Andrej SRAKAR, Miroslav VERBIČ* DOHODKOVNA NEENAKOST V SLOVENIJI IN GOSPODARSKA KRIZA** Povzetek. V prispevku predstavimo gibanja dohodkovne neenakosti v Sloveniji, merjene s podatki SURS, v letih 1993-2012. Pokažemo, da je dohodkovna neenakost, ki je v Sloveniji že tako med najnižjimi na svetu, v letih gospodarske krize še upadla. S pomočjo opazovanja gibanja Ginijevega količnika, njegove dekom-pozicije in sorodnih mer neenakosti skušamo razložiti opaženi trend in ponudimo nekaj osnovnih razlag. Opozorimo tudi na nejasnosti pri razlagi ugotovitev članka s pomočjo teorije ekonomske neenakosti, kot jo je razvil Thomas Piketty v svojem nedavnem delu Kapital v 21. stoletju. Ključni pojmi: dohodkovna neenakost, Slovenija, Thomas Piketty, Ginijev količnik, dekompozicija, javni 538 in zasebni sektor, gospodarska kriza Uvod in kratek pregled literature Tema družbene in posebej ekonomske neenakosti je v zadnjih letih, posebej pa od izdaje Pikettyjevega monumentalnega dela Kapital v 21. stoletju v začetku leta 2014, preplavila znanstvene, ekonomske in intelektualne razprave po svetu. Delo Thomasa Pikettyja, ki je sicer "palček na ramenih velikanov", torej preteklega dela raziskovalcev ekonomske neenakosti (in predvsem porazdelitve najvišjih dohodkov), kot so Anthony Atkinson, Emmanuel Saez in Branko Milanovic (glej npr. Atkinson et al., 2011; Atkinson, 2005; 2007a; 2007b; 2010; Atkinson in Piketty, 2010; Milanovic et al., 2007; Milanovic, 2006), predstavlja razvoj različnih mer neenakosti predvsem v zgodovinskem in primerjalnem pogledu na obsežni zbirki zgodovinskih mikropodatkov in pokaže, da je prav neenakost tista, ki je inherenten temelj kriz v kapitalizmu. Kadarkoli stopnja kapitalskega donosa bistveno preseže stopnjo gospodarske rasti, smo blizu naslednji gospodarski oz. finančni krizi in obenem stanju, ko bo neenakost naglo porasla. Piketty v svojem delu utemeljuje tri osnovne formalne trditve oz. zakone (glej npr. * Dr. Andrej Srakar, asistent na Ekonomski fakulteti, Univerza v Ljubljani in Inštitut za ekonomska raziskovanja; dr. Miroslav Verbič, izredni profesor na Ekonomski fakulteti, Univerza v Ljubljani in Inštitut za ekonomska raziskovanja. ** Izvirni znanstveni članek. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Andrej SRAKAR, Miroslav VERBIČ H0ien, 2014): v prvem trdi, da je razmerje kapitalskih prihodkov do narodnega dohodka enako stopnji donosa kapitala, pomnoženi z razmerjem kapitalskega stoga in narodnega dohodka; v drugem trdi, da je na dolgi rok razmerje kapitalskega stoga in narodnega dohodka enako razmerju deleža neto prihrankov in stopnje rasti narodnega dohodka; v tretjem, ki ga Piketty imenuje tudi "osrednje protislovje kapitalizma" in je verjetno sprožil največ razprav, pa trdi, da je stopnja donosa kapitala vedno večja od stopnje rasti narodnega dohodka. Pikettyjevo delo je verjetno postalo pomembno iz več razlogov. Najprej, vse od nastanka gospodarske krize je raslo nezadovoljstvo s formalnimi matematičnimi modeli, ki se jih je prepogosto (čeprav morda neupravičeno) povezovalo z ekonomiko, ki je pripeljala do nastanka krize. V Piket-tyjevem delu tako ne najdemo prav nobenega formalno izdelanega modela, tudi empirija, ki jo uporablja, ostaja na deskriptivni ravni brez formalnih statističnih testov. Tudi sam Piketty (Piketty, 2014: 32-33) pravi, da svoje delo vidi bližje tradiciji politične ekonomije ali celo zgodovine kot pa razpravam sodobne matematizirane ekonomije, nekateri (npr. Damijan, 2014) zato vidijo prav v Pikettyjevi odpovedi matematičnim modelom pomemben korak naprej pri razvoju ekonomske analize. Dalje, nastanek gospodarske krize je prilil ognja rastočemu nezadovolj- 539 stvu s kapitalizmom kot družbenim sistemom in spodbudil številna ekonomska iskanja, ki so obudila duha "metodološkega pluralizma" v ekonomiji, vezanega na t. i. heterodoksne šole, posebej na obujanje marksizma. Pikettyjevo delo, ki nima brez razloga Marxove tematike že v naslovu, predstavlja potrditev osnovnih Marxovih tez o povezavi kapitalizma, družbene neenakosti in v nekaterih izpeljavah tudi razrednega boja. S tem je seveda poosebitev nekaterih teženj po iskanju alternativnih ekonomskih paradigem na (predvsem levem) delu političnega spektra. Navsezadnje, Pikettyjevo delo prinaša enega redkih sistematičnih in poglobljenih spopadov zadnjih let s tematiko, ki je sicer že pred nekaj leti sprožila ulične proteste in gibanja, ni pa našla ustreznega odmeva in dokazov v strokovni literaturi. Kljub temu da bomo v prispevku opozorili na pomanjkljivosti oz. slepe pege pri njegovih ugotovitvah, pa nesporno velja reči, da njegovo delo predstavlja pomemben mejnik v ekonomski literaturi. Neenakost je kot tematika našla svoj odmev tudi v slovenski strokovni literaturi preteklih let, predvsem na področjih sociologije in ekonomije. Študija Tomca in Peščeve (Tomc in Pešec, 1986), ena prvih na tem področju, je opazovala, kako se tri izbrane socioprofesionalne kategorije razlikujejo glede na posamezne spremenljivke. Avtorja sta med drugim ugotovila: da je socioprofesionalna struktura v Sloveniji živečega prebivalstva dokaj neugodna; da je razredna struktura ambivalentna; da so razlike med nižjo in TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Andrej SRAKAR, Miroslav VERBIČ srednjo kategorijo večje kot med srednjo in višjo kategorijo; da obstajajo pomembne razlike med aktivnimi in neaktivnimi anketiranci (ibid.). Študija Tineta Stanovnika (Stanovnik, 1997) poleg osnovnega prikaza metodoloških pristopov k merjenju dohodkovne revščine analizira socialne in ekonomske značilnosti tistega dela slovenskega prebivalstva, ki je dohodkovno reven. Avtor ugotavlja, da značilnosti slovenske dohodkovno revne populacije postajajo vse bolj podobne značilnostim tovrstne populacije v drugih razvitih evropskih državah. Študija Dragoša in Leskoškove (2003) preučuje povezavo socialnega kapitala in družbene neenakosti s teoretsko in empirično analizo. V teoretskem delu avtorja opozarjata na tri glavne (problematične) vrste poenostavitev oz. redukcij družbene kompleksnosti, ki so vedno prisotne, ko govorimo o družbeni neenakosti. Posebej izpostavljata poenostavitve, ki nastanejo kot plod ideoloških prepričanj. V empiričnem delu, akcijski raziskavi desetih ljubljanskih skupnosti, opozarjata na usoden vpliv tranzicij-skih izgub skupnostnih resursov zaradi denacionalizacije in privatizacije na vsakdanje življenje, odnose in družbeno participacijo posameznikov v preučevanih skupnostih. Študije Stanovnika in Verbiča (2005; 2008; 2012; 2013; 2014) s pomo-540 čjo empirične metodologije in kazalnikov neenakosti, ki jih uporablja tudi Piketty, preučujejo gibanja v dohodkovni neenakosti v Sloveniji v letih po osamosvojitvi. Avtorja ugotavljata, da če iz primerjave izločimo začetna leta tranzicije, se je neenakost v porazdelitvi bruto dohodkov v tem dolgem obdobju le nekoliko povečala. Davčna progresija je povsem nevtralizirala povečano neenakost primarnih dohodkov zaposlenih, do česar je prišlo predvsem zaradi institucionalne ureditve: kolektivnih pogajanj in sprememb zakonodaje. Ker se je povprečni realni dohodek zaposlenih ves čas povečeval, se je blaginja v Sloveniji nedvomno povečala, pri čemer dohodninski sistem v Sloveniji opravlja močno prerazdelitveno funkcijo, ki s tem zagotavlja relativno nizko raven dohodkovne neenakosti. Študija Pennerja, Kanjuo Mrčele, Bandljeve in Petersena (2012) ugotavlja, da je v obdobju 1993-2007 prišlo do precejšnjega povečanja razlik po spolu in da se je spremenila osnova spolne neenakosti v plačah. V obdobju 1993-1997 je opaziti razlike v plačah po spolu, tako v povprečju kot na ravni delovnega mesta, v okviru približno 15 odstotkov. V obdobju 2003-2007 pa so moški v povprečju zaslužili približno 23 odstotkov več kot ženske in 18 odstotkov več kot ženske, ki so opravljale enako delo pri istem delodajalcu. Študija tudi ugotavlja, da so ženske, ki opravljajo enako delo pri istem delodajalcu, zaslužile pomembno manj tudi v javnem sektorju. Navsezadnje, nedavna študija Leskoškove in Dragoša (2014) dokazuje, da je neenakost vselej nesprejemljiv družben fenomen, Slovenija pa ima TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Andrej SRAKAR, Miroslav VERBIČ zaenkrat še kapacitet in možnosti, da problem samostojno rešuje, vendar se ga mora lotiti naglo in sistematično. Dodati velja še to, da splošne ugotovitve literature (glej npr. OECD, 2008; 2011; Košak, 2012) kažejo, da ima Slovenija eno najnižjih, če ne celo najnižjo stopnjo dohodkovne neenakosti na svetu, merjeno z Ginijevim količnikom, vendar pa so analize OECD (OECD, 2013) opozorile tudi na rastočo neenakost v Sloveniji v času gospodarske krize (to bi bilo v skladu s Pikettyjevimi ugotovitvami, vendar bomo v prispevku opozorili na nasprotujoče si tendence v dejanskih podatkih). Struktura našega prispevka je naslednja: v drugem razdelku predstavljamo osnovne značilnosti izbranega nabora podatkov in uporabljene metodologije. V tretjem razdelku, ki je jedro prispevka, predstavimo rezultate metodološke analize in nekaj osnovnih ugotovitev. V četrtem razdelku opozorimo na osnovne razlage opaženega in sklenemo prispevek. Nabor podatkov in uporabljena metodologija Osnovni vir podatkov smo pridobili prek Statističnega urada Republike Slovenije (SURS). S pomočjo statističnega registra delovno aktivnega prebivalstva (SRDAP) je bila vsakoletno (v obdobju 1993-2012) izločena popu- 541 lacija zaposlenih, izpolnjujočih dva kriterija: (a) zaposleni za polni delovni čas (kar pomeni, da oseba dela vsaj 36 ur na teden), ter (b) zaposleni pri istem delodajalcu vse leto. Podatki so bili pridobljeni v tabelarični obliki za 14 dohodkovnih skupin glede na sektor zaposlitve (zasebni, javni) in spol (moški, ženske), tako da smo za vsako dohodkovno skupino in leto oblikovali štiri tabele, ki so vključevale razčlenjene vire obdavčljivega dohodka, pa tudi akontacij dohodnine in prispevkov za socialno varnost. Tabele so zajemale obdobje od leta 1993 do 2012, kar nam je omogočilo opazovati tudi dogajanje v času gospodarske krize, ki ga večina predhodnih študij ni zajela. Metodološka analiza bo vključevala predvsem analizo kazalnikov neenakosti dohodka. Pri tem bo osnovna uporabljena mera Ginijev količnik, ki je največkrat uporabljeno merilo neenakomerne porazdelitve dohodka in premoženja. Ginijev količnik je opredeljen kot razmerje na lestvici med 0 in 1, pri čemer velja, da nižji kot je količnik, bolj enakomerna je porazdelitev, in višji kot je, bolj neenakomerna je porazdelitev. Število 0 predstavlja popolno enakost (vsi opazovanci imajo povsem enak prihodek oz. premoženje), število 1 pa predstavlja popolno neenakost (ves dohodek oz. premoženje je koncentrirano le pri enem posamezniku). V analizi bomo uporabili izračun še treh sorodnih kazalnikov dohodkovne neenakosti. Najprej bomo uporabili Mehranov in Pieschev indeks neenakosti, ki imata podobno interpretacijo, le uporabo drugačnih uteži pri izračunu; medtem ko je Mehranov indeks bolj občutljiv za spremembe v TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Andrej SRAKAR, Miroslav VERBIČ spodnjem delu dohodkovne porazdelitve, pa je Pieschev bolj občutljiv za spremembe v zgornjem delu dohodkovne porazdelitve. Poleg teh treh mer bomo uporabili tudi Theilov indeks neenakosti, ki ga je ekonometrik Henri Theil leta 1967 izpeljal kot mero neenakosti, utemeljeno na teoriji informacij. Pri izračunu vsakemu dogodku pripišemo vrednost, tako da dogodek, ki je zelo verjeten, vrednotimo nizko, saj nas informacija njegovega nastopa ni pretirano presenetila. Tako bi bila vrednost informacije za dogodek, ki bi se zgodil z verjetnostjo 1, enaka 0. Obratno lahko nastopu malo verjetnega dogodka pripišemo visoko vrednost (Kolenko, 2003). Dohodkovna neenakost v Sloveniji v obdobju 1993-2012 Slika 1 pokaže gibanje Ginijevega količnika za celoten vzorec v obdobju 1993-2012. Po začetni precejšnji rasti med letoma 1993 in 1999 lahko v letih od 2000 do 2005 opazimo stagnacijo oziroma celo manjše padanje, nato blago rast v samem začetku krize (2007 in 2008), sledi pa precejšnje padanje med letoma 2009 in 2012. Zanimivo je, da je v prvem delu padanja (v letih 2009 in 2010) vodil zasebni sektor, medtem ko je kasneje padec dohodkovne neenakosti izražen predvsem v javnem sektorju. 542 Slika 1: GIBANJE GINIJEVEGA KOLIČNIKA, 1993-2012 0.34 0.32 0.3 0.28 0.26 0.24 0.22 0.2 1993 1995 1997 1999 2001 2003 2005 2007 2009 2011 Vir podatkov: Statistični urad Republike Slovenije; lastni izračuni. Na sliki 2 prikazujemo primerjalno gibanje različnih mer neenakosti. Primerjava Ginijevega, Mehranovega in Pieschevega indeksa neenakosti pokaže, da ima vedno najvišje vrednosti Pieschev indeks, najnižje pa TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Andrej SRAKAR, Miroslav VERBIČ Mehranov. Kljub temu pa vsi trije indeksi govorijo isto zgodbo, kar je prvi argument v prid tezi, da opaženega padanja dohodkovne neenakosti niso vodila specifična gibanja v spodnjem ali zgornjem delu dohodkovne porazdelitve (denimo izgubljanje bolje plačanih služb, ki bi vodila v manjšanje neenakosti na račun povečane splošne revščine). Isto zgodbo govori tudi Theilov indeks, le da je slednji pričakovano precej močneje občutljiv na spremembe, vendar se ta občutljivost v času gospodarske krize ne izrazi kakorkoli drugače. To nam govori, da se lahko v nadaljevanju osredotočimo le na Ginijev količnik, ki dovolj zanesljivo odraža gibanja v dohodkovni neenakosti v opazovanem obdobju. Slika 2: DINAMIKA RAZLIČNIH INDEKSOV NEENAKOSTI, 1993-2012 135 130 95 90 ro^intoi^oOCTio*Hrsim*tLnior^oocr>o»HrM CTiddd