158 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 1 Adel im Wandel. Politik — Kultur — Konfession 1500—1700. Niederösterreichi- sehe Landesausstellung, Rosenburg, 12. 5. — 28. 10. 1990. Wien 1990. 611 strani. (Kata­ log des NO Landesmuseums, Neue Folge; 251). Letošnja Nižjeavstrijska deželna razstava je bila na gradu Rosenburg severno od Dunaja, ki je od leta 1680 do danes v lasti družine Hoyos. Čeprav je bila razstava po­ svečena plemstvu, je bil v bogato predstavljenem vsakdanjem življenju dobro pred­ stavljen tudi podložnik in meščan. Zaradi posestnih razmer so bile posebno zastopane nekdanje dežele Nižja Avstrija, Moravska in Slezija, vendar so bile omenjene tudi ple­ miške družine, ki so imele svojo posest na Slovenskem, med njimi na primer Auers- pergi. Ze zaradi tega in ker je razstava predstavila plemiško kulturo, politično vlogo m vlogo ter pomen plemstva v reformacijski dobi, kar vse se tudi v naših deželah ni bistveno razlikovalo od predstavljenega, je bila razstava izredno zanimiva in po­ membna tudi za predočitev in razumevanje slovenske zgodovine. Razstava je bila postavljena v šestindvajsetih prostorih, večina prostorov pa je predstavljala kakšno svojo enoto. Glavni naslovi so bili: plemiška posest in podjetja sakralne zgradbe in nagrobne plastike, arhitektura gradov in vrtna arhitektura, pre­ hranjevalna kultura, oblačilna kultura in bivalna kultura. Plemstvo in protestantizem, protireformacija, deželnoknežje uradništvo in dvor, stanovi, vojaštvo in lov. Otroštvo mladost, poroka, praznovanja, smrt in pogreb. V oddelku plemstvo in umetnost je bilo predstavljeno zbiranje umetniških del, glasba in literatura. Na koncu je bila kratko predstavljena zgodovina družine Hoyos. Po posameznih oddelkih so bile predstavljene domala vse takratne družbene pla­ sti in gospodarske panoge. Kmet in kmečko delo, obrt in trgovina, začetki industrije m industrijski obrati, ki so jih posamezna gospostva uvajala, in nasprotja, do katerih je zaradi tega prihajalo z meščanstvom. Katalog prinaša razprave, ki na razstavi predstavljena poglavja podrobneje pred­ stavljajo. Nekatere so zelo pomembne, ker obravnavajo sedemnajsto stoletje, ki je za nekdanje avstrijske dežele slabše znanstveno predstavljeno od ostalih stoletij. Pred­ vsem pa so njihovi avtorji vodilni zgodovinarji za to obdobje. Volker Press, profesor zgodovine na univerzi v Tiibingenu, je v uvodni razpravi primerjal plemstvo avstrij- sko-ceških dednih dežel med 15. in 17. stoletjem s plemstvom v nemških deželah. O vlogi plemstva v Notranjeavstrijskih deželah ugotavlja, da to v času absolutizma svo­ jega vpliva ni izgubilo, ampak da se je ta v marsičem spremenil. V avstrijskih deže­ lah je plemstvo po letu 1620 bilo poraženo na verskem področju, v simbiozi s katoli­ škim cesarskim dvorom pa je uspevalo ohranjati svoj socialni in politični vpliv, in to v taki men, da je oviralo razvoj meščanstva. V splošnem je pomenila osnovo plemiške moči se vedno kmečka posest, predvsem na Češkem pa so že sorazmerno zgodaj bile prisotne »zgodnjekapitalistične tendence*, zaradi katerih je plemstvo prihajalo v spo­ re z meščanstvom pa tudi s kmeti. Herbert Knittler, profesor na dunajski univerzi, opisuje plemstvo in poljedelska podjetja, pri čemer podrobneje obdela širjenje in gospodarski pomen ribnikov in ribo­ gojstva, odpiranje pivovarn, steklarn in drugih obratov. Ugotavlja, da razvoj ni bil premočrten, vzrok je bila med drugim tridesetletna vojna. Te gospodarske razmere pa so v veliki meri vplivale na odnose med zemljiškim gospodom in kmetom. Odnose med zemljiškim gospodom in kmetom predstavlja Thomas Winkelbauer, ki ugotavlja, da so vzporedno z deželnoknežjim absolutizmom uvajali absolutizem tudi zemljiški gospodje in odpravljali stare svoboščine podložnikov, kar ni šlo vedno brez odpora. V tej zvezi je bilo predstavljeno tudi sodstvo, ki so ga zemljiški gospodje izvajali. Raz­ prave o kulturi, izobraževanju in vsakdanjem plemiškem življenju s številnimi ilu­ stracijami pa nam predočajo tudi ta področja življenja. Vinko Rajšp Z. Levental, Britanski putnici u našim krajevima od sredine XV do početka XIX veka. Gornji Milanovac : Dečje novine, 1989. 333 strani. Pisec knjige je nekdanji profesor zgodovine medicine na beograjski medicinski fakulteti, ki sedaj več let živi v Svici. Objavil je vrsto strokovnih člankov in nekaj monografij s področja zgodovine medicine. Pričujoče delo je prvi njegov nemedicinski spis. Pobudo zanj so mu dale raziskave o zgodovini britansko-jugoslovanskih medi­ cinskih zvez. Avtor se uvodoma sklicuje na misli znanega srbskega politika in zgodo­ vinarja Jovana Ristića, ki je približno pred 100 leti zapisal, da so se v preteklosti tujci zelo zanimali za dežele jugovzhodne Evrope, predvsem Angleži. Zanimala jih je flora v teh krajih in zdravilne zeli, pa tudi so jih mikala etnološka, zemljepisna in zgodo­ vinska vprašanja v zvezi z običaji, navadami in vero prebivalcev teh dežel. Pisec po­ udarja, da njegovo delo ni analitična ali kritična študija angleških potopisov, temveč ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 1 I59 je zbirka pričevanj. Pri prevodih angleških potopisov so mu pomagali nekateri dobri prevajalci. Vrsta Angležev potopiscev je zapustila opise svojih potovanj. Levental je v svoji knjigi priobčil odlomke takih potopisov v srbohrvaškem prevodu in je zbral 30 poto­ piscev, ki so opisovali naše ali sosednje dežele. Med izbranimi potopisci so tudi trije zdravniki (Pope, Brown in Bright) in znamenita lady Mary Worthley Montague, žena angleškega poslanika v Carigradu, ki je Zahod seznanila z metodo variolizacije proti črnim kozam. Večina odlomkov teh potopisov opisuje dežele, ki leže jugovzhodno od Slovenije. Od opisovalcev slovenskih krajev, ki so navedeni bolj ali manj podrobno v poto­ pisih, naj bo omenjen zdravnik Gualterius Pope, ki je med drugim opisal idrijski rud­ nik živega srebra sredi 17. stoletja in o tem poročal leta 1665 v Acta Philosophica. Drugi zdravnik in diplomat, ki je potoval skozi naše kraje, večinoma na konju, je bil Edward Brown, sin zdravnika in filozofa Sira Thomasa Browna. Sedem let po ustano­ vitvi Royal Society je Brown po nalogu društva pričel svoja potovanja leta 1668. Nje­ govi potopisi so bili prevedeni v več jezikov in so od vseh raziskovalcev naših krajev bolj ali manj objektivni in najbolj zanimivi. Opis njegovih potovanj v knjigi z naslo­ vom »A Brief Account of Some Travels in Hungaria, Servia, Bulgaria, Macedonia, Thessaly, Austria, Styria, Carinthia, Carniola and Friulu«, v odlomku »A Journey from Vienna into Styria, Carinthia, Carniola, Friuli, into the Strange Lake of Zirch- nitz, to the Quick Silver Mines of Idria to the other remarkable Places in the Alps«, je potovanje z Dunaja na nekdanjo Kranjsko. Svoje pripovedi je okrasil z mnogo fan­ tazije. Po drugi strani pa je Brown trezen kritik in znanja poln opazovalec. Njegova trajnost se zrcali tudi v njegovem stilu. Na svoja potovanja se je dobro pripravil, ko je bral antične klasike in sodobna poročila s potovanj drugih potopiscev, preučil je tudi zemljevide in prebiral literaturo o rudarstvu, flori in favni. Njegov opazovalni dar in odprtost proti vsemu novemu se ne kaže le v razumevanju drugotnega sveta, temveč še prav posebno v opisu tehničnih postopkov pri kopanju, pridobivanju in pre­ delavi živosrebrne rude v Idriji. Brown je žolčno polemiziral z Valvasorjem, ali zares obstajajo v rudnih jamah gorski duhovi ali ne. Valvasor, ki je bral Brownov potopis, je v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« zapisal v tretji knjigi, da se ne smemo preveč zanašati na Brownove trditve, češ da gorski duhovi v rudniških jamah živega srebra nikoli in nikomer ne prizadenejo zla. Dalje meni, da sicer naletimo na bistre glave, ki se ne čutijo dovolj duhovite in filozofsko nadarjene, če vsega, kar slišijo o duhovih, ne pripišejo starim gorskim pravljicam. Tako mišljenje pa je, meni Valvasor, varljivo, posebno še, če sami rudarji pripovedujejo o gorskih duhovih, ki jih dostikrat slišijo ali celo vidijo. Vmes se je Brown dotikal tudi političnih vprašanj, ker mu je bilo do­ bro znano, kaj bi posebno zanimalo Britance v tem delu Evrope, ki se posredno do­ tika Sredozemskega morja. Ko je zapustil Dunaj, se je Brown odpravil do Celovca, glavnega mesta Koroške, ki ga je slikovito opisal. Ko je zapustil Celovec, je nadaljeval pot v smeri proti jugu, preko Ljubelja, ki ga prišteva h Kranjskim Alpam in ki tvori mejo med Koroško in Kranjsko. Opiše Kranj in Ljubljano z gradom sredi mesta. Za ljubljanski grad je menil, da je zanemarjen, čeprav je nekdaj vzdržal močno obleganje. Med čudnimi običaji na Kranjskem, je zabeležil Brown, je stara navada obešanja tatov; če je bil mož osumljen kraje, so ga obesili in so šele čez tri dni izrekli nad njim sodbo. Ce je bilo dokazano, da je bil kriv, so pustili truplo viseti toliko časa, dokler ni strohnelo; v nasprotnem primeru pa so truplo obešenca sneli, pokopali na mestne stroške in mo­ lili za njegovo dušo. Pot ga je zanesla prek Cerknice do Cerkniškega jezera, za katerega je napisal, da ima neobičajne lastnosti: v juniju voda ponikne v zemljo, v septembru pa se zopet vrne skozi luknje. V jezeru je polno rib, ko pa ni vode, je bogat travnik, kjer je polno divjadi. Vendar, kdor ne pozna kranjskega jezika, kaj malo na ta način izve. Brownov opis jezera na nekaterih mestih ni povsem točen; tudi okoliških imen naselij ni pra­ vilno črkoval. Levental trdi, da so angleški potopisci, ki so se sami bežno ustavljali v naših krajih, večkrat napačno tolmačili nekatera dejstva zaradi neznanja jezika in razvoja etnologije našega naroda. Tretji zdravnik, ki je potoval skozi naše kraje, je bil znameniti londonski klinik Richard Bright. Skozi slovenske kraje je leta 1715 potoval tudi angleški raziskovalec Simon Cle­ ment. Opisal je Metliko, Trebnje, 2užemberk, Dobro Polje, Cerknico in njegovo jezero ter končno še Trst, ki je nanj napravil velik vtis. Vračal se je skozi Gorico, Ljubljano, Vransko, Celje, Konjice, Bistrico, Zgornjo Polskavo, Maribor, nato v Prekmurje in zaključil svoj opis v Gradcu. Nekaj o pomanjkljivostih knjige. Med navedenimi potopisci manjkajo npr. od­ lomki potopisa po slovenskih krajih, ki jih je zapustil znameniti angleški kemik in zdravnik sir Humphry Davy iz začetka 19. stoletja. Levental ga sicer v uvodu omenja, vendar ga iz nerazumljivih razlogov ni vključil v zbirko »tridesetih«. Davy je poleg 160 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 1 številne strokovne literature, predvsem s področja kemije, zapustil še zelo zanimive potopise, kjer je med drugim plastično opisal, morda z nadihom romantike, naravne lepote slovenske zemlje in njenih ljudi v svojih čudovitih spominih »Consolation in Travel«, ki so izšli v Londonu leta 1831. Znameniti kemik Humphry Davy je bil nenavaden znanstvenik. V dnevniku, v četrtem poglavju, ki ima naslov »Tolažilna razmišljanja«, izpričuje, da je bil ne le velik znanstvenik, ampak tudi filozof in pesnik. Dnevnik je po njegovi smrti objavil brat John. Za Slovence je še posebno zanimiv. Slovenske kraje je Davy zelo rad obi­ skoval in je ob takih prilikah (bil je tu prvič leta 1818/19, drugič 1827 in tretjič 1829) vsakikrat navdušeno zapisal, da lepše dežele kot je ilirska (slovenska), ni videl. Usta­ vil se je v Podkorenu, na Bledu, v Radovljici in Ljubljani. V svojih omenjenih »Con­ solations in Travel« je ovekovečil naravne lepote Gorenjske, Štajerske, Notranjske in slovenske Istre. Leta 1818, ko je prvič bil na Slovenskem, se je Davy seznanil z ba­ ronom Žigo in bratom Jožefom Zoisom, v Gorici pa z grofom Turnom, v čigar gozdo­ vih je lovil primerke za svojo ornitološko zbirko. V dnevnik je zapisal lastne vtise in navdušenje nad naravnimi lepotami Bleda in drugih krajev. Literarno filozofska »-Tolažilna razmišljanja« je Davy spisal v obliki dvogovorov, ki po stilu spominjajo na antične grške spise. Izmed šestih poglavij je z estetsko-lite- rarnega gledišča morda najbolj vredno pozornosti drugo, kjer Davy razpravlja o etiki, nastanku verstev in krščanstvu. Osrednja točka te metafizične razprave je zanimiv dialog, ki se plete med prijateljema in poteka ob luninem svitu v rimskem koloseumu. Tu se nenadoma prikaže vizija ilirskega (slovenskega) dekleta (»Illyrian maid«), ki personificira krščanstvo. V pismu, ki ga je leta 1828 pisal bratu Johnu, se Davy spominja neke »male in ljubke strežnice«, ko je po vrnitvi iz Trsta obležal hudo bolan v febrilnem stanju v nekem ljubljanskem gostišču. Lik lepe strežnice si je Davy sposodil, ko je opisoval vi­ zijo. Obstaja domneva, da je Davyjeva strežnica identična z Ljubljančanko Pepco Détela, hčerjo gostilničarja »-Pri Deteli«; gostilna je v prvi polovici 19. stoletja stala v bližini hotela »Union« na današnji Nazorjevi ulici in jo Ivan Tavčar omenja v svo­ jih spisih. V četrtem poglavju »Tolažilnih razmišljanj« razpleta Davy pogovor med prija­ telji, ki potujejo s Štajerske proti Crni jami pri Postojni, kjer je Davy prvič zagledal človeško ribico (Proteus anguineus), ki jo je potem zanimivo upodobil v svojih spisih. Na ta opis je spretno navezal razmišljanja o večnosti in o pomenu življenja; poglavje je imenoval »Proteus ali nesmrtnost«. Davy je slovenske kraje, posebno njihov pla­ ninski svet, pogostoma primerjal s Švico, vendar je menil, da je na Slovenskem vse lepše in pristnejše, celo »prebivalci so tu bolj poštenega in prijaznejšega značaja, če­ prav govore nemško, ilirsko (slovensko) in italijansko«. Posebno zanimiv pa je Davyjev geološki opis slovenskega ozemlja, ki je pridejan potopisom. V vasi Podkoren je na pročelju hiše št. 63, kjer je nekajkrat stanoval, spo­ minska plošča z besedilom v slovenščini in angleščini: »V tej hiši je večkrat prebival sir Humphry Davy (1778—1829), sloviti naravoslovec, oznanjevalec krasot te gorske pokrajine. Be his memory held in honour«. Kljub temu je Leventalova knjiga brez dvoma zelo zanimiva za zgodovinarje, etnologe in vse, ki radi prebirajo potopise, posebno o krajih, ki so jim več ali manj znani. Tudi prevodi odlomkov potopisov so skrbno izbrani in se čuti pri tem roka do­ brega poznavalca. Pisec je slehernemu poglavju ob koncu dodal še kratke pripombe. Priložena je tudi kratka biografija navedenih potopiscev; žal le, da so vsa imena pi­ sana fonetično. Na koncu knjige je navedena uporabljena literatura ter poimensko in toponimsko kazalo. Peter Borisov Omer Hađžiselimović, Na vratima Istoka. Engleski putnici o Bosni 1 Hercegovini od 16. do 30. veka. Sarajevo : Veselin Masleša, 1989. Zgodovinarji seveda že dolgo vemo, da so potopisi in dnevniki popotnikov, ki so vsak s svojega vidika popisovali srečanja z bolj ali manj oddaljeno »tujino«, zanimiv, bogat, neredko duhovit in k razmišljanju spodbujajoč vir. Zanimanje za potopise pa se je s sodobnimi prizadevanji zgodovinopisja po kar se da razločujoči in celoviti predstavitvi preteklega sveta, ki naj bi vključevala ne le usto, kar se v posameznih okoljih nekdaj mislili o sebi, temveč tudi tisto, kar so o bližnjih in daljnjih deželah mislili drugi, priložnostni obiskovalci in sosedje, še povečalo: »avto«-podoba »sebe«, domačega »ljudstva« ima pač v sliki, ki si jo je o tem ljudstvu ustvaril sosed ali tu­ jec, pomembno in izzivalno-sugestivno zrcalo, zrcalo, ki dopolnjuje in razširja sliko enkratne narodne in kulturnozgodovinske izkušnje in konkretno ljudsko in narodno/ etnično ali socialno skupost umešča v širši kulturno-zgodovinski okvir. Potopisna lite­ ratura je zato v sodobnem zgodovinopisju deležna razmeroma velike pozornosti in