EL fORTIN I9ft8 Konzorcij, uprava in uredništvo TABORA želijo vsem slovenskim protikomunstičnim borcem, sotrudnikom, dobrotnikom, naročnikom in bralcem vse blagmlove božje za PRAZNIK VSTAJENJA, ki naj bo nam vsem simbol upanja v naše vstajenje za BOGA — NAROD — DOMOVINO TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Zveze D. S- P- B. Tabor »Mnenje Z. D. S- P. B. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko. TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovenc Anticommunists TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistos Eslo-venos Unidos- • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T- E. 33-7213 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 933.090 NAROČNINA: Južna Amerika 600 pesov, odn. enakovrednost v dolarju; U. S- A. in Kanada 3.50 dolarja letno; Anglija in Avstralija 1 funt šterling; evropske države 2 dolarja Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Villa Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž- Anton Matičič, Igualdad 1110, Villa Ballester FNGBM, Bela. de Buenos Aires, Argentina NASLOVNA SLIKA Da so bile akcije slovenskih domobrancev v borbi proti zasužnjevalcem sveta uspešne, j,e bilo potrebno, da je poveljnik obiskoval posamezne borbene enote in dajal osebno navodila za čim uspešnejše udejstvovanje Md domobranci vsi se borimo zemljo slooenslco slo vrag nam tepta (Domobranska pesem) Abril 1968 BUENOS AIRES April 1968 VELIKA NOC Leto za letom prihaja med nas Velika noč in leto za letom slišimo in beremo besede, ki nam skušajo razlagati njen pomen: upanje v večnost, z.maga nad smrtjo, vstajenje resnice, nemoč smrti. Pri tem pa preradi pozabljamo, da smo predvsem ljudje, nič drugačni od onih, ki so osebno poznali Jezusa iz Nazareta. Samo kot ljudje pa ga moremo resnično razumeti in doumeti, kot ga mora vsak slikar ali kipar upodobiti kot popolnega človeka, v vsem enakega nam, navadnim smrtnikom. Samo kot ljudje bomo razumeli in doumeli tisti magnetizem, s katerim je nekoč učil in govoril ter pripravil ljudi, ki so ga slišali, do tega, da so vse pustili in odšli za njim. Samo kot ljudje bomo lahko razumeli in doumeli, kako je ta preprosti nazareški tesar slednjič, — da uporabimo moderni izraz, — izgubil živce in z bičem v roki in s sveto jesio v srcu izgnal 'z hiše božje ljudi, ki so iz nje napravili jamo razbojnikov. Ta samo kot ljudje bomo mogli razumeti in doumeti globino njegovega nauka o vrednosti in pomenu vsakega človeškega življenja v božjem očetovstvu nebeškega kraljestva. Če pa kot ljudje gledamo na Jezusa jz Nazareta kot človeka, potem moremo in moramo najti v osebah poslednjega dejanja njegove življenjske drame tudi sami sebe. Kaj smo? — Množica, ki ga na Cvetno nedeljo pozdravlja in kliče Hosana, na Veliki Petetk pa ga ceni manj kot navadno barabo in kriči po njegovi krvi? — Ane in Kajfe, ki ga obtožujejo? Skorumpirani Pilati, ki si umivamo roke nad krvjo človeka, ki je brez vsake krivde? Petri, ki ga tajimo, in še nismo dočakali petelinovega klica, da se ob njem bridko razjokamo? Earizeji in pismouki, ki čutimo, da nam njegov nauk izpodkopava tla in krati svete tradicionalne pravice? Simoni iz Cirene, ki godrnjamo, če na naša pleča pade še teža križa našega bližnjega? Al; pa smo Judeži, ki z vrvjo v roki begamo in iščemo veje, ki bo dovolj močna, da obdrži težo našega telesa in našega greha ? In če se bo ob tem našem iskanju dopolnil njegov čas ter se bo od vrha do tal pretrgalo zagrinjalo naše duše, potem bomo morda tudi mi zaznali in razumeli dejanski nauk Velike noči: Ta, je bil Sin božji. Dr. Srričko Haraga VEČNA SLAVA! Spominski govor na občnem zboru DSPB-TABOR-a v Argentini dne 10. 12. 1967. — Op. ur. Spoštovani izbrani zbor! Že več kot sto let je preteklo, odkar je zapel naš veliki genij; „Ko že na Kranjskem vsak pisari, že bukve vsak šušmar daje med ljudi, ta v prozi, oni v verzih se slepari... Prijatelj, uči mene pisarije; Kako in kaj všeč se Kranjcu poje, odkri mi proze naše lepoti je!“ Takrat je hotela naša književnost popraviti zamujeno. Uvrstiti se je hotela v leposlovno umetnost zelo razvitih narodov in ikorakati v leposlovju vzporedno z njimi. Temu pa so se upirali nekateri narodni prvaki; ker so hoteli zavrteti kolo napredujočega časa in zadržati narod še naprej v domači primitivnosti, so v leposlovju bolj cenili koristnost kot lepoto. Takrat je vladala med Slovenci zmeda v umetnosti; danes pa vlada, gospe in gospodje, prav taka, če ne še večja zmeda v slovenski narodni politiki, ker nihče ne ve „re kam ne kod.“ Zato bi rad danes zaklical velikemu mojstru: »Prijatelj, uči mene govoriti: iNe samo to, kar bo všeč Slovencem, temveč kaj bo tudi koristno slovenskemu narodu. Prižgi mi luč, pokaži smer, da tje bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosto volijo vero in postave!“ O, veliki genij, uči mene govoriti, da bo Slovenec razumel Slovenca brata; da bo šla beseda, kakor pravi Paul Bourget, iz srca v srce in da bomo, kakor nas uči sv. Pavel, postali vsi eno. Tako bi rad danes govoril. A je vse zaman! Zdi se, da je satan razpredel svoje mreže med ljudi in jih krepko drži v svojih krempljih. Danes, ko je zajel človeštvo val materialistične filozofije in merkantilističnih načel, danes tudi med Slovenci ni mogoče govoriti skupne govorice; kakor poje Prešeren: ,,Vsak svojo vedno goni.“ Gospe in gospodje! Te in prav take misli se mi vzbujajo danes, ko proslavljamo spomin moža, ki nima več kaj izgubiti, iker je že zgubil prav vse, tudi »vojsko, zemlje svoje*. Vse svoje življenje je žrtvoval za svoj narod. Prav tako se sedajle spominjamo na tisoče zverinsko pobitih slovenskih fantov mož, deklet in žena, ki so tudi zgubili vse in so tudi darovali svoje življenje za srečnejšo bodočnost slovenskega naroda. In kako se je moglo kaj takega zgoditi ? Po petindvajsetih letih tega nepreboljenega gorja današnja ustoličena pravica ne samo da ni vrnila mrtvim žrtvam poštenega imena in zaslužene časti, temveč ta s človeško krvjo nasičena pravica še danes blati, preganja, zasleduje in ugrablja tudi tjste žive žrtve, ki so si rešile samo polo življenje. Vse kaže, da je krivica še vedno na pohodu. Gospe in gospodje! Ne !bom vas mučil z zgodovinskim pregledom naše daljne in bližnje preteklosti; opozoril bi vas rad samo na nekatera dejstva da ne bi morda nekritično ponavljali, kar se ipri Slovencih cesto dogaja, nekaterih zgodovinskih zmot in da ne bi slepo sprejemali dokazovanja sodobne laži-lznanosti, ikatera se trudi, da bi dokazala, kako je en del človeške družbe izkoriščevalec in napadalec, drugi del človeške družbe pa je branitelj človeških pravic in rešitelj človeštva. Slovenski narod ni v pretekli vojni prvikrat in verjetno tudi ne zadnjikrat preživel tako trde in krvave preizkušnje, ikakor jo je. Odkar se je naselil v današnje kraje, se je moral vedno boriti za svoj obstanek. Nikdar ni nikogar napadel ne iz osvajalnih, ne iz ideoloških namenov. Če je v sklopu z drugimi narodi moral napadati, mu je bilo orožje vsiljeno; če se je moral braniti mu je bilo orožje izsiljeno. Vedno je bil v škripcih: zdaj med zapadem in vzhodom, zdaj; med severom in jugom. Ves čas je visel med tnalom in nakovalom, med življenjem in smrtjo. Bodisi, da se je boni z Romani, z Germani,, z Mongoli ali s Turki, on se je moral vedno braniti, bil je boj za narodni obstanek, boril se je za golo življenje, branil je svoje premoženje, boril se je za čast in poštenje svojih hčera in žena-za rešitev svojih otrok, za osebno in narodno svobodo. Ni res, da se je boril za zapad in njegovo 'kulturo, ampak je res, da je tvoril nehote prvi obrambni zid močnejših narodov, ki so ga vsakokrat (prepustili svoji usodi in božji volji, kakor poje Stritar: „...pomagaj zdaj nam, večni Bog! če on se nas ne usmili, ni nam pomoči v sili." Vprašam vas dragi izbranci, ali je bilo v preživeti državljanski vojni morda kaj drugače? Ne; samo še huje! Upam, da niste že pozabili, s kakšnim blaznim navdušenjem so nekateri kričali leta 1941: „Bolje rat, nego pakt!“ Naši predniki so morali stoletja in stoletja obdelovati našo zemljo, držeč v eni roki plug V drugi me.č in pozneje na rami puško, da smo se mi končno leta 1918 prikopali vsaj do relativne narodne svobode, katero smo potem ljubosumno čuvali z borbo za popolno narodno enakopravnost. In zdaj čujte in strmite! Takrat se je našla za slovenski narod usodna peščica vojaških oseb, katerih početje ni bilo več podobno samo narodnemu zločinu, temveč je bilo že na meji blaznosti; kajti ta peščica je, povezana s skupinico do kosti in krvi z osebnim sovraštvom in politično častihlepnostjo prežetih civilnih oseb, zapravila v pičlih desetih dnevih vse tisto, za kar j,e slovenski narod umiral tisoč dve sto let. Oboji so nas nagnali, da smo se popolnoma nepripravljeni, nepremišljeno uprli desetkrat nročejše-mu sovražniku in se spustili v boj brez upa zmage, samo zato, da rešimo zapad. Toda ta boj in poraz sta bila slovenskemu narodu vsiljena; posledice pa so bile strašne. Ali se še spominjate, kako smo vsako noč trepetali, kdaj, bo zabrnel pred našimi vrati motor sovražnega vozila, da nas odpcdje na morišče? Mislim, da še niste pozabili, kako smo no? za nočjo napenjali ušesa in oči 8:5 pred radijskimi aparati, da bi ujeli magično ibesedo z zapada: ,.Zmaga je blizu-“ Ne, te besede nismo slišali nikdar, pač pa smo čuli: „Uipor, boj umirajte, vzdržite, pomagajte s; sami in Bog vam bo pomagal.“ fn smo slepo verjeli in upali ter slepo umirali. Toda kupa našega trpljenja še ni bila nalita do vrna. Nikakor ne! Zunanjemu sovražniku' se je pridružil še notranji sovražnik. Ta sovražnik pa ni vprašal, kakšna bo cena in kakšno bo plačilo. Ni mu bilo mar, ali je obljubljena nagrada sploh v kakšnem sorazmerju z gorjem, ki je nujno moralo slediti. To ni bilo važno. „Ali si, ali nisi! Ali greš z nami, ali si naš sovražnik! Srednje poti ni!“ Tako je grozil ta notranji sovražnik. In kaj je sledilo? Podnevi nas je pobijal tujec, požigal naše domove, nas vlačil zdaj/ v ječe, zdaj v taborišča. Ponoči je prav tako divjal notranji sovražnik če nisi sprejel njegovega orožja in če nisi slepo drvel v smrt. Prišel je čas, katerega je že pred sto leti preroško napovedal Prešeren: ,,‘šest mesecev moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata kako strašna slepota je človeka!1* Srednje poti ni bilo več in to po izrecni zapovedi tega notranjega sovražnika. In sledilo je to, kar je po božjih in človeških postavah nujno moralo slediti. Da si naš človek ohrani skromno streho, da si ohrani s težkim trudom pridobljeno premoženje, da brani čast in pošteno ime svojih žena in deklet, da se ne mrcvarijo živa telesa, da se ne oskrunijo mrtva trupla, da si ohrani pravico „prosto voliti vero in postave,“ da ne zgubi težko pridobljene narodne svobode, da ohrani narodno tradicijo, da ohrani sadove tisočletne kulture in civilizacije, je bil prisiljen zagrabiti za orožje in se braniti pred zunanjim in notranjim sovražnikom. In to naj bi bil zločin? Ali ni po krščanski zapovedi vsak človek dolžan braniti svoje življenje, Ali so naši fantje padali v tujih deželah? Mar niso naši borci umirali na domačem pragu, pod lastno streho, celo na lastnih posteljah? Mar so branili tujca pod lastno streho? Ali je bil to napad? Ali ni bila to obramba? Ali je obramba zločin? Ali je zločin, če naš narod ni hotel ne takrat ne preji in tudi' sedaj noče umreti ne na Koroškem, ne na Primorskem, ne na Kranjskem in ne na Štajerskem ? Upam, da je to danes vsakemu jasno; toda nam je bilo to že takrat jasno; samo zapadu to ni bilo jasno, zato nas je prepustil svoji usodi in tuji ideologiji. Ali nam ni že takrat, kakor pravi Aškerc „duša stopila do grla.“ In kdo nam je ponudil .čarobne pijače dal bi nas otel?“ Zato se nam je izvil iz grla obupni krik črnogorskega pesnika: ..Zemlja stenje, a nebesa čute.“ Ne samo, da so nebesa molčala, molčal je tudi zapad, čigar žrtev smo v prvi vrsti bili. Molčal je takrat in molči še danes. Gospe in gospodje' Vabim vas, da kot žive priče pričate vsemu svetu, da je v tistem usodnem, za slovenski narod najstrašnejšem času vstal med Slovenci mož, ki je imel pogum, da izvrši zgodovinski testament narodnega izročila- Rrez strahu je poklical poštene slovenske fante in može, da se mu pridružijo v tej nehvaležni in nepopularni borbi, ko je šlo za to, ali se bo slovenski narod še ohranil kot celota, ali bo izginil z zemeljske površine. In ti vrli možje in fantje niso stavili nobenih pogojev, nobenih zahtev, niso pričakovali nobene nagrade, ne plačila za vse neizbežne napore, ki so nujno morali slediti njihovi odločitvi. Zgodilo se je natančno tako, kakor nam je preroško zapel France Prešeren, ki je že slutil našo narodno nesrečo: „S seboj povabim drage vas junake, vas kterih rama se vkleniti noče. Ne zapusti nobeden ga v ti sili, molče orožje svoje vsak si vzame, strahljivca v celem ni imel števili;" Na ta način smo bili prisiljeni začeti „boj brez upa zmage" proti obema sovražnikoma. In še se najdejo tu in doma duševni pritlikavci, 'ki Papagajsko ponavljajo obrabljeno krilatico o narodnem izdajstvu. Ko so pa 1941 Nemci postrelili čez osem tisoč Srbov v Kragujevcu, so vsi srbski vidni možje in najvišji intelektualci s predsednikom Srbske akademije na čelu podpisali proglas na nai-od, naj neha s pogubnim odporom, rekoč: „Ne dajte, Srbi, da se ovaj jedinj otok srpstva u svetu istrebi!" Takrat se pa Piso našli med nami duševni pritlikavci da bi to vsekakor pametno deja-uje obsodili kot narodni zločin. Ne; ker Slovenci naj poginejo za koristi drugih kot psi, drugi narodi pa imajo pravico, da se ohranijo. Takrat se je pojavil na zapadu velik mož, ki ima brez dvoma velike zasluge za svojo domovino, me tako tudi za našo. On je vrgel v svet krilatico, da je Jugoslavija našla svojo dušo, a je pozabil, oziroma zamolčal, da je zato zgubila svoje telo. Ta mož je imel navado dvigati roko pred množico in naravnati prste v črko V, kar je pomenilo v angleščiti „vietory" oziroma v francoščini „victoire“, toda v našem jeziku se začenja mnogo besed s črko V in mi še do danes ne vemo, katero slovensko besedo ja imel v mislih, če je sploh kdaj imel Slovence v mislih gospod W. Churchill. Morda je mislil na te besede: „Vadljali bomo za vašo kožo, da boste vi, vaši otroci in potomci vedno vekali." Ali je hotel reči: ,,Ker ste uporni, vam bomo poslali valpte; ali, ker ste krvoločni, vam bomo poslali vampirje; ker slep vse verjame, zaslužite vislice, vešala." Res ne vem0 s katero teh in podobnih besed nas je hotel gospod W. Churchil nagraditi za našo suženjsko uslužnost; toda eno resnico je pa povedal in to je vedno 'n povsod poudarjal: Večni so samo britanski interesi. In te britanske interese smo tudi mi plačali s svojo krvjo in z izgubo zlate svobode. In vkljub vsemu temu imamo še danes tu in doma ljudi, ki se sramujejo imenovati ime moža in njegovih soborcev, katerih spomin sedajle Proslavljamo. Ne pomislijo pa ti ne oni, kaj bi se bilo zgodilo z njimi in z nami, če bi bil sedel v ljubljanski vladni palači namesto generala Rupnika kakšen nemški narednik m če 'bi nas bili branili namesto pobitih domobrancev sovražnikovi vojaki. Morda jim bodo osvežile že nekoliko oslabljen spomin tele številke: Ko je sedel v vladni palači v Ljubljani visoki komisar in ko so nas ščitili sinovi Rima, je samo na otoku Rabu pomrlo čez štiri tisoč tristo 'slovenskih pripornikov, da ne naštevamo še onih tisočev, ki so pomrli v drugih italijanskih taboriščih. V famozni roški ofenzivi je bilo pobitih čez pet tisoč Slovencev. In koliko tisoč So jih požrle temne noči! In sedaj čujte in strmite! Koliko o'seb, ki so te zločine zakrivile ali izvršile, je bilo poklicanih ipred sodišče, da se jih po pravici sodi. In koliko jih je bilo obsojenih in kaznovanih? Niti ena oseba ne! In kaj je storila tedanja oblast, da se krivci kaznujejo? Popolnoma nič! Ob koncu vojne je bilo malo krika in vika, potem pa — vse tiho je bilo... Ali se še spominjate, kako so nas gnali v totalno borbo proti sovražniku? Proti 'kakšnemu sovražniku? Proti lastnemu bratu! In kako so varali narod! Izmislili so si vse mogoče barve. Imenovali so svoje nasprotnike: bele, plave, črne, rjave, zelene, sive samo zato, da so laglje opravičili poboje in umore- Ti osvoboditelji niso hoteli vedeti, da čei pade en milijon Francozev, Nemcev ali Italijanov, ti narodi še ne bodo izumrli zaradi tega, če pa pade samo pol milijona Slovencev bo obstanek slovenskega naroda več kot dvomljiv! In s kakšno logiko hočejo opravičiti tako totalno borbo? Lahko! „žrtve morajo biti“, so trdili mnogi. Drugi So modrovali: „Nič zato, če padejo vsi Slovenci. Čeprav ostanejo samo trije, važno je, da bodo pravi komunisti!" Jasno, kdor tako pojmuje narod in narodnost, temu ni mar človeških življenj. Neki dan mi je prijatelj Hrvat razlagal: „Da so nas Hrvate — pa morda tudi vas — Angleži formalno označili za sovražnike, čepi-av nismo nikdar bili, to še razumem, ker so se s tem znebili vseh obveznosti d0 nas. Zakaj so pa potem Poljake prepustili Rusom, čeprav so se Poljaki borili od prvega dne ramo ob rami na angleški strani? Ali so vsi Poljaki zadovoljni z usodo, ki so jim jo prisodili Angleži in Amerikanci? Kje je tu logika?" Logika? „Večni so samo britanski interesi," tu je logika. Gospe in gospodje! Slovenc; imamo že po naravi in po božji volji zelo razvit čut za pravičnost. Ta smisel za pravičnost nas veže, da moramo biti tudi pri obsojanju zaveznikov pravični. Vprašati se moramo, ali je krivično postopanje zaveznikov z nami, ki smo trdno verjeli njihovim obljubam res samo in izključno krivda zaveznikov. Ali ne pade morda tudi na koga drugega odgovornost za našo usodo? Kaj so pa delali naš: legitimni zastopniki pri zaveznikih? Ali so oni pravilno in pravočasno poučili zaveznike o nujnosti naše borbe? Ali so oni storili vse, kar je v človeški moči. da nas rešijo novega političnega jarma? Mislim, da ne! Kdo, kdaj kak0 in zakaj je zakrivi^ da Slovenci nismo dosegli nič boljše narodne svobode, kot smo je bili deležni že prej in da smo bil; obdarovani povrh vsega še z novim političnim jarmom, to bo ugotovila nepristranska zgodovina. Sicer pa, da ugotovimo politične napake, ni treba da čakamo na zgodovinska dogajanja. Tudi sodobnost nas u,či, da se nahajajo med nami ljudje, katerih prebdkla bratomorna borba n; iprav nič izmodrila. Po dvaindvajsetih letih političnega tavanja so skovali magično formulo po kateri bo volk sit in koza cela- S to formulo hočejo ti političn; modrijani zravnati preteklost s sedanjostjo. Dialog hočejo! Samo ne vem s kom in o čem dialog. Ne povedo, kdo jih je pooblastil in kdo jih je povabil k dialogu. In kako nizko ceno postavljajo za dialog! Najprej priznanje grobov, grobov, ki jih nikjer ni; a še teh noče nasprotnik priznati. Do sedaj so se vsi napori teh tukaj in onih doma, ki se navdušujejo za dialog, izcimili na eni strani v monolog, na drugi pa v molk. Vodilni politiki pa seveda potrpežljivo in nič manj neumo čakajoi kdaj bodo začela padati zlata semena z nebes. Tj ljudje — tako prvi kot drugi — pozabljajo tistem kar je najvažnejše, namreč, da je treba najprej popraviti škodo živim, da jim je treba popraviti vso materialno in moralno škodo, da je treba najprej svojega nasprotnika popolnoma rehabiltirati in šele potem se raz-govarjati z njim. Brez svobode vesti in brez svobode govora ni mogoč noben dialog, že vsak sedmošolec ve, da: „Contra principia negantem non est dispu-tandum. Ne smemo pozabiti, da je nastal med zločini, ki so se zagrešili v polpreteklosti^ in med krščansko etiko tak prepad, katerega niti stoletja ne bodo zravnala. In zakaj ne ? Zato ne, ker „grobovi tulijo" in mrtvi vpijejo: (1Ne omadežujte naše časti! Ne kalite našega miru!“ Imamo tpa še druge rodoljube, ki si iz strahui iz sramežljivosti, iz obzira do Londona in Washingtona ne upajo ziniti besede: Slovenski domobranci!, Zato so se skrili za besedo: Slovenski protiknmunističi borci. Preč s to besedo! To je politični oportunizem. Ali vi ne veste, da se vse do leta 1954. ni smela peti na junijskih proslavah domobranska himna na izrecno prepoved teh političnih oportunistov? Ti ljudje se seveda tikajo Po prsih, da so oni edini legalni zastopniki tradicionalnih strank. Gredo celo tako daleč da se štejejo že za potomce „Kraljeviča Marka". Radi bi se vrnili v sedemindvajset] marec, ker so baje ta dan dobili neko politično blanko menico. Ne vemo pai 'kdo jo je podpisal, niti kdo jo bo izplačal. Kako ironično se igra s prvimi in drugimi današnji čas! Dogaja se, da se slovenska kri preliva tudi v Aziji. Nedavno pa se je zgodilo, da je mlad slovenski fant padel v Aziji v boju z enalkim nasprotnikom, kot so Padli naši junaki, katerih se sedajle spominjamo. Ali mi morete razložiti, kakšna je razlika, čeprav je ista vzročna zveza, med smrtjo onega fantai kj je padel v Aziji, in smrtjo naših fantov, ki so padli na slovenskih tleh ? Ali niso padli vsi v boju z istim nasprotnikom in za iste ideale? Da, tako je! Toda po politični morali teh čistih in ortodoksnih politikov in tudi onih ..nepremaganih" junalkov) ki vedre po Angliji in Franciji in Nemčiji, 0ui fant, ki je padel v Aziji v službi Washingtona. bo zveličan, naši fantje in možje, ki so padli na domači zemljii za slovensko stvar, pa ne bodo videli nebeškega kraljestva ker so bili po mnenju slovenskega cerkvenega dosto- janstvenika Hitlerjevi domobranci in ker po mnenju čistih nacionalistov nad njjmi visi Damoklejev meč zgrešene prisege. Če pravilno sodim nesebični trud in narodno skrb prvih in drugih gospodov, se mi zdi, da gre za nekakšno politično delo, katerega krona bo narodna osvobditev. Ni pa še jasno, ali gre za narodno ..osvoboditev" samo Slovencev ali tudi drugih jugoslovanskih narodov. Daj Bog, da bi se res kaj zgodilo! Ne morem pa se znebit; vtisa, da prvi vodijo nekakšno priskledniško politiko, ker se mi zdi, da bi se predali tudi za skledo leče, če bi se našel kupec, drugi pa vodijo nekakšno cokljarsiko politiko, ker nimajo nobene nove ideje iv zato cokljajo za časom. Bojim se_ da se bo tem narodnim voditeljem pripetilo prav tako, kot se je nekemu angleškemu gostilničarju, ki je imel dobro idočo gostilno imenovanu „Pri volu", a je začela propadati, ker ni šel z duhom časa, in ker je nekdo njemu nasproti odprl novo gostilno imenovano .,Pri novem volu", s Sipodoibnejšo postrežbo. Da bi prvi gostilničar privabil goste nazaj je preimenoval gostilno ^Pri starem volu," kar pa ni nič pomagalo. Zato je postavil prav blizu soseda veliko tablo z napisom: ..Gostilna pri starem volu, ker je ta edin; in res pravi stari vol." Ko sem se 2. januarja 1945. umaknil pred zasledovanjem ljubljanskega Gestapa v Idrijo in prevzel za prof. Geržiničem vodstvo učiteljskega tečaja^ organiziral tečaj za novo gimnazijo in splošne tečaje, je bil pokojni predsednik tega zelo vesel, ker je bil Idrijčan in mi je po vojaških osebah sporočil, naj ostanem v Idrijij in da me bo ščitil. Drugi ali tretji dan po Veliki noči me je sprejel in pazljivo iprečital v moji prisotnosti poročilo. Ko pa je spoznal iz poročila, kakšno raznarodovalno politiko je vodila Italija v Idriji, je pobito vzkliknil: ..Primejš; saj ni greh biti Slovenec, ampak žalostno je!" „Da, gospod predsednik, žalostno je zato, ker smo majhen narod in nas nihče ne ščiti. Toda, "e mi dovolite, bi Vas rad še nekaj drugega vprašal." „Seveda dovolim. Kaj pa?" „Neki član narodnega odbora mi je rekel, da Vi pripravljate naš umik. Ali je to res ?“ Tedaj se je pokojni predsednik zravnal in dobesedno rekel: „Da, res je, da se pripravlja umik. Borba bo šla še naprej v hribih. V hribe se odvaža hrana. Pripravljajo se nove pozicije za borbo. Toda teh gospodov k meni ni. Saj jih poznam vse. Andrej j€ Prezelj. Politike poznam vse. Toda teh gospodov ni k meni da se pogovorimo." Kmalu potem sva razgovor končala. Tega razgovora sem se pozneje v Italiji še velikokrat spomnil, ker sem spoznal vso ničevost in pritlikavost naše politike. Naši politiki niso bili sposobni voditi neke višje narodne politike in je še danes niso ne tukaj ne doma- Nikdar se niso prikopali do sipoznanja, da je treba tudi v politik; nastopati prav tako 'kot v vojni, kar je utemeljil že neki nemški ge- neral. K istemu cilju je treba korakati ločeno, a udariti skuipno. Današnji politiki pa udarjajo ipo tistem, ki koraka ločeno, ker se. boje. da ne 'bi prišel preje do cilja kot oni. Nekateri ljudje imajo vedno na jeziku slovenstvo in delo za narodno osvoboditev; toda danes ni j ib butkaj, da bi izpričali svoje slovenstvo P-tem, da se poklonijo mrtvemu predsedniku in mrtvim junakomj ki so dali svoje življenje za slovensko stvar. Mislijo, da so samo takrat pravoverni Slovenci, kadar sedijo pri pečeni kokoši i,n pri kapljici slabega vina, kate-ro jim vnema fantazijo, da laglje zmanjšujejo stvarnost s prividnostjo. Tudi tistih ni tu, ki se ravnajo po Svetem pismu: .,Kjer so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi." So še taki, Iki se ravnajo po francoskem izreku: „Tout comprendre c’est tout pardonner." Oni vse razumejo, tudi vse oprostijoj toda mnogo spozabljajo. Tudi tistih ni tukaj; ki so bili včasih srečni, da so se prerinili do Vas, da so potem uživali vse blagoslove Vaše oblasti, da so imeli na varnem vse dele svojega telesa. Mnogi pozabljajo, da so lahko samo pod plašlčem Vaše oblasti uganjali burko nacionalistične čistosti. Vseh 'teh tudj ni bilo leta 1945 k Vamj ker sta jim strah pred vzhodom in oportunizem do zapada zlezla v meso in kri. Danes jih ni tu, ker jim je sram skrivil hrbtenico, skisal možgane in zvodenel slovensko kri. Blag; predsednik, vrli junaki! Imejte vse te ljudi od prvega do zadnjega za opravičene! Ne bo jih pa opravičil slovenski narod, ne bo jim prizanesla nepristranska zgodovina! Taka je hvaležnost tega sveta! V tolažbo naj vam bo izrek velikega Angleža ki pravi: „Zla dejanja človeka prežive, dobrota cesto se s kostmi pokoplje." Gospe in gospodje, izbrani prijatelji! Ponovno vas kličem za priče, da potrdite pred vsem svetom, da teh junakov ni premagal meč, ampak Premagala jih je sreča kriva. Izpričajte da je največja laž našega nasprotnika, da smo bili mi branilci reakcionarnega socialnega reda! Nihče ni nasprotoval ne takrat ne pozneje pravični socialni ureditvi. Naši junaki so se borili za priznanje in ohranitev osnovnih človeških pravic, za spošto-vanje človekove osebnosti, za osebno in narodno svobodoj oni pa so se borili za oblast, kakor je jasno zapisal v prvi ali drugi številki »Slovenskega poročevalca" takoj po zlomu Italije Edvard Kocbek, kjer Pravi: ,,Zdaj gre za tisto najvišje, kar je človeku najdražje, gre za tisto zadnje, za kar se vsak človek bori. Gre za oblast." To je resnica. Njihova borba je bila borba za oblast. Bog ve, če je danes Kocbeku žal da je takrat napisal ta članek za .,,Slovenskega poročevalca", kajti danes je odvisen 0d oblasti. Morda uživa samo še materialne dobrine te nekdanje borbe za oblast toda izvrševati oblast, te ne sme več. Tak je zakon revolucije. In če danes po tolikih letih pošten Slovenec pošteno .preudari, kakšen je uspeh te borbe za oblast, mora z nami vred potrditi, da smo se mi borili za narodno tradicijo, oni pa za nasilno aplikacijo tuje. slovenski duši nasprotne ideologije. Zato gre obsodba našega velikega genija na njihov račun, ko pravi: „Na tleh leže Slovenstva stebri stari, v domačih šegah vtrjene postave." Gospe In gospodje! Predno končam, bi vas rad opozoril da nismo Slovenci edini narod, ki je preživel tako narodno nesrečo. Mnogo je narodov ki so v svoji zgodovini doživeli strašne pa tudi nerazumljive poraze. In vsi narodi iščejo vzroke teh nesreč, 'katere potem na kakšen način tudi opravičijo. V človeški naravi sta dve sili, ki stalno tekmujeta med seboj: empirična in metafizična- Kadar odpove ena, ji priskoči druga na pomoč da pride človek do kakršnegakoli odgovora. Nejasnosti ne prenese ne posameznik ne narodi. In če še tako brskamo po zgodovinskih virih. d0 danes še nismo odkrili pravega vzroka naše narodne nesreče, še manj smo doumeli smisla smrti naših žrtev. In kadar se narodi znajdejo pred tostransko praznino. usmerijo svoj pogled v onostranstvo in tam iščejo rešitev. Ne vem, če vam je vsem znano, kako lepo je etično in estetično rešila problem empirične praznine srbska narodna pesem, ki opravičuje srbski poraz na Kosovem polju. Ko je sv. Ilija prinesel iz Jeruzalema pismo carju Lazarju, da pove^ za katero carstvo se bo odločil: ali za zemeljsko, al; nebeško, je car Lazar modroval: ..Zemaljsko je zamalena carstva, a nebeško uvek i doveka." Zato je šla vsa srbska vojska k sv. obhajilu in car Lazar tudi. Naslednjega dne so padli vsi. Glejte, gospe in gospodje, dokazano jei da so tudi naši borci točno vedeli, da gredo v smrt. Tudi general je vedel da gre v smrt. In kako so umiralj naši junaki? Kakor poje hrvaški pesnik: „Boj se onoga, koji je viko brez golema mrijet iada.“ Kadar junaka ne premaga meč, ampak sreča kriva, tedaj nastopi duševna resignacija. Tudi naši junaki so se Bogu vdali, odločili za nebeško kraljestvoj ker so pravilno doumeli smisel Prešernovih verzov: ,,Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi!" Pobiti mučeniki! Vi ste svoje življenje dopolnili z mučeniško smrtjo, šli ste že skozi obe sodbi, človeška vam je bila strašno krivična, božja pa brez dvoma prizanesljiva in pravična. Mnogo pa jih je še. kj so vas morili ki bodo tudi morali iti skozi obe sodbi- In če se bodo izmuznili človeški pravici, božji sodbi ne bodo ušli. Ta bo pravična, a čim poznejša, tem strašnejša. Sicer pa smo mi vsi priče, kako si nekateri doma sodijo. In to se dogaja od konca vojne do danes; vsak dan. Delavcij vojaki, generali najvišji policijski uradniki, sodniki, celo ministri si nasilno jemljejo življenje. Strašna mora biti duševna stiska nekdajih „csvoboditeljev“, če sami obupajo nad svobodo katero so ustoličili- Kaj žene te ljudi v smrt? Brez dvoma: zločina teža in moč vesti. Ljudje božji! Alj vas taka dejanja ne opominjajo, da je nad človeško pravico še neka višja sila, ki bo vse zločine kaznovala? Da božji sodbi ne uide nihče; tudj sokrivci umorov ne! Morda nam pomaga osvetliti tragiko naših junakov zgodba neke ma-terej ki je imela tri sinove. Vpraša najstarejšega, kaj bo postal, ko bo odrasel: ,,Trgovec bom, ker hočem biti bogat, iče bom bogat, se mi bodo vsi ljudje klanjali." Drugi je rekel: „Jaz bom advokat. Z 'dolgimi pravdami bom vodil ljudi za nos in si s tem prislužil veliko premoženja; a sčasoma bom postal minister." „Kaj boš pa ti ?“ vpraša mati najmlajšega. „Jaz bom vojak in bom postal častnik!" Mati, ki je vedela, da je ta poklic nevaren, ga je skušala pregovoriti, da bi si izbral kakšen drug poklic. On pa odgovori: ,;čaprav ne bom bogat s iprsmoženjem. bom bogat s častjo, kajti branil bom domovino, brani! bom premoženje obeh bratov, branil bom ves narod. In če bom padel, bom padel na ipolju časti. In kaj je še bolj svetega kot žrtvovati svoje življenje za svobodo 'naroda? Ali niso rekli že Rimljani: ‘Dulce est pro patria mori’." Mati je umolknila; toda težke slutnje so jj napolnile srce z žalostjo. Zgodilo pa se je, da je mati preživela vse tri sinove, ker so prišli hudi časi. Po vojni je šla i sik at grobove svojih treh sinov. Trgovec si je kupil grobnico; advokatu so postavili spomenik, ker je res postal minister. Toda groba najmlajšega ni bilo nikjer ker je padel na bojnem polju. Z žalostnim srcem se napoti mati na bojno polje. Toda, kako najti grob na pustem in zapuščenem polju, kjer se ..grob za grobom vrsti"? Le star trn je krasil na pol razpadle gomile. Končno je mati našla gomilo svojega sina. Stopi k trnu, odlom; bodečo vejo in jo simbolično zasadi na grob svojega sina. Pretresljiv pogled na raztresene in zapuščene gomile jo globoko presune in zavpije iz vsega grla: „Moj sin, moj sin, narodni mučenik!" in se zgrud; mrtva na gomilo. Junaki sreča kriva vas je ovenčala s krono narodnega mučeništva! Trdno pa verujem, da se bo spolnilo, kar je napovedal že Homer, da bo prišel dan, in kar je zapel tudi naš pesnik: „Prišel bo dan, ko vojska ta vstanei ne kot vojnikov izmučena vrsta, temveč kot vihar, ki brizgne in plane!" Narodni mučeniki večna vam slava! Branislav Svoboda Ali kc Amerika bori proti komunizmu? V letih druge svetovne vojne in komunistične revolucije v Slovenij so bile naše oči — oči svobodoljubnih Slovencev —, 'ki se niso udinjali komunizmu, ampak >s0 se mu postavili po robu, uprte na Zahod k! zapadnim zaveznikom, od koder so 'pričakovali pomoči. Ljubimkanje zapadnih zaveznikov s Sovjetsko zvez0 in komunisti nismo jemali resno in tragično v upanju, da je pač vojna —, ko je pomoč vsakogar potrebna in zaželena za dosego zmage. Zelo pa smo bili razočarani, ko so Angleži v maju 1945 vrnili iz Ve-trinja dvanajsttisoč slovenskih -protikomunističnih borcev — borcev za svobodo svojega naroda — Evrope — vsega sveta. Od tistega maja 1945 dalje .sm0 morali leta in leta dodajati nova razočaranja zapadnih sil, ko ob sestavljanju mirovnih konferenc in priznavanju komunističih vlad Vzhodne Nemčije. Poljske, češke, Slovaške, Madžarske, Bolgarije, Romunije in naše domovine Jugoslavije še vedno niso prenehali is prijateljskimi odnosi s komunist; in so jih priznavali kot sebi enake partnerje na diplomatskem polju pa tudi na vseh ostalih področjih — zlasti v organizacij; Združenih narodov in v Varnostnem svetu. Upravičeno smo se spraševali —, kaj je narobe z njihovo stoletno miselnostjo o svobodi, da se tako vztrajno bratijo z največjimi tirani, kar jih je svet kdaj poznal — s komunisti. Ti zapadni narodi so doma svoje zločince porivali za zapahe, ker so bili nevarni njihovim miroljubnim državljanom — Vzhodn; in Srednji Evropi pa s0 jih postavljali na vlade, da so krojili usodo miljonom miroljubnih ljudi, ki so več kot štiri leta trpeli in čakali svojega odrešenja. Samo v Jugoslaviji je bilo po že končani drugi svetovni vojni in revoluciji nedolžno umorjenih nad en milijon Jugoslovanov. Nevolja protikomunistov v zasužnjenih narodih m okoli šest miljonov beguncev v Evropi je bila res upravičena Krik zasužnjenih narodov in po domovini hrepenečih beguncev je bi! tako močan, da Zapad tega klica ni mogel preslišati. Posebno Združene Države Ameriko — ZDA —, kot največja in najmočnejša velesila in braniteljica svobode — tega klica ni preslišala. Tedanji predsednik ZDA, Rarr.v Truman je samo čakal, kdaj se mu ponudi prilika, da pokaže, da ljudstva sveta še vedno lahko računajo na ZDA kol velesilo v borbi za svobodo. Ta prilika se je predsedniku Trumanu ponudila spomladi leta 1947, ko so komunistični gverilci skoraj premagali protikomunistično vojsko v Grčiji. Predsednik Truman je izjavil: „Kj)rr koli se bo izkazalo, da hoče komunizem s podtalnimi akcijami ali z orožjem š:riti svojo oblast, se mu bo Amerika postavila po roibu!“ Ta izjava predsednika Trumana je znana kot Trumanova doktrina. Zbrali smo nekaj podatkov, da bi jz njih sipoznali, če je bila Amerika zvesta tej obljubi. Pregled obsega vse večje akcije, ki jih je Amerika podvzela v (boju proti razširjevanju komunizma v svetu, zlasti v Vietnamu.* Upamo, da bo večino naših bralcev poročilo zanimalo. URČIJA Spomladi leta 1947 je Anglija sporočila vladi ZDA, da sama ne more več zadrževati 'komunističnega pritiska, ki je po grških partizanih, katere je podpirala zlasti Jugoslavija, postajal vedno močnejši in grozil, da bo Grčijo spremenil v eno ljudskih republik po vzorcu ostalih satelitov Sovjetske Zveze v Evropi. Predsednik ZDA Harry Truman, Rooseveltov naslednik se je tedaj pokazal nenavadno odločnega. Dne 12. marca 1947 je naprosil amerišk; senat, naj odobri štiristo miljonov za vojaško podporo zakoniti grški vladi. Isto>-časno je naznanil ameriškemu ljudstvu, da se bo v bodoč€ vlada držala sledečega pravila: »Kjerkoli se bo izkazalo, da hoče komunizem s podtalnimi akcijami ali pa ,z orožjem razširiti svojo oblast, se imu bo Amerika postavila po robu.“ To ameriško stališče je pozneje dobilo naslov »Trumanova doktrina". Truman je imel takrat s to svoj0 doktrino precejšnje težave. Takrat je namreč povprečen državljan Ameriike videl v Sovjetski Zvezi zaveznika, sicer rdečega, pa vendarle zaveznika. Takrat so tudj grški partizani veljali za napredno gibanje in za »demokrate", ki se borijo za blagor naroda proti reakcionarni vladi. Vsaka pomoč tej vladi je bila velika spotika za vse tiste Amerikance, ki so še verovali v rdečo demokracijo. Mnogi, ki jim je opreznost glavna smernica za življenje, so pa še opozarjali, da bo imela ameriška podpora grški vladi lahko tudi daljnosežne mednarodne posledice; saj se je zoperstaviti grškim partizanom tedaj pomenilo spoprijeti se s Stalinom, Titom ter albanskimi in bolgarskimi komunisti. 'Predsednik Truman se vseh teh težav ni prav nič ustrašil. Odločil se je za preračunano tveganje in dogodki so mu dali prav. Senat mu je podporo odobril. Takoj nato je poslal generala Van Fileeta za vojaškega svetovalca grškim nacionalističnim četam v boju proti partizanom, ki jih je vodil »general" Marcos. Ni bile to ravno lahko delo. Partizani so bili prilično dobro opremljen; in preskrbljeni z vsem potrebnim; saj jim je pomoč neprestano prihajala od severnih komunističnih sosedov. Kadar pa so jim tla postala prevroča, so se gladko umaknili v Albanijo, Jugoslavijo ali Bolgarijo. Pa je prišla Trumanu na pomoč tudi sreča. Komaj leto dni na to je Stalin »izobčil" Tita. Ta spor v komunistični državi je imel takoj blagodejne posledice za grško ozemlje. Ker so grški partizani zgubili zaledje v :: Glej TABOR št. 10 leto 1967. — Op. ur. Jugoslaviji, je njihov odpor za,čel hitro popuščati- General Van Fleet je mogel 'že junija 1948 poročati, da 'komunistične akcije pešajo; leta 1949 pa je iprišlo do končnega razkroja partizanske udarne sile. „General“ Marcos je izginil in se ni pojavil več; njegove čete pa so s« razkropile ali bile v bojih polovljene ali uničene. BERLINSKA BLOKADA Olb koncu druge svetovne vojne so si zmagovalci delili kontrolo in Okupacijo Berlina, ki je ‘bil tedaj glavno mesto Nemčije. Sovjetska Zveza je hotela zasesti tudi zahodni del Berlina. Začela je izvajati blokado, da ne po železnici, ne po cestah ni bilo mogoče preskrbovati zahodnega Berlina. Ustavili so tudi pitno vodo. Na ta način je Oovjetska Zveza hotela ZDA. Anglijo in Francijo prisiliti, da bi prepustile njej tudi zahodni del Berlina- Zahodni zavezniki pa so našli drug izhod. Združene države in Anglija sta začeli oskrbovati Zahodni Berlin po zraku. To zračno ipreskrbovanje je trajalo od junija 1948 do septembra 1949. Bo zraku so prevažali hrano, premog, petrolej in vse druge potrebščine za kot dva milijona ljudi. Ameriška in angleška letala s o napravila več kot 250-000 poletov v petnajstih mesecih in prenesla dva milijona ton raznega blaga. Ta tonaža je 'bila večja kot tonažu vseh zračnih sil v ZDA v letu 1949. Amerika in Anglija sta dokazali Zahodnemu Berlinu in vsemu zahodnemu svetu, ipa budi Sovjetski Zvezi, da sta pripravljeni narediti in žrtvovati vse za svobodo Zahoda- KOREJA Koreja je bila pod jaiponskim protektoratom do japonsko-kitajske vojne leta 1895. Japonci so si priključili Korejo leta 1910 in jo vladali do konca druge svetovne vojne leta 1945. Amerika in Sovjetska Zveza sta osvobodili Korejo japonske nadoblasti po drugi svetovni vojni. Rdeča armada je zasedla severni del Koreje nad 38. vzporednikom, ki delj Koreio na dva dela: severno in južno. Glavna skupščina Združenih narodov je leta 1940 odločila, da se vrše svobodne volitve in da dobi Koreja svobodno vlado. Sovjeti so nasprotovali temu, da bi se v severnem delu Koreje, ki so ga imeli oni zasedenega, vršile kake volitve. V južni Korejj pa so bile volitve izvedene 10. maja 1948 pod nadzorstvom Združenih Narodov. Izvoljena je bila vlada republike Koreje. V severni Koreji, nad 38. vzporednikom, so komunisti proglasili .,Ljudsko Republiko Korejo". Severni Korejci so pa kmalu zasedli tudi južno Korejo in hoteli zavladati vsemu polotoku. 'Do dne 25. junija 1950 so bile med severnimi in južnimi Korejci samo tanjše praske in gverilski napadi. Ta dan, 25. julija 1950, so pa severnokorejske čet« ob podpori tankov in topov prekoračile 38. vzporednik in vdrle v južno Korejo. Varnostni svet Združenih narodov je izglasoval z 9:0 glasovi, da pošljejo ZDA resolucijo, da se morajo severno-korejske čete pomakniti nazaj za 38. vzporednik. Delegat Sovjetske zveze je podal vet0 z motivacijo, da je resolucija nelegalna in da so južni Korejci napadli severne Korejce, kar je povzročilo konflikt. Severni Korejci so ignorirali zahtevo Varnostnega sveta Združenih narodov in 27. junija 1950 že zasedli Seoul, glavno mesto južne Koreje. Naslednji dan, 28. junija 1950, pa je že predsednik ZDA Harry Truman odredil armadi ZDA, da gre na pomoč južni Koreji. Prvega julija 1950 je bil bataljon 24. pehotne divizije poslan iz Japonske do Pusana, ki je na južnem delu polotoka. Ameriška divizija se je Pričela pomikati proti prodirajočim severnim Korejcem severno od Jona in okoli 75 milj južno od Seoula. Prvi kontakt ameriških čet s komunisti je bil 3. julija 1950 v kraju Wonju, 50 milj južno od Seoula. Dne 9. julija 1950 je predsednik Truman imenoval generala Douglasa McArthurja za vrhovnega poveljnika armade Združenih narodov na Daljnem Vzhodu. Prvi topniški odred je prispel na Korejo 19. julija 1950. General VValter H. VValk-r, ki je vežlbal ameriške čete na Japonskem, je bil imenovan za komandanta osme armade na Koreji 13. julija 1950. Iz vseh teh podatkov jo razvidno, da s0 ‘Se dogodk; odigravali z veliko naglico ’n da je ameriška vojska delala z veliko naglico. Korejska vojna je trajala tri leta (1950—1953). Poleg ameriških čet so se borili tudi Avstralci. Francozi, Filipinci. Tajlandci, Turki, Grki, Nizozemcii, Holandci, Etiopci, Belgijci, Luksemburžani, Novozelandci in Združene Afriške države. To je bil prvi mednarodni odpor proti komunizmu. Vojska se je končala 27. julija 1953. ko so sklenili premirje na mednarodni konferenci. Komunisti so morali zapustiti južno Korejo in sc pomakniti nazaj za 38. vzporednik. To je bila ena najbolj krvavih vojn v zgodovini. V 37 mesecih je bilo ubitih skoro milijon civilnih prebivalcev Koreje, več milijonov pa zgubilo svoje domove- Materialna ško‘d.a je znašala več kot en bilijon ameriških dolarjev. Padlo je pa okoli dva milijona vojfikov. kuba Januarja leta 1959 je bil na Kubi odstavljen .,diktator" Batista, na njegovo mesto pa je bil postavljen komunist Fidel Castro. Tako so ZDA dobile komunistično trdnjavo tik pred svoja vrata. Sovjetska zveza je to svojo postojanko zgradila kot odskočno desko na južno Ameriko, katera bi pa prav dobro služila tudi v vsaki vojni. Po pogodbi ZDA s Kubo mora ta ostati nevtralna. Imajo pa na Kubi ZDA svoje vojaško oporišče. Oktobra leta 1!>62 so ameriška izvidniška letala opazila, da imajo Sovjeti na Kub; pri mestu Sit. Cristobal. 100 milj zahodno od glavnega mesta Havane postavljene svoje rakete. Dne '15. oktobra 1962 so ameriška izvidniška letala sumljive kraje fotografirala. Posnetki so pokazali, da se na Kubi nahajajo sovjetska na-ketna oporišča. Naslednji d.’n je bilo S'.:oročeno v Washington. Ugotovljen0 je bilo, da so bila oporišča zgrajena v juliju jn avgustu 1962. V tem času je Sovjetska zveza poslala na Kubo okoli dva tisoč sovjetskih tehnikov in inštruktorjev in mnogo vojnega materiala. Med tem tudi protiletalske rakete, kontrolne čolne in M1G-21 borbena letala. Sovjetska zveza je hotela zgraditi na Kub; močno ofenzivno oporišče. Predsednik John F. Kennedy je sklical veliko posvetovanje v Beli hiši 16. oktobra 1962 in 20. oktobra so ZDA podvzele potrebne ukrepe proti Kubi-22. oktobra 1962 je predsednik Kennedy sporočil ameriškemu narodu, da je Sovjetska zveza postavila na Kubi svoja raketna oporišča. Od 24. oktobra dalje so vojne ladje ZDA kontrolirale vsako ladjo, ki je bila namenjena v Kubo. 23. oktobra 1962 je bil nujen sestrnek Varnostnega sveta Združenih narodov, na katerem so ZDA obdolžile Sovjetsko zvezo, da ogroža svetovni mir, ker je zgradila raketna oporišča na Kubi- Isti dan je zborovala tudi organizacija ameriških držav (OAS). ZDA imajo, kakor že omenjeno, v zalivu Guantanamo na Kubi svoje vojaško oporišče, ki šteje kakih 3.300 mož Ob kubanski krizi so to število takoj podvojili. Poleg tega so ZDA takoj evakuirale kakih 1700 članov družin tam bivajočih vojakov. Zračne sile so koncentrirale nekaj tisoč padalcev v Floridi, kakor tudi na stotine tankov in vseh vrst vojaštva. ZDA so bile popolnoma pripravljene na invazijo Kube. Pripravljenih je bilo štirinajst tisoč pešcev v pristanišču in 24 prevoznih ladij na morju. Dne 24. oktobra 1962 je potekel čas, ki so ga odredile za odstranitev sovjetskih raket. 25 ameriških ladij se je pomikalo proti Kubi. 26. 10. 1962 je prispela samo ena ladja; libanonska pod vodstvom Sovjetske zveze. Naslednji dan je Hruepov ponudil, da se umakne s Kube, če ZDA umaknejo svoje baze v Turčiji- ZDA so enostavno ignorirale to ponudbo. ZDA so svetovale Hruš,čovu, da takoj umakne svoje rakete in moštvo s Kube pod nadzorstvom Združenih narodov, sicer bodo zasedle Kubo. Dne 28. oktobra 1962 je Hruščov sporočil, da bo Sovjetska zveza takoj likvidirala svoja oporišča na Kubi, kar se je dejansko tudi zgodilo. SVOBODNI SVETA, ZDRUŽITE SE: ZA BOGA — NAROD — DOMOVINO! P. K. L ETO 106 8 Tri področja nas predvsem zanimajo, ko gledamo nazaj v staro leto in ugibamo o novem svetu okrog nas, domovina za morjem in lastnj zdomski slovenski svet, ali, če hočete, emigracija. Svet okrog nas je zajela popolna in nezaustavljiva evolucija ali celo revolucija idej in pogledov. Rušijo se stare pregrade in stara mišljenja v družbenem sociološkem gledanju, v Ameriki še posebej v odnosu med belo in črno raso. Včasih skoraj težko doumljivi reformi je podvržena Katoliška Cerkev, ki išče svoje mesto v moderni družbi in si skuša na osnovi dognanih dogem nadeti sveže obličje in najti pot d0 številnih slojev in skupin, ki še danes žive na resnično misijonskih področjih. V političnem pogledu so se zameglili obrisi tako zapadnega, kot vzhodnega bloka in nekdanjo črno-belo diferenciacijo je nadomestilo iskanje resnične vsebine aktivne koeksistence, odnosno odgovora na vprašanje, ali je talka koeksistenca v resnici možna, ali pa je le lep sen z ene strani in propagandni trik z druge Tej isti „revolucionarni evoluciji" je podvržena tudi naša domovina-Nesporni so dokazi, da se je v domovini dvignila generacija, ki vse bolj in bolj trga vezi z neko komunistično ali socialistično ..stvarnostjo in preteklostjo", da o kaki drugi preteklosti niti ne govorimo. Iz slabo publiciranih izjav 'nekaterih slovenskih predstavnikov v domovini je tudi mogoče razbrati, da so se v Sloveniji pojavili celo nekakšni „klubi asketov" mladih ljudi, ki iščejo pot iz sedanje politične, ideološke in gospodarske zmede v nekem srednjeveškem misticizmu. Kot kaže gre za nekake slovenske „hi-pije", ki pa se ne omamljajo z drogami, temveč se zatekajo le v ideološko mračnjaštvo. Emigracija pa je podobna četi vojakov, k j čaka, da se uvrsti v paradi: s korakanjem na mostu sicer nekako drži takt s tisto godbo ki uravnava valovanje te svetovne parade, toda tistega odločilnega povelja „Naprej ni; in tako vse ostaja pri brezplodnem mencanju in klavernem spotikanju nad samim seboj. Kulturno življenje, razen v Argentini je zastalo po veliki, veliki mehi prav po zaslug; tistih ljudi, ki zdaj točijo krokodilove solze nad tem dejstvom. Politično pa je emigracija postala smešna. Med nami že vsa ta leta delujejo —■ ali naj bi delovale — tri politične stranke, ostanki pretekle slovenske politične strukture vezane na stara, predvojna načela in že zaradi tega obsojene na nerodno mencanje na enem in istem mestu. Predstavniki teh treh strank pa so združen; v tako-zvanem narodnem odboru za Slovenijo. Dokler je delovanje teh strank samemu sebi nelk namen in dokler se ta Narodni odbor smatra za nek skupen organ teh treh strank, brez ozira na njihovo današnjo številčnost ali brez- številčnost, toliko časa ni razloga za kakršnokoli kritiziranje takega delovanja in zadržanja. Gledano s stališča vsenarodnih interesov in zlasti še s stališča trenutne svetovne problematike, pa se je pri tem seveda potrebno vprašati: kakšen smisel ima vse to? Namen katerekoli politične stranke je seveda pridobitev oblasti in potem uvedba ali uzakonitev njenega programa. Če pa take oblasti sploh ni ali je ne more biti v nekem doglednem času, potem je seveda vse tako delovanje samo slačenje zajca, ki je še v grmovju, ali pa bolestna megalomanska domišljavost, ki zida gradove v oblake in se ne more, ne zna ali noče sprijazniti z današnjo neizpodbitno stvarnostjo. Zato je tako delovanje neresno, pa tudi škodljivo, ker ovira vsako resno prizadevanje in dviguje pred ljudmi neko namišljeno panoramo političnega delovanja, medtem ko gre v resnici za dvodimenzionalno projekcijo stare glorije in pobožnih želja. Če omejimo svoje kritične pripombe le na gornje ugotovitve, moremo preiti na nekaj konkretnih točk, ki so vredne premisleka, če že ne izvedbe-Predvsem je slovenski politični emigraciji potretkin, nek osrednji matični urad ali organ, ki bi poskrbel za to da se zbero čimbolj zanesljivi podatki o slovenskih naselbinah po svetu, njihov; številčni moči in zmogljivosti na enem ali drugem področju. Enaki podatki bi bili nujni za posameznike, ki žive raztreseni po vsem zapadnem svetu, izlastj pa še za številne znanstvene in poklicne delavce in ustvarjalce in univerzitetne profesorje, o katerih se vse premalo ali p-a nič ne sliši. Ker je za neko osrednje emigracijsko glasilo verjetno že zdavnaj prepozno, bi bil0 nujno potrebno pri že obstoječih publikacijah doseči da vpeljejo ali razširijo svoja poročanja s tega področja, ker osebni, prijateljski stiki posameznikov gotovo ne morejo doseči neke učinkovite povezave, kaj šele neke koordinacije delovanja in prizadevanja. Taka koordinacija pa bi morala biti osredotočena predvsem na tistih točkah, k; nas združujejo, ne le v političnem ali ideološkem pogledu, temveč tud; v nekem geografskem pogledu; saj je jasno čutiti, da Slovenc; na različnih kontinentih različno zaznavajo ne le dogajanja v svetu temveč tudi in predvsem dogajanja v domovini. Taka koordinacija pa bi (potem tudi služila kot oporišče, kot temelj, na katerem bj mogel biti formuliran nek minimalen in maksimalen narodni program, to je program čim hitrejše in čim popolnejše demokratizacije sedanjega življenja V domovini, odnosno program popolne osvoboditve in ukinitve komunističnega rešima. „Kidor pozablja Pia preteklost, (je obsojen, da jo ponavlja". Ta modrost bi nam morala biti vselej v mislih, zlasti pa še letos, ko obhajamo 25 letnico dveh tragedij: Grčaric in Turjaka. Naj nam nikdar ne uide iz spomina dejstvo, da je pred 25 leti liberalna mladina umirala ločena od klerikalne, a pod istim, komunističnim nožem, in da bi združeni verjetno ne doživeli te tragedije. Pri teh i'a takih prizadevanjih je dovolj prostora za vse tudi za tri politične stranke, če le stopilo z nekega namišljenega prestola in priznajo, da fizična in ideološka osvoboditev naše domovine ni le stvar treh političnih strank temveč vseh slovenskih ljudi, doma in po svetu France Grum ZAČETKI, RAZVOJ IIV ORGANIZACIJA RDEČE VOJSKE V SCO VENI JI (Nadaljevanje) Prve rdeče tolpe Molniška četa je bila šibka vse do srede avgusta, ko se ji je pridružila komunistična skupina, ki se je zbrala v Iški in ki jo je vodil bivši španski borec Stanko Semič-Daki. Po prihodu Dakijeve skupine pa so Mol-niško četo začeli organizirati. Komandant zbornega taborišča, ki je sprejemal nove partizane, je bil Slavko židarek, njegov namestnik pa Ljubo Šercer. Molniška četa je bila popolnoma pasivna zaradi slabega doteka novih partizanov in pomanjkanja orožja. Iz tega taborišča j.e odšla mala skupina na čelu s Šercerjem na Mokerc; zato se je ta grupa dostikrat imenovala „Mokrška četa“. Mokrška skupina je tu in tam izvedla demonstrativne akcije na železniški progi med Verdom in Borovnico. Te akcije niso bile akcije proti italijanski okupacijski vojski, saj z njo niti v dotik niso prišli. Izzvale pa so jezo okupacijskih oblasti, ki so takoj začele z represalijamj nad nedolžnim prebivalstvom. Že v sredi avgusta je zaradi teh partizanskih „viso-kih podvigov" bilo aretiranih 10 Ijudj in odvedenih v italijanske zapore. Mokerc je tedaj postal nekako zbirališče in vežbališče partizanov. Tja sta že koncem avgusta prišla Nace Majcen iz Mokronoga in Jože Nose (Špan) iz Kompolj. Oba sta po nekaj tednih z malo skupino odšla proti Mokronogu, da tam organizirata Mokronoško četo. dočim je Daki z enako opilo skupino, okoli pet mož, odšel proti bivši jugoslovansko-italijanski meji ‘la tam organizira Primorska skupino. Iz tega oddelka je očividno bila formirana Borovniška skupina, kateri se je že tedaj pridružil Mirko Bračič, kasnejši komandat XIV partizanske divizije. Iz Mokršikega taborišča je odšla tudi skupinica, ki je tvorila jedro Ribniške grupe, ki pa ni dolgo obstala in je že oktobra istega leta prepadla in se razbila. , Poleg že omenjenih prvih so se formirale proti koncu leta 1941 še druge partizanske skupine v kolikor se sploh morejo tako nazivati. V resnici so to bile male skupinice od 6 do 10 mož, ki so jih vodili izkušeni Partijci, jn katerih glavni namen je bil ustrahovati prebivalstvo in ga pri-silitij da jih podpre moralno in materialno. Komunistični zgodovinarji sicer naštevajo celo vrsto skupin, ki naj bi tile aktivne že leta 1941; resnično pa je težko govoriti o vseh teh partizanskih skupinah pred zgodnjo spomladjo leta 1942. V glavnem so v jeseni 41. leta pripravljali teren in politično organizacijo, na katero naj bi se rdeče enote naslonile. Z drugo besedo, vse vojašlko delovanje komunistov v letu 1941 je bilo več ali manj omejeno na zbirna taborišča. To velja za Molniško in Mokrško skupino kot tudi za Belokranjsko, Novomeško in Stiško. Vredno je omeniti NovomcBko skupino, katere jedro je bilo formirano jeseni leta 1941. To jedro so tvorili izključno stari člani Ikomuni-stične partijei ki so se potegnili v ilegalo zaradi osebne varnosti. Povod za to je dal partijec Ivan Bartol. Ta je v neki gostilni na Kamen Vrhu pod Trško goro ukradel puško italijanskemu vojaku in z njo zbežal domov-Italijani so mu sledili, on pa je pobegnil v hosto. Njemu se je pridružilo še pet takih “junakov” in ti so se potem skrivali v gozdovih nad Prečno-Organizacijo te skupine je najprej prevzel Maks Henigman iz Dolenjskih toplic, za njim pa Niko šilih, ki je grupo, v kateri je vladala needinost, odvedel na Brezovo Reber. Objektivna presoja na podlagi podatkov iz prve roke jasno kaže, da komunistična vojna aktivnost in vojaške fonnacije v letu 1941. niso niti omembe vredne. Kljub temu. da so zgoraj omenjene skupine bile neznatne, pa so že v tistem času prineslo mnogo gorja nedolžnim ljudem. Teroristične trojke so začele z umori v Ljubljani in na deželi in isto so delale tudi te tako imenovane' prve partizanske enote. Vsa aktivnost teh grup, oziroma posameznikov v teh grupah, se je omejevala na sabotažo, ki ni okupatorju prizadela nobene škode. Tu in tam so prerezali telefonsko žico, ali podrli del železniške proge; in to je bilo vse. Primer, kake napade so partizani vršili, in kakšna je bila njihova osvobodilna borba, pa najlepše dokazuje primer, ki so ga komunisti sami zabeležili. Slovenski poroirev-alec 22, 24,. X. 1941, 169, je prinesel opis partizanske akcije v Beli Krajini. Poročilo govori o veliki partizanski akciji 6. septembra. Kaj je bila ta velika akcija ? — Trije partizan; so iz zasede ob cesti med Gribljem in Črnomljem izstrelili nekaj strelov na italijansko patruljo, ki se je vračala iz Črnomlja, nato pa pobegnili v gozd-Rezultat tega je bil, da so se Italijani temejito maščevali nad civilnim prebivalstvom. V okolici Črnomlja in na Adlešičih so Italijani po večdnevnih racijah aretirali več sto ljudi in mnoge od teh odvedli v koncentracijska taborišča. “Junaški” belokranjski partizani pa so ubili šuteja. katerega so pred narodom hoteli prikazati kot ovaduha in krivca za aretacije- Naslednja akcija iste skupine, opisana v istem viru, pa se je vršila v začetku oktclbra in to: Požig enegal kozolca, enega skednja in dveh kolib! Resnično junaštvo! Kakšno zvezo naj bi ti požigi imeli z ,.borbo proti oku-patorju“, sam Bog vedi. Istočasno, kot Belokranjska skupina, je svoja junaštva izkazovala tudi tolpa, ki se je nazivala ..Stiška grupa“. Posamezniki iz te skupine s° septembra 1941 porušili koaiček železniške proge pri Radohovi vasi. Okupacijske oblasti so tudi v tem slučaju reagirale z represalijami; zaprli so okoli 100 ljudi iz te okolice. Zaradi teh italijanskih represalij je bivši ban dr. Natlačen ostro protestiral pri italijanskih oblasteh, obsodil je to početje in kot protest temu podal svojo ostavko na položaj v sosvetu1 pri visokem komisarju. Komunisti niso uživali podpore slovenskega ljudstva. Partizanstva se v letu 1941 nikakor ni moglo razviti in postaviti na teren kaj pomembnejšega. Dotok prostovoljcev je bil tako pičel, da še komunisti sami priznavajo, da je bil ,,skromen"; tako je namreč zapisal dr. France Škerl v svojem delu „Počeci partizanskog pokreta u SloveniJi“, (izdal Vojnoizdavački zavod JNA 1950). Največja kriza pa je seveda bila v tem, da jih je narod že na samem začetku spoznal in odkril sodelovanje s tolovaji Posebno kmetje so spoznali, kaj se skriva za tajinstveno OP, in odklonili so vsako sodelovanje z njimi. Komunisti so morali spoznati dejstvo, da nimajo zaslombe pri narodu. Samo tiste, ki so bili že člani partije, so pridobili za odhod v partizane- Med temi so bili že preje našteti: Semič Stare, Ivan Bartol, Majcen Nace, Jože Nose, Jnžie Slak, Pran Pirkovič (Čfort), Maks Vale, Janez Hribar, Tone Vidmar. To so bili v prvih časih njihovi edini sodelavc; na deželi. Nekaj malega torej na Notranjskem, nekaj iz Suhe (krajine, Mirnske doline in št. Jerneja. Nasiprotno pa so se krščanski socialisti počutili na terenu dokaj močne in njihovo (politično delo je imelo med ljudstvom več odmeva. Komunisti so to seveda čutili, zato so začeli s strašno politično kampanjo, da je treba nujno narediti sporazum med partijci in krščanskimi socialisti. Na žalost je vsa pogajanja s partijo vodil Kocbek, ki je bil že davno tudi član komunistične partije. Bil je po srcu in prepričanju partijec; na zunaj, pred ljudmi in somišljeniki pa se je delal krščanskega socialista in se kot tak postavil tudi za vodjo krščanskih socialistov. Iz tega sledi in je razumljivo, zakaj je Kocbek tako pritiskal na socialiste, da se napravi sporazum s ipartijo. Krščanski socialisti so temu pristanku in politični gonji podlegli in s tem znatno pripomogli nadaljnjemu razvoju OP. Kako močna je bila frakcija krščansikih socialistov v OP dokazuje dejstvo, da so ti ‘dosegli, da so komandanti vseh prvih partizanskih enot bilj krščanski socialisti, medtem ko so bili komisarji povsodi le partijci- Komunisti so spoznali, da z njihovimi načrti o revoluciji ne bo nič, če ne dobijo močnejše vojaške sile, ki bo te načrte izvedla. Prav zaradj tega So maloštevilne prve tolpe dobile nalog, da začno s sabotažnimi akcijami Te akcije, ki so bile brezpomembne, pa so imele točno določen dvojni cilj. To je, ustrahovati prebivalstvo pred partizani samimi in izzvati oku-plato’-skc represalije, da se tako ljudii prisili, da bedo bežali 'od doma in se zatekli v hosto, kjer jih bodo potem partizani ,mobilizirali v .svoje enote. Istočasno so tolpe na terenu začele tudi s prisilno mobilizacijo. Največja nasilja pri mobilizaciji sta vršila Nace Majcen iz Mokronoga in pa Franc Pirkovič iz št. Jerneja. Novomeška skupina je na ipodagi te prisilne mobilizacije zrastla na ca 35 mož; vendar vojaško ni pomenila nič, kar se je izkazalo na poizkusnem pohodu na Buciko. Partija formira SNOO. Komunisti niso bili zadovoljni z razvojem na terenu. Vsi ukrepi, prisilna mobilizacija, okupatorjeve represalije in pa ovajanja niso komunistom dale vojaških enot, kot so si jih želeli, in ne opore pri narodu. Potrebni so bili še drastičnejši koraki. Po sporazumu med krščanskimi socialisti in partijo so se komunisti počutili močnejše, zato so septembra 1941 sklicali zasedanje Vrhovnega plenuma OF. Glavno besedo na tem zasedanju je imel Boris Kidrič, ki je nenehno poudarjal, da je OF tžo dosegla tolikšen razmah, da se more na-zvati predstavnica oblasti med slovenskim narodom. Na podlagi predlogov Kidriča se je plenum preosnoval v SNOO, ki naj bi bil predstavnik, to je edini predstavnik slovenskega naroda. Odločeno je bilo, da ima le SNOO pravico zastopati, voditi in organizirati slovensk; narod v borbi proti okupatorju. Istočasno je bilo proglašeno, da je vsako organiziranje izven tega odbora narodu škodljivo in zato proglašeno za izdajalsko. Na tem zasedanju je bil0 dalje odločeno, da naj SNOO takoj stopi v zvezo z enakimi predstavništvi drugih narodov Jugoslavije in da slovenske partizanske enote vključi v narodnoosvobodilne odrede Jugoslavije pod poveljstvom glavnega štaba narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije. Komunisti so torej s tem dekretom hoteli prevzeti oblast nad slovenskim narodom in se že imenovali predstavniki naroda, čeprav niso vedeli prav, kako naj se ta oblast izraža in izvrši. Nekaj tednov po tem zasedanju sta dva delegata SNOO odšla v Srbijo na vojno posvetovanje, ki se je vršilo v Krupnju zadnje dni septembra- To posvetovanje je organiziral in vodil CK KPJ. Navzoči so bili px-edstavniki iz posameznih pokrajin in glavnega štaba. Slovensko partizanstvo sta na tem posvetovanju zastopala Komandant partizanov Franc Leskovšek in komisar Miha Mlarirko. Ta dva sta podala referat o položaju v Sloveniji-Tito jo ostro kritiziral KPS in njeno nemoč organizirati močnejšo partizansko aktivnost na področju Slovenije. Ni čdda, da s0 se komunisti po tej konferenci še z večjim srdom zagrizli, da pritisnejo slovenski narod ob tla in ga prisilijo, da se jim pokori. Zato so bila od tedaj nasilstva še večja in vedno večje število tistih, ki so pod oznak0 ,,izdajalstva“, bili likvidirani- Prvi bataljoni in njihovi komandanti. Kot že opisano preje, se 'komunistične partizanske grupe niso obnesle na terenu. Njihova organizacija je bila vse drugo prej, kot vojaško ure- jena, in zato jih upravičeno moremo nazivati le poedine tolpe. Čeprav komunisti niso imeli strokovnih oficirjev na terenu v tistem ,času, (veliko jih nikoli niso imeli), go se vendarle zavedali, da je edini možni usi.-eh vojnih oiperaeij v pravilni vojni organizaciji. Glavno poveljstvo je izdalo še pred koncem leta direktive, da se posamezne grupe povežejo in osnujejo čete in Ibataljoni, da naj v tej prvi fazi v vsakem področju operira en partizanski bataljon, ki naj služi tudi kot zbirališče za nove partizane. (Sledi) Marijan Jakopič VELIKI PETEK Učenci trudni so pospali, nikogar m' ob meni zdaj, to noč me bodo v smrt izdali, kaj storil sem ti ljudstvo, kaj? Glej, Oče, moram res sprejeti, ta kelih prav iz Tvojih rok, na križ za grehe se razpeti... Tako »em zapuščen, moj Bog! Odvzemi križ, če je mogoče! Naj Tvoja volja se zgodi. V bridkosti smrtni duša joče, peščena tla kri orosi... VELIKONOČNO JUTRO Zamajal se je zvon veliki: Aleluja! V nebo kipe cerkve zvoniki — prav do neba. Jutranje sape lica mlada -— porde kot da po pirhe fant prihaja in po srce. Zelene trate so posute — s srebrom, roso, prečudno vdano Bog objema ta hip zemljo. JOŽE SEAOIr SO-lctnik Kolo časa se obrača ne glede na ‘to, ali nam je prav ali ne. Marsikateri naš član-soborec je v zadnjih letih srečal Abrahama; za mnoge tega morda niti ne vemo. Pa h; le bilo pravilno, da take obletnice zabeležimo in da jubilantu javno izrečemo naše čestitke in najboljše želje. Kdo ve, koliko soborcev bo letos doseglo ta jubilej; toda z gotovostjo do sedaj vemo za enega: to je Jože Sladič. Kdo ne pozna Jožeta? Prepričan sem, da ga poznajo skoro vsi; saj smo ga srečali v vseh mogočih pohodih in borbah med 'zhdnjo vojno in revolucijo. Jože se je rodil 16. aprila 1918 na Veseli gori pri št. Rupertu. Še kot mladenič se je odločil za vojaško življenje in odšel v vojaške šole za orožnike. Tako ga tik pred vojno sre,čarno v orožniški šoli v Kratovem. pri bolgarski meji, ki jo je uspešno končal in nato odšel v službo na orožniško ško postajo Kneževo. Še pred tem je končal orožniško pripravljalno šolo v štipu. Vojna vihra ga je zajela na službenem mestu in doživel razpad v Macedoniji. Po skoro 14 dneh tavanja mu je uspelo skupaj s kolegi priti nazaj domov, kjer so ga čakale nove težave in naloge. Dolga bi bila zgodba, če bi hoteli popisati vsa njegova doživetja in razmere, ki so tedaj vladale na Dolenjskem in med Jožetovimi stanovskimi kolegi. Jože je videl, kaj počne z narodom okupator, zato se je umaknil v ozadje in previdno zasledoval 'delovanje OF v domačem kraju. Ko je nastopila prva prilika, se je 'odločil za borbo proti zatiralcem svojega naroda; kajti bil je borec in zaveden nacionalist. Srečamo ga v prvi ilegali na Gorjancih, srečamo v bombah “štajerskeRa bataljona”. Jože je bil morda tedaj edini med borci, 'ki je 'bil res vojaško oblečen v svoji orožniški uniformi. Bil je fantom za vzgled, bil jim je zvest prijatelj in vešč voditelj v 1'ojih in na pohodih. Kako uspešen je bil kot poveljnik, vedo zlasti tisti, iki radj tega. Bil si neprestano begunec. Toda nisi iklonil, narodovim in krš,panskim idealom si ostal zvest do prezgodnjega groba. Dragi Ciril! Za Tvoje iskreno prijateljstvo, za vsa dobra dela in zvestobo narodu in vsestransko pomoč. :k; si jo nam nudil v času najtežje preizkušnje Ti izrekam iskreno zahvalo! Počivaj v miru in pravični Bog naj Ti bo dobri plačnik! J. J- Ob prerani smrti soborca Cirila Hartmana izreka Tabor žalujoči družini iskreno sožalje. ZA BELEŽNICO Prcdokus zgodovine Prof. Alojzij Geržinič. ki je že s svojim v španščini pisanim mojstrskim zgodovinskim ekscenptom dokazal, da je resen in verodostojen analitik tudi naše medrevolucionarne danosti, je v Duhovnem življenju (XXXV, št. 2. Buenos Aires, februar 1968) v članku Pogled na našo usodo med drugim zapisal tudi sledeče besede, ki zvenijo kot resnični predokus zgodovine: Kdor skuša naprtiti dr. Ehrlichu, dr. Natlačenu, Kiklju, Župcu, škofu Rožmanu, generalu Rupniku simpatije z.a nacizem ali fašizem; kdor jim podtika še tako postranske namene, da b.i podprli osne sile, da bi utrdili tujo okupacijo; kdor trdi, da niso ljubili svojega naroda in da niso storil; vsega, kar bi mu olajšalo usodo, da, kar b; ga rešilo, — ta jo lažnik, in blato, ki ga meče na te svetle osebnosti, bo pokrilo njega samega- Drznemo se javno zaprositi prof. Geržipiča: Se za bližajočo se 25-letnjco naše žaloigre ne bi lotil zgodovinske 'obdelave naše protikomunistične borbe, k; je pod prizmo dogodkov in časa že postala zgled za vse svobodoljubno človeštvo? Ves naš arhiv mu bo na razpolago! Tema za razmišljanje .Mnogo lažje je spremeniti politične in gospodarske sisteme kot človeško naravo! Ilija Ehrenburg Okrožnica jšt. 2 zgodovinskega referenta Zveze V novemiberski okrožnici sem podpisani nanizal nekaj misli o delu tega referata, in predložil načrt za naslednjo dobo. Prosil sem vse sodelavce in organizacije, da sami in preko svojega članstva pridobijo podporo za ta program in sporoče o celotnem programu svoje misli in predloge ter nudijo pomoč. Tem potom se zahvaljujem vsem, ki s0 se odzvali in dobrodušno začeli s tem nad vse važnim delom naše organizacije. Na žalost je do sedaj odziv mnogo preslab, da bi mogli program izvesti; zato se ponovno obračam na vse s prošnjo za nujno pomoč in sodelovanje. Kot prva točka, ki je v programu morda najnujnejša, prihajam s konkretnim programom. Nujen, zelo nujen je 'odgovor na knjigo SV. URH. Iz dajateljiea te knjige že pripravlja dodatek, doma se pa govori, da je vse res, kar je napisala, ker emigrcija molči o tem. Glavni odbor je mnenja, da je temeljit odgovor na to čim preje res nujna zadeva in odgovornost nas vseh. Začeli smo z urejanjem primernega materiala za odgovor, vendar rabimo še mnogo več. kot je dosegljivo. Naprošam Vas, da pomagate in pridobite vsakogar, ki bi mogel nuditi katere koli od spodaj navedenih podatkov ali zadev. Ni potrebno na dolgo in široko pisati; da le podatke dobimo, ureditev in povezavo vsega bo naredil urednik. Kaj je najbolj potrebno: L čim toč n c j ši podatki o masovnih komunističnih pobojih. Tu mislimo zlasti na poboje celotnih družin, Otrok, žena, starčkov itd. Pri vseh podatkih navedite datum in kraj umorov, okoliščine in če le mogoče, tudi storilce. Kjer je mogoče, tudi vse rojstne podatke umorjenih. Na vsak način pa kraj in datum umorov. 2. Podatki, imena in položaji vidnejših komunističnih morilcev. 3. Opisi komunističnih grozodejstev po občinah. To bi lahko povedat vsak naš član. Vsak član ve nekaj za svoj domači kraj in to, kar je najvažnejše, mora biti zapisano. V vsakem kraju se je zgodil vsaj kak večji komunistični zločin. Razgalimo ga! Določite ljudi, ki bi s člani govorili in od vsakega dobili take podatke. Imena vseh. ki boda dali podatke, bodo ostala tajna. 4. Imena in podatki o padlih in vrnjenih domobrancih. To so trenutno najnujnejše zadeve; zlast; podatki pod točkama 1. in 3. Prosim, ne odlašajte; saj je vendar naša dolžnost to storiti; in to je pač najmanj, kar smo dolžni. Le poglejte, kako komunisti delajo. Rog — Narod — Domovina! France Grum, zgodovinski referent Starešinstvo DSPB Tabor v Argentini obvešča svoje odbornike, da se redne društvene seje vrše vsak zadnji petek v mesecu v Slovenski hiši na Ramon L. Falcon 4158. Osebne vesti: V meseeu februarju 1968 sta se poročila: V Mendozi Slobodan Rupnik, sin Eugena Rupnika; v Floridi pa sin Miloiha Preloga. Naše .čestitke. Prav tako čestitamo vnuku pok. generala Rupnika dr. Niku Suvajdži-ču, ki se mu je družina povečala s hčerko Marijo Elian. Na povratku s počitnic v gorah se je pri avtomobilski nesreči hudo poškodovala ga. Ksenija dr. Kociprova. Vsi pri Taboru ji iskreno želimo čim skorajšnjega in popolnega 'okrevanja. Sam dr. Stanko Kociper se je pri nesreči le lažje poškodoval. IZ RDEČEGA R A JA Opravljanje režima: Na Silvestrovo je Ljubljanska televizijska postaja odgovarjala na razna viprašnja dopisnikov. Dva primera: Nekdo je zapisal vprašanje „Zanima me, če so tovariši, ki nas peljejo v komunizem, plačani od kilometra ?“ Na vprašanje, zakaj je to napisal, je pisec ddgovoril: „Zato, ker s peresom pač ne more,m streljati." Spet druga: V sobi sed; tovariš generalni direktor, pri vratih pa stoji mlajši delavec in popravlja ključavnico. Ker zelo počasi vrta v les, generalni postane nervozen in pravi: poslušajte, vi, jaz bi tisto ključavnico v tem času že petkrat popravil." Delavec pa odvrne: ,,Verjamem, tovariš generalni; Vi ste namreč ključavničar jas sem pa arhitekt." O polnoči, ko so si voščili srečo v novem letu, je bila najbolj poudarjena želja, da bi v novem letu vsi dobili zaposlitev. Nov socialistščno-komunistični blok. 5. januarja 1968 sta se v Belju (Vojvodini) pogovarjala Tito in sekretar romunske KP Ceausescu. Tito je na ta sestanek pripeljal svoje najzvestejše: Kardelja, Todoroviča. Blaže-viča, Popoviča m Petriča. Kot znano hočeta poglavarja obeh partij ostati neodvisna tako od Moskve kot od Pekinga. Ni znano, ali sta se odločila, da se udeležita svetovne konference komunističnih držav ali ne. Razgo-varjala pa sta se, če bi Jugoslavija in Romunija bile v stanju formirati nekak tretji socialistično-komunistični blok. S tem v zvezi je tudi Titovo potovanje po azijskih in afriških državah. Tito hoče na lastni koži dognati, koliko podpornikov bo dobil za svojo najnovejšo idejo. Jugoslavija kritizira ameriško sodišče. Jugoslovanska uradna poročila trdijo, da je bil v ZDA aretiran Dragiša Kasikovid v zvezi z napadi na jugoslovanska poslaništva; leta 1966. Omenjeni je bil po teh poročilih sodeč izpuščen, čeprav je sodišče ugotovilo, da je bil prizadet pri tej aferi. Za radi tega sklepajo, tak0 pravi poročilo, da oblasti v ZDA nimajo namena kaznovati krivcev. Jugoslovansko poročilo nadaljuje: Dobro je znano, da so ti napadi na uradne predstavnike Jugoslavije storjeni o'd strani vojnih zločincev in kvislingov, ki so zbežali v ZDA, zato ne bi bilo težko ugotoviti, kje so krivci napada na jugoslovanske ambasade.. . Delavski raj: Kako islkrbi „soeialistična Jugoslavija" za svoje delavce, najbolj nazorno kaže pismo, ki ga je napisal delavec uredniku ,,Gradisov Vestnik", decembra 19(>7. V obširnem pismu je med drugim zapisano: ..Dvajset let smo dneve in tudi noči vozil; p0 blatnih cestah, posebn0 po osvoboditvi, se trudili, da bi ustvarili čim več. Danes pa, ko smo nekateri pred upokojitvijo, nas ne poznajo več. Sedaj, ko bi morali biti naši zaslužki čim večji, pa je ravno obratno in tako bomo odšli v pokoj z zelo minimalnimi pokojninami. Pri tem pa je najbolj žalostno to, da če kaj rečemo, nam odgovorijo, če ti nj prav, pa idi drugam.. . Vprašam vas, kako naj si sedaj v 40 ali 50 letih starosti, v teh časih, ki so težki za službe, dobiš kakšno mesto? Vsak ti bo rekel: ‘Kjer si bil doslej, bodi še poslej!’... Nepravilnosti bi bilo še mnogo, ker pa tudi pri drugih podjetjih ni vse kakor bi moralo biti, se ne splača pisati"... ZA SPOMINSKO PLOŠČO ZA KAPELICO NA ..ORLOVEM VRHU" na slovenski pristavi v Clevelandu s<* do 6. aprila 1967 darovali sledeči: (v dolarjih) Borštnik Pavle ........... 10.— Dejak Franc .............. 10.— Dular Milan .............. 10.— Hočevar Matevž .............. 10,— Jakoš Jože ............... 10.— Pičman Janez ............. 10.— Tomšič Anten ............. 10.— Urankar Frank ............ 10.— Zupančič Hinko ........... 10.— Ark0 Jože ................ 5.— Blatnik Viktor ........... 5.— Boh Franc ................ 5.— Dovjak Jože .............. 5.— Hočevar Ivan ............. 5.— Jaklič Janez ............. |5.— Jarem Lojze ............... 5.— Kastigar Frank ............ 5.— Lekan Jože ................ 5.— Longar Albin .............. 5.— Petrič Lojze .............. 5.— Pogačnik Branko ........... 5.— Stanonik Frank ............ 5.— Strle Tone ................ |5.— Šuštaršič Marijan ......... 5.— Omahen Polde .............. 5.— Zupančič Polde ............ 5.— Žnidaršič Janez ........... 5.— Žnidaršič Jože ............ 3.— Dolinar Milan ................ 3.50 Modic Lojze ............... 3.— Švigelj Janez ............. |3.— Gazvoda Jože .............. 2'.— Petek Franc ............... 2.— Oražem Frank .............. 2.— Hočevar Jože ................. 1.50 TISKOVNI SKLAD Neimenovani prijatelj revije Tabor iz Buenos Airesa je podaril za tiskovn; sklad znesek 8.900 pesov. Iskrena hvala- SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO DELO VSE SLOVENSKE EMIGRACIJE IN NIHČE NE BO IMEL PRAVICE ZASLUG. VSA PRAVICA BO PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM IN ZA VSTOP NE BO POTREBNA LEGITIMACIJA. VSEBINA Velika noč ............................................................. 81 Večna slava (dr. Sirečko Baraga) .................................... 82 Ali se Amerika bori protj komunizmu (Branislav Svoboda) ............. 92 Leto 1968 (P. K.) ....................................................... 97 Začetki, razvoj in organizacija rdeče vojske v Sloveniji (Fr. Grum) 99 Veliki petek, Velikonočno jutro (Marijan Jakopič) ...................... 103 Jože Sladič — 50-lctnik ................................................ 104 Božična morija ......................................................... 108 Volkovi se koljejo (J. Z.) ............................................ 107 Napačen račun (P. Z.) .............................................. 108 Prijatelju Cirilu Hartmanu v spomin (J J.) .......................... 109 Za beležnico ........................................................... 110 Iz društev ............................................................. 111 Iz rdečega raja ........................................................ 112 ° t . TARIFA REDUCIDA o .E c« -c «/> £ ? C « < Concesi6n N? 8133 o •> 3 2 o P 3 « m FRANOUEO PAGADO < <0 - w > ConcesiGn N9 2619 Registre Nacional de la Propiedad Intel. N9 933.000