Srečni Miha                         
Drvar Miha je bil zelo malo obdarovan z minlji-vimi pozemskimi dobrotami. Toda navzlic siro-maštvu ni manjkalo Mihi trdnega zaupanja v Boga in veselja do dela. Saj je imel dve krepki roki, s katerima si je zaslužil pri čvrstem zdravju toliko, da je mojJel pošteno preživljati svojo, precej glav broječo družino. Le ena skrb ga je jako, jako trla, namreč ta, kako bo z družino, če ga pokliče pred časom neizprosna smrt v večnost. »Bog bo že po-magal,« je bila vedno zadnja misel, ki je tolažila in osrčevala ubogega, skrbnega Miho. Dan na dan je korakal s težko sekiro na ramenih po delu. Sekal je ali drva v gozdu ali razkosaval mogočna debla pri premožnih vaščanih.
Nekega dne je stopil v službo pri nekem bo-gatcm posestniku, da bi cepil les, ki je ležal v stari drvarnici, in ondi naj bi bil tudi razsekan v polena
l _ 168       ________________________________
in zložen v skladanice. Ker je pa zunaj hudo de-ževalo in je bila mrzla burja, je sklenil Miha sekati v oni stari drvarnici.
Daleč so odmevali Mihovi krepki udarci v megleni jesenski dan. Kmalu si mogel opaziti pre-cejšen kup razcepljenih drv poleg ogromnega grča-vega panja. Miha se je zopet zaglobil v mračne misli bodočnosti svojih dragih. Mahoma pa je glo-boko zavzdihnil, pa rekel: »Bog bo že pomagal!« In udrihal je dalje po panju, zopet ves pokrepčan in utešen.
Polena so padala na vse strani. Eno pa je udarilo z vso silo na stransko steno, ki je bila zgrajena iz ila.
Kar naenkrat pa preneha Miha z delom. Ali ni zažvenketalo nekajvzidu? Približa se dotičnemu mestu in udari s polenom na označeni kraj, da se prepriča, ga-li ni uho varalo.
In glej, zopet isti glas. Radoveden odruši tenko ilovnato plast z zidu in zapazi v veliko začudenje v steno vzidan železen lonec. Z majhnim trudom privleče posodo vun in ko pogleda vanjo, ga skoro vrže vznak. V loncu so se namreč bliščali zgolj sami zlatniki. Bržkone jih je bil skril kak prejšnji posestnik pred Francozi ali tatovi v tem zidu.
Ali Mihovega veselja je bilo skoro konec, ko mu je začelo praviti nekaj v srcu: »Denar ni tvoj!« Toda že je bil izkušnjavec tu, ki mu je hinavsko šepetal: »Vzemi in ne bodi osel; saj te nihče ne vidi!«
Toda poštenost je zmagala nad prigovarjanjem hudega duha. Ubogi Miha jo je mahnil z najdenim zakladom k gospodarju drvarnice. Ta je bil ves iz sebe in naš pošteni najditelj mu je morai vse na-tanko razložiti, kje in kako je izkopal ta denar. Ko je nato sesul vsebino na tisoče vrednega lonca na mizo, je našel med cekini zarumenel listič, ki so ga krasile te-le besede: »Revežem dobrote izkazovati, je dolžnost poštenega kristjana.«
To je bila očitna želja že davno umrlega po-sestnika tega denarja.
»Oho,  sedaj   pa   lahko   precej izpolnimo željo
169
rajnega,« je dejal radostno kmet. »Miha, vi gotovo nimate denarja v preobilju, kaj ?«
»Ne,« mu je odvrnil ta; »le toliko ga imam, kolikor si ga morem prislužiti s svojima rokama slednji dan!«
Ni še izpregovoril vseh besedi, ko mu je že naštel hvaležni gospodar dolgo vrsto zlatih penezev na roko, in ga pozval, naj jih spravi kot nagrado za svoj pošteni čin. S srečepolnim obrazom in srčno zahvalo je Miha vzprejel denar in ni bil sedaj nič več siromašni drvar Miha. Brzo je odkorakal ves srečen proti domu ter si ponavljal: »Bog je pomagal, hvaljeno in češčeno bodi njegovo ime U
Ne dolgo potero se je dvignila na nizkem holmcu prijazna bela hišica — sedanje domovje poštenega Mihe. Pa tudi brez polja ni bil Miha, kupil si je v dolini od soseda nekaj njiv in gozda in sedaj je pre-skrbljen z vsem. Žena, marljiva gospodinja, mu pomaga pri kmetovanju. Tudi denarja jima je še nekaj ostalo; naložila sta ga v vaški hranilnici.
Tako pomaga ljubi Bog tistim, ki vanj zaupajo.
Janko  C.