Ljubljanski Zvon No, pisatelj je hotel na Plesichu pokazati, da se iz takega slabotneža lahko vse naredi, zato mu jc dal Lak konec. Sploh ima ves roman idejo, katere pa ni treba šele razkrivati, ker jc dovolj jasno izražena. To, kar se vidi na umotvoru meni napačno, so zgolj malenkosti, ki izginejo spričo mnogoštevilnih vrlin. Saj celo solnce ni brez peg! Vsekakor nam je pokazal Šorli s tem svojim delom, v katerem se nahaja toliko dobrih misli, toliko humorja in dovtipa, toliko sarkazma, grenke ironije, kritike in pereče satire, da nam ima še premnogo povedati in da smemo še mnogo krasnih reči pričakovati od njega. Ni še dolgo, kar mi je pisala odlična slovenska pisateljica z ozirom na Šorlijeve povesti v letošnjem »Zvonu«: »Tisti Šorli meni tako ugaja«! Tako ali podobno vzklikne pač šc marsikdo, ko prebere to največje delo Šorlijevo! Naslovni karakteristični list knjige je delo našega znanega slikarja J. Vavpotiča. Dr. Fr. Zbahrik. »Slovenska Matica« nam je doposlala sledeče svoje publikacije za 1. 1902.: 1. Ant. Knezova knjižnica: Zbirka zabavnih in poučnih spisov, IX. z v. Ta nad 10 pol obsegajoča knjiga prinaša Iv. Cankarjev roman »Na Klancu«. II. »Zabavna knjižnica«, XIV. zvezek. Vsebina: »Učenjak«, veseloigra v treh dejanjih, spisal dr. Fr. Detela. »Sami med seboj«, dramatični prizor, spisal F.J. Doljan. — III. Zabavna knjižnica. XV. zvezek. Vsebina: 1. »Pogreb«, slika iz življenja koroških Slovencev, spisal F. J. Doljan. 2. »Brez volje«, spisal Pankracij Gregore. 3. »Črtice«, spisal Fr. Ks. Mcško. — IV. Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, IV. zv. Za »Zbornik« so prispevali sledeči gg. pisatelji: dr. Ivan Prijatelj, Pavel Grošelj, Ivan Šubic, Ivan Steklasa, Dragotin Wcngcr, Peter Bohinjec, Evgen Lah. Razen tega nahajamo v tej knjigi dr. K. Glascrjcvo »Bibliografijo slovensko«. — V. Letopis »Slovenske Matice« za leto 1902. Profesorja Orožna knjiga »Vojvodina Kranjska« se je zakasnila, kar jc tudi vzrok, da se še ni moglo pričeti z razpošiljatvijo knjig poverjeništvom. Natančnejšo oceno doposlanih nam knjig prinesemo pozneje. »Slovenska Šolska Matica« je izdala za leto 1902. sledeče knjige: 1. Pedagoški Letopis, II. zvezek, uredila II. Schreiner in V. Bcžek. Vsebina »Pedagoškega Letopisa« je raznovrstna in obsega sledeče razprave: Dr. J. Bezjak: Nemščina kot drugi deželni jezik; dr. Jos. Tominšck : Grščina; L. Lavtar: Računstvo; Fr. Orožen: Zemljepisje; Jožef Selimo-ranzer: Prostoročno risanje; dr. J. Bezjak: Kernova teorija o osebku in povedku; M. J. Nerat: Statistika ljudskih šol 1. 1870., 1880. in 1890.; Jakob Dimnik: Teme in teze pedagoških poročil pri društvenih in uradnih učiteljskih skupščinah 1. 1902.; Fr. Gabršek: Poročilo o delovanju »Slovenske Šolske Matice« 1. 1902.; nato sledi imenik upravnega odbora in društvenikov. 2. Učne slike k ljudsko šolskim berilom. Prvi del: Učne slike k berilom v Začetnici in v Abecednikih, uredila H. Schreiner in V. Bežek. 3. Realna knjižnica. Zbirka učne snovi za pouk v rcalijah na ljudskih šolah. Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje I. del. Zgodovinska učna snov za ljudske šole, drugi snopič. O teh knjigah izpregovorimo v našem listu prilično kaj več. Slovanska knjižnica 115—120. Henrik Sienkiewicz: »Križarji«, zgodovinski roman v štirih delih, poslovenil Po dravski. V Gorici 1902. Tiska in zalaga »Goriška Tiskarna« A. Gabršček. Cena? To j c drugi veliki roman velikega Poljaka, ki ga jc izdala podjetna, s potrebo časa vedno računjajoča »Goriška Tiskarna«. Prevod romanov »Quo vadiš?« in »Križarji« je prelepa poklonitcv slovenskemu občinstvu in želeti jc le, da bi se tega tudi docela zavedalo in pridno segalo po teh knjigah, ki nudijo starim in mladim toliko izrednega duševnega užitka. —k. Mali vitez (Pan Volodijevski). Tvrdka Kleinmayr & Bamberg je razposlala 7. in 8. sešitek slovenskega prevoda tega Sienkiewiczcvcga romana. Matica Hrvatska za leto igoa. I. Šišič Ferdo, Vojvoda Ilrvojc Vukčič I-Irvatinič i njegovo doba (1350.—1416.), IV -f- 288 str. 8°. Z enim tlorisom in zemljevidom ter štirimi rodoslovnimi tablami. — Ta zgodovinska monografija nam po arhivskih virih slika velezanimivo in preburno dobo bosenske povesti neposredno pred prihodom Turkov v deželo, ko sta se na-poljsko-beneško-italijanska sila in pa moč ogrskega kralja Žige trgali za oblast ob Vrbasu. Tckmeca sta morala računati še s tretjim činiteljem, z domačimi hrvatsko-srbskimi, ponosno-silnimi velikaši in »pravi i vjerni predstavnik močne i neslomljive otporne snage onoga naroda, čiji je sin bio, a to je mukotrpni i prostodušni narod hrvatski« je bil Iirvoje Vukčič iz roda Ilrvatiničev, gospod »Dolnjih krajev« in zgraditelj mesta Jajca, ki jim je središče. O tem »gordem« mogotcu sredi Bosne, ki ga poljski lctopiscc Dlugosz imenuje kralja, se jc zlasti v Budi budila zavist in mržnja, ker je v istini svojo posest upravljal bolj kakor samovladalcc nego kakor vazal; zavistniki so ga krivili »očijukanja« s Turki in kakor Wallenstcin je končno bil prisiljen pozvati Turke na pomoč. — Hrvoja je bil, kakor skoro vsa takratna bosenska aristokracija, bogomil »ili dobar Bosnjan« in je leta 1416. umrl s slastjo v srcu, da se je krvavo osvetil svojim dušmanom in ostal nepremagan, toda na krvavem obzorju se je slikala kosovska in nikopoljska katastrofa. Hrvoja je bil nc baš osobito značajen, ali silen človek. — II. Mcdini Milorad, Povjest hrvatske književnosti u Dalmaciji i Dubrovniku. Knjiga I. (16. stoleče). 360 str. 8°. — Obsežno delo ni za učenje, nego za čitanje in je piscu bila glavna zadača, da bode čitalcu jasno vkupno stanje dalmatinske knjige v 16. veku; zato se slika poedinih književnikov gubi v obči sliki in si čitalec mora šele sestaviti popoln pregled književnega dela posamezne osebe. Najbolj se je učeni pisec trudil okoli vzpo-rejanja literarnih del med seboj in z deli drugih književnosti, zlasti italijanske. To je v istini prava pot do proučevanja idej. Dr. Fran Ilešič. Radič Stjepan, Češko-hrvatska slovnica s čitankomisčeško-hrvatskim diferencijalnim rječnikom. Drugo, preradjeno i popunjeno izdanjc. Tisak Dioničke tiskarc u Zagrebu, 1902. 147 str. Cena: 1 K 20 h. — Med najznamenitejše jugoslovanske publiciste spada brezdvojbeno pisec te knjige. Učenec pariške »svobodne šole političnih ved« in praške češke univerze, deluje z neumorno marljivostjo in redko pronicavostjo duha na polju soci-jalnega in narodnega, oz. socijalno-narodnega slovanskega vprašanja, osobito v praškem »Slovanskem Pfchlcdu«. Stoječ na stališču slovanske narodnosti in jugoslovanske narodne zajcdnicc, kaže neprestano s konkretnimi slučaji, kako nas tujstvu izročata naš libcralno-klcrikalni in hrvatsko-srbski spor. Ob lanskih protisrbskih zagrebških demonstracijah jc demonstrante pozval, naj obrnejo rajši svojo silo proti madžarskim napisom na zagrebškem državnem kolodvoru, in je bil zato štiri mesccc zatvorjen. Mcscca februarja se je moral pred sodniki zagovarjati, ker na hrvatskih tleh železniškemu izprevodniku na madžarsko vprašanje ni hotel pokazati voznega listka, a prav zadnji čas smo čitali, da jc bil iznova radi političnih demonstracij aretovan. — Kako to, da izdaja tak publicist slovnico? Vešč češčini kakor materinski mu hrvaščini, videč v Čehih vzor slovanskih delavcev, želi z učenjem češčinc med nami gojiti istinito slovansko vzajemnost. Slovnico in slovar označuje dobro izraz diferenci-j al nos t. Le tista pravila se podajejo, ki ločijo češki jezik od hrvatskega, a zato se poudarjajo vsi občni zakoni, po katerih se iz čeških besed dobe hrvatske. »Tko se nauči (pO teh zakonih) misliti čitajuči češki, naučit če češki za mjescc, dva najduljc . . .« Neovržno je, da je samotvornost pri učenju slovanskih jezikov na tej osnovi mogoča, potrebna in koristna. Dočim obsega slovnica sama le 28 strani, obsega dodana čitanka 58 strani. Ta čitanka pa ni kaka krestomatija češke proze ali antologija češke poezije, marveč vrsta aktualnih člankov narodnostne in politične vsebine, ki vsi pričajo globoko uverjenost pisČevo o posebnosti slovanske duše in o potrebi, jo zbuditi in gojiti. Iz krasnega Radičevega članka »O harmonii slovanski närodm duše« iztaknem besede: »Slovanom grozi največja opasnost iz domneva-nega nasprotja ideje narodne in humanitetne« — »Karkoli junak stori, naj se Boga boji in v duši svoji ne greši« (izrek preprostega Dalmatinca) — »Ljubezen v rodbini in domoljubje v narodu se mnogim že zdi romanticizem in vendar hočejo ljubiti vse človeštvo«. Po svoji uredbi in vsebini bode knjiga izvrstno služila vsakemu Slovencu, ki se misli učiti češčine. Cena (1 K 20 h) je zelo nizka. Dr. Fran Ilešič. »Slovnik staročesky«, napsal Jan Gebauer. Vidavaji »Češka akedemie cisafe Františka Josefa pro vedy, slovesnost a umeni«, a »češka graficka spo-lečnost Unie«. V Praze 1902. Nakladem »Českč graficke společnosti Unie«. Tega znamenitega dela sta izšla 6. in 7. sešitek. Vsak sešitek stane 4 K. K. Gersin: Macedonien und das türkische Problem. Wien. Druck u. Verlag von Kratz, Hclf & Comp. 1903. Str. 50. — Oči vse Evrope se ozirajo sedaj na Balkan, kjer se je začelo odigravati novo krvavo dejanje tiste drame, ki jo imenujejo nekateri tudi — vztočno vprašanje. Pred 25 leti so rešili ruski junaki velik del Bolgarjcv izpod turške sužnosti ter jim ustvarili svobodno državo. Srbija je postala samosvoje kraljestvo, Črna gora je razširila svoje meje; takisto si je tudi Rumunija nekaj s svojo, nekaj z rusko pomočjo priborila neodvisnost. Samo takozvana Macedonija je vsled malomarnosti evropske diplomacije ostala neodrešena. Ta krasna dežela je po ogromni večini svojega prebivalstva slovanska. Bolgari in Srbi so tudi tam doma. Čisto naravno jc, da slovanski Macedonci ne marajo več prenašati turškega jarma, in če bi ga prenašali rado-voljno, bi ne bili vredni, da so ljudje! Borba Macedoncev za svobodo je sveta. Vstaši, ki se bore proti turškemu nasilstvu, niso »bände«, kakor jih psujejo nekateri demoralizovani židovski žurnalisti, nego junaki so; »banda« so le do-tični od Turčije podkupljeni tintni kuliji. Zmedene razmere na Balkanu so prava sramota za vso civilizovano Evropo, ki se je genila šele sedaj v prid Macc-doncem, ko je v nevarnosti mednarodni »mir«. Nikakega dvoma ni, da zmagajo Macedonci in da si pribore s pomočjo slovanske Rusije neodvisnost. Ure turškega »gospodarstva« v Evropi so štete, in čimprej se preseli Turek v Azijo nazaj, odkoder je prilomastil, tem bolje! Za sedaj zanima vsakega izobraženca, posebno pa vsakega Slovana položaj slovanskih in krščanskih Macedoncev. Literatura o tej deželi narašča od dne do dne. Ni pa vse čista resnica, kar se piše o njej. Brošura, ki jo je spisal K. Gersin (psevdonim!) je sestavljena po najboljših virih in čitatelj se sme zanesti, da podaje pisatelj resnično podobo macedonskega vprašanja. Če se mu jc vtihotapila kje kaka pomota, bi ne bilo nikako čudo, ko vemo, kako vse premalo je še znanstveno preiskana Macedonija. Gersin je Slovan in kot Slovan želi svojim maccdonskim bratom skorajšnje osvoboditve, da bodo mogli napredovati v evropski civilizaciji. Gersin je naštel vseh macedonskih Slovanov 2,146.336 duš. Albancev, teh najhujših nasprotnikov vsakih reform, je baje 708.385 duš... Avtor podaje po krepko pisanem uvodu najprej zgodovinski pregled Macc-donije v raznih dobah, potem govori o prebivalstvu samem, posebej še o macedonskih Slovanih. Nato opisuje tudi druge narodnosti (Turke, Grke, Albance, Cincare, Španjole, Cigane i. dr.). Statistični pregled nas poučuje o jeziku in veri Maccdoncev ter končava z energično pisanim pagovorom, v katerem pro-rokujc, ali boljše rečeno, sklepa iz zgodovinskih premis razpad osmanske države v Evropi. »Svobodno, samosvoje jugoslovanstvo je prvi pogoj evropskega ravnovesja in svetovnega miru« pravi avtor na koncu svoje vestno sestavljene, s slovansko krvjo in pravim navdušenjem za zatirane brate pisane študije. Strokovno kritiko moramo prepustiti komu drugemu, ki Maccdonije ne pozna samo iz knjig, ampak tudi iz avtopsije. Prepričani pa smo, da pripomore Gcrsinova brošura mnogo k razbistritvi zamotanega turškega vprašanja, zato jo toplo priporočamo ! A. A. Oratorijski koncerti Glasbene Matice — P. Hartmanna »Sv. Frančišek«. Nagli in presenetljivi uspehi, ki jih je dosegel s svojima oratorijema »Sv. Petrom« in »Sv. Frančiškom« frančiškan p. Hartmann von An der Lan-Hochbrunn, ravnatelj in profesor konservatorija sv. Klare v Rimu (rojen 21. decembra 1863. 1. v Salurnu na Tirolskem), so zvabili tudi našo Glasbeno Matico, da je posvetila svoje moči in svoj trud proizvedbi oratorija »Sv. Frančiška«. Odprla so se Glasbeni Matici za ta oratorij dne 22. in 23. aprila vrata stolnice, dne 24. aprila pa nunske cerkve in došcl jc sam skladatelj dirigirat svoje ponosno delo. Skrbno je pripravil za to pomembno priliko zbor in orkester profesor Matej Hubad, da bi bil odličen njiju nastop, vreden sijaja, katerega jc postal resnično deležen prvi ta ccrkveni koncert, ki je nekak senzacijonalen dogodek v zgodovini glasbe v Ljubljani. Leta 1900. zložen, je bil proizvajan oratorij »Sv. Frančišek« doslej v Pcterburgu, na Dunaju, v Bolcanu in v Rimu, povsod z izrednim uspehom. V Ljubljani je bila skladatelju prvič prilika, dirigirati svoje delo v cerkvi, kamor sodi ta proizvod po njegovem čutu. Cerkveno o vzdušje je pa tudi najpriklad-nejše bistvu Hartmannovcga oratorija. Pesniški in glasbeno je oratorij »Sv. Frančišek« popolnoma duhovne vsebine; skrbno jc obrušeno besedilo, brez peg, ki bi spominjale na posvetnost, skrčeno in strnjeno jc na vrsto lapidarnih, vzoru liturgičnih vcrzikljcv in scntcnc posnetih stavkov in stihov, v katerih se predočujejo najznačilnejše poteze iz življenja in delovanja sv. Frančiška, ustanovitelja treh redov. Tako besedilo ne budi fantazije in ji ne daje v ustvarjanje glasbeno slikovitih prizorov tistega krepila, kakršnega si želijo in kakršno so našli skladatelji oratorijev naše in prejšnje dobe, segajoč po poeziji, ki jim druži čar vsekdar zanimive človeške duše in pa idile ali velikosti narave z veličanstvom božanstva ali nadsvetnega blaženstva. Oratoriju »Sv. Frančišku« je vzbujenje nabožnega razpoloženja prvi in izključni namen, vsa njegova vsebina izraža le glorificiranjc svetnikove askeze in misijonskega njegovega delovanja. P. Hartmannova glasba daje besedilu umetniški kras, ki mu uveljavlja uspešnost. Prava cerkvenost navdaja Hartmannovo glasbo, okriljuje jo versko prepričanje in navdušenje'za visoki pomen svetnikovih'apostolskih činov. Plemenitost dehti iz vsakega izraza, ki ga uporablja p. Hartmann pri ustvarjanju svoje muzikc, svoje visoke pesmi v proslavljanje velikega svetnika. O poštenem ------9 prizadevanju priča vsaka podrobnost Hartmannovega dela, poštenost in resnobnost taka pa vzbuja simpatije in uklanja dušo poslušalČevo k spoštljivosti. Pozornost vzbujajo pred vsem zbori v Hartmannovem oratoriju; v njih se zrcali najbolje moč Hartmannove muze, njegovo visoko znanje, njegovo plemenito stremljenje. Kakor kristal čiste jih podaje v mogočnosti, ki se druži rada s priprostostjo in umerjenostjo. Mirni korali, nežni ko dih, lahni ko zarja, se vrste z zbori velikih oblik, v katerih se izraža sila krepkega življenja. Prave klasične lepote sta končna zbora prvega, oziroma tretjega dela, v katerih izliva skladatelj ves temperament svoje duše, vso moč svojega čutenja. Plemenitost svojega umetniškega mišljenja kaže p. Ilartmann tudi v recitativih, ki jih jc ustvaril učinljivo in prikupljivo svojim solistom. Ni pač blesteča in tudi nc prebogata njegova melodika, toda blagoglasna je vsekdar in krepka pa zanosna. Manj vpliven je p. Hartmann v instrumentalnih točkah oratorija, v dveh, treh preludijih, s katerimi uvaja posamezne oddelke svoje skladbe, oziroma v inter-mezzih in interludijih, ki jih uvršča med pevske točke. S proizvajanjem »Sv. Frančiška« v Ljubljani more biti skladatelj zadovoljen in upati smemo, da mu ostane vnema, s katero sta se lotila zbor in orkester težkega dela, v dobrem spominu. Bila je pač zboru, postavljenemu pod kupolo stolnice, težka naloga, vzdržati se v pravoglasju, ker se jc izkazala to pot stolnica, ki je sicer glede pevskega kora vzor akustičnosti, neprikladna za tako produkcijo. Zatopila jc ogromna visočina kupole dobršen del moči številno imponujoČega zbora in zavirala je neugodna razvrstitev intimno zvezo med proizvajalci. Da je zmagal zbor navzlic tem neugodnostim častno svojo nalogo, priča o temeljiti pripravi, ki se je izražala v dovršeni uglajenosti in zaokroženi enotnosti glasov. Kot kapelnik se je izkazal p. Hartmann energičnega vodjo, temperamentno se vdajajočega z vsem svojim bitjem vplivu svoje glasbe. Ekstrcmen je pa v rabi temp, zavlačuje počasnejše tempe do skrajnosti in prehiteva se v allcgrih, to dostikrat v kvar učinku, ki si ga želiš pri objektivnem premotrivanju par-titure. Solistovskc partije je opravil skrbno izbran, lep kvartet dunajskih pevk Iicnrietc Kury (sopran), Helene Holcczeck (alt), Zagrebčana Erncsta vit. Cammarotte (tenor) in Dunajčana Alojzija Stcjskala (bas). Njih disciplina jc vrlo povzdignila oratorij in dovedla kras, ki tiči v Hartmannovih pevskih partijah, do pravega bleska. Sijaja jc bilo prisojenega ljubljanski proizvedbi Hartmannovega oratorija v izobilju nc le v muzikalncm oziru, ampak tudi glede zunanjosti. Nepozabna ostane pač vsem udeležencem mogočnost, ki jo je budila imponujoča notranjost ljubljanske katedrale po svojih visokih oblikah v zmagovitem svitu za to priliko vpeljane elektrike. Mešal se je v ta jasni svit topli ton bogatega slikanja, s katerim se ponaša stolnica, in budil jc ono dobro razpoloženje zadovoljnosti, v katerem postane duša lc tem pristopnejša krasu glasovnega morja, ki se ji je razodeval iz prezbiterija v vsej svoji čutenje razvnemajoči lepoti. Dodajalo je pa prireditvam sijaj tudi izredno zanimanje, ki se je za nje zbudilo med ljudstvom nc le v Ljubljani, marveč po vsem slovenskem ozemlju. To zanimanje pa more biti uprizoriteljici »Glasbeni Matici« v zaželjeno zagotovilo, da je našla občega priznanja za svoje krepko in samozavestno delo. Dr. Vladimir Foerster. Slovensko gledišče Slovensko gledišče. A. Drama. Prav na koncu sezone, t. j. dne 27. in 28. marca, je gostovala v našem gledišču še enkrat gospa Irma Polakova iz Zagreba. Vprizorila se je ta dva večera kot novost »Vroča kri«, velika burka s petjem in plesom v 7 slikah, spisala L. Krcnn in K. Lindau, godbo zložil H. Schenk — po nc baš vzornih vzorcih sestavljen dramatiški stvor, katerega edini namen je cenena zabava. No, ta svoj namen doseže igra popolnoma, ako jc glavna vloga tako dobro oddana, kakor jc bila to pot pri nas. Gospa Polakova ima baš za take vloge izreden talent, a kar ji štejemo v posebno zaslugo, je to, da se drži tudi v naj kočij i vej ših momentih vselej prave meje. S tem je bila letošnja sezona pravzaprav končana. A na korist dramskemu osebju so bile še tri predstave, in sicer se je dne 3. aprila in popoldne dne 5. aprila predstavljala noviteta »Satanova hči«, vesela igra v 5 dejanjih, napisal Rudolf Kneisl, 5. aprila zvečer pa svetovno znana Scribcjeva »Adrienne Lccouvreur«. Satanova hči jc zanimivo zapletena, po starejših vzorcih zgrajena zabavna igrica z romantiškim, nekoliko nejasnim in zabrisanim ozadjem. Semtertja je motivacija slabo podprta. Nekateri značaji so dobro risani, drugi spet so skrajno neverjetni. V igri se nahaja dokaj srečnih domi-slekov in mnogo dobrega humorja, zato se sme igrica vedno nadejati hvaležnega občinstva. Govoriti o »Adrienne Lccouvreur«, bi bilo odveč. Tvorniško delo, res, toda izborne kvalitete! Če pomislimo, da je bila igra pisana že leta 1849., in vpoštevamo učinek, ki ga ima igra še vedno na nas, moramo priznati, da nikakor ni delo vsakdanjega talenta. Pri vseh teh treh predstavah se ie odlikovalo naše dramsko osebje. Žal, da gledišče ni enkrat ni bilo tako obiskano, kakor je bilo želeti in kakor bi bili zaslužili naši pridni igralci. B, Opera. Operne predstave so se zaključile s Parmo v o opereto »Amazonke«, ki se jc pela še 26. in 31. marca. Strokovnjaško oceno o njej priobčujemo neposredno za tem poročilom. »Amazonke«, opereta v treh dejanjih, spisal A. D. Borum, uglasbil Viktor Parma. — Dejanje te operete ima zgodovinsko podlago. Vrši se 1. 1787. za časa ruske caricc Katarine v južni Besarabiji v Kajduku, v vasi, kjer je bil tisti čas sestanek s cesarjcm Jožefom II., potem ko se je bila carica polastila teh krajev v boju s Turki. Knez Potcmkin je opisal carici dobljene kraje tako slikovito, da se je odločila za sestanek v Hajduku. Po vojski pa so bile tc vasi zelo opustošcnc, moral je torej Potemkin v vsej naglici spraviti ceste in drugo v boljši stan, da bi njegova poročila ne bila nasprotna resnici. Poslal je vse polno delavcev z inženirji tja, da so popravili cesto in ob njej ležeče vasi. V bližino glavne ceste je pa postavil vasi, kulise (znane »Potemkinove vasi«) iz pobarvanih desk, in tujcc je mislil, da vidi krasne vasi pred seboj. Za slavnostni sprejem so v različnih vaseh rabili skoro ene in iste osebe, le drugače opravljene; ta je bil določen za župana, drugi za popa i. t. d., najsi je to v resnici bil ali ne. Najbolj zanimiva pa je bila garda Amazonk, stotnija Dr. Fr. Zbašnik. ženskih vojakov z moškim marketendarjem (žid Moško), katero je za ta slavnostni sprejem ustanovila sovražnica moških, cmancipiranka, mlada vdova Helena Zurandov. Sovraštvo do moških jc bila deviza teh Amazonk; a došli inženirji in drugi delavci in vojaki so si znali kmalu izvojevati tudi ta trda ženska srca za Heleninim hrbtom — in tudi ona sama se je nazadnje vdala in vzela Fcodora Židanskcga, državnega svetnika, ki igra poleg Helene glavno vlogo v tej opereti. Važno in najbolj komično vlogo ima pa židovski gostilničar Moško. Pri uprizoritvi je cenzura prepovedala rabo historičnih imen; nazivati se je smelo le »vladarica« in »inostranski vladar«. Pod psevdonimom Borumom se skriva libretist A. D., Poljak, ki je posebno znan kot pisatelj za vedo vojaških stvari in odlikovan s svetinjo za znanost in umetnost. Libreto je pisan v nemškem jeziku. Razvoj dramatičnega dejanja v igri jc preprozoren, zato je premalo zanimiv, dasi še preccj živahen. Živahnosti največ pripomaga prav lepa vloga tipičnega zida Moška, ki nas najbolj zabava in v smeh spravlja; radi gledamo tudi »Amazonke«. osobito, kadar korektno vojaški nastopajo in ekscrcirajo, in tudi dovtipi posameznih našemljenih popov, županov i. t. d. pri slavnostnem sprejemu niso slabi. Najboljše jc v vsakem oziru prvo dejanje v gostilni Žida Moška. Priznati je pa treba libretistu posebno spretnost, osobito, v kolikor se tiče besedila za pevske točke; ritmično se kar od sebe zlivajo v valček, polko koračnico. Intcrpunkcija komponistu nc dela težav, ker prav dobro odgovarja glasbenim odstavkom in perijodam i. t. d. »Amazonke« so četrto večje glasbeno delo domačega skladatelja gosp. Vikt. Parme, sedaj okr. glavarja Črnomlju. Z »Amazonkami« nam je ustvaril g. Parma prvo večjo opereto, ki jc glasbeno vsekakor boljša od mnogo drugih, že udomačenih nemških operet, in je sposobna, pridobiti si priznanja tudi po drugih večjih odrih. S strogo glasbenega stališča seveda operete ne kaže occ-njati, kajti razen nekaj zborov, molitve »Angelus, angel us!«, pesmi delavcev, slavospeva, dueta o »poljubu«, tria in kvinteta v prvem dejanju so druge pevske vloge koračnice, valčki, polke, kupleti. Pevske vloge so jako ljubke, melodijozne, izvirne, nc presenečajo pa, ker nam je dunajski žaner prinesel že marsikaj podobnega. Ne pogrešamo sicer tudi nekaj slovanskih zvokov v glasbi, a vobče prevladuje tuj duh. Pesem dclavccv jc šc celo deloma prikrojena po naši domači pesmi »Preljubo veselje, oj kje si doma«. Najbolj ugaja dvospev o »poljubu«, ki je tudi umetniške vrednosti, zbor »Angelus« (žal, da ni v pristnem ruskem duhu uglasben), koračnica Amazonk in zbor delavcev. Orkestralno jc opereta prav dobra in se odlikuje na nekaterih mestih po prav efektni uporabi posameznih godal, osobito flavt, klarinetov, oboe, fagota. Jako spretno je spremljcvanje slavospeva s samimi trobili (Blechharmonie). Lepo, duhovito spremlja orkester zbor »Angelus«, kjer imajo flavte prijeten part. Orkestralno je seveda overturn najboljši del in gotovo si pridobi na koncertnih sporedih med domačimi skladbami odlično mesto. Nekoliko je pač predolga, tembolj ker je ritmično preenolična in v daljšem drugem delu vsa v hitrem tempu; to jo dela tehnično težko izvedljivo, osobito za goslarje, ki jih mora docela utruditi. Sploh je prvo dejanje dramatično in glasbeno najboljše, dasi s pevskimi točkami preobloženo. Melodramatično spremljcvanje orkestra bi se na posameznih mestih lahko opustilo, osobito med govorom vladarice, kajti med govor poseza tako, da misli neveščak, da se orkester na tihem tačas kaj vadi; na enem mestu je pa jako izrazovito in lepo. Posamezne točke so res jako prijetno orkestrirane, vobče pa manjka v orkcstraciji blagodejne razlike med poedinimi točkami, ker je preveč živahnosti v orkestru in ker je uporaba drugih godal poleg goslarjev preobilna; opereti to seveda ne škodi, to velja bolj s splošnega glasbenega stališča. Vsekakor pa sme g. Parma biti ponosen na uspeh »Amazonk« in želeti je, da se opereta ne samo pri nas udomači, ampak da najde mesta tudi na drugih odrih. Opereta se je vprizorila dokaj dobro. L. Pahor,. Gospodična Vela Nigrinova, sedanja igralka na kraljevem gledišču v Belgradu in bivša članica slovenskega igralnega osebja, je gostovala nedavno v »Narodnem divadlu« v Pragi. Nastopila je v vlogah »Dame s kamelijami«, »Monne Vanne« in »Madame Sans-gene« z izrednim uspehom. —š— —sx=>0§- Med revijami M^^" »Delo.« List za nauku, književnost i društveni život. Godina osma. Dva-deset šesta knjiga, januar. Vlasnik i urednik dr. Drag. M. Pavlovi č. Beograd. Dositije Obradovič štamparija Ace M. Stanojeviča (Mačedonska ul. br. 40.) 1903. v. 8°. 168 str. (v cirilici). Srbi imajo nekaj veljavnih smoter, ki prinašajo v dosti razsežnih mesečnih ali polmesečnih zvezkih ne samo leposlovnega gradiva, nego posebne članke politične, ekonomske, socijalne vsebine. Med te je prištevati tudi revijo »Delo«, ki je pred nekaj leti prestala izhajati zaradi političnih homatij v Srbiji, a sedaj zopet izdaje smotro spretni urednik dr. Pavlovic. Obsega prva knjiga dosti različno in mnogovrstno vsebino. O pesmih in povestih »Junačko srce« Janka M. Veselinoviča in »Pevci« Borislava Stankoviča ni da bi mogli kaj laskavega izreči. Beletristovski prilogi sta tudi prevoda po francoskem »U Saint Cyru« Henri Lavedana od M. M. Petroviča in znamenitega Sienkiewiczevega romana »Porodica Poljaneckih«, katerega prevaja iz poljščine Č. Petrovič. Poleg teh leposlovnih prilog je prevedel St. Milicevič knjigo češkega žurnalista Josifa Holečka, ki jc slavil pred kratkim svojo petdesetletnico, »Bosna in Hercegovina za vreme okupacije«, v kateri neusmiljeno biča avstrijsko birokratstvo in katoliško propagando. Mnogo stvari je resničnih, mnogo graj pa tudi pretiranih in provzročenih po skrajnem stališču, katero zavzema pisatelj v južnoslovanskem vprašanju. M. Gjorgjcvič iznaša v svoji razpravi »Pred rešenjem mačedonskoga pitanja« želje in aspiracijc Srbov. Iz ruskega je prevedel M. K. Dragutinovič »Rezultate ruske naučne mačedonske ckspedicije 1900 god.« Obilni so rezultati arheološki v Solunu in njegovi okolici, v Skoplju, Peči, Dečanih, Prištini, Ohridu, ter objavljeni s slikami v »Vizantiuskcm vremeniku«. Slednjič je med sestavki še »Pismo Vuka St. Karadžica sovjetu«. V »Ilroniki« so spisi o 5. internacionalnem kongresu za primenjeno kemijo v Berlinu 1903. 1., »Novijši Teslini ogledi«, ki je na poti, da postane »gromovnik llija« na zemlji. »Pozorište«. »Kritika in bibliografija« ter »Beleškc« ponujajo silo književnih ocen in manjših vesti. — Slično vsebino ima tudi drugi zvezek, ki je ravnokar izšel. P. Perušck. »Kolo«, književni in naučni list belgradski, je v svojem petem letošnjem broju prineslo Aškerčevo pesem »Kraljevič Marko«, ki je izšla v 4. št. »Slovana«, in sicer le v slovenskem izvirniku, ker je »zbog motiva, a i težnje da bude u duhu srpske narodne poezije, i srpskim čitaocima vrlo lako razumljiva, što nije slučaj kod ostale umetničke slovenačke poezije.« Dr. Fr. I. »Slavjanskij Včkb« ima v 62. broju rusko pesem Nik. Sokolova »Privgtv Slovencainb«, kjer se pesnik spominja sinje Adrije, Trsta pa nas Slovencev. /. »Osvčta« je prinesla v 5. letošnji številki pesem z naslovom »Na Bled-sk<;m jezefe«, katero je zložil Milan Fučfk in ki je nov dokaz, kako zelo se navdušujejo Cehi za pri rodne krasote naše dežele. »Sarajevski Glasnik« bo naslov hrvaškega poltednika, ki začne s 1. majem izhajati v Sarajevu in ki se sčasoma pretvori v dnevnik. List hoče gojiti vsestransko slovansko vzajemnost in delovati za probujenje naroda v kulturnem, narodnogospodarskem, političnem in socijalnem oziru. .^csS^-----___9 W Splošni pregled ---- Slovenski pesniki v nemškem prevodu. »Laibacher Zeitung« je prinesla v številki z dne 18. aprila t. 1. pod naslovom »Aus d er s 10 ven isehen Lyrik« prevod Stritarjeve pesmi »Nisem Nemec, dekle lepo«, potem Gregorčičeve »Pogled v nedolžno oko« in Prešernovega soneta »Komur je sreče dar bila klofuta«. Prevedel je vse tri pesnitve z znano spretnostjo gospod prof. A. Funte k. Zagrebška gelerija slik, katero je ustanovil, kakor znano, veliki mecen Strossmayer, je obogatela kar hkratu za celo vrsto dragocenih slik. Podaril jih jc »Jugoslovanski akademiji« marki Štefan de Piennes, posestnik v Vrbovcu. Slike, katerih je okoli 40, so vse delo francoskih umetnikov iz prve polovice prošlega stoletja, zato se bo imenovala dvorana, kjer se shranijo, »Francoska šola«. --i— Slovanski časnikarski dom. Kakor se poroča iz Peterburga, jc podaril car izdatno vsoto 200.000 rubljev za zgradbo »doma slovanskih časnikarjev«. Temeljni kamen se položi ob otvoritvi vseslovanske razstave v Peterburgu. Vseslovanska razstava v Peterburgu je preložena na leto 1905. Časnikarski shod. Iz Prage se poroča, da se sestanejo slovanski časnikarji dne 29. maja v Pragi, odkoder se odpeljejo skupaj v Plzen, kjer bo letošnji shod. Marija Dostalova, vclcnadarjena slikarica češka, je umrla dne 27. marca t. 1. v 24. letu svoje starosti. Njena umetniška zapuščina jc jako velika in priča o izrednih zmožnostih te prerano umrle umetnice. —k. »Lesüv pän« (Lesnoj car j) je naslov operi, ki se je pred kratkim pela v Pragi v »Narodnem gledišču« in katere pisatelj jc Vaša Suk. Vaša Suk je po rojstvu Ceh, a deluje že četrt stoletja v Rusiji, kjer je kot umetnik na gosli, kot dirigent in skladatelj na najboljšem glasu. —i—. Henrik Ibsen je praznoval 20. marca svoj 75letni rojstni dan. Pesnik je šc vedno bolan in ni-' nič upati, da bi poteklo še kako delo izpod njegovega peresa.