106 Glasnik SED 60|2 2020 Co vid-1 9 Jar o V eselino vič* * Jar o V eselino vič, dipl. e tnolog in k ultur ni antr opolog, študent magis tr sk eg a študi ja, U niv er za v Ljubljani, Filozof sk a f ak ult e t a, Oddelek za e tnologi jo in k ultur no an- tr opologi jo; jar o.v eselino vic@gmail.com . Ko bo komisija na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ra- movša ZRC SAZU iskala predloge za besedo leta 2020, verjetno ne bo imela pretežkega dela: »pandemija«, »ko- ronavirus«, »karantena« so verjetno tiste kandidatke, ki bodo ob razglasitvi rezultatov zasedle prva tri mesta. Vse odkar se je sredi marca v Sloveniji ustavilo družabno in družbeno življenje, so ljudje iskali načine, kako ostati v stikih z najbližjimi, ki so obtičali na napačni strani občin- ske meje, kako se udeleževati predavanj in šolskega pouka ter pred katero knjižno polico postaviti računalnik, da bo- do med videokonferencami videti kar se da resno. Nasta- le okoliščine, ki so, v do pred kratkim nepredstavljivem obsegu, vplivale na vsakdanje življenje vseh nas, so pred zanimiv izziv postavile tudi antropologe in antropologi- nje. Sredi maja, ko so se ukrepi že počasi rahljali, so na pobudo Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete organizirali znanstveni simpozij. Zaradi prepovedi zbiranja večjega števila oseb na javnih mestih je potekal po Zoomu, spletnem orodju za videokonference. V štiri tematske sklope razdeljena pre- davanja so požela veliko zanimanja; z računalniki je bilo med celotnim simpozijem v povprečju priključenih okrog 80 udeležencev in udeleženk. Simpozij so z uvodnimi nagovori odprli dekan ljubljanske Filozofske fakultete Roman Kuhar, predstojnik Oddel- ka za etnologijo in kulturno antropologijo Jaka Repič in profesor Bojan Baskar. Dekan je poudaril pomembnost in nujnost tovrstnih dogodkov v času, ko smo priča ogromne- mu porastu znanstvenih člankov, ki pa jih največ napišejo predvsem predstavniki medicinske stroke, medtem ko je v humanističnih vedah mogoče opaziti občuten manko. Opozoril je še na očitno nesorazmerje med zastopanostjo spolov v avtorstvu člankov, ki so jih med epidemijo spisa- li raziskovalci in raziskovalke ter jih pripravili za objavo, kar po njegovih besedah ne preseneča, hkrati pa odpira stara in nova vprašanja o enakosti spolov in razporejanju dela v gospodinjstvu. Predstojnik Repič je pojasnil razloge za odločitev o organizaciji simpozija in poudaril, da ne gre le za zdravstveno, temveč tudi družbeno krizo z velikimi posledicami, zato se je treba o problemih začeti pogovarja- ti čim prej. Zadnji uvodni nagovor pred začetkom simpo- zija je pripadel Bojanu Baskarju, ki je kot glavno besedo, ki je po njegovem mnenju zaznamovala stanje epidemije, prepoznal čakanje. Izkušnja drugačne časovnosti, tako Ba- skar, je nekaj, s čimer se doslej nismo srečali in nas sili v to, da se v njej poskušamo za silo stabilizirati in se – do- kler se prehodno stanje epidemije ne konča – nanjo celo navaditi, pri tem pa ohraniti duševno zdravje. Opozoril je na različne oblike čakanja, ki pa imajo vse skupen cilj – konec izjemnega stanja in prehod v normalnost, ki pa bo ne glede na vse verjetno precej drugačna od tiste, iz katere nas je epidemija iztrgala. V prvem sklopu simpozija z naslovom »Epidemija in zdra- vstvo« so govorke osvetlile nekatere medicinsko-antro- pološke probleme, epidemijo koronavirusa zgodovinsko umestile in hkrati analizirale odnos posameznikov in po- sameznic do nastalega položaja. V referatu »Protislovja medicinske stroke pri odzivu na ko- ronavirus?« je Uršula Lipovec Čebron analizirala odzive zdravstvene stroke na epidemijo in pri tem izhajala iz nefor- malnih pogovorov in polstrukturiranih intervjujev z zdrav- niki ter analize raziskav in medijskih objav. Ker je v času predstavitve raziskava še potekala, je predstavila nekaj pre- liminarnih ugotovitev in poudarila neenotnost medicinske stroke glede temeljnih vprašanj v povezavi s samo nevarno- stjo koronavirusa in z ukrepi za zajezitev okužb. Neenotnost oziroma nasprotujoča si stališča pri epidemiji tovrstnih raz- sežnosti niso nepričakovana, prej nasprotno – so razumljiva in predvidljiva. Problematično je ustvarjanje iluzije, da je mnenje medicinske stroke usklajeno in da imajo institucije trdne dokaze, na podlagi katerih uvajajo drastične ukrepe za omejevanje širjenja virusa, pri čemer so sogovorniki v raziskavi opozarjali, da v medicinski stroki ni dialoga med različnimi pogledi in da so drugačna stališča degradirana in pogosto izrinjena iz javnega diskurza. Sara Pistotnik je analizirala odnos javnosti do javnega zdravstvenega sistema in hkrati opozorila na njegovo ka- drovsko podhranjenost in finančno nestabilnost. Države z javnim zdravstvenim sistemom so se med epidemijo iz- kazale za hitrejše in bolje organizirane. Čeprav so zapo- sleni v javnem zdravstvu poželi veliko simpatij javnosti, Pistotnik opozarja, da ni nujno, da se bo po krizi javno zdravstvo tudi sicer okrepilo. Koronavirusna kriza namreč ni le zdravstvena, temveč tudi gospodarska, kar pomeni, da bo s povečano prekarizacijo in z naraščajočo brezpo- selnostjo, podobno kot po letu 2008, manj denarja tudi v zdravstveni blagajni. Povečalo se bo število ljudi, ki bodo težko dostopali do zdravstvenih uslug, država pa bo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev nekatere pravice črtala iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Za zgodovinsko umestitev epidemije covida-19 je po- skrbela Zvonka Zupanič Slavec z Inštituta za zgodovino V S AKD ANJE ŽIVLJENJE MED EPIDEMIJO Sim pozi j Oddelk a za e tnologi jo in k ultur no antr opologi jo, Ljubljana in sv e t o vni sple t, 1 9. 5. 2020 Glasnik SED 60|2 2020 107 Co vid-1 9 Jar o V eselino vič medicine, ki se je na podlagi preteklih izkušenj z global- nimi pandemijami posvetila vplivu nalezljivih bolezni na družbo. Ta se je kazal v odpiranju globalnih filozofskih, moralnih in religioznih vprašanj, zlomih političnih in eko- nomskih sistemov ter vojaških spopadih. Kot primer druž- benih posledic epidemij nalezljivih bolezni je navedla sifi- lis, zaradi katerega se je razširila uporaba parfumov, ki naj bi prikrili neprijeten vonj ob tej bolezni, ljudje so se hitro navadili na uporabo krožnikov in pribora in tako zmanj- šali možnost prenosa okužbe, obenem pa so preventivno preprečevali prostitucijo in omejevali dostop do javnih kopališč. V današnjem času so izbruhi nalezljivih bolezni vse pogostejši in se pojavljajo na približno vsakih pet let, k čemur po njenem mnenju odločilno prispevajo globaliza- cija, izredno visoka mobilnost posameznikov in razširjena industrija. Ob koncu referata je Zupanič Slavec opozorila še na možnost povečanja nestrpnosti do domnevnih »kriv- cev« za prenos okužbe in poudarila pojav antisemitizma in nestrpnosti do Romov v 14. stoletju, ko so Jude in Rome označili za prenašalce kuge. Vprašanja zasebnosti in varstva osebnih podatkov med epidemijo se je dotaknila Mojca Ramšak, ki je omenjeno problematiko spremljala skozi etične dileme na treh podro- čjih – medicinskem, pravnem in družbenem. Na področju medicine je govorka kot etične dileme poudarila vprašanje pravičnosti pri zagotavljanju zdravstvenih storitev zaradi omejenih zmožnosti oskrbe na intenzivni negi in potenci- alno nevarnost utilitarnega pristopa pri triažnih odločitvah. Obenem je opozorila na omejeno zdravstveno varstvo za širšo skupnost, ko so bili zaradi dajanja prednosti oskrbi pa- cientov s koronavirusom postavljeni na stranski tir drugi pa- cienti in preventivni ukrepi ter pregledi za, denimo, odkri- vanje rakavih bolnikov in zagotavljanje zobozdravstvenih storitev. V zvezi z družbenim vidikom je Ramšak poudarila predvsem vzgajanje odgovornosti glede higiene in s tem po- udarjanje skrbi tako do sebe kot do drugih. V navezavi na politični in pravni vidik in z njim povezane dileme je ome- nila nezadostno utemeljitev omejevanja svobode gibanja in politično odgovornost glede nakupov zaščitne opreme, ki so v javnosti dvignili veliko prahu, ter izrazila skrb glede morebitne razširitve pooblastil vojski in policiji. Dodatno je izpostavila skrb za varstvo osebnih podatkov, predvsem v zvezi z aplikacijami za sledenje, ki jih omenjajo kot orodje za spremljanje (novo)okuženih posameznikov ter glede mo- rebitnega razkrivanja osebnih podatkov obolelih. Zadnja v prvem sklopu je svoj referat predstavila Karmen Šterk. Po njenih besedah je šlo bolj za refleksijo celotne si- tuacije v Sloveniji, v kateri je prišlo do demonizacije neka- terih najbolj vsakdanjih početij, kot je na primer običajen sprehod. Oteževalna okoliščina analitičnega razmišljanja o spremembah vedenja in reakcijah ljudi na epidemijo je dejstvo, da se je v Sloveniji med epidemijo zamenjala po- litična oblast. Med krizo je bilo mogoče še bolj očitno opa- zovati družbeno neenakost, ki se bo po koncu epidemije še poglobila, medtem ko je zamenjava politične oblasti v Slo- veniji pripravila ksenofobne, konservativne in puritanske nastavke za odziv javnosti na krizo. V vsakdanjem življe- nju se je to stopnjevalo te mere, da so ljudje imeli občutek, da tisti, ki je srečen, nekomu drugemu oziroma njim krade srečo in užitek; pri tem je užitek mogoče prepoznavati kot zlo. Ta občutek pri ogroženem človeku sproža avtentič- no sovraštvo do Drugega. Kot je opozorila, smo bili med epidemijo priča redukciji vseh sfer družabnega življenja na biomedicinski diskurz oziroma na nič več in nič manj od golega biološkega preživetja, pri čemer vladno in me- dicinsko nadzorovanje državljanov predstavljajo kot skrb in ne kot dejansko omejevanje svobode. Kot posledico to- vrstnega razmišljanja je govorka omenila denunciatorstvo oziroma naznanjanje sprehajalcev policiji, saj so slednje prepoznavali kot Druge, ki uživajo in se ne podrejajo spre- jetim oblastnim ukrepom. Potegnila je vzporednico med sprehajalci in kadilci ter sovraštvom do omenjenih skupin, saj se oboji ne podrejajo biomedicinskemu diskurzu, ki ži- vljenje reducira na golo preživetje, svoje telo dojemajo kot svojo last in s svojim početjem ukinjajo oziroma delujejo onkraj družbenih razredov; tako med kajenjem kot med sprehajanjem so družbene in ekonomske razlike med po- samezniki razveljavljene. V drugem sklopu, naslovljenem »Družba v epidemiji, epi- demija v družbi«, je kot prvi spregovoril Peter Simonič in se posvetil ponovnemu oživljanju vrtičkarstva v času epidemije, kar je sam poimenoval »samooskrbni sunek«. Objavam o vrtičkarstvu in z njim povezanih dosežkih je Simonič sledil po družabnih omrežjih, samo dejavnost obdelovanja zemlje pa postavil v kontekst grožnje razpa- da oskrbnih verig, ki bi lahko sledil globalnemu zmanj- ševanju mobilnosti, s čimer bi se prekinile tudi logistične verige. Vrtičkarstvo je prepoznal kot način odrešitve od pritiska tržišča in hkrati kot spodbujanje zavedanja o po- menu lokalne pridelave hrane na eni in samooskrbe na drugi strani. Zanimive vzporednice je potegnil z vrtičkar- stvom med zadnjo finančno krizo, na katero so se ljudje odzvali z ustanavljanjem zadrug in s skupnostnimi vrtovi, medtem ko danes prevladuje individualno vrtičkarstvo, kar lahko pripišemo tudi strogim ukrepom omejevanja svobode gibanja in združevanja. Kot pomemben medij je omenil družabna omrežja, na katerih ljudje iščejo in delijo nasvete o sajenju pridelkov in obdelovanju zemlje, hkrati pa posamezniki v novoustanovljenih skupinah oglašujejo, prodajajo in menjavajo doma pridelano hrano. Boštjan Kravanja je razmišljal o bontonu, vedenjskih nor- mah in (spremenjenih) načinih obnašanja med epidemijo. Najprej je omenil na novo vpeljani koncept »socialne di- stance«, ki je nadomestil pojem »varnostne razdalje« in v družbi povzročil porast sovraštva, zapiranje javnih povr- šin ter hkratno razgradnjo in krepitev solidarnostnih mrež. Ljudje so takoj začeli iskati alternative, ki so zaobšle ukre- pe omejevanja svobode gibanja. Vznik novega bontona Glasnik SED 60|2 2020 108 Co vid-1 9 Jar o V eselino vič kot odziv na epidemijo koronavirusa je Kravanja predsta- vil z najrazličnejšimi zloženkami in vizualnim gradivom, ki je v zadnjih mesecih krožilo po spletu in poštnih nabi- ralnikih, s čimer so ljudje spoznavali nove načine spreje- mljivega obnašanja v trenutni situaciji. Pri tem je bonton oziroma način obnašanja opredelil kot orodje ustvarjanja oziroma utrjevanja družbenega reda, posledico niza moral- nih norm, ki določajo način, na katerega ljudje zasledujejo določeni cilj – v primeru koronavirusa je to zajezitev nje- gove širitve med prebivalstvom. Ana Svetel in Veronika Zavratnik sta svoje raziskovanje omejili na družabna omrežja, na katerih sta spremljali od- zive na epidemijo, ki so jih posamezniki objavljali na Fa- cebooku in Instagramu. V objavah uporabnikov omrežij sta prepoznavali dve prevladujoči temi. Prva se je nanašala na družbeno odgovornost in aktivizem – večinoma je šlo za politično obarvane objave, ki so se ukvarjale s temo varo- vanja narave in okolja, prekinitvami delovnih razmerij, ki so se predvsem med študenti kar vrstile, in stanovanjskim vprašanjem, ki je bilo pereče že pred izbruhom epidemije. S poslabšanjem materialnega položaja posameznikov je bil dostop do stanovanj in sob še bolj otežen, ob tem pa so se neovirano vrstile deložacije in prekinitve najemnih pogodb, čeprav sta Svetel in Zavrtanik opozorili tudi na pozitivne primere, ki so se večinoma nanašali na sorazmerno znižanje cene najema ali celo popolno oprostitev plačila najemnine. Druge objave iz polja političnega so se zrcalile predvsem v slikah s kolesarskih in z drugih protestov v času epidemije, nemalo pa je bilo objav, ki so razglašale teorije zarot, ter takih, ki so se iz celotne situacije, v kateri se je znašel svet, norčevale. Drugi vidik, ki sta ga raziskovalki prepoznali, se je nanašal na vsakdanje življenje. Prevladujoče teme so bile dom, ki se je med epidemijo spremenil v pisarno, vrtec, šo- lo in pekarno, vsakodnevni sprehodi v lastni občini in pra- znovanje praznikov, ki so koledarsko padli v čas epidemije. Svetel in Zavrtanik sta referat sklenili z ugotovitvijo, da je mogoče s pomočjo objav na družabnih omrežjih zelo dobro razumeti potek epidemiološkega stanja v Sloveniji, iz njih je mogoče razbrati tudi spreminjanje navad med koronavi- rusnim vsakdanom. Kot zadnja je v drugem sklopu svoj referat predstavila Mir- jam Mencej, ki je, podobno kot raziskovalki pred njo, odziv na koronavirus iskala na spletu, natančneje, na mednarodnih folklornih straneh. Folklora se, po njenih besedah, odziva na družbene spremembe in tesnobo, s katero se izražajo strahovi in težave ljudi ter njihov odnos do ukrepov vlad in oblasti v zvezi z epidemijo. Za pandemično folkloro sta na eni strani značilna humoren kontekst in subverzivnost, ki se večinoma izražata z internetnimi memi in drugimi fotografi- jami, ki krožijo po svetovnem spletu, na drugi strani pa je na njem mogoče najti tudi novonastale ljudske pesmi, ki ope- vajo herojstvo zdravstvenih delavcev. Ustvarjalci interne- tnih memov po besedah Mirjam Mencej svoj navdih iščejo v čudežnih pravljicah, popularni kulturi in klasični likovni umetnosti, medtem ko se kot teme najpogosteje pojavljajo toaletni papir, higiena (maske, dezinfekcija), samoizolacija ter socialna distanca in politični humor. V tretjem sklopu z naslovom »Etnografija med štirimi ste- nami« je kot prvi svoj referat predstavil Miha Kozorog, čigar razmislek je temeljil na avtoetnografskih dnevniških zapisih študentov in študentk drugega letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. V njih so se piske in pisci osredotočali predvsem na čakanje kot glavno sestavino nove družbene realnosti, v katero so bili med epidemijo uje- ti tudi sami. Kozorog je opozoril, da je iz dnevniških zapi- sov mogoče razbrati trideset načinov interpretacije čakanja, toliko, kolikor je bilo študentov in študentk. Namen analize avtoetnografij je bil razbrati, kaj jim je pomenilo sicer redko reflektirano čakanje. Ti so se v svojih zapisih po Kozorogo - vih besedah osredotočali predvsem na občutek premajhne produktivnosti, življenje s starši, ki je bilo za marsikoga pre - cej stresno, občutek krivde in privilegiranosti v primerjavi z drugimi (npr. begunci) ter manko človeškega stika in druže- nja v živo, ne le po socialnih omrežjih. Tema dveh naslednjih prispevkov so bili muzeji, njihova delovanje in občinstvo v času zaprtja muzejskih stavb. Najprej je Jože Hudales predstavil izsledke raziskave, ki so jo izvedli skupaj s študenti med študijskim procesom na daljavo. Zanimala jih je, s Hudalesovimi besedami, »mr- zlična dejavnost« slovenskih muzejev med epidemijo in načini, na katere so snovalci muzejske dejavnosti nasla- vljali zainteresirano javnost in dostopali do občinstva po spletu. V raziskavo so vključili 30 muzejev vseh velikosti in ugotovili, da so praktično vsi po socialnih omrežjih vsa- kodnevno delili različne vsebine, s katerimi so naslavljali vse starostne skupine. Tanja Roženbergar je v svojem referatu predstavila de- lovanje Slovenskega etnografskega muzeja, pri čemer je poudarila, da čeprav so bili muzeji zaprti, njihovo delo ni bilo nič manj pestro. Deloma se je navezala na Hudale- sovo predstavitev in predstavila nekaj projektov, ki so jih izvajali po spletu in tako iskali stik z občinstvom. Med nji- mi je omenila projekt koronski humor, v katerem so iskali šale in humorne domislice o epidemiji in zbrane šale vsak dan objavljali na spletni strani, ob koncu projekta pa bo zbrano gradivo postalo del zbirke kustodiata za duhovno kulturo. Kot strokovni projekt je Tanja Roženbergar ome- nila inventuro digitalnega gradiva in digitalizacijo muzej- skih zbirk, kar je deloma tudi že priprava na prihodnost muzejev, ko si bo velik del razstav mogoče ogledati tudi po svetovnem spletu in ne le v živo. Zadnji v sklopu je svojo dejavnost med epidemijo pred- stavil Dan Podjed. Razmišljal je predvsem o tem, kaj iz- kušnja karantene pomeni za antropologe, kakšni so lahko novi načini raziskovanja in kako lahko v tem času predsta- vimo svoje delo. Sam je objavljal zapise o lastni izkušnji karantene, različnih odzivih na nastali položaj in načinih spopadanja z njim. Zapise z naslovom »Epidemija med Glasnik SED 60|2 2020 109 Co vid-1 9 Jar o V eselino vič štirimi stenami« je objavljal na družbenih omrežjih Face- book, Instagram, Twitter in Linkedin, v njih pa opisoval opažanja o spremenjenem vedenju ljudi, dolgčasu, toale- tnem papirju in drugem. Kot je dejal, je v zapise vključe- val tudi antropološke koncepte in tako antropologijo pri- bliževal širši javnosti. Zadnji del simpozija je bil posvečen mobilnosti in miro- vanju med pandemijo. Jaka Repič je karanteno primarno prepoznal kot dejanje prekinitve mobilnosti, ki je sicer označevalec moderne globalizirane družbe, v kateri mo- bilnost velja za normo, a hkrati tudi ustvarja in povečuje družbeno segmentacijo. Pandemije so bile tudi v preteklo- sti povezane z mobilnostjo, kuge so se zaradi medsebojne- ga stika množic širile prav po trgovskih poteh in v prista- niških mestih. Omenil je tudi odgovornost kolonializma za širjenje nalezljivih bolezni, ko so evropski zavojevalci s prihodom na tuja ozemlja nove bolezni prenesli na zanje neodporno prebivalstvo. Drugi del referata je bil posve- čen izkušnji repatriacije, povratka posameznikov in sku- pin v matično državo. Repič je opozoril na primere porasta nestrpnosti do povratnikov, ki so se ob povratku domov soočali s stigmo in celo fizičnimi napadi. Omenil je repa- triacijo skupine slovenskih državljanov iz Argentine, ki jo je spremljal na podlagi spletnih dnevniških zapisov enega od udeležencev. Izkušnja repatriacije odpira številna vpra- šanja o konceptih doma, globalizacije, osebne svobode in svetovne povezanosti. Martina Bofulin je predstavila izkušnje kitajskih migran- tov med epidemijo koronavirusa in ob tem – ker so kitajski državljani prepoznani kot prenašalci virusa – opozorila na porast rasizma in predvsem sinofobije. Ta večplastni proces se dogaja na eni strani v samih transnacionalnih skupnostih zunaj Kitajske, kjer so njihovi pripadniki prepoznani kot »rumena nevarnost«; oznaka, ki se kitajskih migrantov drži že od epidemije SARS-a. Na drugi strani so povratniki iz tujine na Kitajsko, na katere so gledali kot na potencialne prenašalce bolezni in jih zato izključevali iz družbe in sti- gmatizirali. Na Kitajskem so povratnike označevali za čr- ne ovce in t. i. »velike otroke«, ki se v domovino vračajo le takrat, ko jim v državi, kjer sicer živijo, preti nevarnost. Pri tem je Bofulin poudarila, da so izključevalni mehanizmi bistveni del migracijske izkušnje Kitajcev v tujini, a se ti v zadnjem času na to odzivajo bolj aktivno in aktivistično kot v preteklosti, na primer z akcijo »Sem človek, ne pa virus«, ki je med epidemijo krožila po družabnih omrežjih. Marijana Hameršak iz Zagreba in Marta Stojić Mitrović iz Beograda sta v svojem poročilu predstavili pogled na pojav novih meja in njihovo modalnost oziroma večpomenskost. Hameršak je opozorila na omejevanje svobode gibanja in militarizacijo vsakodnevnega življenja, ki sta nakazova- la izredno stanje, medtem ko je nastanek družbenih meja primarno ločeval zdrave od bolnih, pozneje pa tudi revne od bogatih, izobražene od manj izobraženih ter državljane od nedržavljanov. Globalna družba se je, čeprav je bil polo- žaj bolj kompleksen, na trenutke zdela jasno razdeljena na države, občine, družbene in ekonomske razrede. Zapiranje državnih meja je bil glavni ukrep za zajezitev epidemije, pri čemer virus ne pozna in ne razume ideje državne me- je. Hameršak je še opozorila, da so se meje preobrazile v sredstvo za nadzorovanje gibanja tako v državi kot zunaj nje, pri čemer je potegnila vzporednice z begunsko krizo leta 2015, ko sta omenjeni državi ravnali zelo podobno kot ob epidemiji. Marta Stojić Mitrović je poudarila, da so ura- dno zaprte meje še vedno prehajali tisti ljudje, ki jim je tudi v normalnih okoliščinah prehod meja onemogočen – tran- skontinentalni migranti. Na začetku epidemije, ob ustavitvi javnega življenja, so migranti upali in pričakovali, da se bo olajšal tudi njihov prehod meja in vstop v EU, kar je ne- katerim tudi uspelo. Ob tem je Stojić Mitrović opozorila, da je bilo gibanje za večino še bolj oteženo. Zaradi večjega nadzora javnega prevoza in njegove poznejše ukinitve so bili ljudje na poti še bolj odvisni od tihotapcev, kar je pove- čevalo tako finančne izdatke kot tveganje. Z zaprtjem meja in omejevanjem gibanja znotraj držav se je položaj migran- tov še zaostril, vrstila so se nezakonita vračanja iz Slove- nije na Hrvaško in iz Hrvaške v BiH in Srbijo; policijsko nasilje se je stopnjevalo, hkrati pa sta se predvsem v Srbiji krepila protimigrantski diskurz in ksenofobija. V Srbiji so migrantom gibanje omejili na sama taborišča, uvedli nadzor vojske, obenem pa suspendirali proces prošenj za pridobitev azila. Pandemija se je pri tem izkazala kot priročen izgovor oblastem za še ostrejše ravnanje in obravnavo migrantov, ki so jih še dodatno prepoznavali kot vir nevarnosti za preosta- le prebivalce Srbije. V zadnjem predstavljenem prispevku je Bojan Baskar raz- mišljal o mirovanju med epidemijo koronavirusa. Poudaril je, da ni vsako mirovanje prisilno, obstaja tudi prostovoljno mirovanje, ki ga lahko razumemo kot nekakšen odgovor na ideologijo poznega, neoliberalnega kapitalizma, ki fetišizira mobilnost in fluidnost, pri čemer se pogosto zdi, da nimamo druge izbire, kot da smo nenehno mobilni tudi sami. Ba- skar je pri tem opozoril, da je imobilnost oziroma mirovanje prav zato v popolnem nasprotju z neoliberalno ideologijo, sam pa izkušnjo epidemije razume kot potencialno točko preobrata, ko bodo ljudje ugotovili, da mirovanje samo po sebi ni napačno in da za naše vsakdanje delovanje res ne potrebujemo nenehne frenetične mobilnosti. Simpozij se je končal z zanimivo in živahno razpravo med udeleženci in udeleženkami ter poslušalstvom. Vsi vanjo vključeni so poudarjali pomen humanističnega pristopa pri raziskovanju posledic, ki jih je oziroma jih bo v družbi pustila pandemija koronavirusa. Pri tem sta nujna sodelo- vanje in povezovanje z drugimi, predvsem naravoslovnimi vedami, k čemur je bil prvi korak storjen prav z zgoraj opisanim simpozijem. Simpozij je v celoti dostopen na spletni strani: https://you- tu.be/qPMWO2-EF-k