UDK 808.63:007:31 
Stane Suhadolnik 
SAZU, Ljub l jana 
ODNOS MED DOLŽINO, OBYESTILNOST JO 
IN P O G O S T N O S T J O BESED 
Članek p r e v e r j a n a j p r e j statističnolingvistični zakon o odnosu med dol-
žino, obvesti lnostjo in pogostnostjo besed na slovenskem gradivu. Da bi po-
kazal na možnost in koristnost apl ikaci j tega zakona na širšem jezikovnem 
področju, obravnava potem s tega stališča dva aktualna jezikovna po java : 
(ne)kratkost iz ražanja ter univerbizaci jo v terminologiji . 
L 'ar t iche vérif ie d 'abord la loi statistique-linguistique du rapport en t re la 
longueur, l ' information et la f réquence des mots en slovène. Pour montrer la 
possibilité et l 'utilité des applications de cette loi dans un domaine linguisti-
que plus large, il t rai te de ce point de vue deux phénomènes linguistiques 
actuels: l 'abrégement/nonabrégement de l 'expression et le f igement dans la 
terminologie. 
I. 
Statistična leksikologija in makrolingvistika sta v preteklih desetlet-
jih odkrili zakone, ki pogojujejo ustaljena razmerja med jezikovnimi 
sredstvi. V zadnjem desetletju je bila opravljena vrsta raziskav, ki so 
potrdile veljavnost nekaterih ključnih statističnolingvističnih zakonov 
in odkrile celo konstante ustreznih enačb. Najbol j načrtno in temeljito 
so to temo razvijali madžarski jezikoslovci in dosegli z njo več pomemb-
nih uspehov.1 Pri nas se s temi vprašanj i nismo ukvarjal i , deloma zaradi 
premajhne seznanjenosti s statističnim jezikoslovjem, deloma zaradi po-
manjkanja temeljnih del, zlasti slovarja knjižnega jezika in frekvenčnega 
slovarja, pa seveda tehničnih pripomočkov. Osnovne podatke s prvimi 
statističnolingvističnimi poskusi in strokovno terminologijo sva objavila 
z M. Janežič v Jeziku in slovstvu leta 1962.2 
Razmere se tudi v zadnjih letih niso bistveno spremenile, vendar za-
četa dela omogočajo analize nekaterih zakonov z našim gradivom in 
spodbuja jo k razmišljanju o nadal jn j ih poteh raziskav in o aplikaciji . 
Gre za nekatere, v glavnem štiri, temeljne zakonitosti, kakor jih je pre-
prosto formuliral G. G. Lepschy po podatkih P. Guirauda: »Najpogost-
1 F. Papp, Actes du Xe congrès internat ional des linguistes IV, Bucarest 
1970, 471— i. 
S. Suhadolnik in M. Janežič. Jezik in slovstvo VIII, 1962/63, št. 1./2, 4 5 - 4 9 ; 
št. 3. 73—79. 
nejše besede so a) najkra jše , b) najstarejše, c) morfološko najbolj eno-
stavne, č) semantično najširše.«3 
O veljavnosti citiranih statističnih zakonov v jezikoslovnih krogih 
menda ni več načelnih dvomov, je pa vsem jasno, da gole statistične 
ugotovitve ne bodo dale jezikoslovnih rezultatov. Torej bodo potrebne 
mnoge dodatne in ponovne analize z novim gradivom, ugotovitve bo treba 
ovrednotiti s povsem jezikoslovnega stališča, potem jih bo mogoče izko-
ristiti za boljše razumevanje delovanja jezika sploh in za analizo posa-
meznih jezikovnih vprašanj . 
Zato n a j ta članek n a j p r e j s klasično metodo4 preveri tri temeljne 
statističnolingvistične zakonitosti na slovenskem gradivu, nato pa po-
skuša te ugotovitve aplicirati, in sicer na eno od splošnostilističnih vpra-
šanj (kratkost in jedrnatost) ter eno od danes aktualnih vprašan j iz ter-
minologije (univerbizacija). 
II. 
Prever janje jc bilo opravljeno na gradivu prvih treh črk Slovarja 
slovenskega knjižnega jezika /SSKJ/ 1 (7.300 besed) — kar zaradi hudo 
omejenega obsega sicer slabi verjetnostne račune, omogoča pa primerjavo 
z analizami, ki so bile s tem gradivom že narejene, npr. premike bese-
dišča5 — razen tega na gradivu začasnega frekvenčnega slovarja (16.000 
besed iz 300.000 izpisov) ter odzadnjega slovarja za prvo in drugo knjigo 
SSKJ (41.200 besed).6 Pri tem so bili zaradi poenostavitve homonimi šteti 
kot ista beseda, za pomenske enote pa vzete oznake iz SSKJ (pomeni, 
podpomemi, prenesena raba, terminološka raba; ne pa stalne zveze, fraze 
in pomenski odtenki). Iz istega vzroka se kot besede obravnavajo le ne-
sestavljene ali sestavljene enočlenske enote, ne pa dvo- ali veččlenske 
enote tipa šioalni stroj. 
LTgotovitve so naslednje: 
1. ZNAKI. Povprečna dolžina slovenske besede v slovarju je 8,7 zna-
kov (črk), največ besed pa je v skupini z 8 znaki (16%). Sorazmerno 
veliko besed obstoji iz 7, 9 in 10 znakov (40.3 °/o). Te štiri osrednje sku-
3 G. C. Lepschy: La linguistica s t ru t tura le , Torino 1966. 195. — Prim, po-
dobno, a bol j specializirano formulac i jo S. К. Saumjana , Leksikograf ičeski j 
sbornik V, 1962, 49. 
4 Pri seš tevanju in računanju sta mi pomagali tov. Jana Hafner in Alenka 
Štular . za ka r se j ima lepo zahva l ju jem. 
4 S. Suhadolnik, VI. seminar slovenskega jezika, l i t e ra ture in kul ture, Ljub-
l j ana 1970, 51—59. 
0 Podroben opis teh del je v Jeziku in slovstvu XI, 1966, št. 6. 186—195. 
pine zajemajo skupa j 56,3 °/o vseh slovenskih besed. Številne so še skupine 
s 5—6 znaki, m a n j številne so one z 11—12 znaki, redke oz. zelo redke so 
besede z 1—4 (4%) oz. 13—26 znaki (7,8 °/o). Ali še drugače: slaba po-
lovica besed ima po 1—8 znakov. Nesestavljene besede zasedajo skupine 
1 —16. Najdal jše med njimi so pridevniki in glagolniki, npr. administra-
cijami, birokratiziranje, centralizatorski. Sestavljene besede zasedajo sku-
pine 6—26 in popolnoma prevladujejo v zgornji četrtini lestvice. Med 
najdal jše spadajo: buržoaznonacionalističen, dialektičnoniaterialističen, 
krščanskosocialističen. Podrobne številke so razvidne iz naslednje pre-
glednice: 
Znakov Število 
v besedi gesel A—N Odstotek 
1 18 0.04 
2 77 0.19 
3 487 1.18 
4 1063 2.60 
5 2705 6.60 
6 4138 10,03 
y 5727 13,86 
8 6587 15,97 
9 5980 14,50 
10 4937 11,96 
11 3683 8,97 
12 2575 6,25 
13 1535 3,72 
Znakov Število 
v besedi gesel A—N Odstotek 
14 863 2,10 
15 428 1,05 
16 205 0.50 
17 111 0.27 
18 48 0,12 
19 26 0,04 
20 16 0.03 
21 6 0,01 
22 3 
23 1 
24 1 0.01 
25 
26 1 
41.221 100 »/o 
Y konkretni jezikovni rabi se povprečna dolžina besede skrajša na 
približno 6 znakov oz. niha nekako med 4 in 8 znaki glede na vrsto 
besedila. Yzrok za sorazmerno veliko skrajšanje besede v dejanski rabi 
je v dejstvu, da že prvih 4000 splošnih besed, ki so istočasno kratke be-
sede, pokri je 97 °/o vseh uporabljenih besed,7 in se torej posebne, t j . dolge 
besede razmeroma redko uporabijo, razen v strokovnih oz. publicističnih 
tekstih; a tudi v teh pokrivajo splošne besede 6 4 % vseh uporabljenih 
besed.8 (O tem bo nadrobneje govor pri pogostnosti.) 
2. POMEN ill OBVESTILNOST. Slovenska beseda ima po podatkih 
v slovarju povprečno 1.5 pomena. Torej je pomensko precej obremenjena. 
Njeno ustrezno mesto v odnosu do mesta, ki ga ima najštevilnejša be-
' G. Matoré (Histoire des dictionnaires français, Paris 1968, 194) meni, da 
obsega bazični slovar 7000—8000 besed. 
" T . Gui raud: Les caractères statist iques du vocabulaire, Paris 1954. 
sedna družina glede na povprečno dolžino besede, je pomaknjeno na 
lestvici za eno stopnjo navzdol, t j . bliže dejanski jezikovni rabi, na mesto 
besed s 7 znaki. Pri tem je treba upoštevati, da so besede z 1—2 znakoma 
samo, besede s 3—4 znaki pa pretežno pomožne, skladenjske; pomensko 
najbol j razvejane pa so tiste, ki obstojijo iz 3—6 znakov. Med temi so 
skoraj vse stare (domače) besede z največjimi pomenskimi obremenitvami 
(baba, barva, bel, beseda, boben, bog, bogat, cel, celica, cena, cesta, coesti, 
delati), potem nove izposojenke, zlasti kul turne besede (anketa, banka, 
blok, bomba, center, cirkus) t e r n a r e č n o - p o g o v o r n e besede , k i so p r o d r l e 
v knjižni jezik, ker ta ni imel živih nevtralnih sinonimov zanje (basati, 
fasati, fajn, fejst). V skupini besed z nad 8 znaki povprečje pomenov 
razmeroma bitro pada in se v področju zloženih oz. sestavljenih besed 
približa značilnosti čistega enopomenskega leksema. Podrobnejši prikaz 
odnosov med dolžino besede in povprečjem njenih pomenov kaže na-
slednja preglednica: 
Z n a k o v 
V b e s e d i 
Š tev i lo 
gese l A—C 
S k u p n o 
š t ev i lo 
p o m e n o v 
P o v p r e č j e 
poinenov na 
eno ges lo 
Znakov 
v b e s e d i 
Š tevi lo 
gese l A— 
S k u p n o 
š tev i lo 
-C p o m e n o v 
P o v p r e č j e 
poinenov na 
eno ges lo 
1 4 4 6 1 1 , 5 0 13 2 5 4 2 7 3 1 .16 
2 17 3 3 1 ,94 14 1 2 8 144 1 ,12 
3 9 8 5 1 9 5 , 2 5 15 6 3 6 9 1 .09 
4 2 0 8 4 9 5 2 , 3 7 16 4 0 4 5 1.11 
5 4 9 5 9 8 9 2 17 15 15 1 
6 8 0 5 1 4 0 0 1 ,74 18 13 14 1 , 0 7 
7 1 0 3 8 1 5 6 4 1 ,50 19 3 3 1 
8 1 1 4 5 1 6 2 6 1 ,42 2 0 — — — 
9 9 7 1 1 2 7 2 1.51 21 1 1 1 
10 7 9 2 1 0 2 8 1 .29 2 2 2 2 1 
11 6 0 5 7 3 6 1 .21 2 3 — — - -
12 4 0 9 4 9 0 1 .19 2 4 1 1 1 
7085 10.563 1,49 
2 8 7 (homoni inov in ka/ .a lk) 
Podatki v preglednici opozarjajo na določeno stalnost: postopno in 
skladno naraščanje oz. nato upadan je števila gesel glede na njihovo 
dolžino ter konstantno upadan je povprečja besednih pomenov glede na 
dolžino besede. Kljub temu analizirano gradivo ne po t r ju je popolnoma 
Guiraud-Lepschvjeve* formule n . s3 = C o konstanti /C/ odnosov med 
številom besed /n/ iu številom njihovih pomenov /s/, čeprav se zdi ta 
verjetnejša kot Pappova1 0 formula n.2s = C, ker pogojuje prepočasen 
» C.. C. Lepschv, ibid. 194. 
F. Papp, ibid. 472. 
padec. Morda je v formuli napaka, morda je vzrok v neenakosti gradiva 
ali pa samo v nezadostnosti našega gradiva. Pri drugili poskusili se je 
pokazalo, da bi se dala dognati tudi konstanta /K/ povprečja pomenov /p/ 
v odnosu do števila znakov /z/. Mogla bi se izraziti takole: (p — 1) . z2 = K. 
Toda formulo bi bilo treba preveriti na obsežnejšem gradivu. Zdaj kon-
stanta niha med 20 in 30 oz. se vrti okrog 25. 
Poučen in deloma presenetljiv je račun o številu enopomenskih in 
večpomenskih besed. Po zelo shematičnem, v začetku članka omenjenem 
načinu štetja je stanje tako: po 1 pomen ima 74°/o vseh besed, 2 pomena 
17%, 3 pomene in več 9 % . Podrobna razdelitev kaže naslednje odnose: 
Število Število 
pomenov gesel A—C Odstotek 
1 5402 74.44 
2 1206 16,62 
3 351 4,84 
4 139 1.91 
5 70 0,96 
6 28 0,38 
1 19 0,26 
8 12 0.17 
9 6 0.09 
10 4 0,06 
11 4 0,06 
12 5 0,07 
13—18 10 0,14 
kazalke 116 — 
7372 100 °/o 
Če so te številke prave, pomeni, da ima slovenski jezik skoraj idealno 
pomensko razdelitev. Če pa pri računu upoštevamo, da imajo besede 
s posredno razlago v SSKJ navadno isto ali večje število pomenov in 
pomenskih usmeritev kakor njihove izhodiščne besede11 in da pr i štetju 
sploh nismo računali s pomenskimi odtenki (v slovarju so označeni s po-
ševnimi črticami), s stalnimi zvezami in frazami, moramo po prvi ko-
rekturi izločiti iz skupine enopomenskih besed približno 10%, po drugi 
pa nadal jn j ih 15% besed, kar pomeni, da je v slovenščini 64 oz. 4 9 % 
čistili enopomenskih leksemov. S tem se po eni strani spet vrnemo k tr-
ditvi o veliki pomenski obremenitvi besed, po drugi strani pa se s to 
številko približamo značilnosti, ki so jo ugotovili madžarski jezikoslovci 
na podlagi dejanskega s tanja v svojem slovarju s 60.000 gesli in p r e j 
omenjene Pappove formule, čeprav se zdi trditev, češ da ima besedišče 
11 Slovar slovenskega kn j i žnega jezika 1, L j u b l j a n a 1970, XVI, §58. 
12 enopomenskih, 1/4 dvopomenskih, 1/8 tripomenskili itn. besed, zelo 
tvegana. Slovar se lahko širi le na področje enopomenskih besed, število 
večpomenskih bazičnih besed pa mora biti bolj ali m a n j stalno. Po pre-
pričanji! mnogih leksikografov je še ta odstotek enopomenskih besed vi-
sok, ker se tudi specialne besede uklonijo ekspresiji in metafori, kakor hi-
tro se premaknejo iz čiste strokovne rabe,12 in ker takih premikov slovarji 
ne zaznamujejo. Z drugimi besedami povedano: v slovarju je na vsake 
2—3 besede ena večpomenska, v dejanski splošni rabi pa popolnoma 
prevladujejo večpomenske besede. Te besede imajo v povprečju po 3 
pomene. 
Vzporedno s pomenskostjo besed je treba obravnavati obvestilnost13 
besed. Pojma se izključujeta. Informaci ja ali obvestilnost je obratno so-
razmerna s številom pomenov in premo sorazmerna s številom znakov 
določene besede. Iz čim več enot je sestavljena besedna ali stavčna enota, 
tem večja je njena obvestilnost, t j . tem bolj se zmanjšuje nejasnost zaradi 
izločanja različnih možnosti, ki jih ustvarja npr. besedi večpomenskost. 
Osnovne, zlasti pa vodilne besede so slabo obvestilne.14 Torej je trizna-
kovna beseda gre malo (nizko) obvestilna, ker implicira veliko pomenskih 
enot, večznakovne besede kot hodi, zlasti pa odhaja in prihaja, so zelo 
(visoko) obvestilne, ker so blizu enopomenskosti. Tudi oznaka jug je bolj 
obvestilna kakor dol, ker izključuje smeri jugovzhod in jugozahod. 
P r i m , še: vozi desno = a) vozi v demo stran, b) vozi po desni strani, c) 
vozi na (moji) desni strani-, ta je bosa = a) ta ni obuta, b) ta ni podkovana, 
c) to ni res. Obvestilnost se meri samo po tem, koliko določena enota 
zmanjša nejasnost, ko izloči nekatere, večino ali skoraj vse neustrezne 
možnosti. 
3. POGOSTNOST. Gradivo pot r ju je , da so najvišje na pogostnostni 
lestvici — to je, da so najpogosteje rabljene — pomožne besede in več-
pomenske besede. Te so tudi na jk ra j še in pomensko oz. funkcijsko naj-
širše, kot smo p re j ugotovili.15 V grobem vzeto, spadajo med vodilne in 
osnovne lekseme besede z 1 do približno 8 znaki oz. besede * povprečno 
11.5 do 1.4 pomeni, med značilne lekseme pa besede z 9 do 26 znaki oz. 
besede z 1.3 do povprečno 1 pomenom. Vendar je v tej hierarhični raz-
poreditvi precej izjem in neskladnosti, ki nas ta ja jo ob naglem in ne-
12 A. Vidovič-Muha, Naši razgledi 6. 3. 1970. 137—138. 
l s Prim. R. Simeon: Enciklopedi jski r ječn ik lingvističkih naziva 1, Zagreb 
1969. pod geslom informacija. 
14 M. Za rabina, Ji;zyk polski L, 1970. 45. 
15 Prim. Zipfov zakon: Število kontckstualnih pomenov kake besede ustreza 
kvadra tnemu korenu n j e n e pogostnosti (M. Ivič: Pravci ti lingvistici, L j u b l j a n a 
1969, 209). Preizkus na našem gradivu z izračunano konstanto 1,3 j e dal zado-
volj ive rezultate, zlasti na področju osnovnih leksemov. 
kontroliranem zamenjevanju ali večanju besedišča v zadnjih desetletjih.16 
Zato je prišlo med kratke, osnovne besede precej značilnih (nizkofre-
kvenčnih) besed, kakor alk, boy, bide, city. Obratna težnja, da bi se 
namreč kratke besede direktno uvrščale med visokofrekvenčne besede, 
ni opazna. 
Besede, ki se zaradi katerega koli vzroka bistveno premaknejo na po-
gostnostni lestvici, težijo k spreminjanju in pr i lagajanju dolžine in oblike 
novemu položaju. Krajše besede se dal jšajo oz. multiverbizirajo, daljše 
se kra j ša jo oz. univerbizirajo ter se formalno vključujejo v ustrezne be-
sedne tipe. Pri teh spremembah odpadajo nebistveni elementi oz. se po-
sebnosti zamenjujejo s splošnostmi. Seveda je ta potek navadno dolgo-
trajen in tudi ni enak za vse kategorije. Tipičen je za pogovorni jezik 
in žargone na eni ter za strokovni jezik na drugi strani. Besede, ki so for-
malno ali socialno blokirane, obdržijo izjemoma tudi v novem frekvenč-
nem okolju prvotno podobo.17 Besede pa, ki niso blokirane in jim jezik 
s popravki ne more uskladiti dolžine s pogostnostjo in obvestilnostjo, 
izpadajo ali izpadejo.18 Primeri za take premike so: a) kup -> kupčija, 
Inupanje, bil -> bilka (Pleteršniku je bila ta beseda še manjšalnica 
od bil), pismonoša -> poštar, ded -> stari oče, did otroški vrtec, drevi 
danes zvečer; b) fiat 750 fičko, dinar din, fakulteta -> faks, tova-
rišica (učiteljica) -*-šica, ljudska milica-* milic a, radijski aparatradio-
aparat -> radio a l i aparat, na svidenje -> nasvidenje; c) drevored -> dre-
vored, šivalni stroj-* šivalni stroj, f ar er -> far-* far (slabš.) a l i duhovnik 
(nevtr.), zbogom-* zbogom (redko) ali adijo (pog.). 
Podrobnejša analiza odnosov med pogostnostjo in dolžino besed je 
bila opravljena na prvih 2000 visokofrekvenčnih leksemih, in sicer tako, 
da obsega skupina A besede z rangom 1—100, skupina В 101—200. sku-
pina C 201—300 in skupina C 301—2000. (Skupina D v preglednici za-
jema besede z rangom nad 2000.) Povprečna dolžina besed v skupini A 
je 3,5. V n je j je samo 12 besed z več kot 5 znaki, najdal jša je življenje. 
V te j skupini ni niti tu je niti sestavljene besede. Povprečna dolžina be-
sed v skupini В je 4,8. V nje j je 6 besed z več kot 7 znaki. Y skupini C 
je povprečna dolžina besede 5,2. V nje j je 10 besed z več kot 7 znaki. 
V tej zadnji skupini se pojavijo prve sestavljene besede, kakor odgo-
voriti, prinesti. Besede z rangom 1—300 so večinoma nepremakljive, med-
nje se vrivajo le posamezni najmočnejši značilni leksemi, ki odsevajo po-
litično-socialne spremembe v družbi, npr. socialističen, političen, slo-
10 S. Suhadolnik, ibid. 52—53, 59. 
17 A. Mart inet : Éléments de linguistique générale, Paris 1967, 187—188, 
193—194. 
1S Prim. J. Vendrves : Le langage, Paris 1921, 250. 
venski. Pri besedah z rangom 301—2000 je povprečna dolžina 6.4. Med 
temi 1700 lekseini je 140 besed z več kot 9 znaki, in sicer: 10 števnikov, 
12 glagolnikov, 33 starih nesestavljenih besed, 38 tujk, specialnih besed 
in terminov, zlasti gospodarsko-političnih, ter 47 predponskih glagolov 
in zloženih pridevnikov. Vse najdal jše besede so ali tu jke ali termini: 
narodnoosvobodilen, imperialističen, kapitalističen, materialističen, revo-
lucionaren. Povprečna dolžina prvih 2000 visokofrekvenčnih besed je 
5 znakov, kar je malo pod povprečjem dolžine besed v konkretni jezi-
kovni rabi. Posamezna povprečja od 3,5 do 6.4 v vseli štirih skupinah teh 
besed se tudi dobro u jemajo s povprečji dolžin tistih besed, ki se uporab-
ljajo v posameznih zvrsteh knjižnega jezika, to je od 3,9 do 5,4. Prim, po-
datke v poglavju 1II/I in opombo 27. Približne odnose med pogostnostjo, 
številom znakov in pomeni n a j povzame naslednja preglednica: 
Znakov Pomenov Fre kvenčno 
Beseda v v število mesto 
besedi besedi izpisov skupine 
a, vez. 1 5 235 13 
da, vez. 2 20 4881 A 
bi 2 5 2206 A 
ah 2 3 20 C 
bog 5 14 311 В 
cel 3 15 254 В 
a ko 5 4 188 В 
bič 5 5 25 С 
bolj 4 4 556 А 
bati se 4 7 138 С 
brat 4 10 110 С 
bled 4 5 56 С 
branit i 7 10 68 С 
bistven 7 2 19 С 
analiza 7 9 10 D 
avtobus 7 1 7 1) 
bliskoma 8 1 10 < D 
bleščati se 8 5 7 D 
ansambel 8 2 4 1) 
ciga reta 8 1 5 1) 
bodočnost 9 2 17 С 
brezčuten 9 5 5 • D 
anomalija 9 2 2 D 
bližnjica 9 1 2 D 
centralizatorski It) 1 1 Г) 
ccrkvenoslov anski 17 1 — I) 
a vstromarksističen 18 1 6 D 
antiiniperialističeii 19 1 2 1) 
III . 
1. Po slovenskih slovnicah in učbenikih se ponavlja le malo variirano 
napotilo: da sta k r a t k o s t in jedrnatost odliki dobrega stila19 in da 
vodi večanje števila besed v stavku do zmanjšane razumljivosti.20 Ob ta-
kem stanju se je M. Kmecl po pravici začudil trditvi H. Arsena, češ da 
v nemški prozi »z naraščajočo dolžino stavka narašča tudi povprečna 
dolžina besede v takšnem stavku«, in ob tem menil, »da bi ustrezno opa-
zovanje slovenskega jezika verjetno dalo nekoliko drugačne izide«.21 
O tem vprašanju lahko postavimo na osnovi p re j obravnavanih zakoni-
tosti tele trditve: 
Kratka beseda oz. kratek stavek sta zaradi večpomenskosti in mnogih 
potencialnih možnosti razrešitve funkcionalna: a) v govornem jeziku (po-
govorni jezik, žargon), kjer se besedno obvestilo (ali informacija) dopol-
n ju je še s tako imenovano sekundarno govorico (mimika, kretnja , into-
nacija, dialog, splošna situacija) in k jer je zaradi pričakovane reakcije 
obvestilo lahko minimalno, ter b) v lirski, zlasti sodobni pesniški izpo-
vedi, k jer ne gre za pripovedovanje, poučevanje ali informiranje, ampak 
za neposreden, asociativen prenos čustvovanja, doživljanja, razpoloženja. 
Гак način izražanja se sicer lahko spremeni tudi v zelo obvestilno poro-
čanje, zlasti če obstoji govorica po večini iz samostalnikov,22 vendar pred-
stavlja ta tip praviloma komuniciranje na širokem spektru, pr i čemer se 
informiranec lahko vkl jučuje na katerokoli od mnogih možnih realizacij, 
ki jih dopušča obvestilo,23 ali pa vodi ta tip v popolno pomensko za-
prtost govorice s končno stopnjo v čistem črkovno-glasovnem sporočilu.24 
Premočna obvestilnost v kratkem sporočilu pelje v nejasnost oz. pre-
makne sfero dojemanja iz realnosti v čustvo ali celo v golo senzitivnost. 
To je leksikalna osnova pesniške (ne)komunikativnosti. 
Vse druge oblike izpovedovanja od epskega opisa preko časopisnega 
poročila do znanstvene razprave težijo v želji po čim natančnejši formu-
laciji k visoko obvestilnim možnostim, k daljšim besedam in stavkom. Za-
radi izbiranja daljših oz. specialnih besed in natančne sintaktične stave 
Л. Bajec: Rast slovenskega kn j ižnega jezika, L j u b l j a n a 1951, 33—39. -
J. Toporišič: Slovenski knj ižni jezik II, Maribor 1966, 171—182. 
20 Tehnika in metodologija s trokovnega pisanja , L j u b l j a n a 1971, 146. 
21 M. Kmecl. Jezik in slovstvo XVI, 1970/71, št. 1/2, 45—46. 
22 Prim. S. Kosovel Potovanje in Cirkus Kludsky, prostor št. 461, Izbrane 
pesmi, Ljubl jana 1931, 74. 156. 
23 Pri in. J. Toporišiča interpretacijo Zajčeve pesmi Veliki črni bik in Sala-
m и nove pesmi Gobice II (Slovenski knjižni jezik IV. Maribor 1970. 43—46). 
M. Grosman, Jezik in slovstvo XVII. 1971/72, št. 1/2, 2. — Z. Lešic: Jezik i kn j i -
ževno djelo, Sara jevo 1971, 97. 
24 Priin. J. Pogačnika in terpre tac i jo Zagoričnikovih pesmi v Sodobnosti XIX, 
1971. št. lo. 950. — B. Vuletié, Umjetnost r i ječi XV, 1971, št. 2. 167—176. 
pa je pri oblikovanju takega prenosa sporočila potreben večji napor, kot 
ga zahteva preprosto govorjeno sporočilo. 
Kratek stavek torej avtomatično izključuje precizno obvestilo, dolg 
stavek in perioda pa avtomatično vkl jučujeta daljše, nizkofrekvenčne in 
ozkopoinenske besede. Zveza intelektualno morje zahteva nadal jn je po-
jasnilo, ker je za splošno razumevanje preveč posebna; sinje oz. modro 
morje zveni malo pleonastično. a spada po svoji naravi v kratki tip izra-
žanja, sa j ima pričakovani člen; razburkano morje je nevtralna, a v smer 
natančnega izražanja naravnana zveza. 
Vsaka beseda, zlasti večpomenska, vsebuje celo vrsto potencialnih 
vezav in pomenskih usmeritev. Pri kratkih besedah je za ustvaritev jas-
nosti dvojna možnost: zamenjava te, malo obvestilne besede z zelo obve-
stilno ali pa pritegnitev novega besednega člena (hiša : blagovnica ali 
blagovna hiša). Pri visoko obvestilnili besedah oz. zvezah ostaja v glav-
nem samo druga možnost: dal jšanje, š ir jenje z novimi visoko obvestilnimi 
členi. Zveza otvoritev blagovne hiše torej samo eksplicira to, kar je v 
predstavi besede hiša organsko implicitno. Sicer pa je realizacijo otvo-
ritev hiše —>otvoritev blagovne hiše mogoče predvideti že na osnovi Mar-
kovega zakona iz leta 1913.25 Prim, tudi: zelo pritiskati (več pomenov) : 
vršiti velik pritisk (1 pomen); razstaviti (več pomenov) : prirediti raz-
stavo (1 pomen). Če pa novi element zveze ni dovolj točen oz. informa-
tiven, se ustvarja s tem nefunkcionalna zveza, ki jo jezik zavrača in sili 
v novo univerbizacijo. Prim.: pogoj -*prvi pogoj -*predpogoj ; jed-*za-
čet na jed-*predjed. Prepovedovanje univerbizacij v tem primeru je ne-
pravilno in zato navadno tudi brezuspešno.-0 
To so splošno jezikovne zakonitosti, in odstopanja so lahko le indi-
vidualna. Zato Arsenovo poročilo o dal jšanju besed v daljših nemških 
(pripovednih) stavkih ne prinaša dosti novega, zlasti ne nič tipično nem-
škega, če seveda odmislimo nemški besedotvorni način, pač pa preprič-
ljivo po t r ju je osnovni zakon o odnosu med dolžino in obvestilnostjo be-
sed. Poskus na zelo omejenem slovenskem gradivu27 kaže, da ebstoji pov-
prečen slovenski prosti stavek iz 6.5 besed, povprečna dolžina besede pa 
je 4.6 znakov; povprečen zloženi stavek ima 15,9 besed, povprečje naj-
daljšega stavka pa znaša 37 besed oz. 47 besed, če se upošteva perioda 
kot enota. Dolžina in obvestilnost sta v tesni odvisnosti od dolžipe stavka, 
načina pripovedi in stila, morda tudi od obdobja. Kakšni so odnosi glede 
na posamezne zvrsti jezika in avtorje, n a j osvetli preglednica. 
" V. Vinogradov, Voprosv j azykoznan i j a VII, 1958, št. 3, 14. — M. lvič, ibid. 
205, 208. 
ï e Slovenski pravopis, L j u b l j a n a 1962, pod geslom predjed in predpogoj. 
11 Analiza je za je la vsako prvo stran cit iranega besedila oz. celo pesem. 
A v t o r in n a s l o v d e l a V r s t a b e s e d i l a 
P o v p r e č n o š t e v i l o 
b e s e d v b e s e d v k 
p r o s t e m z l o z e n e m b ( . S ( . d i 
s t a v k u s t a v k u 
Š t e v i l o 
b e s e d v 
n a j d a l j š e m 
s t a v k u 
Prešeren, Kam 
Prešeren, Ukazi 
o s e b n a 
i z p o v e d 
4,1 
4 
12.4 
8.5 
5.9 
4.1 
23 
13 
Prešeren, Janezu N. 
Hradeckemu 
n e o s e b n a 
i z p o v e d 6,6 19.5 4.6 51 oz. 89 
Cankar , Otroci in starci 
Prežihov, Samorastniki p r i p o v e d 
7,5 
6.9 
19,2 
12,8 
4.6 
4.6 
28 oz. 62 
27 
Cankar , Slovenska ku l tu ra 
Kermauner , Volja do 
ž iv l j en j a 
s t r o k o v n i 
op i s 
8.4 
8.5 
21,5 
17,5 
4,9 
5,4 
56 
61 
p o v p r e č n o 6,5 15,9 4,6 37 oz. 47 
Iz tega sledi, da bi bilo treba presplošna stilistična opozorila »pov-
prečno pismenim« o k ra j šan ju sporočil oz. neprimernosti daljših stavkov, 
zlasti podredij , revidirati,28 sa j je bilo ponovno ugotovljeno, da je kon-
strukcija kratkih oz. samih glavnih stavkov z veliko obvestilnostjo ne-
gospodarna, neorganska in monotona,29 ter opozoriti na različne možnosti 
v različnih jezikovnih rabah. 
2. Težnja po kra jšanju in u n i v e r b i z a c i j i je v sodobnem bese-
dišču zelo močna30 in ji, kot smo videli, podlegajo praviloma besede, ki 
večajo svojo pogostnost. Pri tem gre zlasti za specialne izraze in termine, 
ki se začno uporabljat i bolj na široko in prehaja jo preko žargona ali po-
govornega jezika v nevtralno področje jezika. Nekaj časa imajo še eks-
presivno noto, potem se popolnoma nevtralizirajo. Končno lahko vplivajo 
tudi v nasprotni smeri na strokovni izraz sam.31 
V skladu z obravnavanimi zakonitostmi je, in tudi v skladu z zahtevo, 
n a j bo glavno terminološko merilo pomenska jasnost,32 če se v stroki 
ohranja jo ali 11a novo določajo sistemsko najprimernejši izrazi, v širši po-
ljudni rabi pa se dopuščajo pogovorno-žargonske oblike, npr. irafo : 
transformator, faza : fazni vodnik, jod : jodooa tinktura, eter : dietileter, 
jasmin : skohotooec ali nepravi jasmin, Titova 3 : Titova cesta št. 3. Da pa 
nazori o funkcij i terminoloških univerbizacij niso razčiščeni in se ne 
skladajo s statističnolingvističnimi zakonitostmi, kažejo nasprotujoče si 
*» J. Toporišič: Slovenski knj ižni jezik II. 180, 189. 
2» E. Martinet, ibid. 192. — M. Kmecl, ibid. 46. 
™ Л. Jcdličku, Slavica Pragensia XI, 1969, 93-101. 
31 Univerbizirune oblike p rod i r a jo v knj ižn i jezik zlasti po časopisju. Priin. 
prosvetnik, Španec, počitnikar, velikanka (ladju), radialka (Delo 19., 20., 21. XII. 
1971). 
3! Slovenski jezikovni priročnik za tehnike, L j u b l j a n a 1969. 7. 
10 S l a v i s t i č n a r e v i j a 
težnje pri reševanju praktičnih terminoloških vprašan j pa tudi ustrezni 
stavki v strokovnih navodilih o tvorjenju terminov. 
Vzemimo preprost primer iz železniške terminologije, ki je bila med 
prvimi strokovno obdelana in je dobila tudi svojo registracijo.33 Želez-
niški vagoni so tovorni in osebni. V podskupino prvih spadajo: nizko-
stenski, visokostenski, odprti, zaprti vagon. V podskupini drugih bi ana-
logno morali biti: službeni, poštni, jedilni, spalni, ležalni vagon. V resnici 
se je namesto spalnega vagona vpeljal spalnik, namesto ležalnega vagona 
pa kuše. Delno se kot sinonima uporabl ja ta tudi ležalnik in jedilnik, če-
prav že imata pomene, ki so obravnavanima pojmoma zelo blizu. Ker je 
terminologija v tem primeru prehitro sprejela pogovorne izraze oz. ob-
like, se je osnovna terminološka sistematika podrla, še preden je bila 
končana. 
Sicer pa se ob spalniku vprašanje o oblikovanju terminov razširi 
v dvoje pomislekov: a) ali se res lahko pod pretvezo jasnosti uva ja eno 
samo obrazilo za določeno pomensko kategorijo, čeprav ima to obrazilo 
v splošni rabi precej drugačno pomensko usmerjenost ali stilno obarva-
nost,34 ter b) ali ni zahteva po primernosti obrazilnega tvorjenja termi-
nov35 sploh v neskladju z zakonom o obvestilnosti. Na nezadostno raz-
mišljanje o teh vprašanj ih kažejo pr izadevanja nekaterih terminologov, 
da bi dali terminom čim pre j univerbizirane, navadno kar žargonske ob-
like. l aki so predlogi, na j bi se namesto Peltonova turbina pisalo pel-
tonka38 ali namesto dizelski motor oz. dizel motor kar dizel. Terminološko 
tudi ni sprejemljiv tip alu folija namesto aluminijasta oz. aluminijeva 
folija. 
Še bolj se čuti pomanjkan je sistemskosti p r i reševanju terminoloških 
vprašan j na tistih področjih, k jer se oblikuje izrazje pravzaprav samo 
od sebe. Tam se mešajo umetno narejeni dvočlenski termini z narečnimi 
izposojenkami in pogovorno-žargonskimi elementi tako močno, da je 
zgrešen bistveni namen terminologije: jasnost in obvestilnost. Na to opo-
zar ja npr. pogostno sprejemanje ali tvorjenje terminov z obrazilom -ec: 
aer. brezrepec : brezrepo letalo, agr. dalmatinec : dalmatinsko vino, čeb. 
lipovec : lipov med, šport, amerikanec : vrsta skoka v višino, internacio-
nalec : državni reprezentant, vet. arabec : konj arabske pasme. Te uni-
verbizacije so tako agresivne, da terminologi dostikrat niti ne poskušajo 
м II. Podk ra j š ek : Obr tna , t rgovinska, tvorniška in železniška terminologija, 
P reva l j e 1926. Slovar je jezikovno pregledal Л. Breznik. 
1,4 Prim, podobne sporne terminološke univerbizaeije: končnik, preteklik; od-
jemalka. usmerjeoalka; stojka. 
Slovenski jezikovni priročnik za tehnike, 9, 38—39. 
»• Ibid. 11. 
poiskati ali ustvariti nevtralnega terminološkega izraza, ampak se za-
dovoljujejo samo z njegovo razlago, npr . žarg. internacionalec = tekmo-
valec, ki nastopa na mednarodnih tekmovanjih kot reprezentant svoje 
države. In vendar je obrazilo -ec pomensko tako široko ter obvestilno 
šibko, da je komaj primerno za tvorbo novih terminov.37 
Prav tako pa terminologi premalo upoštevajo statističnolingvistične za-
konitosti tudi pri terminih, ki so se že ali se še bodo uvrstili med visoko-
frekvenčne lekseme, in v odporu proti tu jkam po nepotrebnem poudar-
ja jo alternativo strokovni : nestrokovni jezik, domača : tu ja beseda. Tako 
npr. odklanjajo besedo hojler in jo nadomeščajo z vodnim grelnikom ali 
električnim grelnikom vode, čeprav ne gre za čisto пол7 pojem.38 Glede 
na to. da je pojem široko znan in beseda bojler zelo rabljena, da pojem 
ne spada v sistematiko tipa spalni vagon in da je vodni grelnik kot ter-
min premalo informativen, električni grelnik vode pa predolg in po-
mensko preozek v primeri z bojler jem, bi bilo treba tudi v terminologijo 
sprejeti izraz bojler in ga specializirati z električni, plinski. Prav tako je 
dvomljivo, če bo priporočani (elektronski) računalnik zares izločil sino-
nim kompjuter. Ta ima namreč zaradi velike obvestilnosti, večje krat-
kosti in paradigmatskih možnosti, npr. kompjutirati, kompjutiranje, vse 
pogoje za obstoj in uveljavitev. 
Pravi termin mora imeti dva jasna osnovna elementa: nosilec pomena 
in aktualizator. Nosilec pomena mora biti praviloma nizko obvestilen, 
aktualizator pa visoko obvestilen element, pa n a j je to obrazilo, del se-
stavljenke oz. zloženke ali samostojna beseda. Ta, v končni stopnji multi-
verbizacijski sistem je najbol j izpeljan v botaniki in zoologiji, in sicer 
tako, da je splošna beseda sprejeta za oznako višje kategorije, s prilastki 
pa se delajo oznake za vrste. npr. breza : puhasta breza,39 Ker pa ima ta 
način tvorjenja terminov tudi slabo lastnost, t j . preobremenjuje osnovne 
lekseme, seveda ne more veljati kot splošno načelo terminološke tvor-
nosti. Zlasti zato ne, ker nasta ja jo terminološka poimenovanja istega 
pojma na več ravneh, na terminološki ravni navadno z določeno zamudo. 
Od tod nenehna sinonimno-stilna napetost v besedišču. Toda to je splo-
šen jezikovni pojav,40 ki ustvarja različne stilne možnosti v knjižnem je-
ziku ter spodbuja individualno besedno tvornost. Kljub temu lahko sprej-
37 Beseda amerikanec ima po gradivu za Slovar slovenskega knjižnega jezika 
11 pomenov, beseda lipovec pa H pomenov. 
** Slovenski jezikovni priročnik za tehnike, 10. 
3" Vsi zgornji, posebej neoznačeni primeri so vzeti iz Slovarja slovenskega 
knjižnega jezika oz. iz gradiva zanj. 
10 P rim. je ne sais pas (oblika pisanega knjižnega jezika), je sais pas (oblika 
govorjenega knjižnega jezika), SSepa (substandardna oblika). Teorie informace 
a juzykovêda, Praha 1964, 258. 
m e m o o k v i r n o t r d i t e v , d a p r e d s t a v l j a t ip hokejska palica i d e a l n i t e r m i n , 
iz a k t u a l i z a t o r j a n a r e j e n a hokejka n j e g o v p o g o v o r n o - p u b l i c i s t i č n i sino-
n im, iz nosi lca p o m e n a n a r e j e n a palica p a ž a r g o n s k o ob l iko p r a v e g a 
t e rmina . 4 1 
T e r m i n o l o š k a p o i m e n o v a n j a b i bi lo t r e b a t o r e j ob l i kova t i b o l j v s k l a d u 
z nače l i , ki se k a ž e j o iz odnosov m e d pogos tnos t jo , obves t i l nos t jo in dol-
ž ino j e z i k o v n i h e l emen tov . P a t u d i z a h t e v a p o j a snos t i t e r m i n o v in ži-
vost i s t r o k o v n e g a p i s a n j a 4 2 bi zas luž i la o v r e d n o t e n j e s t ega s ta l i šča . 
RÉSUMÉ 
Le but l 'article est de vér i f ier la loi stat ist ique-linguistique de l 'accord 
en t re la longueur du mot, sa signification, son information et sa f réquence . 
La longueur moyenne du mot slovène est de 8.7 unités d 'uprès le diction-
naire, et de 6 uni tés dans l 'usage courant . La pluspart des mots comprennent 
8 unités. Le mot le plus long a 26 unités. Le mot slovène a 1.5 de signification 
en moyenne. Les formules de P. Guiraud n . s2 = С et de F. Papp ri ,2 s = С ne 
sont pas tout à fait confirmées en slovène. On pourrai t é tabl i r la constante 
en t r e la moyenne dans le nombre des significations et celle de la longueur des 
mots d 'après la formule (p — /) . z* = K. Selon un cr i tère très r igoureux il y a 
74e/o de mots slovène avec une seule signification, et 64B/o ou 49°/o d 'après un 
cr i tère moins r igoureux. Le rapport en t re la f réquence et les cr i tères cités 
ci-dessus est vérifié. 
Ensuite, on u analysé deux phénomènes linguistiques actuels à la base de 
cette loi. Le résultat est le suivant : a) Il faut modifier la loi stylist ique de la 
nécessité de l 'emploi de courtes propositions de lu manière qu'elle puisse in-
diquer de d i f férentes longueurs des mots et des propositions dans les diverses 
espèces de la langue, b) Il faudra coordonner la terminologie moderne avec 
l ' information et la f réquence des mots et il faudra en même temps empêcher 
la pénét ra t ion des f igements inuiils dans les langues spéciales. 
41 J. Ružička, 1000 poučeni zo spisov ne j slovenčinv, Bratislava 1971, 81. 
4г J. Toporišič: Slovenski knj ižn i jezik II. 190.