu obredu. Ob grobu so
Ustanovljeno je Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Jugoslavije, sekcija za Slovenijo
Jugoslovansko društvo za zgodovino medicine, farmacije in veterine je bilo ustanovljeno leta 1955. Kasneje si je zadalo širše področje delovanja, proučevanja celotne zdravstvene kulture in se je preimenovalo v Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kufture Jugoslavije, v republikah in avtonomnih pokrajinah pa so se organizirale sekcije in medikohistorik doc. dr. Ivan Pintar jo je organiziral tudi v Sloveniji. Po njegovi smrti je prevzel vodstvo sekcije dr. Drago Mušič. Sekcija je organizirala zvezni znanstveni sestanek I. 1966 na Bledu in I. 1967 v Rogaški Slatini. Po zadnjem sestanku je prenehala delovati. Vzrok so bili subjektivni in objektivni razlogi, v prvi vrsti pa pomanjkanje finančnih sredstev. V naši republiki se je vedno bolj širilo zanimanje za zgodovino zdravstvene kulture: ustanovljene so bile medikohisto-rična sekcija Slovenskega zdravniškega društva, sekcija za zgodovino veterinarstva pri Zvezi društev veterinarjev in vet. teh. Slovenije, v zadnjem času je bila ustanovljena sekcija za zgodovino farmacije pri Slovenskem farmacevstkem društvu. Zato je bilo že nekaj časa med strokovnjaki, posebno med člani tega društva, ki so bili včlanjeni bodisi pri matičnem društvu ali hrvaški sekciji, čutiti željo, da bi obnovili slovensko sekcijo V Sloveniji je bilo 9 takih članov, precej pa jih je že umrlo. Ti so dali pobudo za informativni sestanek 17 novembra 1975, na katerem so razpravljali o ustanovitvi pravzaprav obnovitvi sekcije-Sprejet je bil sklep, da bi čimpreje sklicali občni zbor, na katerega bi iiovabili poleg strokovnjakov omenjenih treh strok še tiste, ki delujejo obrobno na področju zdravstvene kulture, predvsem etnologe, biologe, botanike, agronome, sociologe, kulturne zgodovinarje, zgodovinarje, pravnike idr. Občnega zbora 13 decembra 1975 se je udeležilo 25 strokovnjakov. Sklepali so o ustanovitvi druStva in o nadaljnjem delu. Po tem načrtu bi imel'