Anton Žužek:
Za mamico.
Pri nas je huda žalost gost, da nismo oeč ueseli, in o naših prsih rana žge — ne vem, kdaj se zaceli.
Več očka ne kramlja zoečer, kot je nekdanje čase, on Majdko deolje spat zuečer in potlej ždi sam zase.
Ko je na paši prav lepo, mi pride bridko, bolno: pokleknem o trauo med oucč irt jokam o ioplo oolno.
89