V hribih
Jankec daleč v hribih biva,           Vse je svetlo, vse je jasno
z Ijuio mamico živi; ¦                  tja do daljnega neba:
ko dolina z> mraka sniva,             ptitice pojd ie glasno.
njemu solnce te gori.                    ko se v postelji vzravna.
Megla se v dolini plazi,               Kje opiše naj beseda
solnce vanjo se upri,                    lepe zemlje šlrni krog!
Jankcu smeh jc na obrazi:           Deček se zavzet ogleda —
glejte, nil več ni megli!               viije }e samo še Bog.
-~   55   ~—
Ko pa solnce nete vstati.                Mati staro knjigo vzame,
in nevihta prihrumi,                       deček se nasloni k nji.
Jankcu je družica mati,                  in na glas mu brati jame,
ki ga Ijubi in uči.                          kar na listih teh molči.
Svet drhti v bobnečem gromu,         In pred dečkom se odpira
Jankec groze ne pozna:                  nova zemlja, novi svet,
Hit gori na varnetn dontu               hreperteč se vanj ozira,
materinega srca.                             srečo pije mladih let.
E. Gangl